Paradigma - Zbornik LDŠ

III. študenti in študentke, ki imajo doma že aktivno okužene družinske člane,

IV. študenti in študentke, ki še vedno opravljajo študijske obveznosti ali dela na
fizični lokaciji (prakse; terenske in laboratorijske vaje; diplomska,
magistrska in doktorska raziskovalna dela);

V. študenti in študentke, ki so na kraj bivanja vezani zaradi opravljanja
študentskega dela,

VI. študenti in študentke, ki so v domačem okolju tarča kakršne koli oblike
nasilja;

VII. študenti in študentke, ki jim študentski dom predstavlja edino okolje
prilagojeno njihovim posebnim potrebam.« (Študentski svet stanovalcev,
2020)

Študentski svet stanovalcev je še opozoril, da študentski domovi niso bili žarišča
okužb. Poostren hišni red v študentskih domovih je zagotavljal višje higienske
standarde, vse od zunaj vnešene okužbe so bile hitro izolirane, širjenja med
stanovalci pa niso zaznali. Zaradi preselitve izvedbe študija na splet se je tudi
velika večina študentov vrnila na svoja stalna prebivališča, saj so jim domače
razmere to omogočale. V domovih so ostale le tiste skupine študentov, ki jim
stalno prebivališče ne nudi možnosti za varno, nemoteno ali drugače urejeno
bivanje. Ocenili so, da je takih skupin študentov med 15 in 20 %, oceno pa so
postavili glede na interno anketo, ki so jo stanovalcem poslali predstavniki
domov. Tolikšen odstotek stanovalcev ne predstavlja tolikšne stopnje
ogroženosti, da bi študentski domovi lahko postali žarišče epidemije.

Na MIZŠ so se na pismo odzvali še isti dan in v ponedeljek, 2. 11. 2020, na
sestanku s sopodpisniki pisma zagotovili, da bodo predlagane kategorije izjem
dodatno preučili v sodelovanju s skupino strokovnjakov z Nacionalnega inštituta
za javno zdravje in se zavezali, da bodo spremembe odloka predlagali vladi, česar
pa niso storili. MIZŠ je za vmesno obdobje upravam študentskih domov sicer

100

predlagal ad hoc rešitev, ki seveda ni sistemska: da naj po svoji lastni presoji in
individualno obravnava prošnje študentov, ki so v študentskih domovih ostali.

Moje osebno doživljanje zaprtja študentskih domov

Sama sem zaprtje študentskih domov, neživljenjskost obeh vladnih odlokov in
fiasko odločevalcev, ki je s svojimi ukrepi zgolj poglobila osebne stiske
najranljivejših, občutila tudi na lastni koži.

Moj stalni naslov se namreč nahaja v zaselku na Primorskem, kjer je
infrastruktura pomanjkljiva. Cesta je makadamska, pitne vode ni, ampak nam iz
vodovoda občasno pridejo napolniti štirno, telefonski signal je zaradi bližine
meje s Hrvaško zelo slab ali pa predvsem vezan na hrvaško omrežje, žičnega
interneta seveda sploh ni. Skratka, na mojem stalnem naslovu so bivalni pogoji v
strogem smislu v redu – imamo elektriko, bojler za toplo vodo itd., nimam pa
nikakršnih pogojev za študij na daljavo. Do leta 2020 me dejstvo, da na stalnem
naslovu nimam interneta, ni toliko motilo; za osnovnošolske in srednješolske
obveznosti internet takrat še ni bil potreben – med študija pa sem začela vedno
pogosteje ostajati tudi med vikendi v študentskem domu. Ko sem šla domov k
staršem, mi je navadno prijal ta mir brez »stika s civiliziranim svetom«, ki sem ga
izkoristila za poglobljeno branje študijske literature, predvsem med izpitnimi
obdobji. Sčasoma pa sem seveda v procesu odraščanja in osamosvajanja svoj
stalni naslov tudi vedno manj dojemala kot svoje domovanje, domov sem le še
»hodila na obisk«. Zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s covidom-19
se je letos študij preselil na splet; na magisteriju imam v zimskem semestru
večino tedna predavanja prek aplikacije Zoom, internet potrebujem tudi za
dostop do digitalnega arhiva knjižnice Univerze v Ljubljani ter za oddajanje
seminarskih nalog preko e-pošte ali spletnih učilnic. Poleg študijskih obveznosti
imam na največje slovensko univerzitetno mesto in na komunikacijske kanale, ki
temeljijo na internetni povezavi, vezane tudi razne obštudijske dejavnosti, svoj
prosti čas in hobije. Vrnitev na stalni naslov zato zame sploh ni bila realna opcija:

101

na razpolago sem imela ali kršenje vladnega odloka o zaprtju študentskih domov
ali pa kršenje neke druge zakonodaje s tem, da bi odšla za to začasno obdobje –
za katero nihče ne zna predvideti, koliko časa bo trajalo – živeti »na črno« na kavč
h kateremu od kolegov.

V prvem valu sem v študentskem domu ostala zaradi okužbe s koronavirusom:
kljub temu da česa takšnega vladni odlok seveda ni predvidel, so mi iz uprave
ŠDL sporočili, da so takšna navodila moje osebne zdravnice o samoizolaciji in
priporočila NIJZ v času epidemije hierarhično višje od vladnih ukrepov. Po izteku
simptomov se na stalni naslov tako in tako ne bi mogla vrniti, saj javnega prevoza
ni bilo, svojega prevoznega sredstva pa nimam, zato sem lahko z bivanjem
nemoteno nadaljevala. V drugem valu pa sem z dokazovanjem objektivnih
razlogov, zakaj se na stalni naslov ne morem vrniti, imela mnogo več težav. Vladni
odlok namreč ni predvidel situacije, da nekdo na stalnem naslovu nima pogojev
za študij na daljavo.

Uprava ŠDL mi je zato na mojo prošnjo po nadaljnjem bivanju v študentskem
domu odgovorila le to, da razume mojo situacijo, vendar da smo odlok skupaj
dolžni spoštovati in izvajati. Zabeležili so moje razloge, so pa me dolžni opomniti,
da ti razlogi ne spadajo med z odlokom določene izjeme. Pomagal ni niti poziv iz
mojega območnega centra za socialno delo. V študentskem domu sem torej
ostala, zavestno prekršila vladni odlok in za to dejanje pravzaprav sama nosim
odgovornost. Odgovor na prošnjo sem dobila šele 21. 2. 2021, ko mi je uprava
ŠDL sporočila, da je končno celostno preučila mojo prošnjo in na podlagi s strani
MIZŠ podane avtonomije presodila, da je moja situacija iz objektivnih razlogov
upravičena za nadaljnje prebivanje v študentskem domu v času uradnega zaprtja.

Zaključek

Z zaprtjem študentskih domov v času epidemije covida-19 se je zgodil odvzem
začasnega prebivališča s predpostavko, da bodo za študente tako ali tako
poskrbeli starši. Brez razmisleka, da so se v času študija v njihovih sobah na

102

domačem naslovu morda že naselili mlajši sorojenci in da študenti med občasnim
obiskom doma prespijo na kavču. Brez upoštevanja, da v celotni Sloveniji ni
stoodstotne pokritosti z internetno povezavo in da študij na daljavo ni mogoč v
ruralnih okoljih. (RTV, 2020) Brez razmisleka, da študenti v času študija ne zgolj
študirajo, ampak jih na fizično lokacijo vežejo tudi druge obveznosti.
Ukrepi so se zgodili brez dvostranske komunikacije s študenti in brez poznavanja
dejanskega stanja. In zgodili so se čez vikend, v času, ko institucije nimajo uradnih
ur, zato se študenti v stiski niso uspeli na nikogar obrniti po pomoč. Predvsem pa
so se ukrepi v drugem valu ponovili v nespremenjeni obliki, kljub opozarjanju na
obstoječe pomanjkljivosti s strani več različnih organizacij.
Študenti so bili med epidemijo tudi med prvimi, ki so izgubili primarni vir
dohodka – študentsko delo. Ker pa je slednje brez pravice do bolniškega dopusta
in drugih delavskih pravic, študenti tudi niso bili upravičeni do državne pomoči;
če k temu ne štejemo dvokratnega solidarnostnega dodatka v višini 150 evrov, s
katerima si večina študentske populacije ni zmogla pokriti položnic niti za en
mesec.
Študentska populacija med epidemijo vedno bolj tone v socialno-ekonomsko
dno. Če je boj za preživetje in boj za lastno streho primarna preokupacija
študentstva, je na mestu vprašanje, koliko časa bodo fakultete sploh še imele
priliv oseb, ki želijo oziroma uspejo študirati. Brez študirajočih bodo namreč
izobraževalne, raziskovalne in znanstvene dejavnosti zamrle. Oziroma: preživele
bodo zgolj tako, da bo izobrazba postala dosegljiva le finančno dovolj
preskrbljenim. Izobrazba kot vstopnica za boljši jutri bo dostopna le še tistim, ki
imajo svojo sedanjost finančno že zagotovljeno.

103

Viri

1. Gril, A., Bijuklič, I. in Autor, S. (2018). Evroštudent VI. 2016 – 2018. Socialni

in ekonomski položaj študentov v Evropi. Nacionalno poročilo – Slovenija.

Dostopno prek

https://www.eurostudent.eu/download_files/documents/EVROSTUDENT_

VI_Porocilo_SLO.pdf

2. Kje bomo pa jutri spali? (2019). Zahteve; dostopna stanovanja za vse. [Objava
na Facebooku] Dostopno prek
https://www.facebook.com/kjebomopajutrispali

3. Kuhar, L. (2015). “Vsi bi študirali, nihče ne bi delal.” O mitu študentskih
privilegijev. Razpotja. Dostopno prek http://old.razpotja.si/vsi-bi-studirali-
nihce-ne-bi-delal/

4. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2020)
Državne štipendije. Dostopno prek www.gov.si/teme/drzavna-stipendija/

5. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2020, 25. 10.) Začasna
sprememba namembnosti študentskih domov. Dostopno prek
www.gov.si/novice/2020-10-25-zacasna-sprememba-namembnosti-
studentskih-domov/

6. O bedi študentskega življenja: z ekonomskega, političnega, psihološkega,
seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za
njegovo izboljšanje. (2018) Situaconistična Internacionala. Acerbic
distribution.

7. Oddaja Odmevi. (2020, 6. november). Šola na daljavo in (ne)dostopnost do
interneta [televizijska oddaja]. Ljubljana: Radiotelevizija Slovenije Dostopno
prek https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174730605?s=mmc

8. Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov. (2020). Dostopno prek
https://www.stud-dom-

104

lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/pravilnik_o_subvencioniranju_biva
nja_studentov_-_neuradno_precisceno_besedilo_st._9.pdf

9. Rajgelj, B. (2020). Pravno mnenje o nezakonitosti odloka o začasni prepovedi

zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in

samostojnih visokošolskih zavodih. Dostopno prek

https://twitter.com/brajgelj/status/1239586245224935424?lang=en

10. Petrič, T. (2019, 26. februar). Oddaja Svet [televizijska oddaja]. Ljubljana:
Kanal A. Dostopno prek https://www.24ur.com/novice/slovenija/ker-ne-
dobijo-sobe-v-studentskem-domu-stanujejo-v-hostlih.html

11. Sharan, S. S. (2019, 1. oktober). Stotič ponovljeno: Prav mi študentke in
študenti smo univerza. Dostopno prek www.rtvslo.si/univerza100/izza-
katedre/stotic-ponovljeno-prav-mi-studentke-in-studenti-smo-
univerza/499550

12. Statistični urad Slovenije. (2020a). Stopnji tveganja revščine (12,0 %) in
socialne izključenosti (14,4 %) v 2019 nižji, prag tveganja revščine višji.
Dostopno prek www.stat.si/StatWeb/News/Index/8895

13. Statistični urad Slovenije. (2020b). Vpis študentov v višješolsko in
visokošolsko izobraževanje, Slovenija, študijsko leto 2019/2020. Dostopno
prek www.stat.si/statweb/News/Index/8802

14. Šenica, B. (2019, 23. september). Kje bomo pa jutri spali? Outsider. Dostopno
prek https://outsider.si/blaz-senica-kje-bomo-pa-jutri-spali/

15. Študentski dom Ljubljana. (2020a). Letni program dela javnega zavoda
študentski dom Ljubljana za leto 2020. Dostopno prek http://www.stud-
dom-lj.si/sites/www.stud-dom-
lj.si/files/letni_program_dela_zavoda_za_leto_2020.pdf

105

16. Študentski dom Ljubljana. (2020b). Moj študent. Interna aplikacija
Študentskega doma Ljubljana za obveščanje svojih stanovalcev. Dostopno
prek https://student.sd-lj.si/notification/inbox

17. Študentski dom Ljubljana. (2020c). O zavodu. Dostopno prek www.stud-
dom-lj.si/zavod/o-zavodu

18. Študentski dom Ljubljana. (2020d). Stroški bivanja. Dostopno prek
www.stud-dom-lj.si/domovi/stroski-bivanja

19. Študentski dom Ljubljana. (2020e). Zgodovina. Dostopno prek
http://www.stud-dom-lj.si/zavod/zgodovina

20. Študentski svet stanovalcev Študentskega doma Ljubljana. (2020, 15. marec).
Odziv Študentskega sveta stanovalcev na odlok vlade o zaprtju [...] [Objava
na Facebooku]. Dostopno prek www.facebook.com/%C5%A0tudentski-
Svet-Stanovalcev-1528921420761077

21. Univerza v Ljubljani. (2020). Univerza v številkah. Dostopno prek www.uni-
lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/univerza_v_stevilkah/

22. Uradni list RS. (2020). Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s
področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih
zavodih. Dostopno prek https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-
rs/vsebina/2020-01-0568?sop=2020-01-0568

23. Vrečer, N. (2015). »V jutri brez tistih, ki so uničili včeraj!« Študentska gibanja
leta 1968 in akterji gibanja v Ljubljani med letoma 1968 in 1972 [diplomsko
delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

24. Volk, L. (2020, 20. 11.). “Študentsko delo. Brez obiskov na fakultetah, brez
študentskih domov, brez dela.” Mladina, št. 47, str. 12.

