Samotni brin sredi morja raste: Liki in verzi primorskih Prešernovih nagrajencev

Samotni brin sredi morja rase

Un ginepro solitario cresce in mezzo al mare

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1

SAMOTNI brin sredi morja rase : liki in verzi primorskih
Prešernovih nagrajencev = Un ginepro solitario cresce in mezzo al
mare : immagini e versi dei vincitori del premio Prešeren del Litorale
/ [uredniški odbor Marko Arnež ... [et al.] ; uvodna beseda Marko
Arnež ; življenjepisi Polona Hafner Ferlan ; prevod v italijanščino
Katja Voncina ; fotografije Boris Prinčič]. - Kranj : Zavod za turizem
in kulturo, 2018

ISBN 978-961-6815-13-0
1. Vzp. stv. nasl. 2. Arnež, Marko
293508608

Samotni brin sredi morja rase

Liki in verzi primorskih
Prešernovih nagrajencev

Un ginepro solitario cresce
in mezzo al mare

Immagini e versi dei vincitori
del premio Prešeren del Litorale

Kranj, 2018



Združena tri okna
v sliko pretresljivo
shranim za spomin:
jadro plove v njivo,
v gmajni žitno klasje,
a samoten brin
sredi morja rase.

To je zadnja kitica iz pesmi Okna moje hiše Miroslava Ko-
šute, Prešernovega nagrajenca za leto 2015; zadnji stih je
tudi naslov knjižice, v kateri predstavljamo likovno zbirko
goriške družbe KB1909. Galerija Prešernovih nagrajencev
Kranj je v dvajsetletnem delovanju že gostila Lojzeta Spa-
cala, Avgusta Černigoja, Franka Vecchieta in Klavdija Pal-
čiča. Tokrat so se jim pridružili še Veno Pilon, Tone Kralj,
Riko Debenjak, Zoran Mušič in Silvester Komel. Zbirka, ki
obsega predvsem primorske avtorje, priča o skrbi in obču-
tenju te ustanove za dejavnosti predvsem zamejskih Slo-
vencev. Ne samo teh devet izbranih Prešernovih lavreatov,
temveč vsi avtorji iz zbirke so pomemben del slovenske, pa
tudi italijanske likovne umetnosti, kar sta potrdili razstavi
Razprta obzorja leta 2012 v Trstu, v Salone degli Incanti, in
istega leta v ljubljanskem Cankarjevem domu. Strokovne
študije v spremljajočem katalogu so prikazale pomen pri-
morskih umetnikov od petdesetih let 20. stoletja naprej in
še enkrat potrdile, da so bili Tržačani tisti, ki so »celinskim«
umetnikom odstrnili obzorja kmalu po drugi svetovni
vojni. Razstava v Kranju je lirični utrinek »likov in verzov«

5

primorskih umetnikov, ki s svojo tenkočutnostjo še vedno
prinašajo toplino v notranjost države.
Motiv Lepe Vide, »simbol našega hrepenenja iz ozkosti v
širino«, kot pravi France Stelѐ v Tržaških slovenskih slikarjih
leta 1953, je motiv, ki smo si ga izposodili iz najbolj monu-
mentalnega dela zbirke – slike Klavdija Palčiča Lepa Vida,
po priporočilu Joška Vetriha, v kateri slednji vidi tudi željo
slikarja, da vsebinsko, kompozicijsko in romantično prikaže
vzdušje, značilno za istoimensko balado Franceta Prešerna.
Da knjižica ni zgolj pregled izbora umetnin iz likovne
zbirke, temveč preplet likov in verzov, potrjuje tudi pesnik,
nagrajenec Prešernovega sklada za leto 1981, Marko Kravos,
ki se skupaj z Miroslavom Košuto predstavlja s 27 pesmimi,
prevedenimi v različne jezike. Tako zbirka in pesem ne pre-
stopata zgolj tržaške in goriške meje, temveč verze in like
postavljata na ogled tudi v druga prostranstva.
K listanju in branju pesniške zbirke pa nas pospremi verz
iz pesmi Marka Kravosa Iglavci, listavci – v ozadju morje in
Kosovel:

6

Zviška z neba se utrinjajo
listi, sočutni šumevci.
Bor v bregu – bos na begu
pred lastnimi iglami.
Sivi kamni so sivi kamni.
Se morje kdaj reši soli?
Bor ima iglice v krvi.

