Vasi v objemu zitnih polj - Primskovo, Klanec in Gorenje

Umetniški vodja je gospod Adrijan Novak, obenem pa Kranjski furmani.
tudi član skupine ("petje naprej", "ta glavna štima"). (Arhiv Anita Peteh)
Lastniki ostalih ubranih glasov pa so: Brane Šmid ("ta
glavna štima"), Ljubo Kovačič ("ta glavna štima"), Niko
Štern ("na čez"), Roman Zupanec ("na čez"), Marjan
Kok ("na čez"), Matej Ostović (bas), Matija Koritnik
(bas), Miha Naglič (bas).

Alpski godčevski sestav

Alpski godčevski sestav (harmonika, klarinet, violina in Zakladnica ljudskih noš Jožica Šmid.
kontrabas), je bil v preteklosti nepogrešljiv del vsake (Arhiv Anita Peteh)
večje plesne zabave. Z načinom igranja "po starem" AFS Ozara ima veliko zakladnico ljudskih noš. Pri nji-
skušajo godci pričarati zvok iz preteklosti in podpreti hovi izdelavi se poskuša čim bolj približati izvirnim
plese, ki jih pleše folklorna skupina. Poleg tega imajo v oblikam noš. Skoraj vse noše je sešila članica folklorne
svojem repertoarju še ljudske viže, ki so jih slišali od skupine gospa Jožica Šmid, ki je šivilja, garderoberka in
svojih očetov in dedov, ter jih na ta način ohranjajo pevka. Začela je s šivanjem spodnjega perila, potem pa
bodočim rodovom. S svojimi spretnimi prsti na inštru- se je z neverjetno zagretostjo, natančnostjo in željo po
mente igrajo: Dejan Hodnik (diatonična harmonika), odkrivanju novega lotila izdelovanja folklornih kostu-
Matej Ostović (violina, bisernica, kontrabas), Matija mov. V njenih rokah so nastali dolenjski, štajerski,
Koritnik (klarinet), Tadej Kukovič (bisernica, kontra- koroški, kostelski, belokranjski ter gorenjski kostumi s
bas), Matevž Štular (bariton), pokojni Uroš Seifert, številnimi različicami. V društveni garderobi je danes
sedaj pa jih vodi Adrijan Novak (kontrabas, klav. in diat. okoli 160 kompletov folklornih kostumov.
harmonika, boben …).
Društvo ves čas deluje v prostorih Doma krajanov AFS Ozara vsako leto prireja letne koncerte z gosti iz
Primskovo (bivši Zadružni dom), kjer jim krajevna Slovenije ali tujine, obletnice (vsakih 5 let) pa so svo-
skupnost omogoča vaje na odru in dvorani ter jim zago- jevrsten projekt, ki je vedno tematsko obdelan in poleg
tavlja prostore za sestanke in garderobo za folklorne koncerta omogoča ogled vrste dodatnih prireditev. Med
kostume. letom člani skupine nastopajo v različnih vlogah kot
pevci, godci in plesalci, in predstavljajo eno najbolj
Godci. (Arhiv Anita Peteh) delovnih društev v občini Kranj. Medijsko najbolj
odmevne prireditve so bile: Čitalnica v Kranju, Kranjski
semenj, Kultura oblačenja skozi čas, "Plačaj, pa j' tvoja"
(prikaz šrange), poroke v folklorni skupini, marti-
novanje in razstava folklornih kostumov na Dnevu
narodnih noš v Kamniku.

247

Društvo in posamezniki so prejeli različna priznanja,
med drugim Veliko Prešernovo plaketo Občine Kranj,
Maroltovo plaketo ter posebno Priznanje Sklada RS za
ljubiteljske kulturne dejavnosti. Leta 2005 je skupina
na tekmovalnem folklornem festivalu v Litvi osvojila
1. mesto med skupinami, ki so prikazovale "izvirne
ljudske plese" , 2. mesto za kategorijo "koreografije" in
Grand prix - kot najboljši udeleženci festivala v vseh
pogledih.

Narodna čitalnica 2002. Mehika 2002. (Arhiv Anita Peteh)
(Arhiv Anita Peteh)

Rezijanski plesi 2009.
(Arhiv Anita Peteh)

Skupina je prepotovala lep del Slovenije in tujine, saj
je gostovala v Švici, Avstriji, Franciji, Holandiji, na
Madžarskem, Češkem, v Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem,
Kosovu, v Mehiki, Grčiji, Bolgariji, Italiji, Liechten-
steinu in Litvi.

Litva 2007. (Arhiv Anita Peteh)

248 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Vodstvo folklorne skupine

Mentorji, ki so vodili otroške skupine od leta 1983:
Anita Peteh, Brane Šmid, Tomaž Šolar, Janez Kaltenekar,
Štefan Murko (pokoojni), Ana Ribnikar, Marta Lokar,
Mateja Urbiha.
.
Vodilni godci po letu 1980:
Ljubo Tomažič, Albin Rožman, Robert Urbiha, Ivan Kern,
Dejan Hodnik, Uroš Seifert (pokojni), Adrijan Novak.
Strokovni vodje skupin od leta 1982:
Anita Peteh, Brane Šmid, Mateja Urbiha, Darko
Dolinar, Katja Borovnica (poročena Cuderman),
Matejka Mohorič (poročena Nabernik), Adrijan
Novak, Simona Jereb, Domen Pipan, Barbara Rozman.
Predsedniki od leta 1980:
Marija Čipe, Brane Šmid, Luka Mravinec, Andrej Udovč,
Miha Kozjek.

249

250 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Znane osebnosti

251

Franc Drolc Primskovški rojak

Profesor Anton Pavlič (1912-1995)

Prispevek se posveča profesorju Pavliču, primskovškemu rojaku, slavistu, šolniku takrat prečudni časi, danes pa mi je brezmejno žal, da
in bibliotekarju, ki je vidno zaznamoval kranjski kulturni utrip v desetletjih po nisem izkoristil priložnosti, ki se je ponujala s profesor-
drugi svetovni vojni. Ob profesorjevem pedagoškem delu se v prispevku največ jevo življenjsko izkušnjo, ki bi tudi meni lahko ponudi-
pozornosti namenja njegovemu službovanju v kranjski Osrednji knjižnici, ki ji je la oporo v težkih letih, ki so se že približevala.
vtisnil neizbrisen pečat s svojim enciklopedičnim znanjem in človeškim razmerjem
do mlajših sodelavcev, zlasti pa s svojo trezno presojo v burnih časih razvoja in Pedagog
reformiranja kranjske knjižnice. Trajne zasluge pa mu gredo za sodelovanje pri
slovenski izdaji tablic univerzalne decimalne klasifikacije, kjer je plodno prispeval Po vojni je sledilo kratko obdobje dela na gimnaziji v
svoje bogato poznavanje področja biblicistike in sistematike znanosti, hkrati pa Tržiču, pri čemer je treba omeniti, da je tudi kasneje
uveljavil tudi ime zavoda, v katerem je delal dolga leta. dolga leta poučeval slovenščino na gimnaziji v Želim-
ljem. Ob prihodu v Kranj je bilo po pripovedovanju
Doma s Klanca nekaj nesporazumov, vendar lahko povem, da so bili
leta 1970, ko sem prišel iz Zagreba, pa tudi kasneje,
Življenjska pot profesorja Pavliča je stekla na domačiji odnosi v zavodu izredno korektni in da ni bilo sledu o
na Klancu. Primskovo pri Kranju v tistih časih še ni kakršnih koli kompetenčnih težavah. Profesor mi je bil
spominjalo na betonsko džunglo iz današnjih dni in vedno v oporo in velikokrat sem se lahko zanesel na
domačija je bila tema stalnica v razmišljanjih, zato smo njegov strokovni in človeški nasvet.
jo vsi podoživljali, četudi od daleč. Sam sem se vedno
čudil, kako intelektualec, ki je govoril latinsko in Začetnik študijske knjižnice v Kranju
razumel - domnevam - grško, prav prostodušno
razglablja o svojih traktorskih urah na polju; takrat sem Kakšni so bili začetki študijske knjižnice v Kranju, naj
od njega prvič slišal za besedo reduktor. Po dolgih letih ponazorim z odlomkom iz publikacije, ob 60-letnici
doumevam, da je šlo le za metaforo: domačija mu je bila profesorja Stanka Bunca, pri kateri je profesor Pavlič
reduktor, ki zmanjša hitrost in poveča moč motorja, tak tesno sodeloval /3/ in ki je zlasti zaradi bibliografije
je pač bil naš profesor Pavlič. pozitivno odmevala tudi v Ljubljani.

O svojih otrocih ni govoril, toliko več o soprogi gospe "Na kranjski gimnaziji je učil 4 leta. Sodeloval je v
Francki, ki smo jo, prav tako od daleč, vsi cenili. strokovnem aktivu. Dal je pobudo za ustanovitev študijske
knjižnice v Kranju in postal njen prvi honorarni upravnik
Izgnan v Srbijo 1950. Ko sta 1952 prišla v študijsko knjižnico prva dva
redna uslužbenca, je Bunc odšel z gimnazije in postal
Po končanem študiju slavistike v Ljubljani je prišla oku- upravnik 1. 1. 1953 …"
pacija. Profesorja so aretirali sredi Kranja in prek zbirnega
centra v Šentvidu je sledilo izgnanstvo v Srbijo, kjer je v Klasifikator, poznavalec biblicistike
Kragujevcu doživel svojo "Krvavo bajko". Kako je bilo z in sistematike znanosti
njegovo čudežno rešitvijo, je sam popisal /1/ in
globoko vernemu človeku, kakršen je bil profesor Po ustanovitvi Ljudske knjižnice in združitvi v
Pavlič, je pač treba verjeti. Dokaj zgovoren je tudi Osrednjo knjižnico so bili razdeljeni resorji matične
nekrolog ob njegovi smrti /2/. dejavnosti in v študijskem oddelku, ki je moral skrbeti
za strokovne knjižnice v občini, se je profesor Pavlič
V dolgih letih, kolikor sva delala skupaj v kranjski zelo intenzivno vključeval, tako da so bile strokovne
študijski knjižnici, nisem drezal v profesorja, saj so bili knjižnice na našem območju izjemno dobro urejene. V

252 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Skupaj sva se veselila, ko je bil zakon o obveznem pošil-
janju tiskov uveljavljen tudi za knjižno gradivo v
Kranju, tako kot že prej pri serijskih publikacijah, zelo
veliko pa mi je pomagal pri obvladovanju jugoslo-
vanskega knjižnega trga.

V času mojega službovanja v Kranju je veljal za stan-
dard v sistematskem katalogu tako imenovani UDK, t. j.
univerzalna decimalna klasifikacija, ki se je v Sloveniji
na široko uveljavljal.

V Ljubljani so pripravljali slovensko izdajo srednjih Na levi:
UDK tablic in angažirali so tudi profesorja. Sprejel je Profesor Anton Pavlič.
skupino "Verstvo", kjer je lahko uveljavil svoje bogato
znanje s področja biblicistike in sistematike znanosti.
Njegov prispevek k srednji slovenski izdaji UDK tablic
/4/ je bil izjemen in je veliko prispeval k ugledu naše
knjižnice.

Hvaležni smo mu bili za vse in veliko smo se naučili
od njega.

tistem času se je rodila parola "1000 knjižnic na Viri in literatura:
Slovenskem", ki ji sam nisem kaj posebej verjel, profe-
sor Pavlič pa se je brez rezerve posvečal mentorskemu 1. Vodila in varovala me je Marija: spomini prof. Antona Pavliča na izseljensko usodo v Srbiji. -
delu. Nesebično je pomagal knjižničarjem, ki so se nanj Družina, 44/1995, št. 15-16 (5. IV), str. 23. - Zapis v osebnem pismu Alojziju Žalarju.
obračali v težavah. V tistih predračunalniških časih, ko
je knjižna zaloga strmo naraščala, so bili izrednega 2. Prof. Anton Pavlič / Franc Trefalt. - Družina, 44/1995, št. 10 (5. III.), str. 12, 14.
pomena urejeni katalogi in profesor je kot klasifikator s 3. Stanko Bunc: kratek oris življenja in dela; bibliografija knjig in člankov / sestavili
svojim širokim znanjem našim katalogom vtisnil trajen
pečat. Dandanes so drugačni časi, četudi stari, klasični sodelavci Študijske knjižnice Kranj. - Kranj: Osrednja knjižnica občine Kranj, 1967. - str. 61.
katalogi dostikrat pridejo še kako prav. V njegovi izkle- Ovojni naslov: Stanko Bunc: življenje - delo; bibliografija.
sani pisavi izdelani pripravljalni listki, ki so čakali na 4. Univerzalna decimalna klasifikacija. Zv. 1., Tablice. - Slovenska skrajšana izdaja. - 2.,
tipkarico, so bili v kranjski knjižnici takšna značilnost, spremenjena in dopolnjena izdaja. - Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica, 1982. - XII.
kot je bila v kranjskem mestnem prometu prepoznavna Str. 148. (Med uredniki naveden tudi Anton Pavlič);
silhueta kolesarja, ki s Klanca v križišču pri Jaku neko-
liko predrzno drvi proti Škofiji, da ne bi zamudil v Pripis urednika na željo družine Pavlič:
službo. Ko smo se odločili za nakup kompletov listkov
centralne katalogizacije, je profesor pri adaptaciji Prof. Anton Pavlič je po prihodu v Kranj krajše obdobje prav tako poučeval na gimnaziji, vendar je
ponujenih vrstilcev s pridom izkoriščal svoje konec marca 1952 delovno mesto izgubil z utemeljitvijo, „da tov. Pavlič Anton s svojim delom izven
temeljito poznavanje knjižne zaloge, kolesaril pa je še razreda skrajno slabo vpliva na socialistično vzgojo naše mladine“ (Ljudski odbor mestne občine
kar, pravzaprav čisto do konca. Kranj, Odločba o odpovedi št. 2156/52 z dne 27. 3. 1952). Njegova "krivda" je dejansko bila v tem,
da tudi v času službovanja na gimnaziji ni opustil obiskovanja cerkve.

Po mesecih prizadevanja in negotovosti je 28. avgusta 1952 prejel odločbo, da postane bibliotekar v
Študijski knjižnici v Kranju, kjer je službo nastopil 2. septembra 1952 (Ljudski odbor mestne občine
Kranj, Odločba o nastavitvi št. 2934/52 z dne 28. 8. 1952).

253

Mag. Drago Štefe Raziskovalec in varuh stavbne dediščine

Profesor dr. Nace Šumi (1924 - 2006)

Prof. Nace Šumi je bil rojen na Klancu, v današnji Krajevni skupnosti Primskovo.
Bil je ugleden intelektualec, spoštovani profesor za umetnostno zgodovino na
ljubljanski Filozofski fakulteti, raziskovalec, konservator in ustanovitelj
Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je svetovalec
mnogih projektov naše kulturne zgodovine, v katerih je bil umeščen tudi Kranj.
Zapustil nam je veliko število strokovnih člankov, monografij, razprav, polemik
in raziskav, za katere je prejel številne nagrade. Nekaj let pred smrtjo sva se
pogovarjala, da bi obdelal etnološke značilnosti naše vasi Klanec in celotne
Krajevne skupnosti Primskovo. Obljubil je pomoč, prehitela pa ga je smrt.

Na desni: Pogled na Klanec Zaslužni profesor dr. Nace Šumi je bil ugleden in
z zahoda, s Kokro in dominant- pokončen mož. Njegov rod je v zadnjih dobrih sto letih
živel na Klancu, kjer je bil Nace oziroma Nacek, kakor
no "Bognarjevo" hišo, kjer se ga je klicala njegova mati, tudi rojen.
cesta cepi na desno proti Hujam,
Imel sem srečo, da sem ga kot domačina poznal že od
na levo pa proti Klancu. šolskih dni. Čeprav sva bila po letih kar desetletje
(Fototeka Gorenjski muzej, narazen, mi je bil izredno zanimiv že kot študent,
mnogo bolj pa kot izjemno prepričljiv in sugestivni
fotografirano leta 1969) pripovedovalec na mnogih najbolj odmevnih odprtjih
razstav likovnikov v Sloveniji. Njegov govor se je stop-
njeval od umirjenega začetka do vulkana prepričljive pomembna pot že v rimskih časih, kar potrjujejo tudi
retorične in izjemne, samo njemu prirejene pripovedi. najdišča ob njej.
Njegova govorna intonacija podajanja vsebine je bila
nekaj posebnega, kar ni mogoče pozabiti. Zapustil nam je Obe vasi sta imeli skupno cerkev Sv. Jožefa na Hujah, ki
nepozabno sled, zaradi česar smo ga mnogi občudovali. predstavlja lep kulturni spomenik. Cerkev je postala
tudi cilj znane božje poti, saj so se v njej vsako leto 19.
Klanec in Huje marca zbirali romarji iz bližnje in daljne okolice, tudi iz
Poljanske in Selške doline.
Naj napišem najprej nekaj besed o vaseh Klanec in
Huje. Obe vasi sta bili vedno eno naselje. Gornji, vzhod- Iz zgodovinskih virov je znano, da je leta 1784 Jožef II.
ni del, je dobil ime po klancu, po katerem je prek ukazal vasi Klanec in Huje prideliti primskovski katas-
kokrškega mostu nekdaj peljala glavna cesta med trski občini.
Kranjem in Kamnikom, južni, dolnji del Huje, pa po
hudem bregu Hudje nad pečinami reke Kokre. Danes vemo, da sta vasi Klanec in Huje tako rekoč del
mesta Kranja. Če pogledamo današnjo sestavo
Klanec in Huje nista bili nikoli gručasti vasi in nimata Krajevne skupnosti Primskovo, potem bi kazalo
enega središča. Po sedanjem poznavanju je tod peljala premisliti o tem, da se tudi staro naselje Huje preseli v
našo krajevno skupnost. Tako bi Krajevno skupnost
Primskovo sestavljale nekdanje vasi Gorenje, Huje,
Klanec in Primskovo, ki jih je, kot je bilo že napisano,
leta 1784 zgodovinsko združil Jožef II.

254 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Znameniti Hujanski most čez
Kokro v "dovu" pred 2. svetovno
vojno, spredaj cesta na Klanec.
(Fototeka Gorenjski muzej)

Jožefinska merjenja.
(Arhiv Republike Slovenije)

255

Rojstna hiša Naceta Šumija.

Biškov Nace s Klanca

Panoramska fotografija s cerkve Profesor Nace Šumi se je rodil 14. maja 1924 na večerih je večkrat povabil sestri in jima bral svoje
Sv. Kancijana. Spredaj Fokova Klancu, v današnji Krajevni skupnosti Primskovo, v pesmi in zgodbe - že s tem se je nakazovala njegova
hiša z novim mostom čez Kokro. hiši, ki se ji po domače reče Pri Bišku (Bišek, Buti). kasnejša pedagoška usmeritev. Z okupatorsko zased-
Nekoč je bil to grunt, danes je zemlja razprodana, kot bo Kranja so se določeni napredni dijaki z ostalo
Za njim Huje s cerkvijo večina kmetijskih posesti na Klancu. Hiša je proti jugu mladino začeli organizirano povezovati, da bi temu
Sv. Jožefa, v sredini Klanec in oziroma cesti stanovanjska, na severnem delu pa je še nasprotovali po svojih najboljših močeh. Med njimi je
na koncu proti vzhodu Primskovo viden hlev in pod. Nacetov oče je bil tiskar, mati pa bil tudi Nace, ki je že kmalu postal član SKOJ. Zaradi
urednica. Ker so bili v družini kmalu štirje otroci, velike aktivnosti so bili leta 1942 izdani. Naceta in še
z Marijino cerkvijo. Nace in tri sestre, je mama ostala doma. nekaj tovarišev so poslali v zloglasni zapor v Begunje,
(Fototeka Gorenjski muzej, po nekaj mesecih pa v taborišče Dachau na
Nace je bil bistrega duha in je že zelo zgodaj začel Bavarskem, kjer je doživljal strahote kar tri leta in pol
fotografirano leta 1966) pisati pesmice in razne pravljice. S tem je napovedal - takoj so ga namreč namerno okužili in na njem delali
vstop v javnost in zgodaj pokazal zanimanje za umet- medicinske poskuse. Samo mladosti se je imel
nostno zgodovino. Njegova prirojena radoživost in zahvaliti, da je preživel, brez trdne vere v življenje bi
vedoželjnost sta se še dodatno izoblikovali po študiju, ne vzdržal. Dodobra si je utrdil svoj značaj. Njegova
saj je ostal zvest nenehnemu iskanju vseh žlahtnih življenjska bit je dolgo časa ostala skrita in še mnogo
raznolikosti, povezanih z umetnostno zgodovino in let kasneje so se njegovi učenci spraševali, od kod
konservatorstvom. Osnovno šolo je obiskoval v profesorju tako izjemna življenjska energija, osredo-
Kranju, nasproti farne cerkve, prav tako je v Kranju točenost na bistveno. Mlajše generacije nikoli ni
vse do začetka druge svetovne vojne obiskoval gim- obremenjeval z vojnimi grozotami.
nazijo. Že predavanja so mu zadostovala, da je postal
prepoznaven dijak. Odlikoval se je s spisi, čeprav mu Po vojni je Nace Šumi dokončal gimnazijo in se po
profesorji niso verjeli, da jih je pisal sam. Obiskoval je kratkotrajni zaposlitvi v Ljubljani vpisal na Filozofsko
tudi glasbeno šolo, učil se je igranja na violino. Ob fakulteto, kjer je diplomiral iz umetnostne zgodovine.

