Paradigma - Zbornik LDŠ

SBN XXXX XXXX

Paradigma: Zbornik LDŠ
Avtorji prispevkov: Neja Berger, Lucija Ivanuša, Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan,

Marko Miočić, Natali Panič Nardin, Luka Stegne, Sara Svati Sharan in
Tjaša Škorjanc

Uredila Vid Jančič in Matija Pušnik
Lektura: Marko Miočić, Matija Pušnik in Luka Stegne
Oblikovanje naslovnice: Elena Koradin in Matija Pušnik
Fotografiji na naslovnici: Jeremy Bishop in Edi Šelhaus

Prva elektronska izdaja, objavljeno na https://socioklub.wordpress.com
Izdala Lista demokratičnega študentstva
Publikacija ni naprodaj
Datum javne objave: 27. 9. 2021
Ljubljana, september 2021

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in
univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 77409283
ISBN 978-961-07-0766-0 (PDF)

Kazalo

Uredniška beseda .......................................................................................................................... 3
Luka Stegne: Bolonjska prenova v Sloveniji........................................................................ 4
Neja Berger: Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem nadzora ...................... 32
Tjaša Škorjanc: Univerza kot fizični prostor: prostorskost kot subverzija in
skupnost......................................................................................................................................... 58
Sara Svati Sharan: Študentski domovi v času epidemije covida-19........................ 89
Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan in Marko Miočić: Odnos Študentske organizacije
Univerze v Ljubljani do stanovanjske problematike v Ljubljani in nekatere
možnosti ukrepanja .................................................................................................................108
Natali Panič Nardin: Študentsko delo: o socialnem korektivu in njegovi
problematiki ...............................................................................................................................133
Lucija Ivanuša: Dva obraza sodobnega študentskega samoorganiziranja .........144

Uredniška beseda

Univerza mora ostati svobodna in avtonomna — študij pa dostopen vsem. Po eni
strani gre pri tem za humanistični moment: verjameva, da je pravica
posameznika, da neobremenjen s skrbjo za preživetje raziskuje svet. Dalje
verjameva, da temu početju zadošča plemenita utemeljitev radovednosti in da
kratkoročna dobičkonosnost — ali njeno pomanjkanje — na raziskovalni
postopek ne sme imeti vpliva. Končno verjameva, da mora biti korpus človeškega
znanja dostopen vsem ljudem na svetu.
Ta humanistični moment ima, kakopak, svoje politične razsežnosti. Univerzo je
treba braniti, jo vedno znova dograjevati in graditi skupnost. Namen tega
zbornika je odpreti vprašanja in prikazati premisleke o študentskem življenju,
karkoli to že pomeni. Tukaj so združeni prispevki študentov z več različnih
fakultet, ki govorijo o študentski problematiki. V njih je kritično obravnavana
bolonjska reforma in opisan mehanizem odlašanja s čisto novega vidika. Velik je
tudi vpliv epidemije, skozi prizmo katere se gleda na univerzo kot fizičen prostor
in študentske domove. Prispevki obravnavajo tudi študentsko delo in študentske
organizacije.
Zahvaljujeva se vsem avtorjem za njihovo delo in zanimive razprave ob
nastajanju te publikacije. Prav tako se zahvaljujeva študentskemu društvu
SocioKlub, ki je omogočilo objavo na njihovi spletni strani in vsem drugim, ki so
tako ali drugače pomagali pri nastanku tega zbornika!

Vid Jančič in Matija Pušnik

3

Bolonjska prenova v Sloveniji

Luka Stegne

Povzetek: Bolonjska reforma se je od svoje zasnove v osemdesetih letih
prejšnjega stoletja do danes dodobra zasidrala v imaginarij univerzitetnega
sistema. Kot neoliberalna prilagoditev univerze je v visoko šolstvo po Evropi in
pri nas uvedla določene zakonske in operativne spremembe, ob tem pa so se
spremenili tudi načini, kako univerza dojema svojo vlogo in način delovanja.
Posledice te spremembe se vidijo tudi skozi način, kako univerza govori o svojih
dosežkih, zunanjem prikazovanju in odnosom do zaposlenih ter zaposlitev.
Hkrati je pomembno razumeti, kako načini imaginacij posameznikove vloge v
sistemu izobraževanja in zaposlovanja vplivajo na sam proces subjektivacije.
Analiza nekaterih dokumentov in upravnih praks, ki so nastali pred in po
implementaciji reformnih predlogov v nacionalne zakonodaje, je metodološko
zanimivo orodje za razumevanje načina delovanja univerze.
Ključne besede: Bolonjska reforma, univerza, visokošolski sindikat, sindikat,
prekarnost, visoko šolstvo, polperiferija, kapital, znanje, družba znanja,
subjektivacija, beg možganov, trg idej, neoliberalizem, kompetence, Univerza v
Ljubljani, zaposljivost, ankete, NAKVIS, vseživljenjsko učenje,
interdisciplinarnost, globalizacija

4

Uvod

Bolonjski proces oziroma reforma je eno od nedavnih poglavij razvoja
“humboldtovskega” modela razsvetljenske univerze – ta pod eno (nacionalno ali
evropsko) streho združuje področji akademskega raziskovanja in poučevanja –,
vgrajena pa je bila bržkone po celotnem evropskem prostoru in širše. Proces
postopne integracije teče formalno nekje med letom 1988 in sodobnostjo skozi
poenotenje nazivov, sistema akreditiranja programov ter nekatere druge
prilagoditve, v okviru daljšega zgodovinskega prostora in časa pa lahko njen
domet uvrstimo v prostor kapitalističnega sistema. Namen pričujočega
prispevka je:

kontekstualizirati okoliščine prenove v zgodovinski čas in prostor
polperifernega kapitalizma v Sloveniji in regiji, raziskati epistemološki pojem
znanja in njegovo vlogo v “družbah znanja” ter ju navezati na sodobne
univerzitetne (pedagoške in raziskovalne) prakse kot prakse zagotavljanja
neskončne primarne akumulacije presežne vrednosti v obliki inovacij in
ustvarjanja delovne sile za trg(e), raziskati vzdržnost temeljnih obljub bolonjske
prenove višje- in visokošolskih ustanov ter njihovih programov, razmisliti o
nekaterih možnih rešitvah za opolnomočenje osiromašenega polja teoretske
produkcije kot orodja za koncipiranje nove realnosti onkraj kapitalističnih
ogrodij, na primer prek novih praks in teorij politične ekonomije1.

Bolonjska prenova

Proces bolonjske prenove je začel neformalno teči s sprejetjem akta Magna
Charta Universitatum, ki so ga rektorji evropskih univerz sprejeli leta 1988 v
Bologni. Dokument poleg vloge univerz kot nosilcev svobodnih in neločljivih

1 Pri pripravljanju besedila sem se močno opiral na teoretske osnove, predstavljene v knjigi Kaj
po univerzi? Bralca pozivam k poglobljenemu raziskovanju omenjenega gradiva, v virih pa
podajam tudi nekatere druge predloge za branje, predvsem o temah, ki se jim zaradi omejitve
prostora ne bom mogel posvečati.

5

praks raziskovanja ter poučevanja ponudi tudi idejno zasnovo za oblikovanje
skupnega evropskega visokošolskega prostora (EVP), pri čemer prevladujeta
načeli strpnosti in mednarodnosti v okviru sodelovanja (Žužek, 2018). Večjo
vlogo v procesu tega odpiranja igra tudi Lizbonska konvencija iz leta 1997, ki od
držav podpisnic zahteva jasno ovrednotenje izobraževalnih ciljev in metod –
glavna postavka Lizbonske konvencije je sicer pravica do dostopnosti
izobraževanja v drugih članicah (Lizbonska konvencija, preambula), ki lahko
najbolje zaživi z razmislekom o načinu, kako naj posamezne države prečesavajo
pedagoške, raziskovalne in pravne okvirje lastnih visokošolskih sistemov, ter
sam izobraževalni proces organizirajo okoli medsebojnega priznavanja
kvalifikacij in pridobljenih “kompetenc” (Lizbonska konvencija, 4. člen).
Pogubnost razlik med nacionalnimi visokošolskimi okvirji kot ovirami za
doseganje ciljev večje mobilnosti, zaposljivosti in razvoja Evrope kot celote
pripoznajo tudi podpisnice Sorbonske deklaracije iz leta 1998, ki izkristalizira
nekatere rešitve, kot so kreditni sistem ECTS, enotna struktura “dodiplomski-
podiplomski študij” in harmonizacija reforme v nacionalne pravne okvire.

Bolonjska deklaracija, z njo pa obsežen reformni proces, je bila sprejeta leta 1999
v Bologni z 29 podpisnicami2. Gre za neobvezujočo, dve strani dolgo zaobljubo,
ki visokošolskim ministrom poleg dosledne reforme nacionalnih izobraževalnih
okvirjev nalaga tudi postopno vključitev in sodelovanje v EVP ter “povečati
konkurenčnost evropskega visokega šolstva tako, da se ga naredi bolj
privlačnega tudi za neevropske študente” (Žužek, 2018, 7. stran). V šestih točkah
predvideva:

I. sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj,

II. sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama,

2 Evropski visokošolski prostor – Skupna deklaracija evropskih ministrov za izobraževanje,
zbranih v Bologni 19. junija 1999 – The Bologna Declaration of 19th June 1999, podpisana 19.
Junija 1999 v Bologni, Italija.

6

III. vzpostavitev kreditnega sistema – kot je sistem ECTS3,

IV. pospeševanje mobilnosti z odpravljanjem ovir za učinkovito uresničevanje
prostega gibanja,

V. pospeševanje evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti
(metodološko),

VI. pospeševanje evropskih razsežnosti v visokem šolstvu.” (Evropski
visokošolski prostor, 1999).

Kot bomo videli kasneje, je pri upravičevanju ustanavljanja mnogih konkretnih
ad hoc pomožnih institucij prisotnih veliko semantičnih zagonetk. Do leta 2018
se je zgodilo devet srečanj – od koder izhaja devet komunikejev, v vmesnem času
pa je število podpisnic naraslo na 48; programske nadgradnje so vselej
namigovale bolj v smer dodanih spodbud za mobilnost in zaposljivost mladih
(skozi celotno delovno dobo), učinkovita reforma visokega šolstva pa je tudi ključ
za premagovanje gospodarskih kriz in drugih ovir na poti k trajnostnemu (in
trajnemu) razvoju ipd.

Slovenija je Bolonjsko deklaracijo podpisala že leta 1999, njena načela pa je
postopoma integrirala v zakonodajo – že v istem letu s prvo v vrsti dvanajstih
sprememb in dopolnitev Zakona o visokem šolstvu (nazadnje 2018), ki so med
drugim izenačile pogoje vpisa v visokošolske programe za vse državljane EU,
uvedle tristopenjski študij, kreditni sistem, oblike vseživljenjskega in
neformalnega učenja, izenačitev prejšnje univerzitetne izobrazbe z novo drugo
bolonjsko stopnjo itd. Zakonski akti so bili tudi podlaga za ustanovitev večih
služb – Javne agencije za visoko šolstvo, Sveta Republike Slovenije za visoko
šolstvo in Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu
(NAKVIS). Do prvega akreditiranega programa smo sicer prišli leta 2004 (Žužek,
2018).

3 Bolonjska deklaracija predvideva v tej točki možnost pridobivanja kreditov izven sistema
visokega šolstva, kar aludira na koncept vseživljenjskega pridobivanja kreditov.

7

Reforma je sprožila več nasprotovanja, ki je bilo posredno ali neposredno
povezano s procesi v ozadju bolonjske reforme (A. S., 2010), popularni očitki pa
so gotovo podaljševanje študija in manjša zaposljivost (Mlakar, 2015), “beg
možganov”, občutljivost na finančne krize ipd. Spomnimo še na zasedbo
Filozofske fakultete v študijskem letu 2011/12 s strani gibanja Mi smo univerza,
ki je naletelo na zanemarljiv odziv uradne univerze (Močnik, 2013). Večji kamen
spotike je bila gotovo tudi odsotnost financiranja doktorskega študija – visoko
šolstvo se je namreč do spremembe zakona leta 2016 financiralo z vladno uredbo
(potlej pa z zakonom), zato je v obdobju 2013–16 (evropskih) sredstev za
sofinanciranje doktorskega študija zmanjkalo (Ali veš, kaj nam prinaša novi
Zakon o visokem šolstvu?, 2016).

Teoretske osnove

Kritike posledic bolonjske prenove v Sloveniji se bom lotil izhajajoč iz analize
jezika njenih ideologov – avtorjev same deklaracije, akademskih funkcionarjev,
pravnih strokovnjakov in političnih odločevalcev; vsak izmed njih posega v javni
diskurz z institucionalnega položaja in najpogosteje prek jezika ustvarja
samonanašalne utemeljitve namena konkretne sestavine prenove in njene
implementacije. Preden se lahko poglobimo v analizo posameznih besednih zvez
in praks, je nujna umestitev tukajšnjega izobraževalnega sistema v procese,
specifične za daljši zgodovinski in družbeni prostor.

Slovenija (v resnici tudi večina preostalega sveta) in z njo vse institucije, ki jih
definira in omejuje notranje (polavtonomno) pravno ogrodje, so bile v kontekstu
Jugoslavije vsaj od reform za liberalizacijo gospodarstva iz 60. let znova
preusmerjene oziroma potopljene v produkcijske in cirkulacijske metode
kapitalizma, sprva z uvedbo “tržnega socializma”, potem pa postopoma še s
krepitvijo tehnokratskih ekonomskih elit, ki jim je uspelo obnoviti kapitalizem,
in sicer z novo državo (Močnik v Villa, 2007), ki naj “brani skupne interese vseh
članov kapitalistične razredne družbe” (Offe v Lukšič, 2002).