25. Zabukovec, M. (2020a, 20. november). Niti po pismu stanovalcev se ni nič
spremenilo. Delo, str. 11.

106

26. Zabukovec, M. (2020b, 30. marec). »Prek hišnika smo dobili obvestilo, da se
moramo v 24 urah izseliti« Pristojno ministrstvo za izobraževanje: To ni
deložacija. Delo. Dostopno prek www.delo.si/lokalno/ljubljana-in-
okolica/preko-hisnika-smo-dobili-obvestilo-da-se-moramo-v-24-urah-
izseliti/

27. Zabukovec, M. (2020c, 2. november). Študenti opozarjajo na stiske, vlada jih
poziva k večji odgovornosti. Delo. Dostopno prek
https://www.delo.si/lokalno/ljubljana-in-okolica/studenti-opozarjajo-na-
stiske-vlada-jih-poziva-k-vecji-odgovornosti/

28. Za starše. (b.d.) Državne štipendije 2019 – višina in datumi izplačil. Dostopno
prek https://zastarse.si/socialni-transferji/drzavne-stipendije-2019-visina-
in-datumi-izplacil/

29. Zavod Študentska svetovalnica. (b.d.) Socialna varnost. Dostopno prek
https://www.svetovalnica.com/pravno-podrocje/socialna-varnost

107

Odnos Študentske organizacije Univerze v
Ljubljani do stanovanjske problematike v
Ljubljani in nekatere možnosti ukrepanja

Dora Kavčič, Ula Kranjc Kušlan, Marko Miočić

Povzetek: ŠOU v Ljubljani ima v svojem poslanstvu in ustanoviteljskih
dokumentih namen reševanja in blaženja problemov, s katerimi se soočajo
študentje na različnih področjih – med njimi tudi z dostopnostjo stanovanj in
pomanjkanjem stanovanjske politike v državi. Kot samostojno telo naj bi ŠOU v
Ljubljani pomagala študentom zvišati svoj življenjski standard tam, kjer
študentom državne institucije ne nudijo zadostne podpore (npr. finančne).
Stanovanjsko problematiko smo avtorji prepoznali kot eno izmed bolj perečih
eksistencialnih vprašanj študentov, saj ima velik vpliv na kakovost in dostopnost
študija v Ljubljani: cene najemnin se višajo, študentje pogosto najemajo s
prekarnimi najemnimi pogodbami, cenovno dostopen najem pa v večini
primerov ponujajo le študentski domovi, ki so trenutno prezasedeni, bivanje v
njih pa v času pandemije COVID-19 ni zanesljivo. Zato smo raziskali, kakšen
odnos ima ŠOU v Ljubljani do reševanja in pomoči študentom v teoriji in v praksi.
Vlogo ŠOU v Ljubljani smo prepoznali kot nezadostno in prepoznali možnosti,
kako bi ta lahko ukrepala, na treh nivojih: na dolgoročnem in na kratkoročnem
nivoju ter kot zagovornika študentov v javnosti.
Ključne besede: stanovanjska problematika, študentski domovi, ŠOU v Ljubljani

108

Uvod

V članku raziskujemo odnos Študentske organizacije Univerze v Ljubljani do
eksistencialne problematike študentskega bivanja v Ljubljani. Študentje se
trenutno soočamo s pomanjkanjem postelj v študentskih domovih ter
naraščajočimi cenami tržnega najema. Bivanje v Ljubljani postaja vse bolj
nedostopno, kar posledično zmanjšuje kvaliteto študija in v nekaterih primerih
onemogoči študij nasploh, problema nedostopnosti stanovanj za študente ter
druge prebivalce občine pa državni ali mestni organi ne naslavljajo dovolj hitro
in učinkovito. Kot primere tega lahko izpostavimo, da so bili zadnji trije
študentski domovi zgrajeni v letu 2006, da občinska uprava spodbuja
turistifikacijo mesta, kar zvišuje cene najema, obenem pa je Javni stanovanjski
sklad Mestne občine Ljubljana leta 2020 razpisal samo 30 stanovanj, namenjenih
za mlade, po zaključku razpisa pa je bilo prejetih 482 vlog (JSSMOL, 2021).

ŠOU v Ljubljani se trenutno financira iz koncesijske dajatve na študentsko delo, s
čimer predstavlja tisti organ študentov, ki se lahko zavzema za rešitve skupnih
problemov med študijem. Od koncesijskega prispevka dobi Študentska
organizacija Slovenije za svoje delovanje delež 3,795 odstotka, tretjino tega pa
nameni financiranju ŠOU v Ljubljani. Za primerjavo: dodatna koncesijska dajatev,
ki je namenjena gradnji in obnovi študentskih domov ter odplačevanju posojil
namenjenih za sofinanciranje gradnje in prenove študentskih bivalnih
zmogljivosti v Republiki Sloveniji, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, znaša
le 2 odstotka. Študentske organizacije torej operirajo s stalnim financiranjem,
načeloma namenjenim odgovarjanju na stiske študentske skupnosti.

K temu se zaveže ŠOU v Ljubljani v svojem statutu:

»Cilji združevanja [študentov v ŠOU v Ljubljani] so zastopanje in
uresničevanje interesov študentov, urejanje vprašanj skupnega pomena
in solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb v skladu z zakoni ter z
namenom izboljševanja študijskih in socialnih razmer, z razvijanjem
drugih interesnih dejavnosti študentov.

109

ŠOU v Ljubljani deluje v interesu študentov oz. mlade generacije in v
interesu razvoja in napredka študija na Univerzi v Ljubljani in
visokošolskih in višješolskih zavodih, ki so člani ŠOU v Ljubljani.« (ŠOU,
2020c, 17. člen)1.

Članek se osredotoča na oris stanovanjske problematike študentov, pregleda
delovanja ŠOU v Ljubljani na tem področju ter podaja predloge glede izboljšanja
trenutnega delovanja.

Stanovanjska problematika

Po podatkih Univerze v Ljubljani je bilo v študijskem letu 2019/20 na njo
vpisanih 37.865 študentov. Med njimi je 8.977 študentov poslalo prošnjo za
bivanje v študentskem domu, od tega 3.476 za sprejem na novo, 5.501 pa za
podaljšanje že obstoječega najema (ŠDL, 2020a, str. 18). To je pomenilo, da se je
prednostna lista, ki je čakalna lista vseh študentov, ki so upravičeni do bivanja v
javnem študentskem domu, izčrpala šele v začetku junija 2020 (prav tam, str. 18).
Študentski domovi v Ljubljani imajo trenutno na razpolago 7.328 postelj. V
letnem programu dela zavoda za let 2020 lahko razberemo, da bi verjetno več
študentov lahko bilo upravičenih do bivanja v javnem študentskem domu:

»Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je bilo v
študijskem letu 2018/2019 na vseh visokošolskih zavodih v Ljubljani
vpisanih 40.841 študentov. Od tega je bilo 27.560 takšnih študentov, ki
so imeli prijavljeno stalno prebivališče v eni od občin, ki so od Ljubljane
oddaljene več kot 25 km. Glede na skupno število ležišč s katerimi je
zavod v omenjenem študijskem letu razpolagal (7.321), izhaja, da je
zavod omogočal prebivanje 26 odstotokom vseh študentov, ki so študirali

1 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020). Statut ŠOU v Ljubljani, podpisan 26.
junija 2020 v Ljubljani.

110

v Ljubljani in ki bi, skladno s Pravilnikom o subvencioniranju bivanja,
lahko pridobili pravico do subvencije za bivanje.« (Prav tam, str. 19).

Zavod Študentski dom Ljubljana v letnem programu za leto 2020 omeni, da
povečanje zanimanja za bivanje v študentskih domovih pripisuje stanju na
nepremičninskem trgu v Ljubljani:

»Večje zanimanje za bivanje v zavodu v zadnjih dveh letih bi lahko
deloma pripisali razmeram na nepremičninskem trgu v Ljubljani, na
katerem se po podatkih statistične službe Evropske unije (v nadaljevanju:
EUROSTAT) cene najema stanovanj vse od leta 2014 dalje zvišujejo za
okoli 10 odstotkov letno. Po podatkih EUROSTAT-a so v letu 2019 cene
najema dosegle najvišjo raven v zadnjih dvanajstih letih merjenja. Za
glavni razlog zvišanja cen tržnih najemnin se navaja razlog, da v Ljubljani
primanjkuje od 3 do 4 tisoč najemnih stanovanj, zaradi česar so ljudje
prisiljeni stanovanja najemati na trgu, [...] večje povpraševanje pa
povzroča višje cene [tržnega] najema.« (Prav tam, str. 18).

Po navedbah ŠDL se študentje, ki so prisiljeni v tržni najem stanovanj, spopadajo
z vse hujšo situacijo. V letu 2017 je po ocenah Geodetske uprave Republike
Slovenije (GURS) najemnina v Mestni občini Ljubljana znašala povprečno 6,9
evra na kvadratni meter (GURS, 2018, str. 10). Vendar sami navajajo, da ti
podatki niso najbolj zanesljivi, saj »[n]ekateri najemodajalci v Evidenco trga
nepremičnin iz davčnih razlogov sporočajo nižje najemnine od dejansko
realiziranih«, zato tudi »izračunani kazalniki za najemnine izkazujejo nekoliko
nižje najemnine od dejanskih« (prav tam, str. 7).

GURS tukaj ne izpostavlja, da se je zaradi neurejenosti nadzora na stanovanjskem
področju veliko ljudi primoranih zateči k najemu na črno, brez najemniške
pogodbe, kar pa še dodatno izkrivlja statistiko. Brez sklenjene pogodbe
najemniki ne morejo uveljavljati pravic, ki jim po Stanovanjskem zakonu
pripadajo. Po drugi strani pa statistike brez evidence ne morejo pokazati, kako
urgentno je dejansko stanje. Kljub pomanjkljivim podatkom Eurostat navaja, da

111

je trend iz leta 2018 v leto 2019 zaznamovala 12-odstotna rast cen najemnin za
stanovanja ter 6-odstotna rast cen najemnin za hiše (Eurostat, 2019). Hitro rast
cen najemnin lahko pripišemo turistifikaciji Ljubljane: najemodajalci pogosto
posegajo po modelu, po katerem študentom čez študijsko leto oddajajo
stanovanje, v višku turistične sezone pa ga oddajajo turistom. Tista stanovanja,
ki se celo leto oddajajo samo turistom, pa še dodatno zmanjšujejo zmogljivost
stanovanjskega fonda, ki je na voljo najemnikom. Oba modela sta bolj
dobičkonosna kot klasična dolgoročna oddaja s predvideno 11-mesečno 2
zasedenostjo:

»V primeru Ljubljane [...] lastniku najvišjo tekočo donosnost prinaša
turistična oddaja samostojnega podjetnika (postranski poklic) s 65 %
zasedenostjo, ta v primeru našega izbranega stanovanja z uporabno
površino 51 m2 znaša 7,39 % v skladu z določeno vrednostjo
nepremičnine. Razmeroma primerljivi sta oddaja sobodajalca z 42 %
zasedenostjo (3,67 % donosnost) ter kombinirana oddaja dolgoročne
oddaje študentom ter kratkoročne turistične oddaje preko glavne
poletne sezone (3,55 % donosnost). Naložbena oblika rabe nepremičnine
z najnižjo tekočo donosnostjo (1,87 %) se izkaže kot klasična dolgoročna
oddaja s predvideno 11-mesečno zasedenostjo.« (Špacapan, 2018, str.
63).

