Paradigma - Zbornik LDŠ

tudi sredstva, s katerimi spremenijo te informacije v kapital – uporabijo jih
predvsem za izdelavo algoritmov; takšnih, ki služijo personaliziranemu
oglaševanju, s katerim ogromno zaslužijo; takšnih, ki pripomorejo k strojnemu
učenju in s tem razvojem umetne inteligence in »pametnih tehnologij« na mnogih
področjih; takšnih, ki pripomorejo k tistemu strojnemu učenju, ki se uči o nas,
uporabnikih, in nam poleg personaliziranih oglasov personalizira tudi predloge
vsebine, ki nas najbolj zasvoji in nam ustvari lasten mehurček v virtualnem
prostoru, iz katerega črpamo čedalje več informacij, ki nam oblikujejo življenjsko
izkušnjo in pogled na svet okoli sebe. Naše aktivnosti prinašajo dodaten profit
tudi zaradi oglasov, ki jih odlašajoči vidijo v času uporabe digitalnih medijev. To
niso edine aktivnosti, ki se jih posamezniki poslužujejo med temačnim
odlašanjem, niti ni odlašanje edina okoliščina, ki posameznika vabi k tem
aktivnostim – a obstaja pomembna korelacija med temačnim odlašanjem in
aktivnostmi, s katerimi zastonj produciramo informacije, ki ne končajo v naši
lasti. V tem smislu je torej velik delež odlašanja vrsta neplačanega produktivnega
dela – neplačane produkcije informacij.

Kdo je najboljša žrtev za mehanizme temačnega odlašanja? Družbena skupina, ki
se skriva pod oznakami virtualne delavke, hekerski razred, nematerialni delavci.
Sestavljajo jo predvsem mlajše generacije, in predvidevam, da bodo podobne
oznake primerne za čedalje večje odstotke prihodnjih. Zaradi narave študijskega
dela v to skupino seveda spadamo tudi študentke in študenti. Fleksibilizacija
delovnega časa in decentralizacija delovnega prostora v kombinaciji z
digitalizacijo delovnih procesov in naraščanja novih vrst dela znotraj digitalnega
sveta sta poskrbeli za totalno brezmejnost med življenjem in delom ter med
profesionalno in zasebno identiteto. Hkrati naraščajoča individualizacija
postavlja na posameznico (virtualno delavko, hekerko, študentko) breme vedno
novih odločitev, ki jo zaradi ogromnega števila možnosti in tveganja (zaradi
občutka, da si z vsako odločitvijo na novo zacementiramo en del prihodnosti)
paralizirajo in jo izpostavljajo pastem odlašanja, ki čakajo na trenutke šibkosti
znotraj istih orodij, ki so ji ključna tudi za opravljanje dela.

50

S tem, ko se delo osvobodi omejitev prostora in postane mobilno, se prikrade tudi
na področje časa, sploh glede na čedalje večjo »svobodo« pri razporejanju
delovnih nalog, ki narašča z raznoraznimi oblikami samozaposlitev tako znotraj
prekarnih oblik dela, kot tudi izven njih. Razporejanje posameznikovega časa je
čedalje manj formalno zapovedano, ker je tudi čas dela čedalje manj predvidljiv
za hekersko delo (proizvajanje informacij), ki želi vedno drugačen rezultat. Prav
tako formalno določen čas in prisila pisarne nista več potrebna kot sredstvo
nadzora, saj je nadzor ponotranjen globoko v posameznici in ga lahko nosi s
seboj, kamorkoli gre. Pričakujemo lahko le še naraščanje te brezmejnosti in z njo
seveda naraščanje temačnega odlašanja, ki se ponuja na pladnju rastoči
populaciji z že opisano specifično naravo dela. Moja teza je, da hekerske delavke
posvečajo več časa odlašanju, četudi ne posvečajo nujno manj časa »delu«.
Najbolj ranljive žrtve za mehanizme temačnega odlašanja so torej nematerialni
delavci z zabrisano mejo med »profesionalno« in »zasebno« identiteto, katerih
zaposlitvena situacija ne vključuje formalno zapovedanega delovnega časa in
seveda »mladi na prehodu v odraslost«, ki pogosto usklajujemo študij in
obstranske prekarne zaposlitve. Toliko navidezne svobode pri odločanju in
razporejanju časa v kombinaciji z bremenom odgovornosti, ki jo čuti
»posameznik de iure« ob sprejemanju odločitev (saj bodo te vplivale na razplet
biografskega projekta, za katerega je odgovoren le on sam), je dovolj za
paralizirajočo nesigurnost, ki prinaša moment zamrznitve, v katerem je breme
neskončnih možnosti preveliko in preveč nepregledno.

V momentu zamrznitve oziroma paralize se v nasprotju z logiko kot najboljša
rešitev za iskanje odgovora na vprašanje, v kaj je trenutni čas najbolje investirati,
pojavlja odgovor: v nič od naštetega, pač pa v najbližji pobeg v pasivnost. Ta
pasivnost se ponuja tudi v momentu frustracije nad posebno zahtevnim
kreiranjem novih informacij, ponuja se kot počitek, v čedalje večji meri pa se
ponuja tudi kot droga, ko se možgani navadijo na neskončno število vznemirljivih
stimulacij. Še en razlog, zakaj se temačno odlašanje loteva predvsem virtualne
oziroma hekerske delovne sile, je ta, da lahko toliko bolj razpolaga z njihovim

51

neskončno fleksibilnim časom. Krade čas, rezerviran za delo v sedanjosti, tako da
prestavlja naloge v nerezervirane segmente časa v prihodnosti, ki bi sicer postali
nekaj drugega. V tem je tudi distinkcija temačnega odlašanja od drugih vrst
odlašanja, ki se dogajajo v nezaznamovanem času. Posledično znotraj temačnega
odlašanja posvečamo čas in energijo predvsem produkciji informacij za
vektoralistični razred, medtem ko med drugimi vrstami odlašanja (»načrtovanimi
odlašanji«) »neproduktivni« čas posvečamo bolj raznovrstnim prostočasnim
dejavnostim, med katerimi so tudi spanec, rekreacija, druženje, kreativno
sproščanje, branje, potovanje in zabava. Tudi zaradi teh in ostalih »prostočasnih«
aktivnosti seveda po navadi nekdo nekje profitira. Ključna razlika pa ni le v
spremembi tistih, ki profitirajo od naših aktivnosti. Ključna sprememba je tudi v
prehodu iz aktivnosti, v katerih smo subjekti (včasih tudi izkoriščanja), v
aktivnosti, pri katerih smo samo še zametki subjektov, kar podrobneje
obravnavam v naslednjem delu prispevka.

III.II Odlašanje kot mehanizem nadzora

Odlašajoči si očitamo slab nadzor nad svojim časom, iz drugega vidika pa gre za
zelo dober nadzor temačnega odlašanja nad našim časom. Preusmerja torej
raznovrstne aktivnosti razpršenega »mnoštva« v enotne aktivnosti produkcije
informacij, disciplinira telesa populacije namešča v takšne ali drugačne sedeče in
ležeče položaje, ki jim kar najbolje omogočajo gledanje v določene monitorje in
interakcijo z njimi. Aktivnosti, profitabilne za lastnike informacij, se torej skozi
kanal temačnega odlašanja ponujajo posameznicam in na tak način zagotavljajo
čedalje več njihovega časa, energije in pozornosti, ki se na koncu seštejejo v
profit. Zaradi porasta informacij, ki jih posamezniki na račun temačnega
odlašanja generirajo, pa lahko zaključimo, da igra temačno odlašanje pomembno
vlogo tudi pri mehanizmih disciplinske oblasti in družbe nadzora, kot sem ju
opisovala v prvem poglavju. Predvsem pomaga pri grajenju vidnosti subjekta, ki
je v sodobnem času popolnoma razkrit: ne le z disciplinskimi institucijami, ki s

52

preizkusi determinirajo njegove karakteristike, ampak predvsem z mediji in
stroji, v katere subjekt sam nalaga podatke o sebi. Podjetja, ki si skoraj v celoti
lastijo legalni del interneta, ne vedo le, kdo smo, kje smo, kakšen je naš EMŠO,
davčna številka in bančni račun, kje smo zaposleni in kakšna je naša politična
usmerjenost. V času, ko so te podatke o ljudeh zbirale skrivne obveščevalne
službe, smo hrepeneli po osvoboditvi. Sedaj pa svobodni individui poleg vseh
naštetih podatkov prostovoljno nalagamo v sistem tudi podatke o svojem gibanju
in o svojem okusu za literaturo, glasbo, produkte »kulturne industrije«, hrano,
humor. Podatki o naših skritih željah, bizarnih zdravstvenih težavah, o naših
ožjih in širših socialnih krogih, pogledih na svet, seksualnih preferencah,
strahovih in sanjah so nekje zabeleženi in najverjetneje tudi slikovno in zvočno
opremljeni. Znotraj digitalnega sveta preko neštetih izbir udejanjamo svojo
individualnost in unikatnost in se razporejamo pod Normo, ki še nikoli ni bila
tako bogata s kategorijami za diferenciacijo.

Kot je Beck ugotavljal že na primeru televizije, se z uporabo istega medija
podvržemo standardizaciji in vsi podležemo enakim eksistenčnim formam
(Beck, 2009). Današnji svobodni individui leta svojega življenja preležimo ali
presedimo s pogledom, usmerjenim v napravo, iz katere seva modra svetloba,
drseč s prsti po njenem zaslonu ali tipkajoč oziroma klikajoč na njena orodja.
Profit pa ustvarjamo, ko to delamo službeno, prostočasno ali odlašajoče. Odprti
smo za programiranje v vseh pogledih. Oblast se izvaja s stroji, ki neposredno
organizirajo možgane in telesa »v smeri avtonomne odtujitve od občutka
življenja in želje po kreativnosti«, zapišeta Hardt in Negri (2003, str. 32) o družbi.
Počutimo se kot zombiji, vrnitev k znanemu zavetju pasivnosti pa se nam v
začaranem krogu ponuja tudi kot počitek od tega utrujajočega občutka.

Kako drugače kot zombi pa naj se počuti subjekt, ki to ni? Giorgio Agamben
(2009) v eseju What Is an Apparatus? prepozna nevarnost sodobnih dispozitivov
v njihovi nezmožnosti produciranja subjekta kljub desubjektivaciji. Dispozitivi
disciplinske družbe so delovali kot stroji subjektivacije in šele nato vzpostavili
gospostvo nad subjektom. V delovanju dispozitiva oziroma v boju med bitjem

53

(substanco) in dispozitivom nastane subjekt. V dispozitivu zapora je najprej
nenamerno ustvarjen subjekt delikventa, ki postane subjekt novih tehnik
gospostva. Subjektivizacija pa nujno pomeni desubjektivacijo – le z zanikanjem
grešnega subjekta se lahko preko dispozitiva pokore na primer utemelji nov
subjekt, »ki najde resnico v neresnici zavrnjenega grešnega jaza«20 (Agamben,
2009, str. 20). Agamben v tem prepozna glavni problem sodobnih dispozitivov –
izražajo se predvsem skozi proces desubjektivacije in ne skozi produkcijo
subjektov. Desubjektivacija ne da moči novi subjektivaciji, morda le njenemu
zametku. Kdor se pusti ujeti s strani dispozitiva mobilnega telefona in se pusti
desubjektivirati, ne dobi s tem nobene nove subjektivacije, razen številke, s
katero je lahko nadzorovan (Agamben, 2009). Vsi Agambenovi strahovi so se
uresničili in potencirali v nedogled. Kaj pa se zgodi s substanco, če med ujetostjo
v čedalje več aparatov ne vzpostavlja več subjektov, ampak samo še njihove
negacije? Oziroma morda ustvari vsake toliko časa zametek ali delec, obris
nekega subjekta, a na račun odvzetja drugega subjekta, ki ga pravzaprav ni več,
ker je bil odvzet že tisočkrat v podobnih procesih? Nimam odgovora, a beseda
zombi lepo opisuje občutek naše odtujene in delne eksistence.

20 ang. »[...] which found its real truth in the nontruth of the already repudiated sinning I«

54

Za konec: popolna ironija profitabilne tolažbe – memi o odlašanju

Celotno zgodbo profitabilnosti temačnega odlašanja se da predstaviti s tako
čudovito ironično situacijo, da ima skoraj poetične razsežnosti. Dotika se
področja edinstvene razpršene produkcije podob – internetnih memov – ki so
kljub močni konkurenci postale ene najpomembnejših vrst podob današnjega
časa in najvplivnejših programerk našega razumevanja. Memi sami po sebi
odpirajo veliko vprašanj na veliko področjih, ki jih hranim za drugo priložnost.
Zdaj je za nas pomembna naslednja situacija. V stiski občutkov krivde in sramu,
ki jih prinaša temačno odlašanje, nekdo »odlaša« od »produktivnega dela« na
način, da deli svojo izkušnjo o odlašanju, tako da ustvari mem o odlašanju.
Določeno mero časa in dela vloži v mem in ga preko izbranega kanala deli v oblak.
Drugi odlašalci, ki morda pravkar doživljajo temačno odlašanje, se z njim
poistovetijo in se mu nasmejijo. Delijo ga z odlašajočimi prijatelji in mem se
razširi preko različnih kanalov, kjer tekmuje za pozornost z ostalimi. Kmalu mem
kroži po Instagramu, Facebooku, Twitterju, Redditu, TikToku in drugje.
Informacijsko usmerjena megapodjetja, ki vladajo nad internetnim prostorom,
zbirajo informacije, ki se generirajo z vsakim klikom na ta mem, z vsakim
posnetkom zaslona, prepošiljanjem, všečkanjem in deljenjem. Poleg tega se jim

55

ustvarja neposreden dobiček zaradi vseh oglasov, ki so jih videli uporabniki, ko
so prepošiljali zabavni mem o odlašanju. Nobene vsebine pa jim ni bilo potrebno
ustvariti, da so množice ostale zamotene in zabavane. Prvotni mem je zastonj
izdelal eden od uporabnikov, ki je imel ob produkciji toliko potencialnega profita
celo občutek, da čas preživlja »neproduktivno«. Tako torej posamezniki, ki se
doživljajo kot »neproduktivne« in odlašajoče, sproducirajo ogromne količine
informacij za velika podjetja, s tem ko ustvarjajo in delijo vsebino, ki je med njimi
popularna ravno zato, ker se sklicuje na (in s tem potrjuje) njihovo
»neproduktivnost« in odlašanje.