8

Naj navedemo nekatere gospodarske spremembe v ključnih desetletjih: odprava
investicijskih skladov, s čimer postanejo banke glavni finančni mediatorji
gospodarstva in zmanjšanje fiskalnih bremen za podjetja, ki imajo potlej tudi več
avtonomije nad distribucijo zaslužka in izbiro investicijskih projektov. Dovoljeno
je bilo tudi tuje investicijsko partnerstvo v nekaterih sektorjih gospodarstva (do
49 % kapitala v podjetju), pomenljivo pa je bilo tudi odpiranje na tuje finančne
trge z enotnim menjalnim tečajem in odpravljanjem uvoznih restrikcij; trend se
je nadaljeval v 70. letih z decentralizacijo ekonomskih in finančnih dejavnikov na
posamezne republike (Uvalić, 2018). Omenjeni ukrepi so botrovali postopnemu
koncentriranju ekonomske moči v rokah republiških menedžerskih elit in
tehnokratov, po drugi strani pa tudi večanju razlik med republikami, ki so, v
gospodarskem smislu, druga drugi tudi konkurirale, tako znotraj države kot na
tujih trgih. Razvoj nacionalizma v času nastajanja novih držav je prekrival
uvožene produkcijske odnose in družbene procese, države pa so omogočale
oziroma ustvarjale zakonodajno-pravne pogoje za vzpostavitev kapitalističnih
odnosov4.

Poleg produkcijskega načina je za Slovenijo (in večino drugih postsocialističnih
držav evropskega Vzhoda) značilna umestitev na polperiferijo globalnega
kapitalističnega svetovnega sistema. Center definiramo kot območja, kjer vlada
visoka tehnološka in mezdna dodana vrednost, zaradi česar so centri naklonjeni
svobodnemu trgu in odpiranju na zunanje, na primer periferne trge, periferijo pa
kot kraje primarne akumulacije kapitala, ki poteka na način izkoriščanja surovin
in delavskih migracij za prisvajanja vsaj minimuma, potrebnega za družbeno
reprodukcijo, seveda ne brez sponzorstva iz centra.

Slovenija se je v procesu osamosvajanja od SFRJ obnašala kot polperiferija:
območje zmerne razvitosti, ki išče priložnost za celovito integracijo v center –
evropeizacijo (Villa, 2017). Za namen uspešne integracije je (bila) primorana

4 Temeljna značilnost kapitalističnih družbenih odnosov je prisvajanje in upravljanje s presežno
vrednostjo na način, ki delavca in delavko odtuji od soodločanja o tej presežni vrednosti, na
primer za njeno podružbljanje (nazaj) v skupnost (podjetje, lokalno okolje ipd.).

9

uvažati kapitalistične paradigme; sprva privatizacije produkcije, svobodnega
diktata (globalnega) trga in klasičnega liberalizma, potem pa tudi premik k
neoliberalizmu, kjer postane nacionalna država znova glavni organizator
konkurence – investicij, razvoja in vlaganj – in privatizira nekatere poprej javne
storitve, s čimer dobičke prenese na zasebni sektor, v času kriz pa ta isti zasebni
sektor rešuje z javnim denarjem. Z odmikom države od nadzora nad sfero
produkcije je torej vsakokratni nosilec javne oblasti zavezan, da omogoča takšna
politična razmerja, ki bodo ugodna za akumulacijo kapitala, če sledi svojemu
najsplošnejšemu interesu ohranjanju oblasti (Lukšič, 2002). Pred ustvarjanjem
takih razmer seveda ni varna niti univerza.

Pri umeščanju prilagoditve visokega šolstva (nazaj) v naročje kapitalizma, tokrat
neoliberalnega, smo zato samo še nekaj korakov pred definiranjem
epistemološkega preloma, nujnega za razumevanje vzpostavitve družbe znanja
in analize njenega jezika. V tem delu prispevka se bom ukvarjal s
posameznikovimi možnostmi in položajem v neoliberalni organizaciji presežne
vrednosti oziroma kapitala. Prvi pristavek ponudi Hayek, za katerega je človek
neveden in preračunljiv porabniško-podjetniški stroj z delnim ali ”življenjskim”
znanjem, zadostnim za preživetje s hitrim prilagajanjem na nestanovitne tržne
razmere, dočimer o njihovi pravičnosti ali smiselnosti zaradi svojega omejenega
položaja ne more razpravljati; trg je torej prostor, kjer se najbolj pravično
uravnava zmeda individualnih pozicij – podoben argument uporabi tudi proti
centralnem planiranju v gospodarstvu (Hayek v Krašovec, 2013, str. 62–67).

Polany prenese to posameznikovo fragmentirano, nepopolno razumevanje na
področje znanosti in k znanstvenikom, kjer vlada zgolj “spontani red” poklicne
etike (po Polanyju t.i. višje načelo), ki podpira in usmerja znanstveno produkcijo,
napisala pa se je neodvisno od zavestnega družbenega planiranja. Znanstveniki
so soočeni in samokoordinirani na trgu idej, ki je edino smiselno vezivo
znanstvene iniciative, produkcija znanja (tudi inovacij) pa lahko zopet nastaja
zgolj ločeno od kakršnega koli centralnega planiranja (Polany v Krašovec, 2013,
67–75). Z drugimi besedami: znanstvene produkcije in njenih udeležencev ne

10

more koordinirati ena zunanja sila (država, skupnost) ali notranji koordinator –
posebej za to izurjeni posameznik, sociolog ali poznavalec dotične problematike
–, ampak zgolj trg idej, ki podobno kot kapitalski trg veže in usmerja vse
dejavnike akumulacije in distribucije tehničnega znanja in teoretskih dognanj; v
primeru znanosti so to znanstveniki, njihovi delovni pogoji in po kapitalskih
paradigmah seveda tudi gospodarska iniciativa (industrijski sektor, znanstveno
založništvo ipd.). Pri tem velja opozoriti, da naveza med znanostjo in
gospodarstvom ni nujno škodljiva, v primeru trga idej pač pomeni prikrivanje
dejstva, da prihaja do planiranja znanstvene dejavnosti (in določanja za to
“uporabnih” znanj) v večji meri iz kapitalskih mehanizmov akumulacije, in ne iz
skupnostnih (ali v primeru globalnih težav – planetarnih) “pravih” potreb,
usmerjenih nazaj k človeku kot hkratnemu dejavniku in deležniku v delovnem
procesu domačega okolja.

Edini odločevalec glede vsebine raziskovanja in dela na sploh vedno znova
(p)ostaja trg. Zadnji žebelj nam poda Machlup, ko izpostavi vrlino prilagajanja, ki
je najučinkovitejše v konkurenčni interakciji posameznikov, ponudi pa še svoji
definiciji investicije in kapitala: “investicija je vsaka finančna naložba, za katero
lahko upravičeno mislimo, da bo prinesla pozitivne finančne donose, kapital pa
je vse, kar lahko omogoča te prihodnje finančne donose” (Machlup v Krašovec,
2013, str. 76). Višje mezde in kvaliteta socialnih pravic tako za delavca niso več
predmet na primer sindikalnega boja, sploh celotno delavčevo dojemanje svoje
pozicije na trgu dela se preusmeri v iskanje priložnosti za individualne investicije
vase, v lastno trgu zanimivo, s tem pa tudi “uporabno” znanje; posameznik sam
postane nosilec povsem novega instrumenta prisvajanja presežkov/dodane
vrednosti, njemu “notranjega” človeškega kapitala, ki ga lahko nato zopet
konkurenčno in ustvarjalno vlaga (Krašovec, 2013, str. 62–79, 91). Posameznik
postane sam odgovoren za dvigovanje svoje vrednosti/konkurenčnosti v okviru
kapitalističnega (akumulacijskega) sistema, ki je vrednost za lastno preživetje
oziroma možnost ohranjanja iluzije večne akumulacije prepoznal v akumulaciji
znanja in inovacij, na razne načine pa tovrstno početje subvencionira tudi država

11

s svojimi politikami. Bolonjska prenova pomeni v tem kontekstu formalizacijo in
gonilni moment vrednot družb znanja.

“Neoliberalizem zmore družbene odnose prevesti v govorico “spremenjenih oblik”
kapitalistične cirkulacije – s čimer hkrati doseže učinek, da so vse druge oblike
družbenih procesov in odnosov videti ali v nasprotju z intuicijo ali v nasprotju z zdravim
razumom.” (Breznik in Močnik, 2013, str. 114)

Zatopimo se torej v to, kar je lahko “uporabno, življenjsko in preživetveno”, torej
znanje. Skušali bomo odgovoriti na vprašanji, kakšna oblika
spoznavanja/vednosti je za deležnika in občost bolj “koristna” in kako naj bi
potekal učni proces. Freire je pri opazovanju procesa izobraževanja ugotavljal,
da poteka transfer znanja na Zahodu in širše večinoma po modelu bančništva –
deležniki učnega procesa so kot prazni prostori ali zbiralniki, ki jih mora učitelj
(poln zbiralnik) čim uspešneje “zapolniti” z znanjem. (Freire, 1970) Osnovno
vprašanje kritične pedagogike na tem mestu ostaja: s katerim in predvsem
kakšnim znanjem oplemenititi osebek tekom izobraževalnega procesa? Učenec
(in kasneje študent) tekom procesa odraščanja in učenja izkusi (metafizično)
distanco do sebe kot osebka – v njegov ustroj se vpisujejo npr. sodbe, stališča,
delovanja naravnih zakonov, ki z osebkom interagirajo (konstitutivno!) od zunaj,
kot pojavi, in ne kot resnica “sama na sebi”. Z drugimi besedami; v procesu
subjektivacije se sprašuje, zakaj bi morala biti njegova identiteta nekakšna in ne
drugačna, kakšne so njegove želje, kako ga doživljajo drugi, v kakšne odnose
vstopa, katere norme in pravila so na mestu, ter zakaj (Rebughini, 2014), v kar ga
spodbujajo denimo medosebni in institucionalni odnosi; v zadnji instanci je torej
proces subjektivacije arbitraren, subjekt pa prožen, plastičen. To pa nas ne sme
zavesti, saj arbitrarnost ni sinonim za naključnost – posameznik se vedno znajde
v širšem bivanjskem kontekstu, ki ga sili v bolj ali manj določeno spraševanje, kar
zahteva od njega kot družbenega deležnika (ali pa zunanjega raziskovalca)
sočasno preučevanje pojmov subjektivnosti, enakosti, univerzalnosti in
državljanstva (Balibar v Rebughini, 2011). Kar je na procesu subjektivacije
univerzalnega, je notranji spor – spor glede lastne identitete in spreminjajoče se
ter arbitrarne subjektivnosti, ker subjekti sami pred seboj nismo transparentni.

12

Sicer pa je univerzalnost preveč izmuzljiv pojem, zato Balibar konceptualizira
transindividualno subjektivnost, ki je ne moremo preučevati (ali živeti) brez
kolektivnega in intersubjektivnega prepoznavanja (Balibar v Rebughini, 2011).
Za odgovore na vprašanja o identiteti torej nujno potrebujemo (nekoga) drugega
– starše, učitelje, prijatelje –, pa tudi abstraktne družbene/skupnostne procese,
ki so nosilci nekaterih mnenjskih pozicij, glede na katere se vzpostavimo kot
subjekti, ponavljam: arbitrarni, a ne naključni. Vedno nas torej spremljajo širši
družbeni vplivi, vredni premisleka in kontekstualizacije (izobraževanje,
ekonomski položaj, zdravstveno stanje, govor predsednika vlade, mnenje zavoda
za zaposlovanje), zato, če se vrnemo k vprašanju znanja, učenec ne more biti
zadovoljen samo s položajem “zbiralnika” znanja, ker se že z vstopom v polje
družbenega (npr. izobraževanja) nujno nenehno sprašuje in spoznava ter še ni
naddoločen (Freire, 1970). Znanje pa je še kako naddoločeno, saj ga lahko v neki
sodobni konstelaciji delimo na “uporabnega” in “neuporabnega”, torej takšnega,
ki prinaša zaposlitve, reprodukcijo kapitalskega prisvajanja, nenehno
akumulacijo inovacij in presežne vrednosti, in takšnega, ki je odvečno ali vsaj
protiintuitivno, tudi za individualno preživetje.

Vseeno je treba pojasniti, zakaj takšna naddoločenost ni zaželjena. Freire postavi
nasproti dva modela učnih praks (in poteka subjektivacij, ki iz njiju izhajata):

I. bančniški model pomeni naracijsko prakso, kjer govori učitelj o statični,
predvidljivi resničnosti, pomembna je nekritična repeticija in mehanično
pomnenje dejstev, deležniki znanja tekmujejo v katalogiziranju dejstev, kar
ni ustvarjalna ali emancipatorna pozicija; učitelj je postavljen v nujno
opozicijo z učencem, najvišji vrednoti pa sta prilagodljivost in pasivnost;
“opresorske” prakse spreminjajo subjektivnost deležnika, ne pa “opresivne”
situacije; deviacije od norme smatra za patologije, saj ne predvideva kritične
refleksije resničnosti, kjer učenci tudi ne morejo postati “bitja za sebe”;

II. “Humanistični” model spodbuja učence h kritičnemu mišljenju in na pot k
medsebojni humanizaciji; učenec ni samo v svetu, ampak s svetom, kot

13

aktiven udeleženec v spreminjajočih se procesih resničnosti in
subjektivnosti; izobraževalni sistem ne igra zgolj vloge indoktrinatorja za
prilagoditev učencev svetu “opresorjev”, ampak ponudi prakso aktivnosti in
refleksij sveta, ki vodijo v njegovo preobrazbo (Freire, 1970).

Učenec torej sprejema znanje na dva načina, in sicer kot vnaprej določeno danost,
ali pa je nekaj nedoločenega, česar ni mogoče reproducirati, zgolj vedno znova
ustvarjati. Humanistični model subjektivnosti se lahko oblikuje iz posledice
lastnega razmišljanja o svetu, okolici, skupnosti, njegova velika vrednost pa je, da
deluje kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje, subjekta torej obravnava kot
(samo)zavestni dejavnik svoje skupnosti.

Učitelj humanističnega tipa subjektivnosti skupaj z učenci in učenkami tudi
razmišlja o znanju, ne podaja ga le kot končno mrežo dejstev, ki pripeljejo do
institucionaliziranega najugodnejšega, “uporabnega” in preživetvenega izida.
Problem bančniškega tipa poučevanja in učenja je, da mistificira resničnost in
prikrije določena dejstva o človekovem bivanju v svetu. Subjektivnost postane v
priučeni preživetveni določnosti sčasoma dovolj utrjena in se začne glede
bistvenih vprašanj obnašati na določen način, namreč z refleksivno impotenco;
ne sprašuje se več o vsebini in kvaliteti znanja (o odnosih in okolju), temveč o
svoji okolici pogosto razmišlja na način, ki ga narekuje nekritično preživetveno
koristoljubje v atomiziranem položaju (Freire, 1970; Rutar, 2016). Izhajajoč iz
dveh tipov subjektivnosti, katere so tiste prakse, ki lahko zares izboljšajo svet?
Na kratko razmislimo, kakšen vendarle je ta svet, ki ga prikazujemo.

