Vasi v objemu zitnih polj - Primskovo, Klanec in Gorenje

Gostitelj razkazuje prostore gasilskega doma. V ozadju nekaj vid-
nejših predstavnikov gasilstva in političnega življenja v Republiki
Sloveniji, Mestni občini Kranj in Krajevne skupnosti Primskovo.

Na sprehodu od Doma krajanov do
gasilskega doma smo spotoma
obiskali tudi domačo cerkev, kjer
nas je gostoljubno sprejel domači
župnik, g. Franc Godec.

347

Pozdrav iz Sarajeva,
Travnika, Jajca ... na Primskovo.

Po vrnitvi iz dopustov smo za vse sodelujoče na veseli- Predsedniki društva: Graiser Franc, Sajovic Franc -
ci organizirali še izlet - tokrat smo se podali v Bosno. Benka, Novak Jože - Govekar, Štefe Janko, Brezar Janez,
Štefe Viktor, Črnivec Marjan, Sajovic Pavel, Čipe Brane,
Za Gasilsko-reševalno službo Kranj je bilo ob njihovi Bizjak Igor in Košnik Bojan.
50-letnici obstoja praznovanje organizirano v prvih
dneh septembra 2009, ko so priredili Akademijo in Poveljniki društva: Šifrer Franc, Pokorn Jože, Novak
vsesplošni prikaz gasilske tehnike na Slovenskem trgu Marjan, Stare Boris, Skodlar Alojz, Viharnik Jože,
v Kranju ter zabavo s skupino Orleki. Sušnik Janez ml., Tičar Slavko, Šenk Franci, Krč Borut,
Vehar Gregor, Jerman Robert in Pelko Robert.

Vidnejši funkcionarji društva Dobitniki priznanja Matevž Hace: Jože Kastelic, Franc
Košnjek in Vili Tomat
Zgodbe o gasilstvu ne morem zaključiti, da ne bi ome-
nil ljudi, ki so v teh letih obstoja društva opravljali vid- Vrste nesreč se spreminjajo, vse več je zahtevnih
nejše funkcije ter bili za humano in prostovoljno delo tehničnih nesreč, a naše glavno vodilo še naprej ostaja
tudi večkrat nagrajeni. pomoč sočloveku, ko jo le-ta najbolj potrebuje.

Častni predsednik društva: Sajovic Franc - Benka, ki je Na pomoč!
bil predsednik gasilske čete od 1921 do 1957, torej pol-
nih 36 let. Z gasilskim pozdravom Na pomoč! končujem prispevek
o gasilstvu na Primskovem, ki je bilo delovno, plodno,
Častni oz. zaslužni člani društva: Košnik Janko st., tudi človeško. Prepričani smo, da smo na pravi poti, še
Košnik Miha, Dinko Puč, Luznar Franc, Mali Ana, več aktivnosti pa moramo posvetiti pridobivanju
Gruden Frančiška, Štefe Viktor, Likozar Jožko, Prah
Adolf, Božič Slava in Tvrdy Makso.

348 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

mladih članov, ki bodo društvo uspešno peljali naprej.
Vse to nam je uspelo na dobrih in trdnih temeljih pred-
hodnih generacij, tako kranjskih kot primskovških gasil-
cev in pa seveda z močno podporo krajanov našega
požarnega območja, okoliških prebivalcev, gasilske
zveze, donatorjev, darovalcev kar tako, sosedov, naših
domačih - ki smo jih zaradi prostovoljnega dela prikraj-
šali za marsikatero uro.

Delovanje gasilcev je plod velikega števila ljudi, zato so
tudi ta prispevek pregledali številni člani gasilskega
društva, ki se jim ob tem najlepše zahvaljujem.

Stanje članstva v PGD Kranj - Primskovo, v januarju
2010 je: skupaj 375 članov, ki so razvrščeni v skupine
pionirjev, mladincev in aktivnih - operativnih, častnih,
podpornih in veteranov.

Oznake:

GČ, GD, PGD, PIGD: gasilska četa, gasilsko društvo,
prostovoljno gasilsko društvo, prostovoljno industrij-
sko gasilsko društvo

GZ, GZS, GRS: gasilska zveza, gasilska zveza Slovenije,
gasilska reševalna služba

GVM, GVC: gasilsko vozilo za prevoz moštva, cisterna

CZ: civilna zaščita

UO, NO: upravni odbor, nadzorni odbor

NGČ: nižji gasilski častnik

Našitek na uniformah Deset gasilskih zapovedi - nastalih pred
Prostovoljnega gasilskega društva letom 1930.
Kranj - Primskovo.

349

350 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Na levi: Požarno območje PGD Kranj -
Primskovo, označeno na fotografiji iz zraka.
(Ortofoto posnetek)

Gasilski veterani, zbrani ob predsedniku
Sajovicu leta 1992. Vsi so bili stari okoli
80 let. (Arhiv PGD Primskovo)

Literatura:

1. Janez J. Švajncer, Gasilska odlikovanja na Slovenskem, str. 11.
2. Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča, Metlika.
3. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gasilstvo Kranj (SI-ZAL-KRA-98), arhivska enota 98/85.

Viri:

1. Fotografije: arhiv PGD Kranj - Primskovo; osebni arhivi: Marjan Černivec, Aljaž in Miha Kern,
Anže Kacin, Bojan Košnik, Metka Sosič in Janko Zupan.

2. Kronika GD Primskovo 1922-1982, 60 let, oktober 1982.
3. Kronika 120 let PGD Kranj-Primskovo, 40 let GRS Kranj, GZ MO Kranj, avgust 1999.
4. Kranjski zbornik, 1980, str. 205-214.
5. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gasilstvo Kranj (SI-ZAL-KRA-98), arhivska enota 98, 14-32,

52, 53, 109, 166.
6. Spletna stran: www.gasilciprimskovo.com
7. Sosed Milan Bizjak z bogatim zgodovinskim znanjem.
8. Janko Zupan, NGČ I. st., član Upravnega odbora in matičar PGD Kranj - Primskovo.

351

352 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Spomini, izročila, prigode

353

Marjan Černivec Skrivnostne pripovedi

O rokovnjačih in Šmajdovem gradu v Predosljah

V starih časih so se pripovedi o osebah in dogodkih prenašale iz roda v rod. Ena takšnih Zakaj in kdaj so se pojavili rokovnjači? Kdaj in zakaj je
pripovedi, je tudi zgodba o rokovnjačih. Šmajdov grad je še vedno dobro ohranjen, oblast brezplačno podelila parcele "jezeke" od Jakovca do
proučevalo ga je tudi jamarsko društvo, ki ga je tudi izmerilo in narisalo. Šmajdov grad križa v Gorenjah Primskovljanom in Gorenjčanom? Bile so
še vedno čuva svoje skrivnosti. poimensko knjižene v zemljiško knjigo in vnesene na geo-
detske karte k. o. Primskovo, s parcelno številko in last-
Pogled na skrivnosten, nikom. Kdo in kdaj je odkupil vse te parcele od lastnikov?
nedostopen, dobro prikrit,
v steno kanjona Kokre vdelan Naši predniki pred 1850 niso bili pismeni, so pa poskr-
beli za ustno prenašanje doživetij za 100 in več let
Šmajdov grad. nazaj. Naj opišem samo eno pričevanje moje mame, roj.
(Foto Gregor Aljančič) 1891. leta.

"Služila sem za kmečko deklo leta 1905 pri Ovčanu.
Tam je bilo veliko govorjenja o rokovnjačih. V dežju,
snegu in ob preganjanju žandarjev (policistov) so se
rokovnjači napotili na najbližjo kmetijo, k Ovčanu.
Ukradli so ovce, teleta, kokoši. Kmet se sam ni mogel
braniti pred rokovnjači. Dogovoril se je s prebivalci
Primskovega in Gorenj, da mu jih pomagajo prepoditi.
Kupil si je rog. Ob prihodu rokovnjačev je stekel na rob
ob hiši in z njim klical na pomoč. Vsi zdravi moški in
ženske so z vilami in motikami v rokah hiteli pomagat
sosedu, da so pregnali rokovnjače. Zato je oblast
podelila Primskovljanom in Gorenjčanom ozke parcele
"jezeke" od ceste do zemlje pod Ovčanom.

Prihod sovaščanov v bran je bil gospodarju v veliko
pomoč in rokovnjači so uvideli, da kmeta ne morejo
oškodovati, zato so sklenili naslednje: v slabem vremenu,
snegu, dežju in ob preganjanju žandarjev bodo rokov-
njači prišli k njemu po hrano, uslugo pa mu bodo ob
prvi priliki v dvakratni ali večji vrednosti vrnili.

Ta dogovor so spoštovali tako rokovnjači kot kmet, ki je
na ta račun začel bogateti. Na koncu obstoja rokovnjačev
je ostal samo še "Šantanek", obstreljen v nogo. Zatekel se
je v stelnato šupo v Tenetišah in tam tudi umrl."

354 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Šmajdov grad je še vedno "tabu". Če vi kaj več veste o
njem, nam povejte, napišite. Vse dosedanje govorice o
gradu so le nedokazane pripovedi različnih strokov-
njakov in amaterjev.

Tudi sam sem si kot 11-leten otrok želel ogledati Šmaj- Izris Šmajdovega gradu.
dov grad. Po navadi sem bil nekaj ur prost ob nedeljah (Jamarsko društvo Carnium Kranj,
po maši in popoldan. Odločil sem se, da se po najbližji meril in izrisal Gregor Aljančič)
stezi odpravim do gradu. Točno nad njim sem se
spustil navpično po skalah 3 do 4 metre pred vhod.
Zagledal sem mogočni zid iz skal, v njem pa manjše in
večje strelske line. Ogledoval sem si veliko dvorano v
gladki, živi skali. Pri vhodu v grad sem zadaj v senci
zagledal svetlobo, ki je prihajala iz globine 6 metrov. Po
strmem pobočju med skalami sem se prebil do izvora
svetlobe in zagledal približno 6 x 6 metrov veliko, lepo
štirioglato dvorano. Na njeni levi strani pod stropom je
bila velika pravokotna odprtina, ki je dajala svetlobo
celi dvorani. Vse stene so bile gladke, navpične, brez
lukenj ali izboklin. Le na zadnji steni na desni strani se
mi je odprl nov, temen prostor. Z razprtimi rokami sem
šel v temo, 10, mogoče 20 metrov, nakar sem se v
strahu obrnil nazaj.

Spomnil sem se maminega pripovedovanja, da iz Šmaj-
dovega gradu vodita 2 rova: prvi je speljan v Prevolo
(zdaj kasarna), drugi pa v Velesovo pri Cerkljah.

Ta druga naravna odprtina (sam jo zaradi preglednosti
imenujem hala B) je danes nedostopna. Iz prve (hala
A) pa je spust v halo B namreč lepo prikrit: s prav takim
kamenjem kot je v hali A, je prehod od vrhnega sloja
skrbno zasut. Pod kamnitim slojem pa je pesek iz vode,

Šmajdov grad pozimi.
(Foto Gregor Aljančič)

pomešan z vodnim cvekovjem, kar je dokaz, da je pre-
hod nekdo zasul namerno. Kdo, kdaj in zakaj, se ne ve.
Tudi svetloba za halo B je zasuta z materialom, zaradi
česar lahko sklepamo, da je tudi to nekdo naredil
namenoma.

Notranjost Šmajdovega gradu.
(Foto Gregor Aljančič)

355

Janko Zupan Pri Zajčevih

Furmanstvo na Primskovem

Furmanstvo in dejavnosti, vezane nanjo, v zadnjem času izgubljajo svoj dolgoletni Največ zaslug za sledeči zapis o furmanstvu na
pomen. Ohranjajo ga le posamezni zanesenjaki. Način življenja in dela sta se spreme- Primskovem ima moj oče, Janez Zupan - Zajčev Janko, ki
nila, ta dejavnost bo kmalu vidna le še v arhivskih dokumentih in muzejskih zbirkah. mu ta prispevek tudi posvečam. Bil je velik ljubitelj konj,
Prav zato, da bi ostalo vsaj nekaj zgodb, nekaj utrinkov iz življenja furmanov, kovačev, življenja in dela na kmetiji. Današnje življenje je povsem
sedlarjev, kolarjev in podobnih poklicev, posvečam ta prispevek rodovom naših pred- drugačno od tistega pred nekaj desetletji, zato bodo
nikov, tudi svojim staršem, ki so nam ustvarili dobre in zdrave temelje za našo delo. Na mogoče mlajši bralci lahko prebrali nekaj zanimivih
Primskovem in v bližnji okolici kmalu ne bo več kmetij - če se ozrem naokoli po "naših" zgodb o življenju in delu takratnih furmanov.
njivah, je pogled proti bližnjim goram čisto drugačen kot nekoč.
Tovorniške poti so vodile mimo naših
krajev

"Lepših fantov pa res ni, kot so kranjski furmani,
hojladri, hojladrom, hojladrijadrom ...", pojejo pevci
Kranjski furmani, ki delujejo pod okriljem akademske
folklorne skupine Ozara Primskovo.