56

Viri
1. Agamben, G. (2009). »What Is an Apparatus?«. v W. Hamacher (ur.), What Is

an Apparatus? And Other Essays (str. 1 –25). Stanford: Stanford University
Press.
2. Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf.
3. Beck, U. (2009). Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana:
Krtina.
4. Foucault, M. (2004) Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana:
Krtina.
5. Foucault, M. (2010) Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC.
6. Hardt, M. in Negri, A. (2003). Imperij. Ljubljana: Študentska založba.
7. Ule, M. (2008) Za vedno mladi?: socialna psihologija odraščanja. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede.
8. Wark, M. (2019). Capital Is Dead: Is This Something Worse?. London/New
York: Verso.
9. Webster, J. in Randle, K. (2016). »Positioning Virtual Workers Within Space,
Time and Social Dynamics« v J. Webster in K. Randle (ur.), Virtual Workers
and the Global Labour Market (str. 3 –35). London: Macmillan Publishers
Ltd.

57

Univerza kot fizični prostor: prostorskost kot
subverzija in skupnost

Tjaša Škorjanc

Povzetek: V besedilu prevprašujem ustavitev zgodovinskega dejstva
kontinuirane subverzivnosti študentskih gibanj kot možno posledico zaprtja
fakultet v obdobju od marca 2020 do junija 2021. Študentsko identiteto
predstavim kot simbolno opredeljeno s svojo vmesnostjo in družbeno
angažiranostjo, posredovanima preko fakultete kot fizičnega prostora. Fizični
prostor fakultete razumem kot dvojno liminalnega: tako v smislu njegove
ambivalentne umeščenosti med javno in zasebno kot tudi zaradi nenehnega
menjavanja generacij, ki ga določa. Prostorsko tvarnost fakultet prikažem kot
svojstveno obliko heterotopije, ki pomembno doprinese k subverzivni
naravnanosti študentstva kot identitetne kategorije. S študijami primerov
Occupy Central v Hongkongu, zasedbe ljubljanske Filozofske fakultete v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in gibanja #FeesMustFall v Južnoafriški
republiki prikažem pomen fizičnega prostora v dinamiki študentskega aktivizma.
Ključne besede: zaprtje fakultet, prostorskost, pandemija, mobilizacija,
subverzija, študentska gibanja

58

I. UVOD

Četudi je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v začetnih tednih jeseni
2020 naposled predložilo sinopsis o hibridnem sistemu predavanj, je njegovo
udejanjanje hitro zamrlo. Že s koncem drugega tedna oktobra se je pričel
marčevski scenarij ponovno vrisovati v življenjsko orbito univerze ter njenih
študentov in zaposlenih. Neuradna namigovanja na vnovično zaprtje fakultet,
popolna menjava hibridnega sistema poučevanja za virtualno s sicer odprtimi, a
praznimi fakultetnimi prostori, dalje popolno zapečatenje tako fakultet kot
knjižnic – vse to je družno z naslednjim ukrepom za zaprtje študentskih domov
odjeknilo v odrivu študentov v lokalna okolja. Za kogar je bilo omenjeno seveda
sploh mogoče. Študij na daljavo in premena običajnega načina spremljanja
predavanj v avdiovizualno, pa tudi odhodi domov, so v življenja študentov
nedvomno vtisnila obilo posledic. Med njimi tudi mnogo negativnih.

Sporno dejstvo večmesečnega zaprtja fakultet in akademij je iz razlogov, ki sicer
niso neposredno povezani z osrednjo problematiko pričujočega zapisa 1 ,
izpostavil že takratni rektor Univerze v Ljubljani, prof. Igor Papič. Marčevsko
stanje se od obdobja, ki zadeva prvi semester študijskega leta 2020/21, namreč
razlikuje predvsem v tem, da sta ga zaznamovali zmeda in nepripravljenost,
medtem ko so fakultete v poletnih mesecih 2020 razvile prefinjen pristop, ki bi
sočasno onemogočal prenos okužb ter obenem udejanjal (sicer okrnjeno)
možnost izvedbe predavanj v predavalnicah v zimskem semestru 2020. Gre za
prej omenjeni hibridni sistem predavanj, nakup ustrezne avdiovizualne in
zaščitne opreme ter pregrad iz pleksi stekla. Kljub temu je odprtje fakultet do
prvega tedna januarja 2021 ostalo del t. i. zelenega (zadnjega) paketa sproščanja.
Virtualna predavanja pa edina resničnost študentov (Papič, 2020).

A tovrstna forma izvedbe študija potencialno orisuje še eno, bržkone premalo
naslovljeno implikacijo. V pričujočem zapisu premišljujem študentsko izkustvo v

1 Ta zadeva družbena gibanja in mobilizacijo, rektor Univerze v Ljubljani pa je izpostavil
predvsem težavo pri izvedbi izpitov v zimskem semestru in problematiko izvajanja
laboratorijskih vaj ter umetniških in tehničnih dejavnosti.

59

navezavi na fakulteto kot fizični prostor. Simbolna vloga univerze ter študentstva
namreč seže onkraj golega prenosa faktičnega znanja. V kolektivnem spominu je
študentska identiteta pregnetena s subverzivnostjo, političnim aktivizmom ter
spremembami (Altbach, 1970, 334). Taisto lahko rečemo za univerzo kot fizični
prostor, ki obenem tvori in omogoča udejanjanje predpostavk zapisane
skupnostne identitete. Univerza kot koncept, kot prostorsko-časovna epoha
znotraj posameznikovega življenja, namreč deluje kot instanca dvojne
liminalnosti2 oziroma dvojne vmesnosti.

I. Njena tvar, torej fakulteta kot naseljen prostor, zavzema izmuzljiv položaj
med javnim ter zasebnim. Stavbišče z varnostniki in zidovi ter ob-fakultetne
kavarne in restavracije, v katerih dobršen del naročil poteka prek unovčitve
študentskih bonov, so v istem hipu dostopni za slehernika, a vendar v
pojmovnih vzorcih skupnosti nastopajo kot študentski.

II. Po drugi strani se študentska leta povezujejo s točno določeno etapo
človeškega življenja. Nanjo so v simbolnem redu pripeti pojmi samo-iskanja,
modeliranja osebnosti ter odpovedi otroškemu nadzoru, a hkrati tudi pojem
ločenosti od odgovornosti odraslosti. Univerza, z njo pa študentska izkušnja,
izkušena tudi preko fizičnega prostora fakultete kot vsevrstne podlagi
doživetja študentskega življenja3, potemtakem uhaja monolitni kodifikaciji in
prilaščanju.

III. V smislu zapisane ambivalence ne-pripadanja (ne eni generaciji, ne javnemu
ali zasebnemu), ki dozdevno že sama definira uhajajočo univerzo kot
simbolno strukturo boja in sprememb, ne gre zanemariti povezave njene

2 Liminalnost se v svojem izvornem pomenu v antropologiji nanaša na prehodno fazo v sklopu
obreda prehoda, ki predvideva menjanje družbenega statusa in socialnih okoliščin posameznika,
v širšem kontekstu pa zadeva psihološki proces tranzicije med mejami in pragovi. Limen (lat.),
prag (Larson, 2014).
3 Saj, kot že zapisano, pri študentski izkušnji ne gre le za prenos znanja (kar v neki osnovni obliki
omogoča splet), ampak med drugim tudi za razumevanje sebe kot študenta/ke. Torej kot nekoga,
ki v letih študija pol-javen prostor univerze dojema kot skupno lastnino študentov in ki se vsaj v
okrnjeni (hibridni) obliki udeležuje predavanj v predavalnicah, dostopa do knjižnice ter do
osnovnih ugodnosti, ki jih gre interpretirati kot pravice, spojene s statusom študenta.

60

uspešne vloge pri generiranju mobiliziranih in politično dejavnih
individuumov.

Protestniška gibanja se ne dogajajo le na licu mesta, marveč so omogočena šele v
usklajenem spojku prostora demonstracij ter kraja mobilizacije (Xu, Yuand in
Chan 2018, 2). Ravno kraj mobilizacije kot ideološko napajališče protestniških
gibanj omogoča utrjeno kontinuiteto slednjih. S takšno kontinuiteto pa vzklije
zmožnost protestniških gibanj za dejansko preformulacijo obstoječih družbeno-
političnih razmer. V besedilu, ki sledi, bom zagovarjala tezo, da razprostorjenje4
tradicionalnega študentskega izkustva ter uvedba študija na daljavo od
kolektivne skupnosti študentov odkrhneta moč efektivne mobilizacije, ki se
napaja iz kolektivne zapuščine in simbolnega kapitala predhodnih študentskih
gibanj. Ta so, kot bom trdila, osmišljena in udejanjena šele v navezavi na fakulteto
kot fizični prostor. Osnovno teoretsko obnebje pričujočega članka, ki bo zajemalo
tri temeljne poudarke (fakulteta kot fizični prostor, virtualizacija študija ter
prikazi uprostorjenih primerov študentske transgresije), mi bodo poleg
ugotovitev drugih avtorjev predstavljala Lefebvrova predpostavka produkcije
prostora, Foucaultov koncept heterotopije, Halbwaschov kolektivni spomin ter
Gergenov premislek o odsotni prisotnosti. Metodologija, ki jo bom vseskozi
uporabljala, bo preučevanje sekundarnih znanstvenih virov, na katero se bom
oprla tudi pri pisanju zadnjega vsebinskega razdelka besedila, študij primerov
Occupy Central v Hongkongu, Zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani ter gibanja
FeesMustFall v Južnoafriški republiki.

II. Onkraj fizičnosti prostora

Lefebvre, ki je poudarjal lažno razumevanje razsežnosti fizičnega prostora kot
nevtralnega kraja odvijanja družbene resničnosti, v svojem temeljnem delu
Produkcija prostora podčrta, da prostora nikoli ne določa kakšna ontološka

4 Torej celostna preselitev predavanj iz zgradbe fakultete na splet ter zaprtje fakultet.

61

praznina, marveč da ga zmeraj že naseljuje nek družbeno oziroma kulturno
tvorjeni pomen (Vranješ, 2002, 49). Tozadevno je avtor storil svojstven
epistemološki premik s prostorsko nereflektiranega preučevanja reči v prostoru
(torej razumevanja fizičnega prostora kot nevtralne tvari, kamor se ideološko in
politično šele naknadno vpisuje) na preizpraševanje njegove produkcije oziroma
tvorne dihotomije med prostorom in družbo 5 (Mahoudeau, 2016). Prostor,
katerega družbeni pomen tke družbena zgodovina upomenjevanja njegove
razsežnosti, v prepletu z družbenim delovanjem oblasti in posameznikov
zavzame pozicijo tako posrednika tega prepleta (torej fizične podstati, ki sploh
omogoča skupno družbeno delovanje) kot tudi njegovega rezultata (posledice
tega družbenega delovanja so vidne v dojemanju fizičnega prostora in normah,
vezanih na prostor). V slednji vlogi prostor postane nekakšen zapovedovalec
posameznih norm, vezanih na specifično fizično prostorskost (Vranješ, 2002,
49). Denimo tega, kako, kje in kdaj smemo hoditi ali kako se uporablja delovni
prostor.

Da bi v epistemološkem odnosu do prostora segel onkraj osiromaševalne
dialektike fizičnega in mentalnega, Lefebvre vpelje jedrno enoto družbenega
prostora, ki ni v svoji biti ne materialni ne duševni prostor, a ki je sočasno oboje
(Lefebvre 1974, 26–29). Ne pristane torej na abstrahiran dualizem, ki prostor
obravnava po eni strani kot simbolni red (mentalno gledišče), na drugi pa kot
meseno prizorišče naše korporealnosti (fizično gledišče). Materialni in mentalni
prostor se v družbenem prostoru simbiotično stketa in podpirata, a vendar je
ravno družbeni prostor tisti, ki omogoča, da si tudi nasprotujeta, se glodata, drug
drugega preizprašujeta in zatorej spreminjata. Politično nabito dejanje v
fizičnem prostoru utegne največkrat naslavljati ravno (problematične) vidike
simbolnega reda, prav tako pa vsako neobičajno (v nekem časovno-geografskem

5 Prostor je po tovrstnemu razumevanju zmeraj v sočasju s politično in ideološko resničnostjo.
Sleherne razmejitve javnega in zasebnega, pa tudi načini, kako arhitektura upogiba to javno in
zasebno, odražajo specifično oblastno strukturo. Prisvajanje, poblagovljanje ali spreminjanje
fizičnega prostora in norm, ki se ga dotikajo, je torej venomer aktivno (politično in ideološko)
dejanje produkcije tega, kako fizični prostor idejno dojemamo in hkrati avtomatično tudi tega,
kako se razumemo kot subjekti, ki ga naseljujejo. Kam potemtakem kot posamezni družbeni
atomi spadamo, do kam »smemo seči« oziroma kakšne so meje naših zahtevkov in delovanja?

62

trenutku) pozicioniranje subjektov v prostoru potencialno razlašča in ponovno
vzpostavlja normativni sistem. Obvelja pa tudi obratno – naše mentalno
dojemanje fizičnega prostora, razumevanja njegove arhitekture ter kategorij
javnega in zasebnega je pripeto na simbolno ter ideološko plastnico družbenega
ustroja.

Tozadevno trialektiko avtor nato razmreži še globlje: v družbeni prostorskosti
obstaja delitev na prostorsko prakso, reprezentacije prostora ter prostore
reprezentacij (Lefebvre, 1974, 33). Prostori reprezentacij pomenijo »pasivno
izkušanje prostora, ki ga imaginacija skuša spremeniti ter si ga prisvajati«
(Lefebvre, 1991, 39). V tovrstni kategoriji prostora, ki se prekriva s fizičnim
prostorom ter simbolno uporablja njegove materialne objekte, gre za dominacijo
teorij, ideologij ter misli. Prostore reprezentacij tvori razlaga zgodovinske
pripovedi posamezne družbene entitete (prav tam). Če takšno šablonsko
opredelitev tega razdelka Lefebvrove triade ponazorimo s primerom, bi šlo
izpostaviti na primer predmestje, o katerem obstaja nek družbeni dogovor, da
gre za mirnejši okoliš. Primer so lahko tudi poslikave na stavbah, ki so nastale za
časa študentskega gibanja v Parizu leta 1968 in ki jih torej razlagamo ravno v
povezavi s slednjim. Zapisan razdelek Lefebvrovega teoretskega triptiha je njen
najabstraktnejši del, saj nastaja preko igre kod in pomenov skozi čas.