Obramba oziroma zagovor kapitalizma ni nikoli zagovor resnice samega
kapitalizma oziroma njegovih form, kot so informacijska družba ali družba
znanja, temveč ravno zagovor vrednosti v sami pojavni obliki kapitala, kot sta
informacija ali znanje. Ampak koga ta zagovor nagovarja in kakšne so njegove
konkretne izrazne oblike? Kot vemo iz Althusserja, se (arbitraren) človeški
individuum konstituira kot subjekt izbranega oziroma prevladujočega
ideološkega nagovora/prakse, ki je specifična za vsako posamezno družbo v

14

času. Individuum je torej interpeliran v subjekt nagovora, podeljen mu je mandat,
v katerem se prepozna. Sposodimo si znan Althusserjev primer: če je individuum
interpeliran v državljana, se bo pri prečkanju ceste, ko je luč rdeča, samoumevno
odzval na klic policista: “Hej, ti tam!” (Althusser, 2018). Naša analiza se nanaša
na načine, kako poteka ideološka interpelacija danes, v kontekstu bolonjske
prenove, in tudi kakšni so prevladujoči načini življenja, ki jih potrebuje (in zato
tudi omogoča) kapitalizem za propagacijo. Danes uspeva kapitalizmu na vseh
koncih sveta preobrazba v katerokoli obliko, ki je v lokalnem okolju najbolj
produktivna (Rutar, 2014). Asimilira lahko katerikoli način življenja, seveda z
represivnimi in piarovskimi aparati močne države, ki skupaj oblikujejo in
zamejujejo potencialne subjektivnosti, ki jih kapital potrebuje. Vse družbe danes
so družbe znanja, informacij, “kritičnega mišljenja”, produktivnosti,
konkurenčnosti ipd., kar je tudi v močni zvezi s spontanim podrejanjem
posameznikov subjektivni (interpelirani) poziciji zbiralnika znanja, s tem pa se
znajdejo v močni protiteoretski poziciji, saj je teorija in “teoretiziranje” videno
kot neproduktivno, s tem pa tudi neprofitabilno ali protiintuitivno. Glede funkcije
(bolonjske) univerze skozi takšno paradigmo znanja Krašovec zapiše:

“... družba znanja je družba, v kateri stanje tehnološkega razvoja omogoča, politične
razmere pa določajo standardizacijo, kvantifikacijo in komodifikacijo kulture in
intelektualne produkcije, in v kateri poteka proces realnega podrejanja intelektualnega
in kulturnega dela kapitalu. V primeru univerze to pomeni, da ima štiri osnovne
funkcije: produkcijo višje kvalificirane delovne sile [...]; produkcijo novih
organizacijskih in menedžerskih rešitev; produkcijo statističnih raziskav, uporabnih za
namene trženja in upravljanja s prebivalstvom; in produkcijo tehnoloških inovacij za
industrijo, medtem ko klasična funkcija humanistike, (re)produkcija visoke meščanske
kulture, odpade.” (Krašovec, 2013, str. 200–201)

Prekrivalne prakse so zadnji koncept na našem popotovanju k razumevanju,
kako si je kapitalistični svetovni sistem z bolonjskim procesom priredil polje
izobraževanja za doseganje neskončne akumulacije znanstvenih tehnoloških in
upravljalnih tehnik ter tehnologij v širšem evropskem prostoru. V polju
ideologije so prekrivalne prakse vsi sekundarni mehanizmi ideoloških aparatov

15

države za doseganje – v zadnji instanci – interpelacije subjektov skozi ali v
terminološke, pravne in institucionalne okvirje svojega lastnega predmeta, na
primer “kompetenc” ali “kvalitete”, kar vodi v snovanje anket in ustanavljanje
komisij za kakovost, te pa s pozitivno povratno zanko upravičijo in ozavestijo
govor o “kompetencah” in “kakovosti”. Lahko bi rekli, da ne prinesejo večje
namembnosti od potrjevanja lastne interne logike – s pogosto in nekritično
reprodukcijo istega besedišča in položaja izjavljanj, kot da bi jim bila zunanja
(Althusser, 2018).

Prekrivalne prakse so pomembne zaradi tovrstne umeščenosti – delujejo torej
kot lepilo ali prekrivalo med vsemi akterji nekega ideološkega aparata, hkrati pa
pogosto tudi prekrivajo pogoje svojega nastanka. Na nivoju univerze pomenijo
vzpostavitev raznolikih novih vlog za študente, profesorje, birokrate, pravnike
ipd., pojavljajo pa se predvsem v obliki novih institucij in delovnih mest, novih
zadolžitev za člane študentskih svetov in vodstev fakultet, delo s pregledovanjem
in ratifikacijami dokumentov, vključevanja študentov v preverjanje kakovosti
programov itd. Te nove zadolžitve pa prinesejo tudi nove prakse, pogosto
birokratske, na primer priprave poročil, akreditacijskih dokumentacij, izvajanje
in analizo anket ipd.; v nekem naslednjem koraku se začne množično uzaveščati
tudi specifično besedišče, ki ga kaskada prekrivalnih praks vseskozi ponuja, v
našem primeru od samih začetnih premikov k paradigmam bolonjske reforme pa
do sedanjosti, ko so te prakse še kako žive ali pa se, bolje rečeno, še vedno aktivno
razvijajo. Njihov namen je čim učinkoviteje prikazati besedne zveze –
“mednarodne izmenjave”, “uporabno znanje” in “interdisciplinarne kvalifikacije
za povečanje zaposljivosti” – kot nekaj naravnega (teleološki ideal), pri tem pa se
krči prostor za vsakodnevno prevpraševanje teh ciljev, saj postajajo z
uspešnostjo prekrivanja ravno vse bolj vsakdanji. V zadnji instanci postane torej
celo govor o njih nemogoč, ne da bi uporabljali druge izraze iz iste malhe. Nujno
je torej premisliti, kako se bolonjska reforma, za katero smo že nakazali, da se
pridružuje gonilnemu momentu neoliberalnega ustroja sodobnih

16

gospodarstev/držav, vključuje v prakse subjektivizacije posameznikov in
atomizacije dela na univerzi in širše.

Kritika

“Zaradi izjemnih dosežkov v zadnjih nekaj letih postaja preoblikovanje Evrope za
Unijo in njene državljane čedalje konkretnejša in pomembnejša resničnost.
Pričakovane razširitve in poglabljanje stikov z drugimi evropskimi državami ji
dajejo še širše razsežnosti. Pri tem smo priča, kako se velik del političnega in
akademskega sveta ter javnost vse bolj zavedata, da je treba oblikovati
popolnejšo in daljnosežno Evropo, še zlasti pa okrepiti njene intelektualne,
kulturne, socialne, znanstvene in tehnološke razsežnosti.” (Bolonjska reforma –
prvi odstavek, 1999)

Na podlagi uvedenih pojmov bomo analizirali konkretne prakse in jezik
bolonjske reforme in jih povezali z neoliberalnim podrejanjem visokega šolstva.
Pri izbiri gradiva za analizo nisem bil posebej izbirčen, saj je že analiza ukrepov
za implementacijo reforme, pridodanih z vsakim komunikejem k Bolonjski
deklaraciji, nakazovala na rigidne spremembe v logiki vodenja procesa; novih
vsebinskih točk je bilo malo – npr. vloga visokega šolstva pri reševanju
gospodarskih kriz in tlakovanje poti k trajn(ostn)i rasti –, spreminjale so se
kvečjemu strategije za njihovo absorpcijo. Dokument Bolonjska prenova po
ljubljansko – Proces prenove študijskih programov na Univerzi v Ljubljani
(Svetlik, Kristl, Širok, Komljenovič, 2012) je dobrih 100 strani dolg
dokument/zbornik, ki nastane skoraj deset let po uspešni akreditaciji prvega
prenovljenega študijskega programa v letu 2004 kot prva celovita evalvacija
reformnih dosežkov, hkrati pa je v naslovu tudi skoraj izvršena, a zato (po
mnenju avtorja) nič manj duhovita prehranska metafora. Pa preverimo, ali je
Bologna po ljubljansko pravilno začinjena.

V izrazoslovju pričujočega dokumenta se pojavljajo izrazi, kot so “razumevanje
globalizacije svetovnega gospodarstva”, “vertikalno in horizontalno prehajanje

17

študentov”, “interdisciplinarne kvalifikacije, vse bolj zanimive za trg”,
“omogočanje mobilnosti”, “evropsko kompatibilni in primerljivi programi”,
“aktivna udeležba visokošolskih zavodov, učiteljev in študentov v bolonjskem
procesu”, “evropska dimenzija v visokem šolstvu”, “vseživljenjsko učenje”,
“problemsko, izkustveno, sodelovalno in projektno učenje”, “evalvacije”, “letni
izvedbeni načrti”, navsezadnje pa tudi “kompetence”. Velja omeniti, da je kot
protipomenka glagolu “biti zadovoljen” pogosto uporabljen glagol “pritoževati
se” (Nad težavnostjo in preobsežnostjo programov se na prvi stopnji študija
najbolj pritožujejo študenti…), uporaba besede “pritoževanje” pa je, v kontekstu
vrednotenja anket, vsekakor vsaj metodološka nespretnost. Kot podobna
kompenzacija deluje dualnost “je ocenil pozitivno” napram “je ocenil kritično”.

Že jezik bolonjske prenove lahko označimo za prekrivalno prakso, ampak se je
potrebno zavedati, da ima govoričenje seveda tudi materialne posledice
(navedimo samo ustanavljanje komisij za nadzor nad kakovostjo in izvedbo),
zato ni težko najti tudi drugih segmentov prenovljenega visokošolskega procesa,
ki jih lahko umestimo k prekrivalnim praksam. Ena izmed (zaradi svojega
dometa) vplivnejših praks, ki sovpada tudi z obljubo po večanju vloge študentov
kot oblikovalcev pedagoškega procesa, poteka skozi institucijo anket, ki
precedirajo in sledijo vsakemu ocenjevanju znanja. Študentje lahko prek njih
ocenijo skladnost “kompetenc” in “učnih izidov” z deklarirano akreditacijsko
dokumentacijo določenega predmeta, s tem pa postajajo sicer ideološko
naddoločene konkretne vsebine znanja merljive in primerljive, čeprav ni jasno, s
čim, razen morda s svojo lastno temporalno (reprodukcijsko) razsežnostjo
(Močnik, 2013, str. 25). Gre torej za to, da so ankete arbitrarne. To niti ni
problematično zgolj zaradi ideološke predpostavke anketiranja, še na veliko
preprostejši ravni ankete merijo naključne spremenljivke, ki so v veliki meri
same sebi namen, in na ta način ustvarjajo kvantitativno vrednost tam, kjer sploh
ni mogoča ali smiselna.

Ena od težav s tovrstnimi anketami je tudi dejstvo, da zlahka zakrijejo tisto, česar
ne merijo. Pojavi se na primer, če navedem hudomušno opazko, vprašanje: Zakaj

18

se po vašem mnenju nekateri vaši kolegi ne odločajo za udeležbo na mednarodni
mobilnosti (možnih je več odgovorov)?, pri čemer je možni odgovor zaradi
strahu pred tujino. Anketa bi zlahka vprašala tudi Zakaj se po vašem mnenju
nekateri vaši kolegi odločajo za udeležbo na mednarodni mobilnosti (možnih je
več odgovorov)?, kjer bi bil lahko ponujen odgovor zaradi strahu pred domačim.
Prav gotovo bi soočenje s to možnostjo v marsikom prebudilo čut, da gre
vendarle za slepomišenje, ki ne prevprašuje realnih težav v visokem šolstvu, kot
je beg možganov, ampak zgolj blaži institucionalne frustracije. Podobno vlogo
imajo študenti svetniki pri habilitacijah visokošolskih delavcev v akademske
nazive. Vprašanje je, kakšna je ta “kompetenca” svetnikov za vrednotenje
“kakovosti” pedagoškega dela ali vsebin, pri čemer same vsebine niso (in tudi ne
bi smele biti) nikoli pod njihovim podrobnim pregledom, saj za to niso
usposobljeni. Če gre torej strogo za subjektivno merjenje kvalitete učiteljevega
nastopa, lahko upravičeno dvomimo v namembnost omenjene prakse.

Velik problem, ki ga bolonjska reforma ne zna reševati, prav nasprotno, s svojimi
(deklariranimi) vrednotami ga poglablja ali vsaj prikriva, je atomizacija
dejavnikov izobraževanja. Atomizacija poteka v polperiferiji na vsaj treh (za naš
razmislek zanimivih) ravneh, ki otežujejo družbeno in teoretsko kohezijo (hkrati
pa polperiferno tvorbo odmika od doseganja ideala centra): na nivoju
znanstvene/akademske produkcije, materialne produkcije/cirkulacije in
osebne/bivanjske situacije. Sledi trditev, da se zgoraj našteti procesi razlikujejo
med centrom in ne-centrom ter da sočasno onemogočajo povrnitev vloge
univerze kot prostora teoretske produkcije in emancipacije (znanstvene in
materialne) produkcije ter delavstva. Atomizacija posameznika sicer ne bomo
podrobneje obravnavali, predvidena je tudi s stališča prej omenjenih vplivnih
neoliberalnih teorij Hayeka, Polanyija in Machlupa.

Na polju akademske teoretske produkcije je bil tukajšnji prostor plodovit
predvsem v 70. in 80. letih z razvojem teoretske psihoanalize in
poststrukturalistične prakse (Močnik, 2013, str. 250–253), po tem času pa sledi
postopno podrejanje svetovnim znanstvenim aparatom, s čimer se zanemari

19

specifična zgodovinska logika teoretskega razvoja in vzpostavi zunanji,
vsebinski, diktat usmeritve dela na univerzi, ki zajema tako družboslovje in
humanistiko kot naravoslovje (Močnik, 2013, str. 248)5. Povedne so na primer
prakse z naravoslovnih fakultet, kjer visoko kvalificirani raziskovalci namenjajo
velik delež svojega časa opravljanju projektov za industrijo oziroma kvalitativni
prekvalifikaciji dela za potrebe gospodarstva. Posledice teh procesov na univerzo
in javne raziskovalne institucije so vsaj naslednje:

1) fakultetni delavec, ki je plačan iz javnega denarja, subvencionira dejavnost
industrije – prek javne institucije pride torej do privatizacije znanja in sredstev
za zasebne interese –, pogosto za delo, ki ga industrija sama smatra za bolj
tveganega (za dobiček ali sicer), čemur bi lahko rekli tudi podružbljanje stroškov
(Krašovec, 2013, str. 100),

2) raziskovanje dobiva prednost pred poučevanjem (Krašovec, 2013, str. 101),

3) velik problem pri pridobivanju projektov je tudi državna znanstvena politika,
na primer delovanje ARRS, ki je bil v preteklosti že obtožen netransparentnosti
(Bezlaj, 2020), in obstoj neformalnih mrež posameznikov, ki vplivajo na
dodeljevanje sredstev za izvajanje raziskovalnih projektov6 (Breznik in Močnik,
2013);

4) vzpostavi se tekmovanje med fakulteto in raziskovalnimi institucijami za
naklonjenost zasebnih (so)financerjev.