Posledica dejstva, da je turistično oddajanje bolj profitabilno, je odločanje
najemodajalcev za kratkoročno oddajanje, kar zmanjšuje količino
stanovanjskega fonda dostopnega za dolgoročni najem. Obenem pa je tudi bolj
ugodno izseliti študenta v času poletne sezone, kar najemojemalcem predstavlja
še večjo negotovost. Stisko študentov na najemnem trgu opaža ŠDL in nanjo
odgovarja:

2 “Predpostavili bomo zasedenost 11 mesecev, zaradi tveganja morebitne predčasne odpovedi,
posledičnega iskanja novih najemnikov ter tveganja neizpolnjevanja obveznosti iz naslova plačila
najemnine. Kljub temu, da se nepremičnine dolgoročno navadno oddajo za obdobje enega leta,
bomo zaradi navedenih tveganj upoštevali 11 mesečno obdobje dolgoročnega najema.”
(Špacapan, 2018, str. 43).

112

»Zaradi večjega zanimanja za subvencionirano bivanje v Ljubljani je
Pisarna za študentske domove v Ljubljani v študijskem letu 2019/2020
razpisala 225 več subvencij za bivanje pri zasebnikih (skupaj 600;
sprejem 420; podaljšanje 180), [sic] kot leto poprej, vendar je prejela
skupaj le 365 vlog, od tega 251 vlog za sprejem in 114 vlog za podaljšanje
bivanja.

Zelo težko predvidevamo dogajanja na nepremičninskem trgu v Ljubljani
v prihodnje. Iz današnje perspektive je težko pričakovati v kratkem času
takšno povečanje ponudbe, ki bi lahko bistveno prispevala k znižanju cen
najemnin za stanovanja v Ljubljani, še posebej glede na dejstvo, da
povpraševanje po najemniških stanovanjih še vedno narašča. V kolikor
izhajamo iz demografskih gibanj[,] se pričakuje povečan vpis na
visokošolske zavode predvsem od leta 2025 dalje, oziroma še posebej od
leta 2027 dalje.« (ŠDL, 2020a, str. 19).

Zanimivo je, da se študenti kljub večjemu številu subvencij nanje ne prijavljajo.
Mesečna subvencija po odvedenih dajatvah po Zakonu o dohodnini znaša 21,50
evra (ŠOS, 2018), kar za študente ne predstavlja velikega deleža najemnine. Da je
subvencija lahko sploh uveljavljena, se mora najemodajalec prijaviti na razpis za
zasebnike, kjer mora dokazati, da izpolnjuje določene pogoje (npr. stanovanje se
lahko oddaja največ šestim študentom, višina najemnine je omejena, postavljena
mora biti med 60 in 120 evrov, stanovanje mora vsebovati minimalno opremo
itd.) (prav tam). V trenutku, ko imajo lastniki stanovanj veliko izbire, komu in
kako bodo oddajali, nimajo dovolj močne iniciative, da bi študentom pomagali z
uveljavitvijo možnosti subvencije, sami pa bi v tem primeru opravljali še več
birokratskega dela.

Financiranje študentskih domov je trenutno urejeno z Zakonom o dodatni
koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela
študentov in dijakov. Od leta 2003 znaša ta dajatev 2 odstotka vseh prejemkov

113

(ZDKDPŠ, 2003, 2. člen)3. Od uvedbe dajatve so bili zgrajeni samo trije javni
študentski domovi (ŠDL, b. d.). Od leta 2010 se dajatev primarno namenja za
odplačevanje posojil, najetih za gradnjo in prenovo študentskih bivalnih
zmogljivosti ali razširitev in posodobitev prostorskih pogojev in tehnološke
opremljenosti univerz, ki jih je ustanovila Republika Slovenija (»Študenti z delom
financirajo gradnjo študentskih domov«, 2019). ŠDL ima svet zavoda, ki je organ
za njegovo upravljanje. Njegova struktura je sestavljena iz petih članov:

»Organ upravljanja zavoda je svet zavoda. [...] Svet zavoda sestavlja pet
članov, in sicer:

- tri člane imenuje ustanovitelj na predlog ministrstva, pristojnega za

visoko šolstvo in znanost,

- enega člana izvoli študentski svet stanovalcev izmed sebe in

- enega člana izvolijo zaposleni zavoda izmed sebe.« (ŠDL, 2018, 11.

člen)4.

Posledično v svetu zavoda študenti, ki so v manjšini, ne morejo neposredno
vplivati na odločitve o upravljanju in novih investicijah. V nasprotju s tem je
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani v svojem delovanju veliko bolj
avtonomna in bolj fleksibilno lahko razpolaga s financami. Zato je pomembno
preučiti možnosti, kako lahko ŠOU v Ljubljani pomaga olajšati stanovanjsko
stisko študentom v prestolnici.

3 Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela
študentov in dijakov – ZDKDPŠ. (2003). Sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi
od 12. avgusta.
4 Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2018). Statut Javnega zavoda Študentski dom Ljubljana
(neuradno prečiščeno besedilo št. 3), podpisan 30. oktobra 2018.

114

Dolgoročna rešitev: gradnja študentskih domov

Ko razmišljamo o dolgoročnih rešitvah, ki bi jih lahko ŠOU ponudil za pomoč
reševanja in blaženja stisk stanovanjske problematike študentov, smo gradnjo
študentskih domov ocenili kot najbolj trajnostno. Gradnja javnih študentskih
domov ponuja študentom varnejšo možnost bivanja, saj ti delujejo po Pravilniku
o subvencioniranju bivanja študentov in Statutu ŠDL, ki po 7. členu določa, da se
lahko študentske sobe oddaja po principu profitnega najema le v primeru, da niso
zapolnjene vse kapacitete ležišč (ŠDL, 2018, 7. člen). Kot je obrazloženo v
prejšnjem sklopu, to zadnja leta v Ljubljani ni mogoče zaradi preobremenjenosti
razpisa za subvencionirano bivanje v študentskem domu. To trenutno
onemogoča popolno podrejenost najemniškemu trgu študentov, ki se prijavljajo
za bivanje v javnih študentskih domovih v Ljubljani.

Študentski domovi večino prostih postelj namenijo subvencioniranemu bivanju,
ki se financira s strani ministrstva pristojnega za visoko šolstvo. Ta študentom
omogoči, da jim ni treba iskati stanovanja na trgu nepremičnin zasebnega
tržnega najema, kar pomeni, da nanje neurejeni najemniški trg (neurejena
zakonodaja ter rast cen zaradi turistifikacije mesta) manj vpliva. V primeru
subvencioniranja bivanja bi morale subvencije naraščati glede na cene najema v
Ljubljani, kar pa je glede na nepredvidljivost najemniškega trga veliko težje
zagotavljati. Poleg tega gre za financiranje zasebnih dobičkov z javnimi sredstvi,
kar politično ne bi smelo biti sprejemljivo. To bi namreč pomenilo ustalitev
modela, po katerem se davkoplačevalski javni denar enosmerno pretaka k
lastnikom nepremičnin.

Vzpostavitev študentskega doma s strani ŠOU pa ni ideja, ki bi se porodila le
avtorjem prispevka, temveč je kar njihova; namreč v dokumentu »Strategija
upravljanja nepremičnin in investicij študentske organizacije univerze v
Ljubljani« iz leta 2014 (ŠOU, 2014b, str. 16). V tem dokumentu je zbran popis
vseh nepremičnin v lasti ŠOU, njihova namembnost in uporabna vrednost
prostora ter nadaljnja vizija in strategija upravljanja s posamezno nepremičnino.

115

Najpomembnejši del načrta so predlog in strategija postavitve zavoda »Socialni
inkubator Študentski kampus« ter predstavitev vseh stavb in njihova
namembnost na bodoči posesti. Ko opisujejo vizijo postavitve kampusa,
poudarjajo naslednje:

»Vizija Študentskega kampusa ŠOU v Ljubljani je uresničiti temeljni
študentski interes in ponuditi skupen študentski prostor, ki bo namenjen
izpolnjevanju eksistenčnih študentskih potreb, kakor tudi študijskih in
obštudijskih interesov, kar pa je tudi ustanovna težnja Študentske
organizacije Univerze v Ljubljani.« (Prav tam, str. 16).

Primarno bi stanovanjsko problematiko študentov morala reševati država,
vendar ob njeni neučinkovitosti ŠOU v Ljubljani lahko zagotavlja izvrševanje
zagovorništva in projektov za namen blaženja socialnih in eksistencialnih stisk
študentov v Ljubljani. ŠOU v Ljubljani ob tem prepoznava dejstvo, da je en izmed
namenov njegove ustanovitve zagotavljanje eksistenčnih študentskih potreb, ki
zajemajo osnovne potrebe, kot je postelja v študentskem domu, za študente, ki
zaradi pomanjkanja postelj v študentskih domovih in nedostopnih tržnih
najemnih cen te še niso dobili, čeprav študirajo v Ljubljani. ŠOU v svoji viziji
Študentskega kampusa ob opisovanju namembnosti posamezne stavbe navede v
prvi alineji prav »[š]tudentski dom« (prav tam, str. 16) in ga prepozna kot ključni
del novega, revolucionarnega kampusa:

»[...] saj je bivanjska problematika študentov eksistenčne narave. Poleg
tega se javni študentski domovi srečujejo s pomanjkanjem kapacitet
glede na potrebe študentov (na javni razpis prispe na začetku študijskega
leta več prijav[,] kot je razpoložljivih ležišč). Študentski dom s
predvidenimi 150 ležišči in skupnimi prostori je tako odgovor na
študentske potrebe po prostih ležiščih tekom študija. Sprejemni
postopek bo temeljil na javnem razpisu, razpisni pogoji pa na socialnem
statusu študentov. Cena bo neekonomske narave. Gre torej za prenos

116

dobrih praks javnih študentskih domov in subvencioniranega bivanja pri
zasebnikih.« (Prav tam, str. 16).

ŠOU torej sam navaja, da opaža trend primanjkljaja postelj v študentskih
domovih, ter to prepoznava kot eksistencialno potrebo študentov, ki jo mora
nekdo zagotoviti. Prepoznava tudi, da je država na tem področju premalo aktivna
in neučinkovita, zato sami ponudijo skromno, a vseeno nujno rešitev za
izboljšanje socialnega statusa ogroženih študentov. Študentski dom, kot sami
navajajo v strateškem dokumentu, bi sicer opravljal prehodno funkcijo, kar
pomeni, da bi študentom, ki jim ne uspe priti do študentskega doma in so socialno
ogroženi (nimajo dostopa do tržnih najemnin, ki so znatno višje) zagotovili
začasno prebivališče, medtem ko čakajo na seznamih čakalnih vrst (ŠOU, 2014b,
str. 16). To pomeni, da je ta rešitev delna, vseeno pa bi pomenila zatočišče in
streho nad glavo sto petdesetim študentom. Dne 3. novembra 2020 je bilo na
prednostni listi za sprejetje v študentski dom 1.864 študentov (ŠDL, 2020c), v
predhodnem študijskem letu pa so vsi študenti vselitev dočakali šele ob izteku
letnega semestra. Torej ambicija ŠOU leta 2014 ni bila dovolj daljnosežna, da bi
naslovila in rešila stanovanjski problem za vse študente v stiski.

Dolgoročne rešitve za zagotavljanje osnovnih potreb študentov so absolutno
nujne, saj omogočajo stabilnost in občutek varnosti. Poleg tega je to en izmed
ciljev študentske organizacije (ŠOU, 2020c, 17. člen). V tem primeru ŠOU pri viziji
za študentske sobe ne prepoznava večjih prostorskih, finančnih ali drugih ovir,
nasprotno:

»Na zemljišču je deset obstoječih objektov, ki imajo vse potrebne priključke in bi
bili z manjšimi adaptacijami z nizkimi stroški primerni za opravljanje različnih
dejavnosti, ki so navedene skozi ta dokument.« (ŠOU, 2014b, str. 14).

