Drzne ptice sanj /Daring Birds of Dreams

AVGUST ČERNIGOJ

Brez naslova / Untitled, 1960
jedkanica na papirju / etching on paper, 40 × 27 cm

49

AVGUST ČERNIGOJ

Brez naslova / Untitled, 1960
jedkanica na papirju / etching on paper, 45,5 × 25 cm

50

AVGUST ČERNIGOJ

Bar, 1960
jedkanica na papirju / etching on paper, 50 × 35,5 cm

51

Jože Udovič

1912–1986

52

JOŽE UDOVIČ

Vonj pokošene trave

Kako te gledam, zemlja,
v valujoči luči večera,
drhtim ob tvojih klicih
in trpki okus postavljanja
mi zaliva usta dan za dnem.

Tvoje oko sem, tvoje srce,
tvoja duša, tvoj spomin,
v meni se razpenjajo tvoje mavrice,
v meni gledajo oči mnogih src
in govoré vdana usta
davnih ljubezni,
v mojih prsih se sveti
dih neznanih žena,
v meni dihajo
tvoja leta.

V sebi nosim šumenje gozdov,
ki jih že davno ni več,
in vonj pokošene trave,
v njem se druži
cvet in smrt.

Kakor skriven, teman čar
govorim te besede,
in ko hodim po nizki travi
v otožnem vetru in blagi luči,
čuti to krhko bitje,
da jih ti govoriš,
ti jih govoriš.

53

JOŽE UDOVIČ

Elegija

Z muko je stopil iz svoje noči
in zvrtelo se mu je od tesnobe,
ko je obstal
sredi opustošene luči.
Povsod je zagledal mreže,
razpete od gore do gore,
od sonca do lune,
in vse nebo
je bilo prepreženo z njimi.
In obvisel je v njih,
rojen za ta konec,
rojen zato,
da ga bodo perutnice izdale.

54

JOŽE UDOVIČ

Poševni, temni dež

Razbila se je
prelahka ladja.
In nisi odkril obrežja,
ki so ga obljubljali
zgodnji vetrovi jutra.
V vročem pesku ni bilo nikjer
Odisejevih stopinj.
Nič več ni preročišča
med stebri
pod ognjenikom mladosti.
Molči Sibila.

Beli, prosojni kip
ni zasijal kakor čudež.
V gubah oblačila
je sivel okameneli čas,
gledale so te hladne
marmorne oči.

In nisi hotel užiti
lotosovega cveta, cveta pozabe,
v krajih, ki niso bili razodetje.
Leno je tekla reka:
onstran rjava pustinja,
tostran skale in temna voda,
posuta s suhimi listi.

Rekel si v večer:
Prepelji me, čolnar,
mimo čerí te mračne ure,
sredi njih se odpira
votlina, vlažna pot
do podzemeljskih bregov.

55

JOŽE UDOVIČ

In odveslal
je na staro, znano obrežje.
Zagledal si ga v daljavi:
gola drevesa, nizko obzorje
in nad njim poševni,
temni dež.

Iz/From: Jože Udovič: Ogledalo sanj.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961.

Dark, Slanting Rain

The frail ship
foundered.
And you did not discover the coast
which had been promised
by the early winds of morning.
Nowhere in the hot sand were there
the footprints of Odysseus.
No longer is there an oracle
among the pillars
beneath the volcano of youth.
Sybil is silent.

The white translucent statue
did not glow like a miracle.
In the folds of its clothes
petrified time had turned grey,
looking at you were cold
marble eyes.

56

JOŽE UDOVIČ

And you did not wish to experience
the lotus blossom, the flower of oblivion,
in places which were not a revelation.
Lazily flowed the river:
on the far side a brown wilderness,
on this side rocks and dark water
sprinkled with dry leaves.
Towards evening you said:
Row me, boatman,
past the cliffs of this dark hour,
among them gapes
a chasm, the wet pathway
to the shores of the underworld.
And he rowed off
to the old, familiar shore.
You looked at it in the distance:
naked trees, a low skyline
and, above it, dark,
slanting rain.