256 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Po opravljenem doktoratu se je izpopolnjeval v tujini, Zaščitnik baročne arhitekture
med drugim je imel tudi Humboltovo štipendijo.
Nace Šumi je od leta 1951 do 1961 delal kot kon-
Dr. Nace Šumi je kot dvajsetletnik s tisoči sotrpini servator v Mestnem muzeju v Ljubljani. To delo pa
preživel Dachau. Kljub strahotam je dozorel in utrdil ni bilo omejeno le na kabinetno delo - s tem v zvezi
svoj značaj. V drobni opazki iz taboriščnega življenja je je povedal: "Kdor živi brez živega stika s spomeniki,
zapisal: sploh ničesar ne ve." Zanj je bilo to nekaj samo-
umevnega, pomenilo mu je nove izzive, večno
"Gledati podobe okostnjakov, mrličev in trpinčenih zago- nedokončano delo za ohranitev narodove identitete.
tovo ni prijetno opravilo. Še več, na prvi pogled se vidijo Vse to pa je bila dobra podlaga za vsa nadaljnja
kot neresnični prividi. Tako je bilo že precej po drugi sve- raziskovanja. Njegov prijatelj Cene Avguštin ga je
tovni vojni, ko sem se vrnil iz taborišča ter v kranjskem slikovito opisal, kako se je vsako jutro z mopedom
kinematografu prvič doživel filmske posnetke Dachaua, podajal na teren.
ne vem več katere produkcije. Reakcija gledalcev me je
zmedla, saj so ti več kot glasno menili, da teh podob ni Njemu značilna pronicljivost je v mnogih nastopih,
mogoče predstaviti kot resničnost. Za normalne ljudi so kjer je branil stroko, postala sinonim za uspešnost v
bile očitno podobe iz taborišča kakor iz drugega sveta, ki tisočerih osebnih stikih na sestankih, okroglih mizah.
naj ga ne bi bilo. Vsekakor pa nam vzbuja odpor in strah." Z večnim optimizmom je prepričeval okolico, kako
pomembna je kulturna dediščina za prepoznavnost
narodove biti. Zavzeto je varoval baročno arhitekturo, Na levi:
ki mu je bila pisana na kožo - na tem področju je v Nace v času zrele mladosti.
svoji generaciji prav gotovo prevzel vodilno mesto. (Fotoarhiv Dela)
Vsi mlajši raziskovalci ljubljanske baročne arhitekture
so izhajali prav iz Šumijevih in Steletovih dognanj.
Nace Šumi je o baroku rekel, da "barok ni nikoli nekaj
dokončnega, da je vedno drugačen in da sprošča domišljijo".
Če se na tem mestu za kratek čas preselimo v našo
cerkev na Primskovem, imamo tam možnost videti
sijajne plastike poznega baroka in mnogo detajlov iz
visokega baroka. Celotna kompozicija in likovne
stvaritve v notranjosti naše cerkve predstavljajo prelep
kulturno-likovni prostor, pravilno odmerjen z notran-
jimi gradbenimi gabariti. Zato je ta cerkev res pravi
spomenik in za naše "primskovske" razmere kar kate-
drala, ki je bila v zadnjem času deležna notranje in
zunanje obnove. S prof. Šumijem sva se nekaj let pred
njegovo smrtjo pogovarjala, da bi obdelali arhitek-
turne in etnološke značilnosti njegove rojstne vasi,
Klanca, in seveda tudi Primskovega. Obljubil je
pomoč, a ga je smrt, žal, prehitela. Prav gotovo bi
dobili tudi natančno oceno notranjščine naše cerkve,
kar bi prispevalo k njeni umetnostno-kulturni vred-
nosti. Šumijevi nekdanji študentje pravijo, da so se vse
ekskurzije "Baročni dnevi", zlasti zaradi dialogov med
prof. Šumijem in prof. Višnerjem, izoblikovale v
nepozabne trenutke strokovnega diskurza. "Ti dogod-

257

ki so bili krasni, za študente toliko bolj, ker so pogovori Prof. Šumi nas tudi spomni, da imamo lep primer
med "velikimi" umetnostnimi zgodovinarji tekli v nezavarovane naselbine na pomolu oz. terasi na
kaskadah do mladih in najmlajših študentov."1 Drulovki pri Kranju.4 Nikoli ne pozabi omeniti tudi
mestne hiše v Kranju, ki so jo pozidali okoli leta 1511
Prof. Šumi je zapustil ogromen opus znanstvenih in v kateri je imeniten poznogotski slog dvorane, kjer
razprav, knjig o arhitekturi, še prav posebej o baroku se v Kranju odvijajo pomembne prireditve in poroke.
na Slovenskem. Pisal je o znamenitih Slovencih na Prav tako ne more mimo Šempetrske graščine, ki so jo
področju udejanjanja v raznih obdobjih, od gotike, v današnjo obliko prezidali freisinški škofje. Posebno
renesanse, baroka, vse do današnje arhitekture. Mi, mesto zavzema tudi grad Kiselstein z arkadnim
laiki na tem področju, smo iz njegovih del lahko mar- prizidkom, ki je bil v današnjo obliko predelan v 16.
sikaj spoznali, se naučili in poskušali razumeti ta tako stoletju, danes pa v njem domuje Gorenjski muzej.
pomemben del kulturne zgodovine Slovencev. Veseli me, da so prav v letošnjem letu pričeli s temelji-
to obnovo gradu, skupaj z obnovo lovskega dvorca in
Osebno me je vedno zelo zanimal prostor in njegova s postavitvijo osrednjega prostora za vse mogoče kul-
izraba, skratka krajinska arhitektura in arhitektura na turne prireditve (po zgledu ljubljanskih Križank). Ne
splošno. Iz kratkega in jasnega diskurza s prof. Šumi- manjka niti obdelava Pavšlarjeve hiše z izjemno zani-
jem o naših treh arhitektih - Maksu Fabianiju (1865- mivimi arkadami, lepo zunanjščino s freskami in
1962), Jožetu Plečniku (1872-1957) in Ivanu Vurniku vhodnim portalom. Prof. Šumi se je namreč že kmalu
(1884-1971), sem izvedel vse tisto, kar predstavlja začel posvečati kranjskim portalom, saj ga dr. Cene
resnično bistveni razloček med temi tremi velikani Avguštin omenja, da je obširneje razpravljal o portalih
slovenske arhitekture. Vsi so delovali v velikih evrop- v Kranju (Kronika I, Ljubljana 1953). Prav tako je
skih mestih, seveda pa največ doma, v Sloveniji. Vsi trije omenjen v delu Kranj - naselbinski razvoj od pra-
so se v svojih delih dotikali tudi Kranja. Vurnik je že v zgodovine do 20. stoletja, kar dokazuje, da se je prof.
regulacijskem načrtu Kranja med leti 1933-19372 pred- Šumi z drugimi strokovnjaki veliko ukvarjal tudi z
videl, da bo pod Jelenovim klancem nastalo krožišče, urbanistično-arhitekturnimi smernicami za razvoj
katerega izgradnja se zaključuje prav sedaj. Ob tej naj Kranja po II. svetovni vojni.
spomnim, da je tudi spomenik padlim vojakom v I. sve-
tovni vojni na nekdanjem pokopališču v Stražišču delo Šumijev odnos do arhitekture
Ivana Vurnika, čeprav ga zaradi neznanja pripisujejo in rodnega kraja
drugemu avtorju. Postavili so ga leta 1928.

Šmartinska cerkev v Stražišču - Prof. Šumi je v svojih delih in razpravah obravnaval Kako je priznani arhitekt Marko Mušić cenil prof.
elipsasti tloris ladje tudi pomembne objekte v Kranju. V delu ARS Šumija pri razumevanju arhitekture, povedo tudi nje-
Slovenije je o baročni arhitekturi v Kranju, ki jo je gove poslovilne besede ob Šumijevi smrti: "Bil si edini,
poleg F. Steleta najbolje poznal, izpostavil tudi ki si arhitekturo resnično ljubil in razumel, čutil in
Šmartinsko cerkev v Stražišču, za katero pravi, da je "v razlagal ter nezadržno oznanjal njen pomen in
zaznavi prostora pri nas popolna novost. Prvič se zdaj poslanstvo." Prof. Šumi je namreč leta 1990, ob
srečamo z ovalnim jedrom ladje, ki je priključen enopolni, odprtju Novih žal, zapisal: " … Zakaj pomembno je le
toda ta oval tiči v zunanji lupini pravokotnega ostenja; eno: kjer je le mogoče, je treba ustvariti kvalitetno, dobro
med obema lupinama pa je v diagonalnih smereh prostor berljivo in pomensko vzpodbudno arhitekturo, ki daje
izrabljen za kapele. Kapele so tudi edini dovajalci luči, našemu okolju in življenju v njem smisel in ceno."
zato pa je oval za spoznanje temnejše prostorsko telo,
pokrito z nizko kupolo ter brez slehernega višinskega 1 Nataša Golob, Delo, julij 2006.
akcenta; vse se dogaja v horizontalnih smereh."3 2 Slovenski arhitekti - Ivan Vurnik, bilten, Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994.
3 ARS SLOVENIAE, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1969, str. 27.
4 Naselbinska kultura na Slovenskem, Založba Viharnik in ZIFF, Ljubljana 1994, str. 11.

258 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

V zadnjem času smo v Svetu Krajevne skupnosti Skica ureditve centra Primskovega,
Primskovo veliko razmišljali o pravilni izrabi prostora ob Domu krajanov, OŠ Simon
severno od sedanjega Doma krajanov. Gre za veliko Jenko in cerkvijo.
površino nekdanjega sadovnjaka, danes nezazidanega Namen take ureditve je povezati,
travnika, ki so ga novi lastniki želeli pozidati z visoki- ključne ustanove kraja s pešcu
mi bloki. Takšna zazidava v starem urbanem delu prijaznimi povezavami
resnično ni primerna, niti utemeljena. Pametni krajani in bolje artikulirati ta prostor
so s tehtnimi argumenti na vseh nivojih uspeli kot center kraja. Brez skrbne,
dokazati, da je taka gradnja neprimerna. Nastal je nov funkcionalne ureditve centra
predlog, s katerim želimo ohraniti to zemljišče za več- Primskovega, se bo nekdanje
namensko dejavnost - za centralno točko kraja, kjer bi središče vasi ‘utopilo’ v sivem
bil drevored (peš pot), ki bi potekal od cerkve mimo predmestju mesta in postalo
Doma krajanov proti Osnovni šoli Simona Jenka. S nerazpoznavno.
tem bi ta t. i. večnamenski prostor povezoval ključne (Predlog izdelal Marko Tušek.)
točke našega kraja: Dom krajanov s trgovino in pošto,
šolo ter cerkev. Celotna zasnova bi omogočala izva-
janje vseh pomembnih dogodkov za potrebe kraja in
dolgoročno tudi perspektivo, da Primskovo ohrani še
nekaj vaškega videza in potrebnega zelenja v samem
osrčju kraja, ureditev pa bi predvsem bolje artikulirala in
zaokrožala ta del kot lokalno središče - nekdaj center vasi.

Akademski slikar Marko Tušek, tudi naš domačin, ki je

vseskozi sodeloval pri tej nalogi, je pripravil skico, ki

daje osnovo za izrabo tega prostora. To je namreč zad-

nja priložnost, da ohranimo omenjeni kompleks za

namene, o katerih smo govorili. Zato smo ta predlog

prostorske ureditve jedra Krajevne skupnosti Prim-

skovo poslali na Mestno občino Kranj z utemeljenim

mnenjem, naj v okviru novih prostorskih dokumentov

naš predlog tudi sprejmejo.

S tem primerom sem hotel nakazati, da se tudi ob vseh Prešernove smrti, ko so v Kranju pripravili obsežno
drugih posegih v prostor še kako prizadevamo, da bi pregledno razstavo vseh Prešernovih nagrajencev in
naredili čim manj škode, predvsem pa bi rabili takšno nagrajencev Prešernovega sklada za likovno umetnost, je
strokovno podporo oz. avtoriteto, kot je bil Nace Šumi. s svojo zavzetostjo pripomogel, da se je začela uresniče-
vati zamisel o postavitvi stalne zbirke nagrajencev.

Čeprav je po dokončanem študiju Nace Šumi večino Prof. Šumi je bil priznan univerzitetni profesor.
časa preživel v Ljubljani, na Kranj ni nikoli pozabil. Dr. Njegova predavanja so bila vedno nekaj posebnega,
Cene Avguštin je zapisal: "Kadarkoli in kjerkoli sva se kot je bil poseben njegov radovedni značaj, in s stalno
srečala, nikoli ni pozabil vprašati, kaj je novega v Kranju, ste ambicijo za poglobljeno delo s študenti. Predstavljala
kaj novega našli, kaj pripravljate v muzeju …" pa so le del njegovega nadvse pomembnega delovanja,

V zadnjem obdobju je v Kranju sodeloval pri prvi razsta- kjer je navduševal slušatelje, ki so mu sledili z veliko

vi Likovni umetniki za Prešernovo mesto. S spremnimi privrženostjo. Bil je magnet, kar v pedagoškem smislu

besedili h katalogu in z nasveti je svetoval tudi v nasled- ni dano vsakemu predavatelju, in priljubljen govorec

njih letih. Leta 2000, ob 200-letnici rojstva in 150-letnici na številnih predstavitvah likovnih umetnikov.

259

Prof. Nace Šumi na otvoritvi razstave Spomnimo se ga z mnogih pomembnih razstav, kjer prof. Šumi. Najpomembnejša med njimi je bila
na Institutu Jožef Štefan v Ljubljani, je ob odprtju znal tako pritegniti poslušalce, da nam Znanstveno-raziskovalna komisija, ki se je sistema-
je bilo vedno žal, ko je nehal govoriti. Njegovo tično ukvarjala tudi s povsem praktično organizacijo
leta 1996. pripovedovanje je bilo sugestivno, njegova beseda je znanstveno-raziskovalnega dela na Filozofski fakulteti.
kar plavala v vseh tonih in napolnjevala dvorane ter V tistem času je bilo potrebno pritegniti in pridobiti
nas, poslušalce. Za vsako tako doživetje sem mu naklonjenost Raziskovalne skupnosti Slovenije, pa
danes hvaležen, da sem bil lahko prisoten, da sem ga tudi SAZU kot vrh piramide znanja in umetnosti. Po
občutil in poskušal razumeti vsebine, ki jih je podajal. vseh zelo zapletenih in skrbnih pripravah je bil ZIFF
Škoda, da njegove lepe, posebno pojoče besede, ne ustanovljen 8. marca 1979. leta. Sledila so večletna
bomo več slišali. prizadevanja za financiranje in oblikovanje skupnega
znanstveno-raziskovalnega programa FF "Raziskovanje
kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem". Mnogo
pomembnih stvaritev naše kulturne dediščine in
sedanjosti je bilo proučevanih in tudi proučenih
ravno v ZIFF. Prof. Šumi je s svojo zavzetostjo dosegel,
da je bilo delovanje ZIFF tako uspešno, da je preseglo
takratne slovenske okvire: "Kultura je bila zanj temelj
enotnega slovenskega prostora."5

"Vsi njegovi javni nastopi, kjerkoli so že bili, so izžarevali
pripadnost fakulteti. Navduševal se je nad mladimi
močmi, zagovarjal napredek in videl daleč naprej. Samo
NAPREJ, NAPREJ, je bilo tudi sicer njegovo glavno vodi-
lo, ki nas je vse, ki smo bili ob njem, zapreglo v ta voz."6

Oče Znanstvenega inštituta Prof. Šumi je bil tesno povezan tudi s kulturnimi in
Filozofske fakultete znanstvenimi prireditvami Koroških Slovencev, ki so
se z leti preimenovale v Koroške kulturne dneve. Vsi
Posebno področje njegovega dela, njegove strastne Slovenci se zavedamo, kako pomembna je povezava
predanosti, pa je bilo znanstveno- raziskovalno delo. naše Koroške v Avstriji z matičnim narodom. Srčika
Zavedal se je, da brez znanstveno-raziskovalnega dela vseh povezav pa je prav jezik, kultura in literatura, ki
v ustanovi, kjer je domoval 34 let, Filozofska fakulte- predstavljalo protiutež nemškim kulturnim dnevom.
ta ne more predstavljati pravega mesta v družbi Žal je tudi slovensko strankarsko tekmovanje na
evropskih narodov. Cilj mu je bil ustanoviti Koroškem kalilo to veliko poslanstvo, ki nikoli ni
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (ZIFF), ven- zaživelo, kot je upal prof. Šumi.
dar je bila pot do tega dolga, naporna. Trajala je več
let, preden so bili usklajeni vsi interesi. Takrat so Profesor Šumi je poudarjeno izrazil svojo predstavo o
ustanovili mnogo komisij, ki jih je večinoma vodil glavnem namenu Koroških kulturnih dni konec leta
1969 takole:

"Hkrati pa smo se zavedali, da Slovenci na Koroškem ne
potrebujejo samo kulturnih dni, temveč da bi bili le-ti pod-
laga ali temelj bodočega, bolj stanovitnega znanstvenega
dela na Koroškem. Tako delo pa bi se dalo organizirati
samo v resni znanstveni ustanovi, na primer inštitutu."

260 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje 5 Gojko Zupan, Nace Šumi (1924-2006), Umetnostna kronika 12, Ljubljana 2006.
6 Jadranka Šumi, Šumijev zbornik - Raziskovanja kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem,

Ljubljana 1999, str. 10.

Ponosni smo nanj

Na koncu bi rad poudaril, da smo krajani Klanca
ponosni na zaslužnega prof. Naceta Šumija. Njegova
bibliografija, ki nam jo je zapustil, obsega veliko
število strokovnih člankov, monografij, razprav,
polemik in raziskav, za katere je še v času življenja
prejel številne nagrade. Naj jih omenim le nekaj: dve
najvišji stanovski priznanji za življenjsko delo,
nagrado Društva konservatorjev Slovenije, Steletovo
nagrado leta 1990, Slovensko umetnostno-zgodovin-
sko društvo mu je leta 2001 dodelilo nagrado Izidorja
Cankarja, nagrado za življenjsko delo RS za
znanstveno-raziskovalno delo pa je prejel leta 1997. Vse
to so bili tudi razlogi, da je Mestna občina Kranj
posthumno imenovala prof. Šumija za častnega občana.

Tako imamo iz nekoč tako majhne vasi Klanec, ki
danes spada v Krajevno skupnost Primskovo, dva
častna občana Kranja, ki sta, žal, že pokojna - prof.
Naceta Šumija in mag. Rudija Šeliga.

Viri in literatura:

1. Avguštin, Cene, Kranj - Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana,
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

2. Babič, Lidija, Vasi Klanec in Huje pri Kranju, seminarska naloga, Kranj 1980.
3. Komelj, Ivan, Gotska literatura, Ars Sloveniae, Mladinska knjiga, Ljubljana 1969.
4. Koželj, Janez (ur.), Repše Renato (ur.), Slovenski arhitekt - Slovenian architekt, Organizacijski

odbor projekta Vurnik, Ljubljana 1982.
5. Pogovori s sestrami Naceta Šumija, ustni vir.
6. Stanonik, Tončka (ur.), Brenk, Lan (ur.), Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon,

Mladinska knjiga, Ljubljana 2009.
7. Štefe, Drago (ur.), Kranjski zbornik 2005, Mestna občina Kranj.
8. Štefe, Gabrijela, Pripoved o družini Šumi, p. d. Biškovi, ustni vir.
9. Šumi, Jadranka, Ko spoznaš in doživiš pomen besede NAPREJ, Šumijev zbornik, Kranj 1999.
10. Šumi, Nace, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem - obdobje renesanse, Arhitekturni muzej,

Državna založba Slovenije, Ljubljana 1997.
11. Šumi, Nace, Naselbinska kultura na Slovenskem: urbana naselja, v Viharnik, Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1994.
12. Šumi, Nace, Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana 1988.
13. Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja, 1938.

261

Niko Grafenauer O Rudiju Šeligu

Meridiani uslišanega spomina

Rudi Šeligo je bil vseskozi dvorezna osebnost. Ta svoj eksistencialni položaj pa je V začetku šestdesetih let se je predvsem po zaslugi
znal in zmogel imperativno vzdržati z neverjetno etično doslednostjo in verodos- Lojzeta Kovačiča, ki ga je opozoril na Michela Butorja in
tojnostjo. Pri njem ni bila dovoljena poljubnost ali cinična brezbrižnost, najmanj njegovo Modifikacijo, v njem in njegovi poetiki zgodil
pa vase uležano povprečništvo, v enem stavku rečeno: bil je outsajder, ki sesuva temeljni premik: odkril je novi (nouveau) roman.
etablirana merila in cenike, hkrati pa vizionarni elitist, ki na prepričljiv način
vnaša na slovensko literarno in kulturno prizorišče nove pobude in spoznanja, Res je, da je v njegovih tedanjih novelah, zbranih pod
kar počne z zanj značilno zavzetostjo, pa tudi s kritično avtorefleksijo. simbolnima naslovoma Stolp (1966) in Kamen (1968), v
doživljajskem smislu močno zaznavna reifikacijska ati-
O takšni naravi njegovega duha in duše med drugim tuda, ko človeka kot aktivnega družbenega bitja zmanj-
priča že njegova najstniška poteza, ko je lepega dne - ka in v njem prevlada stanje skrajne odtujenosti. Res pa
mislim, da v 6. razredu - zapustil jeseniško gimnazijo in je tudi, da se v takšnem prikazovanju človekove eksi-
šel delat v železarno. To seveda ni moglo zdržati dlje stence in njegove usode v občestvu, dosti bolj kot razoseb-
kot poldrugo leto, v katerem pa si je nabral lepo zalogo ljenost razkriva ne le odtujenost, pač pa tudi absurd, ki je
živih izkušenj, ki so kasneje tematsko pomembno za- prav tako kot alienacija izraz tiste eksistencialistične mis-
znamovale tudi njegovo pisanje. Ko se je vrnil v srednjo elnosti, s kakršno se srečamo že pri Camusu.
šolo, namreč na učiteljišče v Tolminu, in nato nadaljeval
študij na univerzi, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in Če je bila Šeligova novela Kamen, ki je nosilna v knjigi z
psihologije, kasneje, leta 1987, pa na oddelku za filo- istim naslovom, bolj ali manj odsev prej omenjene eksis-
zofijo napravil magisterij iz estetike. Med diplomo in tencialistične filozofije, s katero se je srečeval v šestde-
magisterijem je, kot vsakdo lahko opazi, 27 let časovne- setih letih in jo v sebi utrjeval, kot mi je sam pripove-
ga razmika, v katerem se je Rudi Šeligo kot pisatelj in doval "nekako na valovih nočnih vzklikov z Danetom
človek duha, ki izkušenjsko razmišlja tudi o estetskih Zajcem in dolgih pogovorov s Tarasom Kermaunerjem",
vprašanjih v zvezi z lastno poetiko, hkrati pa s filozo- je njegov kratki roman Stolp nastal iz čisto drugačnih
fskimi deli o estetiki od antike do sodobnosti, dokopal izkustvenih osnov in spodbud. Zasnoval ga je pri voja-
do večnega vprašanja, ki se zastavlja vsakemu umetniku: kih v Srbiji ob zlatonosni reki Pek, kjer je opazoval
Kdo sem? Kaj mi pomeni to, kar delam, je to magija ali delavce, ki so izpirali pesek in ga prekladali s kupa na
iluzija? Odgovor je en sam: vrtam vase, torej sem. kup. Zlata seveda ni bilo v njegovem razvidu, pač pa ga
je globoko dojmilo tisto zanj jalovo in absurdno
Poezija, novele, romani prekladanje peska, ki ga je sociološko povezal s soci-
ologijo dela pri prijatelju Veljku Rusu, še posebej pa z
Če naj na kratko orišem genezo njegovega pisateljevan- znamenito Triedmanovo knjigo Razdrobljeno delo.
ja, torej avtorsko pot in potovanje, ki sta vsebovani v
njej, moram začeti s prvimi natisi. Kratko prozo z Stolp je zato eno najbolj impresivnih alienativnih proznih
naslovom Lojzka je objavil 1956 v študentovski Tribuni. del v naši literaturi. Z njim je Rudi Šeligo v svojem hlad-
To je bil njegov pisateljski debut. Zanjo sam pravi, da je nem, rekel bi sizifovsko stoičnem poetičnem obdobju,
bila "počez in po dolgem cankarjanska v najslabšem prišel do roba, zato mu je kmalu sledil obrat, v katerem se
pomenu: razčustvovana, meglena, bolna na duši". je uveljavil njegov doslej objektivistično zatajevani oziro-
ma potlačeni erotizem, ki je dosegel svoj prvi pisateljski

262 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Rudi Šeligo.
(Fototeka Gornjskega muzeja)

Seveda se človek vpraša, ali je za pisatelja Rudija Šeliga
ženska zanimivejša kot emocionalno bolj prizemno bitje
od moškega (in s tem tudi kot seksualni izziv) ali kot
medij, v katerem se najbolj tareta med sabo obe plati ani-
mal rationale, ali pa tudi kot animistična individuacija
vesoljne duše, ki pa ima pri njem seveda zelo senzualno
artikulacijo. Posebej v dramah, kot so Čarovnica iz
Zgornje Davče (1977), Svatba (1981), Lepa Vida, Ana
(1984) ali Volčji čas ljubezni (1988), kjer se ženska posta-
va pojavlja kot nosilka eshatološke vere in volje do moči,
s katero hoče preseči svojo insuficientnost v danem
družbenem okolju in redu. Konča pa se s shizmo oziro-
ma s flagelantsko avtodestrukcijo, kar se še posebej
nanaša na pomen in poslanstvo zapravljenega in za vse-
lej izgubljenega materinstva.