Poleg tega pa navajajo še, da bi se nakup in preurejanje posesti Študentskega
kampusa predvidoma zaključila leta 2016, kar bi bilo tudi časovno bolj ugodno
od gradnje povsem novega objekta, saj je ta dolgotrajna in predstavlja znaten
časovni zamik od ukrepanja do rezultatov. To pomeni, da država lahko naredi

117

načrt za nov študentski dom, vendar bodo študenti še vrsto let obosojeni na
reševanje stanovanjske problematike brez zadostnih sredstev ali pomoči od
države in drugih organizacij.

Po objavi in nakupu Študentskega kampusa pa je ideja o študentskem domu
preprosto zamrla. Namembnost ozemlja kampusa je poslovno-industrijska, česar
si ŠOU ni prizadeval spremeniti, posledično pa gradnja študentskega doma na
njem tako ali tako ni mogoča (Božičko in Gradišar, 2015). Zavod, preko katerega
naj bi se študentski dom vzpostavil – Zavod Šouhostel –, je zaradi previsokih
vzdrževalnih stroškov in nezadostne dobičkonosnosti pri upravljanju s Hostlom
Celica na Metelkovi prodal svoje ustanovitvene pravice (Lukič, 2016),
nadomestnega zavoda pa študentska organizacija ni ustanovila. Do današnjega
dne tudi ni razvidno, kje točno naj bi ta študentski dom stal ali katera dejavnost
ga je nadomestila. Dejavnosti, ki se izvajajo na kampusu, zaobjemajo: restavracijo
in lokal na študentske bone, čitalnico, svetovalnico, telovadnico in dodatne
prostore. Niti enega izmed teh prostorov ni mogoče prepoznati kot dejavnost za
zagotavljanje eksistencialnih problemov študentov. Je pa veliko lažje
upravičevati nakup 5.488 m2 zemljišča, če se tam načrtuje dejansko pomembne
in koristne dejavnosti, ki utemeljujejo nastanek Študentskega kampusa,
najdražjega projekta študentske organizacije do sedaj.

Ob tem pa je tedanji predsednik Študentske organizacije v Sloveniji (ŠOS),
Klemen Peran, opozarjal na neučinkovitost države pri zagotavljanju zadostnega
števila postelj za študente na Univerzi v Ljubljani še v letu 2019 (Pušnik, 2019).
Kljub temu, da se ŠOS zaveda in prepozna resnost stiske študentov, pa njena
največja organizacijska oblika ŠOU v Ljubljani (katere predsednik je bil Peran,
preden je postal predsednik ŠOS) nima napovedanih nikakršnih projektov,
povezanih s trajnostnimi bivanjskimi rešitvami za študente, in v svoj finančni
načrt leta 2020 niso vključili subvencij za študente ali drugih možnih socialnih
mehanizmov (ŠOU, 2020a).

118

Ob tem pa je vredno dodati, da ima ŠOU en obstoječ projekt, ki deluje kot
neposredna pomoč študentom v bivanjski stiski: Študentsko hišo Srce. Ta ima
funkcijo varne hiše in ponuja začasno zatočišče za študente, ki se znajdejo v hudi
socialni stiski. Zagotavlja sicer skromnih, pa vendar pomembnih enajst ležišč za
študente, kjer lahko študent prebiva en študijski semester, ob tem pa je oproščen
plačevanja najemnine; kriti mora le stroške, ki znašajo 50 evrov mesečno (Zavod
Študentska svetovalnica, b. d.).

Kratkoročna rešitev: subvencije

V izjavah za javnost ŠOU v Ljubljani izpostavlja, da zastopa interese študentov
(ŠOU, 2020b, str. 1; ŠOU, 2020c, 3. člen). Raziskava o socialno-ekonomskem
položaju študentov, ki so jo opravili Ule, Tivadar in Kurdija leta 2008, izšla pa je
2015, je na kvotnem 5 vzorcu 3006 študentov (od tega 909 neveljavnih)
raziskovala mnenje študentov glede tega, katere interese de facto zastopa ŠOU.
Na zahtevo, da na 5-stopenjski lestvici ocenijo, ali so interesi, ki jih zastopa ŠOU,
bolj »interesi študentov« ali bolj »politični interesi«, je približno dvakrat več
anketirancev odgovorilo, da ŠOU »zastopa interese študentov«, kot pa da
»zastopa politične interese« (Ule, Tivadar in Kurdija, 2015, str. 54–55). Prav tako
je »urejanje vprašanj skupnega pomena« navedeno kot cilj študentskega
združevanja v statutu ŠOU v Ljubljani (2020c, 17. člen).

Ker so študijske in socialne razmere študentov v okviru stanovanjske
problematike na udaru, bi moralo biti torej v interesu ŠOU, da na tem področju
ukrepa. Vendar pa: tudi če bi ŠOU prepoznala nujnost reševanja stanovanjske
problematike in bi začela načrtovati nova nastanitvena poslopja že jutri, pa bi
zasnova, načrtovanje in gradnja tovrstnih objektov trajala več let.

5 “Kvote predstavljajo število vpisanih študentov na fakultetah na vsaki od univerz. Vzorčenje je
tako sledilo izpolnitvi zahtevanih kvot števila anketiranih znotraj vzorčnih skupin. Razmerja v
realiziranem vzorcu se ujemajo z dejanskim stanjem glede na število vpisanih študentov na
posamezni fakulteti oz. univerzi [...] njihov letnik študija [...] ter njihov spol [...]” (Ule, Tivadar in
Kurdija, 2015, str. 4).

119

Predpostavimo, da v tem času stroški najema postelj oziroma sob v privatnem
sektorju naraščajo z enako hitrostjo kot v preteklih letih, torej 8–12 odstotkov na
leto (Kužel, 2018; Eurostat, 2019), letni porast v mesečni neto plači pa že od leta
2009 ni dosegel več kot 4 odstotke na leto (SURS, 2020). Dejstvo je torej, da cene
za najem naraščajo hitreje, kot si jih ljudje lahko privoščijo (Blagojević idr., 2018,
str. 206–211). Če se v prihodnjih letih trend nadaljuje, se bo delež študentske
populacije, ki bi jim plačevanje tržnih najemnin predstavljalo veliko breme,
znatno povečal. Do temeljitega reševanja stanovanjske problematike na dolgi rok
je torej v vmesnem času potrebna tudi kratkoročnejša rešitev v obstoječih
pogojih splošnega pomanjkanja postelj v študentskih domovih in strmo
naraščajočih tržnih najemnin.

Eno od kratkoročnih možnosti ukrepanja proti dejstvu, da mest za bivanje
nekaterih študentov v Ljubljani preprosto ni, avtorji prispevka vidimo v
Fundaciji Študentski tolar. Ta je bila s polnim imenom »Fundacija Študentski
tolar, Ustanova ŠOU v Ljubljani« ustanovljena leta 2006. V Statutu Fundacije
študentski tolar je navedeno, da je bila fundacija ustanovljena z namenom, da
skrbi za »dodeljevanje denarne, materialne in druge pomoči študentom, ki se
znajdejo v stiski« (ŠOU, 2014c, 5. člen)6 oziroma, še pomembneje, »sistemsko
reševanje splošne ali trenutne socialne stiske študentov« (prav tam). Študenti za
individualno finančno pomoč kandidirajo tako, da poleg prošnje za pomoč
predložijo tudi ustrezna dokazila o finančni ogroženosti. Njihov trud za vztrajno
navigiranje po birokraciji je nato poplačan v obliki enkratnega in nepovratnega
nakazila v vrednosti nekaj sto evrov – odvisno od stopnje njihove socialne
ogroženosti, pa tudi od letnega proračuna fundacije in števila prijavljenih.

Na Študentski tolar se sklicujemo, ker v 7. členu njegovega Pravilnika o
dodeljevanju denarne, materialne in druge pomoči piše, da se denarna pomoč
lahko dodeli tudi iz razloga »reševanja stanovanjske problematike« (FŠT, 2015b,

6 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014). Statut Fundacije Študentski tolar,
ustanove ŠOU v Ljubljani, podpisan 8. decembra 2014.

120

7. člen) 7. Študenti in študentke so zaradi pomanjkanja postelj v študentskih
domovih primorani bivati v pod pogoji tržnega najema, s tem pa so bodisi
finančno odvisni od staršev bodisi prisiljeni ob študiju delati (seminar Planišček,
2019). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani iz leta 2016 je sicer še
opredeljeval, da morajo biti v finančnem načrtu ŠOU predvideni tudi »odhodki za
financiranje članic družine ŠOU, in sicer [...] Fundacija Študentski tolar: v višini
najmanj 6 % vseh prihodkov iz koncesijskih dajatev« (ŠOU, 2016b, 13. člen)8;
trenutno veljavni pravilnik iz leta 2019 pa, nasprotno, v členu o ureditvi
finančnega načrta Fundacije Študentski tolar ne omenja več (ŠOU, 2019, 13.
člen)9. Kljub temu da se je ŠOU leta 2019 distanciral od obveznega financiranja
Študentskega tolarja, pa je fundaciji v letih 2019 in 2020 namenil sredstva v
podobni višini kot pred tem (FŠT, 2020, str. 1–3). Kot sklep ugotovljenega
predlagamo sledečo tezo: odgovornost ŠOU v Ljubljani je, da omogoči finančno
dostopno bivanje v Ljubljani s tem, da subvencionira tržne najemnine. Po statutu
in po svojem namenu je odgovorna, da omogoči omenjeni cilj, in to v času, preden
zgradi nove študentske nastanitve.

V obdobju med letoma 2011 in 2018 se je vrednost sredstev, razpisanih v okviru
Študentskega tolarja, gibala med 45 in 120 tisoč evrov, kar je znašalo med 1,03
odstotka (leta 2014) in 2,62 odstotka letnega proračuna ŠOU v Ljubljani (leta
2011). Ti zneski so bili porazdeljeni, odvisno od leta, med 160 do 300 enkratnih
denarnih transferjev – ti pa so znašali skozi leta v povprečju 343 evrov10.

Zaradi neurejenosti stanovanjske politike in znatnega deleža najemanja na črno
je dejstvo, da število študentov, ki biva pri zasebnikih, ni znano. Naj opomnimo,

7 Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015). Pravilnik o dodeljevanju denarne, materialne in druge
pomoči, podpisan 1. aprila 2015.

8 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU
v Ljubljani, podpisan 22. februarja 2016.
9 Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2019). Pravilnik o finančnem načrtu ŠOU
v Ljubljani, podpisan 15. januarja 2019.
10 Izračunano na podlagi poslovnih poročil Fundacije Študentski tolar (FŠT, 2013; 2014; 2015a;
2016; 2017; 2018) in proračunov oziroma rebalansov proračunov ŠOU (ŠOU, 2011; 2012; 2013;
2014a; 2015; 2016a; 2017; 2018). Poslovno poročilo Fundacije Študentski tolar iz leta 2013
vsebuje tudi podatke za leti 2011 in 2012.

121

da le 26 odstotkov študentov, formalno upravičenih do postelje v študentskem
domu, to možnost lahko tudi izkoristi, preostalih 74 odstotkov (kar znaša za
preteklo študijsko leto nič manj kot 28 tisoč študentov) pa se večinoma vozi,
najema na trgu, ali pa živi pri starših. Po tem lahko sklepamo, da je študentov
najemnikov več deset tisoč.

Povprečna tržna najemnina za nastanitev je leta 2019 za večino študentov
znašala med 150 in 250 evrov (seminar Planišček, 2019). Enkratna finančna
pomoč, kakršna velja trenutno, najemniški študentski populaciji torej ne bi
pripomogla veliko, saj bi v enem letu to pomenilo v povprečju do 30 evrov na
mesec – pa še ta številka velja zgolj, če predpostavimo, da se število prejemnikov
ne bi spremenilo, kar pa bi se tudi moralo – do pomoči bi za reševanje
problematike moralo biti verjetno upravičenih več tisoč študentov. Sredstva, ki
bi jih Študentski tolar lahko razpisal in bi bila na voljo za dejansko učinkovito
reševanje stanovanjskega problema, bi morala biti nekajkrat višja.

Sredstva, ki bi jih ŠOU namenil subvencioniranju najemnin pri zasebnikih, bi
študenti lahko dobili preko razpisa na Študentskem tolarju. Pravni in
organizacijski mehanizmi za finančno pomoč študentom že obstajajo, vendar pri
reševanju stanovanjske krize na kratki rok niso v praktični rabi. Njihova
realizacija bi od ŠOU terjala, da prepoznajo resnost problematike in se nanjo
ustrezno odzovejo v obliki povečanega financiranja. To bi sicer pomenilo, da bi
se v tem času zasebni dobički najemodajalcev financirali z javnim denarjem iz
študentskega dela in bi se efektivno ekonomsko oškodovalo celotno študentsko
populacijo v državi. Zato bi bilo treba z realizacijo dolgoročne strategije (gradnje
novih neprofitnih nastanitev – študentskih domov) začeti v čim krajšem času.