Atomizacija na nivoju produkcije dobrin je tudi bolj izrazita na polperiferiji, kjer
so segmenti “celokupne" (nacionalne) proizvodnje medsebojno ločeni, navadno
kot podizvajalci ali izvozniki polizdelka. Podjetja in storitve se primarno
organizirajo kot reakcija na potrebo iz oddaljenega centra, v obliki direktne
naložbe interesenta ali preorganizacije obstoječih zmogljivosti kot preživetveni
instinkt neke zastarele ali nekonkurenčne dejavnosti. V nobenem od teh

5 Lahko bi torej trdili, da so te procesi že pred-bolonjski, a so bili še nadalje osmišljeni ravno s tem
procesom.
6 Tudi sicer sta jezik in vsebina vsakoletnih razpisov ARRS zanimiva za analizo.

20

primerov se kohezija na polperiferiji ne povečuje, saj z odhodom delavcev in
delavk v nova delovna okolja izginjajo tradicionalna znanja, s prihodom svežega
kapitala pa se postopoma vnašajo tudi nove paradigme organizacije dela, s čimer
kopni nadzor nad samimi pogoji dela. Tovrstne države ali regije se torej ne
ponašajo z industrijskimi konglomerati ali močno medsebojno proizvodno
povezanostjo, kot velja za visoko produktivna industrijska območja centra;
specifične lokalne dejavnosti, ki najemajo javno financirane raziskovalne
institucije (razvijalce upravljalskih in znanstvenih tehnologij), tako rešujejo
probleme kot zunanji izvajalci druge proizvodne enote, navadno iz centra, in tudi
raziskovalna dejavnost sledi tem atomizirajočim prilagoditvam kot podizvajalec
atomiziranega zasebnega kapitala. Podoben razkorak je tudi med polperiferijo in
periferijo, tudi (bivšimi) kolonijami, ki pa so prikrajšane še za reproduktivno
dimenzijo znanja – čeprav te regije pogosto imajo industrijske obrate (gre pa
skoraj vedno za nekvalitetna delovna mesta), je proizvodnja usmerjena v izvoz,
izobraževalni sistemi pa se ne morejo reproducirati, navadno zaradi
pomanjkanja financ in izobraženega kadra. Zato direktno uvažajo tudi znanje,
zelo velik delež gospodarstva pa temelji na primarni akumulaciji kapitala z
množičnih izkoriščanjem naravnih virov. Posledice so nezmožnost vzpostavitve
temeljnih industrij in socialnih sistemov ter pustošenje narave.

Temeljni problem je tudi drobljenje višje- in visokošolskega izobraževanja
(Močnik, 2013, str. 228). Na straneh MIZŠ najdemo podatke, da deluje v
slovenskem prostoru kar 5 univerz, 48 samostojnih visokošolskih zavodov in 49
višjih strokovnih šol, ki ponujajo približno 1090 programov (eVŠ evidenca
visokošolskih zavodov in študijskih programov, 2019; Programi višješolskega
strokovnega izobraževanja, 2020). V nasprotju z ambicioznimi teoretskimi
projekti, ki so živeli še v prejšnjem stoletju, je internacionalizacija in prehod stran
od lokalne misli v teoretsko polje družboslovja vnesla privlačne (empiristične)
tehnokratske prakse, ki na primer družboslovje izrabljajo za razvoj še bolj
neusmiljenih upravljalskih tehnologij, specifično 101 menedžerski program,
naravoslovje pa za vedno nove inovacije in optimizacije, in pa identitetne študije,

21

ki ponujajo priznanje za reprodukcijo družbene sestave delovne sile z
mehanizmom identitet, ali z drugimi besedami: razredna pozicija se artikulira
kot identitetna (Močnik, 2013, str. 49), s čimer se prikriva razredni boj. Zaradi
teh prekrivanj se manjša potencial za enotnost in opolnomočenje delavskega
razreda ter iskanje novih ekonomskih politik. Veliko število novih programov, ki
ponujajo raznotere “uporabne” študije, je popoln neoliberalen napad na
konzervativno in rigidno univerzo, saj ponujajo “fleksibilne” in “sodobne”
programe, bolje prilagojene hitri tržni podreditvi diplomantov, seveda za isto
število kreditnih točk. Kako naj se statutno in zakonsko rigidna, glede svoje vloge
v izobraževalnem sistemu neoliberalnega kapitalizma neodločna in zaradi
pomanjkanje skupne etike ali usmeritve idejno izčrpana univerza, ki vidi svoje
težave zgolj v nezadostnem izpolnjevanju bolonjskih zahtev, spopade s takšnimi
trendi? Naj jim po najboljših močeh sledi in opazuje vse večji zaostanek ali pa se
jim postavi po robu?

Še ena velika dilema je bolonjska internacionalizacija raziskovalne dejavnosti na
univerzah in raziskovalnih inštitutih, saj ne omenja zaščite lokalnega okolja.
Raziskovalne institucije z nezadostnim financiranjem so v tehnološkem oziroma
infrastrukturnem oziru že sicer v zaostanku glede na države centra, države
centra pa ščitijo to razliko na primer še s patentnim pravom. Internacionalizacija
in mobilnost sta morda smiselni zaradi medsebojne izmenjave pedagoških praks,
kar pa je lahko upravičeno samo zunaj okvirjev družb znanja; v družbah znanja
je pomembnejše nabiranje “kompetenc in izkušenj v mednarodnem okolju”.
Pedagoški napredki v ustaljenih okvirjih družb znanja črpajo inspiracijo iz
paradigem o optimizaciji učnega procesa in izmenjavi “uporabnih” znanj, znova
gre samo za mašilo. Omenimo pa še eno protislovje mednarodnega sodelovanja,
ki izhaja iz organizacije izobraževanja okoli medsebojnega priznavanja
kvalifikacij in pridobljenih kompetenc – po eni strani pomeni mednarodno
organizirano šolstvo odmik od lokalnih specifik, razen kjer je že sicer v službi
“lokalne” proizvodnje, na primer farmacevtske industrije v državi in njenih
mednarodnih zastopništev, po drugi strani pa se izobraževalni programi zaradi

22

lokalnih potreb po specifičnem kadru pogosto sploh ne morejo prilagoditi.
Postopki za podaljšanje akreditacije programov, ki stečejo vsakih pet let, pa tudi
sicer predvidevajo samo manjše kozmetične popravke, kot so posodobitve
seznamov študijske literature, kar pomeni, da vrednoti (sicer dve izmed večih)
mednarodnosti in mobilnosti sploh težko razložimo v okviru bolonjskih ciljev.
Izmenjave pedagoških praks morda potekajo, čeprav smo bili do namenov tega
procesa v prispevku že skeptični, ampak vsebinske prilagoditve so v resnici
težavne in tudi njihova “uporabnost” se med različnimi regijami ne prevaja vedno
zelo dobro. Mednarodnost pa lahko vodi tudi v konceptualizacijo odvečnosti
lokalnih teoretskih napredkov, raziskovanja ipd.

Nekatera druga izhodišča, ki se jih zaradi omejitev dolžine ne bom mogel
dotakniti, zadevajo podobne prekrivalne prakse. Kot primere navajam
birokratizacijo učiteljskega poklica, ki pedagoški proces zreducira na
izpolnjevanje obrazcev, vsebina oziroma konkretne pozicije znanja pa se
preobrazijo v ustvarjanje videzov (Fisher, 2009) “doseganja kompetenc”,
“implementiranja praks izkustvenega učenja” ipd. (V štirih letih študija smo na
matični fakulteti reševal dve obvezni “problemski, sodelovalni” nalogi.) Še en
velik problem je prekarizacija dela na univerzi (Bele, 2016), saj se odstotek redno
zaposlenih vztrajno zmanjšuje (Močnik, 2013), bolonjska reforma pa nima
vgrajenih specifičnih mehanizmov, ki bi ta trend prepoznali ali onemogočili.
Glede zaposlitev je univerza precej netransparentna, zaposleni za določen čas pa
so postavljeni na nemilost že izvoljenih kadrov in zato v zelo nedemokratičen
položaj, saj del njihovega obstoja na delovnem mestu zavisi tudi od njihovega
molka glede lastne situacije. Neizpolnjena je ostala tudi obljuba o krajšanju časa
trajanja študija, kar je intimno prepleteno s pešajočim socialnim položajem
študenta in s tem povezano potrebo po študentskem delu – tudi na to se bolonjski
proces in njegovi ideologi niso uspeli odzvati.

Če povzamemo: analiza jezika reforme je ključna za razumevanje miselnih
procesov, ki so vodili vnos in distribucijo bolonjskih idej za reševanje takrat še
razdrobljenega evropskega visokošolskega prostora pred nerelevantnostjo v

23

okviru novega globaliziranega sveta, kasneje pa je bil namen taistih jezikovnih
prvin tudi evalvacija predvidenih rešitev, ki pa ni ponudila kaj več kot iskanje
krivca v lastnem (nezadostnem) zanosu pri vodenju procesa. Česar univerza (ali
država) pri tem ni pripoznala, je, da so jo pri sprejemanju in spremljanju reforme
(zavedno ali nezavedno) vodile neoliberalne puhlice o neskončni rasti in
kopičenju kapitala, ki so v preteklih desetletjih za seboj pustile množico
pomanjkljivo štipendiranih ali kako drugače socialno osiromašenih študentov,
ogromen delež prekarnih oblik zaposlitev, atomizacijo udeležencev
visokošolskega izobraževanja in raziskovanja, zaradi mnoštva pravnih ter
tehničnih mašil pa je bilo onemogočeno tudi enotno odzivanje univerze na druge
težave svojih varovancev, kot so pomanjkanje poceni stanovanj ali primernih
delovnih mest za diplomante.

Namesto zaključka, možne rešitve

V pričujoči analizi bolonjske reforme sem preiskal nekatere dokumente, ki so
nastali pred implementacijo samih reformnih predlogov v nacionalne
zakonodajne okvirje, pa tudi kasnejše publikacije, ki so direktna materializacija
reformnih učinkov. Kar bode v oči, je velika diskrepanca, ki jo snovalci notranje
univerzitetne (pa tudi državne) politike čutijo med golo vsebino bolonjske
reforme in njenim izvajanjem. Čeprav smatrajo njeno vsebino za zares plemenito
etapo v razvoju pojma univerze, ni povsem jasno, ali se univerza sploh zaveda
svoje vloge v svetovnem sistemu ter odgovornosti do lokalnega okolja in ali ima
pripravljeno strategijo nadaljnjega delovanja. Pri analizi zmotijo predvsem
vprašanja, ki si jih univerza ne upa zastaviti, ali pa zgolj nikoli ne pride dlje kot
do spraševanja. Zakaj prihaja do bega možganov? Ali je študentsko delo dobro za
študente (univerzo, državo)? Ali imamo v Sloveniji dobro strukturirano
gospodarstvo? Kakšni bodo načini življenja v prihodnosti in kako se na to
pripravimo? Kaj je sploh vloga univerze v državi, kot je Slovenija?

24

Kljub že omenjenim kritikam bomo sedaj izpeljali še nekatere možne rešitve in,
kjer je to mogoče, orisali možne poti za njihovo doseganje. Če začnemo pri koncu,
bi bilo potrebno opraviti obsežno raziskavo odnosov in konkretnih delovnih
razmerij ter njihovih posledic za delavce na višje- in visokošolskih zavodih, saj
dobrih uradnih podatkov o zaposlitvah in delu zaenkrat še nimamo, vsaj ne v
obliki, ki bi omogočala kritično presojo (Struktura zaposlenih, 2018). Iz dobljenih
podatkov bi lahko razmislili o prihodnjem (in preteklem) delovanju
visokošolskega sistema zaposlovanja in praksah dotičnega sindikata, po potrebi
pa koncipirali drugačno sindikalno delovanje, če bi se specifične problematike in
interesi delavcev z različnimi statusi (doktorski študenti napram rednim
profesorjem) znotraj obstoječega, Visokošolskega sindikata Slovenije, izkazale za
antagonistične ali pa če delavci na univerzi niso opolnomočeni z znanjem o svojih
pravicah in položaju; delavca v podrejenem in socialno šibkejšem položaju je
treba vsekakor zaščititi, delavca v nadrejenem položaju je treba podvreči
smotrnejšemu preverjanju. Hkrati pa je treba visokošolsko problematiko
obravnavati v celoti, tudi skozi neizpolnjene obljube bolonjske reforme in
sprejete neoliberalne politike – za položajno različne deležnike v obstoječih
univerzitetnih strukturah moramo najti skupne imenovalce degeneracije
njihovih delovnih ali študijskih pogojev in boja proti nadaljnjemu izkoriščanju. V
tem smislu je po mnenju avtorja na razpolago še nekaj mehanizmov splošne
mobilizacije in medsebojnega opolnomočenja, predvsem pa volje.

Urejenost odnosov je tudi temelj za oblikovanje zdravih akademskih skupnosti
na nivoju univerz ali širšega prostora – poenotena etika akademskega delovanja
in teoretske produkcije ima velik pomen za doseganje namena povezane in
močne teoretske produkcije, kar je temeljna obljuba visokošolskega dela. Teorija
seveda ni podrejena “uporabnosti” svojega predmeta raziskovanja, saj je
zaprisežena resnici, in ne znanju. Omenjena pozicija pa je morda preveč
optimistična, saj na posameznih zavodih in univerzi vladajo nedemokratični
odnosi, zaradi česar je dobrodošla tudi avtonomna samoorganizacija teoretskih
praks; vsekakor je treba graditi na zanimanju udeležencev v visokošolskem

25

izobraževanju za takšne prakse. Iz tega sledi, da je treba v našem prostoru
preučiti področje teoretskih praks – s temeljitejšo evalvacijo že akreditiranih
programov in samoorganiziranih poskusov, brez uradnega kritja so tudi
nekatera področja študija, ki se dotikajo eksplicitnih problemov sodobnosti, na
primer komuniciranja znanosti in podnebnih sprememb. Premisliti in odgovoriti
je treba tudi na vprašanja, ki jih uradne ankete ne postavijo.