Romani

Vzporedno z igrami so v različnih časovnih zamahih in

razsežjih nastajali tudi romani, kot so Poganstvo (1973),
vrhunec v Triptihu Agate Schwarzkobler (1968) in v Rahel stik (1975) in Molčanja (1986).
romanu Ali naj te z listjem posujem (1971). To je bil odmik
od izrazito alienativne naravnanosti v njegovi literarni Molčanja pomenijo bistven, notranji prelom. V novelah,
pisavi, ki ni temeljil v kakršnikoli racionalni odločitvi, pač ki so zbrane v tej knjigi, gre za zgoščene, do neznosnih
pa se je zgodil na eksistencialni ravni s širšimi tektonski- frekvenc zbite vibracije eksemplaričnih situacij klimaksa
mi razsežnostmi v njegovem umetniškem svetotvorju, ali in zloma akcije v človeku. Gre za katarzično doživetje
čudeža in skrivnosti v sinhroniji niča akcije. Zato je
drugače povedano: tako v prozi kot v dramatiki.
označil te ekstatične prelome srca kot legende. Mislil je

Estetska upodobljenost ženske torej na nekaj drugega od svetništva ali tradicionalnega

v dramah pojmovanja te prozne zvrsti.

Ena ključnih doživljajskih konstituant z usodnimi pre- Njegovo "nerazumevanje" dejavne ljubezni v sakralnem
rogativi v njegovem opusu postane razmerje med smislu, kot jo je v svoji študiji Bratje Karamazovi in
moškim in žensko, ki je estetsko in izkustveno vprašanje o bogu prikazal Pirjevec in kot jo je Rudi tedaj
upodobljeno na različne načine, v legah, kjer je kdaj razumel, mu je, kot sam pravi, docela zavezalo roke za
prikazana kot ljubica, kdaj kot prostitutka, kdaj kot žena, akcijo - tu tiči tudi delen razlog za njegov spor z Novo
kdaj kot ideološko zanesena revolucionarka in še kaj. revijo ob njeni ustanovitvi - predvsem pa od tod in iz

tega izvira naprej njegovo novo ovrednotenje revolucije

263

Rudi Šeligo in Niko Grafenauer.
(Fototeka Gorenjskega muzeja)

v revolucijskih dramah, kot sta Ana in Volčji čas ljubezni, Nova revija, demokracija, politika
njegovo anatomiziranje človekove revolucionarne
kondicije v Molčanjih, pa tudi hude težave in malo manj- V začetku devetdesetih let je vstopil tudi v redakcijo
še muke, ki jih je preživljal na začetku leta 1987, ko je bil Nove revije, saj je sprevidel, da je prav duhovni krog Nove
potisnjen v politično akcijo kot predsednik Društva revije tisti, ki se ne le v leposlovju in filozofiji izkazuje kot
slovenskih pisateljev, ki se je tedaj ob procesu zoper nekaj najbolj integrativnega in veljavnega na
četverico JBTZ docela in edinstveno postavilo na stran Slovenskem, pač pa da postaja čedalje radikalnejši tudi
obtoženih tako z vsakodnevnimi demonstrativnimi v svojem kritičnem mišljenju in javnem nastopanju.
nastopi v društvu kot z izjavami in protesti v javnosti.
Temu pa je v skladu z njegovimi proevropskimi
demokratičnimi nazori in zahtevo po preoblikovanju
slovenskega političnega prizorišča iz enopartijskega v
večstrankarski sistem sledila še cela vrsta odločitev in
dejanj. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske
zveze in 1990 izvoljen za njenega poslanca. Sodeloval je
pri zasnovi in oblikovanju t. i. pisateljske ustave. Od
1990-1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo,
hkrati pa je bil štiri leta predsednik Sveta RTV. Več let je
bil tudi predsednik Borštnikovega srečanja. Nato pa je
leta 2000 postal minister za kulturo v šestmesečni
Bajukovi vladi in v tem obdobju tudi pripravil še danes
relevantni Slovenski nacionalni kulturni program.

264 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Vse to govori o tem, da je bil intelektualec in pisatelj z Za njim pa je ostal pisateljski in dramatski opus, ki je za
močno in prebojno dozo kritične zavesti, ki se ni slovensko moderno literaturo izjemnega pomena.
izmikala odgovornostim, kakršne se takšnemu duhu Njegove knjige in drame vse po vrsti pričajo o specifični
kar same nalagajo na ramena in ga silijo v tisto družbeno in inovativni poetiki, v kateri so z zamiki in premiki, ki
akcijo, katere se je v prejšnjem času izogibal. Kajti takrat sodijo v pisateljsko eksistencialno samoartikulacijo, na-
je šlo za izvajanje in družbeno uveljavljanje enoumne stajala umetniška sporočila, ki so zmerom pomenila
partijske ideološke doktrine, ne pa za politični plural- dogodek in izziv. Kako tudi ne, saj je šlo za pisatelja in
izem in demokracijo, za človekove pravice in na njih vidca, ki je nekje svojemu junaku položil na usta tale
temelječega pravnega reda, za individualno svobodo, za stavek: "Z enim očesom poslušam, z drugim sem
prostost duha, za nedotakljivost človeškega življenja in zgubljen." Ali je bil to Rudijev alter ego ali on sam, ni
vse drugo, kar sodi k podobi razvite evropske družbe. važno. Oseba je ena in ista.

Predavatelj Življenjepis

Da ne govorim, kako je tudi še v tem času, natančneje v Rudi Šeligo se je rodil 14. maja 1935 na Sušaku pri Reki. Leta 1960 je diplomiral iz filozofije in psihologije
devetdesetih letih, predaval statistiko na Visoki šoli za na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1987 opravil magisterij iz estetike. Leta 1962 se je zaposlil na Zavodu
organizacijo dela v Kranju in leta 1992 izdal tudi svoj za preučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov v Kranju ter do leta 1993 predaval na Visoki šoli za
drugi učbenik pod naslovom Statistika in verjetnost. organizacijo dela oz. Fakulteti za organizacijske vede v Kranju.

Ob vsem tem se človek upravičeno sprašuje, kdaj je - za- Sourejal je Revijo 57 in Perspektive, bil glavni urednik Problemov in knjižne zbirke Znamenja pri založbi
gnan in trmast je pa res bil - našel čas in tisto ustvarjalno Obzorja v Mariboru ter sodeloval pri Novi reviji. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (1987-1991) je
zbranost, ki stojita za njegovim opusom, saj ta ne obsega pomembno sodeloval pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Bil je med ustanovitelji Slovenske
le proze in dramatike, ampak tudi esejistiko, politične demokratične zveze in bil 1990 izvoljen za njenega poslanca v slovenski skupščini. V letih 1990-1992 je vodil
članke in razprave, radijske igre in že omenjene učbenike, parlamentarni odbor za kulturo. V letih 1990-1994 je bil predsednik sveta RTV Slovenije, več let pa je bil tudi
o čemer se vsakdo lahko pouči iz njegove bibliografije. predsednik Borštnikovega srečanja. Od junija do novembra 2000 je bil minister za kulturo v t. i. Bajukovi vladi.

O neomajni pisateljski potenci, ki se razodeva v vrhun- Leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela, leta 2003 pa je za roman Izgubljeni
ski estetski modulaciji tekstov in njihovi pripovedni sug- sveženj prejel nagrado kresnik za najboljši roman. Od junija 2001 je bil izredni član SAZU. Literarna dela
estivnosti, me še posebej prepričujejo tri zadnja dela Rudija Šelige, ki jih literarni teoretiki največkrat umeščajo v modernizem, so v petdesetih in šestdesetih letih
Rudija Šeliga: štiri novele v knjigi Uslišani spomin (1997), prinesla v slovensko literaturo odločilne inovacije, tako s svojo nekonvencionalno tematiko kot z izjemnim in
roman Izgubljeni sveženj (2002) in posthumna zbirka izvirnim slogom, kakršnega slovenska književnost do njegovega nastopa ni poznala.
kratke proze Lahkotne menipeje (2005). O njih je
Bernard Nežmah takole poročal v Mladini: Z vrsto novel, zlasti pa s kratkim romanom Triptih Agate Schwarzkobler (1968), je uveljavil nove standarde
sodobnega pripovedništva. Pri pisanju svojih dram je, kot je večkrat poudaril, sledil pravilom, ki jih je uvel-
javil dramatik Harold Pinter. Šeligo je vedno poudarjal vlogo pisatelja v svetu, ki bi moral biti vest družbe, a
ne v smislu strankarske angažiranosti.

"Šeligu je uspelo, da celo leto zatem, ko je že odšel, še Rudi Šeligo je s svojim obsežnim opusom vsekakor večkrat postavil ogledalo slovenski družbi. Med njegova
enkrat preseneti. Drobna knjižica 13 menipej, brez najpomembnejša dela sodijo drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Svatba, Ana in Volčji čas
uvoda, ki bi pojasnil, kako so pisane, ampak so ponu- ljubezni, med proznimi deli pa poleg Triptiha Agate Schwarzkobler in Izgubljenega svežnja še roman Rahel
jene kot stvar sama. Tako bralec začuti neznano esenco, stik, Demoni slavja, črtice in legende Molčanja ter drugo. Šeligo je napisal tudi številne teoretične spise s polja
ko naleti na genialno ironijo večerje pisatelja in mlade dramske umetnosti in polemično sodeloval pri družbeno-političnih temah.
dame s kipečim oprsjem, ki pa ne bruhne v smeh,
ampak konča na videz poceni, v počasnem reističnem Rudi Šeligo je umrl 22. januarja 2004 v Ljubljani.
opisu, a na koncu prav ta ležernost duha prinese lucid-
no spoznanje. Vendar ne starca modrijana, ne pregovor- Viri in literatura:
na modrost, bog ne daj nauk večne resnice, marveč
vražje izkustvo življenja. Ne vražjega, nekaj demonskega Podatke za življenjepis je zbral Vinko Tušek iz sledečih virov:
je v Šeligu: kjerkoli že je, ni obudil le pozabljeni žanr, z 1. Inkret, Andrej, Rudi Šeligo, v: Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana
menipejami je oživel celo samega sebe."
1999, str. 16-17.
2. Zorn, Aleksander, Hoja po prosojnem zvoku, v: Zunaj sije februar: izbor novel, Mladinska

knjiga, Ljubljana 1995, str. 259-281.

265

Martin Kadivec Janko N. Rogelj

Ameriški Slovenec, slovenski Američan

Janko N. Rogelj je ena izmed markantnih osebnosti med ameriškimi Slovenci.
Novinar, zavarovalni zastopnik, družbeni in kulturni delavec. Med mnogimi
dejavnostmi, ki jih je opravljal, sta verjetno najpomembnejši dve: prizadevanje
za ohranjanje slovenstva med Slovenci v Ameriki in povezovanje ameriških
Slovencev z domovino. V najtesnejši povezavi s tem delovanjem je tudi Rogljevo
besedno ustvarjanje. Je zanimiv in izviren pisec predvsem kratkih pripovedi. Po
njegovih stopinjah je šla, in sicer kot zgodovinarka, hči Carole. V članku bom na
kratko prikazal Rogljevo življenjsko pot in razčlenil tri knjige njegove kratke
pripovedne proze. Umetniška besedila je pisal samo v slovenščini.

Stric Boštjan je 18-letnega Janka Roglja tik pred prvo
svetovno vojno pripeljal v Ameriko. Dijak kranjske gim-
nazije si je moral v novem svetu najprej priboriti dve
stvari: zaslužiti kruh za življenje in se naučiti
angleščine. Oboje je potekalo vzporedno. Ko se je pri-
vadil angleščini in prišel v stik s tiskano besedo,
časopisjem in knjigami, je začel počasi tudi sam objavl-
jati članke s socialno, politično in izseljensko vsebino,
pa tudi kratko pripovedno prozo in pesmi.

Na desni: Janko N. Rogelj Enaindvajsetletni Rogelj je spoznal urednika chicaškega
pred odhodom v Ameriko. časnika Glas svobode, svobodomiselnega lista za ameri-
ške Slovence, in pričel vanj pridno pisati. Kratko
pripovedno prozo je objavljal v literarni reviji Čas, ki so umrlih, prirejali veselice, sestankovali, se dogovarjali.
jo kupovali predvsem naši preprosti izseljenci. S pisan- Tu je bilo središče "ameriške Ljubljane" s cerkvijo in
jem jih je spominjal na staro domovino, jih seznanjal z šolo Sv. Vida, s Slovenskim narodnim domom, s tiskar-
novimi dogodki v Sloveniji in tako postal znan med nama Ameriška domovina in Enakopravnost, kjer je
Slovenci po širni Ameriki. izhajalo in se še tiska slovensko časopisje, knjige in
druge tiskovine.

Največ Slovencev v Ameriki živi v Clevelandu. Strnjeno Med prvo svetovno vojno so ustanovili slovensko
so bili naseljeni zlasti vzdolž St. Clair Aveniji (Cesta sv. napredno glasilo Enakopravnost. Leta 1918 je postal
Klare) in še ob nekaj drugih cestah. Nekateri mestni njen urednik Janko N. Rogelj in v enem letu dal
predeli so dobili celo slovenska imena, kot na primer dnevniku solidne temelje. Ameriški Slovenci radi igrajo
Žužemberk ali Ribnica. V hišah so stanovali slovenski in hodijo gledat gledališke predstave. Na pobudo Janka
delavci, razni obrtniki, veliko je bilo gostilničarjev. N. Roglja so v začetku leta 1919 ustanovili gledališko
Gostilne so postajale zbirališča naših izseljencev v družino Ivan Cankar. Kot prvo igro so uprizorili
Ameriki. V njih so se mnogi naši ljudje hranili, proslav- Jurčičevega Desetega brata v Govekarjevi dramatizaciji.
ljali rojstva, naročali poročna kosila, se poslavljali od Igro je režiral Rogelj.

266 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Ob urednikovanju dnevnika Enakopravnost, ki mu je dek, Nova doba, Ameriški družinski koledar, Sloven- Glava dnevnika Enakopravnost z
posvetil vse sile, je spoznal, da mu primanjkuje sko-ameriški koledar, Čas, Slovenska družina, doma v dne 19. avgusta 1918.
strokovnega znanja in da še ne obvlada dovolj dobro Sloveniji pa v Rodni grudi in Slovenskem izseljenskem
angleškega jezika. Zato se je za eno leto in pol odpravil koledarju.
v državo Jowo študirat na učilišče Dubuque College.
Glavni predmet je bila angleščina, ob tem pa je sam Spomin na uglednega sorodnika Janka N. Roglja je
poučeval slovenske dijake slovenski knjižni jezik. Iz nje- med njegovimi domačimi na Primskovem še zelo
govega tečaja so izšli nekateri kasneje ugledni slovenski živ. O stricu nam je pripovedovala nečakinja Anica:
javni delavci v Ameriki. Pridobljeno znanje na učilišču
mu je omogočilo zaposlitev v izvoznem oddelku večje Prvič je bil stric Janko z ženo Rozi doma na obisku leta
tovarne. Nato pa je leta 1928 postal v Clevelandu javni 1938. Priplula sta z ladjo za tri tedne. Potem je bila vojna
notar in samostojen zavarovalni zastopnik in to delo in stric Janko je prišel na obisk leta 1949, potem pa skoraj
opravljal do upokojitve leta 1961. vsako drugo leto. Vedno je pripotoval z letalom, sam ali z
družino, za en mesec. Vedno nam je prej pisal, da bodo
Slovenski narodni dom v Clevelandu je osrednja, prispeli. Otroci smo bili obiska zelo veseli. Prebelili smo
veličastna zgradba, kjer se odvija razvejano poslovno, kamro, kjer je stric vedno spal, če je prispel sam, ali pa
društveno, kulturno in umetniško delovanje slovenskih zgornjo hišo, če je pripotovala vsa družina. Tudi druge pro-
skupin in posameznikov. Ob tridesetletnici odprtja store v hiši smo temeljito pospravili, mama pa je vedno
Slovenskega narodnega doma na St. Clair Aveniji je nje- pripravila živila, da je stricu kuhala tisto, kar je najraje
gov večkratni direktor Janko N. Rogelj napisal knjigo jedel. Rad je imel govejo juho z rezanci in kruh iz domače
Pričetna zgodovina Slovenskega narodnega doma v peči. Otroci smo se obiska veselili tudi zato, ker nam je
Clevelandu v Ohiu. V njej je med drugim opisal nasel- vedno prinesel darila. Ko je bil po vojni prvič na obisku,
jevanje prvih Slovencev v Clevelandu in poročal o nam je vsem enajstim nečakom prinesel nalivna peresa, na
poteku gradnje Slovenskega narodnega doma. katerih je bilo vgravirano ime vsakega od nas, kot na
primer: LOJZEK ROGELJ. Takih nalivnih peres pri nas še
Janko N. Rogelj je zelo pogosto sodeloval kot vodilni ni bilo mogoče kupiti.
član tudi pri clevelandski Slovenski narodni čitalnici,
Slovenski narodni podporni jednoti, Slovenski
dobrodelni zvezi in še pri drugih slovenskih društvih.
Deloven je bil zlasti pri Ameriški bratski zvezi. Član te
zveze je bil tudi pisatelj Louis Adamič. Med drugo sve-
tovno vojno je Rogelj seznanjal ameriške Slovence z
razmerami v domovini. Po smrti Louisa Adamiča so nje-
govi prijatelji začeli zbirati in urejati pisateljevo zapušči-
no. Za tajnika Spominske ustanove Louisa Adamiča so
izbrali Janka N. Roglja. Kot novinar in pisatelj je Rogelj
sodeloval v Ameriki pri slovenskih glasilih Glas svo-
bode, Glas naroda, Prosveta, Enakopravnost, Napre-

267

Ko je bil stric Janko doma, je imel vedno mnogo obiskov Ivan nekaj zemlje prikupila. Kmetija sedaj obsega več kot 6
sorodnikov, vaščanov, sošolcev, znancev. Posebno takoj po ha obdelovalne zemlje in tudi gozda je več. Miro Rogelj
vojni so ga ljudje prosili za razne usluge. Prosili so, da bi kmetuje ekološko.
jim poslal očala z dioptrijo, zdravila in podobno. Če je le
mogel, je vsem ustregel in iz Amerike poslal želeno. Za bol- Mama Janka Roglja, Marjana, rojena Švegelj, se je h
nico na Golniku je priskrbel penicilin. Nekateri so ga prišli Kovačevim primožila iz Svarij nad Golnikom, s Svarškove
spraševat za svoje sorodnike, ki so živeli v Ameriki, pa se kmetije. Zakonca Janez in Marjana Rogelj sta imela tri
niso tako pogosto oglašali domačim. Mnogim pa je prinesel otroke: Franceta, ki se ni vrnil iz prve svetovne vojne,
darila svojcev iz Amerike. Micko, ki je prevzela Kovačevo domačijo, in Janka, ki je šel
v šolo in se kasneje odpravil v Ameriko. Z družino je do
Po vojni je stric Janko naši družini zelo pomagal. Vedel je, svoje smrti živela tudi očetova sestra Johana. Sestra Micka
da je doma težko za hrano in oblačila in da tako številna se je poročila z Ivanom Rogljem s Trate pri Velesovem. Bil je
družina veliko potrebuje. Zato nam je pošiljal pakete s podkovski in orodni kovač mojster in je na Primskovem
hrano in obleko, da smo laže preživeli. Tudi za praznike, nadaljeval s kovaško obrtjo. Bil je velik ljubitelj glasbe. V
kot sta božič in velika noč, smo prejeli paket, v katerem so primskovski cerkvi je bil skoraj šestdeset let organist in je
bila darila za vse otroke. Kako smo se veselili in mu bili vodil pevski zbor. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok.
hvaležni! Seveda je te pakete pripravljala teta Rozi, ki je
vedela, s čim lahko razveseli otroke. Janko je obiskoval kranjsko gimnazijo. Zaradi svojega poli-
tičnega prepričanja je imel težave s profesorji in zadnjega
Marija Rogelj, žena Jankovega nečaka Lojzeta, pa razreda ni končal. Leta 1913 je s pomočjo strica Boštjana z
nam je takole opisala pisatelja in velikega Javornika pod Sv. Joštom, ki je občasno delal v Ameriki, tja
Slovenca Janka N. Roglja: odpotoval tudi Janko. Ko mu je v Ameriki umrla žena Rozi,
tudi Slovenka, se je leta 1972 vrnil domov, v "stari kraj", kot
Janko Rogelj se je rodil 26. 5. 1895 na Primskovem pri je sam imenoval rojstni kraj. Na Primskovem sta takrat nje-
Kranju na Kovačevi kmetiji, ki leži v Grabnu. Skozi gov nečak Jože in žena Ivanka na vrtu gradila stanovanjsko
dvorišče vodi cesta s Primskovega čez reko Kokro na Rupo. hišo. Stric Janko je h gradnji prispeval denarna sredstva in
Hiša stoji v bregu. V času Jankove mladosti je bila hiša majh- s tem pridobil služnostno pravico dosmrtnega stanovanja v
na. V spodnjem delu so bili kovačija, šupa in hlev, stanovanj- prostorih v pritličju hiše. Gospodinjila mu je nečakinja
ski prostori pa so bili v nadstropju nad kovačijo in šupo. Nad Mimica. Vesel in zadovoljen je prebival med svojimi sorod-
hlevom so bili prostori za shrambo kmetijskih pridelkov. niki. Iz Amerike je pripeljal mnogo knjig in drugega pisne-
Vhod v vse prostore hiše je bil tedaj le s spodnjega dvorišča ga materiala. Veliko je bral in pisal. Ob lepem vremenu se
oziroma s ceste. Cesta je bila takrat ožja, saj se je vozilo le z je sprehajal po gozdičku Topol, ki je takoj za Kovačevo
vozovi. Tudi kovanje konj se je opravljalo zunaj, pred kovači- domačijo, in preko reke Kokre do Vočanove kmetije. Toda
jo ob cesti. Hišo sta v mansardi dogradila in jo tudi nekoliko prekmalu, po dveh letih bivanja doma, ga je zapustilo
dvignila Jankova sestra Micka in mož Ivan. V enonadstrop- zdravje. Umrl je 7. maja 1974. Njegov pogreb je bil na dan
no hišo pa jo je adaptiral Jankov pranečak Miro Rogelj, ki je zmage, 9. maja, na kranjskem pokopališču.
sedanji gospodar na Kovačevi kmetiji.
Janko N. Rogelj je imel dva otroka: sina Ika, ki je bil strojni
Na zgornjem dvorišču oziroma vrtu je včasih stal svinjak, inženir na ladji, sedaj je upokojen in živi v državi Nevada,
sedaj so na tem mestu garaže. Na spodnjem dvorišču, čez cesto, ter hčer Carole, poročeno Poirier, ki živi v državi Ohio. Hči
je bilo gospodarsko poslopje, pod, ki pa je podrt, ker na tem Karlinca, kot jo je rad imenoval oče Janko, je bila profesori-
mestu Miro Rogelj gradi nov hlev in gospodarsko poslopje. ca na oddelku za zgodovino na Državni univerzi Ohio v
Columbusu. Leta 1960 je diplomirala, leta 1966 pa dok-
V času Jankove mladosti je bila kmetija majhna, obsegala je torirala na Univerzi Columbia v New Yorku z disertacijo o
le 3 ha zemlje. Njive so bile na Primskovškem polju, dve pa Slovencih in južnoslovanskem vprašanju 1889-1914.
v Gorenjah, gozd so imeli v Vojvodinem borštu. Sedaj je Objavljala je tudi članke o vprašanju nastanka samostojne
kmetija večja, ker sta Jankova sestra Micka in njen mož

268 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Kovačeva družina.
Sedijo: Jankov stric Matevž,
Jankova mati Marjana in oče
Janez. Stojijo: Janko, sestra
Micka in brat France.