Zagovorništvo

V 3. členu Statuta ŠOU v Ljubljani iz leta 2020 je zapisano:

122

»Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [...] je demokratično
organizirana avtonomna skupnost, ki zastopa interese študentov, mlajše
generacije ter se zavzema za njihovo uresničevanje.« (2020c, 3. člen).

Ena izmed oblik zastopanja interesov študentov je zagovorništvo. Študentska
organizacija v Ljubljani sama zavzema pozicijo, s katere v 21. členu statuta trdi,
da »zavzema študentska stališča do družbenih vprašanj« (ŠOU, 2020c, 21. člen).

Bivanjska stiska študentov v Ljubljani spada v kategorijo družbenega vprašanja,
saj so za razreševanje te potrebne kratkoročne in dolgoročne spremembe v
stanovanjski politiki Republike Slovenije. Glede na cilje, namen in dejavnosti
Študentske organizacije, zapisane v njihovem statutu, je zagovorništvo ena izmed
nujnih dejavnosti ŠOU, če ta želi realizirati cilje, navedene v lastnem statutu,
namreč »zastopanje in uresničevanje interesov študentov« (2020c, 17. člen).

V praksi pa zagovorništva ŠOU z vidika zavzemanja in zastopanja študentov glede
družbenih vprašanj ni moč označiti kot aktivno. V preteklih letih se je v Ljubljani
vzpostavilo več civilnodružbenih iniciativ, ki se dotično ukvarjajo z vprašanjem
dostopa mladih do stanovanj in študentskih sob. Iniciative študentske populacije
v Ljubljani, kot sta Kje bomo pa jutri spali? in Akademski kolegij študentom, ki se
posvečajo razreševanju bivanjske stiske študentov v Ljubljani, svojo
zaskrbljenost za mnogotere težave bivanja študentov v Ljubljani v preteklih letih
izražajo na številnih okroglih mizah, predavanjih, izobraževanjih, delavnicah, pa
tudi protestih in intervencijah v javnem prostoru. Ena izmed bolj odmevnih akcij
je bila simulacija najemniškega trga, ki so jo izvedli januarja letos na Trgu
republike. Simulacija je potekala v satiričnem slogu in kazala na tragičnost
položaja posameznikov na najemniškem trgu, med katere spadajo tudi študenti.

Za primerjavo med zastopništvom interesov mladih v Ljubljani smo pregledali,
koliko dogodkov je na temo stanovanjske problematike organizirala ali
soorganizirala iniciativa Kje bomo pa jutri spali? in koliko ŠOU v Ljubljani. V letu
2019 je družbeno gibanje Kje bomo pa jutri spali? organiziralo in sodelovalo
skupaj na 24 dogodkih, ki so obravnavale stanje na nepremičninskem trgu,

123

pomanjkanje stanovanjske politike v državi, primanjkljaj študentskih domov,
zamišljanje alternativ in možnih rešitev itn. V istem letu je ŠOU v Ljubljani na
svoji Facebook strani objavila 61 javnih dogodkov, od tega sta bila vsaj dva
izobraževalna dogodka o pitju vina in viskija, nobeden pa o stanovanjski
problematiki. Zadnji objavljen Facebook dogodek, organiziran s strani ŠOU o
študentski problematiki, je bil namreč objavljen leta 2016, kar dejansko kaže na
upad angažiranosti na tem področju. Na spletni strani ŠOU pod rubriko Projekti
ni bil objavljen niti en aktualen projekt, ki bi neposredno naslavljal študentsko
bivanjsko problematiko.

ŠOU v Ljubljani ni nudila niti finančne niti kakršnekoli drugačne materialne
pomoči za izvedbo dogodkov ter v končni fazi ni zavzela pozicije zastopanja
študentov glede družbenih vprašanj. Torej ŠOU – kljub svojim zavezanosti v
uradnem dokumentu (ŠOU, 2020c, 17. člen) in večmilijonskemu proračunu, ki naj
bi, če sklepamo po finančnem načrtu, za leto 2020 znašal 3.446.440 evrov (ŠOU,
2020a, str. 1) – ne izvaja svojih dejavnosti in ne uresničuje zadanih ciljev. Prav
tako ne soustvarja boljših bivanjskih pogojev za študente v Ljubljani in ne skrbi
za dobrobit prihodnjih študentskih generacij. Poleg neposrednega naslavljanja
bivanjske problematike študentov pa bi lahko ŠOU v Ljubljani svojo pozornost
usmeril še v druge pomembne dejavnike, ki mladim slabšajo položaj pri iskanju
strehe nad glavo. Mednje lahko uvrstimo slabo urejen najemni trg stanovanj, z
njo pa porast cen najema. Atipični modeli zaposlitve, kakršno je tudi študentsko
delo, povzročajo negotovost dohodkov, neredne plače ter posledično oteženo
sklepanje najemniških pogodb pri zasebnikih (Zavod PIP, 2020).

ŠOU v Ljubljani razpolaga z dovolj velikimi finančnimi okvirji za podporo
organizacij, ki zastopajo študentske interese (npr. Društvo študentov invalidov
Slovenije, Klub študentskih družin) – enako bi lahko obravnaval tudi iniciative,
ki opozarjajo na stanovanjsko problematiko in ponujajo rešitve nanjo. Kot smo
izpostavili, je organizacija v preteklosti že sama prepoznala pomen bivanjskega
vprašanja za študente. Zato smo postavljeni pred vprašanje, zakaj organizacija
sama v medijski krajini ne izpostavlja problema dostopnosti stanovanja v

124

Ljubljani ali financira društev, zavodov in gibanj, ki to že zelo uspešno počnejo.
Za zdaj ŠOU prepušča usodo študentskega bivanja neobstoječi stanovanjski
politiki ter premalo reguliranemu najemniškemu trgu pri zasebnikih.

Zaključek
Študentska populacija v Ljubljani se sooča z aktualno stanovanjsko krizo.
Namestitev v študentskih domovih za večino študentov, ki bi sicer do nje bila
upravičena, zaradi premajhnega števila domov ni mogoča, zato so študenti
primorani bivati pri starših ali pa so prepuščeni nemilosti najemniškega trga. Ta
je zadnja leta prizorišče strmega porasta cen za najem stanovanj in sob oziroma
postelj, ki si jih povprečen študent zato vedno težje privošči. Čeprav je vlada
izgradnjo novega študentskega doma uvrstila na seznam pomembnih investicij
za zagon gospodarstva po epidemiji (MOP, 2020), pa en sam nov študentski dom
ne bo rešil stanovanjske problematike, ki se tiče vseh študentov. Zanos projekta
Študentskega kampusa pa se je iztekel v za bivanjsko stisko povsem neuporaben,
a drag ponor študentskega denarja, ŠOU pa, kljub temu da se problematike
zaveda, proti njej nastopa minimalno. Ker avtorji prispevka menimo, da bi lahko
ŠOU na področju storil več in bi tudi moral, smo poudarili tri pristope, ki naj jih
ubere sočasno. Kot trajnostno najbolj učinkovito rešitev smo prepoznali
načrtovanje in gradnjo novih študentskih domov, v vmesnem času, ko bodo cene
najema čedalje višje, pa lahko ŠOU subvencionira najemnine v zasebnih
stanovanjih preko Fundacije Študentski tolar, v javnosti pa močneje in bolj
konstruktivno nastopi v imenu študentstva, ki ga zastopa, tako, da prisluhne
organizacijam in civilnodružbenim iniciativam, ki na probleme opozarjajo že leta,
ter jim tudi nameni finančno podporo.

125

Viri

1. Blagojević, A., Čigon, R., Drobnjak, A., Hawlina, M., Kavčič, D., Mikanovič, U., ...
Perner, Š. (2018). Analiza stanovanjske problematike v Mestni občini
Ljubljana. Časopis za kritiko znanosti, 46(273), 195–213. Dostopno prek
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-X5NZOLHJ/5fabe952-6235-
46bc-8258-f79a89991787/PDF

2. Božičko V. in Gradišar A. (2015, 2. oktober). ŠOU želi Študentski kampus

postaviti na trasi za železnico. Multimedijski center RTV Slovenija. Dostopno

prek http://www.rtvslo.si

/radio-prvi/sou-zeli-studentski-kampus-postaviti-na-trasi-za-

zeleznico/375370

3. Eurostat. (2019). 2019 current market rents: obtained through surveys with
state agencies covering a specific house segment. Dostopno prek
https://ec.europa.eu/eurostat/documents/6939681/7243182/Booklet_20
20_rents_2019_e.pdf

4. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2013). Zaključno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2013. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/380_e106Cc6e5fc3901caebfa7972af05b37

5. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2014). Poslovno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2014. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/380_e106cc6e5fc3901caebfa7972af05b37

6. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015a). Poslovno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2015. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/379_8e954c29d4c39b032680be500ac4b472

126

7. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2015b). Pravilnik o dodeljevanju denarne,
materialne in druge pomoči, podpisan 1. aprila 2015. Dostopno prek
https://www.studentski-tolar.si/razno/akti/pravilnik

8. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2016). Poslovno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2016. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/378_83f4f35257a8b77c4730d9dcd163c9af

9. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2017). Zaključno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2017. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/377_91cd04be7986c091a9731d4101de30d4

10. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2018). Zaključno poročilo Fundacije
Študentski tolar za leto 2018. Dostopno prek https://www.studentski-
tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/376_3ca560def0a99936d4a5b9d7be68546b

11. Fundacija Študentski tolar [FŠT]. (2020). Poročilo Fundacije Študentski tolar
za obdobje januar–september 2020. Dostopno prek
https://www.studentski-tolar.si/razno/poslovno-
porocilo/item/download/423_e40dfbe458173ab5126f3567fc850cb5

12. Geodetska uprava Republike Slovenije [GURS]. (2018). Poročilo o najemnem
trgu za leti 2017 in 2016. Dostopno prek https://www.mvn.e-
prostor.gov.si/fileadmin/user_upload/MVN/Dokumenti/Porocila/Porocilo_
najemni_trg_2017.pdf

13. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana [JSSMOL]. (2021).
Obvestilo prosilcem 2. javnega razpisa za dodelitev namenskih najemnih
stanovanj v najem mladim. Dostopno prek https://www.jssmol.si/objave-in-
razpisi/razpisi/obvestilo-prosilcem-2-javnega-razpisa-za-dodelitev-
namenskih-najemnih-stanovanj-v-najem-mladim

127

14. Kužel, R. (2018, 22. maj). GURS: Najem kvadratnega metra stanovanja v
Ljubljani 6,9 evra. Multimedijski center RTV Slovenija. Dostopno prek
https://www.rtvslo.si/slovenija/gurs-najem-kvadratnega-metra-
stanovanja-v-ljubljani-6-9-evra/455672

15. Lukič, L. (2016, 7. julij). ŠOU prodaja: Hostel Celica po letih uspešnega
poslovanja zdaj na meji rentabilnosti. Multimedijski center RTV Slovenija.
Dostopno prek http://www.rtvslo.si/slovenija/sou-prodaja-hostel-celica-
po-letih-uspesnega-poslovanja-zdaj-na-meji-rentabilnosti/397599

16. Ministrstvo za okolje in prostor [MOP]. (2020). Pospešena izvedba
pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji. Dostopno na
https://www.gov.si/teme/pospesena-izvedba-pomembnih-investicij-za-
zagon-gospodarstva-po-epidemiji/

17. Pušnik, M. (2019, 6. avgust). Nove generacije študentov, stare stiske. Delo.
Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/nova-generacija-
studentov-stare-stiske/

18. Seminar Planišček. (2019). Spletna anketa: kakovost študentskega bivanja v
Ljubljani. Fakulteta za arhitekturo: Prostor v oblaku: spletna predstavitev del
študentov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Dostopno prek
http://razstava.fa.uni-lj.si/seminarji/planiscek/spletna-anketa-studentsko-
bivanje-v-ljubljani/?fbclid=IwAR2c8VoIynZFj-
YCI_xloWOve9QPAbNc8IPoaG44fimnOAn21V5EbIEdyts

19. Statistični urad Republike Slovenije [SURS]. (2020). Povprečne mesečne

plače po kohezijskih in statističnih regijah, Slovenija, letno [Podatkovni

portal SI-STAT]. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno

prek https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-

/0772610S.px/table/tableViewLayout2/

20. Špacapan, T. (2018). Primerjava oblik oddaje stanovanjske nepremičnine za
ustvarjanje dohodka v Sloveniji (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani,

128

Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Dostopno prek http://www.cek.ef.uni-
lj.si/magister/spacapan3214-B.pdf

21. Študenti z delom financirajo gradnjo študentskih domov. (2019, 1. oktober).
24ur. Dostopno prek https://www.24ur.com/novice/slovenija/studentski-
servisi.html

22. Študentska organizacija Slovenije [ŠOS]. (2018). Študentski kažipot.