Reprezentacije prostora avtor zastavi kot konceptualne prostore načrtovalcev,
znanstvenikov, urbanistov, arhitektov ipd, ki jih uteleša sistem verbalnih znakov.
Reprezentacije prostora, katerih primeri so zemljevidi, načrti ter makete, se
naposled pretvorijo v konkretne materialne objekte oziroma entitete (oziroma
so temu vsaj v prvi vrsti namenjene) (Lefebvre 1991, 39). V reprezentacije
prostora so vraščeni diskurzi in zgodovine sistemov vedenja, spreminjanje
slednjih pa gre brati tudi skozi spremembe prostorskega načrtovanja skozi čas.
Prek gradnje ter arhitekture se sistemi vednosti aktivno vmešajo v kontekst
fizičnega prostora in nato še zavzamejo oblike raznih simbolnih ter imaginarnih
reprezentacij. Misel na opisan način sublimira v mesenost, diskurz v fizično
dejanskost (Lefebvre 1991, 116).

63

Prostorske prakse uresničita fizično in izkustveno dešifriranje prostora. V
poznem kapitalizmu se, tako Lefebvre, nanašajo na razmerje med dnevno
resničnostjo ter urbano resničnostjo (Lefebvre 1991, 38). Prva zajema
vsakodnevni potek posameznikovega življenja v fizičnem prostoru, druga pa
razmerja med sistematično razmejenimi prostori, namenjenimi delu, zasebnemu
življenju oziroma prostočasnim aktivnostim. Ključno za to raven analize je torej
upoštevanje materialne osnove prostora. Torej dojemanje in raba konkretnega
fizičnega prostora, ki ga človek rabi in vanj posega. Prostorske prakse je moč
označiti kot žarišče celotne Lefebvrove trialektike, saj je motiv vsakršne
ideološke prevlade, takisto pa emancipatornega učinka teorije, spremeniti ravno
prostorske prakse (Lefebvre 1991, 117).

V navezavi na mojo temo preučevanja je najpomembnejši potop v prvo
kategorijo, torej prostore reprezentacij, ki zajemajo duševni vidik družbene
produkcije prostora, ki ga tvorijo »znaki ter pomeni, kodi in vedenje«, ki so
obenem premisa in rezultat razumevanja, umevanja ter reprezentacije tretje
kategorije, t. i. prostorskih praks (Vranješ 2002, 50). Kot produkt razlage
zgodovinskih naracij prostor v tem segmentu njegovega produciranja pomensko
impregnirajo različne kulturne, historične in politične označbe. Z njimi je fizični
prostor tako nek sarkofag preteklega in sedanjega kot prišepetovalec
prihodnjega (prav tam). Famozno sosledje študentskih gibanj in protestov,
denimo tistih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ali pa zavzetje ljubljanske
Filozofske fakultete leta 1971 je po Lefebvru potemtakem vgravirano globoko v
njen prostor, preplavljen s taisto transgresivno simboliko, katere družbeni
produkt je.

Kot fizični prostor, v katerem so se zgodovinsko vršili in iz katerega so izhajali
številni aktivizmi, uperjeni zoper prevladujočo ideologijo in oblast, je namreč
tudi fizični prostor univerze sam pojmovan ravno skozi zgodovinsko naracijo ter
oblastniške ideologije. Nastopa namreč kot njen antagonizem. Materialno
ogrodje univerze posledično na prvih dveh ravneh Lefebvrove razločitve vidikov
družbenega prostora odločilno določa simbolna subverzivnost (s proti-

64

ideološkega zgodovinskega stališča, izhajajočega iz zgodovine protestov ter
študentov kot nosilcev revolucij), ki se v prostorske prakse udejanja šele skozi
konkretni fizični prostor. Kot zapisano v predhodnih odstavkih, družbeni prostor
ni povsem mentalni in ne povsem fizični, a je hkrati oboje. To velja pa tudi za
univerzo kot družbeni prostor. Da univerzo v redu reprezentacij zaznamuje
svojstvena etiketa kritičnosti ter študentskega aktivizma, se v skladu z zapisanim
dozdevno kaže kot samoumevno.

III. Prostor, simbolično in kolektivni spomin

Študente kot simbolno skupnost, katere bit predstavlja ravno v fizični prostor
vrisana skupna izkušnja, gre podkrepiti tudi s Halbwaschevo koncepcijo
kolektivnega spomina. Triada kolektivnega spomina, skupnostne identitete ter
fizičnega prostora se udejanja tako, da določena skupina v istem spremeni
materialni prostor, v katerem se kot takšna znajde ali mu je pripisana, ter se mu
prepusti in prilagodi (Halbwasch 1950, 2). Oblika, v kateri skupnost dojema svoj
zunanji milje ter njuno ustaljeno medsebojno simbiozo, postane poglavitna pri
snovanju ideje o sami skupnosti, pri čemer mezi v vse dele njene zavesti, jo
usmerja in vodi (Halbwasch 1950, 3). Iz orisanega gre sklepati, da politično
kritičen prekat študentske identitete sublimira iz simbolnega v dejstven svet
(Halbwasch 1950, 6) ravno v procesu použitve6 študentskega prostora. V tem
generacijskem podajanju fizičnega prostora je posamezni študentski populaciji
omogočen dostop do simbolnega kapitala predhodnih generacij, ki se
sedimentno zgošča ravno v univerzi kot fizičnem prostoru.

Šele perpetualno občutenje študentskega, vsebovano v materiji prostorov,
reprezentativno zvezanih s procesom študija, oplaja posameznikovo identiteto s

6 Použitev se tudi tukaj nanaša na celostno študentsko izkušnjo, pri kateri ne gre le za predajo
informacij profesorjev študentom in pri kateri fizične okoliščine predaje tega znanja niso
zanemarljive. Gre tudi na primer za »kodeks študentskega vedenja« v predavalnicah ter na
fakulteti ter splošno pripravo na življenje, ki je ravno v študentskem obdobju opredeljeno z
najvišjo pluralnostjo izbire ter spremenljivostjo identitete (Altbach 1950, 334).

65

simboliko študentskega. Kot izpričujejo skripturalni spomini množičnih
študentskih gibanj, naj bi študente, ki so praviloma vsaj do neke mere svobodni
klasičnih odraslih eksistencialnih stisk, zaznamovale kozmopolitskost, aktivnost
ter občutljivost za politične topike (Altbach 1970, 334). Razprostrtje tega dela
identitete je torej morda zares kolektivno omogočena šele v taktilni izkušnji
študentske skupnosti. Ta zajema simbolni preskok v študij kot obred prehoda,
udejanjenega tudi (ali pa predvsem) na ravni fizičnega prostora. Premisa
družbenih interakcij je namreč prostorska (kot na primeru prostorskih praks
pokaže že Lefebvre), prostorsko vezane so potem tudi skupnosti, ki se z njo
razvijejo.

Kot protiargument zgoraj zapisani kritiki domnevnega mrtvila študija na daljavo
bi šlo izpostaviti naslednje dejstvo: univerza v svoji prostorski razsežnosti ni
docela prenehala obstajati, marveč svojstveno uprostorjenje v teh mesecih
razvija na svetovnem spletu (Camp in Chien 2000, 15). A vendar, če
prevprašujemo vlogo fizičnega univerzitetnega prostora kot ključnega elementa
študentske mobilizacije in aktivizma, se virtualni prostor kmalu pokaže za
presunljiv paradoks: je prostor, ki druži v prostorski razseljenosti (Gergen 2002,
108). Ključ študentskega aktivizma, kot pričajo primeri iz Slovenije, Kitajske in
Republike Južne Afrike, če naštejemo zgolj nekatere, ki jih bom predstavila v
nadaljevanju, je skoraj praviloma vedno bila reklamacija javnega ali pol-javnega
(študentskega prostora), to pa gre pripisati prej omenjeni liminalni naravi
simbolnega pomena univerze, ki s svojim upiranjem monolitni prostorski
kodifikaciji signalizira nujo, da se zanjo bori7. Še več: da se jo skladišči v polju
boja kot njemu inherentno instanco. Študentska gibanja so v svoji genezi torej
apriori prostorska (Xu, Yu in Chan 2018, 2–3). Da šele fizični prostor omogoči
dosledno izvajanje tistega, kar se v anatomiji javnega diskurza razume kot

7 Vmesnost oziroma liminalnost univerze se nanaša na pol-javno oziroma pol-zasebno naravo
njenega fizičnega prostora, pa tudi njeno »generacijsko mimobežnost«, torej da ji posamezni
študent/ka pripada le v določenem kosu svoje mladosti. Zaradi tega gre predvidevati, da
marsikateri študent občuti nekakšno predčasno nostalgijo za tem kratkim obdobjem tudi ko
slednje še vedno traja, kar je navsezadnje prav mogoč vidik tolikšne nasičene subverzivnosti
skupnostne identitete študentov.

66

poslanstvo univerze, je smiselno, če slednjo razumemo kot Foucaultovo
heterotopijo.

IV. Fizično univerze kot Foucaltova heterotropija

Foucaultovo umevanje prostora v delu O drugih prostorih izhaja iz
strukturalističnega teoretskega ogrodja, v skladu s katerim za nek homogen
prostor velja, da funkcija posameznega dela določa in v svojem sobivanju tudi
omejuje funkcije drugih delov. Stavbe, notranji prostori in javne površine, ki so
jim pripisane določene norme, namembnost ter meje, torej tvorijo svojevrsten
sistem in ta sistem tudi drobijo, razmejujejo. Posamezen prostor je dozdevno
namenjen določenim ljudem, uporablja se ga v določenem času in pod
zastavljenimi okoliščinami. V drugih okoliščinah prepoveduje nekatera dejanja
ali prisotnost določenih posameznikov. Drugi prostori »služijo« spet drugačnim
namenom. Tovrstna homogena, precizno določena materialna prostorskost pa je
mestoma nagnita s heterogenostjo, določenimi segmenti (fizičnega prostora), ki
nas pulijo iz samih sebe, ščipajo, iztirjajo (Babić 2009, 122). Drugi prostori (ali
prostori drugosti), kot Foucault upojmi raze heterogenosti v homogenosti
prostora, so neki prostorskosti kot skupku relacij obenem notranji in zunanji
(Babić 2009, 123). To so na primer »mikrosvetovi« bordelov in zaporov, če
naštejemo zgolj dva. Pomensko jedro Foucaultove heterotopije si je možno
razložiti že, če pogledamo rabo dotičnega izraza v medicinski stroki. Heterotopija
je v medicini beseda, ki semantično uteleša tkivo, ki »ni na svojem mestu«. Ključni
je poudarek, da takšna tvorjenost ni nujno patološka, marveč je lahko procesno
naturalizirana v tkivu svoje prostorske tujskosti (Beckett, Bagguley in Campbell
2016, 171–172).

Prostorska resničnost, ki ji vsakodnevno pričamo ter jo dojemamo kot
samoumevno konstelacijo družbenega sveta in njegove materije, v soprisotnosti
heterotopične »drugosti« postane očitnejša, približana (prav tam). Dojemanje
normirane poselitve fizičnega prostora ter vzorcev prostorskih praks v

67

heterotopijah naleti na svojstveno premešanje, ki prikaže »normalnost« ne kot
samoumevno, marveč producirano.

Običajna modalnost bivanja (mišljena glede na fizični prostor), se udejanja tudi v
heterotopijah, a je na heterotopičnem kraju razrušena v delce in »na napačen
način« ponovno vzpostavljena. Na takšen način normalnost, naravnost in
navidezna odsotnost protislovji simbolnega in fizičnega družbenega ustroja,
udejanjenega v fizičnem prostoru skozi prostorske prakse, doživi nekakšen
meta-pretres (Grbin 2015, 309–310). Alternativna resničnost, ki bije iz
heterotopije, razcefra dojemanje družbene vsakodnevnosti, s tem pa tudi
vednost, ki slednjo napolnjuje ter osmišlja. V skicirani destabilizaciji se vednost
izkaže za družbeni proizvod, torej poljubno, spremenljivo instanco (Grbin 2015,
311). Sledi, da heterotopije praviloma zaznamuje subverzivnost, demoliranje
obstoječega. Ali pa vsaj v možnosti ponujajo svoje sebstvo vzniku idej drugačne
resničnosti. »Heterotopije so prostori, ki nas povezujejo s smrtjo, bolečino,
trpljenjem; so kraji, ki razpirajo ali zapirajo mesta drugih časov ali kultur.« (Grbin
2015, 310). »Med drugim lahko sopostavljajo mnoštvo neujemajočih se lokacij v
enem samem prostoru, izpričujejo časovno diskontinuiteto, so obenem zaprte in
izolirane, a hkrati odprte in dostopne.« S svojo pojavnostjo oplajajo procese
problematiziranja družbenih norm (Beckett, Bagguley in Campbell 2016, 171).

Interpretacija fizičnega prostora univerze kot heterotopije ne zajema nujno le
enega gledišča. Če pogledamo njeno vez s časom, sprevidimo liminalnost, ki je
univerzi tako prirojena. Študentsko populacijo na daljici življenja močno
zaznamuje njena vmesnost. Nahajajoča se med otroštvom ter pričakovano
neodvisno in izoblikovano odraslostjo, simbolizira študentska populacija
svojstven prehod. V njem posameznik praviloma pije iz kaosa in pluralnosti
okolice, se išče, prilagaja, tava. Ključna funkcija prostora je v tem nesporna:
največji del študentov ravno takrat prvič odide od doma. Z vstopom v univerzo
kot fizični prostor posameznik kot subjekt doživi inavguracijo v proces te
vmesnosti. Tudi tisti, ki za čas študija živijo z družino, se v deljenju študijskega
prostora z drugimi študenti posredno srečajo s tem prostorskim obredjem

68

prehoda. Vmesnost študentskega življenja nosi v njegovemu simbolnemu svetu
tolikšno težo, da gre morda sklepati, da je že njegovemu aktivnemu udejanjanju
imanentna nostalgija. Nekakšna podzavestna prisotnost trka časa. V tem smislu
je univerza heterotopija, kot takšna pa sama na sebi ponuja možnosti kritike in
subverzije družbenega.