From: Slovene poets and writers of the Slovene Academy.
Ljubljana: Slovene Academy of Science and Arts, 2007.
Translation to English by Tom Priestly.

57

Božidar Jakac

1899–1989

58

BOŽIDAR JAKAC

Memento Belli – Spomin na Tjentište / Memory of Tjentište, 1961
litografija na papirju / litography on paper, 65 × 48,5 cm

59

BOŽIDAR JAKAC

Odmrli samotar / Dead Solitary, 1965
jedkanica na papirju / etching on paper, 73 × 57 cm

60

BOŽIDAR JAKAC

Resnična strašila / Real Scarecrows, 1976
jedkanica na papirju / etching on paper, 94,5 × 64 cm

61

Matej Bor (Vladimir Pavšič)

1913–1993

62

MATEJ BOR

Med tamariskami

Ko snoči sem poljubil te v slovo,
sem videl, da si žalostna. Za stiske
teh rok ti ni bilo. Smet tamariske,
ki legla sva pod njo, si si samo
otresla z las in brez besed odšla,
ti svojo pot, a jaz svojo: rimska cesta
se pela je po krajinah neba,
in meni je bilo, kot da nevesta
nedosegljiva si po nji odšla
neznano kam in da poslej bom hitel
med zvezdami za tabo, a dohitel
nikoli več. – Zdaj pa je jutro, glej,
in tam je morje: morda jadrnico
opazim na valeh in tebe v njej,
ki z njo drsiš prek spenjenih vodà,
zavita v dneva jasnega resnico,
vsa dosegljiva in vsa zemeljska.

Iz/From: Tristo ljubezenskih: slovenska ljubezenska lirika.
V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1986.

63

MATEJ BOR

Srečanje

Nek jesenski večer
v mračni obkrški hosti
zmotili čudni gosti
so tvoj mir.

Vzeli smo izpod mahu,
kar ni posrkala vase
zemlja te dolge čase,
odkar si tu,

vzeli, kar v zimskih nočeh
lisice so pozabile,
ki so skoz metež nosile
te v lačnih zobeh.

Položil na vresje sem
tvojo razbito lobanjo,
dolgo strmel sem vanjo
ves tih in nem.

Kje je jasnina oči,
kje sta ustni opojni?
Vame v grozoti spokojni
dvoje votlin reži.

Kje si? Ne, to nisi ti,
ti si se skrila vame,
tu te smrt ne zajame,
tu so še tvoje oči.

Tu je ponosni tvoj stas,
k meni gibko se privija,
kadar burja zavija
v nočni čas,

64

MATEJ BOR

kadar sam s sabo sprt
v ulice slepe zablodim,
s tabo ko v davnih dneh hodim,
nate oprt.
Laž zre iz teh votlin,
nič ne bom gledal vanje,
zemlja, vzemi lobanje,
meni pusti spomin.
Ljuba, pridi nocoj,
vabi te mesečina,
vabi te sila spomina,
vabi te ljubi tvoj.

Iz: Matej Bor: Pesmi.
Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1946.

65

MATEJ BOR

Spomin

Nocoj bom šel, a ti ne moreš z mano,
čez najine ljubezni skriti prag,
tja v ulico, med polja razmetano,
ki jo oblival majski bo somrak.

In spet bom v sobi, kjer sem se izgubil
na tvojih prsih neko davno noč,
in iz prostorov, kjer sem tebe ljubil,
bom srkal vase tvojo mlado moč.

Še vse so tam: zavesa, kjer strmela
si ob večerih v soj samotnih zvezd,
kotiček, kjer sva včasih koprnela
po opoju tihih vod in glasnih mest,

in luč bo tam, ki pa ne bom prižgal je,
po prstih stopil v gluho bom temò
pa bom pobožal tisto belo vzglavje,
kot včasih sem pobožal ti glavo.