Dostopno prek http://www.studentska-org.si/studentski-

kazipot/bivanje/pri-zasebnikih/

23. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2011). Finančni načrt za
leto 2011. Dostopno prek http://www.sou-
lj.si/sites/default/files/finnacrt2011.pdf

24. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2012). Finančni načrt za
leto 2012. Dostopno prek http://www.sou-
lj.si/sites/default/files/finnacrt2012.pdf

25. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2013). Predviden
finančni načrt za leto 2013. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/rebalans_2013.xls

26. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014a). Predviden
finančni načrt za leto 2014. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/rebalans_2014.xls

27. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014b). Strategija

upravljanja nepremičnin in investicij Študentske organizacija Univerze v

Ljubljani. Dostopno prek https://www.sou-

lj.si/sites/default/files/strategija_upravljanja_neprimicnin_sou.pdf

28. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2014c). Statut Fundacije
Študentski tolar, ustanove ŠOU v Ljubljani, podpisan 8. decembra 2014.

129

Dostopno prek http://www.sou-

lj.si/sites/default/files/2014_statut_fst_2014_cistopis.pdf

29. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2015). Predviden
finančni načrt za leto 2015. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/rebalans_2015.xls

30. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016a). Predviden
finančni načrt za leto 2016. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/predlog_proracuna_sou_2016_1.pdf

31. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2016b). Pravilnik o
finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 22. februarja 2016.

32. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2017). Predviden
finančni načrt za leto 2017. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/proracun_2017.pdf

33. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2018). Predviden
finančni načrt za leto 2018. Dostopno prek https://www.sou-
lj.si/sites/default/files/proracun_2018.pdf

34. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2019). Pravilnik o
finančnem načrtu ŠOU v Ljubljani, podpisan 15. januarja 2019.

35. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020a). Finančni načrt

ŠOU.Dostopno prek http://www.sou-

lj.si/sites/default/files/financni_nacrt_2020.pdf

36. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020b). Informacija o
Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani. Dostopno prek
http://www.sou-lj.si/en/node/792

37. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani [ŠOU]. (2020c). Statut ŠOU v
Ljubljani, podpisan 26. junija 2020. Dostopno prek http://www.sou-
lj.si/sites/default/files/statut-podpisan2020.pdf

130

38. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (b. d.). Zgodovina ŠDL. Dostopno prek
https://www.stud-dom-lj.si/o-nas/zgodovina-sdl/

39. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2018). Statut Javnega zavoda Študentski

dom Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo št. 3), podpisan 30. oktobra

2018. Dostopno prek https://www.stud-dom-

lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/statut_interni_akti/statut_sdl_2018

_2_0.pdf

40. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020a). Letni program dela javnega zavoda
študentski dom Ljubljana za leto 2020. Dostopno prek https://www.stud-
dom-
lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/programi_in_porocila/letni_progra
m_dela_zavoda_za_leto_2020.pdf

41. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020b). Pravilnik o subvencioniranju

bivanja študentov (neuradno prečiščeno besedilo št. 9), podpisan 24. aprila

2020. Dostopno prek https://www.stud-dom-

lj.si/fileadmin/user_upload/Dokumenti/pravilnik_o_subvencioniranju_biva

nja_studentov_-_neuradno_precisceno_besedilo_st._9.pdf

42. Študentski dom Ljubljana [ŠDL]. (2020c). Informativna prednostna lista.
Dostopno prek http://www.stud-dom-lj.si/bivanje/razpisi/informativna-
prednostna-lista

43. Ule, M., Tivadar, B. in Kurdija, S. (2015). Socialnoekonomski položaj
študentov v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene
vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Dostopno prek
http://www.adp.fdv.uni-
lj.si/media/raziskave/pdf/study_pdf_spstud08_si.pdf

44. Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in
začasna dela študentov in dijakov – ZDKDPŠ. (2003). Sprejet v Državnem

131

zboru Republike Slovenije, v veljavi od 12. avgusta. Dostopno prek
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3724
45. Zavod PIP. (2020). Stanovanjska problematika mladih. Dostopno prek
https://zavodpip.si/stanovanjska-problematika-mladih/
46. Zavod Študentska svetovalnica. (b. d.). Hiša Srce. Dostopno prek
http://www.svetovalnica.com/hisa-srce

132

Študentsko delo: o socialnem korektivu in
njegovi problematiki

Natali Panič Nardin

Povzetek: Prispevek se ukvarja z vprašanjem študentskega dela in
problematiko, ki jo lahko ob taki obliki študentskega dela, kot je uveljavljeno v
Sloveniji, zaznamo. Najprej pogledamo k sami opredelitvi študentskega dela, v
nadaljevanju pa problematiziramo prakse študentskega dela in pomanjkljivosti
njegove ureditve ter pogledamo k izzivom, za katere smatramo, da so relevantni
pri prihodnjem naslavljanju problematike, povezane z delom študentov.
Študentsko delo prepoznamo kot glavno aktivnost študentov, ki jim omogoča
obstoj in razvoj. Razložimo, da gre za pomemben socialni korektiv, ki izboljšuje
status študentske populacije; ta je ob vstopu v terciarno izobraževanje pahnjena
v življenje, polno stroškov. Študentsko delo se izkaže za strategijo preživetja.
Ugotovimo, da je v obstoječih okvirih ugodno za delodajalca in hkrati nujno za
študenta ter da sta njegova ureditev in samo področje polna anomalij, ki
narekujejo nujnost reformiranja in spremembe obstoječega sistema. Opozorimo
na samo nujnost prizadevanja za spremembe ter nakažemo možne smeri
reševanja problematike.
Ključne besede: študentsko delo, izobraževanje, socialni korektiv, družbeno
gibanje

133

Uvod
Neoliberalizem, ideologija našega časa, je skupek družbeno-ekonomskih praks in
diskurzov, ki med drugim kot pomembno poudarjajo podjetnost, tekmovalnost,
individualizem in maksimizacijo koristi posameznika. Trg dela je prostor, kjer se
ti koncepti jasno izrazijo. Tu so, po Samuelsonu, prisotni trije elementi:
povpraševanje po delovni sili, ponudba delovne sile ter srečevanje med
povpraševanjem in ponudbo, ki rezultira v ceni delovne sile (Samuelson v Naglič,
2004, str. 8).
Maksimizacija dobička in kopičenje kapitala se izvajata na način, ki niža stroške
proizvodnje (dejavnosti, storitev itd.) in s tem tudi stroške delovne sile. Apetiti
po čim cenejši delovni sili so očitno prisotni pri zaposlovalcih. Povpraševanje
delodajalcev kot pomemben filter za razvrščanje najpogosteje uporablja višino
mezde, ki jo je zaposlenemu treba plačati. Kot najcenejša oziroma ena najcenejših
oblik delovne sile se zaposlovalcu ponuja študentsko delo – to je z malo
pravicami in izjemno fleksibilno.
V nadaljevanju prispevka opredelimo študentsko delo, kot je opredeljeno v
zakonodaji Republike Slovenije, problematiziramo prakse študentskega dela in
pomanjkljivosti njegove ureditve ter pogledamo k izzivom, za katere smatramo,
da so relevantni pri prihodnjem naslavljanju problematike, povezane z delom
študentov.

Pravna opredelitev in ureditev dela študentov
Pravno podlago študentskemu delu daje Zakon o zavarovanju za primer
brezposelnosti (1991). Delo študentov in dijakov je opredeljeno kot delo, ki ga

134

lahko opravljajo osebe s statusom dijaka1, študenta ali udeleženca izobraževanja
odraslih v Sloveniji ter se izobražujejo po javno veljavnih programih.

Delo se opravlja na podlagi napotnice, ki jo izda posrednik (študentski servis) –
ta je imetnik koncesije za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnega in
občasnega dela dijakov in študentov. Posrednik tudi obračunava in odvaja
prispevke in dajatve2, med drugim tudi koncesijsko dajatev, ki jo krije delodajalec
in znaša 16 % vrednosti zneska na napotnici. Sredstva, pobrana na ta način, se
namenjajo proračunskemu skladu za sofinanciranje štipendij, delovanju
Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) in kritju stroškov
študentskih servisov (posrednikov).

In še skok h konkretnim številkam. V nacionalnim poročilu Slovenije Evroštudent
VI je bilo ugotovljeno, da je med letoma 2016 in 2018 58 % študentov opravljalo
redno ali občasno plačano delo (str. 50). Kovač (2019) ugotavlja, da je letni obseg
študentskega dela v letih 2005–2016 v povprečju znašal okoli 300 milijonov
evrov (str. 16).

Študentsko delo kot socialni korektiv

V pamfletu Situacionistične internacionale3 (1966, v Poropat, 1997) je zapisano,
da je v družbi obilja študent berač (str. 76). Tekst, ki je dajal ideološke smernice
za gibanja študentov v eri 68’, je danes še kako aktualen. V poročilu Evroštudent
VI navajajo, da je v Sloveniji finančne težave močno ali zelo močno občutilo 38 %

1 Delo lahko opravljajo tudi osnovnošolci, ki so zaključili osnovno šolo in so že dopolnili 15 let ter
bodo status dijaka pridobili s septembrom.
2 Študentsko delo je vključeno v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje
in zavarovanje za poškodbe pri delu ter poklicne bolezni. Prispevki dijaka oz. študenta za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje so 15,5 % od zneska na napotnici. Delodajalci plačajo
prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8,85 %, prispevek za zdravstveno
zavarovanje 6,36 %, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v višini 0,53 %,
koncesijsko dajatev v višini 16,00 % in dodatno koncesijsko dajatev v višini 2,00% (vse od zneska
na napotnici) (Gov.si, b. d).
3 Situacionistična internacionala je bila mednarodna skupina političnih in umetniških agitatorjev,
ustanovljena leta 1957.

135

študentov 4 , mednarodno povprečje pa beleži 26-odstotni delež študentov s
takimi težavami (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 60). Kot še ugotavlja poročilo,
so povprečni stroški študentov presegali njihove povprečne prihodke.

Delo je prepoznano kot glavna aktivnost študentov, omogoča jim obstoj in razvoj.
Je pomemben socialni korektiv, ki izboljšuje status študentske populacije. V
raziskavi Evroštudent VI so ugotovili, da 44 % študentov predstavlja primarni vir
dohodkov lasten zaslužek (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 15). Nadalje
ugotavljajo, da večina študentov dela zato, da lahko pokrije stroške študentskega
življenja (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 53).

Največji strošek študentom predstavlja nastanitev. Študentskih postelj v
študentskih domovih je premalo in ne dosegajo ravni povpraševanja. Kot primer
velja izpostaviti bivanjsko stisko študentov Univerze na Primorskem. Študentski
domovi Univerze na Primorskem so v študijskem letu 2019/20 razpolagali s 328
posteljami (Letni program dela 2020, 2019), vpisanih študentov na programe
Univerze na Primorskem pa je bilo 6081 (Univerza na Primorskem, b. d.). Velja
seveda predpostavka, da delež študentov biva doma in se jih zato ne smatra za
iskalce študentskih namestitvenih kapacitet, a večina študentov se ne šola v kraju
stalnega bivališča5. Študenti se ob primanjkljaju javnih študentskih namestitev
odločajo za bivanje pri zasebnikih, kjer so cene izdatno višje, posledično pa so
višji tudi njihovi življenjski stroški.

To je za študente najpomembnejši potisk na trg dela, na katerem pa so
prepoznani kot delovna sila z malo kompetencami in so seveda kot študenti še
brez formalne visoke stopnje izobrazbe. Za ta dejavnika lahko določimo, da
najbolj vplivata na nizko urno postavko študentskega dela in pogosto tudi na
samo vrsto dela, ki je iskalcu zaposlitve ponujeno.

4 Podatki za leto 2016.
5 Pred začetkom študijskega leta 2020/21 so pri Študentskih domovih Univerze na Primorskem
našteli 1146 prošenj za bivanje, razpolagajo pa s 382 študentskimi posteljami (Milostnik
Valenčič, 2020).