Furmanstvo pomeni prevažanje blaga z vozovi in konj-
sko vprego na bolj ali manj oddaljene kraje.

Gospodarska poslopja za Jahačevo gostilno. Kranj je bil več kot 500 let znan kot trgovsko mesto. V
Poslopje, v katerem je bil tudi hlev za konje, so njem so se na svoji dolgi poti iz Trsta proti Koroški, Italiji
odstranili ob gradnji Merkurjevih skladišč sredi šest- ... ustavljali tudi furmani ter spočili sebe in svoje konje za
desetih let prejšnjega stoletja. Fotografija je iz leta nadaljno pot. Kranj je bil dostopen le po strmih klancih:
poznani so: Jelenov, Gaštejski, Lenardičev, Jurjev ter
1959. (Fotograf Cene Avguštin, Hujanski klanec. Na dnu klanca je bila velikokrat kovači-
Fototeka Gorenjski muzej Kranj) ja, v hlevih pa so bili pripravljeni konji za dodatno
vprego in rezervni vozovi; slednji predvsem zato, ker je
bil klanec, zaradi utrujenosti in dolgih poti, hud zalogaj
za vse, konja, furmana in opremo. Na vrhu Jelenovega
klanca je bilo kar nekaj lokacij, kjer so si furmani dali
duška, svoje konje pa spočili v hlevih. Naj omenim nekaj
lokacij: Hotel Jelen s hlevi na dvorišču, gostilna in kavar-
na Stara pošta, gospodarska poslopja za Jahačevo gostil-
no in okoliške krčme.

356 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Tudi na drugih območjih Kranja so bile ob vpadnicah, kot tov, ki so se tudi poklicno udejstvovali s furmanstvom. Bivša gostilna Pr' Jaku,
je tista, ki pelje iz smeri Jezersko v Kranj, na Primskovem, Tudi pri naši hiši, Pr' Zajc, na Jezerski cesti 18, se je oče Cesta Staneta Žagarja 51, v križišču
znane lokacije kovačev (Jože Peternel, Ivan Rogelj, Jože in Janez Zupan, po domače Zajčev Janko (1927-1987), kar cest Kranj, Brnik, Preddvor.
Franc Rozman - Pavov'c, Jakob Gabrič), kolarjev - bognar- nekaj let poklicno ukvarjal s to dejavnostjo. Prevažal je Skupina domačinov z gostilničarjem
jev (Ivan Grašič, p. d. Čanč, Zvonko Debeljak - Bognar), premog in drva za trgovsko podjetje Kurivo - Merkur. Bogomirjem Gorjancem v sredini v
sedlarjev - zotlarjev (Janez Košir, Miha Jenko - Ledrarjev, Občasno je prevažal tudi gradbeni material za okoličane, belem suknjiču.
Miha Potočnik in Joža Jagodic - Pr' Sitarju), gostiln (Pr' saj je bilo kar nekaj novogradenj stanovanjskih objektov (Arhiv Miro Gorjanc, ml.)
Jaku - Bogomir Gorjanc, Janez Graiser, Pri železnem mostu v bližnji okolici. Pri tem delu mu je velikokrat pomagala
- Franc Šušteršič). Tudi na poti iz Jezerskega, v dolini tudi moja mama Minka Zupan. Janez Zupan, p. d. Zajčev Janko,
Kokre, so v vaseh Tupaliče, Hotemaže in Visoko ob cestah med prevozom premoga. Slikano na
vidne hiše - gospodarski objekti, ki so bili nekoč kovačije, Spominjam se nekaj imen naših konj: Fuksa, Rižan, območju Gaštejskega klanca,
gostilne in podobni objekti, saj so iz Jezerskega vodile Lisko in Cveto. kjer je sedaj semaforsko križišče
znane poti tovorjenja lesa in skal iz kamnoloma, do Kranja pri železniški postaji v Kranju
na železniško postajo in še dalje do Trsta. (v "Jami"). Na vozu so vidne stra-
nice, ker se je na ta način lahko
Furmanstvo je spodbudilo razvoj obrti naložilo več premoga. Nalaganje in
razkladanje je potekalo v glavnem
Furmanstvo in še prej tovorništvo je bilo v naših krajih ročno z lopato.
pomemben dejavnik, saj je predstavljalo znaten del (Arhiv Janko Zupan)
zaslužka na kmetiji, ker so bile kmetije po večini majhne,
družine pa številne. Poleg tega je furmanstvo spodbudilo
razvoj ostalih, z njim povezanih obrti, zato je naraslo
število kovačev, kolarjev, tesarjev in zotlarjev, pojavile pa
so se tudi številne trgovine, krčme in prenočišča, saj so
bili furmani zaradi dolgih poti in velikih razdalj veliko na
poti. Tudi vozovi, ki so morali vzdržati dolge razdalje s
težkim tovorom na slabih cestah, so ves čas potrebovali
spretne roke. Še danes nas pot skozi naše kraje pelje mimo
hiš, ki s svojo velikostjo in načinom gradnje spominjajo na
čase, ko so nudile hrano in prenočišče možem na poti. V
glavnem so bili furmani moški, čeprav se je vmes našla
tudi kakšna ženska. Na našem območju so bile znane fur-
manke Petričeva An'ca, Riharjeva Marija in Rešetova
Ivanka, o katerih bo tekla beseda še v nadaljevanju.

Romantični časi furmanstva so kljub vsemu ostali
zasidrani med tukajšnjimi prebivalci, a v zmanjšanem
obsegu. Na Primskovem in v oklici je bilo kar nekaj kme-

357

Družina Zupan na Jezerski cesti. Prevozi gradbenega materiala naložiti tudi do deset ton tovora. Ob razsipnem tovoru,
Na sliki vidimo "Grabčevo" ograjo, kot je bil na primer premog, je oče uporabljal tudi stranice,
Zotlarjevo in v ozadju Mežnarjevo Naša hišna tradicija je bila tudi prevažanje betona v višje zato je lahko na "dero" naložil več. Velikokrat je nalagal
nadstropje s konjsko vprego in posodo za beton. Ob tem "na roke", raztovoril pa je s pomočjo "vinte", to je ročne
hišo na Jezerski c. 33, leta 1961. naj omenim, da smo imeli pri hiši konja Fuksa, ki je bil zobate dvigalke, in železne verige - žlajdra(s kovanim kav-
(Arhiv Janko Zupan) zelo pameten in učeč, saj sem večkrat slišal očeta, ko je ljem). Dokler je imel pogodbo, je oče največkrat delal do
komu dejal, "da je tako pameten, da le govoriti ne zna". Za tretje ure popoldne, prišel domov na kosilo, nato pa je že
dvig betona v višje nadstropje je bilo ob hišo potrebno sledilo popoldansko delo na manjši domači kmetiji. Tudi
montirati lesen steber, nanj pa na zgornji del pritrditi dvi- popoldne je imel veliko opraviti s "furanjem" oz. prevozi
galo - škripec z nosilcem, spodaj pa namestiti posodo za največkrat gradbenega materiala za novogradnje privatnih
beton ali samokolnico s karabinom. Vse skupaj je bilo hiš. Pri tem delu mu je velikorat priskočila na pomoč tudi
povezano z jekleno pletenico (zajlo). moja mama, saj je to zahteval takratni standard za
preživetje kmetije in štiričlanske družine. Zaradi vsega
V času betonskih veselic, kot smo temu rekli, je imel oče naštetega je s tem morala živeti cela družina, tudi otroci
kar precej dela. Konj Fuks, ki sem ga že omenil, je šel smo morali aktivno sodelovati.
naprej (nekaj metrov), tako da se je posoda z betonom,
velikokrat samokolnica, dvignila do višjega nadstropja, Konj je bil del družine - naj navedem le nekaj primerov:
kjer so jo prevzeli možje in beton stresli v že pripravljen
obod betoske plošče. Prazno posodo so pripeli nazaj na ● ko so kupljenega konja privedli domov, ga je mama
karabin, konj je šel nazaj in postopek se je spet ponovil. pokrižala in blagoslovila z blagoslovljeno vodo;
Za konja je bilo to kar naporno, zato je moral imeti
dobro in kakovostno hrano. Najpogostejše smo doma ● za božič in veliko noč je živina v hlevu dobila pri-
živali "futrali" - hranili z mrvo, koruzo, deteljo, za pri- boljšek v obliki žegnanega kruha;
boljšek pa dajali tudi oves in pa dovolj čiste vode. Če se
prav spomnim, so bili konji zelo posebne živali, saj si jih ● ob kajenju po hiši nismo nikoli pozabili tudi na
redko kdaj videl ležati, pili so absolutno vodo iz čiste "štalo" - hlev;
posode, tudi ostala hrana ni smela biti plesniva ali kako
drugače slabše kvalitete oz. celo pokvarjena. Konji so se ● blagoslovljene vejice smo redno nameščali pod
mi zdeli zelo bistre živali, zato tudi ni čudno, da so fur- ostrešje hiše tudi hleva, saj naj bi nas to obvarovalo
manom zlezli "pod kožo" in da so pravzaprav kar živeli strele in hude ure.
za njih. Za žival je moralo biti dovolj dobre hrane, tudi
čistoča je bila pomembna, za furmana pa velikokrat ni
bilo tako. Spomnim se, da je oče dejal, da se prehrana
konja zelo pozna že po njegovi dlaki, saj je imel dobro
oskrbovan konj gladko in lesketajočo se dlako, tudi griva
je bila bolj košata.

Zaradi napornih voženj je moral oče konje večkrat zamen- Prevoz z zapravljivčkom leta 1948
jati, saj so vsak dan nekajkrat prevozili kranjski Jelenov ali k birmi: furman Stanko Rode pelje
pa Jurjev klanec, pa tudi ceste v okolici, ki niso bile v nečake Pavlo z botro - s starejšo sestro
najboljšem stanju - kar je konje izčrpavalo. Tudi voz je Micko, Francko in Janezom Zupanom.
moral biti redno vzdrževan in pripravljen na prevoz (Arhiv Janko Zupan)
različnih tovorov. Spomim se, da je moja mama večkrat
rekla, da ima oče vedno čas za konja in voz, za družino pa
ga ponavadi zmanjka. Ko je imel oče obrt, smo imeli
doma par dobrih konj in voz "gumiradl". Nanj se je dalo

358 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

● "rukrem": usnjen širok jermen, pomemben ob vzvrat-

ni vožnji,

● "kšir": za lahko vpetje konja v kočijo, namesto "komata",

● "uzde": usnjeni jermeni na glavi, za vpenjanje "cam" in

privezovanje konja,

● "vajeti": usnjeni jermeni za vodenje konj na daljavo

(povezava furman - konj),

● "krajcigeljni": vajeti za par konj,

● "came": več vrst, odvisno od tipa konja in namena

uporabe - "zavora" za prehitrega, preživahnega konja,

ki vozi v paru,

● "drikl": vsak konj ima svoj "drikl", za vleko v paru

potrebujemo še "vago", vse skupaj vpeto v voz,

● "štranga": povezava med "komatom" in "driklom",

● sprednji in zadnji "žlajf": zavora,

● "podrepnik": za preprečitev zdrsa komata čez glavo,

ob sklanjanju naprej

● "gajžla": bič,

● "zvončki" - kraguljčki: uporabni ob vpregi konja v

sani, opozorilo na umik,

● "griva": konjska žima,

● "jazbečar": slovesen del opreme za prevoz "bale"; na Na levi:
Mojstrsko spričevalo kolarja Ivana
špici desnega "komata" je imel jazbečevo kožo,
Grašiča - Čanča iz leta 1910.
● "plint jermena": 5 usnjenih jermen, visečih od table z Dedič spričevala je Ivan Grašič ml.

začetnimi črkami lastnika, običajno vgraviranih in (Arhiv Janko Zupan)

lepo spoliranih (npr. Z. J.), okrašenih s kovinskim

Vrste vozov in oprema okrasjem. "Plint jermena" so vidna na črno beli Ponazoritev delov konjske opreme.
fotografiji prevoza zlate poroke ob koncu tega članka. (Arhiv Janko Zupan)

Nekoč so poznali naslednje vrste vozov: tajsel (močan
kmečki voz), parizar (proizveden v Franciji, večji leseni
voz), lojternik (lesen voz za prevoz različnih tovorov),
prek, zapravljivček, koleselj (manjša kočija), kočija (pred-
vsem za prevoze "na lepše"), voz (samo prednja os, za
spravilo hlodov iz gozda), gumiradl (lesen voz z gumijas-
timi kolesi - sodobnejši), dera (lesen podij, približno 4 x
1.5 m, za nalaganje tovora), lesen zaboj (za orodje, mast za
os, odejo za konja, zobane (škopa z žitom), malico in later-
no - luč) in leseno korito (truga za prevoz peska ali žita).