Novo vrednost lahko vidimo v tako imenovanem vseživljenjskem učenju, ki
predstavlja v jeziku epistemologije sodobnega kapitalističnega diskurza (torej
družb znanja) neskončno vračanje dodane vrednosti z vlaganjem svojega
človeškega kapitala, na primer v vedno nova “uporabna” znanja. Težava
tovrstnega diskurza je, da ne privede do razmišljanja o in soustvarjanja
skupnosti, ki zna premisliti in uresničevati svoje “prave” potrebe, in ne pomeni
spletanja pomenljivih in smiselnih medsebojnih odnosov, razvoja praks, kot je
odrast ipd. Tudi pri tovrstnih izidih je seveda temelj vseživljenjsko učenje,
vendar hkrati tudi odmik od denimo prekarnosti; omogočiti je treba
vseživljenjske in skupnostne projekte.

Naprej. Teoretski srenji je treba podeliti (v resnici pa si mora tudi sama izboriti)
govorniški oder pri soodločanju glede pomembnih družbenih vprašanj, obenem
pa je nujno umestiti več delovnih mest za diplomante družboslovnih in
humanističnih ved, da se začnemo spet pogovarjati in temeljiteje prevpraševati
družbeno in politično delovanje. Če se naslonim še na Kanta, je treba iz položaja
akademije pogumneje prakticirati javno rabo uma, ki pomeni (zaradi človekove
vpletenosti v procese oblikovanja življenja v skupnosti) potrebo po solidarnem
in k človeku usmerjenem raziskovanju in artikulaciji konkretne resnice
družbenega trenutka, najbolje kar v odprtem dialogu skupnosti same s seboj
(Kant, 1987; Rutar, 2016). V luči tega je bistvenega pomena še razmislek o
prihodnji vlogi tukajšnjega prostora v svetovnem sistemu. Ali lahko še
tekmujemo za mesto v svetovnem centru in ali si tega sploh želimo? Zanimiv je
razmislek o konceptu “postcentralnega” Zahoda (Breznik in Močnik, 2013), ki ga
razumem kot odpoved iskanju hegemonije Zahoda nad svetom in kapitalom ter

26

pripravo na prihodnost, kjer se odpre prostor za nove razprave, na primer o
odrasti, in samoorganiziranje gospodarskih, finančnih in samooskrbnih praks
(Latouche, 2009; Gregorčič, 2005). K tem konceptu bi štela tudi pomoč
svetovnim periferijam pri vzpostavljanju sistemov javnega zdravstva in
izobraževanja, ki bi zmanjšala potrebo zgolj po uvozu znanja in upravljalskih
tehnologij iz centra, zaživela pa bi lahko tudi lokalna misel.

Čeprav je nemogoče napovedati prihodnji razvoj dogodkov na univerzi, se
nedvomno spopadamo s problemom, ki se neusmiljeno kuha že v osnovnošolskih
in srednješolskih klopeh, torej v vseh etapah javnega prenašanja znanja in
načinov imaginacij. Z deležniki vzgoje in izobraževanja je treba v večji meri
ravnati kot s posamezniki, ki šele spoznavajo in definirajo svoje družbene vloge,
potrebe in cilje, pri iskanju prihodnosti pa je ključno, da ponovno aktivneje
razpravljamo o vlogi univerze oziroma šolstva, saj je uradna univerza trenutno
ujeta v formulacijske in besedne frustracije, ki skušajo težave pojasniti od
znotraj, na primer prek nezadostnega doseganja bolonjskih ciljev, redkeje pa
reflektirajo svojo vlogo v širšem sistemskem okvirju. Če so pretekle učiteljske
stavke pokazale, da je zanosa za organiziran sindikalni boj v Sloveniji še vedno
na pretek, pa se po drugi strani stavkovne zahteve še vedno prepogosto izražajo
zgolj glede ekonomskega položaja najštevilčnejših ali najbolj povezanih skupin
članstva – partikularne interese je tako vselej težje legitimirati in zagovarjati
pred širšim občestvom, sploh če je naš cilj organiziranost vseh segmentov
zaposlenih in celokupna emancipacija delavskega razreda za javno dobro
(Raziskovalni zvezek Cedra, 2019).

Naj zaključim z mislijo, da je pot do močno pričakovanega kolektivnega uvida
vseh razsežnosti visokošolske problematike in pomena vrednote
opolnomočenega boja še dolga in mestoma povsem neuhojena, zato se po pomoč
obračam tudi k bralcu in bralki, za aktivno udeležbo v procesih iskanja ter
artikuliranja resnice, ki je najzanesljivejši predpogoj za boljši jutri.

27

Viri

1. A., S. (2010, 14. marec). Z bolonjsko reformo študija le redki zadovoljni. RTV
Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/z-bolonjsko-
reformo-studija-le-redki-zadovoljni/225729

2. Ali veš, kaj nam prinaša novi Zakon o visokem šolstvu? (2016). Študentska
organizacija Univerze v Ljubljani. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sl/novice/ali-ves-kaj-nam-prinasa-novi-zakon-o-visokem-solstvu

3. Althusser, L. (2018). Ideologija in ideološki aparati države. Ljubljana: Založba
/*cf.

4. Balibar, E. (2011). Citizen Subject: Foundations for Philosophical
Anthropology.

5. Bele, T. (2016, 12. februar). Akademski prekariat. [radijski posnetek]

Ljubljana: Radio Študent. Dostopno prek

https://radiostudent.si/univerza/kaj-pa-univerza/akademski-prekariat

6. Bembič, B. (2013). Kdo se boji postvarele humanistike? V Z. Skušek (ur.), Kaj
po univerzi? (str. 213–222). Ljubljana: Založba /*cf.

7. Bezlaj, Z. (2020, 7. februar). Raziskovanje po vezah. [radijski posnetek].

Ljubljana: Radio Študent. Dostopno prek

https://radiostudent.si/politika/kultivator/raziskovanje-po-vezah

8. Bolonjski Proces 2020 – evropski visokošolski prostor v novem desetletju.
(2009). Komunike konference evropskih ministrov, pristojnih za visoko
šolstvo. Leuven in Louvain-la-Neuve. Dostopno prek
http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/do
kumenti_visokosolstvo/Bolonjski_proces/Leuven-komunike_SI.pdf

9. Breznik, M. in Močnik, R. (2013). Univerza in znanost v sodobnem
kapitalizmu. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str. 103–166). Ljubljana:
Založba /*cf.

28

10. Culiberg, L. (2013). Somrak univerze. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str.
7–18). Ljubljana: Založba /*cf.

11. eVŠ evidenca visokošolskih zavodov in študijskih programov. (2019).
Direktorat za visoko šolstvo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Dostopno prek https://www.gov.si/teme/evs-evidenca-visokosolskih-
zavodov-in-studijskih-programov/

12. Evropski visokošolski prostor: Skupna deklaracija evropskih ministrov za
izobraževanje, zbranih v Bologni 19. junija 1999. (19. 6. 1999). Dostopno
prek
http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/doc/do
kumenti_visokosolstvo/Bolonjski_proces/Bolonjska_deklaracija_slo.pdf

13. Fisher, M. (2009). Capitalist Realism: Is There No Alternative? London: John
Hunt Publishing.

14. Freire, P. (1970). The “banking” concept of education. Dostopno
prek http://puente2014.pbworks.com/w/file/fetch/87465079/freire_ba
nking_concept.pdf

15. Gregorčič, M. (2005). ¡Alerta roja! Teorije in prakse onkraj neoliberalizma.
Ljubljana: Študentska založba.

16. Hanžič, S. (2016, 16. december) Več denarja za visoko šolstvo. Delo. Dostopno

prek https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/vec-denarja-za-visoko-

solstvo.html

17. Kant, I. (1987). Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?. Filozofski
Vestnik, 8(1), 9–13. Dostopno prek https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-
vestnik/issue/view/320/83

18. Košak, K. (2014, 7. januar). Linearno varčevanje. Mladina. Dostopno prek
https://www.mladina.si/152423/linearno-varcevanje/

29

19. Krašovec, P. (2013). Neoliberalizem in družba znanja. V Z. Skušek (ur.), Kaj
po univerzi? (str. 59–102). Ljubljana: Založba /*cf.

20. Krašovec, P. (2013). Univerza in družbena reprodukcija. V Z. Skušek (ur.), Kaj
po univerzi? (str. 167–207). Ljubljana: Založba /*cf.

21. Latouche, S. (2009). Preživeti razvoj. Ljubljana: Založba /*cf.

22. Lizbonska konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski
regiji – The Lisbon Recognition Convention, sestavljena 11. aprila 1997 v
Lizboni, v Sloveniji v veljavi od 29. maja 1999. Dostopno
prek https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/-
/conventions/rms/090000168007f2c7

23. Lukšič, A. (2002). Vloga države pri zagotavljanju nacionalnih interesov.
Teorija in praksa, 39(6), 1017-1027. Dostopno prek http://dk.fdv.uni-
lj.si/db/pdfs/tip20026luksic.pdf

24. Mlakar, P. (2015, 25. maj). Od uvedbe bolonjske reforme študenti študirajo
dlje in so manj zaposljivi. Dnevnik. Dostopno prek
https://www.dnevnik.si/1042713555

25. Močnik, R. (2013). Zasedba v gluhi lozi. V Z. Skušek (ur.), Kaj po univerzi? (str.
19–58). Ljubljana: Založba /*cf.

26. Močnik, R. (2013). Konec univerze, zmaga visokega šolstva. V Z. Skušek (ur.),
Kaj po univerzi? (str. 223–260). Ljubljana: Založba /*cf.

27. Programi višješolskega strokovnega izobraževanja. (2020). Dostopno

prek https://cpi.si/poklicno-izobrazevanje/izobrazevalni-

programi/programi/vsi/

28. Raziskovalni zvezek Cedra, št. 2. (2019). Kranj. Center za družbeno
raziskovanje.

30

29. Rebughini, P. (2014). Subject, subjectivity, subjectivation. Dostopno
prek https://www.researchgate.net/publication/264466714_Subject_sub
jectivity_subjectivation

30. Rutar, D. (2014). Učenje in kapitalizem [Videoposnetek]. Dostopno prek
https://www.youtube.com/watch?v=OSQ0g9DnC9s

31. Struktura zaposlenih. (2018). Univerza v Ljubljani. Dostopno prek
https://www.uni-
lj.si/univerza_v_stevilkah_2017/dobrodosli_na_univerzi/ struktura_zaposl
enih/

32. Svetlik, I., Kristl, J., Širok, M., Komljenovič, J. (2012). Bolonjska prenova po
ljubljansko. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Dostopno prek
https://www.researchgate.net/publication/258871890_Bolonjska_prenova
_po_ljubljansko

33. Uvalić, M. (2018). The rise and fall of market socialism in Yugoslavia.

Dostopno prek https://doc-research.org/2018/03/rise-fall-market-

socialism-yugoslavia/

34. Villa, G., C. (2017). Nova država za nov svetovni red. Ljubljana: Založba /*cf.

35. Wallerstein, I. in drugi (2000). Kako odpreti družbene vede. Ljubljana:
Založba /*cf.

36. Žužek, L., M. (2018). Bolonjska reforma od ideje do izvedbe [magistrsko
delo]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana. Dostopno prek
https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=113084&lang=slv

31

Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem
nadzora

Neja Berger

Povzetek: V prispevku razvijem tezo, da je specifična vrsta odlašanja (ki jo
poimenujem temačno odlašanje) pravzaprav družbeni mehanizem, ki
posameznice in posameznike programira tako, da ti za določen družbeni razred
(lastnikov informacij) proizvedejo čim več informacij v sklopu neplačanega dela,
ki ga doživljajo kot odlašanje od nekega »produktivnejšega« dela. Mehanizem
poskrbi tudi za nadoknadenje tega, kar doživljajo kot »produktivnejše« delo, s
katerim so odlašali, od česar profitira podoben družbeni razred kot od
neplačanega dela znotraj odlašanja. Temačno odlašanje tako posredno spreminja
»neproduktivni« prosti čas v produktivni neplačani delovni čas proizvajanja
informacij, po navadi na račun počitka, igre, zabave in druženja. S tem se uveljavi
tudi kot mehanizem nadzora; s ponotranjenim delovanjem biooblasti razpršena
telesa mnoštva disciplinira k poenoteni profitabilni proizvodnji informacij,
pomaga pri novih razsežnostih vidnosti subjekta in bogati kategorije, po katerih
se skrajno individualizirani (in hkrati popolnoma homogenizirani) razvrščamo
pod še nikoli tako bogato Normo. Pelje nas naproti čedalje bolj odtujenim
eksistenčnim formam populacije, ki doživlja čedalje več desubjektivacije brez
prave subjektivacije.
Ključne besede: odlašanje, produkcija informacij, delo, prosti čas,
individualizacija

32

Uvod

Kolegice in kolegi, tako smo uporabni, da se čutimo nesposobne, in tako koristni,
da se čutimo krive. Z vsakim izpitnim obdobjem bomo mnogi spet iskali rešitve
za »problem« odlašanja. Obstaja velik nabor literature in razmišljanj o psihologiji
odlašanja in še večji nabor literature, ki naj bi bila uporabna za »samopomoč«,
samodiscipliniranje in uspešno premagovanje vzorcev odlašanja, v katere se
ujema čedalje večji delež ljudi, študentke in študenti pa smo gotovo med ciljno
publiko tovrstne literature. Takšni pogledi poskušajo pomagati individuu, da sam
reši problem neuspešnega razporejanja časa, za katerega se predpostavlja, da je
kriv sam, tako kot za vse ostale »disfunkcionalnosti« v svojem avtobiografskem
projektu. Posameznica lahko z vlaganjem truda in napora torej premaga
določeno »disfunkcionalnost« v zvezi z odlašanjem in se počuti manj krivo,
doživlja manj stresa in posledično izboljša poleg svoje produktivnosti (ki je v teh
scenarijih glavni ideal in opredeljena kot samo nasprotje odlašanja) tudi svoje
zdravje in počutje.