136

Ugodno za delodajalca, nujno za študenta: o problematiki študentskega
dela

L. Kuhar (2014, str. 30) ugotavlja, da je študentsko delo razširjeno, ker je v
trenutnem sistemu ugodno tako za študente kot za delodajalce. A verjetno
smemo iti še korak dlje in trditi, da je nujno za študente in ugodno za delodajalce.
Slednjim predstavlja poceni, najmanj obdavčeno obliko zaposlovanja, za
študente pa je (kot smo že pokazali zgoraj) predvsem strategija preživetja.

Za študentsko delo velja, da je zelo fleksibilno oziroma prožno, kar je priročno za
zaposlovalce, a hkrati obremenjujoče za celotni trg delovne sile in
izkoriščevalsko do študentov. Iz prožnosti zaposlovanja sledi tudi potencial za
prekarizacijo. V. Franca (2019, str. 309) obravnava pokazatelje tveganja za
prekarnost pri študentskem delu in pojasni, da se to približa prekarnosti
predvsem pri varnosti zaposlitve . Te študenti praktično nimajo, sodelovanje se
lahko kadar koli brez razloga prekine, dodatnih obveznosti pa delodajalec ob
prekinitvi nima. Kot visoko tveganje za prekarnost pri študentskem delu se
izkažeta tudi dejstvi, da študenti nimajo pravice do vključitve v dodatna
usposabljanja in izobraževanja ter da študenti nimajo možnosti, da bi bili
zastopani v sindikatih, kjer bi za njih veljale kolektivne pogodbe. Lahko so člani
sindikata, a brez kolektivnih pravic in brez pravice do stavke (Franca, 2019, str.
313).

Študenti imajo pravico do minimalne urne postavke. Na novega leta dan leta
2020 je v veljavo stopila sprememba, ki je postavko iz prejšnjih 4,89 evra bruto
dvignila na 5,4 evra bruto. V drugi polovici februarja 2021 pa je bila še zvišana,
na 5,89 evra bruto. Velja dodati, da so tisti, ki opravljajo študentsko delo, brez
pravic do drugih dodatkov, ki pripadajo zaposlenim. Tako na primer delodajalci
zakonsko niso obvezani študentom plačevati malice, potnih stroškov in regresa.

V preteklosti so bile in tudi danes so še prisotne številne prakse, ki zlorabljajo
institut študentskega dela. Nemalo je fiktivnih vpisov na študijske in
srednješolske programe, s katerimi vpisani pridobijo status in s tem možnost, da

137

lahko delajo prek napotnice6. Do zlorab pa prihaja tudi s strani delodajalcev.
Izkaže se, da je kljub temu, da naj bi bilo študentsko delo občasno ali začasno,
velikokrat kar dolgotrajno in nadomešča redno delovno razmerje. Pojavljajo se
tudi primeri, ko študenti opravljajo izrazito strokovno zahtevna dela, za katera
pa so plačani veliko manj kot tisti, ki iste naloge opravljajo kot redno zaposleni;
tak primer je delo v laboratorijih, naletimo pa tudi na primere, ko so študentom
ponujena fizično zahtevna dela, izredno tvegana z vidika varnosti pri delu, ki pa
so velikokrat podplačana.

Izzivi in naslavljanje problematike v prihodnje

Številni predstavniki političnih strank in interesnih skupin so ob zadnjem
zvišanju urne postavke razglašali veliko zmago, nemalo pa je bilo tudi takih, ki so
poudarjali, da boj za delavske pravice študentov še zdaleč ni končan in zahteva,
da se v prihodnje konkretno naslovi še druge problematike. Kot smo že pojasnili
zgoraj, predstavlja največji strošek študentom nastanitev. Vsakršno reformiranje
področja bo zato moralo, če bo želelo biti uspešno, vključevati tudi reševanje
stanovanjske problematike ter razširiti obseg štipendiranja. To bi namreč
omogočilo boljši izhodiščni položaj za študente, zmanjšalo bi pritisk za iskanje
dela ter seveda pomembno vplivalo na čas, ki bi ga lahko študenti posvečali svoji
glavni obveznosti, študiju.

V prihodnje bi bilo potrebno poostriti nadzor nad samim trajanjem določene
zaposlitve, ki jo študent opravlja. Če naj bi bila ta občasna in začasna, tudi mora
biti takšna, predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, dolgotrajnejša oblika takega
dela obremenjuje trg delovne sile na način, da otežuje dostop do prve zaposlitve
diplomantkam in diplomantom (ter vsem drugim, ki iščejo redno zaposlitev), in
drugič, da nizko plačano študentsko delo na določenem delovnem mestu niža

6 V velikem številu primerov se to dogaja zaradi specifičnega povpraševanja po delovni sili.
“Iščem študentko/študenta” je pogosto prisotna fraza v oglasih, ki ponujajo največkrat nizko
plačano delo.

138

vrednost dela redno zaposlenih. Navesti velja še (zelo relevanten) vidik
študentov, saj gre v primeru dolgotrajnejšega dela prek napotnice za obliko
izkoriščanja. Če gre za dolgotrajno potrebo po delu, si tisti, ki to delo opravlja,
zasluži obliko delovnega razmerja, ki mu pripadajo tudi dodatne ugodnosti.
Dotično problematiko formalno ureja Zakon o delovnih razmerjih, ki narekuje,
da se mora, kadar ob določenem opravljanju dela obstajajo vsi elementi
delovnega razmerja, skleniti pogodba o zaposlitvi, a pravega nadzora nad tem ni,
študenti pa so navadno v položaju, ko delo in lasten zaslužek potrebujejo in se
zaradi strahu pred izgubo dela ne odločajo za ovadbe delodajalcev.

Poseben izziv bi lahko predstavljala sprememba toka koncesijskih dajatev. Denar
iz teh se, kot smo v našem prispevku že pojasnili, namenja proračunskemu skladu
za sofinanciranje štipendij, delovanju ŠOS in študentskim servisom. Kovač
pojasni, da gre predvsem pri financiranju ŠOS in študentskih servisov7 za veliko
anomalijo, saj ti dvoji vzdržujejo zaprt sistem javnega denarnega toka in si skupaj
delijo dohodek, ki je rezultat fiskalnega odrekanja države na račun študentskega
dela (2019, str. 59). Servisi kot zasebni posredovalci dela nastopajo kot
nepotreben vmesni akter, katerega naloge bi lahko prenesli na javno organizacijo
in pri tem spremenili tok sredstev – ta se več ne bi pretakala v zasebne žepe,
ampak bi bila v celoti javna, kar bi lahko omogočilo obširnejše štipendiranje
študentov in reševanje stanovanjske stiske, v kolikor bi se za take projekte
odločili.

Stvar, na katero je ob obravnavi študentskega dela kot takega, kot obstaja danes,
potrebno opozoriti, je vsekakor vpliv, ki ga ima opravljanje plačanega dela na
študij. Študentsko delo ima vpliv na posameznikovo izobraževanje. Čas za
plačano delo med študijem zmanjšuje čas, ki je namenjen študijskim dejavnostim,
ugotavlja raziskava Evroštudent VI. (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 49). V
primerjavi z drugimi državami EU je čas, ki ga slovenski študenti tedensko

7 Letni obseg študentskega dela znaša okoli 300 milijonov evrov. Dobrih devet odstotkov te
vrednosti znaša koncesijska dajatev, od katere se slabih 80 odstotkov enakovredno deli med ŠOS
in študentske servise (Kovač, 2019, str. 16).

139

porabljajo za plačano delo, med daljšimi, torej 14 ur (prav tam). Prekomerno
opravljanje dela ima številne negativne učinke na samo izobraževanje, je resna
ovira za dokončanje študija in pridobitve izobrazbe s katero bi posameznik
vstopal na trg delovne sile kot kvalificiran delavec. Pri reševanju te problematike
se kot radikalna možnost ponuja ideja ukinitve študentskega dela kot takega in
uveljavljanje obveznih praks na vseh področjih in smereh izobraževanja, ki bi jih
študenti v sklopu študija opravljali. S tem bi namreč dejansko pridobivali
relevantne kompetence za bodočo karierno pot8. Izvedljivost slednjega pa bi bila
mogoča šele, ko bi bili študentom nudeni zadostni pogoji za kvalitetno življenje
in podpirali njihov študij.

Namesto zaključka: o pomembnosti gibanja

V prispevku smo opredelili študentsko delo, nekatere lastnosti problematizirali
in nakazali izzive, ki jih je treba nasloviti v prihodnje. Ob zaključku želimo
spomniti še na tiste, ki so in bodo subjekti oziroma nosilci sprememb.

Različna študentska društva, sindikati in druge interesne skupine ter tudi
določene politične stranke si prizadevajo za izboljšanje statusa študentov in
njihovega dela, a problem, ki ga zaznamo, je, da se ob posameznih akcijah in
pobudah aktivira le majhna skupina ljudi, velika večina pa je stoična. Nekateri
premiki so bili v preteklosti že storjeni, veliko odprtih tem pa še ostaja. In tu bo
bistveno vlogo imelo gibanje. Družbena gibanja imajo potencial in moč za
spremembe. Za efektivnost gibanja je nujno, da je to široko in deluje vključujoče
ter s tem zajame široko množico ljudi, ki lahko ustvari kolektivno identiteto. Pri
tem mora biti jasno opredeljen problem oziroma družbena anomalija, ki je
predmet spreminjanja in hkrati cilj ter strategija s predvideno alternativno
možnostjo kasnejšega delovanja.

8 V raziskavi Evroštudent VI. navajajo, da plačano delo pri skoraj polovici študentov v Sloveniji
(48 %) ni povezano z njihovim študijskim programom (Gril, Bijuklič in Autor, 2018, str. 53).

140

Predhodno smo pojasnili problematiko, ki je del sistema in ki omogoča
privilegirani skupini dostop do sredstev, ki bi lahko in bi morala pripadati vsem.
Ko se spominjamo in obeležujemo preteklo aktivistično delovanje študentskih
skupin in vseh, ki so s svojim organiziranjem izboljševali status študentov in širili
njihove pravice, moramo opraviti konkretno evalvacijo storjenega in začrtati
smernice ter v boju za izboljšanje položaja študentov nastopiti z jasno agendo. To
naj sestavljata dve kritiki. Prva naj bo kritika sistema, katerega logika spodbuja
obstoj trenutnih institucij in legitimira denarne tokove ter s tem kopičenje
denarja v zasebni sferi. Druga pa je kritika oblasti, ki v danih razmerah ne
namenja pozornosti študentskim zadevam ali pa premalo stremi k premikom,
širjenju študentskih pravic in zagotavljanju boljšega statusa študentov.
Ko bodo v prihodnje študentom ponujali delo le zato, da bi lahko ti preživeli in
obstali, ter to obrazložili z besedami, da je bolje delati za malo kot za nič (ali pa
sploh ne delati), nam mora biti jasno, da je glavna študentova pravica študij.

141

Viri

1. Franca, V. (2019). Tveganja za prekarnost pri študentskem delu. Delavci in

delodajalci, 19(2/3), 299-318. Dostopno prek

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NAGXQC98/b8ddc044-

d66c-4dc7-abd1-2abe75d0ad04/PDF

2. Gov.si. (b. d.). Začasno in občasno delo dijakov in študentov. Dostopno prek
https://www.gov.si/teme/zacasno-in-obcasno-delo-dijakov-in-studentov/

3. Gril, A., Bijuklič, I. in Autor S. (2018). Evroštudent VI, Socialni in ekonomski
pogoji življenja študentov v Evropi 2016—2018, Nacionalno poročilo -
Slovenija. Ljubljana: Pedagoški Inštitut. Dostopno prek
https://www.pei.si/wp-
content/uploads/2019/07/EvrostudentVI_porocilo.pdf

4. Hanžič, S. (21. 10. 2019). Med anomalijo in socialnim korektivom. Delo.
Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/med-anomalijo-in-
socialnim-korektivom/

5. Kovač, M. (2019). Javnopolitični paradoksi študentskega dela (magistrsko
delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno
prek https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=110818

6. Kuhar, L. (2014). "Vsi bi študirali, nihče ne bi delal": o mitu študentskih
privilegijev. Razpotja, 5(17), 30-33. Dostopno prek
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-7MH6KSC9/5c073a6d-
cbee-4365-b2fb-3da0b1a6bad5/PDF

7. Letni program dela 2020. (2019). Koper: Univerza na Primorskem.

8. Milostnik Valenčič, T. (2020, 31. avgust). Študentskih postelj je dovolj le za
dobro desetino študentov. Primorske novice. Dostopno prek
http://www.primorske.si/2020/08/30/studentskih-postelj-je-dovolj-le-za-
dobro-desetino

142

9. Naglič, N. (2004). Virtualni trg delovne sile [diplomsko delo]. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Dostopno prek
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Naglic-Nina.PDF

10. Poropat, K. (1997). O bedi študentskega življenja. Časopis za kritiko znanosti,
25(182), 75-97. Dostopno prek https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-
FFLOESS5/512f25e4-c3d2-4b4b-b402-9865f4301b87/PDF

11. Univerza na Primorskem. (b. d.). Dostopno prek
https://www.upr.si/si/univerza/univerza-v-stevilkah/

12. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti /ZZZPB/
(1991). Uradni list RS, št. 107/06 (30.01.1991). Dostopno prek
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1239

143

Dva obraza sodobnega študentskega
samoorganiziranja

Lucija Ivanuša

Povzetek: Edina platforma študentskega organiziranja - Študentska organizacija
Slovenije - ima strukturno vgrajen interes, da se ohrani sistem študentskega dela.
S protesti kot so Črna sreda leta 2006, ali pa “Malo delo, veliko sranje“ leta 2010,
dajejo misliti, da govorijo v imenu študentov, toda ŠOS po prenehanju nevarnosti
izgube financiranje pogosto zapusti aktivistične vode. Ker je velika večina
njihovega financiranja odvisna predvsem od študentskega dela, ne podpirajo
konkretnejših sprememb na tem področju. Obenem je študentska demokracija
šibka, kar pomeni, da je o porabi sredstev precej malo javne razprave in zunanjih
pritiskov po učinkoviti porabi.