Pri delu s konji so furmani uporabljali naslednjo opremo,
ki je razvidna iz spodnje slike:

● "komat z lajhtisom": glavno vpetje konja za povezavo
z vozom in furmanom,

● "prus ketna": za zapenjanje "komata" k "štangi",

359

Kovač Jože Rogelj
pri podkovanju konja,
katerega lastnik je Peter
Zupin - Kršmel.
Posnetek je nastal
leta 1991.
(Fotograf Drago
Holynski, Fototeka
Gorenjski muzej)

Blagoslavjanje konj

V bližnji okolici je blagoslavljanje konj vsako leto 26.
decembra, na god sv. Štefana, potekalo v naslednjih krajih:
na Kokrici, v Naklem, Stražišču, Strahinju, Smledniku,
Srednji vasi pri Šenčurju in na Štefanji gori.

Kot zanimivost naj povem, da je moj oče zelo lepo risal
konje. Tega se še posebej dobro spominja njegov sošolec
in prijatelj, Marjan Černivec, kateremu kljub iskanju in
poizvedovanju pri prijateljih ni uspelo najti nobene oče-
tove risbe. Tudi meni akcija iskanja njegovih številnih risb
ni uspela.

Spričevalo, s katerim je kovaški Za čiščenje oz. vzdrževanje konja so uporabljali: "štrigl" - Z vlakom so prišli turisti
mojster Jakob Gabrič (delavnica ob strgalo (pločevinasta nazobčana lopatka), ščetko (krtačo s
ščetinami iz konjske žime), kopito (roževinasti del noge, Železniška proga, ki je leta 1857 Dunaj prek Ljubljane
križišču Partizanske in Ceste kamor se pribije podkev), podkev (v obliki črke U obliko- povezala s Trstom, je pomenila hiter zaton furmanstva,
Staneta Žagarja) potrdil, van kos železa, z luknjami za pribijanje podkve na kopi- ki se je sicer v precej okrnjeni podobi nadaljevalo le še na
to), "štolo" (2 na zadnjih podkvah, lahko z gumo ali vidia lokalnih območjih. Industrijska revolucija, ki jo je sprožil
da je njegov vajenec Franc Rogelj konicami), "grif" (za sprednji podkvi), kovaški žebelj in izum parnega stroja, je z razvojem tehnike omogočila
usposobljen za samostojno delo razno orodje za podkovanje (glej sliko podkovanja konja). veliko hitrejše in cenejše povezave med kraji. Vlak je
močno zarisal podobo pokrajine ne le s tem, ko je s tiri
kovača. Na fotografiji sta lepo vidna Da je bil konj usposobljen voziti po asfaltnih cestah, po cepil pokrajino na dvoje, ampak dolgoročno še veliko
žiga: desni je žig kovača J. Gabriča, ledu in podobno, je potreboval ustrezno obutev, torej bolj s tem, ker je povzročil zaton starih dejavnosti, ki so
vozovskega in podkovskega kovača. podkve, ki so bile neposreden stik konja s cesto in zato dolgo časa dajale načinu življenja in izgledu pokrajine
prenašalec vseh možnih konjevih gibanj: od vleke v velik pečat. Seveda je prihod železnice pripomogel tudi k
(Lastnik spričevala je klanec, zadrževanje voza v klancu, zaviranje po klancu razvoju našega kraja. Pojavili so se turisti, ki so po svoje
Marjan Černivec) navzdol … Vleka v klanec je bila za žival naporna, spuščan- odkrivali svet. Domačini so jim radi prisluhnili v gostil-
je po klancu navzdol skupaj s tovorom pa tudi nevarno. nah, ponujali so jim domačo hrano in jim s ponosom
Pri zaviranju si je furman pomagal z zavoro - "žlajfom", ki predstavljali okolico in znamenitosti. Tudi na Prim-
je bila spredaj in zadaj na vozu. Zato je bila za furmane skovem smo imeli nekaj gostiln, ki so poleg furmanov
bližina kovaškega mojstra zelo pomembna. gostile letoviške goste od drugod. Tudi iz tujine.
Spominjam se svoje sorodnice, Mimice Trebec, roj.
Povelja za konja so bila: "govt" (desno), "bist" (levo), Šušteršič, ki je večkrat omenila, da so v stari gostilni pri
"cruk" (nazaj - "rikverc"), "ej" (počakaj), "iii" (naprej). Železnem mostu, sedaj Cesta Staneta Žagarja 28, kjer sta

360 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

lastnika Franc in Mara Šušteršič, do leta 1940 gostili Gostilna pri Železnem mostu, sedaj
letoviške goste iz Dunaja. Ti so na Klanec hodili na cesta Staneta Žagarja 28, okrog leta
dopust več zaporednih let. To so bili gospod Ludvik in 1920. Tako dopisnico so gostje
gospa Hribar. Po njima so v gostilni poimenovali tudi pošiljali svojim prijateljem.
Hribarjevo sobo. Dunajski gostje so sobe rezervirali že za (Arhiv Mimica Trebec)
leto vnaprej (rekli so jim "sommerfrisch"). Na te čase
hrani ga. Mimica še nekaj spominkov (slike, skodelice, premoženja je posegla vmes, turizem se je zelo zmanjšal
kofetarnico, gostinski pribor, kozarce ...). in tako je gostilna postopoma ugašala.

Ob kanjonu reke Kokre, na območju bivšega podjetja Zelo znana gostilna je bila tudi pri Graiserju, kjer so pod
IBI, so hodili v gozdiček čez Graiserjev travnik, na klo- košatimi kostanji, na belem pesku, enkrat letno prirejali
pice, kjer so gostje v miru brali knjige in si napolnili tudi gasilsko veselico, ki je bila znana daleč okrog.
pljuča s čistim zrakom. Stregli so jim z domačo marme- Običajno je bilo to na praznik ob binkoštih, ko so priredili
lado in maslom, s potico, kompoti, krofi, govejo juho in svečano gasilsko parado in je nastopila kranjska pihalna
praženim krompirjem, dunajskimi zrezki, jabolčnimi godba. Pokojni učitelj g. Makso Tvrdy je vodil srečelov z
zavitki in štruklji. Svoje goste so s kočijo vozili na bogatimi dobitki, pelo in plesalo se je, skratka bil je velik
Jezersko, na celodnevni oddih, kjer so opazovali neokr- bum, kot pravi teta Mimica. Tudi nekateri starejši krajani
njeno naravo in se nadihali svežega gorskega zraka. se tega spominjajo in pravijo, da je bila to enkratna zaba-
va. V tej gostilni so imeli tudi veliko vinsko trgovino, go-
Ko sem teto vprašal, kako so gostje izvedeli za njihovo gos- vorili so tudi v nemškem jeziku, kajti gostom je bilo treba
tilno, mi je dejala, da so jim gostilne iz okolice svetovali znati svetovati.
kranjski mestni gostilničarji, ko so jih gostje spraševali po
gostilnah z domačo hrano. Na železniško postajo so jih šli Furmanke in furmani
iskat s konjem, pa tudi s kočijo oz. zapravljivčkom. Včasih
so jim celo s poštno kočijo, spotoma, ko so peljali pošto v Furmanke in furmani, ki so delovali na Primskovem in
šenčursko pošto, pripeljali njihovo osebno prtljago, kajti v bližnji okolici, so bili:
gostilna je bila ob "glavni cesti".
Ana Hribar - Petričeva An'ca, Ivanka, Štefan in Janez Krč
Pri njih so se ustavljali tako naključni furmani kot Rešetovi, Valentina Likozar - Jakovčeva, Janko Draksler -
nedeljski gostje z zapravljivčkom, še posebej se spomin- Govekarjev, Bernard Fende - Stotarjev, Jože Poklukar,
ja družine Ivanke in Janeza Žibert iz Suhe pri Kranju (po Marija Rihar, Janez Sušnik - Štumfar, Franc Šenk - Govc,
domače Dolnov), ki so se v gostilni ustavljali spotoma, Janez Šenk - Janezov, Janez Zupan - Zajc in še mnogi drugi.
ko so šli na nedeljski izlet s svojim zapravljivčkom.
Nekaj zanimivih zgodb, ki so jih povedali domačini iz
Neverjetno za sedanje čase se mi je zdelo, ko je teta Gorenj, Huj, s Klanca in Primskovega:
omenila, da je gospod Virnik z Jezerskega hodil svoje
češke goste s kočijo iskat v Kranj - na železniško postajo.

Ob hiši so imeli za ta namen železen drog, kamor so Ana Hribar, rojena Grilc (1922) - Petričeva An’ca
kmetje privezali svoje konje (viden je na spodnji sliki),

jim dali vodo in seno, sami pa v hladni senci spili Ena redkih žensk - furmank daleč naokoli je bila

kozarček ali dva. V sosednji stavbi, ki je danes poslovna Petričeva An'ca, ki se je v to delo podala že z devetnajsti-

stavba, so Šušteršičevi imeli vinsko klet, do leta 1940 pa mi leti, predvsem na željo staršev in potreb po preživetju

so bili v njej tudi rezervni razredi osnovne šole, kajti v kmetije. Zaposlila se je pri Kranjskem gradbenem pod-

matični šoli ob križišču pri Jaku je za učence zmanjkalo jetju, kjer je s prevozi začela najprej z "lojtrnikom", kas-

prostora. Tudi "žandarmerijo" so imeli na tej lokaciji. Po neje pa z vozom "gumiradlnom". Vozili so predvsem

vojni so se začela bolj mizerna leta, tudi nacionalizacija gradbeni material, opeko so nalagali v Bobovku, v

361

An'ca z nečakinjo okoli leta 1965. Zabretovih opekarnah. To delo je opravljala približno štiri Tudi nesreče so se dogajale, saj se spominja dogodka, ko je
V ozadju je tipično kmečko dvorišče, leta, nekje do leta 1944. Nato se je zaposlila na kranjski z vozom zadela v sosedovo hišo (Govekarjevo), ker so se
občini, kjer je sprva delala pri prevozu mrtvih nemških konji ustrašili plastičnih trakov, ki so bili na odpadu čez
viden je način obešanja "komatov", vojakov, ki so jih iz bojišča pripeljali na takratno mestno cesto (pri Vrečkovih). Spotoma, ko je konj podivjal proti
da so se na zraku posušili. pokopališče v Prešernov gaj, kjer so jih preložili v krste. Te Zadružnemu domu, je vmes udaril še v kolesarko, furman-
krste je potem, naložene na ¨dero¨, prepeljala do novega ka An'ca, pa je dobila pretres možganov in prebito čelo.
Tako leseno držalo je bilo običajno kranjskega pokopališča, kjer so jih pokopali.
ob hlevskih vratih. Zaslužek od furnge sta si skoraj polovično delila z oči-
(Arhiv Ana Hribar) Ga. An'ca se spominja dogodka, ko je šla na njivo po mom Jožetom Pokornom, saj je ona furala na očimovo
repo ravno v času napada na Radio postajo (sedaj ime, torej za kmetijo Pr' Pertič. S tem delom je prenehala
območje poslovnega centra Rona) na Primskovem. približno leta 1964, saj so takrat že začeli razvažati robo
Bomba je zgrešila konjsko vprego za približno 100 s traktorji in kamioni, tudi doma so si kupili prvi traktor.
metrov, konji pa so se ob tem splašili in z vozom vred
podivjali. Ujeli so jih šele nemški vojaki in jih na začu- Njen očim je bil Jože Pokorn (1904-1970). Bil je lastnik
denje An'ce z vozom vred vrnili nazaj. žitne mlatilnice in je s parom konj vozil mlatilnico po
hišah ter "mašinal " za potrebe Primskovljanov, potrebe
Zanimiva je tudi zgodba, ko je An'ca furala cement na pa so ga zanesle po vaseh v okolici, vse do Dvorij in
Čemšenik, pri tem pa ilegalno peljala še denar za plače Grada pod Krvavcem. Na terenu se je vedno kaj dogaja-
delavcev, da denarja ne bi zasegli partizani. Okrog leta lo. Doma se spominjajo dogodka, ko je oče nekje mlatil
1950 se je zaposlila pri podjetju Kurivo Kranj in žito in je gospodinjo prosil za skodelico črne kave. Ko si
razvažala predvsem premog in drva. jo je nalival v skodelico, je v loncu, nič hudega sluteč
zagledal veliko podgano … Lahko si mislimo, da kave še
Bližal se je god sv. Ane in ker so An'co poznali, da ni rada dolgo ni več pil.
dala za pijačo, so jo furmanski kolegi dražili na ta račun.
Ob tem se spominja, da je nekoč opijanila Janeza Zupana Doma so imeli tudi voz - zapravljivček, s katerim se je oče
(Zajčevega Jankota), da je s polnim vozom prišel nazaj vozil po gostilnah in zabavljal ljudi, saj je bil znan kot
na firmo, namesto da bi material raztovoril stranki. hudomušnež in veseljak. Ob neki dobri kupčiji, ko je
prodal hlodovino, si je kupil uniformo jugoslovanskega
Če domačine Primskovega vprašate, kdo je " furman brez oficirja, da se je lahko malo pokazal pred sosedi oz.
jajc", bodo odgovorili, da je to Petričeva An'ca. Na njen sovaščani, saj je bil znan tudi po tem, da je bil amaterski
račun sta se šalila tudi dva kranjska fanta, vendar ju je igralec. Igral je v uspelih igrah Miklova Zala in Divji
nekoč presenetila s pokvarjenimi jajci (zaprtki), ki jima lovec, s katerima so nastopali po okoliških krajih. Bil je
jih je zmetala v glavo, kar sta si za dolgo zapomnila, ona tudi poveljnik v Gasilskega društva Primskovo.
pa je poslej imela mir pred njima.
Ivanka Kalan, roj. Krč (1925) - Rešetova Ivanka,
Najbolj znana furmanska gostilna je bila Pr' Jaku, kjer so sedaj stanujoča v Voklem
konje po "furngi privezali", sami pa odšli na pijačo. Tam
se je dogajalo marsikaj: od smešnih prigod, pretepov, Gospa Ivanka kljub letom, ki so se ji že nabrala, še
kartanja, "kvantanja", predvsem pa je prednjačilo pitje in vedno vedrih in iskrivih misli, v spominih na svoje in
sproščeni pogovori. moževo furmanstvo pove, da je v tem "poslu" spoznala
tudi svojega žal že pokojnega moža. "Pri nas doma je
An'ca je ponavadi vozila s parom konj, ki so bili srednje služil kot furman in tako se je vnela najina ljubezen.
težki in žilavi (rekli so jim "fuks konji"). Imela je tudi Služenje je bilo v takratnem obdobju nekaj normalnega,
mulo, ki se je še najbolj obnesla za vleko. V vpregi sta saj so mladi, dekleta in fantje, predvsem iz številčnejših
bila običajno konj in kobila, nekaj imen se tudi še spo- družin, hodili delat na kmetije, kjer je bilo dela vedno
mni: Miško, Luca, Dora, Fuksa. dovolj. Po nekaj letih sva se poročila in ko so prišli otro-
ci, se je moje redno furmanstvo zaključilo."