Heterotopičnost njene fizičnosti pa lahko zvedemo na prostorskost samo: z
interpretacijo Foucaultovih razmislekov o heterotopijah Peter Johnson univerzo
definira hkrati kot makro- in mikrokozmos družbenosti (Rink 2017, 140). Na
specifični lokaciji, znotraj stavbe fakultete, se namreč odvija podvojitev
zunanjega sveta, njegovo prenapihnjenje (nadrobno preučevanje) ter teoretska
abstrakcija. Zamisel univerze kot heterotopksega prostora potrjujejo njeni
procesi združitve znanja iz različnih lokalnosti (študenti prihajajo iz različnih
krajev) in različnih generacij (denimo pedagogov in študentov), ki takšno
raznoličnost miljejev zgnetejo in ponovno oblikujejo. Rezultat so nove oblike
vedenja, ki se ciklično prenašajo ravno preko svojih pritekanj v in odnašanj iz
določenih prostorov (prav tam). Predavanja po spletu prej kot kozmopolitsko
sobivanje miljejev na enemu kraju, ki simbolno krši ustaljene percepcije
prostorske ločenosti, reproducirajo vsesplošen občutek nadzora. Kamera v
posameznikovi sobi bržkone prekinja mistiko študentove preteklosti in
simbolno presekanje s preteklostjo ter otroštvom, ki se predvidoma zgodi s
prihodom na univerzo. Ta omogoča, da študent v času študija razvija svojstveno
identiteto. Kar nastane, je kvečjemu nova razsežnost panoptikona, ki poglablja že
obstoječo. To pa negira prvotno heterotopičnost univerze, saj se ne upira
zunanjemu svetu, s tem ko si ga pojmovno prilašča, ga preučuje in teoretizira,
marveč pasivno obstane pred njegovim skopičnim pogledom.

Še več, znanje ali vednost namreč nista kategoriji, ki bi se ju dalo v celoti vkleniti
v avdiovizualno; ravno nasprotno implicira popolna virtualizacija študija.
Medmrežje vsekakor razpira vrsto novih načinov bivanja in vedenja, a je njegov
monopolistični nastop na podiju izvajanja študijskih predavanj nadvse
problematičen.

69

V. Prostorskost v koordinatah virtualnega

Ko se med posamezniki veča fizična distanca, se število kognitivnih kanalov v
komunikacijskem procesu zmanjša. Spočetka gre za porazgubitev okusa, vonja
ter dotika, kasneje pa še vida in sluha, ki bi povezovali akterje (Zhao in Elesh
2008, 569). Celostno izkustvo fizičnega prostora skozi mnoštvo kognitivnih
zaznav – pomemben je tudi dotik – utrjuje imaginacijsko plazmo, ki dogodek
vpiše v posameznika (Tversky in dr., 2013, 47–48). Če se vrnem k enemu
osrednjih pojmov tega besedila, mobilizaciji, je verjetnost slednje povečana s
fizično bližino, kar dokazujejo na primer empirične preučitve mobilizacije
londonskega proletariata 8 (Xu, Yuand in Chan 2018, 3). Nemalokrat ravno
prostor kot tvarina političnega postane instrument protestniške akcije (Massey
1999, 4). V tem primeru ni le temelj, ki omogoča udejstvovanje demonstracij,
marveč medij strateškega ugovora zoper oblast. Z rabo prostora kot instrumenta
protesta protestniki razkrijejo vso splošno ponotranjeno političnost prostora.
Zasedba javnega prostora (transformacija javnega v zasebno), krajev z nasičenim
političnim pomenom ali točno izbranih zasebnih prostorov (spreminjanje
zasebnega v javno ali antagonistično preizpraševanje zasebnosti nekega
prostora), so torej izrazito politična dejanja, ki kličejo po spremembah
Lefebvrovih prostorskih praks, s tem pa širšega družbenega ustroja.

Informacijsko-komunikacijska tehnologija z vozlišči socialnih omrežij
predstavlja svojevrstni prostor, ki se v zadnjih letih vse bolj uporablja za
razširitev družbenih gibanj (Gerbaudo 2012, 4). Vseeno pa fizični prostor ostaja
najsilnejše počelo socialnih gibanj. Medosebna interakcija v živo kolektiv aktivira
s posebno motivacijo, ki bržkone sega onkraj virtualnih oblik sporazumevanja
(Gerbaudo 2012, 159).

8 Sociolog Alan Fox je kot poglavitni razlog za oblikovanje delavske kolektivne zavesti in
učinkovite mobilizacije v Angliji na prelomu prejšnjega stoletja izpostavljal ravno fizično
razmejitev in socialno odtujenost delavcev ter vodij na eni ter fizično bližino (tako na delovnem
mestu kot delavskih naseljih) in družbeno istovetenje delavcev na drugi strani (Axelsson in drugi
2019, 57).

70

Digitalna tehnologija ponuja možnosti gradnje novih subjektivitet in izkušnje
kolektivnosti, a brez stabilnega jedra siceršnjega življenja v skupnosti, vezanega
na določen fizični prostor ali trdno članstvo določene družbene skupine.
Skupnost je znotraj traverz virtualnega sveta zmeraj v potencialnem stanju,
konkretnem le v trenutkih, ko se njeni pripadniki neposredno sporazumevajo
(Gergen 2002, 105). Ker posamezni subjektiviteti osebe na spletu v brezbrežni
številnosti stikov mikroskupin, ki niso vezane na fizični prostor, konkurira
mnogo drugih subjektivitet, se v tej shizofreni mikroporazdelitvi osebnosti 9
oblikujejo tudi mikrokonflikti (Gergen 2002, 107). V logiki znotrajskupnostne
izmenjave in komunikacije posamezniki razvijejo poglede na svet, etična
vprašanja ter zadržke, ki vznikajo skozi določen lingvistični diskurz. Ta diskurz
(značilen na primer za posamezen skupinski chat) druži člane posameznih
spletnih skupin ali pogovorov. Zariše pa tudi meje konfliktnosti, tako tiste znotraj
skupnosti kot tudi tiste, ki skupnost postavljajo v odnos z zunanjim.
Mikroskupina torej svojstveno določa, kaj je konflikt in kako se ga naslavlja. Če
konfliktni moment, način, na katerega posameznik doživi notranji konflikt v stiku
z neko zunanjo situacijo, torej opredeljuje mnoštvo majhnih, mimobežnih
skupnosti, je porazgubitev občutka za širše družbene perečnosti toliko
verjetnejša. S tem pa tudi občutek za pripadnosti specifičnim širšim identitetnim
in miselnim strukturam (Gergen 2002, 109).

Takšna Gergenova misel (2002) je posebej zgovorna ob pogledu na dejstvo, da z
izjemo dvotedenskega hibridnega izvajanja študija v oktobru 2020 in ob koncu
študijskega leta, študenti stika s fizičnim aspektom univerze tisto študijsko leto
niso imeli. V odsotnosti otipljivega prostora, ki bi deloval kot nekakšna meta-
vzmetnica splošne študentske izkušnje, postanejo identitete vezane zgolj na
majhne skupine. To so na primer skupki posameznikov pri raziskovalnih
projektih ali partnerji pri nalogah. S slednjimi se študent/ka v nekem časovnem

9 Mikroporazdelitev tukaj zadeva mnoštvo različnih chatov, spletnih skupin ter strani, prek
katerih posameznik zasleduje točno določene interese. Ker gre pri tem povečini za avdiovizualne
stike, je nasičenost dražljajev ob manjšem številu kognitivnih kanalov toliko intenzivnejša ter
znatno bolj sili individuuma, da se za trenutek izklopi od »ostalih kanalov sveta«.

71

momentu sicer zgoščeno udejstvuje v določenem pogovoru, a so na dolgi rok
bežni in hitro odklopljivi. Nasičenost in hitri prerez, ki individuuma povrne v
gospodinjstvo, v katerem živi, praviloma nimajo takšne trajnosti, ki bi, kot to
zmore fizični prostor, povezovala majhna in gosta vozlišča v splošen očrt
pripadnosti študentski populaciji.

Gerbaudo (2002, 134–144) z besednima zvezama koreografija združevanja in
koreografsko vodenje opredeli spajališči med družbenimi mediji ter fizičnim
prostorom. Presodna organizacijska naloga neformalnih vodij protesta,
osnovanega na spletnih medijih, je torej koordiran prevod vstajništva v fizični
prostor, ki ga omogočajo naslombe na telo, identiteto, čustva ter idejo skupnosti.
Družbeni mediji v skladu z avtorjevo teorijo zborovanj-v-živo ne izrinjajo kot
nepomembne, marveč jih zgolj dopolnjujejo ter vzpostavljajo možnosti novih
oblik organiziranj v fizični bližini (prav tam).

Da obstoječe odrekanje izražanja v in skozi kategorijo javnega prostora hromi
aktivno izživljanje skupnih političnih subjektivitet ter neformalnih oblik
politične participacije nasploh, ni dvomljivo. Ta dozdevek pokažeta zaprtje
občinskih meja ter študentskih domov v Sloveniji, s čimer pa še posebej v
primeru prvih letnikov študentska populacija ostaja izropana potencialnih
naslednikov svoje antagonistično-kritične identitete. Študentska skupnost v teh
razmerah ne trpi le (začasne?) zakrknjenosti svojih potencialnih protestniških
udejstvovanj, ampak se pod vprašanje prisiloma postavlja njena simbolno
identiteto, ki brez izkustva fizičnega prostora skrepeneva v tekmovalnih
mikrostikih virtualnega sveta.

VI. Upor v prostoru in prostor v uporu

Preučujoč primere evolucij posameznih protestniških gibanj, tudi Charles Tilly
(2000, 135–137) izraža, da so demonstracije venomer izvršene v človeško
naseljenemu prostoru, ki mnogokrat vključuje tudi poslopja, ki jih znotraj
določene družbene entitete zaznamujeta pomembna funkcija ali simbolika. Javni

72

zahtevki so v svoji uprostorjenosti, zaklenjenosti v – produciran in venomer
nastajajoč – prostor in njegov pomen, v dialogu s prostorom tako opolnomočeni
kot ovirani (prav tam). Tudi zapisano, ki ga lahko pridodamo prejšnjim
razmislekom o pomembnosti fizičnega prostora, priča o nuji prostorske niti v
analizi vstajniških skupin, za precizno razumevanje vzgibov in vedenja katerih je
nepogrešljiv pogled v njihov zgodovinski, politični, socialni in prostorski milje.

Družbeni prostor gre namreč razumeti tudi skozi drugače ubesedeno Lefebvrovo
dialektiko: prostor v njej nastopa kot distanca, kot utelešenje razmer moči ter kot
živo izkustvo (Xu, Yuand in Chan 2018, 2). Normativni procesi razdolbljanja
prostora v segmente služijo vzpostavljanju in ohranjanju družbene poslušnosti,
saj prostorsko vladanje temelji na nadzoru in disciplini. Zavzetje javnega
prostora vedno simbolizira politično dejanje, ki deluje onkraj mej živečih
prostorskih maket oblastniških struktur (Fuchs 2019, 136). Prostorskost pa ni
zgolj platno, kamor se vpisujejo poskusi aktivnega premikanja ter preoblikovanja
družbene moči. Razsežnost fizičnega kot živega izkustva, v katerem se spominsko
obujajo in na novo upomenjajo stavbe, ornamenti, spomeniki, ulice in drugo,
zdrsi v čustveno in vedenjsko plat človeštva (Mahodeau 2016). Iz zapisanega je
še posebej razvidno, v kakšnem smislu je raba prostorskosti zlasti učinkovita za
mobilizacijo družbenih skupin.

Družbeno gibanje, katerega narativni lok praviloma sestoji iz širjenja,
mobilizacije, izbruha ter aktivnega kljubovanja, je vzdržno ter učinkovito le, če
obstaja neprenehno osmotično prehajanje med fazama mobilizacije ter
protestov. Mobilizacija, pri kateri glede na postopek vzpostavljanja kolektivne
emocionalne vezi fizična interakcija še zmeraj presega golo virtualno, v svoji
prostorski biti pulzijo, preko katere se nenehno udejanja, izčrpa ter naposled
obnavlja identiteta mobilizirane skupnosti (Xu, Yuand in Chan 2018, 3–5). Na tej
točki je premišljena uvedba Zhaovega koncepta ekologij družbenih gibanj, s
katerim poimenuje sovisnost med prostorskimi karakteristikami okolja na eni
ter gostoto, razporeditev, kompozicijo, prostorske odnose ter preko prostora
uresničevane rutinske aktivnosti nekega prebivalstva na drugi strani. Preko

73

ekologije družbenega gibanja je pogled na opisan odnos določen zlasti z
zmožnostjo skupnosti, da sodeluje v mobilizacijskem procesu oziroma ga sama
oblikuje (Mahodeau 2016).

Vloga fizične razsežnosti univerze in skupnosti, s katero se medsebojno določata,
je v ekologiji družbenih gibanj vse prej kot enoznačna. Ravno truma načinov,
preko katerih je bila univerza skozi zgodovino primerov povezana s subverzijo,
izpričuje kritično, razplamtitveno in povezovalno potenco njene družbeno
proizvedene prostorskosti. Ekologije družbenega gibanja, ki odzvanjajo v
učinkoviti vzpostavitvi kontinuirane povezave med mobilizacijskim ter
protestniškim fizičnim prostorom, bom v nadaljevanju skušala prikazati na treh
primerih.