Ključne besede: študentsko samoorganiziranje, študentski servis, študentsko
delo, Študentska organizacija Slovenije, študentske volitve, Radio Študent,
financiranje študentskih organizacij

144

Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, je najvišja institucija študentske
politike že vse od njenega ustroja ob osamosvojitvi. O morebitnih nepravilnostih
njenega delovanja in nenavadnih praksah se poroča že praktično tako dolgo kot
obstaja. Vseeno pa je ŠOS-u uspelo v družbo vsaditi dve nasprotujoči si sliki
organizacije; je edini zaščitnik študentskih pravic in obenem skrajno
nepomemben. Prispevek bo pokazal, da se ŠOS, ko potrebuje politični kapital
študentov, poskuša predstaviti kot nepogrešljiv, čeprav je v “mirnih časih” bolj
ali manj neviden. Prvi del bom analizirala na podlagi treh trenutkov, ko je ŠOS-u
grozilo tako ali drugačno zmanjšanje financiranja. V drugem delu pa bom
analizirala postopke okoli volitev.

ŠOS ima obnovljiv politični kapital - ob vsaki novi krizi znova ustvarja podporno
bazo študentov in širi demagoške ideje o tem, zakaj je njegov obstoj nujen. S tem
ne mislim nujno dejanske reprezentacije volje študentov, marveč nekaj bolj
nevarnega - gre za oblikovanje študentske volje s populizmom in igranjem na
strahove povprečnega študenta. To se najbolje kaže na fenomenu študentskega
dela. Ohranjanje tega v svoji zdajšnji obliki je v interesu ŠOS-a, ki je študente
uspel prepričati, naj o sami ureditvi ne razmišljajo, tudi sam pa se v javnem
diskurzu omejuje na pogovor o estetskih popravkih in manj o sistemskem
premisleku študentskega dela kot takega.

Študentsko delo samo po sebi ni nič novega - preneslo se ga je že iz Jugoslavije,
kjer so si študentje z delom služili denar za lažje prebijanje skozi študij. Iz
samoupravnih začetkov se je med nastajanjem samostojne države študentsko
delo privatiziralo. Začetki se pojavijo že leta 1959, ko so se študentje preko Zveze
študentov Jugoslavije z Univerzo v Ljubljani dogovorili, da bodo razvažali mleko
in s tem financirali študentske interesne dejavnosti. Pet let kasneje je
Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije sprejel ustanovni akt
Študentskega servisa, ki so ga julija 1971 vpisali tudi v register podjetij.
Posredovanje dela študentom je servis opravljal pod različnimi upravljalci - tako
Univerzo v Ljubljani kot tudi Univerzitetno konferenco Zveze socialistične
mladine Slovenije (Vodopivec, 2003). Še prej, leta 1960, je bil vzpostavljen tudi

145

prvi študentski zavod Študentske organizacije ljudske tehnike (ŠOLT). Ta deluje
še danes in študentom predvsem nudi izobraževalne tečaje (Zavod ŠOLT,
b.d.). Študentski servis je bil leta 1977 preorganiziran v samostojno Delovno
enoto, leta 1985 pa je bil vključen v družbeno politično organizacijo -
Univerzitetno konferenco Zvezo socialistične mladine Slovenije in bil kasneje
premeščen pod okrilje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (Vodopivec,
2003). Začetek privatizacije servisov lahko postavimo v leto 1990.

ŠOS pridobiva sredstva predvsem iz koncesijskih dajatev, ki jih študentski servisi
“zaračunajo” dijakom in študentom ob opravljanju občasnega dela. H koncesiji,
ki se odšteje od bruto plače, znaša znesek ŠOS-u 3,795 %, 8,41 % je namenjenih
štipendijam, za stroške organizacij za posredovanje dela pa je prav tako
namenjenih 3,795 %. Od študentskega dela se plačuje še po 2 % dodatne
koncesijske dajatve študentskim domovom (ŠOS, 2020). Za ŠOS je dodana še
varovalka - v kolikor bi bil prihodek 80 odstotkov ali manj od leta 2011, država
pokrije razliko - to določa 130. člen Zakon o uravnoteženju javnih financ - krajše
ZUJF - iz leta 2012. Tako je bilo do 2020, ko je bila državna pomoč omejena na
okoli milijon evrov (Novak in Pušnik, 2020). ŠOS je imel v letih 2005-2015 samo
na račun koncesijske dajatve kar 150 milijonov evrov prihodka (Kovač, 2017).

Sama pravna podlaga za financiranje ŠOS-a in posameznih študentskih servisov
s koncesijskimi dajatvami izvira iz časa osamosvajanja, opredeljuje jo Zakon o
zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je v veljavo stopil v začetku leta 1991.
Ker je šlo za tranzicijo iz socialističnega v kapitalistični sistem, je država v zakonu
predvidela mehanizme hitrega zaposlovanja in s tem tudi začasnega ter
občasnega dela študentov in dijakov. Zakon je ohranil študentske servise. Med
razlogi za ohranitev sistema se je znašlo sklicevanje na tradicijo. Ob urejanju
statusa študentskega samoorganiziranja ni prišlo do večje javne razprave, pač pa
se je že obstoječi sistem razglasil za dobrega in delujočega - ter bil le preveden v
novi kapitalistični kontekst (Kovač, 2019). Zaradi razmaha študentskega dela se
je znatno povečalo število servisov, ki so posredovali delo. Če so leta 1985
delovali le trije servisi, jih je bilo leta 1999 kar 50 (Vodopivec, 2003). Z vedno

146

večjimi prihodki so študentske organizacije in servisi pridobivali politično moč,
obenem pa je interes, da se ureditev ne spreminja, postajal vedno močnejši.

Prve resnejše razprave o obstoju študentskega dela in njegove ureditve so se
porajale šele leta 2005, čeprav so mediji že nekaj let poročali o morebitnih
nepravilnostih v delovanju ŠOS-a. Tako je časnik Dnevnik recimo že leta 2002
opozarjal na nepravilnosti pri porabi javnega denarja ter netransparentnosti
študentskih klubov. Kot primere takrat navede celjsko izginotje dveh milijonov
evrov, in pa prakso iz Kopra, kjer je študentski klub delil letake, ki so ponujali
denarno nagrado ob včlanitvi (Manfreda, 2002). Mladina leta 2005 opozarja na
trg posojanja napotnic in označuje študentsko delo za leglo nepravilnosti (Pirc,
2005).

Vsi ti pomisleki so se udejanili v predlogu novele Zakona o zaposlovanju in
zavarovanju v primeru brezposelnosti (ZZZPB-C), ki ga je državni zbor
obravnaval leta 2006. Ena izmed temeljnih sprememb bi bila tudi nova ureditev
koncesijske dajatve. Namesto dogovorjenega sistema razdelitve koncesijske
dajatve v obsegu 45 % za stroške študentskih servisov, 45 % za financiranje
obšolskih dejavnosti - ta znesek bi šel ŠOS-u - in 10 % za štipendije, je vlada
predlagala 30 % za štipendije, s tem pa bi se ŠOS-u zmanjšali prihodki (RTVS,
2006). Zato je ŠOS v Ljubljano pripeljal več kot 10.000 študentov, ki so na tako
imenovano Črno sredo protestirali, med drugim sicer tudi proti predlogu uvedbe
šolnin (24ur, 2006). ŠOS je v javnosti govoril o skrbi za študente in nasprotoval
šolninam, toda njihovi interesi so bili širši od tega. Le nekaj dni po shodu je bil
namreč sprejet amandma, ki je zniževal sredstva ŠOS-u na račun financiranja
štipendijskega sklada.

Čeprav na prvi pogled ne gre za preveč sporno spremembo, je ŠOS ubral taktiko
strašenja pred posledicami. Takratni predstavnik ŠOS Tomaž Černe je napovedal
preobremenjenost zavodov za zaposlovanje, hkrati pa začel javno propagirati
idejo, da je študentsko delo neke vrste nujni socialni korektiv, ki omogoča študij
tretjini študentom. Seveda ob tem ni bilo izpostavljeno dejstvo, da bi se sredstva

147

namenila štipendijam - s tem pa najverjetneje zmanjšala obseg študentskega
dela, saj ne bi bilo več “nujni socialni korektiv”. To je izraz, ki pred letom 2006
praktično ni bil uporabljen. Dogovor je bil dosežen šele tik pred sprejetjem
ZZZPB-F, ki višino sredstev študentskih servisov in ŠOS-a vrne na prvotni nivo
(Kovač, 2019).

Pred vložitvijo Zakona o malem delu leta 2010 so se v družbi pojavljali očitki
študentskemu delu, češ da slabo vpliva na študente, niža ocene, podaljšuje študij.
Zato bi z Zakonom o malem delu redefinirali njegovo opravljanje - študentje bi
lahko delali največ 720 ur v koledarskem letu, študentski servisi bi postali
nepridobitne javne službe, omenjalo se je postopno odvzemanje sredstev ŠOS-u
in namemba le-teh Uradu za mladino RS, ipd. Sočasno so predlog zakona obsodili
tako servisi kot ŠOS sam. Njihov argument je bil, da naj bi možnost študija
izgubila kar tretjina študentov, in sicer zaradi prenizkih državnih štipendij. Spet
se je pojavila naracija o študentskem delu kot nujnem socialnem korektivu, saj
država za študente ne naredi dovolj. ŠOS z novim desetletjem vpelje še en nov
argument - ne le, da je študentsko delo nujni korektiv, pač pa je tudi
komplementarno študiju in omogoča nabiranje kompetenc.

Tako je od leta 2020 na voljo tudi EDI - evidenca delovnih izkušenj, kjer ŠOS vodi
arhiv opravljenih del ter pridobljenih kompetenc, do katerih lahko dostopajo
dijaki in študentje. Pri tem projektu sta ŠOS podprli tudi Evropska unija in
Slovenija. ŠOS poudarja, da bodo lahko tak izpis pripeli življenjepisu za bolj
prepričljiv nastop pri bodočem delodajalcu (ŠOS, b.d.). V oglasu za Delo je e-
Študentski servis v preteklosti sporočal, da delo “baristke” (sic!) pripomore k
njenemu izobraževanju za kirurginjo, saj mora v obeh poklicih imeti spretne roke
(e-Študentski servis, 2018). Prek zatrjevanja, da omogoča hiter stik s trgom dela,
nabiranje poznanstev in izkušenj, se je na negativne posledice študentskega dela
pozabilo. Študentska nuja po delu in strahovi, podpihnjenih s strani ŠOS-a so
rezultirali v protestih Malo delo, veliko sranje (Kovač, 2019).

148

(e-Študentski servis. (b. d.). Dostopno prek
https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09c.jpg)

(e-Študentski servis. (b. d.). Dostopno prek
https://yootree.net/dist/img/portfolio/ess/ess-09b.jpg )
ŠOS s kampanjo “#imamizkušnje” dijakom in študentom torej sporoča, da je delo
v času izobraževanja ne le normalno, ampak tudi zaželjeno. S tem namreč
pridobivajo izkušnje, ki jim naj bi tako ali drugače pomagale na karierni poti. S
plakati, ki delo kirurga povežejo z izkušnjami baristke, trdijo, da je delo le

149