In dasi vem, da v neki davni uri
zasuli jamo so, ki v nji Iežiš,
tako mi bo tedaj: odpro se duri
in v majskem krilu k meni prišumiš.

Iz/From: Matej Bor: Bršljan nad jezom.
V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod, 1951.

66

MATEJ BOR

Memory

Tonight I’ll go, but you can not come too,
across the threshold of our love away,
out there onto the road which wanders through
the fields submerged beneath the dusk of May.

Once more I’ll see the room where on your breast
I lost myself one night long, long ago,
with your young power I will slake my thirst
from all the places where I once loved you.

All will be there: the curtain where you’d watch
the evenings’ solitary stars shine down,
the little corner where we yearned so much
for the thrill of quiet waters, noisy towns;

The lamp which will be there I’ll leave turned off,
into the darkness I will blindly tread
and give that pillow my caresses soft,
as sometimes I did once caress your head.

And though I know that in one long-past hour
they filled the pit, your bed eternally,
yet it will be like this: through open door
in May’s soft bosom you will, rustling, come to me.

From: Slovene poets and writers of the Slovene Academy.
Ljubljana: Slovene Academy of Science and Arts, 2007.
Translation to English by Alasdair McKinnon.

67

France Mihelič

1907–1998

68

FRANCE MIHELIČ

Melanholija / Melancholy, 1955
barvni lesorez na papirju / colour woodcut on paper, 76 × 56 cm

69

FRANCE MIHELIČ

Kronist / Chronicler, 1955
barvni lesorez na papirju / colour woodcut on paper, 56 × 76 cm

70

FRANCE MIHELIČ

Mrtvi kurent / Dead kurent, 1953
litografija na papirju / litography on paper, 49 × 70 cm

71

Ivan Minatti

1924–2012

72

IVAN MINATTI

V mladih brezah tiha pomlad ...

V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje –
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,
za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.
O, v mladih brezah je tisoč sanj,
pomladi in zastrtih smehljajev,
kot v pravljicah Tisoč in ene noči
iz daljnih, prečudnih krajev.
O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.

73

IVAN MINATTI

Ko bom tih in dober

Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločju
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
ki te odsotno pretakam med prsti
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober tudi jaz

74

IVAN MINATTI

Nekoga moraš imeti rad

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino –
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Iz/From: Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.

75

IVAN MINATTI

Некого мора да сакаш

Некого мора да сакаш,
па макар тревите, дрвото или каменот,
некому мораш да му ја потпреш раката на раме,
гладна да се насити од близината,
некому мораш, мораш,
тоа е како леб, како голтка вода,
мораш да му ги дaдеш своите бели облаци,
своите смели птици на соништата,
своите плашливи птици на немоќта
– некаде сепак мора да има за нив
гнездо на мирот и нежноста –,
некого мора да сакаш,
па макар тревите, реката, дрвото или каменот –
зашто дрвјата и тревите знаат за осаменоста
– зашто чекорите секогаш понатаму продолжуваат,
па макар за миг да подзапрат –,
зашто реката знае за тагата
– сал да се наведне над својата длабочина –,
зашто каменот ја познава болката
– колку тешки нозе
оделе веќе преку неговото немо срце –,
некого мора да сакаш,
некого мора да сакаш,
со некого мораш да чекориш,
на ист пат –
о треви, реко, камен, дрво,
молчаливи придружници на осамениците и чудаците,
добри, велики суштества
што проговоруваат само
кога ќе замолчат луѓето.

From: Ivan Minatti: Vse beži z oblaki in s pticami. Ljubljana [etc.]:
Državna založba Slovenije [etc.], 1966.
Translation to Macedonian by Mateja Matevski.