Slovenije. Bila je med ustanovnimi člani Družbe za pomenu besede. Vem, da mi je posodil knjigo Louisa Adamiča
slovenske študije in šest let njena predsednica. Preučuje Orel in korenine, da sem jo prebrala. Z možem Lojzetom pa sta
zgodovino habsburške monarhije, Balkana, srednje ter se pogovarjala o politiki in času med vojno in po njej.
vzhodne Evrope po 1. svetovni vojni (Prešeren 1996). Leta
2002 je bila odlikovana s častnim znakom svobode Taka je zgodba, ki se je med domačimi ohranila o
Republike Slovenije za nesebično znanstveno, pedagoško in Janku Roglju.
strokovno delo, ki ga je namenila ozaveščanju ameriške
zgodovinske in politične javnosti o Slovencih in njihovi Janko N. Rogelj po odhodu v Ameriko petindvajset let ni
domovini. Odlikovanje ji je izročil ambasador Davorin obiskal domovine. Prvič se je vrnil domov pred drugo
Kračun 22. novembra 2002 na letnem srečanju članov svetovno vojno. Potem se je pogosto vračal, dokler se
društva za slovenske študije v Pittsburghu v Pensilvaniji. malo pred smrtjo ni vrnil za vedno. Kot zvest in zaveden
Slovenec ter socialno čuteč človek je želel pomagati
Sama sem Janka Roglja, pripoveduje Marija Rogelj, prvič Sloveniji in domačim krajanom na Primskovem. Navezal
videla leta 1961, ko je bil na obisku pri Kovačevih, nato pa leta je stike s pomembnimi ljudmi, kulturniki, politiki in
1965, ko sva z Jankovim nečakom Lojzetom že živela v drugimi v domovini in Ameriki. Postal je tesen sodelavec
Gorenjah. Več smo se videvali potem, ko se je vrnil domov. Louisa Adamiča. Ameriške Slovence je seznanjal s poli-
Večkrat nas je obiskal. Prišel je peš, kar čez polje v Gorenje. tičnimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi
Vedno nama je pripovedoval, kaj trenutno bere, kaj je že pre- razmerami v Sloveniji pred drugo svetovno vojno, med in
bral in to komentiral. Bil je zelo razgledan, svetovljan v pravem po njej. Sloveniji je veliko pomagal pri osvobajanju med

269

vojno z navezovanjem stikov z ameriškimi oblastmi. Rogljeva stilna značilnost je tudi v tem, da svoje kratke
Domačim na Primskovem in v okolici pa je pomagal s pripovedi rad konča s sporočilom, ki deluje kot stržen,
povsem konkretnimi rečmi za preživetje. Za vsestransko iztisnjen iz zgodbe. Rogljeve kratke pripovedi bomo
delo med Slovenci tostran in onstran Oceana je prejel predstavili v zelo strnjenih povzetkih, v vsakem
visoka priznanja. Za delo v korist domovine je bil leta motivnem sklopu pa skušali kako črtico, da se vsaj
1954 odlikovan z redom zaslug za narod II. stopnje, leta delno pokaže struktura dela in avtorjev oblikovalni
1970 pa so ga ameriški rojaki v Slovenskem narodnem postopek, razčleniti bolj temeljito.
domu v Clevelandu izvolili za moža leta.
Otroci na vasi so zganjali vse vrste vragolij, a jih slaba
Rogljeva novinarska publicistika je zelo obširna. Objavil vest ni nikoli pekla. Janka so pri verouku zadolžili, da
je tudi številne kratke literarne pripovedi v mnogih ame- razgrajače zapisuje na tablo. Iz objestnosti je uvrstil na
riških revijah za Slovence. Pisal je izključno v slovenskem seznam tudi pridno sestrično Ivanko, ki jo je imel sicer
jeziku. V domovini pa so mu natisnili tri samostojne prisrčno rad. Skupaj z razgrajači je bila bridko kazno-
knjige kratkih pripovedi in pesmi. Te črtice in pesmi so vana. Tedaj je Janko prvič občutil, kako hudo lahko
zbrane iz različnih objav. Vse tri knjige so izšle pri peče vest. Sestrična mu je sicer odpustila, sam si ni
Državni založbi Slovenije v Ljubljani, in sicer zbirka Kruh odpustil nikoli. Ta črna senca prvega greha pa ga je
in srce leta 1962, Skrivnostni klic leta 1967 in Svoji k svo- spremljala v življenju in ga opominjala, naj bo previden,
jim leta 1973. Rogljevo umetniško pisanje se vrti okrog da ne bo nehote še koga ranil (Moj prvi greh).
dveh poglavitnih tematskih sklopov: o Slovencih doma
in Slovencih na tujem. To avtorjevo razpetost med V Šolski nalogi je učitelj naročil učencem, naj med
Slovencem v Sloveniji in Slovencem v Ameriki, eno velikonočnimi počitnicami napišejo spis o svojem
zapisano v krvi, drugo pridobljeno z novim držav- očetu. Nalogo je naredil le Lipe Zajec, čeprav ni bil med
ljanstvom, zgovorno potrjujejo podnaslovi v prvi in drugi boljšimi učenci. Pri opisu svojega očeta se je hudo-
knjigi: Iz Kranja - Iz Amerike in V Ameriki - V Sloveniji, v mušno poigral s priimkom Zajec, tako da je priimek
tretji knjigi pa opisuje Slovence v Ameriki, ki niso več rabil v občem pomenu. Kljub temu da mu je duhovit
"domači" Slovenci, povsem Američani pa tudi še ne. sestavek napisal vaški študent, je bil učitelj z njim zado-
voljen, češ da je tisti revež, ki si sam ne zna pomagati.
Rogelj je v črticah ubesedil številne in raznolike motive
ter motivne drobce iz življenja in dela Slovencev v stari Med vaškimi pastirji je zavladala nova moda. Če nisi
domovini in onstran Oceana, ki se dajo osrediniti v nekaj hotel biti reva, si moral na zelenem pastirskem klobuku
glavnih motivov: mladost v domači vasi, na Kovačevi nositi petelinje pero. Lovili so peteline, jim pulili peresa
domačiji, ameriški Slovenci, humoristični karakterji in jih pri tem nekaj celo pobili. Zaradi peres je prišlo
tostran in onstran Luže, stric in otroci. med pastirji do prave vojne. Pri lovu na petelinja peresa
so pastirjem pomagale pastirice, njihove ljubice. Kdor
Mladost v domači vasi ni imel ljubice, je bil slabič. Modo nošenja petelinjih
peres za pastirskim klobukom so končno pregnali
Janko Rogelj je otroštvo in mladost do 18. leta starosti starši in vaška gospoda, saj niso imeli smisla za lepoto
preživel doma na Primskovem pri Kranju. Pri obliko- in modo mladih (Moda v naši vasi).
vanju črtic je pogosto zajemal motive iz prigod v
domači vasi pred prvo svetovno vojno. Junaki teh Zgodba Pri čarovniku pripoveduje, kako so na Blažunovi
pripetljajev so pogosto otroci, Jankovi vrstniki. kmetiji poginjali prašički. Zaman so se obračali na pomoč
Udeleženec v gručah otrok je velikokrat tudi sam in k sv. Antonu, zavetniku prašičev, tudi čarovnikovi nasveti
tretjeosebna pripoved tako preide v prvoosebno, so bili neuspešni. Podreti so morali stari svinjak in še ka-
pravzaprav se izmenjujeta: "Ostra zima je bila, pa mu je zen so plačali, ker poginulih živali niso oddali konjeder-
oče dejal, naj prespi v hlevu. Zjutraj smo mu dali mleka cu. Čarovnik je bil priveden pred sodišče. Kmečki ljudje
in žgancev. Prav dobro se še spominjam." (Amerikanec) so bili nekdaj verni in v stiskah so se na pomoč zatekali
k svetnikom. Če jih kanonsko priznani priprošnjiki niso

270 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

uslišali, so pomoč poiskali pri čarovniku. Rogljeva zgod- pred hladom prihajajoče noči." Pesnik Rogelj pšenici,
ba je satira na ene in druge vrste rešiteljev iz stiske. detelji, maku, pa tudi soncu in noči vdahne človeške
lastnosti.
V domači vasi so pri bogoslužju stregli štirje ministranti.
Opravilo jim je prišlo v navado, tako so mislili le še na Slovenski Amerikanec dela v topilnici rude. Treba je bilo
zaslužek. Želeli so si čim več pogrebov, tako da je mati preluknjati žrelo plavža. Ker delavcem namera z želez-
dala Janku nekaj denarja, da v svoji naivnosti ni več želel nim drogom ni uspela, so določili slovenskega Johna, da
smrti materini bolni prijateljici. Ob prihodu novega skuša žrelo odpreti z železnim prebijačem in kladivom.
duhovnika so se ministranti uprli. Med pridigo so Ob strašnem naporu se mu to posreči, vendar njegova
zapustili zakristijo. Vendar stavka ni uspela. Novi gos- noga ostane v iztočnem koritu. Ameriška družba mu
pod jim ni povečal plače, ampak si je izbral druge min- odšteje enkratno vsoto denarja in ga napoti v staro
istrante. V Izgubljeni stavki pisatelj pripoveduje, kako se domovino, brez socialnega varstva. Vrne se domov in
je vaškim ministrantom ponesrečila stavka. V simbolni hodi po vaseh kot berač. Odraslim in otrokom pripove-
govorici pa nas spominja na slabo pripravljene in zato duje o imenitni Ameriki. Ko ga vprašajo, kdaj se bo vrnil
spodletele stavke naivno mislečih tovarniških delavcev. v Ameriko, skloni glavo in molče odide. Nekega dne se
v vasi oglasi navček. Med ljudmi gre glas, da je umrl
V nedeljo popoldne so odšli fantje, dekleta in otroci, vsi berač Amerikanec. Pokopljejo ga skoraj brez pogrebcev.
razposajeni, v gozd nabirat jagode. Med njimi je bil tudi Nenadoma se od nekod pojavi njegova sestra. Baje ji je
Govekarjev najdenček Mihec. Vsi so pridno nabirali brat Amerikanec obljubil dolarje, ki jih je hranil v leseni
jagode, le Mihec se je raje zibal na drevesu. Ko je nogi. Bila je prepozna. V pripovedi Amerikanec je Rogelj
nerodno skočil z drevesa, se mu je približala neznana nemara popisal svoj prvi konkreten stik z Ameriko še v
deklica in ga vprašala, če se je hudo udaril. Mihec je domači vasi. Črtica je slika iz življenja ljudi z dna
želel vedeti, čigava je. Povedala mu je izmišljeno ime. družbene lestvice, kot jih je na primer pri nas mojstril
Mihec ji je ponudil jagode, ki jih je vzel iz lončkov vaš- Ciril Kosmač. Srbski pisatelj Borisav Stanković jim je
kih nabiralcev. Deklica teh jagod ni marala, pač pa mu nadel značilno ime "božji ljudi" (božji ljudje). Zgodba je
je povedala, da je učiteljeva Dorica. Mihec se je ojunačil zapisana v objektivnem realističnem slogu, pod njeno
in jo dvakrat poljubil, prvič za izmišljeno, drugič za skorjo pa je čutiti z lirizmom razčustvovano sredico.
pravo ime. V Govekarjevem najdencu so se prebudila Konec pripovedi je obarvan sarkastično, saj sestra ne
prva ljubezenska čustva in se udejanila v poljubu. pride na bratov pogreb, pač pa po Amerikančev denar.
Stanovski razkorak med posvojencem in učiteljsko Ko ga ne dobi, izgine, kot je prišla.
hčerjo je pisatelj le rahlo nakazal s tristavčno povedjo:
"Vrhovi dreves so šumeli med njune poljube, nekoliko Na Kovačevi domačiji
stran pa je kljuvala ob drevesno deblo žolna, kakor bi ju
oponašala." Prvi stavek v povedi je romantično zasan- Janko Rogelj je bil Kovačev s Primskovega. Njegov oče
jan, druga dva sta vsakdanje realistično stvarna in trda. je bil spoštovan kovač, njegova mati kmetica in preudar-
Ne po vsebini, ampak po življenjskem vzdušju, ki diha na gospodinja. Janko je imel še brata in sestro.
iz zgodbe, in po oblikovalni pristnosti te Rogljeve Domačija je bila njegov otroški svet. Od tod je zakoračil
Jagode lahko primerjamo s črticami iz Prežihovih Solzic. v domačo vas in se podal v kranjske šole. S Kovačevega
Opise dogodkov spretno prepleta z orisi narave in z se je kot mladenič pred prvo svetovno vojno odpravil v
živahnimi kratkimi dvogovori. Primer, kako iz opisa Ameriko, tedaj še v obljubljeni novi svet; pred drugo
preide v oris: " Proti večeru je pasel mavro in lisko na vojno prvič obiskal stari kraj, po vojni se je pogosto
meji med domačo pšenico in sosedovo deteljo, pa se vračal in se kot upokojenec za vedno vrnil na Kovačevo
mu je zdelo, da se je pšenica do tal priklonila soncu, ki domačijo. Marija Rogelj o njem pravi, da je bil pravi sve-
je zahajalo za triglavsko pogorje. Detelja je nekaj tovljan, a srce mu je bilo za dom. Tudi njegova ameriš-
zašepetala kakor v zahvalo, da ji je dano rasti in cveteti, ka velikopoteznost je bila previdno merjena s kran-
rdeči mak pa se je naslonil na pšenico in tako zaspal še jskim vatlom. Ko je občudoval lepoto širnega amer-

271

dva tabora, meščani so uživali posebne pravice, kmečki
pa so sodili v nižji družbeni sloj. Tik pred prvo sve-
tovno vojno je Janka morečega življenja rešil stric, ki ga
je odpeljal v Ameriko. Tam je opravljal različna dela,
menjaval razne poklice, tudi šolal se je, v bistvu pa "gos-
pod" ni postal nikoli. Do konca bivanja je po malem
srkal življenjsko moč in filozofijo iz kmečkih korenin.
Skica Na poti v šolo je zgrajena na avtobiografskih pr-
vinah. Opisi dogodkov v tretji osebi so pretkani s
pripovedjo v prvi osebi.

Kovačeva hiša v Grabnu Pred drugo svetovno vojno se je Janko Rogelj z ženo
na Primskovem. Pred njo vrnil iz Amerike na Primskovo. Prišel je na obisk v
domačo hišo, kjer živita in gospodarita sestra Micka in
stojijo domači. njen mož Ivan. Pri hiši je deset otrok. Pridno delajo in
lepo živijo. Janku se je zdelo, kot da je prišel v mala
iškega sveta, jo je v sebi kdaj podzavestno, drugič nebesa. Toda že drugi dan se je prikazal v hiši tajni poli-
zavestno primerjal z deželico pod Storžičem, s para- cist in ga zasliševal. V bližnjem gradu Brdo je namreč
dižem ob Kokri. V Rogljevem literarnem delu domačij- tedaj prebival princ Pavle in v kratkem je imel priti mi-
ska motivika zavzema viden del. nistrski predsednik Stojadinović. Že na Jesenicah je
Roglja ustavila policija, sedaj sta ga prišla zasliševat
Kovačevi so bili pred prvo vojno premožna in ugledna policist in za njim še član tajne kraljeve policije, ki je
družina. Oče Janez je bil priznan in iskan kovač, mati govoril srbsko. Ko sta se Janko in žena peljala v
Marjana je bila s trdne kmetije pod gorami. K hiši je Ljubljano, sta morala čakati pred železniškim prelazom
pripeljala bogato balo, podprto s tisoč goldinarji. Ni pod Gaštejskim klancem, ko je prihajal dvorni vlak. Vse
znala ne brati ne pisati. Bila pa je izvrstna kuharica, polno orožnikov in tajnih policistov je varovalo princa
gospodarna in razsodna žena. Starša sta presodila, da Pavleta. To so bila čudna in karakteristična znamenja, ki
sin Janko ni dovolj močan za kovača in kmeta, je pa niso napovedovala Sloveniji lepe prihodnosti. Sosedje s
dober učenec. Postane naj gospod, zato pa mora v severa in zahoda hlepijo po naši deželi. Senca vojne
mestne šole. Ko ga je mati peljala k vpisu v ljudsko šolo postaja vse večja. Življenje pa vendar mora naprej, tudi
v Kranju, ga je poučevala in naglas modrovala, kakšnih na Kovačevi domačiji (V rojstni hiši).
prednosti v življenju so deležni šolani ljudje. Že prej je
poskrbela za Jankovo bivanje in hrano v mestu. Ko je bil Janko po drugi vojni spet doma na počitnicah,
Dogovorila se je tudi z ljudmi, ki ga bodo priporočili je hodil spat v zgodnjih jutranjih urah, toliko so si nam-
mestnim učiteljem. V osnovni šoli in na gimnaziji se reč imeli povedati s sorodniki, nečaki njegove sestre.
Janko ni ujel z mestnimi sošolci. V gimnaziji sta nastala Pogovarjali so se tudi o časih pred petdesetimi leti, ko je
stric živel še doma v očetovi hiši. Tedaj je blizu domače
hiše stala bajta z majhnimi okni in brez dimnika. V njej
sta živela stari bajtar Jaka in njegova žena. Jaka je od
jutra do večera delal v tovarni v Kranju, žena pa mu je
rojevala otroke. Živeli so v skrajnem siromaštvu. Ko so
otroci začeli hoditi v šolo, so morali drug za drugim od
hiše za pastirje in pastirice. Bajtar Jaka se ni nikoli sme-
jal. Bil je redkobeseden. Spregovoril je le, ko je preklin-
jal ženo in otroke. Starejša hči je prišla domov rodit
otroka. Nato se je vrnil iz Gradca ženin brat Konrad. Bil

272 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

je jetičen in je kmalu umrl. Ljudje so govorili, da je bil Pisec besedilca Med pogrešanimi je spet doma v
socialist. Nekega dne so s "šihta" pripeljali Jaka. Zlomil
si je nogo. Da ga ne bi preveč bolelo, so mu sosedje pri- Sloveniji. S prijateljem se sprehodita po vasi. Marsikaj
nesli žganja. Kmalu je v veliki revščini umrl. Podoba
dninarsko bajtarskih odnosov v Kersnikovih Mačkovih se je spremenilo: posekane so žive meje, nasajene nove;
očetih se ponovi v šihtarsko bajtarskih razmerah Janka
Roglja. Rogelj Kersnikovih očetov ni posnemal. Le raz- hiše, ki so bile nekdaj nove, okrašene z rožami, so zdaj
mere bajtarjev pred prvo svetovno vojno so bile never-
jetno podobne razmeram bajtarjev v drugi polovici 19. stare; zrasle so nove hiše, ki so tudi okrašene; v oknu
stoletja. Stari bajtar je črtica, ki bi se je pisatelj Mačkovih
očetov ne bi sramoval. zagledaš star obraz, a ga komaj prepoznaš; na dvoriščih

Kovač Janez je že nekoliko upognjen, prileten možak. stoje mladi ljudje iz domače vasi, ki jih pa ne poznaš.
Toda železne mišice na njegovih rokah govorijo, s kom
imamo opravka. Mojster ima zaposlena dva pomočnika Prijatelja se odpravita na pokopališče. Na spomenikih
in dva učenca. Kovačevi izdelki slovijo daleč naokrog. V
kovačiji so se zbrali številni vaščani opazovalci, pred- so zabeležena imena vaščanov iz mladosti. Tu sta ata, ki
vsem očanci, ki so svoja posestva že izročili sinovom.
Kovači bodo okovali nov voz. Ogenj na kovaškem og- je umrl kmalu po Jankovem odhodu v Ameriko, in mati,
njišču žari, železo se beli in na nakovalu po njem udar-
jajo težka kladiva. Vročina se širi. Z delom so končali. ki je bila še živa ob njegovem prvem obisku v domovi-
Opazovalci in kovači si oddahnejo. Uspelo jim je zvariti
debeli podvoz za najtežji Vokarjev voz. Kovač Janez ni. In tu so teta Johana in sestrična in sosedje in stari
pošlje po slivovko, sam prinese velik kos kruha,
odvezujejo se mehurji za tobak, iz pip se pokadi. znanci ter znanke. Mnogih pa vendar ni niti na
Steklenica s slivovko kroži med možakarji, prigrizujejo
ržen kruh. Pogovor steče. V kovačnico stopi pismouk pokopališču. Odšli so za kruhom v Ameriko in so zdaj
Benč. Veliko knjig ima in naročen je na časopise.
Ugibajo, če bo prišlo do vojne z Lahi. Benču je neki stari ali že počivajo v tuji zemlji. Tragedija malega naro-
človek v Ljubljani pravil, da bo vojska zato, da se bomo
združili s Hrvati, Srbi in Bolgari. V kovačnico prideta da je v tem, da ima prelepo deželo, a premalo kruha za
orožnika. Samo opazujeta, nato pa v izgovor rečeta, naj
privežejo odvezanega psa. Zazvoni poldne, vasovalci se vse svoje otroke. Tisti, ki so umirali v tujini, so se pred
začno razhajati. Tudi kovačeva žena Marijana družini
veleva južinat. - Dolgo je že od tega, kar so se vaški očet- smrtjo spominjali svojih staršev. Starši doma so umirali
je zbirali pri kovaču. Drugega za drugim so že odnesli na
pokopališče, tudi kovača in njegovo ženo. Pogovori v s sliko svojih izseljenih otrok pred očmi. Pisatelj Janko N. Rogelj.
Janezovi kovačnici so utihnili, obiskovalci so skrivnosti
odnesli s seboj v grob. - Ko sem prebral kratko pripoved Ameriški Slovenci
V očetovi kovačnici, sem v hipu pomislil: kot da jo je napisal
Turgenjev. Vendar tu ne gre za podoben motiv, ne za Janko Rogelj je prek 50 let živel in delal v Združenih
zgodbo, ne za slog, gre za enkratno lirično prizadetost. državah Amerike. Najprej se je preživljal kot ročni
Kratki stavki opisov se prepletajo z odsekanimi dvogovo- delavec, nato je bil urednik časopisa, se izobraževal sam
ri. Izrečejo le toliko, da zaslutimo, kaj vse pritajeno vre in in pomagal drugim pri učenju slovenskega knjižnega
se skriva v človeku. Kot da kri sili v srce, buta v glavo. jezika. Dolga leta je bil samostojni javni notar in
zavarovalni zastopnik. Bil je član, tudi ustanovni,
mnogih društev in organizacij, kjer je opravljal tudi
vodstvene posle, ter se vneto udejstvoval v družbenem
in družabnem življenju ameriških Slovencev. Ob vsem
tem se je spoznal in globlje seznanil z mnogimi našimi
ljudmi onkraj Oceana. Pridno je pisal v razne
Slovencem v Ameriki namenjene časopise. Vsebina teh
člankov je bila družbene, socialne ali izseljenske narave.
Objavljal pa je tudi kratko pripovedno prozo, v kateri je
iskal in pojasnjeval vzroke za izseljevanje Slovencev v
Ameriko, popisoval je njihove usode: začetne težave,
uspešno ali manj uspešno premagovanje ovir pri uvel-
javljanju v ameriški dinamični družbi in ustvarjanju
lastne blaginje. Ljudi pogosto osvetljuje s humorne
plati in uspelo izrisuje njihove značaje.