VII. Študije primera

VII.I Occupy Hong Kong Central - Univerza, prostorskost in mobilizacija

Gibanje Occupy Central (OC), katerega osrednji poudarek je bilo zavzemanje za
demokratizacijo imenovanja kandidatov za vodjo mestne uprave leta 2017, je v
letu 2013 pričel na Univerzi v Hongkongu zaposlen profesor prava Benny Tai Yiu-
Ting. Vlada Ljudske republike Kitajske je na gibanje odgovorila z označitvijo OC-
ja kot nezakonitega, saj da je pomenil eklatantno kršitev hongkonške zakonodaje
ter načela državne enotnosti. Ravno v odzivu na to označbo se je 28. septembra
gibanje iz kroga akademije razširilo v množične proteste. Zapisanemu datumu je
predhajal dvotedenski bojkot univerzitetnih predavanj, ki sta ga organizirali dve
študentski skupnosti, Hong Kong Federation of Students in Scholarism, med
katerim se je sprva med študenti, nato pa znotraj širšega prebivalstva, vse bolj
stopnjevala napetost (Kaiman 2014). Dva dni pred masivnim izbruhom so
študenti pričeli vstopati na osrednji trg, nakar se jim je pridružilo in jih podprlo
na tisoče posameznikov. V okviru gibanju, ki je trajalo 79 dni in se postopoma
razširilo še na druga področja Hongkonga, se je Tai postopoma umaknil iz
vodstvene vloge. Zamenjalo ga je študentsko vodstvo, ki je protestnike

74

povezovalo do decembra 2014, ko so protestniki prekinili zavzetje še
poslednjega okupiranega predela (Xu, Yuand in Chan 2018, 4–6).

Gibanje OC je v svoji naraciji prešlo mnoge običajne faze vstajniškega gibanja, še
zlasti slikovito pa je bilo pri prikazovanju prikladnosti univerze kot fizičnega
prostora v mobilizacijskem procesu (Xu, Yuand in Chan 2018, 1–3).

Prva podlaga za zapisano, kot prikazuje raziskava Xuja, Yuanda in Chana (2018,
6), je homogenost univerzitetnega prostora. Študente družijo podobna starost
ter življenjska in študijska izkustva, saj se onkraj predavanj srečujejo še na
zabavah in v restavracijah ter kavarnah, ki so del kampusa. Slovenska zasnova
univerze sicer ni povsem skladna s prostorskim načelom kampusa, a vendar
relativna bližina študentskih domov fakultetam ter kavarne in restavracije, ki
tvorijo univerzitetno prostorsko organizacijo, delujejo na podoben način. Daljša
obdobja zgoščene ter stabilne komunikacije zasajajo v homogene skupnosti
približno enotna stališča, zaradi česar se enostavneje vzpostavljata zaupanje ter
zvestoba skupnosti, z njima pa še kolektivna identiteta ter zmožnost učinkovite
aktivistične organizacije (Xu, Yuand in Chan 2018, 7).

Drugi dejavnik so stabilni kokoni medčloveške fizične bližine, ki služijo kot
temeljna premisa oblikovanja socialnih vozlišč. Ta so sicer v mnogo primerih
razpršena in neorganizirana. Obštudijske dejavnosti, obilje formalnih ter
neformalnih organiziranih entitet, raznih klubov ter skupnosti pa predvidevajo
zapletene in mnogolične oblike družbene kohezije, ki preraščajo siceršnjo
neorganiziranost družbenih vezi, vzpostavljenih na vsakdanji ravni (Xu, Yuand in
Chan 2018, 7–8). Primer omenjene prikladnosti sta Hong Kong Federation of
Students in Scholarism, katerih članska zasedba je učinkovito uporabila kupe
svojih socialnih vozlišč za utrjevanje in organizacijo neformalnih skupinskih
stikov.

Tretji vidik učinkovitosti fizične prostorskosti univerze pri mobilizaciji
študentskih gibanj je relativna izolacija, torej prej nakazana pol-javna narava
univerzitetnega stavbišča, kar je bilo v primeru vznika OC Hong Kong na univerzi

75

uporabno predvsem v smislu skeptičnosti vlade glede poseganja v sam fizični
prostor univerze oziroma dejstva, da organi represije v gibanje niso posegli,
dokler se to ni iz univerzitetnega prostora prevesilo v zasedbo javnega prostora
zunaj univerze (Xu, Yuand, Chan 2018, 8).

VII.II Sedemdnevna zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani 1971 - prostor v
študentskem gibanju

Zasedba ljubljanske Filozofske fakultete v pričetku sedemdesetih se umešča v
drugi val študentskega gibanja v Sloveniji, ki je potekalo med letoma 1968 ter
1972, a je snovnost zadobivalo že leta pred tem, zlasti v obliki protestniških
zborovanj študentov. Ti so želeli s svojo dejavnostjo primakniti zidak k javnemu
stališču do mednarodne politike. Šlo je za mirovniške akcije, ki so zavračale vojno
v Vietnamu, za nasprotovanje Titovi brezpogojni podpori Naserju ob vzniku
izraelsko-arabskega konflikta leta 1967, ogorčenju ob atentatu na Martina
Luthra Kinga ml. in ob policijskemu nasilju nad študenti v Rimu, izkaze podpore
pariškim in praškim študentom ipd. (Pivec 2018). Čeravno gre v globalnem
smislu v tedanjem času opaziti sinhrone vzorce študentskih zahtevkov znotraj
številnih držav, je bila ljubljanskim študentom lastna svojevrstna pozicija, enako
pa lahko rečemo za njihove strategije mobilizacije in protestov. O zapisanemu je
potrebno premišljati predvsem kot o protiuteži premnogim virom, ki mu s tem,
ko se študentskega gibanja v Ljubljani dotikajo le kot tovariškega odgovora na
beograjsko dogajanje, odrekajo položaj neizpodbitnega subjekta
nadnacionalnega študentskega boja (Pivec 2018, 14).

V letu 1968 je študentski zanos oplajala predvsem uperjenost zoper posledice
gospodarske reforme iz sredine šestdesetih, ki je naplavila liberalizacijo
gospodarstva, a še zlasti v medregionalni primerjavi večala družbeno neenakost.
(Pivec 2018, 14–15). Omenjena reforma naj bi med drugim odgovarjala tudi na
študentske stiske, ki so med drugim zadevale zaostrene kriterije študija,
pomanjkanje pedagoškega osebja, naraščajoče izdatke za življenje, neenakost v

76

dostopanju do študija, nižanje štipendij ter višjo raven nezaposlenosti. Tovrstno
krajino študentskega položaja, pri celjenju katerega je gospodarski reformi grobo
spodletelo, je sooblikovala tudi visokošolska reforma iz leta 1960. Z uvedbo
stopenjskega študija ter ostrejših vpisnih pogojev na drugo stopnjo (pri čemer je
končana prva stopnja zaposlitev omogočala zgolj stežka, če sploh), je študentska
problematika zagreznila še toliko globlje, kot je nazadovala že pred njo. K
študentskemu nezadovoljstvu je prispevala tudi prisiljena prekinitev nekaterih
intelektualnih in kritičnih revijalnih aktivnosti (Pivec 2018, 16).

Protestna aktivnost študentov, ki se je od protestov proti hrupu na Aškerčevi kot
nekakšni banalnejši zagozdi v mnogo širši problematiki, razlezla v svojo
množično podobo, ni bila prazen simptom šablonskega prisvajanja
nadnacionalne študentske subverzije. Namesto tega je upojmljala težave
časovno-geografske svojstvenosti in se iztekla v svojstvene pridobitve. Z
blagoslovom oblasti so člani gibanja formirali samoupravno študentsko
organizacijo Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, pridobili so
večjo zastopništvo študentskih predstavnikov v fakultetnih organih in dva
predstavnika študentskih poslancev v republiški skupščini, leta 1969 pa je pričel
oddajati Radio Študent (Colja, Brumen in Novak 2013a). Prvemu valu, ki je v
pričujočem besedilu služil zgolj kot pripravljalni oris na poglobitev
drugovalovske zasedbe Filozofske fakultete, je sledilo krajše zatišje, prekinjeno
že leta 1970.

Parabola poteka študentskega gibanja v Sloveniji je svoje teme namreč dosegla v
njegovi drugi fazi, s pričetkom v letu 1970 ter koncem v naslednjem. V tem
časovnem razdobju se je gibanje radikaliziralo, oblikovala so se kritične povezave
med pozivi po reformi univerze, zahtevami po izboljšanju socialnega položaja
študentov, urejanju vprašanja slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji ter zunanjo
politiko (Molan, 2008, 37–38). Študenti so v oblastniški in javni diskurz vsajali
skomine tudi zaradi svoje protikulture, skupine OHO, raznih akcij, vse bolj
poglobljenega zanimanja za kritično teorijo in marksizem ter kritičnih vsebin v
revijah. Dotikali so se tem mednarodne politike, hkrati pa ponovno pričeli

77

organizirano nastopati proti nepravičnim izborom pri vstopu na univerzo,
depriviligaciji mladih iz obrobnih območij in izkazali sočutje ter podporo
obsojenim študentom v Beogradu (Colja, Brumen in Novak 2013b).

Študenti, ki se niso poistovetili z nobeno stranjo razklanega domačega
političnega vesolja, so v svoji organizaciji stališča izražali na mnoštvo načinov,
tako v obliki kulturnih dogodkov kot množičnih shodov. Omeniti gre politično
zaznamovan kulturni maraton na Filozofski fakulteti. V kontekstu pričujočega
besedila me zanima predvsem zasedba Filozofske fakultete med 26. majem ter 2.
junijem 1971. Skoznjo je namreč prosevala celotna narava študentskega gibanja
v Sloveniji, saj so zahtevki, izraženi v času te prostorske demonstracije, zadevali
gmotno stanje državljanov SFRJ, medfederativne odnose, ustavne amandmaje,
utrjevanje nacionalističnih teženj, socialne razlike, univerzitetni proračun,
študentski status, nasilje nad študenti med demonstracijami, »beg možganov« v
tujino itd. (Colja, Brumen in Novak 2013b).

Dogodkovni katalizator zavzetja je bil vdor policije na Filozofsko fakulteto in
preiskovalni postopek ter pridržanje študentov Franeta Adama ter Milana Jesiha
(Molan, 2008, 42). Prvi, študent filozofije, je v avli fakultete razobesil plakat z
zapisom: »Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in
porajajočemu se kapitalizmu!« (Dovjak, 2018), drugi pa je med protestom proti
hrupu na Aškerčevi 14. 4. 1971 domnevno nagovarjal k fizičnemu spopadu z
milico (Colja, Brumen in Novak 2013b).

Študenti so se v tektoniki političnih pritiskov leta 1971 razdelili na tiste, ki so si
avtonomno študentsko gibanje zamišljali kot dialog z oblastniškimi institucijami
na eni ter druge, radikalnejše študente na nasprotni strani. Slednjih je ob
sprejetju odločitve, da zavzamejo prostore Filozofske fakultete, ostala le peščica,
svojo politično subverzijo pa so udejanjili preko zasedbe fizičnih prostorov, ki se
je odvila med 26. majem ter 2. junijem. Ta protestniška prisvojitev poljavnega
oziroma polzasebnega fakultetnega stavbišča pa ni pomenila zgolj zakleniti se
vanj. Po pričevanju Iztoka Osojnika (enega izmed udeležencev prvih dni zasedbe)

78

so v pričakovanju policije, ki je prvi večer že prišla pred poslopje, pregledali
sleherni prostor stavbe, da bi bolj smiselno izbrali potencialna skrivališča (Colja,
Brumen in Novak 2013b).

Prostora kot takšnega si torej niso le nepremišljeno prisvojili, marveč so ga
dejansko osvojili, pri čemer je bil namen, da postane njihova prednost. Njegova
vmesnost med javnim in zasebnim se v okvirjih te gverilske strategije v času
zasedbe pričvrsti na študentsko stran. Ko so se že vznikli akciji naknadno
pridružili še drugi študenti, so oblikovali sistem straže, ki je začrtal pogoje vstopa
na fakulteto. Tudi slednje pritrjuje ključnemu pomenu manipulacije z javnostjo
oziroma zasebnostjo prostora v družbenem gibanju. Kot je pripomnil Osojnik, se
posamezniki znotraj skupine, ki je pričela zasedbo, niso osebno poznali (Colja,
Brumen in Novak 2013b). Vsaj ne večina. Tozadevno gre morda sklepati, da je
abstraktna simbolna bit študentske identitete svojo »mesenost« dosegla ravno
ob stiku s prostorom kot stično točko v vsakdanu teh študentov.

V tednu zasedbe so potekali izpiti, preostanek študijskega dela pa so študenti
organizirali v egalitarnih koordinatah okroglih miz, pogovorov ter kolektivnih
snovanj dokumentov za reformo univerze. Med spanjem, prehranjevanjem,
umivanjem ter študiranjem na univerzi so ustvarjali družbeno kritično literaturo,
izobešali prospekte s citati vplivnih družbenih kritikov ter nadrobno
dokumentirali potek lastne zasedbe (Molan, 2008, 43). Tako je slednja, ki so ji
nadeli nadimek »delavska kolonija«, udejanjala formo študija, ki so jo prej
označevali za neoprijemljivo utopijo, v tem pa sežemala sleherno zahtevo, ki so
jo v času drugega, pa tudi prvega vala avtonomnega študentskega gibanja, vpeli
v skupek svojih prizadevanj. Zasedba po nekaterih pričevanjih pomeni prvo
resno povezavo fakultet, saj je imela podlago v Statutu skupnosti študentov, ki je
omogočal ustanavljanje raznih organizacijskih odborov (Colja, Brumen in Novak
2013b). Prostor fakultete torej tudi v tem smislu sublimira na prostor fakultet,
prostor univerze, ki fizično razsežnost (fakultetno stavbišče, domove, fakultetne
knjižnice ipd) tke s simbolno silo študentske identitete. Ti dve instanci v primeru
zasedbe Filozofske fakultete 1971 nastopata neločljivo.