Marko Arnež

7

AVGUST ČERNIGOJ: Tihožitje s sadjem in steklenico, olje na platnu,
54 x 38 cm / Natura morta con frutta e bottiglia, olio su tela, 54 x 38 cm

8

Wszystkie te trzy okna
w pamięci tak się łączą:
żagiel płynie przez niwę,
wśród suchej trawy jest zboże,
a samotny jałowiec
rośnie teraz wśród morza.

Così recita l’ultima strofa della poesia Okna moje hiše /Le
finestre di casa mia di Miroslav Košuta, che ha ricevuto il
premio Prešeren nel 2015. L’ultimo verso è anche il titolo
del volumetto in cui presentiamo la collezione di arte figu-
rativa della società KB1909. Nel corso della sua ventennale
attività, la Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj / Galleria
dei premi Prešeren di Kranj ha già ospitato opere di Lojze
Spacal, Avgust Černigoj, Franko Vecchiet e Klavdij Palčič, a
cui si uniscono, questa volta, anche Veno Pilon, Tone Kralj,
Riko Debenjak, Zoran Mušič e Silvester Komel. La colle-
zione, che comprende soprattutto autori della Primorska/Li-
torale, testimonia della cura e della sensibilità che questa
istituzione dimostra per l'attività in particolare degli Slo-
veni d’Italia. Non solo i nove premi Prešeren selezionati per
questa mostra, bensì tutti gli autori le cui opere fanno parte
della collezione rivestono un ruolo importante nel pano-
rama dell’arte: non soltanto di quella slovena, ma anche di
quella italiana, come ha sottolineato la mostra Razprta ob-
zorja / Orizzonti dischiusi, allestita nel 2012 a Trieste nel Sa-
lone degli Incanti e a Lubiana nel Cankarjev dom. Gli studi
specialistici pubblicati nel catalogo che accompagnava la

9

mostra hanno evidenziato bene il significato assunto dagli
artisti del Litorale a partire dagli anni ‘50 del XX secolo, con-
fermando ancora una volta come fossero stati proprio gli
artisti triestini, subito dopo la seconda Guerra Mondiale, ad
ampliare gli orizzonti ai colleghi dell’“entroterra”. La mostra
di Kranj è uno scintillio lirico di “immagini e versi” degli
artisti del Litorale, che con la propria delicata sensibilità an-
cora oggi portano calore alla madrepatria.

Il motivo della Lepa Vida (bella Vida), “simbolo del nostro
anelito ad uscire dalle ristrettezze per ampliare gli orizzonti
spirituali”, come afferma France Stelè nei suoi Pittori sloveni
di Trieste del 1953, lo abbiamo preso in prestito dall’opera
più monumentale della collezione, il dipinto Lepa Vida di
Klavdij Palčič, su raccomandazione di Joško Vetrih. Que-
st’ultimo nel quadro osserva anche il desiderio dell’artista
di ricreare, attraverso il contenuto, la composizione e lo stile
romantico, l’atmosfera caratteristica dell’omonima ballata
di France Prešeren.

Che il volumetto non sia un mero compendio delle opere
della collezione, bensì un vero e proprio intreccio di imma-
gini e versi, ce lo conferma anche Marko Kravos, poeta insi-
gnito nel 1981 del premio del fondo Prešeren, rappresentato
in questa pubblicazione assieme a Miroslav Košuta da ben
27 poesie tradotte in varie lingue. In tal modo, le opere d’arte
e le poesie non varcano soltanto i confini di Gorizia e Trieste,
ma diventano accessibili e visibili anche ben più lontano.

10

Per concludere, possano questi versi della poesia di Marko
Kravos Iglavci, listavci – v ozadju morje in Kosovel / Aghifo-
glie, latifoglie – il mare e Kosovel in sottofondo accompa-
gnarci nella lettura della raccolta di poesie:

Dall'apice della volta celeste
si staccano pie le foglie sonore.
Il pino sulla china – scalzo in fuga
dai suoi aculei scappando.
La pietra grigia rimane grigia.
Può il mare liberarsi dal sale?
Il pino gli aghi li ha nel sangue.