273

V črtici Pečlarja nam predstavi dva slovenska izseljenca jima je enajst otrok. Zdaj imata že več vnukov. V bolni-
v Ameriki, ki stanujeta v sosednjih sobah v isti hiši. Oba ci ji domači povedo, da oče Anton slabo je. Ve, da se
sta mlada, oba lepa. Tone neprestano misli na Fanny, mora vrniti domov, še nekaj časa živeti in še marsikaj
ona misli nanj. Oba sta pridna delavca. Če Tonetu kaj postoriti. Materina zgodba je pripoved o slovenski
manjka, prosi na posodo Fanny, Tone pa njej očisti materi v Ameriki na večer življenja. Podobna je zgod-
zakajen dimnik. Živita vsak zase, a vesta, da bi bilo bam, kot so jih o materah pisali slovenski pisatelji, a
skupno življenje žlahtnejše in cenejše. Drug v drugega vendar malo drugačna. Od doma je s seboj prinesla
sta zaljubljena, a Tone dolgo časa ne zbere poguma. delovne navade, skrb za družino, veliko mero ljubezni,
Nekega dne Fanny poje pesem o nesrečnem dekletu, ki ki pa jih je v novem svetu oplemenitila še z vitalizmom.
jo je zapustil fant. Od žalosti ji poči srce. Ko se fant
bogat vrne domov, dekle leži na mrtvaškem odru. Fant Janko Rogelj se vozi iz Ohia skozi Chicago na zahod.
se utopi v Savi. Končno se Tone opogumi. Fanny povabi Nima rad tega mesta, kjer vlada čuden mraz. Na neki
na predpustno veselico. Zjutraj se zbudita v njeni sobi- postaji vstopi na vlak nov potnik, ki se usede nasproti
ci. Fanny za oba pripravi kosilo. Pečlarja je zgodba o njemu. Vpraša, če je prosto. Ob tem vprašanju Janko
dveh slovenskih zaljubljencih v Ameriki. Iz pripovedi postane pozoren. Čeprav novi potnik govori dobro
dihajo še navade in razmere, ki sta jih prinesla s seboj, angleško, ga njegov naglas izdaja za Kranjca. Potnika se
ko sta se odpravila v tujino s trebuhom za kruhom. počasi seznanita in doženeta, da sta sošolca iz kranjske
gimnazije. France Rosina, zdaj Frank Rosina, je postal
Franici je zgodaj umrla mati. Oče jo je odpeljal k teti. Pri čebelarski strokovnjak in se s čebelarjenjem ukvarja
njej je rasla in delala. Razvila se je v lepo dekle. Neke tudi v Ameriki. Poročil se je z Američanko slovenskega
nedelje so pri teti praznovali. Franica je stregla. Tudi rodu. Žena Molly se je kar dobro naučila govoriti
plesat je šla. Med plesalci pa ni bilo Ivana, v katerega se slovensko in se zanima za slovensko kulturo in litera-
je strastno zaljubila. Odšla je na vrt, obsijan od poletne turo. Pri učenju jezika sta si pomagala s Pleteršnikovim
lune. Sanjarila je o sebi in Ivanu. Nenadoma se jo je slovarjem, priskrbela pa sta si tudi slovenski pravopis,
dotaknil Ivan. Vzplamtela sta v ljubezni in bila srečna. avtorjev Antona Breznika in Frana Ramovša. Nekega
Nekega dne pa je oče k teti pripeljal snubca. Franica je večera sta hotela iti v opero, a žena mu je rekla, da brez
morala sedeti ob njem. Potem so ju pustili sama. Ženin ondulacije ne more na predstavo. Dal ji je 5 dolarjev, da
se ji je približal, ona se je branila. Tedaj se je na vratih si kupi ondulacijo. Ni mu je pokazala, ne ko se je vrnila
pojavil Ivan. Prosila ga je za pomoč, on pa se je samo iz mesta in tudi na predstavi ne. Po njegovem dolgem
obrnil. Stiki med njima so se za vselej pretrgali. ugibanju mu je le povedala, da je to nova beseda iz
Franičina prva ljubezen je bila izgubljena. Odpravila se slovenskega pravopisa, ki pomeni kodranje las. Taka je
je v Ameriko, da pozabi na ljubezen v domovini in si v bila Rogljeva reakcija na privzemanje odvečnih novih
novi deželi poišče utehe in miru (Prva ljubezen). besed v slovensko besedišče. Da je bila beseda odveč, se
vidi po tem, ker jo danes niti frizirajoče se gospe niti
Mati Karolina bo stara sedemdeset let. Oslabela je, a v frizerke ne uporabljajo več (Ondulacija).
sebi ima še obilico življenja. Odpravlja se na operacijo
ledvičnih kamnov, vendar se še namerava vrniti domov. Za božič je Janku prijateljica prinesla košarico umetnih
Zato ji vsak dan v bolnico prinašajo govejo juho. rdečih vrtnic. Ni imel rad rezanega ne umetnega cvetja.
Spominja se, kako se je dvajsetletna z Dolenjske Takrat pa se mu je košarica umetnih vrtnic zdela lepa. V
odpravila v Ameriko. V Clevelandu je tedaj živelo veliko burnem življenjskem ritmu se je pozabil zahvaliti zanje.
slovenskih moških, žensk je primanjkovalo. Spominja Pač pa so ga spomnile dogodka iz mladih let. Bil je štu-
se poroke. Vzela je Antona. Vsi so plesali, samo on ne, dent kranjske gimnazije. V vasi je živelo bolno dekle.
ni znal. Je pa v celoti plačal svadbeno pogostitev. Bolehala je za počasno jetiko. Zdravil jo je učitelj Luznar,
Najprej sta gostovala, nato kupila hišico. Ker je primanj- ki je v vrtu gojil vrtnice. Nekoč je jetični Jerici podaril
kovalo denarja, sta oddajala sobe v najem. Anton je bil košarico vrtnic. Nesla jo je skozi vas. Srečala sta se z
priden delavec, ona mu je skrbno pomagala. Rodilo se Jankom. Vprašal jo je, komu so namenjene. Odgovorila

274 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

mu je, da njemu. On se je temu odgovoru začudil, Jerica
pa je odšla s sklonjeno glavo. Baje je tedaj potočila zad-
njo solzo. Ob spominu na Jerico z vrtnicami se mu je
zapisala črtica Rdeče vrtnice, baladna pesem v prozi.

Pred pol stoletja je prišel John v Ameriko iz male gorenj- Rogljeva družinav Ameriki:
ske vasi. Uspel je, zasnoval je družino, a na stara leta je Jankova nečakinja Mimica,
bil spet sam. Spraševal se je, kdo je in od kod prihaja. Iz Janko Rogelj; Jankov sin Iko,
domovine dobiva sporočila, da se rodna dežela prebuja. Jankova hči Carole in njen mož
A ameriški rojaki po večini o tem molčijo. Gleda Irce, Philip.
Angleže, Francoze, kako spoštljiv odnos gojijo do svoje
rodne zemlje in kako lepo govorijo o njej, pa zato prav Lojze Špehek iz črtice Muzikant se je rodil na
nič ne trpi njihovo ameriško državljanstvo. John opaža, Dolenjskem, ne daleč od Velikih Lašč. Starša sta imela
da se odnosi med Ameriko in njegovo rodno deželo lepo kmetijo in gostilno, a Lojze se je odločil in šel v
razvijajo. Njegov rodni kraj je lep, Amerika je bogata, on Ameriko. Delo je dobil v kraju blizu Clevelanda, nato pa
je sin prelepe Slovenije in državljan Amerike. Otrese se v mestu v tovarni za žične ograje. Kasneje je vzel obrt in
malodušnosti. Sklene, da po petdesetih letih odpotuje v v svojem življenju zgradil mnogo vrtnih ograj in
domovino na obisk. Ljubi rodno deželo, a hoče obenem zamrežil nepregledno število oken. Oženil se je in v
biti dober državljan Amerike (John obišče domovino). zakonu imel dva sinova. Poleg dela in družinskega živ-
ljenja je bil zaljubljen še v harmoniko. Bil je dober har-
Mož je najprej iskal zaslužka in srečo po Evropi, nato se monikar samouk. Rojake v Ameriki je razveseljeval ob
je odpravil v zlato Ameriko. Nikjer ni ne obogatel ne raznih priložnostih in postal godec igralske skupine
našel sreče. Je pa postal samosvoj človek, neke vrste dramskega društva Ivan Cankar. Kasneje sta s sinom
slovensko-ameriški deseti brat in Krjavelj v eni osebi. Luisom v New Yorku igrala za Columbia družbo. Te
Živi v najeti hiši in oddaja stanovanja slovenskim gramofonske plošče so kupovali Slovenci po vsej
prišlekom v Ameriko. Skrbi ga plačevanje najemnine. Ameriki. Sin Frank se je naselil na Floridi. Dvakrat ga je
Ne umiva se, vrat od hiše ne zaklepa, pred prohibicijo obiskal, a ne bi mogel živeti na Floridi, ker tam ni St.
se varuje tako, da vsak kozarček bele tekočine, ki se Clair Ave. Slovenski Cleveland mu je postal nova
nacedi iz kotla za žganjekuho, takoj popije kot zdravilo. domovina. Bil je domačin, ki je razveseljeval naše ljudi,
Med ameriškimi Slovenci je znan kot dohtar Žavba. V saj so ljubili njegovo muziko. Postal je premožen, name-
večnamenskem prostoru v svojem gradu namreč raval se je vrniti v staro domovino. Zadržale so ga krize
izdeluje mazilo, ki odganja uši. Na razna vprašanja in prva svetovna vojna. A ne samo to, Cleveland je
odgovarja ironično z duhovito prevrnjenimi stavki, kot postal njegova nova domovina, kjer je ob rodu naših
na primer: "Koliko časa si že v Ameriki?" "Odkar sem se naseljencev rastel nov slovensko-ameriški rod.
pripeljal v New York." Ali: "Žavba, roke imaš umazane."
"Kaj še; umazano je tisto, kar je na rokah. Roke so all Pred petdesetimi leti je bilo v Clevelandu življenje na
right." Dohtar Žavba v zgodbi Na predzadnji postaji je moč veselo in družabno, še posebej pa po slovenskih
eden izmed slovenskih naseljencev v Ameriki, ki se je gostilnah na aveniji St. Clair. Središče družabnega in
vdal v usodo ter zapuščen in pozabljen živi s svojo filo- siceršnjega življenja so bile slovenske gostilne, gostil-
zofijo. Je božji človek, kot berač John v Amerikancu. ničarji pa svetovalci, prvi posojevalci, društveni
Opis zunanjega izgleda in značaja dohtarja Žavbe ter predsedniki in domači sodniki, skratka: višja "inštanca".
prikaz njegovega stanovanja je humorističen, njegovi V njihov resor so spadala tudi mlada dekleta, ki so pri-
odgovori na zastavljena vprašanja pa so ironično
priostreni. Uspela in karakteristična je pisateljeva igra z
junakovim lastnim imenom, privzetim iz občnega
imena (žavba : Žavba).

275

hajala iz domovine in so si jih slovenski fantje tako kakor da je že vse prodano, da ni več Jugoslavije, da so
želeli. - V Jožetovo gostilno je stopil mlad mož in vsem temelji za imperialistični most čez Slovenijo že postav-
gostom plačal pijačo. Rodila se mu je deklica. ljeni. Kakšno upanje ostane Slovencem? Povezava v
Gostilničarja Jožeta je izbral za botra, njegovo ženo sebi in z drugimi slovanskimi narodi od Gdanska do
Nežko za botro. Drugi dan so se s kočijo peljali h krstu. Trsta. Ameriški Slovenci morajo pomagati bratom v
Na sredi poti reče Nežka kočijažu, naj obrne in pelje stari domovini (Kako je v Sloveniji).
domov. Boter in botra sta pozabila vprašati, ali je
novorojenček fantek ali punčka, in kako naj mu bo Humor tonstran in onstran Luže
sploh ime. Iz zadrege ju je rešil priseben kočijaž, ki jima
je svetoval, naj kar pogledata in ugotovita spol. Človek rad živi sam zase, a je obenem tudi izrazito
Slovenka pa je tako vsaka druga Micka, naj bo torej družbeno bitje. V življenju prisostvuje najrazličnejšim
Mary. Boter in botra sta poslušala kočijažev nasvet. Ko dogodkom, slovesnostim, je zavezan takim in drugač-
sta Mary pripeljala od krsta domov, so bili z njuno nim obveznostim. Včlanjen je v društva, različne orga-
odločitvijo vsi zadovoljni. Micka naj bo je prijetna šalji- nizacije, vpet v duhovne in telesne dejavnosti. Je član
va zgodba iz življenja ameriških Slovencev prvega rodu. športnih, razvedrilnih klubov, dobrodelnih in drugih
družbeno koristnih organizacij, etičnih, estetskih, filo-
Cesta St. Clair v Clevelandu je zelo dolga. Začenja se v zofskih, drugih duhovnih gibanj, primernih za dušo in
osrčju mesta in vodi preko Žužemberka, Ribnice in še telo ali celo povsem nesmiselnih. V taka gibanja in
drugih delov mesta do mestne meje. Samo z ene strani povezave so vpeti tudi ameriški Slovenci. Janko Rogelj
se ji pridruži več kot dvesto stranskih cest. Tu so se v je o teh povezavah dosti razmišljal in jih rad prikazoval
Ameriki naselili Slovenci. Slovencem je tako znana, da v predvsem s komične strani. V kratkih besedilih preple-
drugih državah kar pravijo: "Na St. Clairu živi." ta humor z ironijo in s satiro. Z vso ostrino karikira živ-
Vsakomur je jasno, da ta ali oni živi v Clevelandu. Cesta ljenje v klubih z nesmiselno usmeritvijo.
St. Clair ima slovenske vogale, Slovenski dom, cerkev,
slovenske banke, trgovine, sprehajališča, tu je sloven- Rogelj ni rad hodil na pogrebe. Že v mladosti kot mini-
sko središče v Clevelandu. Naša St. Clair se je na primer strantu so mu bili preveč vsakdanji. Njega so zanimali
v Ribnici nekoč ponašala z velikimi obcestnimi urami: z živi ljudje, ubogim je rad pomagal. Mrtvim ni več
uro zlatarja Franceta Černeta, zlatarja Sitarja, urednika pomoči in tudi potrebujejo je ne. Še zlasti odveč so mu
Trbovca. Ob 66. cesti so posekali lipo, na spomlad so iz bile pogrebne ceremonije. V črtici Za pogrebom pripove-
panja pognale mladike. Lipa, slovensko drevo, se ne da, duje, da je moral iti na pogreb po društveni dolžnosti.
čuti, da je še dosti Slovencev okoli nje. St. Clair je edina Peljal se je v zaprtem avtu in sedel poleg šoferja. Zadaj
cesta v Ameriki, ki ima največ slovenskih imen in so sedele štiri poročene ženske. Sprva so bile tiho, nato
napisov na poslopljih slovenskih podjetij in trgovin. so začele živahno govoriti. Le ena med njimi je bila
Skoraj vse in najboljše trgovine so tod. Tu je del srečno poročena. Možje drugih treh so bili nespoštljivi
slovenskega mesta, del ljubljanske ulice, prenesene v moški, nerode, bolj ženam v breme kot v pomoč. Ena bi
Ameriko (Znamenitosti na Cesti St. Clair). se takoj drugi dan po moževi smrti spet poročila, da bi
mož prinašal dolarje, druga se ne bi poročila nikoli več,
Pisatelja Roglja so mnogi Slovenci v Ameriki pred drugo ampak bi živela svobodno erotično življenje, spet druga
svetovno vojno spraševali, kako je v Sloveniji. Težko mu bi vzela kar dva moža, ko bi eden smrčal, bi drugi
je bilo govoriti in pisati o tem. Odkar pa se je vrnil iz opravljal zakonske dolžnosti. Le mlajša ima svojega
Slovenije, so mu bile razmere pri nas doma bolj znane. moža še rada. - Tudi zaradi takih neprimernih prigod je
Domači politiki se prepirajo med seboj. S severa in Janko nerad hodil na pogrebe.
zahoda pritiskajo pohlepni sosedje. Tisti s severa so že
okupirali Čehoslovaško. Želijo preko Slovenije na Praznovali so Jankovo petdesetletnico. Vso družbo je na
Jadran in Balkan. O vsem tem previdno, med vrsticami, slovesnost povabil Janez z Gorenjske. Za glavno mesno
piše pisatelj Ivo Brnčič v Ljubljanskem zvonu. Zdi se, jed so bili piščanci. Janko pa jih ni maral. To je vedel

276 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

tudi prijatelj Janez in zanj naročil goveji zrezek. Vendar je tudi Janez Ješprenj. Pripovedoval jim je, da vse pozna,
so pred slavljenca postavili pečeno piško. Janko in kar ni bilo res. Potem jim je vsakokrat na novo povedal,
Janez sta mislila, da je to pomota, a ni bila. Janko je stis- da je bil njegov oče v starem kraju župan, materin brat
nil zobe in se lotil piščanca. Da bi perutnino lažje pri kanonikih v Ljubljani, starejši brat profesor v
požiral, jo je pridno zalival z rdečim in belim vinom. Kranju. Sam se je v Ljubljani izučil za čevljarja. Ni mu
Gostija ob Jankovi petdesetletnici se je srečno odvila. bilo treba iti v Ameriko za kruhom. V novi svet je odšel
Toda piščanec, ki je v Jankovem želodcu plaval v iz radovednosti. - Čez nekaj let je bilo v gostilni zbrano
rdečem in belem vinu, se mu je doma povrnil. A kaj, podobno omizje. Prišel je tudi Janez Ješprenj. Spet je v
petdesetletnica se praznuje samo enkrat v življenju malo prikrojeni obliki povedal, kar je pripovedoval že
(Petdesetletnica). tolikokrat. Dodal pa je še, da ga povsod hočejo imeti.
Hočejo ga na primer imeti za predsednika društva in za
Letalo, pravi zračni orjak, prevaža ljudi preko oceana. igralca. Hvalil je dobro vino, ki diši po grozdju. Poklical
Letalo je sodobno in najmodernejše opremljeno. ga je uslužbenec iz Slovenskega narodnega doma, če bi
Njegova brezhibnost je zagotovljena. Kljub temu pot- ga Janez lahko zamenjal za točilno mizo. On da mora
nike poučijo in jim dajo navodila, če bi se le morali domov. Spet hočejo samo njega. A to je bila telefonska
zasilno izkrcati. Navodila jim predstavi mlada, brhka potegavščina. Rogelj nam z zgodbo Janez Ješprenj
gostiteljica. Gospa in navodila opravijo svoje. Potniki se sporoča, da ima marsikatera naselbina podobne Janeze
počutijo varne, zadovoljni so; dobra hrana, ki jo Ješprenjčke, ki hočejo obrniti pozornost nase. Nič ni
pripravi gostiteljica, in vse udobje jim zagotavljata hudega, če jih poslušamo, slediti jim ne moremo. Če so
varno plovbo. Satirično priostrena kratka pripoved Z prišli iz Ljubljane, so tudi v Ameriki ostali meščani. Vsi
medom oslajena navodila so slika spretne ameriške drugi pa so zanje navadni kmetje.
reklame. Res, Američani si znajo pridobiti potnikovo
neomajno zaupanje. Prijatelj se je nameraval poročiti. Za to slovesnost si je
sposodil poročne hlače. A bilo ga je vsak dan manj in
Janez Zatičnik bi rad v miru štel denarce in je ženi poročne hlače so zvonile okrog njega. Tako je hujšal
gospe Zatičnikovi kupil psa Kinka, ki je ležal ob njenem zato, ker ni vedel, ali naj reče poročni ja ali ne. V tako
vznožju in ji grel prezeble noge. Gospod Janez pa se je prevelikih hlačah ni mogel k poroki. Prišel je k Janku in
preselil v nadstropje. Spomladi pa je pes hotel v naravo. si izposodil njegove lepe črne hlače. V njih je bil res zal
Gospa Zatičnikova ga je gnala po ulici na sprehod. ženin. Vendar teh hlač Janku ni nikoli vrnil. Ali so roma-
Srečala sta gospo Kampelčkovo s psičko Piko. Ko sta se le od ženina do ženina ali so ostale zaprte v zakonu. Te
gospe pogovarjali o važnih stvareh, sta se psička po črne hlače so se Roglju sčasoma začele dozdevati
pasje ljubila. Ko pa sta gospe hoteli vsaka na svojo pogrebne. V humoreski Poročne hlače je namreč umrla
stran, je pasja ljubezen še vedno trajala; psa se nista prijateljeva mladost.
mogla ločiti. Najprej se je znašla gospa Zatičnikova.
Prijateljici je prepustila oba psička in pohitela domov Nekdaj je geslo "svoji k svojim" pomenilo, da Slovenci
po moža Janeza. Ta je psa polil z mrzlo vodo in pasja držijo s Slovenci: vse kupujejo pri slovenskih trgovcih,
ljubezen se je končala. Toda Kinko ni bil več ljubljenec pijejo v slovenskih gostilnah, hiše jim gradijo slovenski
gospe Zatičnikove. V oskrbo ga je prevzel gospod. gradbeniki. Vse, kar rabijo Slovenci, dobijo pri
Psička Pika je povrgla štiri kužke in gospa Slovencih. Vsi so verovali v izrek: Svoji k svojim! Tako je
Kampelčkova jih je pripeljala k Zatičnikovim, od koder bilo po 1. svetovni vojni. Po 2. vojni pa so nastali novi
so pač izvirali. - Zgodba Gospa Zatičnikova je, po vsebi- izreki: vsak za sebe, vse k meni, vsak po svoje, mož vas
ni, slogu, uporabi človeških in pasjih imen, dobra satira gleda in vrag naj ga vzame. Pisatelj v sestavku Svoji k
o življenju zdolgočasenih zakoncev brez otrok. svojim razmišlja o tistih, ki še trdijo, da so Slovenci.
Toda kakšni! Govorica je še slovenska, a pravega člove-
Družba je sedela okrog mize v gostilni. Čakali so, da bo ka ni več v njej. Dobra dela so zakopana, vse je pozab-
kdo vstopil in rekel: "Vsej družbi vina." Pridružil se jim