76



Lojze Spacal

1907–2000

78

LOJZE SPACAL

Sledovi vojne na Krasu / Traces of War in Karst, 1968
barvni lesorez na papirju / colour woodcut on paper, 63 × 87 cm

79

LOJZE SPACAL

Znamenja prosjakov (I segni dei mendicanti) / Beggar Signs (I segni dei mendicanti), 1962
barvni lesorez na papirju / colour woodcut on paper, 95 × 64,5 cm

80

LOJZE SPACAL

Bizantinska katedrala / Byzanthine Cathedral, 1962
barvni lesorez na papirju / colour woodcut on paper, 96 × 64,5 cm

81

Ciril Zlobec

1925–2018

82

CIRIL ZLOBEC

Dež

Enakomerno, vztrajno,
z neutrudljivostjo vezilje
veze sivo na svetlobo,
ki z zelene gmote zêmlje se umika
pod nevidni rob neba,
enakomerno, vztrajno
sivo veze že na sivo,
že je izvezèn večerni mrak,
ki za tvoj hrbet
spušča ga kot žametno zaveso
in brez prestanka, neutrudljivo
veze črno že na črno,
noč na noč,
noč za tvojim hrbtom,
da vse bolj in bolj
priklepaš, svetla, nase
moj pogled in upanje,
ti moja edina luč in pot –
kam me vodiš skoz temo,
ki me obdaja?

Iz/From: Ciril Zlobec: Pesmi.
Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979.

83

CIRIL ZLOBEC

Skoraj himna

Brez prispodobe si ostala,
ne razgaljena, temveč nesramežljivo gola,
sama sebi edina prispodoba,
ne več lepa kot ... temveč lepota,
ne več svetla, temveč luč,
ne več zapeljiva, temveč zapeljivost,
ne več živa, temveč vse življenje,
krik, ki ogluši sam sebe
in je tišina, ki ji prisluškuje,
pogled, ki oslepi od pogleda nase
in oslepljen spregleda,
ogenj, ki se razdivja, da ugasne,
mir, ki viharje drami,
vihar, ki mir prinaša,
ljubezen,
bela v postelji,
zelena v travi,
modra v nebu nad seboj,
rdeča v zarji,
temna v noči,
ljubezen,
sama sebi edina prispodoba,
ne več kot drevo, temveč preprosto:
pokončna kot ljubezen,
ne kot smrt, temveč preprosto:
ljubezen vodoravna kot ljubezen,
ti-jaz-midva.

Iz/From: Ciril Zlobec: Skoraj himna.
Ljubljana: DZS, 1995.

84

CIRIL ZLOBEC

Res beseda

1.
Koliko besed
za sleherno besedo,
koliko besed najplodnejše prsti
vrhnjega in najglobljih slojev zémlje,
koliko besed dežja v to prst,
besed svetlobe, zraka,
koliko besed iskanj zavezanih oči
in bosih nog na utrudljivi poti,
koliko besed približevanj od vsepovsod,
dobrikanja, ko jo zaslutim,
želje po dotiku,
ko pred njo obstanem
kot pred ženo,
ki me je čakála,
ko sem jo iskal,
edino med besedami,
ki je res moja,
moja resbeseda.
Moj goli človeški glas?

85

CIRIL ZLOBEC

2.
Kje je moj glas?
Pa saj ga še zmerom,
tudi tale hip,
kot ptica pesem
pred izbruhom jutra
v grlu čutim –
ta svoj glas,
svoj goli človeški glas:
toplota, ki mu je življenje
in ji on življenje daje,
vsa še zmerom ni se ohladila,
iz polnočnega studenca
v mrtvi mesečini
še odseva opóldanska svetloba,
ki je že bila beseda,
v molku, ki ni smrt,
od stene k steni grla
strune še so, kot nekoč, napete,
z upanjem v besedo
čakajo, da se jih dih dotakne
ali pa raztrga
krik.

Vso te imam, beseda,
pa ne morem krikniti.

Iz/From: Ciril Zlobec: Samo beseda sem: izbrane pesmi.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003.