362 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Več zgodb mi je povedala, a tista, kako so od železniške smo s pokojnim Rudijem Florjančičem zvozili nemalo

postaje, prek Jelenovega klanca, pa vse tja do stare betonskih plošč za takratne novogradnje.

tovarne Sava (sedaj območje za Globusom), tovorili cis- V petnajstem letu starosti sem doživel naslednjo
terno za kotlovnico, se mi je zdela še posebno zanimiva. resnično zgodbo, ki označuje življenje tedanjih fur-

"Na železniško postajo Kranj so leta 1963 pripeljali manov. Prvič sem sam, brez očeta, dostavil naročen tovor

kovinsko cisterno za novo kotlovnico za proizvodnjo v Mestno slaščičarno v Tavčarjevi ulici v centru Kranja, v

pare v Tovarni kotlov Zagrebu. Že v jutranjih urah smo skladišče, ki so ga imeli v bivši gostilni Pr' Semen. Po raz-

pripravili okrogle tramove, jih zložili enega poleg druge- tovarjanju me je skladiščnik Tone vprašal, če bom spil

ga, nanj zakotalili železno cisterno (približna dimenzija "en šnops", pa sem mu odvrnil, da ne, in ko me je

kotla je 7 x 3 m, op. a.) in jo povlekli z dvema paroma vprašal, če bom spil domačo slivovko, ne vedoč, da je

konj za eno dolžino cisterne naprej. Dva delavca sta nato tudi ta pijača alkoholna, sem mu odgovoril pritrdilno.

vzela zadnji tram, ga prenesla naprej in spet položila Nalil mi je slivovko v velik kozarec - kelih, jaz pa sem jo

pred cisterno. Polaganje tramov in vlečenje cisterne se je na "eks" spil in v nekaj trenutkih postal totalno pijan.

nadaljevalo čez cel dan, še posebno zahtevno je bilo Domov so me pripeljali konji, ki so znano pot domov k

izpeljevati ovinke, še posebej tistega pod vrhom sreči obvladali.

Jelenovega klanca. Sledilo je spuščanje s sedaj Gre- Fural sem do leta 1964, ko sem se v prvi dneh januarja
gorčičeve ceste po cesti navzdol na mesto vgradnje. Ta redno zaposlil v tovarni Iskra v Kranju."
postopek spuščanja je bil še bolj zahteven in potrebnih je

bilo kar nekaj dodatnih človeških rok, da so skupaj s Janko Draksler (1953), poročen h Govekarjevim
konji hitrost spuščanja obvladali in da ni prišlo do ne- v Gorenje
sreče oz. poškodbe cisterne. (Klanec je zelo strm, cisterna

je še vedno vgrajena in občasno obratuje. Vse je moč vide- Janko Draksler pravi, da je bil zaljubljen v konje odkar se

ti še danes, op. a.) Postopek je trajal kar cel dan, zato si spominja. Delo z njimi in skrb zanje ga sproščata, kar se

lahko predstavljate, kako težaško je bilo to delo." vidi takoj, ko z njim spregovoriš. Tudi njemu se je med

mnogimi prevozi zgodilo marsikaj. Med njimi tudi kak-

Štefan Krč (1947) - Rešetov Štefan iz Huj šna nesreča.

"Mogoče bo koga zanimalo, kako sem začel z rednim "Spominjam se, da sem šel v Kranj po cement, in ko sem

furanjem. Pisalo se je leto 1962, hodil sem v 6. razred se že vrnil v Šenčur, od koder sem bil doma, da bi šel

osnovne šole. Pred šolo se je oče pripeljal s polnim hitro opravit še en nujni prevoz, sem seveda hitel. Z

vozom zabojev in me prosil, če nadaljujem razvoz tovora vajetmi sem konju nakazal, da bi šla v križišču desno,

po naročenih trgovinah. Bil je bolan in zato tega dela ni konj pa je želel levo. Konja sem na vajetih držal tako

zmogel. Seveda sem mu priskočil na pomoč, čeprav močno, da je le z "dero" naletel v fičota in mu razbil

nisem vedel, da je bil tisti dan moj zadnji šolski dan v vzvratno ogledalo. Seveda se je med mano in voznikom

redni šoli. Od naslednjega dne dalje sem razvažal tovore, vnel prepir, čeprav sva jo oba poceni odnesla in bi bilo

ki so prihajali iz raznih krajev bivše Jugoslavije, na lahko še mnogo huje, a konj naju ni razumel in je pre-

železniško postajo v Kranju. Iz vagonov sem polne zabo- plašen zdirjal v galop. V bližnjem križišču je konj padel

je tekstila, čevljev, plastike, bal blaga in podobnega mate- in si pretrgal pleče. Živinozdravnik mu je zašil rano, konj

riala preložil na svoj voz in potem prepeljal do še pred se je doma malo odpočil, čez nekaj dni pa sva s furanjem

kratkim znanih kranjskih trgovin Kokra, Elita, Borovo, nadaljevala."

Jugoplastika, Dežnikarstvo Jenko, Bala, Uniforma, Intex Tudi druga zgodba ni bila prijetna, tako za njega kot za
… To je bilo predvsem tekstilno blago za nadaljnjo pro- ljudi na vozu. Na našem območju se je večkrat odvijala
dajo kupcem Kranja in okolice. Takratnim strankam sem slovenska turistična znamenitost - Kmečka ohcet. Tudi
dostavljal tudi premog in drva. Spominjam se tudi, da furman Janko je bil vključen v slovesen sprevod prevoza

363

Registrska tablica za voz, ki vsebuje nevest in ženinov iz raznih krajev in držav Evrope. V spodnjem prostoru gostilne je bila miza za biljard, ki so
sledeče podatke: Občina Predoslje, Kolona se je ustavila pred gostilno Kanu. Ko so spili jo redno koristili za igro, pa tudi ob pretepih, ker je nudila
registrska št. 194, Franc Sušnik, nekaj kozarčkov, je konje nekaj splašilo in pobegnila sta varno skrivališče. Ga. Cilka ni mogla mimo tega, da ne bi
Primskovo 23. Na sliki so vidne s srbskim in hrvaškim ženinom na vozu. K sreči so konje omenila dogodkov, ko je pri njih še ležal ¨pust ¨, ko je ob
luknje od kovaških žebljev, ustavili drugi furmani iz kolone in
s katerimi je bila pritrjena na voz. preprečili neljubi dogodek ali njegovi krsti vsa objokana stokala nje-
celo nesrečo. gova vdova, to je "Čančev Franci -
Originalna bakrena tablica se hrani Bognarjev", Franc Grašič z
pri vnuku Tonetu Sušniku, p. d. Včasih so tudi ceste plužili s Jezerske ceste 14 (mnogi krajani
Štumfarju z Jezerske ceste. konjsko vprego. Zanimivo se ga spominjajo kot vaškega
(Foto Janko Zupan) zgodbo mi je povedal Tone veseljaka, kolarja v domači
Sušnik, p. d. Štumfarjev. delavnici, nogometnega sodnika
Zlata poroka Ivane in Miha Pelko Njegov oče Janez je imel na tekmi Debeli : Suhi …).
iz Gorenj: posnetek je nastal na pogodbo za pluženje snega. Seveda je temu dogodku sledil
S štirimi do desetimi pari tudi pokop 'pusta', kjer so se
sedanji Jezerski cesti, pred hišnima konj in s težkimi lesenimi zbrali pogrebci, krsto pa naložili
številkama 42 in 44, sedaj v lasti plugi so plužili ceste na relaciji na voz in jo v sprevodu odpeljali
Kranj-Medvode oz. Kranj-Jezersko in
družine Pucelj. V hiši na levi hiši je ceste po Kranju in Primskovem. Podobne pogodbe so do prizorišča ''pokopa¨. Največkrat je
bil doma edini župan Občine imeli še: Franc Novak - Govekar, Janez Šenk - Janezov, bil to most čez Kokro na Primskovem ali pa Hujanski
Franc Šenk - Govc, Tone Kepic - ta velik Tone idr. Leta most, kjer so 'pusta ' zažgali in s tem pokopali. Seveda ni
Primskovo, Ivan Lokar. Na konju je 1952 je zapadla večja količina snega. Ob tem je prišlo šlo brez joka. Po tem pa je sledila sedmina v gostilni, kjer
viden "plint jermen". tudi do nesreče, ki se jo po pripovedovanju očeta spo- so prostovoljne prispevke ob "pustu" zapili.
(Arhiv Alojz Ovsenik) minjata Janez in Tone Sušnik. Ko so plužili cesto proti
Medvodam, so furmani svoje konje spočili v hlevih gos- Dolgoletna kuharica v gostilni je bila ga. Ančka Logar iz
tilne Pr' Cirman v Mednem. Sredi noči je zaradi preobili- Britofa. Furmanska malica je bila močna, saj je bilo
ce snega ostrešje hleva popustilo in padlo na konje v potrebno zdržati poti in napore delovnega dne.
hlevu. Pri tem so poginili štirje konji. Največkrat so jedli jedi na žlico. Ga. Ančka se spominja,
da so zelo radi naročili vampe, golaž, pasulj, pašta fižol,
Cilka Avman - Nastran (1925 - 2010), ki je bila približno obaro, pljučka v omaki s polento ali pirejem. Ob
15 let natakarica v gostilni Pr' Jaku. Lastnik gostilne je bil zimskem pluženju snega, tega je bilo včasih še posebno
domačin Gorjanc Bogomir (1911 - 1986). veliko, so se furmani radi ustavljali v gostilni, kjer so jim
postregli s kuhanim vinom in domačim žganjem. Tudi
Na gostilno je imela zelo lepe, nostalgične spomine, saj ga. Ančka omenja, da je bilo v gostilni velikokrat veselo -
je trdila, da "so bili v gostilni sami fejst ljudje, vmes je bilo ko so dobili "džuboks", se je včasih že ob dopoldanskih
tudi mnogo furmanov, ki so marsikaj ušpičili." V gostilni malicah plesalo in pelo.
je bilo mnogo petja - spominjala se je cerkvenih in vaških
pevcev ter dobro obiskanih sobotnih in nedeljskih Alojz Ovsenik ml. (1942) - Blažunov Lojze
popoldanskih organiziranih plesov.
"S furmanstvom se pri naši hiši sicer nismo aktivno
Pred gostilno sta bila dva velika kostanja, pod njima pa ukvarjali, spominjam pa se, da je oče občasno vpregel
je bilo železno ogrodje, za katerega so furmani privezali konje in šel po gradbeni material za koga od sovaščanov.
svoje konje in jim prinesli nekaj hrane (sena in pri- V spominu imam slovesnost ob zlati poroki Ivane in
boljškov). Tudi 'taterman' - vodnjak je bil v neposredni Miha Pelko, ki je bila približno leta 1957, ko je moj oče
bližini, saj vode ni bilo vsepovsod, tako kot danes. Lojze fural enega od okrašenih voz v koloni. Jaz sem
dogajanje spremljal kot kolesar."