Marko Arnež

11

Miroslav Košuta

Miroslav Košuta je na zemljevidu sodobne tržaške poezije
razpoznaven po tem, da vanjo vpisuje zelo živo scenerijo
tržaškega mesta, morja in Krasa, je o avtorju, »zadnjem mor-
narju sicer celinske slovenske poezije«, zapisal dr. Boris Pa-
ternu.

Rodil se je 11. marca 1936 v Križu pri Trstu, diplomiral iz
primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v
Ljubljani, bil zaposlen na tamkajšnjem Radiu, najprej v
uredništvu mladinskih, potem kulturnih in literarnih oddaj,
po vrnitvi v Trst pa na Založništvu tržaškega tiska kot ured-
nik revije Dan in v dveh obdobjih petindvajset let drama-
turg ter ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega
gledališča.

Njegov opus obsega liriko in pesmi za mladino, pripovedi,
gledališke in radijske igre, songe, pravljice in drugo. V šest-
desetih letih 20. stoletja je pisal tudi popevke, ki sodijo med
slovenske zimzelene.

Leta 1978 je prejel nagrado Prešernovega sklada, od števil-
nih drugih piznanj pa naj omenimo le dve navišji sloven-
ski: Prešernovo nagrado leta 2011 za pesniški ustvarjalni
opus in Levstikovo nagrado za življenjsko delo leta 2015,
ko ga je tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor
odlikoval z Redom za zasluge.

12

Miroslav Košuta è riconoscibile nel panorama della poesia
triestina contemporanea per la sua capacità di creare degli
spaccati molto vivi e vitali della città di Trieste, del suo mare
e del Carso, come dell’autore, »ultimo marinaio nell’ambito
della poesia slovena che è essenzialmente una poesia di ter-
raferma«, ebbe a dire il dott. Paternu.

Košuta nasce l’11 marzo 1936 a Santa Croce di Trieste, si lau-
rea in letterature comparate e teoria della letteratura al-
l’Università di Lubiana, impiegandosi poi presso la
Radio-Televisione di quella città, dapprima nella redazione
dei programmi giovanili e in seguito di quelli culturali e let-
terari. Al suo ritorno a Trieste ricopre il posto di redattore
della rivista Dan/Il Giorno e, in due diversi periodi, per com-
plessivi venticinque anni, è ai vertici del Teatro Stabile Slo-
veno di Trieste, dapprima come drammaturgo e membro
della direzione artistica, quindi come direttore unico.

La sua opera comprende poesie liriche, poesie per ragazzi,
racconti, drammi e radiodrammi, canzoni, fiabe e altro.
Negli anni Sessanta ha composto anche testi per canzoni che
ormai sono dei motivi evergreen.

Nel 1978 gli è stato conferito il premio del Fondo Prešeren,
mentre tra i numerosi altri riconoscimenti che gli sono stati
assegnati, ci sia consentito di citarne qui i due più presti-
giosi: nel 2011 il Premio Prešeren per la sua opera poetica e
nel 2015 il premio Levstik alla carriera; in quell’occasione il
presidente della Repubblica di Slovenia Borut Pahor lo ha
insignito con l’Ordine al Merito.

13

AVGUST ČERNIGOJ: Šaketa. Tržaško nabrežje, 1953, olje na lesu,
32 x 39 cm / Sacchetta. Litorale Triestino, 1953, olio su legno, 32 x 39 cm

14

Ta Trst

Ta Trst je kot mesto na robu sveta.
Obreden in star gre pod stojnico hiš,
na grla kakor na flavte igra,
ko mu v srebrnino obraze loviš.
Cesarsko odpada nekdanji sijaj.
Po ulicah ladje na vetru drse.
Kot ženska odpira se na stežaj.
Grenkejši ko pelin so mrtvi ljudje.
Opasan z jeziki, ki pesmi pojo,
pijan od požara in strog od soli,
okraden za jutri, ob čast in nebo –
ta Trst je kot vera, ki ne dogori.