86

CIRIL ZLOBEC

Verdaderapalabra

1.
Cuántas palabras
por cada palabra,
cuántas palabras de los suelos más fertiles,
de las alturas y las profundidades de la tierra,
cuántas palabras de iluvia en este suelo,
palabras de luces, de aires,
cuántas palabras buscadas con los ojos vendados
y los pies descalzos por fatigosos caminos,
cuántas palabras de acercamiento,
de adulación, que yo presiento,
de deseo de tocarlas
ante las cuales me detengo
como ante una mujer
que me ha esperado,
ala que he buscado,
única entre las palabras,
que es verdaderamente mía,
mi verdaderapalabra.
Mi desnuda voz humana.

87

CIRIL ZLOBEC

2.
¿Dónde está mi voz?
Y sin embargo, desde siempre,
también en este instante,
cual un pájaro el canto
al irrumpir la mañana,
yo la siento:
esta voz mía,
esta desnuda voz humana.
La calidez que es su vida
y a la cual da vida
aún no se ha apagado;
de su fuente de medianoche
en los muertos claros de luna
refulge aún esa luz de mediodía
que era aún palabra
en el silencio, no de muerte.
De un muro a otro de la garganta,
como en otro tiempo, las cuerdas tensas,
esperanzadas en la palabra,
aguardan el roce de un aliento
o el estallido de un grito.

Toda te poseo, palabra,
y no puedo gritar.

Iz/From: Poesía Eslovena Contemporánea. Madrid, Concepción:
Ediciones Literatura Americana Reunida, 1986.

Translation to Spanish by Juan Octavio Prenz.

88



Zoran Mušič

1909–2005

90

ZORAN MUŠIČ

Istrska zemlja / Istrian Soil, 1959
jedkanica na papirju / etching on paper, 57 × 74 cm

91

ZORAN MUŠIČ

Zbita zemlja / Compact Soil, 1961
jedkanica na papirju / etching on paper, 56,5 × 76 cm

92

ZORAN MUŠIČ

Jadranska zemlja / Adriatic Soil, 1959
jedkanica na papirju / etching on paper, 50 × 65 cm

93

Tone Pavček

1928–2011

94

TONE PAVČEK

Poskus samopodobe

Začetek izpisuje glavna črta –
Dolenjska. Mehka. Mila. Očarljiva.
Iz nje ves čas živita stara trta
in deček, ki se z njeno solzo umiva.
Potem stoletje dni do staroletja
pleto se druge črte – mnogonotje
resnic in zmot in grenkost razodetja,
da sam razkošje si in sam zakotje.
In še: v samoti majhen, tih razdel,
morda neizživetega otroštva
in neka tožna tihcena svirel,
usode dar ali vezilo boštva.
In vanjo piskam, smrtnik, s šibkim dihom
in z vero, da bolj živ sem z vsakim stihom.

95

TONE PAVČEK

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Iz/From: Tone Pavček: Pesmi in leta.
Dob: Miš, 2008.

96

TONE PAVČEK

Beseda

2
Ko ne izbiraš več besede,
ko sam zaznavaš njene klice,
ko z zvokom pravi glagol sede
v še nenapisane vrstice
in zbere okrog sebe gibke
vokale, rime v zgradbo stiha,
nekdo s teboj igra na tipke
od stvarstva danega navdiha.
S tem lepa zgodba ni končana.
Kot pride muka po užitku,
stih kliče k delu, ne k počitku,
da se zostrí nož doživetij
in do kosti očisti rana
besedja: biti, mreti, peti.

97

TONE PAVČEK

The Word

2
When you no more choose the word,
when yourself you sense its signs,
when with sound the right verb, heard
in the yet unwritten lines,
brings together all the nimble
vowels and rhymes to formation,
you’re played on as a cymbal
of nature’s inspiration.
But the story won’t end there.
As the pangs come with the best,
lines need work and not a rest,
some experience-knife sharpening,
cleaning to the bone, wound care
of the wording: be, die, sing.

From: Tone Pavček: Poems and Years.
Dob: Miš, 2008.
Translation to English by dr. Andrej Rijavec.

98