79

Opisano je kataloški primerek prostora v družbenemu gibanju, tj. ne le skupine, ki
bi svoje nestrinjanje z obstoječim družbeno-političnim sestavom okoliša
izkazovala na premišljeno izbrani lokaciji, marveč kolektiva, ki ozavesti
vseprežemajočo političnost vnanjega sveta in jo naposled prižene do konca, v
njeno iztirjeno negacijo. Plimovanje prostorskega lastninjenja univerze, ki se
vzpenja in spušča med javnim in zasebnim, so študenti priklenili v entiteto lastne
zaprte skupnosti, s tem pa subverzivno sprevrnili oblastniške normative
organizacije prostora in družbenega življenja.

VII.III Feesmustfall - študentsko gibanje v prostoru in prostor v študentskem
gibanju

Oktobra 2015 so se na univerzah v Južnoafriški republiki (JAR) pričele vrstiti
študentske demonstracije. Gnev je sprožilo naznanilo o nameravanem dvigu
šolnin v letu 2016, na katerega so prvi bolj koordinirano odzvali študenti
Univerze v Witwatersrandu z zavzetjem njenega stavbišča, nato pa se je gibanje
v obliki protestov razširilo po ostalih, s strani vlade financiranih univerzah
(Mavunga 2019, 81). Čeravno je bilo gibanje FeestMustFall, kot oznanja že ime,
neoklevajoč neposredni odziv na grožnjo dviga šolnin, so se plasti študentskega
nezadovoljstva v JAR nalagale že dolgo časa. Iniciativa RhodesMustFall iz leta
poprej si je spočetka prizadevala za odstranitev kipa Cecila Johna Rhodesa ter
drugih materialnih artefaktov, ki zveličujejo ali so zveličevali osebnosti
kolonializma na Univerzi v Cape Townu. V zahteve FeestMustFall so se po nekaj
mesecih protestov zgrnili še nezadovoljstvo s študentskimi nastanitvami,
problematika outsourcinga določenega osebja na univerzah (npr. čistilcev,
vrtnarjev, hišnikov) ter prikrite usedline apartheida v učnem načrtu ter odnosu
univerze do temnopoltih predavateljev in študentov (prav tam).

Študenti, še posebej tisti iz nižjih in srednjih razredov, so s svojim aktivizmom
obelodanili prepričanje, da je južnoafriški vladi spodletelo pri materializiranju
svojih obljub o dostopnosti šolanja za vse, ki jih je navsezadnje ustoličila tudi v

80

29. členu Ustave JAR. Ta dostopnost tako do osnovne kot do »nadaljnje«
izobrazbe umesti v polje državljanskih pravic. Leto 1994, ko je Južnoafriška
republika izvedla prve demokratične volitve, dve leti zatem pa je v veljavo stopila
obstoječa ustava, je bilo namreč prepolnjeno s fotografijami o neodjenljivem
napredku, pravičnosti ter rasni enakopravnosti, ki da bodo z vsakim letom
močneje prisotni v državljanski resničnosti (Peterson in dr. 2016, 3–4). A
dohodkovna neenakost med prevladujočima rasnima skupinama se je od leta
1993 še povečala, k čemur naj bi ključno doprinesla neenaka vključenost na trg
delovne sile. Prvotno predložene podobe oblasti o prihodnosti so namreč
poapnele pod neoliberalnimi vplivi. V njihovih nagibih se je poblagovil tudi večji
razdelek višje in visoke stopnje izobrazbe. Največji delež brezposelnih v dotični
državi zadeva mlade od 20.–24. leta, še zlasti temnopolte državljanove. Leta
2015, le leto dni pred izbruhom kasneje vse-južnoafriškega FestMustFall, je delež
brezposelnih znašal 25 %, pri čemer so iz teh odstotkov izvzeti tisti, ki so (iz
brezupa) že prenehali z aktivnim iskanjem dela (Peterson in dr. 2016, 4–5). Višja
stopnja izobrazbe pa posamezniku na neobetujočem trgu delovne sile ponuja
stabilnejšo podlago za socialni napredek in ekonomsko varnost (prav tam).

Gibanje FeesMustFall, ki je neposredno zadevalo šolnine, a v resnici zadevalo
širšo problematiko, se je iz zametkov sprva udejanjilo v zasedbah univerz. Prva
takšna, usmerjena proti pritisku, ki bi odprl prostor za pogajanje o šolninah, se je
zgodila na prej omenjeni Univerzi v Witwatersrandu ter trajala dva dni.

Protestniki so načrtno motili predavanja ter pozivali profesorje in poslušalce, da
podprejo zahteve gibanja in se pridružijo stavkajočim. S sistematičnimi shodi po
območju univerze, držeč pamflete ter vzklikajoč gesla, si študenti niso le (v
najbolj dobesednem smislu) prizadevali za mobilizacijo, ampak prostorskost
univerze uporabljali kot prostorsko hrbtenico svojega gibanja. Hotenje po njeni
spremembi so prenesli v sam prostor univerze in z marširanji lomili ustaljeno
ksilografijo njenega dnevnega poteka (Rink 2017, 42). FeesMustFall je v svojih
prvih (kot tudi kasnejših) dneh predstavljalo družbeno gibanje v fizičnosti
univerze, njegovo prelamljanje slednje pa lahko dojemamo kot metaforičen izkaz

81

utemeljenosti in moči študentskih zahtevkov. Če je ranljiv njen prostor, preko
katerega se simbolno vpenja v družbeno, je ranljiva tudi sama.

V opisanem času zasedbe policija sprva ni posredovala, vodstvo Univerze pa je
izdalo izjavo, obtožujoč protestnike kršenja ustave, saj da »so s svojim početjem
kršili pravico pedagogov in študentov do učenja in dela v varnem okolju.«
(Peterson in dr. 2016, 6). V navedem je razviden ideološki boj, ki kot telo
uporablja ravno fizični prostor univerze. Motenje predavanj v prvih dneh in
protesti na kampusu so primer družbenega gibanja v prostoru, zasedba univerze,
ki ji je uspelo iztržiti (na koncu sicer neuspela) pogajanja z vodstvom, pa prostora
v družbenem gibanju.

FeestMustFall je svojo nacionalno razsežnost doseglo z rabo hashtaga
#FeesMustFall na Twitterju, pri čemer gre aktivizmu na socialnih omrežij
pripoznati več kot le vlogo mobilizacijskega orodja. Šlo je tudi za protiutež večjim
medijem, ki so protestniško delovanje mnogokrat prikazovali kot nasilno in
deviantno. Študenti so ob rabi navedene označbe objavljali videe ter fotografije
dejanskega dogajanja ter tako uspeli pri masovni mobilizaciji študentov po
državi. Vzdržnost in razsežnost omenjene nepokorščine in zahtevkov je snovnost
pridobivala preko koreografije družbenih gibanj, kjer sta se simbiotično
povezovala dva temeljna elementa: socialna omrežja kot sredstvo mobilizacije
ter fizični prostor univerze, ki je tvoril podlago družbenemu gibanju v prostoru
(kraj izvajanja protestov) ter prostora v družbenemu gibanju (zasedba univerze
kot strategija ideološkega boja) (Peterson in drugi 2016, 7–9).

VIII. Zaključek

V prispevku sem se osredinjala na ključni vlogi fizičnega prostora univerze pri
tvorjenju ter ohranjanju simbolne identitete študentske populacije. Slednjo sem
razumela kot aktivno in kritično silo, ki v svoji pripisani in udejanjeni
subverzivnosti predstavlja vrsto družbenega varovala. Skupnostna identiteta
študentov temelji ravno na prostoru, kamor se je kontinuirano vpisal aktivizem

82

preteklih generacij. Simbolno združevanje osebnosti posameznega študenta ali
študentke z arhetipom študentskosti, opredeljenega s subverzivnostjo, tvori, kot
sem zagovarjala, potencial za družbena gibanja. Fizični prostor univerze sem
tozadevno prikazovala kot svojstven preplet Lefebvrovih kategorij trialektike
družbenega prostora. Fizični prostor univerze zaradi številnih družbenih gibanj,
izhajajočih ravno iz študentske populacije, temeljno zaznamuje subverzivnost,
zvezena v univerzo kot prostor reprezentacij. Reprezentacija univerze kot
plodišča kritične misli in aktivizma pa se neposredno udejanja tudi v prostorskih
praksah, kar nakazuje, da študenti ravno v izkušanju materialnega prostora
univerze dostopajo do družbenokritične dediščine preteklih generacij. Podobno
izpričuje tudi Halbwaschevo branje kolektivnega spomina, po katerem način, na
katerega skupnost dojema svoje zunanje okolje ter njuno ustaljeno medsebojno
simbiozo, postane poglaviten pri snovanju ideje o sami skupnosti. Tako
posamezna skupina pri »izrabljanju« fizičnega prostora neprenehoma dostopa
tudi do simbolnega kapitala preteklih generacij te skupnosti.

Prevratnost in kritičnost študentske identitete, izhajajoče iz stika s fizičnim
prostorom fakultet, sem prikazali tudi preko razumevanje stavbišča univerz kot
heterotopij. Univerzo lahko na nivoju njenega fizičnega prostora označimo kot
heterotopijo zaradi opisane časovno-prostorske vmesnosti; ljudi in vednosti, ki
se iz različnih krajev stekajo na enem; ter dejstva, da si preko teoretskih in
praktičnih pristopov k proizvajanju vednosti univerza vnanji svet vedno znova
prisvaja, ga abstrahira in problematizira. Na tak način razumevanje družbene
resničnosti postane nesamoumevni proizvod, ki ga je mogoče (ter z nekaterih
gledišč tudi nujno) spreminjati.

Del pričujočega zapisa se je posvečal tudi kritiki redukcije predavanj na
avdiovizualno, pri čemer smo vpeljali Gerbaudov termin koreografije družbenih
gibanj, ki spletna vozlišča pojmujejo kot učinkovit doprinos k mobilizaciji
družbenih gibanj, ne pa tudi nekaj, kar bi jih lahko celostno zamenjalo.

83

Študije primera Occupy Central v Hongkongu, zasedbe Filozofske fakultete v
Ljubljani ter južnoafriško gibanje FeesMustFall dokazujejo, da je prostorska tvar
univerze ključna tako za mobilizacijske procese kot tudi za same proteste. To
besedilo ni uperjeno v poskus popolnega razvrednotenja študija na daljavo v
pandemični obstoječnosti, marveč je njegov cilj zgolj osvetliti možnosti
dolgoročnega osiromašenja študentske subverzivnosti in se pokloniti prostoru.
Če smo iz slednjega fizično izrinjeni, ga je toliko bolj ključno vsaj premišljati.

84

Viri

1. Altbach, P. G. (1970). Student Movements in Historical Perspective: The Asian
Case. Youth & Society 1(3), 333–357. Dostopno prek
https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0044118x7000100305

2. Axelsson, J., Carlson, J, in Skorstad, E. (2019). Collective Mobilization in
Changing Conditions: Worker Collectivity in a Turbulent Age. Palgrave
Macmillan.

3. Beckett, A. E., Bagguley, P. in Campbell, T. (2016). Foucault, Social Movements
and Heterotopic Horizons: Rupturing the Order of Things. Social Movement
Studies 16(2), 169–181. Dostopno prek https://doi-org.nukweb.nuk.uni-
lj.si/10.1080/14742837.2016.1252666

4. Brumen, J., Colja, T. in Novak, M. (2013a). Unikompleks: Zgodovina
Študentskega organiziranja 68'. Radio Študent. Dostopno prek
https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/zgodovina-
%C5%A1tudentskega-organiziranja-68

5. Brumen, J., Colja, T. in Novak, M. (2013b). Unikompleks: Zgodovina
študentskega organiziranja 1970–1974. Radio Študent. Dostopno prek
https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/zgodovina-
%C5%A1tudentskega-organiziranja-1970-1974

6. Camp, J. L. in Chien, Y. T. (2000). The Internet as Public Space: Concepts,

Issues, and Implications in Public Policy. ACM SIGCAS Computers&Society

30(3), 13–19. Dostopno prek

https://www.researchgate.net/publication/234802716_The_internet_as_p

ublic_space_concepts_issues_and_implications_in_public_policy

7. Dovjak, R. (2018). Kamion ni bonbon! – kako so študentje leta 1971 zahtevali
ureditev Aškerčeve. RTV Slovenija. Dostopno prek
https://www.rtvslo.si/1968/dokumentacija-casa/kamion-ni-bonbon-kako-
so-studentje-leta-1971-zahtevali-ureditev-askerceve/447387

85

8. Fuchs, C. (2019). Henri Lefebvre’s Theory of the Production of Space and the
Critical Theory of Communication. Communication Theory 29(2), 129–150.
Dostopno prek https://academic.oup.com/ct/article/29/2/129/5113030

9. Gerbaudo, P. (2012). Tweets and the Streets: Social Media and Contemporary

Activism. London: Pluto Press. Dostopno prek

https://www.jstor.org/stable/j.ctt183pdzs

10. Gergen, K. (2002). Self and Community in the New Floating Worlds. Dunaj:
Passagen.

11. Grbin, M. (2015). Foucault and Space. Sociološki pregled 49(3), 305–312.

Dostopno prek

https://www.researchgate.net/publication/320184686_Foucault_and_spac

e/fulltext/59d384a90f7e9b4fd7ffb2c5/Foucault-and-space.pdf

12. Halbwasch, M. (1950). The Collective Memory, Chapter 4. Dostopno prek
http://web.mit.edu/allanmc/www/hawlbachsspace.pdf

13. Larson, P. (2014). Liminality. Encyclopedia of Psychology and Religion.
Springer, Boston, MA. Dostopno prek https://doi.org/10.1007/978-1-4614-
6086-2_387

14. Kaiman, J. (2014). Who guides Hong Kong’s ‘Umbrella Revolution’ pro-
democracy movement? The Guardian. Dostopno prek
https://www.theguardian.com/world/2014/sep/30/hong-kong-pro-
democracy-protest-leaders-occupy

15. Mahoudeau, A. (2016). Space in Social Movement Studies: a literature review
(part 1, social sciences facing space). Hypotheses Academic Blogs. Dostopno
prek https://tcatf.hypotheses.org/30

16. Massey, D. (1999). Philosophy and politics of spatiality: some considerations.

The Hettner-Lecture in Human Geography. Geographische Zeitschrift 87(1),

1–12. Dostopno prek

86

https://www.jstor.org/stable/pdf/27818829.pdf?refreqid=excelsior%3A6
6e5baf512489bcddb46fc9fabf00f76

17. Mavunga, G. (2019). #FeesMustFall Protests in South Africa: A Critical Realist
Analysis of Selected Newspaper Articles. Journal of Student Affairs in Africa
7(1), 81–99. Dostopno prek https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ1229011.pdf

18. Molan, M. (2008). Študentska gibanja na Slovenskem: študenti kot nosilci
sprememb v okolju [diplomsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Dostopno prek http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Molan-Maja.PDF

19. Papič, I. (2020). Izjava rektorja Univerze v Ljubljani o skrb vzbujajočem
stanju visokega šolstva v času ukrepov za preprečevanje epidemije Covid-19.
Univerza v Ljubljani. Dostopno prek https://www.uni-
lj.si/v_ospredju/2020121714072388/

20. Peterson, L., Kentse, R. in Mohanty, S. (2016). Democracy, Education, and

Free Speech: The Importance of #FeesMustFall for Transnational Activism.