Redko pa se razmišljanja v omenjeni pop-literaturi dotikajo preizpraševanja
sistema in pogojev, v katerih je nastalo toliko »disfunkcionalnih« posameznikov.
Ali res lahko vzorce, ki namesto počitka prinašajo toliko dodatnega stresa,
zreduciramo na »lenobo«? Obstaja stereotip o razvajeni milenijski generaciji, ki
ni nikoli izkusila pomanjkanja ali »vojaške discipline«, kar jo je naredilo
»razvajeno« in slabo organizirano. A če opažamo, da se določena
»disfunkcionalnost« pojavlja pri čedalje večjem deležu populacije, gre prej kot za
disfunkcijo morda enostavno za funkcijo nekega družbenega mehanizma.
Medtem ko so nam dognanja iz določenih smeri psihologije lahko v pomoč pri
razumevanju stiske odlašajoče posameznice, želim v tem prispevku
prerazporediti glavne akterje proučevanja. Namesto da bi se spraševala o
posamezniku, ki ima disfunkcijo odlašanja, se želim spraševati o odlašanju, ki
opravlja funkcijo skozi posameznika.

33

Svoje teze o odlašanju kot neplačanem delu in mehanizmu nadzora predstavim
in argumentiram v tretjem poglavju, po tem ko v drugem predstavim teoretski
okvir, znotraj katerega razvijam svoje razmišljanje. Še pred tem pa razmišljam o
vrstah odlašanja in razjasnim koncept temačnega odlašanja.

I. Opredelitev temačnega odlašanja

Obstajajo različne vrste odlašanja, a mene bo zanimala predvsem ena, temačna
podvrsta, ki subjektu povzroča največ občutkov krivde, sramu in razočaranja nad
sabo. Popolno temačno odlašanje se zgodi, ko so izpolnjeni naslednji pogoji:
opravilo, s katerim odlašamo, doživljamo kot pomembno; »pomembnost« pa je
tu opredeljena bolj kot ne izključno v razmerju do grajenja lastne biografije, torej
do tega, kakšen doprinos ima specifična naloga oz. opravilo oz. delo k doseganju
ciljev, ki si jih kot individuum zadajam v svoji biografiji, na poti k svojemu
»samouresničenju«. To pomembno opravilo je po navadi znotraj domene
določene vrste nematerialnega dela oziroma ustvarjanja novih informacij ali
znotraj domene samostojnega učenja ter študijskega dela (ali drugih načinov
investiranja v pridobivanje kulturnega kapitala). Z opravilom nismo seznanjeni
do te mere, da bi bili vnaprej prepričani o načinu izvedbe in času, ki ga bomo
morali posvetiti izvedbi, da bo ta uspešna. Odlašanje z rutinskimi opravki, kot so
gospodinjska opravila ali plačevanje položnic na zadnji dan roka, nam v samem
času odlašanja ne povzročajo hudega stresa, saj natančno vemo, kako bomo
odlašano nalogo opravili in koliko časa bomo zanjo porabili. Čas, ki ga porabimo
za odlašanje z nepomembnimi ali rutinskimi opravili, pa je po navadi preživet
brez občutkov krivde, sramu in zaskrbljenosti; in moja domneva je, da so tudi
aktivnosti, ki se izvajajo v tem času odlašanja, v veliki meri drugačne kot pri
temačni vrsti in imajo drugačen doprinos tako k posameznikovemu
subjektivnemu doživljanju tega časa kot tudi k ohranjanju sistema. Naslednji
pogoj za »optimalno« temačno odlašanje zadeva prepuščenost lastni organizaciji.
Morda obstaja nek od zunaj zapovedan rok za izpolnitev naloge, v nekaterih

34

primerih pa si tudi rok postavimo sami. A organiziranje procesa izvajanja naloge
ali izdelovanja končnega produkta je prepuščeno naši »svobodni« organizaciji
časa.

S čim pa ključno ustvarimo teren, na katerem se ta temačnost udejani, zaživi in
kar najbolje izpolni svojo funkcijo? Ko si v svojem urniku za opravljanje prej
opisane vrste opravila odredimo določen čas s samozapovedjo. Čas, ki je
zaznamovan z namero iz preteklosti, se v sedanjosti obnaša drugače. S
pomembno nalogo lahko odlašamo tudi na način, da se zavestno odločimo, da jo
bomo prestavili na prihodnost in da bomo do takrat počeli specifične druge reči.
Čeprav je čas, ki mine do tiste prihodnosti, še vedno čas odlašanja, se temačnost
na takšnem terenu težko razživi. Ko pa vstopimo v zaznamovan čas, v čas, ki smo
ga v preteklosti dodelili opravljanju pomembne naloge, in ko ta čas sproti
namenjamo drugim aktivnostim, ki jih ne doživljamo kot produktivne, pa je vsaka
sekunda, minuta in ura tega časa doživeta kot ponovna odločitev za odlašanje,
kot ponovno razočaranje sebe in svojih pričakovanj, kot ponoven val krivde in
sramu. V teh pogojih, ko sproti kršimo samozapovedane ukaze, pa postanemo
najljubši plen temačnega odlašanja. Ta v nas vzbuja občutke krivde, sramu,
razočaranja, stresa in pritiska, včasih celo gnusa do sebe; prinese kratkotrajne in
dolgotrajne posledice za naše mentalno in fizično zdravje ter občutek neuspeha
v biografskem projektu. Medtem ko se dogaja, pa nas sili v nadaljnje ponavljanje
istega vzorca, ki se kaže kot pobeg pred procesiranjem čedalje večje stiske.

Ni nujno, da so izpolnjeni prav vsi pogoji, ki sem jih naštela, da doživimo temačno
odlašanje, saj ima ta kar nekaj različic. Ti pogoji opisujejo zgolj najbolj optimalne
okoliščine, v katerih mehanizem prosperira, najbolj ključna okoliščina pa je
predvsem zaznamovanost časa z namero. Bolj ilustrativno gre enostavno za
situacije, v katerih zavrnemo vsa tista povabila na kave, kosila, druženja in si ne
vzamemo časa za kuho, rekreacijo, skrb zase, ker se vnaprej odločimo, da bomo
danes pač »produktivni«, in ostanemo doma pri delu. Ob frustraciji izpolnjevanja
naloge, ob izgubi fokusa, ob občutku izgube nadzora nad količino dela ali preden
z nalogo sploh začnemo, pa nas – po navadi z istim orodjem, s katerim opravljamo

35

to nalogo: računalnikom (ali njegovo kompaktno različico, pametnim telefonom)
– premami neka vsebina. Ta vsebina se kaže kot neškodljiva, saj je kratka in od
nje ne pričakujemo, da nam bo vzela veliko časa, ki smo ga vnaprej predpisali
delu. A kmalu nas potegne druga in za njo tretja enota vsebine, dokler se pobeg
pred delom ne začne spreminjati v strah pred vrnitvijo k njemu, saj se ob vsaki
novi enoti nabere še več krivde, in še večjim občutkom izgube nadzora. Tako se
nam kopičijo »izgubljeni« dnevi, ki jih mnogi nadoknadijo s krivde polnimi
delovnimi nočmi (torej na račun spanca) ali pa na račun prihodnjih druženj in
sprostitev, ki jih je treba odpovedati. Temačno odlašanje torej na koncu sploh ne
povzroča nujno manj časa, posvečenega delu, s katerim odlašamo, ampak
predvsem poskrbi, da je ta čas usmerjen v aktivnosti (oz. bolje pasivnosti), od
katerih večinoma profitira določen družbeni razred (razred lastnikov informacij,
ki ga opredelim v drugem poglavju). Temačnost označuje to specifično situacijo
sprotnega odlašanja v času, ki smo ga vnaprej dodelili določenemu delu. Veliko
manj stiske nam povzroča odlašanje od dela, če smo se zanj vnaprej odločili,
planirali in izvedli določeno aktivnost, počitek, zabavo, sprostitev, čeprav bi »bilo
bolje, da bi zdajle delali«. Vseeno lahko občutimo krivdo ob »odločitvi« za
odlašanje, a fokus je nato usmerjen v predvideno aktivnost in ni razloga, da bi
vsako minuto doživljali kot ponovno razočaranje samih sebe, saj se v tistem
trenutku ni vedno mogoče »vrniti k delu«. Aktivnosti izven temačnega odlašanja
(tudi če jih dojemamo kot neke vrste odlašanje) pa so verjetno raznovrstnejše,
povzročajo manj odutujenosti pri posameznici in so za razred lastnikov
informacij manj profitabilne.

Menim, da obstaja pomemben trend naraščanja temačnega odlašanja; in ker
številčno naraščajo družbene skupine, ki so najboljše tarče mehanizma, in ker se
izboljšujejo tehnologije in tehnike, s katerimi operira. In če za trenutek opustimo
hipotezo o »leni mladini«, s čim bi bilo lahko povezano čedalje večje pojavljanje
tega temačnega odlašanja in kako le to prispeva k ohranjanju sistema?

36

II. Pot do postmoderne paralize

V tem delu eseja bom analizirala teorije določenih družbenih sprememb,
pomembnih za razvoj nadaljnje argumentacije o svojih tezah glede temačnega
odlašanja. Pogoji za razcvet mnogih vrst odlašanja so se razvili ob masovni
decentralizaciji delovnega prostora in fleksibilizaciji delovnega časa, v
sodelovanju z hitrim razvojem novih tehnologij, ki so v lasti specifičnega
družbenega razreda lastnikov informacij. Nekaj pozornosti moramo torej nujno
posvetiti zamegljenemu prehodu v »sodobnost«, ki kar ne neha potekati nekje od
70. let 20. stoletja dalje. Osredotočila se bom predvsem na vidika informatizacije
produkcije in individualizacije (ter z njo povezane standardizacije in
normalizacije) posameznika.

II.I Informatizacija produkcije in sprememba narave dela

»Postmodernizacija« in »informatizacija produkcije« (Hardt in Negri, 2003, str.
231) prineseta prehod od dominance sekundarnih sektorjev gospodarstva k
terciarnim, hkrati pa tudi na sekundarnih in primarnih sektorjih pustita nov
pečat, tako v obliki novih tehnologij in organizacije dela, kot v obliki novega
»gospostva« in hierarhije proizvodnje. Ta nova hierarhija se nanaša tudi na
globalno hierarhijo proizvodnje, ki je čedalje bolj enotna, povezana v ogromno
mrežo, ki jo je mogoče s pomočjo novih tehnologij upravljati v virtualnem
prostoru. Ideal novega modela vključuje nenehno in neposredno komuniciranje
med proizvodnjo in potrošnjo ter »dramatično decentralizacijo proizvodnje«
(prav tam, str. 242). Tovarniška mesta se izpraznijo in geografsko razpršijo po
svetu na lokacije z ohlapnimi socialnimi ter okoljevarstvenimi zakonodajami, še
bolj razpršeno pa je lahko čedalje bolj prevladujoče nematerialno in afektivno
delo. Proizvodnja se razprši in ustvari potrebo po bolj centraliziranem
upravljanju in načrtovanju; nadzor se centralizira v novih središčih, globalnih
mestih, osredotočenih na finance in trgovino, od koder se upravlja in usmerja
globalna mreža proizvodnje. Hardt in Negri prepoznata »strukturo in upravljanje

37

komunikacijskih mrež« kot »bistvena pogoja za proizvodnjo v informacijski
ekonomiji« (prav tam, str. 244). Globalno informacijsko infrastrukturo vidita kot
kombinacijo demokratičnega modela interneta in oligopolističnega mrežnega
modela oddajniškega sistema, le da je internet, odkar je izšlo njuno delo Imperij,
veliko večino svoje »demokratičnosti« dokončno izgubil, glede na to, da je večina
informacij posredovanih z njim ali proizvedenih znotraj njega, zdaj privatna last
nekega novega, čedalje močnejšega kapitala.

Pa sploh še gre za »kapital«? McKenzie Wark (2019) v delu Capital Is Dead
predlaga tezo o koncu kapitalizma in nastopu nove stopnje razrednih odnosov.
Tako kot je lastništvo kapitala vzpostavilo dialektiko med delavci in kapitalisti, je
komodifikacija informacij vzpostavila novo vrsto razrednih odnosov med
proizvajalci informacij in njihovimi lastniki – med hekerskim in vektoralističnim
razredom1. Hekerski razred predstavljajo vsi, ki proizvajajo nove informacije,
nimajo pa sredstev za realizacijo njihove vrednosti. Vektoralistični razred so
lastniki informacijskih vektorjev 2 – »pravnih in tehničnih protokolov za
pretvarjanje obilice (informacij) v redkost« 3 , »infrastrukture, po kateri so
informacije speljane skozi čas in prostor«4 (Wark, 2019, str. 45). Komodifikacija
informacij je ustvarila odločilno spremembo in torej odločilno nove proizvajalne
sile ravno zaradi specifične ontologije informacij. Blago je redko oziroma
omejeno, informacije pa »hočejo biti svobodne« (Wark, 2019, str. 42), zaradi
tehnološkega napredka jih je možno poceni hraniti, množiti in prenašati v vse
smeri. Komodifikacija tega obilja informacij najprej zahteva vzpostavitev
koncepta intelektualne lastnine, ta pa ravno zaradi »izmuzljivosti« informacij
potrebuje transnacionalno pravno regulacijo. S to vzpostavitvijo informacije
postanejo privatna lastnina in prinesejo nov razredni odnos med vektoralističnim
razredom, ki ima v lasti sredstva za realizacijo vrednosti informacij, in hekerskim

1 ang. »the hacker class«, »the vectoralist class«.
2 Izraz si avtorica izposodi od Paula Virilia, koncept, ki ga z njim opisuje, pa je bližje delu Harolda
Innisa (Innis, H. The Bias of Communication, Toronto: University of Toronto Press, 2008).
3 ang. »the legal and technical protocols for making otherwise abundant information scarce«
4 ang. »the infrastructure on which information is routed, whether through time or space«

38

razredom, ki teh sredstev nima v lasti (in ki načeloma opravlja poklice, v katerih
je glavna naloga proizvajanje informacij).