15

Questa Trieste

Questa Trieste è come una città sull’orlo del mondo.
Vecchia e rituale, con la bancarella di case avanza,
gole umane come flauti suonando,
quando catturi nell’argento la sua sembianza.
Con decoro imperiale si scrosta il passato splendore.
Per le vie, navi scivolano sull’onda del vento.
Simile a una donna, si offre senza pudore.
I suoi morti sono più amari dell’assenzio.
Cinta di lingue che cantano canzoni,
ebbra d’incendio e austera di sale,
derubata del domani, dell’onore e illusioni
questa Trieste è come una fede immortale.

Prevod / traduzione a cura di Darja Betocchi

16

AVGUST ČERNIGOJ: Svetilnik, Trst, olje na lesu, 26 x 36 cm /
Faro, Trieste, olio su legno, 26 x 36 cm

17

AVGUST ČERNIGOJ: Delovno ljudstvo, 1949, olje na platnu, 55 x 75 cm /
Popolo operante, 1949, olio su tela, 55 x 75 cm

18

Jutro gre na trg

Jutro gre na trg, škripajoče in trdo,
ogrnjeno s platanami in vonjem kave,
glasovi si znašajo gnezda v ušesih,
rokavi izginjajo v lačne košare.
Koliko zgubljenih lasnic in korakov,
koliko prhutanja, koliko vode,
koliko, koliko, koliko vsega,
ki se odpira, ki zeha, ki bruha, ki poje.
In gremo za njim iz svojih postelj,
nekateri še beli od svežine rjuh
kakor satje veselih klicev in pričakovanja,
marsikdo pa že ni več človek, ampak duh.

19

Morning goes to the market

Morning goes to the market, crunching and hard,
wreathed in plane-trees and the smell of coffee,
voices find themselves nests in the ears,
sleeves disapper into hangry baskets.
How many lost hairpins and steps,
how much fluttering, how much water,
how much, how much, how much of everything,
opening, yawning, vomiting, singing.
And we go after it, leaving our beds,
some of us still white with the freshness of sheets,
like wedding guests with glad expectations and cries
and many a one no longer a man, but spirit.

Prevod / traduzione a cura di Alasdair MacKinnon

20

AVGUST ČERNIGOJ: Opčine, olje na lesu, 38,5 x 48 cm / Opicina, olio su
legno, 38,5 x 48 cm

21

Čaj ob petih

Obredje starosvetnih dam,
ukaz za čaj,
srebrn pribor, fin porcelan
od kdovekdaj.
V brbranju znova dnevna pot
kakor ščebèt,
ki ga posilje Akvedot
na sladoléd.
Omamni vonji, Lipton tea?,
težak tobak
in smeh, ki dušo prepoji
in prvi mrak.
Potem tema grozljivih let,
v fotelju pa neznan skelet.

22

Il tè delle cinque

Rituali di antichissime dame
che di tè ciarlando
tra argenti e fini porcellane
di chissà quando
vanno ripescando le ore
col cinguettio alato
che in Acquedotto dà sapore
al gelato.
Fragranze inebrianti, Lipton Tea?,
tabacco di qualità,
risa, spensierate come un dì,
cala l’oscurità.
Poi di orrendi anni il vuoto
e in poltrona uno scheletro ignoto.

Prevod / traduzione a cura di Darja Betocchi

23

RIKO DEBENJAK: Ladja v pristanišču, olje na platnu, 49 x 58 cm /
Nave in porto, olio su tela, 49 x 58 cm

24

Beg v mesečini

Čez mesec bežiš,
čez ledeno nebo –
glasovi vate
in iz tebe gredo.
Človeško hropenje
in sončni vihar,
ti pa naprej, naprej
kot volk samotar.
Iz sline za tabo
rjasta sled
in steza med noži
v nedogled.
Iz časa si pisan,
v čas žrtvovan:
ali si klavec
ali boš zaklan.

25

Huida hacia el claro de luna

Huyes mas alla de la luna,
mas alla del helado cielo.
Las voces van hacia ti
у de ti parten.