364 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Zvonko Debeljak (1923), včasih Pr' Bognarju Furmanstvo sem opisal ob spominih na očeta z namenom, da ne bi potonilo v pozabo.
Zgodovinski vidik sem zanemaril, vem pa tudi, da bi se o tem dalo še veliko povedati.
"Pri tisti zeleni tabli", pravi radijska reklama za njihovo že Zanimivo bi bilo povzeti zgodbe o celonočnih pluženjih snega z več pari konj, pisati o
čez 130 let staro hišno obrt, to je kolarstvo oz. bognarijo. obdobju 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko je bilo na Primskovem zelo živahno
Sedaj nadaljuje hišno tradicijo sin Drago, ki je že četrti družabno življenje, saj ni minilo veliko novih maš, raznih jubilejev, kmečkih ohceti,
rod Debeljakov, ki se ukvarja z "modernim kolarstvom" - gasilskih veselic, vinskih trgatev ter dni narodnih noš v Kamniku, kamor se
izdelavo športne opreme. Primskovljani ne bi odpeljali z vsaj enim okrašenim (ociranim) vozom. Največkrat smo
bili celo z dvema vozovoma, seveda vsi odeti v narodne noše, z muzikantom na čelu.
"Tudi prodajo in servis smuči imamo sedaj, saj sem jaz že
pred petdesetimi leti začel sproizvodnjo alpskih, tekaških Navdušenje, ki sem ga čutil ob pripovedovanju še živečih sogovornikov, mi je dalo obču-
in skakalnih smuči, navadnih in tekmovalnih sani. Razvoj titi šarm tistega obdobja, ki jim je kljub težkemu delu pustilo lepe, nepozabne in
gre pač naprej in potrebno se je prilagajati trgu. Na tej dragocene spomine ter izkušnje za mlajše generacije.
lokaciji (Cesta Staneta Žagarja 45), smo od leta 1929.
Vsem, ki ste mi pripovedovali o furmanstvu na Primskovem, se najlepše zahvaljujem.
Moj stari oče Aleš je začel z "bognarsko" delavnico leta Zahvalo sem dolžan izreči tudi svoji družini in seveda bratu, s katerim sva obudila
1876 v hiši, ki so jo po naši izselitvi kupili Arharjevi s nekaj spominov na otroška leta.
Primskovega. Po njegovih stopinjah je od leta 1923
hodil moj oče Franc. Moji predhodniki so izdelovali Janko Zupan
predvsem klasične dele opreme za vozove, tudi samokol-
nice (šajtrge), vozičke in ročne vozove (kimpeže). Kolesa
za kmečke vozove (tajselne) so bila lesena in kar nekaj
znanja in spretnosti je bilo potrebno, da si naredil kolo,
oje, dero ali stranice in vse skupaj sestavil v vprežni voz.
Delo ni bilo lahko, bilo pa je potrebno za preživetje
družine in obrti.

Nekaj artiklov iz leta 1950. Viri:
"Naj povem, da sem za tekmovalne
sani že leta 1951 prejel priznanje na 1. Kranj, kakršnega ni več, Gorenjski muzej, Kranj, 1990, str. 64.
takratni razstavi Obrtne zbornice 2. Avtorji fotografij:
v Kranju. Dobil sem tudi denarno
nagrado v znesku 20.000 takratnih Cene Avguštin (Fototeka: Gorenjski muzej Kranj),
dinarjev," je dejal g. Zvonko Debeljak, Drago Holynski (Fototeka: Gorenjski muzej Kranj),
ki je tudi lastnik fotografije. Janko Zupan.
3. Lastniki fotografij: Marjan Černivec, Zvonko Debeljak, Mirko Gorjanc, Ana Hribar, Alojz
Ovsenik, Jože Rogelj, Mimica Trebec in Janko Zupan,
4. Lastnik registrske tablice: Anton Sušnik.
5. Ustni viri: Cilka Avman - Nastran, Marjan Černivec, Zvonko Debeljak, Janko Draksler,
Mirko Gorjanc, Ana Hribar, Ivanka Kalan, Štefan Krč, Ančka Logar, Ivan (Janko) Lokar,
Alojz Ovsenik, Jože in Miro Rogelj, Janez in Tone Sušnik, Franci Šenk in brat Franc Zupan.

365

Marjan Černivec Krajevne pridobitve

Prvi vodnjaki - tatermani, hidranti
ter Kokrški log nekoč in danes

Vse življenje že živim na Primskovem, v "Grabnu", vedno me je zanimala zgodovina sta bili tudi dve Primskovljanki, Bukavčeva Pavla, druge
kraja in tudi za sedanjost kraja mi ni vseeno. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem pa osebno nisem poznal.
opisal, kako je bilo s prvimi vodnjaki - tatermani in hidranti na Primskovem. Z
vodo, z reko Kokro, je bilo ves čas povezano življenje v Kokrškem logu. Tam je bil Po načrtih prof. Hraskyja so v predračun dali tudi sredst-
jez za mlin in električno napeljavo. Kokra ni prizanašala s poplavami. Primskovo va za zgraditev hidrantov za gašenje požarov in vodnjake -
povezuje z Rupo že mnogo let Žagarjev most, ki je doživel več preobrazb. tatermane - za napajanje mimoidoče živine, govedi in konj.
O položajih vaških hidrantov in vodnjakov so vaški možje
Prvi vodnjaki - tatermani in hidranti na preudarno premislili. Vodnjake so postavili na križpotja,
Primskovem hidrante pa na najbolj ogrožena mesta. Omenil bom prve
hidrante in vodnjake - tatermane - v zdajšnji Krajevni
"Vi, kranjski gospodje, imate več vina kakor pitne vode!" je skupnosti Primskovo.
meščane nagovoril ljubljanski škof, ko se je v prvih
letih po 1890 s "cugom" pripeljal v Kranj. Vodnjaki in hidranti v Gorenjah:
● hidrant pred Štefetom, opozorilna tablica na jablani,
Ta škofova beseda se je kranjskim mogotcem zdela veli- ● hidrant pred Svečanom in Žebrejem, opozorilna tabli-
ka žaljivka, zato so začeli z akcijo: Kranj mora takoj
dobiti pitno vodo. Sledilo je zbiranje ponudb. Prispelo ca na drogu,
jih je veliko, toda vse so bile iz zdravstvenih in drugih ● vodnjak pred Katarinekom,
razlogov zavrnjene. Sprejet je bil le projekt prof. inž. ● vodnjak pred Žebrejem.
Hraskyja, po katerem naj bi se voda iz studenca v grapi
Čemšenik, ki leži na nadmorski višini 773,6 m, zajezila Vodnjaki in hidranti na Primskovem:
in speljala do Kranja po ceveh. Začele so se tožbe in pre- ● hidrant pred Marjanom Novakom,
rekanja mlinarjev, žagarjev in imetnikov električnih cen- ● hidrant pred Krivcem,
tral, češ da jim bo vodovod odvzel preveč vode. ● hidrant pred Bavantom,
● hidrant pred Grabcem,
Zadnjo besedo v prepiru je dobil cesar Franc Jožef na ● hidrant na križpotju šola - Vidmar,
Dunaju. Odločil je: vodovod naj se zgradi po načrtih ● hidrant nasproti Greisarja,
prof. Hraskyja, vsi oškodovanci pa naj prejmejo primer- ● vodnjak pred Marjanom Novakom,
no odškodnino. S tem odlokom, na katerega ni bilo ● vodnjak pred Krivcem,
pritožb, se je takoj začel graditi kranjski vodovod. Šest ● vodnjak pred Pucljem,
sodnih cenilcev je po enaki lestvici ocenilo škodo, ki je ● vodnjak na križišču cest Kranj - Šenčur
bila tudi izplačana. Zapeli so krampi in lopate vseh
sposobnih delovnih ljudi. Od grape Čemšenik do in Primskovo - Klanec.
vodovodnega stolpa v Kranju so v letih 1909 do 1911
ročno izkopali jarek, položili cevi in ga zasuli. Lepotec Vodnjaki in hidranti na Klancu:
mesta Kranja, Vodovodni stolp, je delo primorskih zidar- ● hidrant na koncu gospodarskega poslopja Pinc,
jev. Vso malto, opeko in beton so ženske s svitki na glavi ● hidrant Bajd v Bregu,
v lesenih škafih znosile navzgor po "trepnjah". Med njimi ● hidrant pred Meričanom,
● vodnjak brez korita pred Meričanom,
● vodnjak pred Čarmanom za napajanje živine.

366 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Eden od vodnjakov - tatermanov.
Ta je stal pred ‘Krivcem’.
Tatermane in hidrante so
postavili okoli leta 1910.

Opozorilna tabla na tatermanu.

Prof. dr. Joža Žontar v svoji knjigi o zgodovini Kranja navaja
za leto 1910 naslednje podatke o številu hiš in prebivalcev:

- Primskovo: 78 hiš, 378 prebivalcev,
- Gorenje: 20 hiš, 90 prebivalcev,
- Klanec: 36 hiš, 215 prebivalcev.
Vsi vodnjaki, tatermani, so bili litoželezni, izdelani v Avstriji.
Korita so bila betonska, masivna, vsa izdelana po istem načr-
tu, z odprtino za izpust umazane vode. Ob vsakem vodnjaku
je na drogu ali najbližji hiši visela opozorilna tabla. Vodnjaki
brez korita so imeli podstavek za posodo za točenje vode
(škafe, vedra …).

367

Kokrški log pred 50, 100 leti in več. območju so postavili stavbo. V gornjih prostorih je bilo
Kaj pa danes? stanovanje za hišnika, v pritličju pa so uredili veliko sodob-
no sušilnico za sušenje sadja (jabolk, hrušk, sliv), ki so ga
Že osemdeseto leto živim v tej dolini, nekaj jih je še sušili za svoje stranke. V zidani drvarnici je bil vzidan kotel
starejših od mene. Spominjamo se revščine. Naši predni- za žganjekuho. Bil je namenjen vsem krajanom in ostalim
ki so si zgradili skromne hiše, tudi lesene. A kljub temu zainteresiranim. Tiste panoge, ki za kmečko zadrugo niso
je bilo veliko lepega: veselja, petja, smeha. Veliko je bilo bile donosne, so opustili, zato so na ograjenem zemljišču
tudi otrok: pri Mlinarju, Kovaču in Jernejevcu so tri začeli gojiti sadje, jabolka in hruške. Vendar tudi to ni bilo
mame skupaj rodile kar 36 otrok (po 11, 14 in 11), pri donosno. Sušilnico so podrli in zgradili stanovanje. Kotel
ostalih družinah jih je bilo nekaj manj. Imeli so sadne za žganjekuho pa so prodali vaščanu.
nasade in zelenjavne vrtove ter po eno svojo ali najeto
njivo. Za prevoz na polje je vsaka hiša imela svoj Kako so zidarji zgradili stavbo brez vode
"kimpež" in voziček. Redili so po eno kravo, enega ali dva v Kokrškem logu 7?
prašiča, kokoši, na verigi pa so imeli privezanega psa
čuvaja. Vsa ostala dolina je bila last Vaške skupnosti. Prvo vprašanje zidarjev je bilo: "Kje pa imate vodo?"