277

ljeno. Nobene hvaležnosti ni več, nobenega priznanja, Društvo "Kranjski avstrijski veterajnarji v Ameriki" je
nobene prave slovenske besede. Zlobni niso, zlobe štelo okoli 60 članov. Odborniki so pridno hodili k
Slovenec ne pozna. Morebiti pa se v njihovih srcih ne sejam. Težko si postal član kluba, če nisi imel zvez.
pretaka več prava in živa kri naše krvi. To je mogoče! Vodstveni člani so se le malo menjavali, živeli so v lepi
slogi, medsebojnem bratstvu in enakomerni delitvi
Rojak Jernej Zmeda je bil v škripcih. Uradni list je nabranega denarja. Člani so vestno plačevali članarino
poročal, in članek je napisal sam predsednik, da je Jernej in morali hoditi v predsednikov "salun". Članom
Zmeda ustanovni član društva Studenček. V vabilu na društvenega sveta je pisatelj dal satirično obarvana
slovesnost pa ga tajnik ni uvrstil med jubilante. Petdeset imena glede na njih funkcije. Predsednik se je imenoval
let je dolga doba in sam ni pravzaprav vedel, ali je Ruda Maselc, tajnik Matija Frakelj, blagajnik Francelj
ustanovni član ali ne. Toda: predsednik je glava društva, Ohtelc, zapisnikar Primož Kreda, nadzornik Rigelca,
tajnik pa le vršilec njegovih ukazov. Ko se je slovesnost člani so bili Kavka, Gašper Coklaj, Brinovčeva Urša,
začela, je predsednik pozival ustanovne člane, naj Grabčev Jaka, Kozelj Andrej, John Bolka. Vsakega od
zasedejo častna mesta. Klical jih je po abecedi. Jernej je teh odbornikov pisatelj opiše karikirano. Branje zapis-
vedel, da bo na vrsti zadnji. Vendar ga predsednik ni nika je formalno, pritožbe nobene, vse je v najlepšem
pozval. Sosed je rekel Jerneju, ali ni tudi on ustanovni redu. Člani so dajali za pijačo. Potem se le oglasi član
član, kot je pisalo v listu. Sledili so številni govori. Po Andrej Kozelj, češ naj se iz zapisnika briše, da je padel
drugem govoru se je naš rojak Jernej poslovil. Čez pol z zastavo, kajti vlekel je močan veter in stopil je nerod-
leta je prejel Jernej izrezek iz časnika, ki izhaja v starem no na kamen. Člani se razdelijo v dve skupini, ena zago-
domačem kraju, kjer je med drugim pisalo, da je tudi on varja izbris, druga je proti. Spotakljiv stavek so končno
ustanovni član društva Studenček. Jernej je odšel na zbrisali, nato pa jedli in pili, dokler ne pridejo žene in
sejo društva in družabnikom očital, da ne vedo, da je nji- začnejo inventuro po praznih žepih. Danes ni več takih
hov ustanovni član. Kako se je zadeva končala, se ne ve. bratskih sej, danes so člani suhoparneži in pusteži, ki se
Je pa Jernejeva zgodba dokaz, da tudi v starem kraju borijo za čast in slavo in za velike pogrebe ter posmrtno
berejo slovenske ameriške časnike. Kratka pripoved ime (Društvena seja).
Ustanovni član je jedka satira na razmere v slovenskem
društvenem življenju v Ameriki, stilno tudi zaznamo- Osel je žival, ki je v sorodstvu s konjem. V cleve-
vana z besedno igro (priimek Zmeda). landskem dnevniku pa je pisalo, da so znanstveniki
dokazali, da je kri navadnega osla le bolj v sorodu s
Prave krvavice so le tiste, ki so narejene po slovenski človeško krvjo. Lepa čast! Svoji k svojim! Človeku
kuharici. Pečlarji so ustanovili klub Krvavica. Za pogosto rečemo osel. Tudi veliki možje in celo vladarji
predsednika in klavca so izvolili fanta iz Krvave peči na so bili osli. Tako je s to stvarjo. Človeška in oslovska kri
Dolenjskem. Namesto kladiva so mu kupili dolg nož. počneta enake neumnosti in modrosti. Nič za to.
Čez petdeset let je Janko za božič dobil poročilo in vošči- Vztrajajmo vsaj pri najbolj upoštevanja vredni oslovski
lo od že deset let pogrešanega prijatelja. Nagovarjal ga je, modrosti. O njej je Oton Župančič napisal epigram: Osel
da bi kaj napisal za petdesetletnico kluba. Premišljeval gre samo enkrat na led. - Baš to je oslovstvo. Modrec ve:
je, kaj naj napiše. Pred očmi je videl zaklano svinjo, lepo danes sem pal, jutri bom plesal po njem. Človek je tudi
"omavžano" in razdeljeno na kose: glava, noge, ušesa, zato človek, ker se iz izkušenj kaj nauči (Osel).
rep, ostali del trupa, nagubane krvavice, gladke mesene
klobase. Novi predsednik kluba jim je napravil govor in Možje, a tudi mladi fantje, so vse pogosteje plešasti. To
dejal, da vsakemu članu podarja prazno denarnico, da ni prijetno. Še zlasti ne, če še nisi oženjen. Tudi Čarli je
bodo varčevali dolarje za svoj pogreb. Vsi petdesetletni plešast. Zgodil pa se je čudež. Čarlijevih nekaj las se je
člani se bodo slikali. Sliko bodo poslali v klubski uradni začelo cepiti. Ljudje so začeli ugotavljati spol obeh
list Klobasa. Ko je zasvetila žarnica na fotografskem polovic. Mogoče pa se bodo lasje začeli tudi
aparatu, pa se je Janko prebudil iz sna. Ostala pa mu je razmnoževati. Čarlija so prijatelji poslali k zdravniku, ki
snov za satiro Jubilej kluba Krvavica. seje in cepi lase. Ta mu je zagotovil, da mu bo na glavi

278 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

nekaj zraslo. Mi, kar nas je nevernih Tomažev, pa osta- naročila pijače in dišečih cigar. Pogovarjala sta se o ame-
jamo pri svojih visokih načelih, po katerih so nam viso- riških dolarjih in obujala spomine na profesorje in
ka čela v ponos in slavo (Čarlijeva pleša). sošolce. Dolfe je Janka vprašal, če je oženjen. Ta je
pritrdil. Sam pa je bil še samski. Pogovor se je zavrtel
Peter Peresnik je imel lepo, drobno, pokončno pisavo, okrog žensk. Dolfe je bil mnenja, da je žensk dovolj. In
na katero je bil zelo ponosen. Odšel je v Ameriko. Tam začel je mojstrsko pripovedovati o ljubezenskih razme-
je prebiral stare društvene zapisnike, da bi napisal rah. Izpod suknjiča je privlekel listnico s pismi in raz-
desetletno zgodovino avstrijske godbe Veseli veterani. glednicami. Trinajst jih je bilo. Same stare ljube mu vošči-
Prosili so ga, naj to opravi vestno in zelo čitljivo. Peter jo blagoslovljen božič in srečno novo leto in še kaj. Vsako
Peresnik se je zelo trudil, da opraviči svoj priimek - novo voščilo Dolfe pospremi s kratkim komentarjem. Pri
Peresnik. Nihče namreč nima tako imenitnega izvirnega trinajsti razglednici pa pove, da se bo s pošiljateljico te
priimka. Pripetilo pa se je, da je Peter Peresnik prebral pošte poročil. Janko Dolfetu čestita. Pogovor se spet
zapisnik starega društva, ki se je takole zaključil: Ker zasuče okrog nekdanjih dogodkov (Božične razglednice).
nima nihče ničesar pripomniti, je konec nocojšnje seje.
Podpisan je bil Jurij Končnik, perovodja. Petru se je Stric in otroci
samo od sebe nasmejalo. Perovodja je človek, ki vodi
pero, vse vrste peres. To je nekaj. Preimenoval se bo v Janko N. Rogelj se je dobro razumel z otroki. Prikupil se
Petra Perovodjo, do konca življenja. - Prešla so leta in jim je z raznimi darili, predvsem pa z neverjetno prist-
Peter Perovodja ne piše društvenih zapisov z jeklenim nim vživljanjem v njihov igrivi svet. Kar hitro je postal
peresom, ampak z različnimi nalivnimi peresi in končno otrokom v stari in novi domovini stric. To karizmatično
s kemičnimi. Njegova miza pa je obložena z vsemi lastnost je spretno uporabil pri nagovarjanju otrok
mogočimi peresi, od ptičjega do kemičnega. V obliki naših izseljencev v Ameriki, naj se naučijo poleg
peres je dobival priznanja najrazličnejših društev. Na angleščine tudi slovenščino, naj ne pozabijo govorice
društveni seji Osamelih devic pa so gospodične sklenile, svojih staršev. Znanje obeh jezikov je koristno, je pa
da kupijo Petru Perovodji čisto nov pisalni stroj s sloven- obenem tudi etično dejanje. Slovenec si toliko časa,
skimi črkami. Peter je bil kakor izgubljen. Šel je k pri- dokler znaš slovensko.
jatelju, ki je bil strokovnjak za kazensko pravo. Hotel je
tožiti ženske. A obzirne, kot so bile, so končno nakup Mlinarjeva Tinca si je vroče želela punčke. Mami in ati
pisalnega stroja opustile. Tako Peter Perovodja še živi v sta ji njeno vročo željo izpolnila. Tinca je dobila prelepo
nekaterih slovenskih naselbinah v Ameriki. - Rogelj svoje punčko. Z njo se je igrala na travniku, polnem rož.
humoristične in satirične zapise rad zaključuje s kako Mimo je šel sosedov stric Janko. Po prvi zadregi sta se
duhovito ugotovitvijo, ki se kdaj izteče v pravo spoprijateljila. Tinca je bila srečen deklič in še ni poz-
"basnopisno podučno" misel (Peter Peresnik). nala žalosti. Nekoč je stric pisatelj ležal na sosedovem
vrtu, nedaleč od zidne ograje. Mimo je prišla Tinca s
Janko se je vrnil iz Amerike na oddih. Srečala ga je zgo- punčko. Bežno sta se pozdravila. Tinca se je s punčko
vorna vaščanka in mu povedala vse, kar bi pravzaprav hotela vzpeti na nadzidek. Nekam nerodna je bila,
morala zvedeti od njega. Rekla mu je, da je rejen. punčka ji je zdrknila iz rok. Padla je nanjo in jo strla.
Spraševala ga je, če je kaj govoril z njenimi v Ameriki, in Neutolažljivo je jokala. Stric jo je tolažil, dokler ni prišla
na vprašanja tudi sama odgovarjala. Povedala mu je vse- njena mamica. Ob tem se je spomnil, kako mu je v
mogoče reči iz domače vasi in še kako je s Slovenci v otroštvu padel konjiček v Kokro in izginil v valovih.
Ameriki. Janko sploh ni prišel do besede (Klepetulja). Tako kot sedaj Tinci, je bilo nekdaj hudo njemu. Take
so prve človeške žalosti, ob katerih se porodi solza
S prijateljem Dolfetom sta skupaj hodila v gimnazijo. (Prva žalost).
Janko je bil sin kmečkega kovača, Dolfe pa mestni sin
poštarice. Nista bila velika prijatelja, razumela pa sta se.
Po dvanajstih letih sta se srečala. Stopila sta v senčen vrt,

279

Stric Janko je spet doma na Primskovem. Sestra Micka sko, dobi 2 dolarja. Johny se od tedaj pridno uči sloven-
ima devet otrok in vsak mu je kaj prinesel. Sestra na sko. Angleško se bodo učili v šoli in v vsakdanjem živ-
primer šopek, narejen iz prelepe rdeče detelje. Sestrina ljenju (Johny).
hči Štefka ima sinova Matka in Janka. Janko je stricu pri-
nesel šopek poljskega cvetja, Matko eno samo rožico. Janko in Tinka se dobro poznata. Ona njemu pravi
Matko je bil središče domačega veselja. Če je stric hotel stric, on njej Tinka Terezinka. Sosedova Tinka je ljubko
ujeziti Matka, mu je rekel: "Matko, ti si packa." Matko pa dekletce, črnih oči, kodrastih las, okrogle bradice in
je tistemu, na katerega je bil jezen, rekel - mula. Matko kadar se nasmeji, se ji v ličkih napravita jamici. Stric ji
je bil povsod: na vrtu, v kovačnici, v hlevu, na podu, v reče, da ima lički kot jabolki z muho. Zaradi tega je
hiši, na vozu, pri kozolcu, v kuhinji pri stari mami. Tinka užaljena. Pobotata se, ko ji pove, da je jabolki
Pisatelj je hotel o njem napisati veselo povest. A iz zgubila, muhi spodila. Mamica je Tinki povedala, da
domovine je prejel pismo, da je Matko utonil v Kokri, ki ima majhen nosek. Spet je bila huda. Zato je v nosni
teče blizu njegovega doma in Jankove rojstne hiše (Naš jamici vtaknila prsta, da se je nosek povečal. Atek jo je
Matko). pokaral, Tinka pa mu je odgovorila, da bodo prstki
zrasli, nosnici pa bosta ostali majhni. Stric Janko ne bo
Jankova sestra v domovini ima kup otrok. Pavelček je nikomur povedal, kakšna je Tinka, saj še sama tega ne
četrti, star tri leta. Je bister in živahen fant. Najljubše ve. Vendar: Tinka se sedaj uči slovensko in čez čas vam
njegove igračke so konji. Krmi jih, goni na pašo in vsak bo sama lahko pisala (Sosedova Tinka).
dan v očetovo kovačnico. Vseh vragolij je poln. Kar
naprej je potolčen po nogah in rokah. Leze na peč in Mikec je petleten postaven fantič, Bertka štiriletna ljub-
pade pod klop, ne da bi jokal. Nerad se umiva in oblači. ka deklica. On je nasmejan, lep in privlačen, a tudi že
Navadno to naredi namesto njega stara mama. Če mu kaže smisel za gospodarstvo. Doma je iz Beneške
ni kaj povšeči, na svoj način zmerja sestre, brate in Slovenije, a misli ostati v Ameriki. Zato govori samo
druge sorodnike: mici-bici, teta-kobeta, stara-kobara, angleško. Sosedova Bertka pa že zna nekaj slovensko,
stric-kobic. Nekoč je rekel stricu: "Stric-kobic, kar v tako da na slovenska vprašanja lahko odgovarja
Ameriko pojdi!" Seveda je strica, potem ko je dejal, da angleško. Mikec in Bertka sta po otročje zaljubljena. Ob
bo res odšel v Ameriko, lepo prosil, naj ostane. Ko sta pogledu na Mikca in Bertko se Janku misli vrnejo nazaj
bila skupaj v mestu, sta videla tudi avtomobile. Potem je domov, v otroška leta, ko je bil sam Mikec, sosedova
atu dejal: "Atek, kupi mi prdo …" Tak je stričev Pavle, ki Manca pa Bertka. V spomin mu prihaja domača vas,
je še Pavelček. Stric se ob njem spominja svojega otrošt- polje, travniki, gozdovi, vse prepeto s cestami in potmi.
va, saj sta se oba rodila pod isto streho. Stric sedaj živi Radi so se imeli, kajti vezala jih je ljubezen in jih
v Ameriki, Pavletu pa želi, naj ostane doma, saj ga še blagoslavljala kot otroke ene matere, sinove enega očeta
pride pogledat. Črtica Moj Pavle je polna besednih igric. (Mikec in Bertka).

Johny se je rodil v Ameriki slovenski družini. Očeta je Pisatelj Janko, ki ga ima dekletce za strica, pravi mali
zasulo v rudniku. Johny se dobro uči, le po slovensko Joicy naš Jožek. Čeprav je še zelo majhna, se zaveda, da
ne mara govoriti. Ko je lačen, mati zahteva od njega, naj ni fantek in gre to povedat mamici. Dobro se razumeta,
ji to pove v slovenščini. Johny to naredi z veliko težavo. čeprav ji stric včasih nalašč nagaja. Tedaj je huda.
V mesto pride Slovenec. Opazuje otroke in zdi se mu, Prinese mu copate, vleče ga za nos. Je bistra. Bo pevka.
da so med njimi tudi otroci slovenskih staršev. Vpraša Ugaja ji klavir. Rada se igra, le poljubljati se ne mara. V
jih, če kdo govori slovensko. Če mu pove, kako mu je njeni družbi se pisatelj počuti mladega (Naš Jožek).
ime po slovensko, bo dobil dolar. Johny pravi, da mu je
ime Žan. Slovenski stric reče, da se še drugače imenuje.
Johny steče k materi. Ko pride nazaj, pove več sloven-
skih imen za Johnyja. Preden stric odide, reče otrokom,
da se bo še vrnil. Kdor bo tedaj najbolje govoril sloven-

280 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Skozi pesniško prizmo bodo odpravili domov. Ko se naposled odločijo in se
vrnejo domov na obisk, je poglavitna misel domačih,
Janko N. Rogelj je tudi pesnik. Pesmi je vzporedno s koga bodo vzeli s seboj (Naša usoda). V Ameriki je vsega
kratko pripovedno prozo objavljal v številnih sloven- zadosti: "veselja, bogastva in pesmi, a tudi uboštva in
skih glasilih v Ameriki, mnogo jih je izšlo v raznih zla" (Sodobna Amerika). Petina Slovencev je dobila kruh
spominskih knjigah društev in ustanov. V drugi in nov dom v Ameriki, kjer se je ustalila, a tudi počasi
Rogljevi knjigi, ki nosi naslov po pesmi Skrivnostni klic, porazgubila (Petina Slovencev).
izdala jo je Državna založba Slovenije leta 1967, je izšlo
25 pesmi. Njihova tematika je čestokrat podobna Če hočeš v Ameriki uspeti, se moraš naučiti angleščine
motivom iz kratke pripovedne proze, seveda presvet- in misliti po ameriško, vendar mnogi Slovenci ob tem
ljenimi skozi pesniško prizmo: domotožje, življenje in ostajajo zvesti domači slovenski besedi (Materin jezik).
usoda Slovencev v novem svetu, uspehi naših ljudi na Zima v Clevelandu je ostra, vetrovi brijejo s kanadske
tujem, srčna navezanost na materni jezik, pogled s strani, toda na spomlad zapihajo spet tople sape (Zima
smešne plati, brez ljubezni ni življenja. v Clevelandu). Moderni človek gradi delovne stroje, ki
namesto njega po njegovi volji opravljajo največja bre-
V mislih izseljencev je vedno prisotna domovina mena (V gnezdu žerjavov). V novi deželi je bilo pogosto
onstran morja kot naša skupna mati (Domovina). težko, a vendar so si naši ljudje zgradili domove, kater-
Izseljenec Janko Rogelj je v mislih vedno doma na ih stene krasi ameriški grb, med stenami pa doni
Gorenjskem, pod Storžičem, Kočno, Grintovcem in celo slovenska beseda; postali so ponosni sinovi in hčere
na tujih tleh mu v ušesih pošumeva Kokra (Kokra). Za dveh domovin (Naši domovi).
novo leto si želijo Slovenci v Ameriki podobne stvari,
kot ljudje drugod po svetu, a najbolj "svidenja v Kranju" Šaljiv je prikaz značaja clevelandskega župana, ki se
(V novo leto). Sin in hči sta odšla v Ameriko za kruhom, boji zime in snega (O clevelandskem županu). Berač se že
doma sta ostala mati in oče; telesno sta v Ameriki, z mis- v mladosti odloči, da si bo priberačil bogastvo. Ironija je
limi doma (Družina iz Kala). Mnogi Slovenci so ostali v v tem, da res postane milijonar, a kaj, ko mu tega nihče
Ameriki za vedno in so tam tudi pokopani, a slovensko ne verjame (Milijonar). Amerika je topilnik ljudstev;
deželo so vendar ljubili do smrti (Na večer življenja). proces stapljanja se začne s potujčevanjem priimkov v
Prelepi so spomini na mamo, očeta, pomlad v popačeni obliki (Topilnik).
domačem kraju, le življenjske razmere so siromašne; v
tujini je socialni položaj boljši, vse drugo pa trdo, hlad- Mladost je nezaceljena rana, ozdravila jo bo smrt. Do
no, tuje (Pomlad na tujem). Vsepovsod po svetu žive tedaj pa nas vsako pomlad še pokliče polslišen klic, ki
Slovenci, bolje ali slabše, vendar "slovenska kri sebe rano skrivnostno zaceli (Skrivnostni klic); zvezda sreče
nikdar ne izda", pravi naš dom je pod Triglavom (V tuji- in ljubezni pa naj prehitro ne zažari in dogori v smrt-
ni). Mnogi so dali tujini čas in kri, pa razmišljajo, češ da nem svitu (Rojstvo ali smrt).
domovina "več ne hraniš vina zame, več ne hraniš mi
besed"; tujina jim bo verjetno dala zadnje počivališče Zaslužnemu rojaku poštenjaku se pesnik zahvali ob
(Stari naseljenec misli). Tavajo po bogatih mestih in visokem jubileju (Mr. Johnu Tavčarju za 75-letnico) in
pokrajinah, sanjajo pa o sončni vasici, kjer jih je mati zapoje slavilno pesem ameriškemu Slovencu, pesniku,
"jemala na mehke dlani" (Spomin). glasbeniku, modrecu (Ivan Zorman).