El estertor del hombre
у la borrasca de sol,
pero tu siempre adelante
como un lobo solitario.

Tras ti herrumbada
la huella de la saliva
у el sendero entre cuchillos
hacia lo inconmensurable.

De tiempo estas hecho,
у al tiempo sacrificado:
о eres carnicero
o seràs degollado.

Prevod / traduzione a cura di Juan Octavio Prenz

26

SILVESTER KOMEL: Prizmatična skladnost, 1974, olje na platnu,
100 x 150 cm / Armonia di prismi, 1974, olio su tela, 100 x 150 cm

27

Ptica

Vse, kar vem o ptici,
je nejasna slutnja,
da sem jo že čakal
in da ni prišla.
Mogoče je brez glasa
pa je nisem slišal,
mogoče nima kril
pa ne more priti,
je le prispodoba
in leži kot konj
po tridesetletni vojni
z drobno travo v srcu
tam za turškim gričem,
tam za turškim gričem
ali mnogo bliže.

28

Ptica

Sve što znadem o ptici,
nejasna je slutnja,
da već sam je čekao
i da nije došla.
Možda je nijema
pa joj ne čuh glasa,
krila možda nema
i doći ne može,
tek prispodoba je
i leži poput konja
nakon tridesetletnog rata
s travčicom u srcu
tamo za turskim brdašcem,
tamo za turskim brdašcem
ili još mnogo bliže.

Prevod / traduzione a cura di Slavko Mihalić

29

AVGUST ČERNIGOJ: Šembije, 1955, akvarel, 31 x 47 cm / Sémbie, 1955,
acquerello, 31 x 47 cm

30

Okna moje hiše

Gledam skozi okno:
v gmajni brin sameva,
ampak malo dalje,
v njivi v drugem oknu
žito dozoreva.

In odprem še tretje
na nasprotni steni,
vidim: sinje morje
se v valovih peni
in čez te valove
belo jadro plove.

Združena tri okna
v sliko pretresljivo
shranim za spomin:
jadro plove v njivo,
v gmajni žitno klasje,
a samoten brin
sredi morja rase.

31

Okna mojego domu

Patrzę przez okno:
wśród suchej trawy jałowiec jak mewa;
ale trochę dalej,
na niwie w drugim oknie
zboże dojrzewa.

Otwieram jeszcze trzecie
po przeciwnej stronie –
i widzę: błękitne niebo
w falach morza tonie,
a tam, gdzie morze to faluje,
biały żagiel spaceruje.

Wszystkie te trzy okna
w pamięci tak się łączą:
żagiel płynie przez niwę,
wśród suchej trawy jest zboże,
a samotny jałowiec
rośnie teraz wśród morza.

Prevod / traduzione a cura di Katarina Šalamun-Biedrzycka

32

AVGUST ČERNIGOJ: Knežak, 1952, akvarel, 31 x 47 cm / Knežak, 1952,
acquerello, 31 x 47 cm

33

Albatros

Albatros, plamen iz južnega morja,
in v grlu kalne vode
lava zažari,
s kriki se ljudje iz sna zbudijo
v pesem,
ki v besede ne najde poti.

Albatros, plamen iz južnega morja,
in je nevihta
in je ocean
in je ledena gora zavesti,
da je vse zaman.

Albatros, plamen iz južnega morja,
in ribiči v mojih krajih
o njem ne vejo nič:
ne vejo, če je veter
ali riba,
na misel jim ne pride,
da je ptič.

34

Albatros

Albatros, plamen z jižního moře,
a v hrdle kalné vody
žhavá láva,
lidé se s výkřiky ze spánku budí
do písně, která se do slov nedostává.

Albatros, plamen z jižního moře,
a je to bouře
a je to oceán
a je to ledová hora vědomí,
že všechno je klam a mam.

Albatros, plamen z jižního moře,
a rybáři od nás o něm nevědí,
všude je tak:
nevědí, zda je to vítr
nebo ryba,
ve snu je nenapadne,
že je to pták.

Prevod / traduzione a cura di František Benhart

35

Puščica in verzalke

V izrezu dvajsettisočglave množice je pika,
nad njo puščica, zdaljšana v napis: To
sem jaz. V verzalkah. Znanih. Pisal
jih je tata z utrjeno mizarjevo roko.