Tipi novih informacij, ki jih proizvaja hekerski razred, so zelo različni in zato »si
težko zamišljamo, kaj imajo skupnega pisatelj, znanstvenica, umetnik,
inženirka«5 (Wark, 2019, str. 48). Vsi pa proizvajajo neke vrste intelektualno
lastnino; to si pogosto lasti vektoralistični razred, in tudi če določene pravice do
nje ohranijo hekerji, v veliki večini primerov ne morejo sami realizirati vrednosti
informacij, ki so jih proizvedli. Narava hekerskega dela je drugačno od
»delavskega« – delavec v tovarni proizvaja enake enote blaga, informacije pa so
lahko komodificirane (poblagovljene) le, če so dovolj drugačne od že obstoječih
enot. Zato mora hekerka iz enakosti informacij proizvajati drugačnost, iz »starih«
informacij proizvajati »nove« (Wark, 2019, str. 13). Heker porablja svoj čas
drugače od delavca ali kmeta, da sproducira nove enote blaga (informacij), saj
morajo biti te vedno znova »originalne« in drugačne od prejšnjih enot. Veliko
manj predvidljivo je, koliko časa bo heker porabil za novo enoto. Vložena čas in
trud pri vsaki novi enoti variirata in ostajata neopredeljiva ter nepredvidljiva.
Narava dela hekerskega razreda se je razširila po vseh vrstah institucij, ki urejajo
proizvodnjo in družbo (seveda poleg že obstoječih oblik proizvodnje, ki pa niso
nujno izginile, a so se vseeno prilagodile novim spremembam oziroma zavzele
novo mesto v hierarhiji sistema).

Informacij, ki se jih da prevesti v ekonomski, socialni in kulturni kapital, v
sredstva nadzora in nasploh od katerih se da profitirati, pa ne proizvajajo samo
»poklicne« hekerke. Kot ključni mehanizem nadzora nove politične ekonomije
informacij6 avtorica predstavi asimetrijo informacij7 (Wark, 2019, str. 2). Danes
je popolnoma vse postalo informacija. Vsak od nas je na primer v zadnjih nekaj
dneh konstantno generiral (torej na nek način proizvajal) nove informacije. Ob
obisku trgovine informacijo o potrošnji, zabeleženo v statistiki trgovine, ki bo s

5 ang. »We have a hard time thinking what the writer and the scientist and artist and the engineer
have in common.«
6 ang. »information political economy«
7 ang. »asymmetry of information«

39

pomočjo informacij drugih potrošnikov postala uporabna za nadaljnje strategije
poslovanja. Ob uporabi storitev, ob bančnih transakcijah, ob kulturnem
udejstvovanju, ob pasivnem spremljanju televizijskih oddaj, predvsem pa ob
vsakem stiku z »mrežo«, »medmrežjem«, spletom. Ob naši komunikaciji z
bližnjimi in daljnimi, ob raziskovanju, ob gledanju vsebin, ob ustvarjanju vsebin,
ob vsakem mežiku, kliku in dotiku monitorja. Ustvarili smo torej morje
informacij. To morje smo v zameno za druge informacije podarili. Kaj smo dobili
s prejetimi informacijami? Določeno storitev, določen proizvod, določen občutek,
tudi določeno subjektivacijo. Kaj pa se je zgodilo z informacijami, ki smo jih tako
pridno generirali? Končale so v agregatu8 (Wark, 2019, str. 55) v privatni lasti,
kjer so postale najmočnejše orožje za napovedovanje (in s tem zapovedovanje)
prihodnosti. Postale so na primer del algoritmov, s katerimi se vsakemu
potrošniku ponujajo po meri narejeni oglasi, del algoritmov, s katerimi treniramo
umetno inteligenco ali s katerimi vzpostavljamo revolucionarne oblike nadzora.
Informacijo lahko proizvedem jaz, a izmuzne se mi že med tem, ko nastaja.
Informacij samih (v situacijah, ki sem jih uporabila za ilustracijo) nimamo v lasti
njihovi proizvajalci, niti nimamo v lasti sredstev, s katerimi je te informacije moč
pretvoriti v kapital, moč, nadzor, stvarjenje, uničenje. Vektoralistični razred je
razred, ki profitira od »poklicne« hekerske kreativnosti. Vektoralistični razred pa
so tudi (kar bo za naše nadaljnje razmišljanje še posebej pomembno) lastniki
informacijsko orientiranih megapodjetij, ki realizirajo vrednost informacij, ki jim
jih »nepoklicni hekerji« podarimo s »potrošniškim« delom informacijske
proizvodnje v zameno za preživljanje časa na njihovih delih interneta. Tem delom
interneta pa se je praktično nemogoče izogniti.

Profitabilne vrste odlašanja postajajo čedalje bolj prevladujoče, saj se ponujajo
čedalje bolj prevladujočemu družbenemu razredu, ki revolucionarno drugače
opravlja in doživlja delo. Hekerski razred je en način opredelitve in diferenciacije
delavcev, ki opravljajo čedalje bolj prevladujoče vrste nematerialnega dela. Hardt

8 ang. »aggregate«

40

in Negri v Imperiju definirata nematerialno 9 delo kot »delo, ki proizvaja
nematerialne dobrine, kot so storitev, kulturni proizvod, znanje ali
komunikacija« (2003, str. 239) in predstavita tri tipe nematerialnega dela. Prvi
tip je informatiziran aspekt industrijske proizvodnje in torej novi načini
komunikacije, delovanja in odnosov znotraj nje. Drugi tip je »nematerialno delo
analitičnih in simbolnih nalog« (prav tam, str. 241) in zajema proizvajanje
storitev in znanj, komunikacijo in kulturno proizvodnjo. Tretji tip pa je afektivno
delo oziroma proizvodnja ali manipulacija efektov, kamor avtorja uvrščata
zdravstvene oziroma negovalne storitve in zabavno industrijo, saj obe
manipulirata z občutki in odzivi. Wark v svojo opredelitev zajema večino dela, ki
ga Hardt in Negri opišeta kot nematerialnega, in ga postavi v skupno kategorijo
glede na vsebino te »nematerialnosti« – ta vsebina pa so informacije.

Pojem, ki poskuša zajeti podobne kategorije dela (z večjim poudarkom na
digitalnem aspektu) je tudi virtualno delo10. Ursula Huws ga opredeli kot plačano
ali neplačano delo, ki se izvaja z uporabo kombinacije digitalnih in
telekomunikacijskih tehnologij oziroma ki proizvaja vsebino za digitalne
medije11. Juliet Webster in Keith Randle dodata, da je virtualno delo tudi delo,
posredovano prek spletnih tehnologij, ki ga organizirajo z dislokacijo in
redistribucijo v nove delovne prostore (2016, str. 5). Vzpon virtualnega dela
prepoznata kot posledico popolne integracije digitalnih tehnologij v vse aspekte
življenja v kombinaciji z ostalimi spremembami v naravi dela, ki sta jih prinesla
deindustrializacija in pozni globalizirani kapitalizem.. Virtualno delo zajema
predvsem ogromna področja »kreativne industrije« in vseh ostalih oblik
plačanega ali neplačanega dela v povezavi z digitalnimi vsebinami
(multimedijska produkcija, prevajanje, novinarstvo, pisanje, industrija

9 Pri definiranju nematerialnega dela se nanašata na »Immaterial Labor« Maurizzia Lazzarata v
Virno, P. in Hardt, M. (ur.). Radical Thoughts In Italy. Minneapolis: University of Minnesota Press,
1996, str. 133–147.
10 ang. »virtual work«
11 V: Huws, U. (2012). Technical Annex to Memorandum of Understanding for EU COST Action
on the Dynamics of Virtual Work. Brussels: EU Co-operation in the field of Scientific and Technical
Research; povzeto po Webster in Randle (2016, str. 5).

41

videoigric, razvoj in programiranje, kreiranje digitalnih vsebin, računovodstvo in
finance, mikronaloge klik-delavcev12 itd.).

Jasno je torej, da se dogajajo veliki premiki v oblikah poklicev, naravi dela,
identiteti delavca. Kot najpomembnejše značilnosti virtualnih delavk Webster in
Randle (2016) naštejeta mobilnost in razpršenost, prekarnost ter brezmejnost.
Delo ni več vezano na specifičen prostor, časi tovarne (in kmalu tudi pisarne) se
poslavljajo in delo je čedalje manj vezano na lokacijo. Delo je lahko povsod, kjer
je lahko računalnik. Hardt in Negri opozarjata na programiranje našega
razmišljanja, ki ga prinaša računalnik, ki se uveljavlja kot univerzalno orodje:
»Interaktivni in kibernetski stroji postajajo nova proteza, ki je integrirana v naše
telo in mišljenje, ter leča, skozi katero naša telesa in mišljenje redefiniramo«
(2003, str. 239). Razmišljamo kot računalniki in odprti smo za nove posodobitve
programske opreme in konstantno prilagajanje skozi interaktivnost.

Prekarnost pa ni značilna le za poklice virtualnih delavcev, ampak se celoten trg
dela vztrajno segmentira na čedalje redkejše ostanke trga dela iz časa
industrijske družbe, kjer delavce in delavke še varuje socialno pravo na eni strani
in na »fleksibilno-pluralni trg podzaposlenosti družbe tveganja« (Beck, 2009, str.
208) na drugi. Študentke in študenti v vedno daljšem socialnem moratoriju
izobraževanja13 smo z negotovimi zaposlitvami preko študentskih napotnic (ki
so nemalokrat prikrita delovna razmerja) pomemben del prekarne delovne sile,
čedalje bolj negotov pa postaja naš »trajen« prehod iz študentskega življenja na
že omenjen segmentiran trg dela. Prehod, še tako samoumeven generaciji naših
staršev, ko je diploma pomenila zaposlitev za nedoločen čas z vsemi varovalkami

12 Ang. »clickworkers«. Klik-delavci so delovna sila, ki (po navadi na spletnih »crowdsourcing«
platformah) opravljajo kratke naloge, za katere so (pod)plačani na minuto ali nalogo. Naloge
vključujejo prepoznavanje predmetov na slikah, odgovarjanje na vprašanja, »reagiranje« na
različne vsebine, testiranje, itd.
13 Ali pa morda niti ne gre več toliko za moratorij, kot za »generator trajnih in individualiziranih
življenjskih stilov, ki delno nadomeščajo tradicionalno odraslost«, kot je že leta 2008 opažala Ule
in kot postaja vsako leto bolj verjetno. Glej Mirjana Ule, Za vedno mladi?: socialna psihologija
odraščanja.

42

socialnega prava, je za večino današnjih absolventk in absolventov postal
»tveganj polna siva cona labilne podzaposlenosti« (prav tam, str. 218).

Obsojenost na čedalje daljšo (ali celo vseživljenjsko) dobo prekarnosti v
kombinaciji s pičlimi možnostmi odkritja najemniškega stanovanja, ki ne bo
povzročilo takojšnjega bankrota, so precej slabi pogoji za vzpodbujanje te
»nesposobne generacije, da se končno ekonomsko osamosvoji od staršev«.
Negotovost prihodnosti, zakamuflirana v »prihodnost tisočerih priložnosti«, pa
na mlade generacije, že tako čedalje bolj zaznamovane s hekerskimi poklicnimi
potmi, prinaša še več pritiska za »samoizpolnjevanje« in »investiranje vase«. Na
čim več različnih področjih naj bi se udejstvovali, izpopolnjevali in vsak dan učili
novih atraktivnih veščin, da se bomo v prihodnosti počutili čim bolj kompetentne
v vlogi univerzalnih fleksibilnih prekarcev. Preveliko število možnosti znotraj
»investicij vase«, ki imajo navidezno hudo težo za naš prihodnji položaj v družbi,
pa je pogosto idealna past za marsikatere možgane. Namesto v »produktivnost«
vlaganja vase pogosto zapademo v cikle preizpraševanja, nezmožnosti odločanja
in paralize ter ohromelosti, v kateri smo med drugim odlična tarča tudi za
mehanizem temačnega odlašanja. To pa me pripelje k analizi drugega
pomembnega polja teorije, s pomočjo katerega bomo lažje razumeli našo
situacijo.

II.II Individualizacija in normalizacija

Namenimo nekaj pozornosti prehodu v prisilo prevzemanja odgovornosti in
nadzora za vsako odločitev in izid v sklopu možnosti, na katere ne moremo zares
vplivati. Zygmunt Bauman prepozna v protislovju med pravico do
samouveljavitve in zmožnostjo nadzora družbenih okolij, ki omogočajo tako
samouveljavitev, glavno protislovje tekoče moderne 14 (Bauman, 2002). To
protislovje ubesedi tudi kot prepad med položajem »posameznikov de iure« in

14 Ta pojem uporablja za opredelitev sodobnosti – še vedno torej kot moderno, a novo, tekočo
moderno, v nasprotju s prejšnjo trdo, zgoščeno moderno.

43

njihovimi možnostmi, da postanejo »posamezniki de facto« (prav tam, str. 42–
50). Zapovedano nam je torej, da smo posamezniki – prosti trg, družbene
spremembe, demokracija in potrošniška izbira pa so nas »osvobodili« do te mere,
da si sami »kujemo svojo usodo«, pišemo svojo biografijo. Izbiramo med nešteto
možnostmi in za izbiro prevzamemo odgovornost, med vsem tem odločanjem pa
pozabimo, da je bilo karkoli vnaprej vzpostavljeno, pogojeno, omejeno, da so bile
možnosti, čeprav jih je bilo tako ogromno, vseeno vnaprej določene in jih nismo
sami priklicali v obstoj iz čistega niča.