Zemljišča Vaške skupnosti Predsednik zadruge, Vreček, moder mož, jim je odgovo-
ril: "Tukaj zraven bosta delavca izkopala jamo, pa jo
Posestni list iz leta 1878 izkazuje naslednje zemljiško- boste imeli dovolj."
knjižne vložke k. o. Primskovo: 211, 324, 330. Na tem
listu so za Kokrški log napisane tri parcele: Delavca sta začela kopati, in res se je že pri 15 cen-
1. Njiva v Logu: zdaj je to pomožno nogometno igrišče. timetrih pokazala podtalnica, skrb za vodo je izginila.
Po širini je segala čez polovico struge Kokre. Zgornji del
njive je segal do umetne struge, "rake" pod Pičmanom in Jez za mlin in električno napeljavo
ob strugi do Žagarjevega travnika (Remic).
2. Kokrški log: bil je pašnik, segal pa je vse od Pičmana V Kokrškem logu je bil tudi mlin, čigar lastnica je bila
pod bregom do zdajšnje poti Kokrški log levo. Desno je Marijana Koželj, stanujoča Primskovo 48 (zdaj Polanc,
Log mejil z umetno strugo do današnje poti Polanc - Vojsk. Vojsk), in mizar ter posestnik električne naprave, ki jo je
3. Pri Studencu: potekala je od zdajšnje poti v Kokrški poganjala voda iz Kokre, Janez Pintar (zdaj Marica in
log proti studencu Jerman - Marn. Vester Košnik). Za dotok vode so pod Pičamanom
zgradili lesen jez. Reko Kokro so po 3 metre široki umet-
Za vsa ta zemljišča je odbor Vaške skupnosti na javni ni strugi z zapornico po potrebi odpirali in zapirali, da so
dražbi vsako leto od 1899 do 1941 pobiral najemnino; vedno imeli dovolj vode za obratovanje.
najprej v kronah, potem dinarjih in nazadnje v markah
in pfenigih. Denar so uporabljali za vaške namene, npr. Ob narasli vodi je reka Kokra vedno poplavila celo
za popravila cest. Ta vaška dokumentacija še obstaja. Ob dolino Kokrškega loga, danes bi bilo to do Kernovega
okupaciji, leta 1941, so prišla vaška in cerkvena zem- Miha in Jožeta Luskovca.
ljišča, gozdovi in gospodarski dom pod okupatorjevo
lastnino. Po osvoboditvi, leta 1945, pa je bilo vse sod- Z ukinitvijo Remičeve žage na Primskovem, ki jo je imel
noknjižno prepisano na družbeno premoženje. v najemu dober in skrben gospodar Janez Čeferin, sta
začela jez in žaga propadati. S tem se je začel vodotok ob
Njiva v Kokrškem logu narasli reki vedno bolj poglabljati. Reka je odnašala
material in ga puščala v nižjih legah. Struga reke Kokre
Njivo je občina dodelila v najem KZ Sloga Kranj. Parcelo so od Pičmana navzdol je poglobljena že najmanj za 4
ogradili z 2,5 metra visoko mrežasto ograjo. Ob reki Kokri metre in se še poglablja. Nobenih bojazni ni več, da bi
so pustili pot za pešce in konjsko vprego. V ograjenem reka še kdaj poplavila Kokrški log.

368 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Poplave v Kokrškem logu dveh nogah kot otroka. Takoj sta šla kot dve ovci za
gospodarjem v sosedovo - Kovačevo stelnato šupo. Do
Opisal bom le nekaj poplav v Kokrškem logu, ki sem takrat še nisem videl tako mirnih in ubogljivih prašičev.
jih videl. Pri zadnji poplavi sem tudi pomagal reševati
ljudi in živali. Drsali na Mlinarjevi njivi v coklah

Pri vsaki poplavi ali narasli vodi smo otroci tekli na rob Kovačeva pokojna mama mi je veliko pripovedovala tudi
gledat proti Mlinarju (zdaj Košnik, Polanc, Vojsk). Ob o svoji mladosti - radosti v letih okrog leta 1900.
narasli vodi so se v veži Polančeve Francke iz kleti začela
dvigati vrata (bavtara), ven pa so začeli bruhati krompir, "Veš, Marjan, zdaj imajo otroci, pa tudi ta veliki za na led
repa, pesa, skratka vsi poljski pridelki, deske in vse, kar kar posebne čevlje, včasih pa smo otroci hodili drsat na
ni bilo pritrjenega. Voda je skozi vežna vrata to odnašala Mlinarjevo njivo v coklah. Vsako zimo je na njivi iz pod-
v vrtince na dvorišču. Vsi domači so prenašali vse od talnice zmrznilo in se je naredil led. Otroci smo v coklah
vode pokvarljive predmete v nadstropje - na podstreho. hodili gor in dol. Na sredini njive je bila češnja. Ob njej
Enako se je dogajalo tudi pri sosedu, kjer sedaj živita so bile fižolovke in vsak je vzel po eno. Kako smo bili
Marica in Vester Košnik. Na delu je bilo pet Vestrovih veseli, čeprav smo večkrat tudi po riti drseli."
stricev s starim očetom in tete s staro mamo. Njegova
stara mama in tete so iz pritličja prenašale vse od vode "Mama, ali vas je za to kdo preganjal?"
pokvarljive predmete v zgornje prostore, stari oče in stri-
ci pa so postali graditelji brvi. Da so en meter visoko brv "Nihče, vse fižolovke, ki smo jih vzeli, smo vedno
zgradili od hiše do podbrega, so uporabili vse tesarske vrnili. Nismo kleli, pa ne molili, samo za hec smo se
stole in njim podobno. Nanje so položili plohe, deske, po ledu podili."
lestve, da so imeli prehod iz hiše do brega tudi za ženske.
Za hobi so strici po končanem delu z brvjo naredili še Ohraniti Kokrški log za šport
splav - čoln, s katerim so se vozili okrog hiše po
Kokrškem logu. Fantje iz velike in revne Mlinarjeve Kaj pa zdaj, na starost? Želim si, da Kokrški log ne bi
družine so s humorjem in petjem zavzeli celo prim- izginil. Moderno, sodobno zgrajeno nogometno igrišče,
skovško vas. Bili so pridni in pošteni fantje. ki vsak dan vzgaja na desetine otrok, lahko pripomore k
temu, da naši mladi postanejo tudi najboljši športniki.
Zadnja poplava pri Košnikovih in moja pomoč Tudi balinarsko igrišče je sodobno pokrito, da lahko bali-
narji igrajo v dežju in snegu.
Nekoč sem v poznih nočnih urah zaslišal bučanje reke
Kokre, krik in jok. Pohitel sem na rob in videl vodo Kaj si želim od Krajevne skupnosti Primskovo? Da ne
okrog Mlinarjeve hiše. Zavpil sem sedaj že pokojnemu bi bila mačeha do njih. To je šport, ki odvrne mladino
Mlinarjevemu Pavlu: "Ali grem v gasilski dom dat alarm?" in ostale od mamil in pijače. Zato jim omogočimo, da se
"Ne, takoj pridi dol!" še naprej razvijajo. Omogočimo jim, da zgradijo
parkirne prostore, krožne poti, saj te ne ustrezajo več
Pavel je že imel ženo Marico na hrbtu, jaz pa sem vzel zdajšnjemu razvoju.
voziček, v katerem je bil dojenček, mala Magda. Prenesla
sva jih na breg, od koder je žena Marica odpeljala Magdo Mestni park do Ovčana
na svoj dom. Ko sva jih oddala, sem vprašal Pavla, če se
še kaj da rešiti. Na drugi strani pa je naplavina na Ovčana, ki je zarašče-
na z drevjem in grmovjem. Pomagajmo naravi in jo spre-
"Nič več. Prašiča sta cvilila in sta verjetno utonila." menimo v mestni park; zgolj z eno brvjo bi ga lahko
Ko sva prišla v svinjak, sva zagledala prašiča, kako stoji- povezali s Kokrškim logom.
ta ob steni na zadnjih nogah do vratu v vodi. Prijela sva
vsak enega za prve noge in sledila sta nama do brega po

369

Nekdanji most čez Savo (pod
Jelenovim klancem). Podobno je

bil grajen tudi nekdanji leseni
most čez Kokro, ki je povezal

Primskovo in Rupo.

Žagarjev most na Primskovem Delavci so bosi v vodi, s krampi in lopatami, preusmerj-
ali tok vode in kopali trdež za nove betonske podstavke.
V zemljiški karti katastrske občine (k. o.) Primskovo iz Na njih so zgradili nov lesen most, ki pa ni dolgo služil
leta 1867 je že vrisan Žagarjev most, leta izgradnje pa ne svojemu namenu.
poznamo. Stari mostovi so bili zgrajeni iz kamenja ali,
tako kot Žagarjev, iz lesa, z lesenimi podstavki, ki so bili Prvo jesen je nastala velika povodenj Kokre in
med seboj prekrižani. Rupovščice, ki je spodkopala in odnesla en betonski
podstavek (prvi gledano z Rupe). Tako sta bili vasi
Leseni mostovi so zahtevali veliko vzdrževanja. Rupa in Primskovo spet ločeni. Zaradi velikega nezado-
Podnice so bile iz hrastovih plohov, a so jih kljub trd- voljstva ljudi so do naslednjega poletja postavili 1 m
nosti konji s podkvami hitro uničili. Ograje so bile iz široko brv za pešce. Pri ponovni gradnji novega pod-
mehkega lesa, ki je zaradi dežja in vlage propadal. Ker stavka pa se je podjetnik zavaroval z ilovico. Do izkopa
je bilo potrebno skrbeti za varnost ljudi in konjskih trdeža za postavitev novega podstavka se je daleč proč
vpreg, je bilo pogosto potrebno poškodovane mostnice z njo zavaroval pred vodo.
in ograje menjati z novimi.
Zdaj so podstavki stabilni, le nekajkrat so jih povišali z
V letih 1936-1938 je kranjski gradbenik Viktor Bidovec betonom, zadnjikrat pa so razširili še zgornje podstavke.
na Žagarjevem mostu zamenjal lesene podstavke s tremi
betonskimi. To delo je izvajal poleti v največji vročini.

370 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Nov betonski Grosov most
Politični mogotci iz Krajevne skupnosti Primskovo in
Občine Kranj so bili veliki nasprotniki kranjskemu
županu inž. Vitomirju Grosu. Kljub temu je na
Primskovem dal zgraditi nov betonski most z železno
ograjo. Most je novega tipa: pločnik je dvignjen višje, ces-
tišče pa je nagnjeno, da se vsa voda sama odteka z
mostu. Je veliko širši od prejšnjih lesenih mostov. Na
koncu mostu proti Primskovem pa je nastalo ozko grlo.
Nujno bi bilo razširiti cesto v širini mostu in pločnika ter
temeljito obnoviti cesto do transformatorja. Nov most je
solidno zgrajen, le železno ograjo bi bilo potrebno kdaj
prepleskati.

Nov betonski most s pločnikom, a še vedno nevarno
zožitvijo na koncu. Zavoljo precej gostega prometa in
velikega števila sprehajalcev, bi bilo potrebno odpraviti
zožitev in premisliti o podaljšanju pločnika vsaj do
izteka Jelenčeve ulice.

Fotografiji na desni:
Narasla reka Kokra po tridnevnem deževju

19. septembra 2010. Avtor članka
(Marjan Černivec) na mostu.

V preteklih desetletjih je ob intenzivnih deževjih
vodostaj na tem mestu nekajkrat narastel toliko,

da je bila nad gladino vidna le gornja prečka
ograje mostu čez Rupovščico.
(Foto Marko Tušek)

371

Metka Sosič Pri Grudnovih

O najstarejši trgovini, najboljšem kruhu
in najmlajšem organistu

Primskovo je dobilo prvo trgovino z mešanim blagom leta l902, odprl pa jo je kranjski
trgovec Josip Likozar, rojen pri Jakovcu leta l864. Njeno vodenje je poveril Francu in
Frančiški Gruden, ki sta leta l909 kupila na Primskovem lastno posestvo in začela s
trgovino na svoje. Dodala sta ji tudi pekarijo domačega kruha, po katerega so prihajali
kupci od blizu in daleč. Grudnovima so se rodili štirje otroci. Najstarejša hči Francka je
nadaljevala njuno dejavnost, hčerki Mara in Ivanka ter sin France pa so bili učitelji.
Grudnova družina je bila med največjimi podporniki primskovske cerkve, France pa je
postal organist že pred svojim enajstim letom. Zborovodski dejavnosti je bil predan vse
življenje in tako se mu je postopoma nabralo skupaj skoraj 40 zborov.