Puščica proti glavi, v srčiko spomina.
Leto, mesec, dan, tristo dni
pred mojim rojstvom, in rezultat: Triestina
Milan 2:1. S tušem ne zbledi.

Rodil sem se in zrasel. Valovi množic
so pljuskali okrog zelenih polj,
dokler ni nekdo nekje čez noč odločil,
da bodi milosti dovolj

in pike in pikice so črne in bele ladje
odplavile na drugo stran sveta
in z njimi izkoreninile nam tudi sanje
o plapolanju rdečega neba.

V izrezu dvajsettisočglave množice je pika
med pikami, nepomembna stvar.
Od vsega je ostala tale slika
in zadnji sem, ki mu je zanjo mar.

36

Freccia e maiuscole

Nel ritaglio dei ventimila un puntino,
evidenziato da freccia e scritta: Questo
sono io. In maiuscolo. Noto. Impresso
da papà con mano di falegname.

La freccia verso la testa, la memoria.
L'anno, il mese, il giorno, trecento giorni
prima di me, col risultato: Triestina
Milan 2:1. Non sbiadisce, la china.

Poi sono nato e cresciuto. L'onda di folla
lambiva i verdi campi finché un giorno
di punto in bianco qualcuno decretò,
che tanta grazia poteva anche bastare

e punti e puntini con navi nere e bianche
salparono per l'ignoto oltremare,
sradicando il nostro sogno di sbandierare
un cielo tutto rosso alabardato.

Nel ritaglio dei ventimila un puntino
tra puntini, cosa insignificante.
Rimane questa foto di un nobile passato,
ma sono l'ultimo a esserne interessato.

Prevod / traduzione a cura di Tatjana Rojc

37

AVGUST ČERNIGOJ: Kompozicija, 1956, olje na platnu, 41 x 50 cm /
Composizione, 1956, olio su tela, 41 x 50 cm

38

Balkon

Nekje je mesto strupenega mahu,
nekje dežela ptičjega semena,
med njima vrt in kletka in igrišče,
kajuta, kjer samotni kapitan
usmerja svoj kompas po vetru in strahu,
ptičnica, ki vanja zletajo
golobje, vrabci in sinova,
satje medenih dni in klic —
balkon, najbolj nemarno razigran
v ulici pod hribom.

Tu me z mravljo obremenjuje
skrb za zimo, od tod
pozdravljam fanta: kakšni žrebeti
jašeta v to sinjo puščo?

Ure mečem čezenj, kolesca teme,
njih zobovje grize kakor črv: cvetim
z agavo v sušna leta.

Balkon zori nad mestom kakor sad:
z njega padeš, čeprav greš skozi vrata.

39

Balkon

Negdje je grad otrovne mahovine,
negdje zemlja ptičjeg sjemena,
između njih vrt i kavez i igralište,
kabina, u kojoj usamljeni kapetan
usmjerava svoj kompas po vjetru i strahu,
krletka za ptice u koju slijeću
golubovi, vrapci i sinovi,
sać medenih dana i zov –
balkon, najnemarnije razigran
u ulici ispod brda.

Tu me s mravom opterećuje
briga za zimu, otamo
pozdravljam dječake: kakvu ždrebad
jašete u tu sinju pustinju?

Satove bacam preko njega, kotačiće tame,
njih zubi grizu poput crva: cvjetam
s agavom u sušnim godinama.

Balkon dozrijeva nad gradom poput ploda:
s njega padneš, mada ideš kroz vrata.

Prevod / traduzione a cura di Josip Osti

40

AVGUST ČERNIGOJ: Tihožitje z vazami, 1956, olje na platnu, 32 x 45 cm /
Natura morta con vasi, 1956, olio su tela, 32 x 45 cm

41

Postelja

Čakaš naju v pristanišču, čakaš,
stara, skušena ladja,
da pod noč
stopiva z bosimi nogami na tvoj krov
in odplujeva.