Ulrich Beck prepozna sodobno individualizacijo kot kategorijsko spremembo v
razmerju individuuma do družbe, kot »nov modus podružbljanja« (2009, str.
189). Po splošnem modelu individualizacije, kot ga prepozna Beck, ta poteka v
treh korakih, na treh dimenzijah. Najprej se zgodi korak osvoboditve iz vnaprej
danih družbenih vezi (dimenzija osvoboditve), nato izguba tradicionalnih
varnosti (dimenzija odčaranja), in nato nova vrsta vključevanja v družbo
(dimenzija nadzorovanja oziroma reintegracije) (prav tam, str. 190). Poudari, da
je treba ta splošni, ahistorični model »osvoboditev – izguba stabilnosti –
ponovna vključitev« diferencirati še vzdolž druge dimenzije, in sicer glede na
objektivni življenjski položaj v nasprotju s subjektivnim doživljanjem
individualizacije, na katero se osredotoča, ko se vpraša, »kateri tip biografije se
uveljavi v razvitih pogojih trga dela« (prav tam, str. 191). Novost (še vedno
aktualnega) individualizacijskega vala 1980-ih let Beck prepozna v tem, da ga na
reprodukcijskem področju »ne prestreže več nobena socialna referenčna enota«.
Če so v prejšnjih »valih« pri tretjem koraku na primer razredi nadomestili
stanove ali kasneje družinske vezi nadomestile razredne, pa tokrat ne more priti
do ponovne »ugnezditve« 15 in posledično »posameznik ali posameznica
postaneta sama življenjsko-svetna reprodukcijska enota družbenega« (prav tam,
str. 193). Čedalje manj smo odvisni od drugih in zdi se, da individuum zdaj sam
samcat načrtuje in organizira svoje življenje. A kar omogoča individualizacijo,
vsiljuje standardizacijo in povsem novo stopnjo odvisnosti od trga in določenih

15 Izraz »ugnezditev« si izposojam od Baumana (2002, str. 44).

44

družbenih institucij: »Tradicionalne vezi in preskrbovalne navezave«
posameznik zamenja za »prisile trga dela in potrošne eksistence ter
standardizacije in nadzora, ki so v njih vsebovane« (prav tam, str. 194).
»Individualizirani zasebni obstoj« postaja vedno bolj odvisen od razmerij in
pogojev, na katere ne moremo pretiroma vplivati (prav tam, str. 194). Odvisni
smo od trga dela, izobraževalnih institucij, potrošnje, socialnega prava in neštetih
drugih institucij in dejavnikov in izključno znotraj, zaradi njih in z njimi si lahko
utiramo tisto navidezno svobodno pot k »samouresničenju« ali k čemerkoli že
stremimo dandanes. To nas hkrati naredi bolj odvisne od trga kot kadarkoli prej
in bolj podvržene institucionalnem nadzoru naših položajev, hkrati pa nas
standardizira, saj si te tako »različne« poti utiramo z istimi mediji, z istimi
institucijami, odvisni od istega trga. »Institucionalni življenjski vzorci« (prav tam,
str. 195) nadomestijo prejšnje vezi družinskih ritmov in razrednih kultur in
določajo »prelomnice« in življenjske procese posameznika z institucionalnimi
odločitvami.

Tu lahko potegnemo vzporednice tudi s Foucaultom in disciplinsko oblastjo.
Disciplinska oblast dresira in uporablja sile, nad katerimi oziroma v razmerju s
katerimi vzpostavlja oblast, »[d]resira gibljive, zmešane, neuporabne množice
teles in sil v mnogovrstnost individualnih elementov« (Foucault, 2004, str. 189),
izdeluje individue, ki postanejo hkrati predmet in orodje izvrševanja oblasti.
Disciplino izvršuje z dispozitivi, ki prisiljujejo z delovanjem pogleda; popoln
disciplinski aparat predstavlja panoptikon16, kjer bi en pogled lahko videl vse,
oblast pa izvajajo subjekti sami nad seboj, že ker bi pogled lahko bil tam.
Naslednji pomembni element disciplinske oblasti je »normalizacijska sankcija«
(prav tam, str. 197), v obravnavi katere se nam znova pokaže povezava med
individualiziranjem in standardiziranjem. Po Foucaultu kaznovalnost
disciplinskih ustanov ravno s primerjanjem, diferenciranjem, hierarhiziranjem
in torej individualiziranjem hkrati vzpostavlja »oblast Norme«, ki velja za vse. Ta
normalizacijska oblast individualizira s tem, ko omogoča »merjenje odmikov,

16 Kot ga zasnuje Jeremy Bentham in v Nadzorovanju in kaznovanju teoretsko razvije Foucault.

45

določanje ravni, ugotavljanje posebnosti« in tako vzpostavi sistem stopenj
normalnosti, na katerega se »diferencirani« individui uvrščamo. Ravno
klasificirana uvrščenost, znotraj katere je jasno, kako se razlikujemo od drugih
(kako smo individualizirani), pa ne more obstajati, če ti drugi ne bi bili uvrščeni
znotraj istega sistema stopenj normalnosti. Zato oblast Norme hkrati sili k
homogenosti in ravno z individualizacijo (ki ne more potekati izven nje) določa
pripadnost homogenemu družbenemu telesu (prav tam, str. 204). Nadziranje
postane torej normaliziranje, ki individualizira, in s tem, ko vzpostavi sistem za
individualiziranje, tudi homogenizira (in torej standardizira), saj se vsi
razporejamo po istem sistemu. Disciplinska oblast v izvrševanju oblasti
popolnoma obrne ekonomijo vidnosti, vidna ni več oblast, viden je subjekt (prav
tam, str. 208). Subjekt pod oblastjo, ki se kaže s pogledom, postane objekt, saj se
brez vidnosti subjekta oblast nad njim ne bi mogla izvajati. Individualnost se
postavi tudi v dokumentarno polje, o posamezniku nastajajo arhivi, zapisi,
podatki, ocene, meritve, kar subjekt še bolj spreminja v merljiv objekt in
vzpostavlja primerjalni sistem. Opazovan, opisan in individualiziran ni več
znamenit človek, oblast postaja anonimna, tisti, ki se na njih izvršuje, pa so
najbolj individualizirani.

Do kako zelo ekstremnih razsežnosti pa smo pripeljali individualizacijo ter
normalizacijo in razširili meje institucij, ki kreirajo arhive opazovanih individuov
v današnjem času? Težko si je predstavljati, kako bi bila lahko naša
individualnost še bolj osvetljena, podokumentirana, zabeležena, arhivirana in
primerjana znotraj Norme, kot je v dobi interneta, v dobi, ko se je nadziranje že
pred časom preselilo izven meja institucij. Hardt in Negri pišeta o družbi nadzora
kot naslednji stopnji disciplinarne družbe, po Deleuzovi interpretaciji Foucaulta
(Hardt in Negri, 2003).17 Mehanizmi družbene komande v njej postajajo čedalje
bolj »demokratični«, »razporejeni skozi možgane in telesa državljanov« (prav
tam, str. 32). Načini družbene vključitve/izključitve, ki se v disciplinarni družbi

17 Foucault v svojih delih ne artikulira prehoda od disciplinarne družbe k družbi nadzora, avtorja
se referirata na predvsem na Deleuza v Deleuze, G. Foucault. Pariz: Minuit, 1986.

46

vzpostavljajo predvsem skozi institucije (zapor, šola, bolnišnica itd.), so v družbi
nadzora čedalje bolj ponotranjeni v samih subjektih, oblast pa se izvaja prek
»strojev, ki neposredno organizirajo možgane (komunikacijski sistemi,
informacijske mreže itd.) in telesa (sistem blaginje, nadzorovanje aktivnosti
itd.)«. Pri družbi nadzora gre torej za stopnjevanje in širjenje normalizacijskih
aparatov disciplinarnosti, ki jih opisujem v prejšnjem odstavku, s tem da se »v
nasprotju z disciplino nadzora skozi fleksibilne in nestalne mreže širi daleč
onstran strukturiranih mest družbenih institucij« (prav tam, str. 32). Na prehodu
v družbo nadzora se »realizira nova paradigma oblasti, definirana s
tehnologijami, ki prepoznavajo družbo kot sfero biooblasti18. Medtem ko so v
disciplinarnih družbah učinki biopolitike 19 delni, saj disciplinarnost
posameznico fiksira znotraj institucije, v družbi nadzora oblast postane
popolnoma biopolitična, prežame zavesti in telesa posameznic in jih obravnava
ter organizira v »totalnosti njihovih aktivnosti« (prav tam, str. 33) ter tako
upravlja s produkcijskimi močmi mnoštva.

V procesu delovanja družbe nadzora in skrajne individualizacije zaznavanje
postane ahistorično in zasebno, osredotočeno nase, na oblikovanje lastnega
življenja (Beck 2009, str. 199). Institucije pogojujejo in zaznamujejo vse nas, a te
zaznamovanosti ne doživljamo kolektivno, temveč jih ponotranjamo v lastno
zasebno sfero. Družbeno-institucionalno ustvarjena tveganja in protislovja se
subjektivirajo in obravnavajo le znotraj individualnih položajev in življenje
postane »biografsko razreševanje sistemskih protislovij« (prav tam, str. 201).

18 Foucault opredeli biooblast kot oblast nad življenjem, »upravljanje s telesi in preračunljivo
vodenje življenja«, ki se začne vzpenjati v obdobju klasicizma z disciplinskimi institucijami in
politično obravnavo natalitete, javnega zdravja, dolžine življenja, preseljevanj itd. Gre za »izbruh
različnih in številnih tehnik za dosego podvrženosti teles in nadzora nad prebivalstvom«
(Foucault, 2010, str. 134). Biooblast »ureja družbeno življenje iz njegove notranjosti« in »lahko
doseže učinkovito komando nad celotnim življenjem populacije šele takrat, ko postane
integralna, vitalna funkcija, ki jo vsak posameznik/ica prostovoljno sprejme in reaktivira« (Hardt
in Negri, 2003, str. 32).
19 Foucault loči dva pola razvoja biooblasti; eden se osredotoča na telo kot stroj in »vključuje
procese oblasti, ki označujejo disciplino anatomo-politike človeškega telesa«. Drugi se osredotoča
na telo-vrsto, telo, »ki služi kot opora biološkim procesom: množitvi, rojstvom in umrljivosti,
stopnji zdravja, trajanju življenja, dolgemu življenju, z vsemi pogoji, ki lahko spreminjajo te
procese; nase jih prevzame cela vrsta posredovanj in urejevalnih kontrol: neka bio-politika
prebivalstva« (Foucault, 2010, str. 133).

47

Tako postanemo družba posameznikov in v takšni družbi »so le drugi
posamezniki« (Bauman, 2002, str. 40). Tekoča moderna je naklonjena kritiki in
vključevanju kritične misli in dejavnosti, a hkrati ostaja sistem popolnoma imun
na posledice tega vključevanja, polni smo torej kritike, a kritike, ki je »brezzoba«,
svojih problemov pa nismo zmožni združiti v celoto, ki je večja od vsote svojih
delov (prav tam, str. 47), četudi so si podobni ali jih rešujemo skupaj, na koncu
jih še vseeno odnesemo s seboj, podprti le z nasveti ali zavedanjem, da tudi drugi
individui sami bijejo svoje bitke v podobnih okoliščinah. Tako zelo sami in
nemočni smo postali, hkrati pa postavljeni v »položaj potencialno trajnega
zavzemanja stališča« (Beck, 2009, str. 200), opredeljeni kot oblikovalci sveta, ki
naj poleg odgovornosti za celoten potek lastnih biografij nase vzamemo še
odgovornost za karseda modre potrošniške odločitve, ki naj, če se le da, nekako
ne bi prispevale h krutostim, izkoriščanju in uničevanju okolja.

To je torej na kratko predstavljen teoretski okvir, ki ga podajam kot teren za
iskanje odgovorov na vprašanja o naših navidez individualnih anksioznostih in
»disfunkcijah«, kot alternativo iskanju vzrokov v liniji argumentacije, ki se glasi
nekako tako kot »milenijci so pač nesposobni«.

III. Odlašanje kot neplačano delo in mehanizem nadzora

III.I Odlašanje kot neplačano produktivno delo

Moja glavna teza v tem miselnem eksperimentu je, da odlašanje čedalje bolj
opravlja funkcijo zagotavljanja neplačanega produktivnega dela, ki je posebej v
interesu vektoralističnemu razredu, kot ga opredeli Wark. Vektoralistični razred
v tej zgodbi vedno zmaga, saj profitira tako od specifične profitabilne vrste
odlašanja, ki postaja prevladujoča, večinoma pa tudi od (s krivdo pospešene)
»produktivne« energije, ki se posledično usmeri v delo, s katerim se je odlašalo.
Za usmerjenje v profitabilno odlašanje je najbolj primerna družbena skupina
hekerskega razreda (in širše opravljalcev hekerskih nalog), zato je ta družbena
skupina programirana tako, da največ odlaša na specifičen profitabilen način.

48

Odlašanje drugih družbenih skupin je pogosto manj profitabilno, a lastniki naših
informacij že ustvarjajo vedno nove tehnologije in načine, kako profitirati od
vseh vrst odlašanja in nasploh vseh vrst tako imenovanega »prostega časa«.

Programiranje populacij tako, da se da kar najbolje profitirati od njihovih
»zasebnih« življenj, od njihovih »prostočasnih« aktivnosti, je pomemben gradnik,
ki ohranja pri življenju ekonomski sistem, odvisen od neskončne potrošnje,
porabe in rasti. Neko novo profitabilno vrsto odlašanja pa razumem kot posebno
orodje za programiranje »prostega« časa tako, da je to še posebej profitabilno za
določene akterje in sicer za lastnike informacij. Moja teza je, da od temačnega
odlašanja najbolj profitira t. i. vektoralistični razred, zaradi ogromne količine
informacij, ki jih odlašajoči proizvedemo v času takšnega odlašanja.
Predpostavljam namreč, da obstaja velika kvalitativna razlika med
prostočasnimi aktivnostmi, ki se jih poslužujemo med vsemi drugimi oblikami
odlašanja (ali pač tistega ostanka časa, ki ga doživljamo kot »prostega« in ne le
kot vmesnega), in pa med aktivnostmi temačnega odlašanja, ki se generirajo
sproti v času, za katerega skoraj do zadnje minute ne obupamo, da se bo
spreobrnil v »produktivni« čas. V takšnem zaznamovanem času se kot najbolj
prikladne ponujajo ravno aktivnosti (oziroma pasivnosti), povezane predvsem z
digitalnimi vsebinami, saj privabljajo s kratkimi odseki vsebine, za katere imamo
občutek, da še imamo čas. Potihoma pa se kratki odseki začnejo seštevati.

Delo, katerega kvaliteta na koncu večinoma ne utrpi prehude škode, ustvarja
profit za druge ali pa prispeva k investicijam v naš kulturni kapital, s katerim se
poskušamo prebiti do enega ali drugega mesta, opremljenega z družbenim
statusom, po katerem hrepeni naša biografija. Temačno odlašanje pa poskrbi za
to, da čim več svojega »nedela« posvetimo aktivnostim, ki so profitabilne za
lastnike informacij. Menim, da je temačno odlašanje možno misliti kot
mehanizem znotraj sodobnega režima, ki si prisvaja čas, ki ga posamezniki
doživljajo kot nedelo, in ga usmerja v aktivnosti, ki so profitabilne za
informacijska megapodjetja. Te aktivnosti so profitabilne, ker posameznice z
njimi proizvajajo informacije, ki si jih prilastijo podjetja. Podjetja imajo v lasti

49