Societies Without Borders 11(1). Dostopno prek

https://core.ac.uk/download/pdf/214110795.pdf

21. Pivec, F. (2018). SO WHAT? Ljubljansko leto 1968. V M. Ignjatović, A. K.
Mrčela, R. Kuhar (ur.), Družba in družbena gibanja 50 let po 1968 (str. 14–
19). Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Dostopno prek
https://www.sociolosko-drustvo.si/wp-content/uploads/2018/12/SSD-
ZBORNIK-PRISPEVKOV-18-WEB.pdf

22. Rink, B. (2017). Mobile Heterotopia: Movement, Circulation and the Function
of the University. Kronos 43(1), 137–151. Dostopno prek
http://www.scielo.org.za/scielo.php?script=sci_arttext&pid=S0259-
01902017000100009

23. Tilly, C. (2000). Spaces of Contention. Mobilization: An International

Quarterly 5(2), 135–159. Dostopno prek

https://doi.org/10.17813/maiq.5.2.j6321h02n200h764

87

24. Tversky, B., Heiser, J. in Morrison, J. B.. (2013). Space, Time, and Story. V B. H.
Ross (ur.), The Psychology of Learning and Motivation (str. 47–76).
Cambridge, Massachusetts: Academic Press. Dostopno prek 10.1016/B978-
0-12-407237-4.00002-5

25. Vranješ, M. (2002). »Družbena produkcija prostora«: K epistemologiji
prostora v geografiji in humanistiki. Geografski vestnik 74(2), 47–57.
Dostopno prek http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv74-2-
vranjes.pdf

26. Xu, W., Yu, Y. in Chan, C. K. (2018). Space in a Social Movement: A Case Study

of Occupy Central in Hong Kong in 2014. Space and Culture 22(4), 1–15.

Dostopno prek

https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1206331217751805?jour

nalCode=saca

27. Zhao, S. in Elesh, D. (2008). Copresence as »Being With«. Information,
Communication & Society 11(4), 565–583. Dostopno prek
https://www.researchgate.net/publication/263457797_COPRESENCE_AS_'
BEING_WITH'

88

Študentski domovi v času epidemije covida-19

Sara Svati Sharan

Povzetek: Članek se ukvarja s specifično stanovanjsko problematiko študentk in
študentov, vezano na zaprtje študentskih domov med epidemijo bolezni covid-
19 v letu 2020 in začetku 2021. Obravnava dve večji napaki dveh med seboj
identičnih vladnih odlokov: prvič, da je bilo zajetih premalo kategorij izjem, ki z
bivanjem lahko nemoteno nadaljujejo, in drugič, da je že samo zaprtje
študentskih domov v neskladju z veljavno zakonodajo. Popolno nerazumevanje
študentske stiske s strani odločevalcev je tesno zvezano z ideološkim
razumevanjem študentske populacije kot nepotrebnih in lenih predstavnikov
družbe. V podrobnejši obravnavi bodo predvsem ukrepi vlade RS v času mandata
premierja Janeza Janše in zavoda Študentski dom Ljubljana, celotna
problematika pa bo predstavljena še z vidika osebne izkušnje avtorice prispevka,
ki sem bila zaradi objektivnih razlogov prisiljena v zavestno kršitev vladnih
odlokov.
Ključne besede: študenti, stanovanjska problematika, socio-ekonomska
problematika, študentski dom, epidemija, vladni ukrepi

89

Uvod

Epidemija covida-19 v letu 2020 je z zdravstveno, posledično tudi ekonomsko
krizo poglobila obstoječe stiske in obenem ustvarila nove. To seveda velja za vse
družbene sfere, iz tega pa mladi niso izvzeti, še posebej ne študenti. Materialni
pogoji za študij so se med epidemijo precej poslabšali. Z zaprtjem fakultet se je
študijski proces preselil na splet: če študent nima dostopa do interneta in
računalnika, ne more študirati. K temu pa je potrebno pridodati še dodaten
strošek pripomočkov, kot sta mikrofon in kamera, ki omogočata ocenjevanje
študijskega napredka. Pogoji študija so nasploh precej slabši kot prej: dostop do
knjižnic je otežen, čitalniških mest, ki so prej omogočala mirno okolje za študij,
zaradi ukrepov za zmanjševanje stikov in posledično tudi širjenja okužb ni več.
Kakovost študija na daljavo se s študijem v živo pri večini študijskih smeri ne
more primerjati, saj so zaradi epidemioloških razmer odpadle oziroma se v
neznani čas po epidemiji prestavile laboratorijske in terenske vaje, prakse in
glavnina raziskovalnega dela.

Za eno izmed najboljših metod za preprečevanje širjenja okužbe velja
samoizolacija. Za uspešno samoizolacijo pa oseba potrebuje varno prebivališče.
Slednje žal ni samoumevno.

Kot ukrep za zmanjševanje stikov med študentsko populacije je vlada v času
ustavitve javnega življenja sprejela odlok, ki je med drugim zaprl študentske
domove. V odloku je med kategorijami izjem navedla tri zelo ozko zamejene
situacije, po katerih lahko študenti z bivanjem v študentskem domu nadaljujejo,
pozabila pa je, da so življenjske situacije navadno precej bolj zapletene. Med
izjemami so bili tako zgolj študenti, ki imajo stalno prebivališče v študentskem
domu, študentske družine ter tuji študenti oziroma gostujoči profesorji iz tujine.
Številni pa se na stalni naslov niso mogli ali želeli vrniti. Razlogi so različni:
socialna stiska, nasilje v družini, neustrezni pogoji za študij, premajhna družinska
stanovanja, študentsko delo na fizični lokaciji, ki prinaša primaren finančni vir za

90

preživetje, aktivna okužba s koronavirusom. V navedenih primerih predstavlja
deložacija grožnjo tako osebnemu kot javnemu zdravju.

Oris študentskih materialnih pogojev

»Študent naj študira!« je eno izmed splošno znanih gesel, ki naj bi v grobem
orisalo študentski status. Da je študentstvo v času študija zavezano izključno k
poslanstvu poglobljenega študiranja, je postalo zgolj še mit, ki se na zanimiv
način zelo tesno spaja z drugim mitom, to je o »lenih, nepotrebnih parazitih: vsi
hočejo samo študirati in nihče noče delati – vsak bi spal in vsak bi jedu, noben pa
ne bi nč naredu«. Slovenska javnost namreč pogosto vidi študentsko populacijo
kot nepotreben podaljšek trga dela, temu pa se pridružujejo tudi politični državni
organi, ki imajo že vrsto let mačehovski odnos do reprodukcije znanja.

»Ni res, da je višina sredstev za šolstvo odvisna od bogastva družbe, pač pa je
bogastvo družbe odvisno od višine sredstev za šolstvo.« (Študentski program,
1968 v; Vrečer, 2015, str. 45) Ugotovitev iz leta 1968, da so finance predpogoj za
razvoj vednosti in znanosti, je še kako aktualna tudi za današnji čas. Ljubljanski
študenti so leta 1968 opozarjali, da mora biti kriterij selekcije vsake šole znanje,
ne pa socialni status – izenačevanje materialnega položaja šolstva v celi Sloveniji
naj se izvaja s sistemskimi ukrepi, kot so sistem štipendiranja, subvencioniranje
in gradnja dijaških ter študentskih domov in subvencioniranje prevoza v šolo.
Sredstva ne smejo biti razumljena kot socialna pomoč, temveč kot posredna
investicija za razvoj gospodarstva (Vrečer, 2015, str. 46).

Študentski upori leta 1968 so se začeli zaradi trenja med upravo študentskih
domov in stanovalci: takrat se je svet študentskega naselja brez sodelovanja s
študentskim sindikalnim odborom odločil, da je treba »izprazniti dva ali tri
objekte študentskega naselja za potrebe turizma in v poletnem času bo stanarina
večja za 25 dinarjev.« (Ibid., str. 43) Odločitev sveta študentskega naselja je bila
nepričakovana, saj je bilo »manjkajočih 25 milijonov dinarjev mogoče najti v
dveh milijardah dodatno odobrenih sredstev za šolstvo.« (Ibid., str. 43) Svet

91

študentskega naselja je torej sprejel odločitev, ki je posegala v pravice
stanovalcev, kljub temu da dodatnih financ zavod pravzaprav ni potreboval.

Če pa je bila leta 1968 med ustanoviteljicami zavoda študentskih domov univerza
in so zato študenti s svojim uporom izvedli tudi pritisk na visokošolsko sfero
nasploh, leta 2020 ni več tako, vsaj v primeru Študentskih domov Ljubljana. Leta
2001 je ustanoviteljstvo prevzela Vlada Republike Slovenije in s sklepom
»ustanovila javni zavod ter predpisala cilje in pogoje delovanja ter poslovanja.«
(ŠDL, 2020e) Ustanoviteljstvo je pomembno z vidika moči vpliva; v letu 2020
Univerza v Ljubljani ni prevzela vloge opozarjanja na krivice, ki so se zgodile
njenim študentom, saj je ŠDL od UL ločen zavod.

Leta 2020 se soočamo s krizo, ki izpostavlja v neki meri precej podobne
problematike študentske populacije kot leta 1968, a brez perspektive
študentstva v trenutnem zastoju gospodarstva. Zavoljo epidemije covida-19 in
zaustavitve javnega življenja lahko zaradi kratkovidnega enačenja
funkcionalnosti z vrednostjo pripoznamo pomen zgolj panogam, ki družbo
oskrbujejo z osnovnimi življenjskimi sredstvi. Ker dolgoročnega sanacijskega
ekonomskega modela za čas po zdravstveni in ekonomski krizi ni na vidiku, v
njem tudi ne more biti vloge trenutne študentske populacije. Študenti so zavoljo
študija razpeti med življenjem, ki ga živijo v sedanjosti kot študenti, in s
tranzitnostjo v ne več študentsko obdobje, v katerega bodo potisnjeni nekega
dne, ko ne bodo več študenti – ko bodo potisnjeni na trg dela. (O bedi, 2018, str.
11) Ravno zavoljo te situacije prehodnosti se čas študija dojema kot »podaljšano
otroštvo« in temu botruje tudi dejstvo, da morajo starši svojega otroka preživljati
do 26. leta starosti, če se redno šola oziroma študira. (Socialna varnost, b.d.)
Starostna meja za osamosvojitev otrok naj bi bila postavljena v čas konca študija
oziroma ob nastopu redne službe. Zaradi prekariziranosti trga dela pa se čas
osamosvojitve prestavlja v nedogled. Študenti so kljub dejstvu, da so polnoletne
osebe in pravnoformalno odgovorni sami zase, finančno odvisni od dveh
institucij: družine in države.

92

Študentski status s seboj resda prinaša nekaj ugodnosti; prinaša vstopnico do
brezplačnega zdravstvenega zavarovanja v celoti – torej tudi brez doplačila za
prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, a le do konca študijskega leta,
v katerem študent dopolni 26 let. Cenejši je javni prevoz, prehrana je
subvencionirana. A vendar to ne zagotavlja popolnega brezdelja in degradacije v
stereotipni položaj lenega študenta: materialni položaj študentov je odvisen
predvsem od stroškov, ki jih imajo s stanovanjem, prehrano in študijskimi
pripomočki, ter od sredstev, s katerimi razpolagajo. Državno štipendijo prejema
le petina študentske populacije, to pa zato, ker je cenzus za njeno prejemanje
postavljen prenizko. Postavljen je okoli dokaj podobnih zneskov kot znaša
izračun Statističnega urada RS za prag revščine. Prag tveganja revščine za
enočlansko gospodinjstvo je leta 2019 znašal 703 evre neto mesečno (Statistični
urad, 2020a), maksimalni cenzus dohodka na družinskega člana za pridobitev
štipendije pa je znašal 659,30 evra. Skratka: vsi tisti, ki dobivajo državno
štipendijo, živijo pod pragom tveganja revščine. Državna štipendija je leta 2019
znašala povprečno 115 evrov (MDDSZEM, 2020), stanarina v ljubljanskih javnih
študentskih domovih pa v povprečju 94,95 evrov1 (ŠDL, 2020d), kar pomeni, da
je z morebitnim preostankom dohodka povsem nemogoče shajati. Če položnice
vendarle zmorejo plačevati starši, je višina štipendije še vedno nevzdržna za
življenje. V primeru bivanja pri zasebnih najemodajalcih so stroški seveda še
višji, v zadnjih nekaj letih so se stanarine povzpele v vrtoglave višine zaradi
prihoda platforme Airbnb in povečane turistifikacije, o čemer opozarjajo v
iniciativi Kje bomo pa jutri spali? (Kje bomo pa jutri spali?, 2019) Raziskava
Evroštudent VI, ki se je izvajala med leti 2016 do 2018, ugotavlja, da so skupni
mesečni življenjski stroški znašali povprečno 468,4 evra, mesečni stroški študija
pa 43,3 evra. (Evroštudent VI, 2018, str. 62) Študenti so torej prisiljeni, da poleg
študija tudi delajo, študentsko delo pa je zaradi tako imenovane fleksibilnosti

1 ŠDL sicer na svoji spletni strani zagotavlja, da je povprečna višina stanarine 72,08 evra, a k temu
ni prišteto varovanje oziroma t.i. dežurstvo. Izračun sem zato postavila skupaj z realno višino
stanarine, ki jo mora študent mesečno plačati. Sicer se je zaradi manj pogostih obhodov varnostne
službe plačilo za varovanje v času epidemije covida-19 nekoliko znižala, a to se je zgodilo zgolj
začasno.