Ljudje, med njimi Slovenci, odhajajo v Ameriko po Raznovrstnosti
kruh, dolarje, srečo, svobodo, ljubezen. Kdor je trezen
in ima srečo, lahko celo obogati. Tisti, ki se ga drži Črtice, Mladi umetnik, Gospodična Olga, Pomlad na
smola, se lahko v Ameriki še bolj nasmoli (Loterija). misisipskih bregovih in Nepozabni spomini, nekako ne
Rogelj poje tudi o zadušljivem okolju delavskih naselij sodijo povsem v Rogljev kontekst kratke pripovedne
(Mračna slika). Mnogi izseljenci dolgo sanjarijo, da se proze s tematiko "ameriški Slovenec, slovenski
Američan". V Mladem umetniku je Rogelj upodobil

281

Janko N. Rogelj pred domačo nesprejemanje dveh stanov, kmečkega in umetniškega. Reparjevo Lojzko. Ko je delo končano, mora slikar za
hišo leta 1972 ali 1973. Med njima sicer ne pride do neposrednega konflikta, delom oditi na tuje, kjer se ponesreči. Lojzka rodi neza-
toda že same razmere in vzdušje na vasi so usodni za konskega sina in kmalu potem od vsega hudega umre.
porajajočo se netipično zvezo med umetnikom in Stara Reparja, ki sta z nesrečno hčerjo grdo ravnala, po
mlado vaščanko. V Gospodični Olgi razpleta zgodbo o njeni smrti sprejmeta malega Lojzka z odprtim srcem.
idealni ljubezni, ki se zaradi usodnih okoliščin nikoli ne Otrok ju ima za prava starša. Ob odraščanju se v Lojzku
udejanji v čutni obliki. Pomlad na misisipskih bregovih prebuja slikarski talent. Stara starša ga razumeta, nje-
in Nepozabni spomini - na svet, ki se zrcali v domači govo nagnjenje podpira tudi domači župnik. Vaški otro-
Kokri - pesmi v prozi, sta stilistični izjemi v Rogljevi ci Lojzku ob neki priliki povedo, da ata in mama nista
pretežno realistični govorici. To sta metaforično bogata njegova prava starša. Stara Reparja otroku razkrijeta
orisa rečnih bregov, tostran in onstran Oceana, v luči skrivnost njegovega rojstva. Stara mati odpelje vnuka
čustveno razpoloženega Janka Roglja kot Slovenca in na materin grob. Reparica v Mariji v nadoltarni sliki pre-
Američana v eni osebi. pozna podobo hčerke Lojzke. Odkritje razodene tudi
Lojzku. Mladenič sklene preslikati očetovo podobo. Da
Kmečka srenja je za vaščane miselno in čustveno dosti bi si nadoltarno sliko bolje ogledal, se ji hoče približati
ugoden, vendar vase zaprt svet, ki se čudi nabožni sliki po zidnem obrobku. Ves zamaknjen v sliko omahne v
in jo sprejme za svojo svetinjo. Umetnika pa ne razume, globino. Reparja za vnukom močno žalujeta. Stara mati
njegove ljubezenske zveze z vaščanko ne sprejme. bridko podoživi napis pod cerkveno sliko: Jaz in tvoj
Kmečko okolje postane usodno za porajajočo se oče sva te žalostna iskala.
netipično družinsko zvezo. Mlada družina propade,
preden se izoblikuje: slikar mora za delom na tuje, kjer Olga je živela s svojo materjo v vasi na Dolenjskem.
se ponesreči, dekle, ki postane nezakonska mati, kmalu Starša sta poskrbela za njeno izobrazbo, ki jo je
po porodu umre, njun sin se ob odkrivanju očetove in zaključila s študijem v Hamburgu na Nemškem. Njen
materine telesne in duševne podobe pogubi. - Za zgod- oče je bil poštar. V boljših krogih so ga spoštovali, saj je
bo Mladi umetnik je pisatelj našel motiv v Svetem pismu. bil plemenitega rodu. Nekega dne je na pošti zmanjkala
Vaščani Suhega dola dajo preslikati cerkev. Slikar Rajko velika vsota denarja, poštar pa je zbežal v Ameriko in se
nad obokom oltarja upodobi mladega Jezusa, sedečega ni več vrnil. Olga se je postarala in ostala samska. Ob
med učenjaki, prav v trenutku, ko ga po dolgem iskan- večerih je zahajala v naravo in občudovala stvarstvo. Z
ju žalostna starša najdeta. Ob nastajanju te podobe se ljudmi iz vasi pa se ni družila. Nekega poletja je prišel v
slikar Rajko strastno zaljubi v mlado vaščanko vas študent. Dekleta so se zanimala zanj. On se je
zbližal z učiteljevo Mimico. Na sprehodu sta srečala
visoko Olgo. Študent se je zanimal zanjo, a mu Mimica
o njej ni vedela dosti povedati. Študent ni več prihajal k
Mimici, ampak se je seznanil z Olgo. Sedela sta v njeni
sobici in se pogovarjala. Olga je vprašala študenta
Jožeta, če je zaljubljen. Odgovoril ji je, da je, a ne v
Mimico. Tudi njega je zanimalo, če je ona že skusila
resnično ljubezen. Dobil je pritrdilen odgovor. Ob
slovesu sta si stisnila roki. Študent je odšel v mesto,
Olga pa še zahaja v vaški log in ob mesečnih nočeh seda
h klavirju. V Gospodični Olgi je Rogelj postavil
spomenik platonski ljubezni, ki sega do groba in čez:
"Sedemnajst let mi je bilo, ko sem ga vzljubila. Bil je vaški
učitelj. Sredi najlepšega sva se morala ločiti. Odšel je na
vojno, ki je takrat izbruhnila v Bosni. Od takrat ne vem

282 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

ničesar o njem. Niti eno samo pismo ni prišlo, vendar ameriški državljan. Nikoli pa ne samo Američan. Vse
upam, da se vrne …" Jože je začutil, koliko bolečine je bilo življenje je ostal pokončen ameriški Slovenec. Razum
v tem upanju, ki se je dalo samo še izreči, v resnici pa ga ni mu je bil pripet na "novo", srce mu je bilo za "staro"
bilo več (Rogelj 1967). domovino. Vse delovno življenje je prebil v Ameriki, vse
njegovo delo je bilo posvečeno ameriškim Slovencem.
Janko Rogelj na bregovih globoke, mogočne, a mirne Kot dopisnik številnih časopisov jih je seznanjal z
reke Misisipi doživlja prihod pomladi kot slikar impre- gospodarskimi, družbenimi in socialnimi, političnimi
sionist. Vse raste, zeleni, brsti. Holmi se prelivajo v dogodki, izseljenskimi vprašanji, kulturnimi in umet-
doline, zrak mehko valovi, sonce greje in se rumeni na nostnimi gibanji v novi domovini, ter jih povezoval z
vse strani. Mlado leto pričakuje kot ženin nevesto, razmerami v slovenski domovini. Med vojno je pomagal
odeto v tančice iz barv, vzetih iz zemlje, vode in ozračja. Sloveniji pri osvobajanju z navezovanjem stikov z
Prihod mladoletja na bregove in sanjajoče hribčke ameriško administracijo, domačinom na Primskovem
bogate, rodovitne Iowe, na pobrežje ameriškega pa s konkretno pomočjo. Bil je član številnih družbenih
Misisipija, ki ga zapiše v podomačeni obliki, podoživlja ustanov in društvenih organizacij. Omenimo le štiri:
kot rojstvo naše boginje Vesne. Rogelj, častilec ameriške urednik dnevnika Enakopravnost, soustanovitelj
razkošnosti in dinamike, a obenem kranjski fant od dramskega društva Ivan Cankar, večkratni direktor
fare, zariše črno na belem Pomlad na misisipskih bregovih Slovenskega narodnega doma, tajnik Spominske
v ubranem ameriško slovenskem sozvenenju. ustanove Louisa Adamiča. Bil pa je tudi besedni umet-
nik, ki je kot pisec kratke pripovedne proze izrisal nekaj
Kri je sok, ki se pretaka po človeškem telesu in včasih prelepih pesmi v prozi. Pisal je samo v slovenskem
živčno buta v srce in glavo. Janko Rogelj je bil z razu- jeziku. Po njegovih stopinjah, sicer kot univerzitetna
mom kar močno povezan z ameriškim dinamičnim zgodovinarka, stopa tudi hči Carole. Janko N. Rogelj. Po
vitalizmom, a srce mu je vselej bilo za slovenski dom. V duhu svetovljan, po srcu Primskovljan - ameriški
Nepozabnih spominih zapiše: "Vsak ima nekaj v srcu, kar Slovenec, slovenski Američan.
mu je najljubše, za čemer stremi. Za mene je to pot v
domovino, v rojstno vas, v hišo mojega očeta. Dajte mi pri- Viri in literatura:
liko, dali ste mi vse. Zato delam in živim." Na starost se je
res vrnil iz Amerike v rojstno vas, na Kovačevo domači- Grill, Vatroslav (1979). Med dvema svetovoma. Mladinska knjiga. Ljubljana.
jo. Pokopan je na kranjskem pokopališču pod gorenjski- Petrič, Jerneja (1982). Kratek pregled književnosti ameriških Slovencev. V: Naši na tujih tleh.
mi gorami. Nedaleč stran vijuga Kokra in mu pošumeva Antologija književnosti Slovencev v Severni Ameriki. Cankarjeva založba. Slovenska izseljenska
večno uspavanko. Klepetajoči mlini in hrustajoče žage matica. Ljubljana.
so res utihnili, tudi kokrške vode vaščani nič več ne Pogovori z Anico Rogelj.
tovorijo v sodih na domove. Gozdno drevje pa še senči Pogovori z Marijo Rogelj.
vodo v strugi in kadar sije sonce, po vodni gladini še Prešeren, Jože (1996). Janko Rogelj. Enciklopedija Slovenije 10. Mladinska knjiga. Ljubljana.
pleše mavrica, izginja in se prikazuje kot nekdaj plaha Prešeren, Jože (1996). Carole Rogel. Enciklopedija Slovenije 10. Mladinska knjiga. Ljubljana.
dekliška ljubezen. Ob takih večerih še čofota voda, ko se Rogelj, Janko N. (1962). Kruh in srce. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
iz molčečih tolmunov zaganjajo postrvi in lipani. Rogelj, Janko N. (1967). Skrivnostni klic. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Rogelj, Janko N. (1973). Svoji k svojim. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Rogelj, Marija (2009). Janko N. Rogelj, Kovačev Amerikanec. Rokopis.

Janko N. Rogelj je še kot gimnazijec zaradi razhajanj s
profesorji in tudi mnogimi sošolci odšel tik pred prvo
svetovno vojno v Ameriko. Z ročnim in nato intelektual-
nim delom si je uredil gmotne razmere. Nadaljeval je s
študijem in se izobraževal tudi ob delu. Prevzel in pone-
sel ga je zanos ameriške dinamične družbe, postal je

283

Metka Sosič Kako se spominjamo duhovnika, pesnika in pisatelja Joža Vovka

Nedokončano potovanje

Od vaškega poredneža Bučka do uporniškega Našega klica in naprej

Duhovnik, pesnik in pisatelj Joža Vovk se je poslovil s Primskovega že l. 1951, bljeno, da je bil preudaren človek ponosne drže ter
kljub temu pa je spomin nanj zelo živ, še posebno v generaciji, ki jo je učil verouk. velik domoljub z izrednim posluhom za ljudi v stiskah
Mladi in stari so ga doživljali kot prijaznega in zabavnega človeka, ki je vsepov- vseh vrst.
sod trosil dobro voljo, hkrati pa je bil tudi velik domoljub z izrednim posluhom za
ljudi v stiskah. Drobci ohranjenih spominov se v zapisu prepletajo z bežnimi Vse, kar je bilo značilno zanj, se zrcali tudi v njegovih
vpogledi v njegovo literarno delo, v katerega je iskreno prenašal svoja doživetja in pesmih in zgodbah, v katere je kot nadarjen literarni ust-
občutja. Mnogi ga poznajo po mladinski povesti Naš Buček, med njegovimi pesmi- varjalec zelo iskreno prenašal svoja lastna doživetja in
mi pa je po svoji izrazni moči gotovo na vrhu Naš klic iz zbirke Izgnanci. občutja, od najbolj zabavnih do pretresljivo žalostnih.

Iz starodavne domačije

Žitarjevi s Češnjice v času, iz Prav prijetno je doživljati, kako obujanje spomina na Kmetija na Češnjici, na kateri se je l7. 2. l911 rodil Joža
katerega je Joža (srednji v zadnji Joža Vovka, ki se je kot dušni pastir poslovil s Vovk, se ponaša z zelo častitljivo starostjo. Domače ime
vrsti) črpal snov za priljubljeno Primskovega že leta l951, takoj prikliče nasmeh na ust- "pri Žitarju" se je omenjalo v škofjeloškem urbariju že
nice vseh, ki so ga poznali. Da je bil z vsemi vesel in 620 let pred njegovim rojstvom, torej v času fevdalne
povest "Naš Buček". zabaven ter je vsepovsod trosil dobro voljo, povedo kolonizacije, s katero se je začelo večstoletno postopno
(Sliko hrani Vida Rozman) najprej in šele nato dodajo še kakšen drobec o njegovih preoblikovanje v majhna samostojna posestva.
drugih lastnostih, ki so ga tudi odlikovale. Ni poza-
Jožov oče Janez ni bil predviden za gospodarja, saj naj
bi kmetijo dedoval njegov starejši brat. Ko je zasnubil
Lucijo Šolar, Gregčevo iz Rovt nad Podnartom, se je
odpravil v Ameriko z obljubo, da se bo vrnil ponjo. Po
nekaj letih se je res vrnil, a z Lucijo sta po poroki zara-
di bratove smrti ostala doma. Imela sta 9 otrok, Joža je
bil drugi po vrsti, a ker je prvorojena sestrica umrla, je
veljal za najstarejšega.

Vovkova nečakinja Vida Rozman iz Radovljice, ki je pri
nastanku tega sestavka prizadevno pomagala z
družinskimi spomini na priljubljenega strica in zbirko
objavljenih zapisov o njegovem delu, je povedala, da so
mamo Lucijo pogosto mučili hudi glavoboli, med kate-
rimi se je umikala v "gornjo" sobo. Teta Katra, ki ji je bila
v veliko pomoč pri skrbi za otroke, je imela ob tem
navado pokazati s prstom navzgor in miriti raz-
posajence s strogim pogledom in besedami: "Mama so v
nebesih!"

V občutljivem in sočutnem Jožu se je očitno ob tem
razvil nek poseben odnos do matere z močno željo, da

284 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Levo: otroci po starosti, ko je imel
najstarejši Joža l9 let. (Sliko hrani
Vida Rozman)

Spodaj: Joža Vovk je bil zelo navezan
na starše, brate in sestri. Na zadnji
sliki z njimi je ob njem tretji z leve
brat Janez, ki je učil na Iskrini
poklicni šoli, za primskovsko cerkev
pa je izrezljal lepe lesene jaslice.
(Sliko hrani Vida Rozman)

ne bi bil še sam vzrok za njeno slabo počutje. Ker si je
želela, da bi postal duhovnik, se je podal na to pot,
čeprav bi si rajši izbral kakšno drugo.

V nekem pismu je zapisal, da se ni posebno izkazal pri

učenju, saj so mu hodile po glavi druge stvari. Zelo

kmalu je opozoril nase s številnimi pesmimi, črticami in
zgodbami za odrasle in mladino, ki so jih največ objav- gostoljubje odpovedala, češ da se ta mladina objestno
ljali Dom in svet, Mladika in Slovenec. Novo mašo je obnaša, kar je dekan ocenil za povsem krivično
imel l2. 7. l936 na Ovsišah in slavje je "ene dva dni gve- obtožbo in jo pripisal "vplivu oseb v četi, ki so komunis-
tično ali marksistično navdahnjene in same izzivajo in
ral", so povedali domači.
napadajo". Sodelovanja je bilo konec, sestanki, ki so

Med stavko in vojno imeli vzgojno in izobraževalno vsebino, pa so se pre-

Kranjski kaplan je postal jeseni leta l937. Ker je bil pes- selili v Krivčevo hišo.

nik in pisatelj, mu je dekan zaupal skrb za prosvetno Ne meneč se za vse skupaj je Vovk zgladil spor po svoje.
delo, kar pa je pomenilo tudi veliko odgovornost pri Na predsednika gasilske čete je v imenu gradbenega
izgradnji prosvetnega doma na Primskovem. Časi so odbora naslovil prijazno pismo z vabilom k udeležbi na
bili tedaj zelo težki, zaznamovani s posledicami velike svečani otvoritvi prosvetnega doma 11. 9. l938. Med
tekstilne stavke in grožnjo bližajoče se vojne. Mnogi so drugim je zapisal: "Lepo bi bilo, če bi se tega pomembnega
skušali pridobiti ljudi na svojo stran z obljubami o praznika za Primskovo udeležilo tudi gasilstvo. Zlasti bi pa
boljšem življenju in razprtije med različno mislečimi udeležba gasilcev prišla do izraza, če bi gasilci v uniformah
korakali v sprevodu. S tem bi tudi vsi skupaj dokazali, da
niso bile redke.
ni med nami tistih nasprotij, ki jih nekateri umetno delajo
Joža Vovk je na Primskovem nasledil razdor med in povzročajo. Obračam se na Vas kot predsednika, da v
kranjsko župnijo in gasilsko četo. Ta je krajši čas nudi- tem oziru sami ukrenete, kar se Vam zdi potrebno in vse bo
la prostore za delo odsekov katoliške akcije, nato pa veselilo, če se ta stvar res izpelje." In se je!

285

V izgnanstvu

Nedolgo za tem, ko so zasedli naše kraje, so Nemci
zaprli Joža Vovka v Begunjah, nato pa v Škofovih
zavodih v Šentvidu, od koder je bil izgnan v Srbijo.
Avtobus, s katerim so ga skupaj z drugimi domoljubi in
razumniki peljali iz prvega v drugi zapor, je spotoma v
Kranju prišel po Marijo Rojina, ženo učitelja, ki so ga
odpeljali že prej.

Zgoraj: S kaplanom Rafaelom Kot pesnik je v tem času izpričal globoko sočustvovan- Od doma ni hotela ne zlepa ne zgrda, pred hujšim nasil-
Fabianiem in člani katoliškega je z nesrečnimi ljudmi, ki jih je srečeval tudi v našem jem pa jo je obvaroval prav Vovk, ki jo je tolažil in pre-
prosvetnega društva po procesiji delavskem predmestju. Pod skupnim naslovom govoril z zagotovilom, da ne gre za vedno proč in da se
Delavske pesmi je zaobjel bolest deklice, ki vse dni bo zagotovo vrnila. Da Slovenci ne bomo klonili in
v letu l940. životari v temačni kletni sobici, varuje mlajša otroka in bomo kmalu spet na svojih domovih, je nagnjen skozi
(Sliko hrani Ivanka Zrim) ne more razumeti, zakaj njena družina živi tako bedno; odprto okno avtobusa in široko razprtih rok vpil ob
dekleta, katerega srce ob ropotu strojev, kletvi in žalost- odhodu avtobusa proti maloštevilnim pričam dogodka.
Desno: Joža Vovk z novoporo- nih ljudeh za tovarniškimi zidovi kriči po miru v Med njimi se je slučajno znašel tudi l4-letni
čencema Štefko Rogeljin Vinkom domačem okolju, s polji, gozdovi, pticami in cvetjem; Primskovljan Marjan Černivec, ki je tedaj kosil travo pri
fanta, ki ga zajema brezup, ker se počuti kot da tudi sam Rojinovih.
Šorlijem ter pričama Marjano postaja avtomat brez duše; matere, ki od jutra do večera
Šorli in Pavlom Rogelj. trdo dela v bogateševi hiši, da lahko nahrani otroka z
(Sliko hrani Ani Rogelj) drobno skorjico kruha. Zadnja pesem Oče je tudi poziv
k ustavitvi vojne morije, ki se nam je nezadržno bližala
s severa.

Na časopisnih deskah govorijo članki: Silovita uporniška čustva, ki so se ob okupatorjevih
tam tisoč mrtvih, tisoč tam ujetih, zločinih nabirala v pesnikovi duši, so izbruhnila na dan
in pišejo o naroda pravicah svetih, v zbirki pesmi Izgnanci in še posebej v najbolj pre-
ki dajejo in branijo jih tanki. tresljivi z naslovom Naš klic, ki je uvrščena med
Jaz oče sem in mislim zdaj na svoje: najboljšo slovensko liriko tedanjega časa.
iz moje so krvi, od mojih žuljev vsi živé!
Sem jih zato rodil, da kdaj jih postrelé?
Stojte, če življenja komu mar je,
jaz zanj prodal sem se: od ure tri dinarje!

286 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

ruskih kozakov, je prenekatero žensko rešil pred posil- Na levi: Med svati na poroki
stvom. Tamkajšnji ljudje so ga brez dvoma imeli radi. Štefke Rogelj na domačem "ganku".
Šolarka, ki mu je prinašala mleko, mu je povedala:
"Baka kaže, prvo za popa, onda sipaj vodu!"

Tudi kot pisatelj v tem času ni miroval. Sredi vojne je pri
Slovenčevi knjižnici izšla njegova povest o življenju
vaškega poredneža Naš Buček, ki se je z zabavnimi in
slikovitimi opisi življenja vaških dečkov na začetku 20.
stol. zelo hitro uvrstila med najbolj priljubljena sloven-
ska mladinska dela. Doslej je doživela štiri izdaje. Po
avtorjevih besedah je Buček bil in ni bil avtobiografski,
vsekakor pa ga je imel zelo rad in je bil vesel, če se je še
komu prikupil.

Naš klic Od Primskovega do Jezerskega

Požgite hiše, vragi, polja pomendrajte, Po koncu vojne je spet postal kaplan v Kranju, tokrat s
planine skalnate v nebo steptajte, posebno nalogo, da skrbi za podružnico Primskovo,
korakov naših zbrišite najmanjšo sled! pogosto pa je hodil še v Kokro. Iz tega časa je ohran-
Vrnili bomo se na pogorišča jenih največ drobnih spominov nanj v generaciji, ki je
in brez solza orali spet strnišča, tedaj hodila k verouku:
iz tal gora lepoto bomo priklicali.
V poslednji kot sveta nas poženite, "Zelo mi je bilo všeč, ko nam je po prvem svetem obhajilu
izrežite jezike nam, jih psom mečite! in pogostitvi pripravil izlet v Kokro. Vsi skupaj smo se pel-
Ne bo uničil tujec nas, ne beda jali z gasilskim avtomobilom, pokritim s cerado. V tamkaj-
in iz srca privrela nam bo spet beseda! šnji cerkvi smo bili pri popoldanski maši, nato pa smo jedli
Otroke materam v naročju postrelite, češnje. Bili smo presrečni."
sinove pred kanone, strojnice ženite,
opijajte se z našo rožnato krvjo! "Vedno sem šel rad k verouku, ker nam je ob koncu bral o
Ljubezen naša pa bo spet rodila, Bučku in smo se pogovarjali, kako se tisto, kar smo se
s sinovi, hčerami domove napolnila. naučili iz katekizma, odraža v življenju. Iz tega časa mi je
Med vaš strahoten grom bobneč ostalo največ dobrih naukov."
zaganjamo mi klic svoj sveti:
Živeti - "Spomnim se, da pri neki veroučni uri nismo bili mirni in
Živeti - ga nismo poslušali. Zelo je bil žalosten, kaznoval pa nas je
Živeti! tako, da ga naslednjič ni bilo. Pa tako težko smo ga čakali!
Za tem smo se poboljšali."

Joža Vovk je med izgnanstvom v Srbiji opravljal "Ko je bil pri sosedu na poročnem kosilu, je kmalu prišel na
duhovniški poklic na Čukarici v Beogradu in v ulico in se z nami igral kozo klamf. Otrokom se je rad
Zaječaru. Pozneje je omenil, da je večkrat komu poma- pridružil tudi pri drugih igrah."

gal preživeti s tem, da mu je kar sam izdal "uradno" "Pogosto je prihajal na vaje cerkvenega pevskega zbora pri

nakazilo za hrano ali kakšno drugo pomoč, žig je pa Kovaču. Rad je pel in še kaj zabavnega nam je povedal.

tako pritisnil nanj, da se ni videlo, da je župnijski. Ob Nekoč se je s tal zavihtel na kmečko peč, česar nihče drug

koncu vojne, ko so se skozi srbske kraje valile horde ni zmogel."