Rjuhe se napnejo z upornim sikanjem
kot presušena jadra, besede
se spenijo kakor pivo
pred razgretimi mornarji,
po palmah zadiši, po jugu, po koži
iz sonca in alg.
Zaplujeva v vetrove in tokovi
naju nosijo in odnašajo, ampak morski volk
se taji v vsakem od naju —
preživela sva viharje in smeva
pričati o smrti:
nič ni večno nič ni večno nič ni
in vsak trenutek cela večnost.

Od boja živiva kot jadra od vetra.
Vzmeti utripajo z ljubeznijo
in s samoto otrpnejo.

42

Postelja

Čekaš nas u pristaništu, čekaš,
stara, iskusna lađo,
da po noći
stupimo bosonogi na tvoju palubu
i otplovimo.

Plahte se napnu ustrajnim šuštanjem
poput osušenih jedara, riječi
uspjenušaju poput piva
ispred zagrijanih mornara,
zamiriše na palme, na jug, na kožu
od sunca i algi.
Zaplovimo u vjetrove i tokovi
nas nose i odnose, ali morski vuk
se skriva u svakom od nas –
preživjeli smo oluje i smijemo
svjedočiti o smrti:
ništa nije vječno ništa ni vječno ništa nije
a svaki trenutak je cijela vječnost.

Od borbe živimo kao jedra od vjetra.
Opruge drhture od ljubavi
a od samoće obamru.

Prevod / traduzione a cura di Josip Osti

43

TONE KRALJ: Brez naslova, akvarel, 24,5 x 23 cm / Senza titolo,
acquerello, 24,5 x 23 cm

44

TONE KRALJ: Brez naslova, akvarel, 24,5 x 23 cm / Senza titolo,
acquerello, 24,5 x 23 cm

45

Miza

Blagor tebi miza, ker imaš noge,
ki te ne nesejo od nas, zakaj modra si
in veš, kje je sreča.

Blagor tebi miza, ker si iz luženega hrasta
in široka, da vsi štirje
sedamo k tebi s svojimi dnevi in nočmi.
S prti te odevajo pomladni vetrovi,
vonj domačih jedi te prepaja,
da zeleniš in raseš,
raseš in si naša hiša: vate
hodimo in iz tebe, ko potolažiš
in odžejaš.

Blagor tebi, miza, ker si moja knjiga:
v tvoje letnice si zapisujem srečo
in rast svojih sinov, z višino tvojih nog
merim svojo žalost –

nekega dne postrežeš samo s tremi krožniki,
nekega dne z dvema
in v tvojem hrbtišču bo škrtnilo,
kakor poči vzmet v odsluženi uri.

46

Стол

Исполать тебе, сгол, ибо ты наделен ногами,
но они не ведут тебя прочь от нашего дома,
потому что ты знаешь, где счастье.

Исполать тебе, стол, ибо ты из мореного
дуба сколочен.
За тобой нам не тесно, когда вчетвером
мы садимся вокруг
и каждый приносит с собой свои дни и ночи.
Скатерть твоя—дыханье весеннего ветерка,
ты пропитан насквозь ароматами нашей пищи,
от нее ты растешь и пускаешь побеги,
и с тобой зеленеет весь дом:
мы в его нутро входим за утолением жажды
и голода.

Исполать тебе, стол, ибо ты моя книга.
Тебя испещряют отметины —
рост моих сыновей.
Высотою твоей я измеряю скорбь:

ведь настанет тот день, когда на тебя поставят
лишь три тарелки, а чуть позже — и две,
и станина застонет,
как лопнувшая пружина в старинных часах.

Prevod / traduzione a cura di Žana Perkovskaja

47

Gre glas o tem

Gre glas o tem, da se razcveta morje
v ledene rože, zdaj le še pri dnu,
v zalivih, koder tok ne bega alg,
da reke nosijo z gora le sneg, na dnu,
planinske zvonce sprhnjene v kristal,
da mulj zakriva sópot čred, na dnu.
Gre glas o tem in tudi glas o drugem,
pripovedi spod krova potopljenih bark.
Ljudem se ježi spanec, če zaspijo,
a kar nas je živelo v miru z morjem,
naprej ga hodimo v požirkih pit.

48