93

brez kakršnih koli obveznih pravic: plačanih malic, dopustov, bolniških
dopustov. Študentsko delo je postalo obveza za preživetje študentskih let, brez
študentskega dela je študij namreč povsem v breme celotni družini. Študentsko
delo je postalo socialni korektiv in že zdavnaj ni več le dodaten zaslužek čez
počitnice ali pa platforma za pridobivanje izkušenj ter referenc za prihodnost.

V sobah študentskih domov je nastanjena zgolj petina študentk in študentov. Ti
morajo glede na Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov dosegati kriterije,
kot so povprečni bruto dohodek na člana družine, ki naj v preteklem letu ne
presega 150% povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v
istem obdobju, in da imajo stalno prebivališče oddaljeno najmanj 25 km od kraja
študija. (Pravilnik o subvencioniranju, 12. člen) Če si pogledamo podrobneje
Študentski dom Ljubljana in Univerzo v Ljubljani, lahko zelo hitro opazimo, da je
postelj v študentskih domovih znatno premalo glede na potrebe največjega
univerzitetnega mesta. V študijskem letu 2019/20, je bilo na UL vpisanih 37.615
študentov. (UL, 2020) Med njimi je 8777 študentov poslalo prošnjo za bivanje v
študentskem domu, ŠDL pa je razpolagal s kapaciteto 7328 postelj. Ne glede na
poslane prošnje ŠDL ocenjuje, da v trenutnih okvirjih zagotavlja posteljo zgolj 26
% študentov, vpisanih na UL, ki bi do postelje lahko bili upravičeni. (ŠDL, 2020a)
Da ni tako, je krivo predvsem premajhno vlaganje Ministrstva za izobraževanje,
znanost in šport ter drugih pristojnih organov v gradnjo novih študentskih
domov: od leta 2006, ko so zgradili Dom FDV, Dom na Poljanski cesti in Dom na
Litostrojski cesti, namreč ni bilo zgrajenih nobenih novih bivalnih enot za
študentsko populacijo.

Če potegnemo črto: študenti in študentke, ki stanujejo v študentskih domovih,
koristijo pravico do subvencioniranega bivanja, kar pomeni, da v njih bivajo
študenti iz socialno manj privilegiranih skupin. Da lahko sploh dobijo posteljo v
študentskem domu, morajo precej visoko kotirati na prednostni listi, visoke
točke pa pomenijo predvsem nizko finančno stanje študentove družine.

94

Aktualno stanje študentske populacije se zato v najjasnejši obliki prikaže ravno
v razmerju s študentskimi domovi, ki nudijo pogoje za najosnovnejše življenjske
potrebe in tako tudi normalne pogoje za študij. Že zgodovinsko gledano lahko
opazimo, da pogodbeno razmerje med upravami študentskih domov in njihovimi
stanovalci prikazuje neenak položaj, saj študenti niso enakopravni deležniki. Če
so leta 1968 želeli študentske domove med poletjem izprazniti, sobe po tržni ceni
oddajati turistom in z izselitvijo študentov kršiti njihovo pravico do bivanja čez
celo leto, pa se je leta 2020 zgodila ponovna kršitev pravice do začasnega
prebivališča, sicer iz drugačnih razlogov. Zaprtje študentskih domov je za
prebivališče prikrajšalo najranljivejše skupine študentov. Epidemija covida-19 je
obstoječo socio-ekonomsko študentsko krizo poglobila na najbolj bazičnem
področju: pri stanovanjski problematiki. Kako živeti in preživeti brez strehe nad
glavo?

Vladni odlok o zaprtju študentskih domov

Vlada RS je v nedeljo, 15. 3. 2020, z namenom omejevanja širjenja epidemije
koronavirusa sprejela Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s
področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih
zavodih. S slednjim je začasno prepovedala zbiranje ljudi tudi v študentskih
domovih po Sloveniji, kar je pomenilo, da so morali študentske domove zapustiti
vsi stanovalci študentskih domov, razen naslednjih treh kategorij:

1) študenti, ki imajo stalno prebivališče v študentskem domu2,

2) študentske družine ter

3) tuji študenti in gostujoči profesorji, ki jim je zaradi trenutnih varnostnih
razmer onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča.

2 Kar je samo po sebi oksimoron: študentski dom je začasno prebivališče.

95

Vsi ostali stanovalci so se bili v skladu z odlokom dolžni čim prej začasno vrniti
domov oziroma zapustiti študentski dom najpozneje do naslednjega dne, 16. 3.
2020, do 12.00. Študentski dom Ljubljana je obvestilo o vladnem odloku svojim
stanovalcem poslalo v nedeljo ob 17.19, javni prevoz pa je obratoval samo še tisti
dan do polnoči. (ŠDL, 2020b)

Prva kategorija izjem je bila že sama po sebi absurdna, saj nihče izmed stanujočih
študentov v študentskem domu nima prijavljenega stalnega prebivališča, ampak
imajo npr. osebe z zapletenimi ali neobstoječimi družinskimi odnosi lahko
prijavljen stalni naslov na območnem centru za socialno delo ali kateri drugi
podobni instituciji. Zaradi pogodbene narave najema, ki se podaljšuje letno glede
na veljavnost študentskega statusa, prijava stalnega prebivališča v ŠDL niti ni
smiselna.

Odlok vlade je bil ne zgolj neživljenjski, saj je zahteval izselitev iz začasnega
prebivališča v nekaj urah, ampak je bil obenem zaradi preozkih kategorij izjem
pomanjkljiv. V njega še zdaleč niso bile vključene vse skupine študentov, ki bi
morale ohraniti pravico do bivanja v ŠDL. Študentski svet stanovalcev je namreč
zaznal še naslednje skupine študentov, ki so imeli tehten razlog, da ostanejo v
Študentskem domu Ljubljana: 1) Študenti, ki so v ŠDL preživljali samoizolacijo,
ker imajo doma rizične skupine starih staršev ali kroničnih bolnikov; 2) študenti,
od katerih so delodajalci še vedno zahtevali, da ostanejo na fizični lokaciji
delovnega mesta; 3) študenti, državljani Slovenije, ki v ŠDL nimajo stalnega
prebivališča in se zaradi izrednih (družinskih ali epidemioloških) razmer ne
morejo vrniti na naslov stalnega prebivališča; 4) študenti, ki zaradi ukinjanja
javnih prevozov ne bodo mogli oditi domov.

V izjavi, ki jo je Študentski svet stanovalcev objavil na svoji Facebook strani, je
navedel, da se v »študentskih domovih zadržujejo tudi študenti, ki kažejo
nekatere znake okužbe in čakajo rezultate testov ter študenti, ki so bili v stiku z
obolelimi in še ne kažejo znakov. Če bi take ljudi poslali domov, bi ogrožali
življenja rizičnih skupin, kot so stari starši in kronični bolniki. Pisalo nam je kar

96

nekaj prebivalcev, ki so se znašli v točno taki situaciji. Sicer pa so po naših
podatkih domovi pretežno prazni. Glede na to, da so se fakultete in druge
aktivnosti začele zapirati šele ta teden3, ne moremo sklepati, da so študenti že
prestali inkubacijsko dobo virusa, ki lahko traja od 2–14 dni.« (Študentski svet
stanovalcev, 2020)

Če lahko ostanejo, ali pa tega ne smejo storiti, niso vedeli niti študenti višjih
letnikov medicine, ki so aktivno sodelovali pri reševanju zdravstvene krize. Če bi
se slednji vendarle morali vrniti na stalni naslov, bi to pripomoglo h kolapsu
zdravstvenega sistema, ki je bil med epidemijo covida-19 močno podhranjen.
Rešitev za tiste, ki so v domovih ostali oziroma morali ostati, je bila ta, da so
študenti na lastno odgovornost kršili vladni državni odlok.

Vlada je ostala povsem gluha tako na opozorila študentskih kot tudi nevladnih
organizacij. Sredi epidemije je prišlo celo do prisilne deložacije študentov iz
doma na Litostrojski. (Zabukovec, 2020b) V Domu učencev Srednje šole
tehniških strok (SŠTS) Šiška na Litostrojski je namreč prebivalo tudi nekaj
študentov; kljub temu da je vladni odlok začel veljati 16. marca, pa je bila
preostala desetina študentov, ki ni imela možnosti za vrnitev na stalni naslov, s
strani hišnika dne 30. 3. obveščena, da jim bodo v roku 24 ur izklopili vodo in
zamenjali ključavnice.

Na večjo nepravilnost v vladnem odloku je opozorila tudi pravnica Barbara
Rajgelj. V svojem pravnem mnenju o Odloku o začasni prepovedi zbiranja ljudi v
zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih
visokošolskih zavodih je zapisala, da je v delu, ki se nanaša na bivanje v
študentskih domovih, odlok nezakonit. Odlok namreč posega v več ustavno
zagotovljenih pravic stanovalcev, ti posegi pa “nimajo podlage v Zakonu o
nalezljivih boleznih. Med drugim odlok posega v človekovo pravico do zasebnosti
(35. člen URS) in v nedotakljivost stanovanja (36. člen URS). Določba 3. točke

3 To je bilo v tednu od ponedeljka, 9. 3. 2020, naprej; fakultete so se zapirale postopoma, saj so to
počele avtonomno.

97

prvega odstavka 39. člena ZNB predvideva možnost sprejema akta izvršne veje
oblasti, ki lahko poseže v pravico do zbiranja v šolah, kinodvoranah, javnih
lokalih in drugih javnih mestih. Odlok vlade je nezakonit, ker:

– prvič, posega v pravico bivanja in ne zgolj v pravico zbiranja. Bivanje v
študentskem domu predstavlja izvedbo pravice do spoštovanja doma, ki je
varovana s prvim odstavkom 36. člena Ustave in ureja pravico do nedotakljivosti
stanovanja. Pravica do spoštovanja doma ni vezana na lastninsko pravico na
nepremičnini. V svoji odločitvi U-I-64/14 iz leta 2017 je Ustavno sodišče RS
zapisalo: »Predmet varstva pravice do spoštovanja doma so družbene in
čustvene vezi posameznika do prostora, ki ga šteje za svoj dom.« Odlok vlade ne
more brez podlage v zakonu omejevati človekovih pravic, saj je to v nasprotju z
načelom ustavnosti in zakonitosti, po katerem »podzakonski predpisi in drugi
splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni« (153/3. člen Ustave RS);

– drugič, ker posega v zasebno sfero, zakon pa omogoča zgolj omejitve zbiranja
na javnih mestih. Soba v študentskem domu ne sodi pod pojem »drugo javno
mesto«, saj gre za zaseben prostor, v uporabo katerega na podlagi 3. točke prvega
odstavka 39. člena ZNB ni mogoče poseči. Odlok lahko poseže v uporabo skupnih,
to je javno dostopnih prostorov v študentskem domu, kot so jedilnica, hodniki,
prostori za druženje, v uporabo študentske sobe kot prostora zasebnosti in
domovanja pa ne. Ob morebitni zaostritvi ukrepov zaradi zajezitve in
obvladovanja epidemije COVID-19 po 3. točki prvega odstavka 39. člena ZNB tudi
ne bi bilo dopustno prepovedovati zbiranja v zasebnih prostorih, lahko pa bi se
na podlagi 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB prepovedalo oziroma omejilo
»gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih«, kar
pomeni, da ljudi, ki v zasebnih prostorih že bivajo, ni dopustno iz njih izseljevati,
lahko pa bi se jim prepovedalo oziroma omejilo gibanje iz enega domovanja v
drugega.«” (Rajgelj, 2020)

Sam odlok je bil nepotreben tudi glede na druge sprejete ukrepe; zaprtje
občinskih meja in ukinitev javnega prevoza sta namreč pomenila, da bi se lahko

98

stanovalci študentskih domov avtonomno odločili, da bodo ostali na stalnem ali
začasnem naslovu. Stanovalci študentskih domov imajo namreč študentski dom
na upravnih enotah vpisan kot začasno prebivališče, zato tovrstna stanovanjska
ureditev ne bi smela biti nič drugačna kot katera koli druga.

Ponavljanje brez razlike

Ob drugem valu epidemije je vlada odlok o zaprtju študentskih domov obnovila
v nespremenjeni obliki. Tokrat so imeli študenti nekoliko več časa za izselitev iz
domov: odlok je bil objavljen v petek, 23. 10. 2020, nalagal pa je, da morajo
študenti zapustiti študentski dom najpozneje do nedelje, 25. 10., do 24.00. (ŠDL,
2020b) Kategorije izjem so bile enake kot v prvem odloku: zavoljo opozoril
študentov medicine je ministrica Simona Kustec s posebnim sklepom v nedeljo
25. 10. dovolila nadaljnje bivanje v študentskem domu še »za osebe, ki opravljajo
za državo pomembne naloge (npr. naloge v klicnih centrih, pomoč v zdravstvenih
ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ipd).« (MIZŠ, 2020)

Tokrat za ignoranco odločevalcev ni bil kriv nenadni in nepričakovani izbruh
virusa ali nepredvidljive razmere, saj se je o prihodu drugega vala opozarjalo vse
od konca prvega vala.

Študentski sveti stanovalcev študentskih domov v Ljubljani, Mariboru in na
Primorskem so zato – skupaj z drugimi sopodpisniki – 30. 10. 2020 naslovili
javno pismo na Ministrstvo za izobraževanje, znanosti in šport ter vlado RS, v
katerem so jasno opomnili na pomanjkljivosti sprejetega vladnega odloka. Odlok
namreč »zapostavlja različne skupine študentov, ki trenutno niso zmožni
kvalitetno študirati in bivati. Skupine študentov, ki v odloku niso predvidene in
nujno potrebujejo bivanje na začasnem prebivališču, so:

I. študenti in študentke, ki doma nimajo ustreznih pogojev za študij na daljavo,

II. študenti in študentke, ki si delijo gospodinjstvo z rizičnimi skupinami,

99