Desno zgoraj: Kamorkoli se obrnemo, naletimo na različne prodajalne Do tedaj je na Primskovem obstajala le manjša trgovini-
Najstarejša slika Grudnovih je iz z živili in drugim blagom za vsakdanje potrebe, in tako ca z različnimi drobnarijami, ki jo je imela Meta Ješe pri
se zdi kar neverjetno, da še v tridesetih letih l9. stoletja "Koledniku", kakšno malenkost pa je bilo mogoče
leta l9l3. Na njej so poleg šestih celo v mestu Kranj ni bilo niti ene živilske trgovine. naročiti tudi potovki Mariji Cankar, ki jo star dokument
članov njihove družine še Veliko meščanov je imelo svoje vrtove ali celo kmetije, še posebej omenja zato, ker je ob smrti l00 kron svojih
oskrbovali pa so se tudi na tedenskih sejmih, na katerih prihrankov namenila za čevlje revnih učencev.
Frančiškina sestra Katarina so imeli nekdaj prednost pri nakupu pridelkov okoliških
Mrak, teta Jera Pelko, nečak kmetov. Zaradi zaščite revežev je bilo v posameznih Vloga Sv. Frančiška pri nastanku
Mihec Pelko in sestrična Franca daljših obdobjih z živili na sejmih tudi prepovedano Grudnove družine
Pelko s sinom Franceljnom. prekupčevati. V drugi polovici l9. stoletja so te omejitve
postopoma ugasnile in čeprav tedenski sejmi niso zamr- Franc Gruden je bil doma v vasi Police v cerkniški fari, to
(Sliko hrani Metka Sosič) li, so živila dobila svoje mesto še na prodajnih policah. je blizu Zakojce, rojstnega kraja pisatelja Franceta Bevka, s
katerim je bil v daljnem sorodstvu. V Kranj je prišel okoli
Na sosednji strani zgoraj levo: Tedaj maloštevilnim kranjskim trgovcem z mešanim leta l880 k Mežnarjevim na Pungert, ki jih je prav tako
Na sliki botrov in birmancev iz blagom se je pridružil Josip Likozar, najmlajši sin Aleša poznal zaradi sorodstvenih vezi. Pomagal je pri vsem, kar
leta l9l4 je drugi z leve v zadnji in Agate z velike Jakovčeve kmetije na Primskovem. Za je bilo potrebno postoriti, in tako je vrsto let opravljal tudi
vrsti Josip Likozar, ob njem so trgovsko stroko se je izučil pri Bulovcu v Radovljici, v delo cerkovnika kranjske farne cerkve in hišnika ljudske
Franc in Frančiška Gruden ter rojstni hiši A. T. Linharta. Nekaj časa je bil zaposlen kot šole. V mlajših letih je Police večkrat obiskal, na dolgo pot
pomočnik in kot poslovodja v trgovini Puppo v Kranju. pa se je podal kar peš. Z enega takih napornih pohodov je
njuni sorodnici Jera Pelko in Ko sta jo lastnika opustila, je imel v njej svojo prodajal- v košu prinesel le nekaj let staro deklico, sorodnico
Katarina Mrak. Likozarjev bir- no, leta l899 pa je za trgovsko dejavnost kupil še prvo in Katarino Bevk, ki sta jo Mežnarjeva posvojila.
manec je France Gruden, slaba kmalu za tem še drugo lastno hišo v sedanji Jenkovi ulici.
Že leta l902 je zgradil hišo za prvo trgovino z mešanim
tri leta pred tem, ko je postal blagom na Primskovem in njeno vodenje poveril Francu
primskovski organist. in Frančiški Gruden, ki je pred tem več let pomagala pri
Likozarjevih v trgovini in gospodinjstvu.
(Sliko hrani Metka Sosič)

372 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Frančiško Mrak iz Gorenj je spoznal, ko ni imela niti l0 mi predelki za mlevske izdelke in množico različno veli- Grudnova hiša v prvih povojnih
let in je kot najstarejša v kajžarski družini z desetimi kih pločevinastih meric za tekočine in velnic za druga letih, ko sta sredi križišča še
otroki prišla k isti hiši za pastiričko. Njune poti so se po živila. Delovala je pač v času, ko so kupci hodili nakupo- stala križ in drog električne
nekaj letih razšle, saj je Frančiška odšla delat drugam. vat s svojimi steklenicami in vrečkami iz blaga, katere so napeljave. Porušena je bila med
Med drugim je bila zaposlena v gostilni na vrhniškem le počasi začeli nadomeščati papirnati "škrniclji". Na pripravami na širitev in
koncu, v katero je pogosto zahajal Ivan Cankar. stranskem pultu je bil pritrjen strojček za mletje orehov, posodobitev Jezerske ceste.
Spominjala se je, da je vedno prav zagnano govoril moš- pod njim je bila postavljena pručka, da so ga lahko (Sliko hrani Metka Sosič)
kim, ki so se zbirali okoli njega in ga poslušali. Imela je uporabljali tudi otroci. Ti so radi prihajali v trgovino, saj
že blizu 30 let, ko je na 4. oktober, ki je posvečen sv. so pogosto dobili za povrh rožič ali kakšen drug pri- France, Francka, Mara in Ivanka
Frančišku Asiškemu, dobila Grudnovo voščilo za god. boljšek. Gruden na domačem dvorišču.
"Ker imaš tudi Ti god, Ti še jaz voščim vse najboljše", mu (Sliko hrani Metka Sosič)
je odpisala, nakar se je prišel osebno zahvalit in nedolgo Trgovina je slovela posebno po dobrem domačem
za tem sta se poročila. Po njunem svetniku so dobili ime kruhu, v katerega so dodajali pretlačen krompir, da je
še najstarejša hčerka, sin in prvi vnuk. več dni ohranil prijetno svežino. Tako ga niso pekli
redno vsak dan, ampak po potrebi. Mesili in gnetli so ga
Franc in Frančiška Gruden sta po poroki živela in delala z rokami v leseni mentergi, peč so kurili z butarami in
v omenjeni Likozarjevi hiši, ki je bila pozneje znana kot ometali z mokrim slamnatim omelom, hlebce so vsajali v
državna cestna hiša. V letu l909 sta s prihranki od skoraj peč na lesenih loparjih. Pekarija je redno delovala do II.
30 letnega dela za druge gospodarje za 9240 kron kupi- svetovne vojne, zato je prav presenetljivo, da omemba
la na Primskovem posestvo in začela s prodajo na svoje. Grudnovih pri vseh, ki so jih poznali, še vedno najprej
Ker so šli kupci za njima, je Josip Likozar svojo trgovino oživi spomine na njihov kruh.
kmalu opustil. Kot veletrgovec je še naprej z Grudnovimi
poslovno sodeloval, vse do konca svojega življenja, ki se Pojasnilo za to prav gotovo niso le posrečeni recepti,
mu je izteklo leta l953, ko je imel skoraj 90 let, pa je ostal ampak mogoče še v večji meri preprosti načini priprave
z njimi tudi v prisrčnih prijateljskih stikih. testa in peke. Grudnovi so neutrudno delali po njih, kot
bi pekli samo za svojo družino in tudi z največjo mero
naklonjenosti do vseh, ki jim je bil kruh namenjen. Za
parne peči in strojne pripomočke, s katerimi so si drugi
peki tedaj že lajšali delo, se niso menili.

Največ spominov na kruh Na Grudnovem vrtu leta l940 ob
obisku predoseljskega učitelja
Grudnova trgovina je imela ves čas svojega obstoja zelo Rudija Fajona in njegove družine
skromen vaški značaj, s preprostim prodajnim pultom, ter šolskega nadzornika Vinka
odprtimi policami z zastekljenimi predali v spodnji vrsti, Rupreta in svaka Janeza Ješeta.
vzidano vdolbino za petrolej, z velikimi pokritimi leseni- (Sliko hrani Metka Sosič)

373

Grudnovi so podpirali dobrodel- Po Grudnov kruh so veliko hodili tudi kupci iz Kranja in porodnicam, in sicer vselej po dve, eno takoj po porodu,
no, kulturno in drugo društveno od drugod. O tem ve še veliko povedati Ivanka Uršič, ki drugo ob krstu, zraven pa še po 30 jajc. Dobrot so bili
je bila doma na bližnji Vampretovi kmetiji: seveda deležni vsi družinski člani, še posebno najmlajši.
dejavnost na Primskovem, in "V otroških letih se mi je zdelo zelo zanimivo, da je v
tako je bila Frančiška Gruden trgovino prihajal oskrbnik s Šmarjetne gore z osličkom, Vsako leto pred l. novembrom smo se otroci zelo veselili
na katerega je natovoril vrečo s kruhom. Ko smo bili na prešc, to je majhnih hlebčkov kruha, ki so jih pri
leta 1932 botra ob otvoritvi šolskem izletu na tem hribu, smo se primskovski otroci Grudnovih po starem običaju napekli za vse svete polne
gasilskega doma. Leta l938 je tega osla razveselili kot dobrega znanca in vsi smo se peharje in radodarno delili otrokom in revežem, da bi
zgrnili okoli njega. Zelo so me prevzele tudi dolge vrste molili za verne duše v vicah. Včasih so rekli, da moraš
prejela še diplomo častnega voz s konjsko vprego, na katerih so vozili les z Jezerskega prešco položiti na travo in zmoliti toliko Očenašev,
člana gasilske čete in vse tako na železniško postajo. Vozniki so nazaj grede prišli po kolikor travnih biljk pokrije, a tega se nismo držali".
malico v trgovino in spotoma pobrali še kruh za jezerske
kaže, da je takrat nastala ta hotele in gostilne. Zimantova mama mi je pravila o tem, Nekaj let po vojni so Grudnovo trgovino vključili v
fotografija z vaščani da so za njeno poroko naredili pri Grudnovih veliko Kmetijsko zadrugo Predoslje. Čeprav tako ni bila več
v narodnih nošah. ženitovanjsko pogačo, bogato okrašeno z rožami, pisani- zasebna, je pod vodstvom domače hčerke Francke osta-
mi trakovi, figuricami in svečkami. Skupaj z balo so jo la še naprej do kupcev kolikor mogoče prijazna. To je
(Sliko hrani Metka Sosič) naložili na voz in razkazovali po vasi. Pogačarica med drugim pomenilo, da je poslovodkinja neredko
Grudnova Francka je morala paziti, da jo ni kdo pobirala jajca iz gnezd v kurniku in začimbe iz mamine
izmaknil, ubraniti pa jo je morala tudi pred vsiljivimi shrambe, da ob skromni povojni ponudbi gospodinj ni
"kupci", ki so za šalo barantali zanjo, saj bi bila velika pustila praznih rok. Vsi kupci so tudi vedeli, da jih ne bo
sramota, če bi se na svatbo vrnili brez nje. zavrnila, če bodo potrebovali kakšno malenkost v
nedeljo ali na praznik.
Ob rojstvu otrok so v pekariji spekli velike mlečne pogače
z maslom in jajci, ki so jih po stari navadi botri podarjali Ko je bila odprta nova trgovina v Zadružnem domu, so
Grudnovo opustili.

Šest desetletij za slovensko pesem

Kar trije Grudnovi otroci - Mara, Ivanka in France - so
končali učiteljišče in so službovali po različnih sloven-
skih krajih. Vsi trije so bili učitelji starega kova in so se
tako na vseh mogočih področjih vključevali v prizade-
vanja za napredek krajev svojega službovanja. Mara je
med drugim vodila gospodinjske tečaje, Ivanka je pose-
bej rada učila ženska ročna dela, France pa je bil nav-
dušen zborovodja. S tem delom je začel sredi I. svetovne
vojne, ko ni imel niti 11 let. Tedaj sta morala mežnar in
organist s Primskovega na fronto in zato je oče Franc pre-
vzel skrb za cerkev, za sina pa je naprosil kranjskega
organista Mihaela Mohorja, da ga je kolikor mogoče
hitro navadil igrati na harmonij in orgle ter voditi pevce.
Učne ure so bile po 3,5 krone, žal pa ni znano, koliko jih
je bilo potrebno.

Cerkveni pevci so imeli malega pevovodjo radi, a kljub
temu so mu včasih malce ponagajali. Nekoč so bili ob

374 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

začetku maše za nalašč še vsi pod korom, a to ga ni prav je v življenju nabralo kar 37, večino od teh je sam ustanovil. Svatje na Zimantovi poroki leta
nič zmedlo. Pravočasno je začel orglati in, ko je bilo V letih službovanja je redno obiskoval pevovodske tečaje, l920, za katero so v Grudnovi
potrebno, je sam odpel mašniku s svojim šibkim deškim med njegovimi dobrimi prijatelji pa sta bila tudi skladatelja pekariji spekli po starih običajih
glasom, da so se v cerkvi vsi vpraševali, kaj se dogaja. in pevovodja Radovan Gobec ter Janez Bitenc. Pred vojno bogato okrašeno pogačo.
Izkušnje s Primskovega so mu prišle prav že na je obiskal Primskovo z mladinskim zborom s Planine pri (Sliko hrani Metka Sosič)
učiteljišču, kjer je postal pomožni pevodja glasbenega Sevnici. V juniju l945 je pripeljal domov zbor XV. udarne
pedagoga in skladatelja Emila Adamiča. Pozneje je vodil divizije, s katerim je ob osvoboditvi Ljubljane nastopil na
pevske zbore vsepovsod, kjer je služboval in celo med radiu, do septembra istega leta pa je imel z njim še 40
NOB, v VII. korpusu in Cankarjevi brigadi. Tako se mu jih koncertov po vsej Sloveniji.