287

Joža Vovk s prvoobhajanci pred "Po mamini smrti sem pri desetih letih sama gospodinjila to sotesko istoimenske reke se je zelo dobro počutil. Iz
Zimantovim podom leta l946. očetu in mlajšima bratoma. Pred spovedjo nisem vedela, kaj enega kraja v drugega se je kar naprej in v vsakem vre-
(Sliko hrani Metka Sosič) naj sploh povem, pa sem naredila tako kot prijateljica, ki je menu vozil z motorjem. Nekoč ga je ustavil miličnik in
večkrat rekla, da je vzela sladkor. Pred veroukom mi je gos- pobaral, kje dobi toliko goriva za motor. Odvrnil mu je,
pod katehet dejal, da to sploh ni greh, saj je sladkor tudi da je zanj to čisto preprosto, saj v rezervoar natoči vodo,
moj in mi naslednjič ni treba priti k spovedi." "požegna" - pa je. Miličniku se je zdel odgovor očitno
sprejemljiv, saj ga ni več nadlegoval.
Ko smo že pri spovedi - kako neki ne bi poznal z njo
povezanih otroških zadreg, saj so pestile tudi njegovega Motor se mu je spotoma večkrat pokvaril in pravil je,
Bučka, še posebno, ko se je pripravljal na prvo sveto kako ga je pod Jezerskim ob neki taki priložnosti skušal
obhajilo: "Kaj bo pri spovedi povedal, tega Buček ni nikoli pognati, a mu samemu to ni uspelo. Mimo je prikoračil
premišljeval, so mu drugi dovolj vest spraševali. Ko je pa mlad domačin in prosil ga je, da mu pomaga, a ta mu je
tisto soboto prišel na vrsto, pa ni vedel prav ničesar pove- odvrnil, da ne more, ker noče zamuditi maše. Komaj ga
dati. Bog varuj, da bi bil mislil, da nobenega greha nima, a je prepričal, da se brez njega zagotovo ne bo začela, saj
preveč zanimivo je bilo gledati, s kakšnimi obrazi so njegovi v usnjenem površniku, tesno prilegajoči se motoristični
tovariši prihajali iz spovednice. Ko je pa tako on nenadoma kapi in zaščitnih očalih pač ni spominjal na nekoga, ki
prišel na vrsto in videl, da gre zares, se je tako prestrašil, da sodi pred oltar.
v prvem trenutku pri najboljši volji ni mogel najti niti naj-
manjše smeti v svoji vesti in ni vedel, kaj naj pravzaprav Leta l95l je bil imenovan za župnijskega upravitelja na
pove. Ker ga je pa gospod župnik le priganjal, je hitro Jezerskem, njegovo delo na Primskovem pa je bilo
povedal nekaj velikih grehov, ki jih najbrže ne prej ne končano. V tem obdobju so se vanj prikradli prvi znaki
pozneje ni nikoli naredil." težav s srcem in hudega obolenja žil na nogi. Ko je že
kazalo, da je najhujše za njim, je l7. februarja l957 zgo-
Spomladi leta l949 je Joža Vovk postal še vikar namest- daj zjutraj nepričakovano umrl. Prav tega dne je dopol-
nik na Jezerskem. Ni se pritoževal, saj je bil rad tako na nil 46 let.
Primskovem kot na Jezerskem, pa tudi v Kokri s slikovi-
Kljub hudi obremenitvi z dušnopastirskim delom in
pozneje še z boleznijo se je tudi v zadnjem obdobju živ-
ljenja veliko posvečal pisanju, h kateremu ga je med
drugim spodbujalo prijateljevanje s pisateljico Mimi
Malenšek in pesnikom ter poznejšim ljubljanskim
metropolitom dr. Jožetom Pogačnikom. Zbirko svojih
pesmi je dopolnil s ciklom Molitev na gori, iz španščine
je prevedel dve komediji - to sta Calderonova Dama -
škrat in Prebrisana norica avtorja Lope de Vega. Prvo so
uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem, drugo pa
v kranjskem Prešernovem gledališču.

288 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Kako nastane pesmica Da lahko stresa verze kakor iz rokava, je pogosto

Ob 50-letnici smrti so v cerkvi na Primskovem posvetili dokazal tudi z raznimi prigodnimi pesmimi. V rokopisu
spominu na Joža Vovka lepo mašno daritev. O njem je se je ohranila kar 43 kitic dolga šaljiva pesem, ki jo je
zbranim spregovorila naša someščanka, priljubljena napisal za prijatelja Alojzija Pečka, prav tako kranjskega
pedagoginja, pisateljica in pastoralna sodelavka Berta kaplana in predvojnega dušnega pastirja na
Golob, ki ga je pogosto srečevala od svojih gimnazijskih Primskovem, ko je odhajal na drugo dolžnost. Takole se
let do študija slavistike in s tem boljšega umevanja nje- začenja:

govega dela. Za naše obujanje spominov nam je med Komaj prvi svit se zlije

drugim prijazno prepustila prikupno zgodbico: čez planine in ravni,

V naši hiši se je začel oglašati takoj po vrnitvi iz izgnan- že čez novi most zavije,
stva, ker je poznal težke okoliščine, ki so nas zadele lučic dvoje zažari.

zaradi mamine smrti in je bil radoveden, kako smo Prva Pečkova je glava,
preživeli vojna leta. Pogovarjal se je predvsem z mojo stara, modra, plešasta,
starejšo sestro, a ko sem postala študentka in vedno druga je viržinka prava,
bolj doma v literaturi, je bilo več možnosti, da tudi meni ki iz ust mu dol mahlja.
nameni kakšno pozornost. Zelo dobro se spominjam

popoldneva s "strašno" debato, katera poezija je boljša: Dvoje lučic pot mu kaže,

tista, ki jo razumeš, ali ona, ki samo cinglja z besedami on prot' Primskovem raca,

(kot je dejal on) in jo lahko bereš od zgoraj navzdol ali naj bo petek ali svetek,

od spodaj navzgor in tako ali tako nič ne pomeni (je še vsak dan gori se poda.

dejal on). Jaz sem se silovito zavzemala ravno za sled-

njo, ker sem takrat brala pesmi Antona Vodnika, milo Kaplan Peček je bil znan po tem, da je navdušeno zbi-

cingljajoče in polne posebnih besed. Trdila sem, da ral hrošče in metulje, iz česar se je pesnik, kot kaže, še

mora pesnik globoko doživljati življenje, sicer ni posebej z užitkom pošalil:

mogoče napisati pesmi, sploh pa ne zares lepe. On je

rekel, da pravi pesnik lahko napiše pesem kadar koli in Tam na sredi Čirške gmajne

kjer koli in da to lahko dokaže, če mu napišem nekaj se ljubezen razcvete,

rim. Prav urno sem mu na list napisala, kar mi je padlo tam odkrivajo si tajne

na pamet: roke-globoke, višine-globine, morje-pogorje, metuljčki in metuljčice.

okoli-nikoli. Šel je v drug prostor in se čez 5 minut vrnil Pečkovo oko zapazi
s sledečo pesmijo: v mahu čeden eksemplar,

Bele rože že se tiho k njemu plazi,
pa - spodtakne se ob par.

Gotovo so odtrgale vas bele roke, Lojze malo prebledel je,
ko dehtele sred doline ste globoke fant in punca pa še bolj,
in dekletu splaval je pogled v višine, a metuljček odbrzel je,
kjer vrhovi pno se nad globine. Lojze gleda naokol.
Kakor misel odrešilna ste dekletu bile

in v obraz zasanjan ste ji govorile, Sicer pa je Joža Vovk svojo izredno žilico za šaljivo in
da ljubezen je njegova kakor morje satirično pisanje izpričal že v zbirki mladinskih
in velika kakor skalnato pogorje. humoresk Zaplankarji, ki je izšla leta l94l v Kranju in jo
In dekle veselo se ozre okoli: je imenitno ilustriral Hinko Smrekar. Manj znano je, da
tudi jaz ga ljubim, kakor še nikoli. je v zaporih v Šentvidu sopodbujal sotrpine k pogumu

289

Skupinska slika s prvoobhajanci,
ki so se rodili leta l940.

(Sliko hrani Janez Dolinar)

z zabavnimi pesmicami na račun trpinčenja in S Skodlarjevim Jožom (Prkačovim iz Gorenj, ki je bil
ponižanj, ki so jih tu doživljali. velik strokovnjak za stopnice in jih je prenovil tudi v
primskovskem zvoniku), sta ribe lovila ob Kokri in se
Kljub vsemu povedanemu se je po vojni znašel med tis- nato pridružila veseli druščini v gostilni. Imeli so har-
timi, ki jim nova oblast ni preveč zaupala in je sprem- monikarja, pa so še malo zaplesali. Ko je soplesalka
ljala, kaj govori svojim vernikov. Kako je bilo s tem na vprašala prijaznega ribiča, če bi ga lahko še kdaj videla,
Primskovem, se ne ve, po pisanju Andreja Karničarja v ji je odvrnil, naj kar pride v nedeljo ob 10. uri v kranj-
Jezerskih štorijah pa se je na Jezerskem obrnilo prav sko cerkev k maši. Ni si težko predstavljati, kako je bilo,
zanimivo. Poročila partijske sekretarke, ki so jo ko ga je namesto ob kakšnem stebru v ozadju zagledala
zadolžili, da posluša nedeljske pridige in zapiše, če bo v v mašnem oblačilu pred oltarjem.
njih kaj rečeno čez oblast, so se kmalu zelo podaljšala,
saj je Vovka to očitno zabavalo in ji je kar sam nareko- Vsi prijatelji, znanci in sorodniki so vedeli, da je zelo
val. Nato je začela hoditi k mašam tudi v delavnikih, ko rad v veseli družbi, pa tudi to, da največkrat vstane in
sploh ni bilo pridig, partijci pa so si morali poiskati gre, ko je najbolj prijetno, najkasneje pa ob polnoči, da
novega sekretarja. se lahko v miru pripravi na mašo naslednjega dne.
Duhovniški poklic je opravljal odgovorno in spoštljivo.
Pravzaprav je Joža Vovk vse življenje ohranil prvobitno Zaradi prerane smrti ni uresničil vseh svojih ciljev. Med
otroško navihanost in je tako večkrat komu malce pona- drugim je snoval povest "Ranjena zemlja", ker so ga
gajal. Verjetno je najbolj popularna naslednja anekdota:

290 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

boleli vse večji peskokopi in kamnolomi na gorenjskih
travnikih in gozdnatih pobočjih. Tudi želja, da mati
zaradi njega ne bi trpela, se mu ni uresničila. Ljubeča
mati pač doživi največjo žalost ob smrti svojega otroka.
Umrla je več kot desetletje za svojim najstarejšim
sinom, ko je bila stara 92 let, torej še enkrat več, kot je
trajalo njegovo življenje.

Viri:

1. Vovk Joža, Naš Buček, Slovenčeva knjižnica, Letnik II/11, Štev. 36, Ljubljana,
10. januarja 1943 - XXI, tiskala Ljudska tiskarna v Ljubljani.

2. Vovk Joža, Naš Buček, Lipnica 2007, Založnik Osnovna šola Staneta Žagarja Lipnica,
Tisk Tiskarna knjigoveznica Radovljica.

3. Vovk Joža, Izgnanci, Beograd 1945, Izdala Jugoslovanska knjigarna (Lipovec) Beograd,
tisk Zadružna štamparija Beograd.

4. Delavske pesmi, Mladika XX. letnik 1939, stran 166 in 167, izdala in založila Družba svetega
Mohorja v Celju.

5. Karničar Andrej, Jezerske štorije, 16. knjiga zbirke Glasovi, Ljubljana, Kmečki glas 1997.
6. Koroški Zvon, maj 1991.
7. Zasebne zbirke Vide Rozman, berte Golob, Marjana Černivca in Metke Sosič.

291

Vinko Tušek Vizualne umetnosti

Slikarji s Primskovega

France Feldin

Le malo kateri kraj ima v svoji sredi toliko izobraženih in delujočih slikarjev kot Rojen je bil 1947 v Kranju. Po končani Srednji šoli za
Primskovo. Kaj je povzročilo to koncentracijo likovno delujočih ljudi, se ne ve. oblikovanje, smer grafično oblikovanje, se je leta 1966
Primerno se nam zdi, da to zanimivost predstavimo tudi v tej publikaciji. vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani
Mlajši slikarji so predvsem v svobodnem poklicu, nekaj jih je upokojenih in in leta 1977 absolviral. Študiral je pri priznanih profe-
nekaj v službah. Večina je včlanjenih v Likovno društvo Kranj, ki je gonilna sila sorjih G. Stupici, N. Omersi, Z. Didku, M. Šutaršišu in
na likovnem področju Gorenjske. M. Sedeju.

France Feldin, Nataša de Saint Picman, Marko Košnik, Nika Oblak, Alenka Njegova dela so vsebinsko in likovno poglobljena in
Kham Pičman, Zmago Puhar, Jože Trobec, Marko Tušek in Vinko Tušek so na surrealistično navdahnjena. Naslikana so v zastrtih bar-
Primskovem delujoči slikarji. vah, kompozicijsko so zelo pretehtana in izrazna v
tonskem načinu slikanja. Motivno se slikar veže na
svoje okolje.

Razstavlja skupinsko in individualno.

Živi in dela v Kranju.

France Feldin: Očalarja, Marko Košnik
olje na platnu.
Marko Košnik je bil rojen leta 1961 v Kranju. Deluje kot
polimedijski umetnik od zgodnjih osemdesetih let prej-
šnjega stoletja. Sklada elektroakustično glasbo, razvija
sinestestetične inštrumente za rokovanje z digitalnim
videom v živo, režira in producira solistične in skupinske
performanse, gradi poetske platforme in instalacije, ki jih
razširja s socialnimi in tehnološkimi ovoji, programira pa
tudi interaktivna okolja. Poleg umetniških konceptov za
lastne in skupinske potrebe (Junajtit Adis, Laibach, Cavis
Negra, Most) je avtor številnih esejev in predavanj, objavl-
jenih in predstavljenih doma in po svetu.

Marko Košnik med enim od
performansov.

292 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

Med njegove najpomembnejše predstave sodijo: STVAR
(Hfbk Hamburg, 1991), OPNA 2 (Bauhaus Dessau,
1993), CUKRARNA (Mediennbienale Leipzig, 1994),
PARAHOUSE ( Bauhaus Dessau, 1997), A. B. SENCE
(Cankarjev dom, 1996; New Moves, Glasgow, 1997), PA-
RA (Cankarjev dom, 1998), DESKTOP CINEMA
(Reitschule Bern, 2000), THEOTHEA (SKC Beograd,
2001), OPERABIL KOBE (Kobe, Maribor, Berlin, 2006).
Prvi televizijski satelitski program, ki je iz Slovenije
dosegel 3SAT preko Van Gogh TV na Kasselski doku-
menti, je Košnik sproduciral leta 1992. Leta 2000 je
organiziral festival hEXPO, ki je s pomočjo 70 mednar-
odnih gostov tri tedne povezoval 14 koproducentskih
lokacij med Mariborom, Ljubljano in Koprom.

Svoje delo producira in združuje s številnimi gostujoči-
mi ustvarjalci v okviru Inštituta Egon March, ki ga je
ustanovil leta 1986.

Nika Oblak

Nika Oblak, rojena 1975 v Kranju, je diplomirala iz Nora de Saint Picman Nika Oblak in Primož Novak:
slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani fotografija projekta Timsko delo.
leta 2002. V letu 2001/2002 se je študijsko izpopolnje- Nora de Saint Picman je leta 1983 diplomirala na
vala pri prof. K. Sieveding na Hochschule der Kunste v Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (klavir pri prof. Dariki
Berlinu. Od leta 2002 sodeluje s Primožem Novakom. Bernetič), kasneje še na ljubljanski Akademiji za
Leta 2005 je zaključila magistrski študij na ALU v likovno umetnost (slikarstvo), odtlej pa se ukvarja z
Ljubljani. risbo, litografijo, jedkanico, keramiko in skulpturo. Od
leta 1992 deluje kot samostojna umetnica v Ljubljani,
S sodelavcem sta zelo aktivna na video področju. Po Kranju in Parizu.
študiju sta sodelovala na mnogih razstavah in priredit-
vah doma in predvsem v tujini. Sodelujeta z mnogimi Izbor samostojnih razstav:
kulturnimi združenji po Evropi in svetu. V svojih video
delih se spopadata v ironizirani obliki z vsakodnevnimi 1991: Pariz, Grande masse des Beaux Arts "Les
problemi v zasebnem in družbenem smislu. Sprašujeta empreintes des baisers disparus " (jedkanice, litografi-
se o vlogi in vplivu sodobnih medijev ter ugotavljata, da je, slike, poliesterske sculpture); Pariz, Galerie
se ti obnašajo do gledalcev nadrejeno in jim vsiljujejo Vaugirard, Salon de thé "Aphrodite et Poseidon" (lito-
ideale potrošniške družbe. grafije, jedkanice).

Od 2004 do 2009 sta dobila 12 vabil (štipendij) na 1993: Kranj, Gorenjski muzej, Galerija v Mestni hiši "Le
razne mednarodne ustvarjalne programe in 2 nagradi. sacre du printemps " (slike, grafike).

Skupaj s sodelavcem živita in delata v Ljubljani 1994: Pariz, Atelier Tedesco - Uzan "Printemps - la force
du joie, passion embellie par la beauté" ( slike, grafike,
keramične sculpture).

293

Alenka Kham Pičman

Rojena je bila v Ljubljani. Diplomirala je na Fakulteti za
arhitekturo pri prof. Plečniku in na Akademiji za
likovno umetost v Ljubljani (pri prof. G. Stupici in M.
Sedeju), kjer je končala tudi specialko (pri prof.
Pogačniku). Prejela je več nacionalnih nagrad (Rijeka,
Beograd), med drugim tudi Prešernovo nagrado za
Gorenjsko (1987).

Nora de Saint Picman: Študijsko je potovala po Švedski, Danski, Finski,
postavitev Svečenice. Rusiji, Slovaški, Avstriji, Franciji, Angliji, Švici,
Nizozemski, Belgiji, Madžarski, Grčiji, Tuniziji, ZDA in
Kanadi. Projektirala je na Švedskem, Danskem, v
Franciji, Finski in doma. Od 1979 do 1987 je pre-
davala kot profesorica za risanje in design tekstilij na
Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.
Leta 1978 je slikala na University of Alberta Art
Department v Eadmontonu v Kanadi.

Živi in dela v Kranju in Svetem na Krasu.

1997: Ljubljana, Galerija Nove Ljubljanske banke, z
Alenko Kham Pičman, iz cikla Očetje in sinovi, matere
in hčere; Ljubljana, postavitev in performans
Svečenice, park Zvezda; Kongresni trg, zaključni dan
EMK (postavitev petnajstih barvanih poliesterskih
skulptur, ženske v meditaciji).

1999: Ljubljana, Galerija Commerce, Intimnost ujetosti
rojstvo materinstva (L'ntimnité d'enfermement, l'enfan-
tement du maternité) (slike, kolaži, akvareli z zlatimi
aplikacijami).

2002: Kranj, Mala galerija, Leto poljubov (akvareli);
prezentacija v Parizu, Cité Internationale des Arts, Un
été - quelques balades parisičnnes (akvareli, kolaž na
platnu).

2003: Gorenjski muzej v Kranju, Mestna hiša,
Stebriščna Prešernova hiša, Prikazni/Orpheus -
svečenice - Žrtvovanje (ambientalna postavitev, skulp-
ture v glini, poliestru, video).

Alenka Kham Pičman:
Kanjon Kokre, mešana tehnika na papirju.

294 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje

"Danes je njena umetnost sinteza med sanjami in Jože Trobec

resničnoszjo njenih izkušenj, potovanj in odkritij.V svojem Jože Trobec, rojen 1948 v Kranju, se je po Srednji šoli za
delu Alenka Kham Pičman izkorišča široko polje imagi- oblikovanje vpisal na Akademijo za likovno umetnost v
narnega in se izraža z jedrnatostjo in poezijo čustva, ki so Ljubljani. Diplomiral je pri prof. Gabrielu Stupici in
globoka in polna človeškosti" (Marie-Jose Bouscayrol). Maksimu Sedeju. Od 1983 deluje v svobodnem poklicu.

Zmago Puhar Je zelo mnogostranski likovnik. V svojem ateljeju

ARTELJE se ukvarja s karikaturo, ilustracijo, oblikovan-
Rodil se je leta 1952 v Kranju. Po končani kranjski gim- jem in animacijo. Njegova slikarska dela so kompozi-
naziji je leta 1977 diplomiral na Akademiji za likovno cijsko in koloristično zelo pretehtana, motivno pa
umetnost v Ljubljani pri prof. B. Borčiču, Z. Didku, J. največkrat poseže na področje ženskega akta in krajine.
Berniku in A. Jemcu. Je uspešen pedagog, oblikovalec
in grafik. Od leta 2007 kot vodilni akter deluje v Razstavlja samstojno in na skupinskih razstavah.
družinskem podjetju PUHART. Je tudi uspešen organi- Živi in dela V Kranju.

zator slikarskih kolonij.

Njegove dinamično zasnovane abstraktne slike delujejo Jože Trobec: Brez naslova,
sproščeno in optimistično. Likovno se izpoveduje v več- mešana tehnika na papirju,
plastnih strkturnih nanosih. Akvarel in akril sta njegovi 2008.
najpriljubnejši slikarski tehniki. Na več kot sto skupin-
skih sodelovanjih se je tudi samostojno predstavil na 50
razstavah. Za svoje delo je dobil več priznanj, med
drugimi tudi Veliko Prešernovo plaketo Mestne občine
Kranj. Živi in dela v Kranju.

Zmago Puhar, Morska motiva, akril na platnu, 2007.

295

Marko Tušek

Marko Tušek, slika: Marko Tušek je bil rojen leta 1964 v Kranju. V otroštvu O njegovem delu so pisali in ga v svoje izbore vključe-
Večerna molitev k Spiki; si je ob očetu slikarju pridobil veselje do barve in risbe vali kritiki Igor Zabel, Liljana Stepančič, Lev Menaše,
les platno, papir, pesek, akril, in se tako že zgodaj seznanil z likovnimi zakonitostmi. Tomislav Vignjevič, Sarival Sosič, Tomaž Brejc,
akrilno steklo; 277 x 177 x 17 cm; Obiskoval je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Aleksander Bassin, Damir Globočnik, Anamarija Stibilj
Ljubljani, kjer si je ob prof. Mulej, Peršin, Gruden, Šajn, Miloš Bašin ...
2009. Kovačič, Šefran, Močnik in Dolenc izoblikoval zave-
danje o pomenu ustvarjalnega odnosa do dela. Po Vinko Tušek
odsluženem vojaškem roku v Banja Luki je bil sprejet
na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je Rojen je bil leta1936 v Ljubljani. Po gimnaziji je šolanje
leta 1988 v četrtem letu študija diplomiral pri prof. nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani,
Emeriku Bernardu. Njegovi profesorji so bili tudi: kjer so bili njegovi profesorji: F. Mihelič, B. Jakac, R.
Metka Krašovec, Janez Bernik, Gustav Gnamuš, Debenjak in G. Stupica. Po diplomi je 19 let poučeval
Bogoslav Kalaš in Jožef Muhovič. likovni pouk v osnovni šoli. Tri leta je bil vodja
Likovnega centra na ZKO Kranj. Do upokojitve 1999 je
Na skupinskih in samostojnih razstavah se predstavlja bil svobodni kulturni delavec. Ukvarjal se je predvsem s
od leta 1986. Njegova dela so vključena v zbirke slikarstvom, grafiko in ambientalno plastiko.
Moderne galerije Ljubljana, IFC Washington, Gorenj-
skega muzeja, ZZZS... in v razne zasebne zbirke. Med Za svoje delo je prejel več priznanj: naziv likovnega pe-
drugimi je bil vključen v pregledno razstavo Slovenska dagoga Jugoslavije, nagrado Prešernovega sklada
umetnost 1985-95 v Moderni galeriji in pregledno raz- Ljubljana, Prešernovo nagrado za Gorenjsko idr.
stavo slik - objektov v slovenski umetnosti, Presežen Njegova dela so v svojih kritikah analizirali in opisovali
slikovni okvir, Bežigrajska galerija II.

296 Vasi v objemu žitnih polj ● Primskovo, Klanec in Gorenje