375

France Gruden je rad zahajal na Svojo zborovodsko dejavnost je zaradi bolezni končal njimi čisto po domače. Mamo so imeli vsi radi in ji niso
kor primskovske cerkve tudi v spomladi leta l979, in sicer tam, kjer jo je pred več kot 60 zamerili, če jim je kdaj kakšno takole podrobila: "Vam faj-
letih, ko je bil organist Janez leti začel - pri orglah in s pevci v primskovski cerkvi. Ko je moštrom je tako fleten kot kuram, ki zjutraj jajc' znesejo,
oktobra l986 umrl, so mu pri odprtem grobu zapeli zadnje potem so pa ves dan frej."
Rogelj. Bila sta dobra prijatelja slovenske pesmi v slovo pevci enega najstarejših sloven-
in sta veliko sodelovala. S skih zborov "Zvon" iz Šmartna pri Litiji. Ti so še 30 let za Ta hiša je na splošno veljala za gostoljubno in je imela
tem, ko je prenehal biti njihov pevovodja, ker se je zaposlil veliko obiskov. Marsikdo je bil v njej na počitnicah, kar
cerkvenim moškim pevskim v Kranju, prijateljevali z njim in ga imeli za svojega. nekaj mladih ljudi, in to ne le bližnjih sorodnikov, pa je
zborov sta se slikala (Gruden je po več let domovalo tu med svojim šolanjem v Kranju.
Grudnovi starši in vse tri hčerke so bili med največjimi
prvi, Rogelj pa zadnji z leve) podporniki primskovske cerkve. Izdatno so pomagali V letih predvojnega službovanja na kranjski gimnaziji je
okoli leta l960. tako z denarjem za njeno urejanje kot z delom v okviru Franca Grudna pogosto obiskoval pisatelj Ivan Pregelj, ki
njenih dejavnosti. Franc Gruden je bil dolgo njen je rad poslušal njegove pripovedi o starih časih na
(Sliko hrani Metka Sosič) cerkovnik, hčerke so med drugim delovale kot kate- Tolminskem in zanimive drobce vpletal v svoja dela.
histinje, številne generacije Primskovljanov pa so si jih še
posebej zapomnile zaradi pogostitev, ki so jih priprav- Zaradi treh učiteljev v družini je razumljivo, da je bilo
ljale za prvoobhajance celo v letih največjega pomanj- med družinskimi prijatelji posebno veliko prosvetnih
kanja. Po dobroti so si člane te družine zapomnili tudi delavcev. Med njimi je bil tudi predvojni komunist in
številni birmanci in medvojni izgnanci. španski borec Peter Suhadolc iz Ljubljane, s katerim se je
sin France zbližal v srednješolskih letih. Posebej ga nava-
Približno pol stoletja je bilo v navadi, da so duhovniki, ki jam zaradi tega, ker je njegovo ime povezano s prepričan-
so prihajali maševat na Primskovo, pri Grudnovih jem, da je med eno izmed svojih ilegalnih poti čez
zajtrkovali, v nedeljah in praznikih pa so pogosto še Gorenjsko in Karavanke v Avstrijo pri Grudnovih
obedovali. Pri njih so se počutili dobro, saj so delali z prenočeval Josip Broz Tito. Sami se o tem nikoli niso
pogovarjali z drugimi, več starejših Primskovljanov pa se
še spominja, da je maršal Tito kmalu po vojni, ko je začel
zahajati na Brdo, prijahal s spremstvom do Grudnove
hiše, pred katero so se vsi skupaj ustavili in si jo kar pre-
cej časa ogledovali.

Primskovljanom so tedaj prijetno popestrile dneve zgod-
bice o tem, kako je maršal Tito v družbi oficirjev prijahal
mimo Očana do Kovača. Oče Janez, ki je stal pred kovači-
jo, jih je strumno po vojaško pozdravil, malo naprej pa se
je Titov belec ustrašil Kovačeve Tinke, ki je prihitela izza
ovinka s kimpežem, polnim krme za prašiče. Čeprav se je
kolikor se je dalo umikala v grmovje, je moral eden od
spremljevalcev skočiti s svojega konja in Titovega pomiriti.

Ko so Tito in spremljevalci odjahali s križišča pri
Grudnovi trgovini proti Gorenjam, so pri naslednjem
križišču naleteli še na Šmajdovo Manco, ki je pri tatr-
manu točila vodo. Predsednik Tito ji je rekel, da bi jo tudi
on rad pil, saj je žejen, in seveda mu je rada ustregla.
Pozneje se je bolj v šali kot zares na ta račun še večkrat
pohvalila. In tako se je zadeva "Josip Broz Tito na
Primskovem" lepo prijazno končala.

376 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

S tem pa je pri koncu tudi splet bežnih spominov na
prispevek članov dveh generacij Grudnove družine k
preteklim dogajanjem na našem območju. Najvišjo
starost je dočakala Frančiška Gruden, saj je imela leta
l964, ko je umrla, že 92 let. Franc Gruden je umrl leta
l941, star 80 let, njegov pogreb pa je bil na Primskovem
zadnji pred prihodom Nemcev. Zvedelo se je, da bi ga ti,
če bi bil še živ, odpeljali v izgnanstvo, saj je kot zaveden
Slovenec vsevprek udrihal čez Hitlerja. Sin France je ob
smrti prav tako dopolnil 80 let, hčerke Francka, Ivanka
in Mara pa so umrle v letih l965, l966 in l975, stare 61,
55 in 67 let.

Grudnova hiša na grafiki slikarja Vinka Tuška.

Viri:

1. „Stalež duš“ za Primskovo iz župnijskega arhiva Primskovo.
2. Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja, Izdalo Muzejsko društvo za Slovenijo v Ljubljani leta

1939, Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani.
3. Zasebna zbirka Metke Sosič.

377

Vinko Tušek Primskovo nekoč

Z razstave starih fotografij

Maja leta 2005 je v gostišču Arvaj čisto spontano nastala razstava starih fotografij in Posebno poučna je bila primerjava med krajem
raznega tiskovnega materiala. Na dvanajstih panojih so bile predstavljene predvsem Primskovo, prikazanim na starih fotografijah, in
stare fotografije in nekaj risb s kmečko tematiko. Razporejene so bile po različnih temah današnjim izgledom. Povsem razvidno je, da se je
iz našega preteklega in polpreteklega časa, nekaj razstavljenih slik pa je bilo pomešanih kmečko Primskovo preko industrijskega predmestja
iz različnih obdobij. Glavni pobudniki in zbiralci slikovnega materiala za razstavo so razvilo v obrtni, poslovni in trgovski center Kranja.
bili Marjan Čenivec, Jože Celar (pokojni), Marko Arvaj in Vinko Tušek.
Zgodovina kraja je za Primskovo pomembna tudi
Zbiranje starih slik se je začelo zgolj iz veselja do še zaradi urbanističnega razvoja. Jasno je, da je staro
živečih spominov na domači kraj in preteklo življenje vaško jedro s petsto let staro cerkvijo organski center
v njem.Ob slikah so se sprožile najrazličnejše debate naselja. Velika škoda bi bila, če bi načrtovalci mesta
o starih Primskovljanih, njihovem delu, običajih, prezrli to dejstvo.
sposobnostih in rodovniških povezavah pred petde-
setimi ali sto leti. Slike naj nas spominjajo, od kod izhajamo in od kod
so naše korenine.

Zgoraj:
Franc Brezar - Benč, napreden
kmet s Primskovega kot oficir

avstroogrske vojske

Desno:
Vojaška enota avstroogrske
vojske počiva na neki kmetiji

leta 1915.

378 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Franc Brezar Benč s tovariši kot
šofer vojaškega tovornjaka
leta 1915.

379

Fotografija s fronte.
Levo:
Sprednja in zadnja stran ‘kartice
s fronte’. Na fotografiji kulturna
skupina v vojaški enoti leta 1915.

380 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Franc Brezar - Benč, doma po
vojni kot žagar.
Levo zgoraj:
Vojaška enota ob tovornjaku.
Levo spodaj:
Fotografija iz mesta Belluno v
Italiji, do koder je prodrla
‘zmagovita’ avstroogrska vojska.

381

Železni most čez Kokro pri
današnji gostilni Arvaj (pogled z

južne strani).

Josip Žontar v knjigi Zgodovina
mesta Kranja opiše pripetljaje
okoli prvih poizkusov
premostitve reke Kokre na tem
mestu takole:

„Mesto je moralo vzdrževati
most čez Kokro na Hujah,

vendar je bila občutno potrebna
boljša zveza. Zato je predlagal

komisar Višnar leta 1826, naj da
gubernij zgraditi nov kamniten
most čez Kokro. Po načrtu
tehničnega asistenta Presterla
naj bi imel most en lok z
razpetino 30 m in debelino loka
1,25 m. Prostor za gradnjo so
izbrali tam, kjer so bili bregovi
Kokre najbližji. Obdelane skale
so navozili z Jezerskega in
iz Škofje Loke. Zaključni kamen
na vrhu oboka so položili
po štirih mesecih dela
dne 19. novembra 1827 v
navzočnosti guvernerja barona

Jož. Schmidburga. Po odstranitvi
opažev se je obok podal, sicer le

za štiri cole, toda v tehniki
izvedbe je bila groba napaka.
Oporišče na levem bregu je bilo
premalo poglobljeno in je zdrča-
lo 12. junija 1828 proti večeru s

silnim truščem od skal,
na katere je bilo vpeto, baje
ravno ob času, ko so priredili
komisarju Višnarju podoknico v
Kranju. Ljudje so se mostu tako
hitro navadili, da so morali okto-
bra 1828 napraviti na istem
mestu zasilen lesen most, ki pa

je vzdržal le nekaj let.“

(Več v članku mag. Metoda
Roglja: Reka Kokra v Gorenjah

in na Primskovem)

382 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Jože Rebolj in Bruno Štular na Železni most čez Kokro pri
obnovljenem betonskem mostu današnji gostilni Arvaj (pogled s
čez reko Kokro. severne strani), viden je tudi del
elektrarne. Železni most so
zgradili leta 1876, z novim
betonskim pa so ga nadomestili
leta 1927.

383

Žaga ob nekdanjem lesenem Stanje na področju nekdanjega jezu in žage danes.
mostu čez Kokro je tvorila z
romantičnim jezom in idiličnim Levo:
mostičkom čez Rupovščico pravi Žaga in jez na slikah
Primskovških slikarjev
poletni rekreacijski center. F. Feldina in V. Tuška.
V letu 1961 je Kokra
Mladi Primskovljani so vedno jez odplavila. Zadnji
najlepše poletne urice preživeli najemnik žage je bil
Janez Čeferin
na produ ob Kokri. (1901-1966).
Desno:

Družina Mežek pred jezom.

384 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Zgoraj in desno: Zgoraj:
Kolarska delavnica Franca Grašiča po Hiša kolarja Franca Grašiča
domače Čanča, z raznimi kolarskimi orodji. Čanča.

Spodaj:
Franc Grašič Čanč
je bil steber strastnih navijačev
kranjskega Korotana.

385

Rogljeva kovačija
z vso družino v ospredju.

Desno spodaj:
Podkovanje konja.

Spodaj:
Šuštaršičeva gostilna
na današnji Žagarjevi cesti.

(hiša še stoji).

386 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Folklorna skupina med obema vojnama.

Zgoraj:
Prvo obhajilo okoli leta 1935.
Levo:
Skupinska slika mladih nabornikov -
Primskovljanov.

387

Kmeta Petrič in Stotar
s kolegoma.

388 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Zgornji risbi:
Domačija pri Ahcu in stari kmečki

voz. (risba V. Tušek, 1960)

Zgoraj desno:
Zimantovi pri žetvi leta 1953.

Desno:
‘Primskovška krava’ pri počitku.

(risba V. Tušek, 1960)

389

Sušilnica Lanu
(po pripovedi rekonstrukcijsko

risbo izdelal V. Tušek).
Po prvi svetovni vojni je bila

pridelava lanu še živa.
Primskovški kmetje so še sejali

lan in polja so se pomladi
modro obarvala. Lan so morali

tudi sušiti. Risba prikazuje
(po pripovedovanju Marjana
Černivca) sušilnico lanu, ki jo je
med dvema vojnama upravljal
Marjanov oče Janez Černivec.

Domačija pri Fajdlnu (risba Vinka Tuška).
Desno: Oče in sin.
Skrajno desno:

Govekar pri mesarskem opravilu.

390 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Prava ‘gasilska slika’
primskovških gasilcev med
obema vojnama.

Nadebudni mladi smučarji so
pozimi izkoristili vsak grič.
Najbolj priljubljena ‘smučišča’
so bila na Ahca, na Petriča in
najbolj strmo na Jakovca.

Levo:
Tudi bogate pustne povorke smo
včasih imeli na Primskovem.

391

Konjska vprega in zapravljivček sta bila najpogostejše prevozno sredstvo,
a ne za vsak dan (na ‘starem’ betonskem mostu čez Kokro, v ozadju nek-
danja Kovačija Gabrič in današnja gostilna Viktor).

Takole je izgledala poroka pred
2. svetovno vojno.

Desno: Taksiji so bili redki,
a zelo razkošni.

392 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Zgoraj:
Pravi praznik se je bilo peljati s takole
sanjsko limuzino.
Skrajno levo:
Kolo je bilo vsekakor najpriročnejše
prevozno sredstvo.
Levo:
Rešilni avtomobil je bil po 1. svetovni
vojni prava pridobitev tudi za vaščane
Primskovega.

393

Desno:
‘Nace’ kot vojak Kraljevine SHS

- na konju.
Spodaj:

Primskovški šolarji na izletu.

Levo:
Ob zaključku 2. svetovne vojne.

394 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Primskovljani pomagajo pri odstranjevanju obilne
snežne odeje z ulic Kranja februarja 1952.

Desno:
Zimska idila na Primskovških poljih
(risba V. Tušek).

395

Ambiciozne telovadce smo imeli
na Primskovem že pred
2. svetovno vojno.

Julka Mandeljc je bila skoraj do
svoje smrti gonilna sila pevske in

igralske dejavnosti na
Primskovem.

396 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje