Drzne ptice sanj /Daring Birds of Dreams

Janez Menart

1929–2004

100

JANEZ MENART

Odiseja

Mnogo je že bilo,
mnogo bo še prešlo.
Sredi morjá temní
parnik in dalje gre.
Luka je tam za njim,
luka je tam pred njim;
v nebu neurje spi,
v morju je noč vodé.
Parnik pa dalje gré;
pena mu v kljun bobni:
mnogo je že bilo,
mnogo bo še prešlo ...

101

JANEZ MENART

Jesenski akvarel

Megla je siv, svilen,
počasi vpijajoč papir,
ki nanj večer
z brezbrižnostjo narisal je jesen.
Svežina. Hlad. Sadovi so na tleh;
in ptice za gorámi;
semena v zemlji ... Po poteh
korak tišino drami.
ln vse, kar je bilo,
se zdi,
da znova bo;
in vse, kar bo,
se zdi,
kot da je že bilo.

102

JANEZ MENART

Domovina

Pariz, tam za čelado Pantheóna,
ves raziskren kot morje od planktóna.

A vseh teh stokrat milijon lučí
temѐ, ki v prsih je, ne razsvetli:

bolest, ki se skotila je doma,
je z mano kakor zvesta psica šla.

In zdaj sva tu, v tem mestu davnih sanj,
in kot dva slepca v noč strmiva vanj.

In vseh teh stokrat milijon lučí
temѐ, ki v srcu je, ne razsvetli.

Le daljni ščip, samotni ščip brez zvezd,
ki vidi milijone ptic in gnezd,

z blažilnim žarkom nežne mesečine
ozarja tѐmo moje bolečine

in na ves svet rosi bel žamet cest,
da čezenj roma utrujena bolest
čez reke, čez gorovja in ravnine
v zeleni otok moje domovine,

da tam poklekne in zašepeta:
Boli povsod, a naj boli doma.

Iz/From: Janez Menart: Pesnik se predstavi.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.

103

JANEZ MENART

Аомовина

Париз, тамо за кацигом Пантеона,
сав искринав ко море од планктона.

Ал ни милиони распаљених светиљака
не осветлише у грудима пустош мрака:

болест, која се окотила код куће
за мном се вукла као верно куче.

И сад смо ту, у том граду давних сања
и буљимо у њ, ко у ноћ два слепа пања.

Па ипак ни милиони распаљених светиљака
не осветлише у грудима пустош мрака:

Само далеки уштап, усамљени уштап без звезда,
који види милионе птица и гнезда,

с ублажујућим зраком нежне месечине
зари таму моје болештине

и роси по целом свету бели сомот друмова
да би се по њему болест довукла уморна

преко река, кроз планине и долине
на зелено острво моје домовине,

да тамо поклекне и прошапуће:
Свуда боли, ал нек боли код своје куће.

From: Janez Menart: Pesme.
Beograd: Narodna knjiga, 1977.

Translation to Serbian by Eugen Verber.

104



Drago Tršar

1927

106

DRAGO TRŠAR

Sam / Alone, 1980
sitotisk na papirju / serigraphy on paper, 70 × 50 cm

107

DRAGO TRŠAR

Na hribu / On a Hill, 1990
sitotisk na papirju / serigraphy on paper, 55,5 × 44,5 cm

108

DRAGO TRŠAR

Gibanje / Movement, 1991
sitotisk na papirju / serigraphy on paper, 67,5 × 57,5 cm

109

Dane Zajc

1929–2005

110

DANE ZAJC

Tihi škrbetavec

Vso noč gladi tihi škrbetavec
s šesterimi nogami
belo kost.

Belo kost, zakopano v pepelu,
struži s črnimi nogami,
nežnejšimi od puha
tihi stružnik
z nečitljivim namenom
v pikčastih očeh.

Vso noč na čelu kosti.
S premišljenim ritmom
tipa po čelu,
zakopanem v pepelu brezčasja.

Kaj hoče.
Kaj prinaša.
S tujo mislijo,
ki jo misli šestero ritmičnih nog.

Mogoče ga je nori stvarnik
položil z dvema prstoma na čelo,
na svetlo čelo kosti.
Opravi to delo zame.
Opravi to tiho delo.
Dobro in neslišano ga opravi,
ker jaz grem na drugo zvezdo
ustvarjat novo stvarstvo norosti.

111

DANE ZAJC

Vso noč gladi s šesterimi nogami
belo kost tihi škrbetavec.
In kadar odkrhne z nje lusko,
se zamajejo lestenci galaksij:
tako se blazni stvarnik
veseli svojega dela.

Iz/From: Slovenski pesniki in pisatelji akademiki.
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2004.

Ajd

Ko smo prišli, smo
najprej zagledali čez nebo
napete strune harfe,
na katerih se je zlatil sončni zahod.
Ajda iščemo, smo rekli.
Pridite jutri ali pojutrišnjem,
ali še bolje: čez desetsto let.
Ker: ajd spi. Mirujte
z nogami, da ga ne zbudi šelestenje trave,
ker je zaspal v zibelkah njenih semen.

112

DANE ZAJC

Ajd je uglasil
pojoče strune rojstva na nebu.
Ajd nam bo pokazal,
kje bo umrla naša karavana, smo rekli.
Ajd spi v makovih ropotuljicah
in v rdečici češmina
in v bistroumnosti pasjega zoba,
nam je odgovorilo.

Gledali smo razprostrti rep večera na nebu.
Polegli smo in zaspali.
Ko smo se zbudili,
nismo dočakali oznanila jutra.
Nismo ga slišali, ker ni govorilo nam,
ker nas je že zbrisalo iz spomina.

Zobati veter se je spoprijel z našimi orožji.
O ajdu molčijo naše pobešene črepinje.
In kadar spregovorimo, se besede razsujejo v zvoke
odpisanih reči.

Pridite jutri ali pojutrišnjem,
ali še bolje: ob letu razpadanja sklepov.
Ker: ajd se je zakrknil v vaših členkih.
Ker: ajd se je zabramoril v makovi glavi.
Ker: ajd bo zvrvel vojsko med makovimi semeni.
Ker: ajd bo skregal skalo s kostjo.

Iz/From: Antologija slovenske poezije: po izboru sodobnih slovenskih pesnikov.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990 (Nova revija: mesečnik za kulturo, letnik IX, št. 100).

113

DANE ZAJC

Kepa pepela

Dolgo nosiš ogenj v ustih.
Dolgo ga skrivaš.
Za koščenim plotom zob.
Med belim risom ustnic ga stiskaš.

Veš, da ne sme nobeden zavohati
dima iz tvojih ust.
Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.
Zato zakleneš usta.
In skriješ ključ.
Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.
Votlina glave ti odmeva od nje.

Takrat začneš iskati ključ svojih ust.
Odkleneš rjo svojih zob.
Potem iščeš jezik.
Ampak jezika ni.
Potem hočeš izreči besedo.
Ampak usta so polna pepela.

In namesto besede se skotali
kepa pepela med saje
v tvoje grlo.
Zato odvržeš zarjaveli ključ.

Potem si narediš nov jezik zemlje.
Jezik, ki govori besede iz prsti.

Iz/From: Slovenski pesniki in pisatelji akademiki.
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2004.

114

DANE ZAJC

一团灰尘

你口里包含着烈火。
但你总是用牙齿筑成的围墙
和白色的双唇构成的城防。
把它紧紧包藏。

你知道，任何人不该闻出烈火之烟，
从你紧闭的口里。
你知道，乌鸦会杀白乌鸦
你只有将嘴巴锁上
将钥匙埋藏。

忽然你感到锁在口里的词汇需要迸发，
在你的脑海里激烈的回荡。

你开始长时间的找寻，
寻找钥匙启开唇牙。

当你找到时，启开自己的唇牙。
去掉牙齿上的锈斑。
然后找舌头
但是舌已无存，
试想表达语言。
但嘴里满是灰团。

从嗓子深处迸发的
不再是灼热的词汇
而是一缕呛人的烟尘。
你扔掉锈蚀的钥匙。

最后你用尘土塑造新的舌头。
这个舌头，表达肺腑之言.

From: Dane Zajc: Krokar.
Ljubljana: Edina, 1997.

Translation to Chinese by Huiqin Wang and Mitja Saje.

115

Janez Bernik

1933–2016

116

JANEZ BERNIK

Iluzija / Illusion, 1978
jedkanica na papirju / etching on paper, 75,3 × 65,2 cm

117

JANEZ BERNIK

Pena / Foam, 1978
jedkanica na papirju / etching on paper, 75,3 × 65,2 cm

118

JANEZ BERNIK

Senca na duši / Shadow on the Soul, 1980
jedkanica na papirju / etching on paper, 75,5 × 65,2 cm

119

Kajetan Kovič

1931–2014

120

KAJETAN KOVIČ

Predniki

Prostor: zadimljena kuhinja. Čas: vsi svêti,
ena od zgodnjih vojskinih zim.
Tako jih vidim za mizo sedéti.
V sanjah jih stokrat ponovim.
Zgodbe iz starega časa sestavljajo.
V tesnem prostoru vrejo kot mošt.
Bogvé koga oni v sanjah ponavljajo,
kadar so sami in daleč proč.
Hitro gorijo stenji in leta.
Zunaj je severni veter in led.
Kje je temno srce očeta,
ki nas je prvi rodil na svet?
Ki smo vanj bili položeni
kot mirne zvezde v prihodnji čas.
Kjer so shranjeni nerojeni,
ki bodo v sanjah ponavljali nas.

121

KAJETAN KOVIČ

Labrador

Belo je šumenje rek
v mračnih tajgah Labradorja.
Daleč je megleni breg.
Vmes so hribi. Vmes so morja.
Je samoten borov gozd.
Je neskončni dih prostorja.
Je dišeča smolna skorja.
Je rdeči, zreli grozd.
Je zelena luč cipres,
razprostrta do obzorja.
So požari južnih zvezd.
In so hribi. In so morja.

Iz/From: Kajetan Kovič: Vse poti so: zbrane in nove pesmi.
Ljubljana: Študentska založba, 2009.

122

KAJETAN KOVIČ

Bela pravljica

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

123

KAJETAN KOVIČ

Белая сказка

След за следом – кругосветно,
снег протоптан кругосветно.
Бог весть кто идет за мною,
кто прошел передо мной.
Все пути стары извечно,
все ведут по жизни к смерти.
Каждый путь пожденьем начат,
каждый шаг извечно свеж.
След за следом – кругосветно,
снег протоптан кругосветно.
Вот мой след - один из многих,
след летит, летит на след.

Iz/From: Kajetan Kovič: Glas.
Ljubljana: Edina, 1998.
Translation to Russian by Junna Moric.

124



Andrej Jemec

1934

126

ANDREJ JEMEC

Noč demonov / Night of the Demons, 1991
jedkanica na papirju / etching on paper, 106 × 75,5 cm

127

ANDREJ JEMEC

Kozmos II / Cosmos II, 2002
jedkanica in akvatinta na papirju / etching and aquatint on paper, 78,5 × 56,5 cm

128

ANDREJ JEMEC

Mreža in kaos / Net and Chaos, 2002
jedkanica na papirju / etching on paper, 78,5 × 56,5 cm

129

Niko Grafenauer

1940

130

NIKO GRAFENAUER

Rekel je o koncu. O če te kdo vidi. Takšnega.
Rudi Šeligo

Privid obraza, ki se je odmaknil
v svojo mrzlo uro smrti, gleda
za mano. Rembrandtova luč pada
nanj. v nišah spomina trohni čas.
čigava roka vleče žive črte slovesa
za nama? besede, ki nas odnašajo s sabo,
legajo na pobeljen molk. Kibela se odeva
z odpadlim listjem.
je konec v božji alkimiji, odlit kot krč
v življenje? voščeni trenutki se ohlajajo
na črni kliniki, ki je zaprla vrata.
a ti s korakom v odhodu, neujemljiv in sam.
v pogledu angela iz oči v oči
za vekami, s križem na čelu, pogreznjen
v spanje večnega zbogom, ki se ne zdani. je
odrešenje, kar sledi?

131

NIKO GRAFENAUER

Dež dež v oblakih, ki iz njih pada
mesečev pepel. ogorek mojega očesa
zapira veke.
na nočnem nebu
carski rezi strel.
je čas, ko zunaj sveti v temo le nekaj lin
iz spanja v vati.
merim korake po čakalnici v sebi
med profili, ki so odšli po svoje.
nobena kljuka se ne vda,
ko si želim več zraka
za pogovor z njimi:
odštevam ure, ki mi strežejo
z življenjem.
sam na peronu mesečnikov
iz časopisov s tiskarskim vonjem
po pogrebih trgam
osmrtnice.
vsako življenje je poslednje.
kdaj bo prišla podzemna?

Iz/From: Niko Grafenauer: Diham, da ne zaide zrak: zbrane in nove pesmi.
Ljubljana: Študentska založba, 2010.

132

NIKO GRAFENAUER

Med vekami neba

Med vekami neba
in zemlje svit,
priprt. Radiranka
samote, zrak prešit
z insekti, tajnopis
vonjav in v indigu
september, a odtis,
ki traja, šiv glasu
iz molka v molk, prehod
v prostoru, zmedenem od listja
vezna posoda bitja,
dih v nenavzočnost vtkan,
a teža čistih gmot
zložena v miren dan.

Iz/From: Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun: Pesmi.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.

133

NIKO GRAFENAUER

Zwischen den Lidern

Zwischen den Lidern von Himmel
und Erde das Morgengrau,
eingeklemmt. Radierung
der Einsamkeit, die Luft durchsteppt
mit Insekten, Geheimschrift
von Duften und im Indigo
September, aber ein Abdruck,
der dauert, Naht eines Lautes
aus Schweigen in Schweigen, Übergang
im Raum, verwirrt vom Laub.
verbindendes Gefäß des Seins,
Atem eingewirkt in Abwesenheit,
aber die Schwere reiner Massen
gefügt in den ruhigen Tag.

From: Na zeleni strehi vetra: sodobna slovenska lirika = Auf dem grünen Dach des Windes:
Slowenische Lyrik der Gegenwart. Klagenfurt: Heyn, 1980.
Translation to German by Klaus Detlef Olof.

134



Valentin Oman

1935

136

VALENTIN OMAN

Totem, 1996
jedkanica na papirju /
etching on paper,
225 × 70 cm

137

VALENTIN OMAN

Spomenik V / Monument V, 1990
jedkanica na papirju / etching on paper, 76 × 57 cm

138

VALENTIN OMAN

Spomenik VII / Monument VII, 1990
jedkanica na papirju / etching on paper, 76 × 57 cm

139

Tomaž Šalamun

1941–2014

140

TOMAŽ ŠALAMUN

Spet so tihe ceste

spet so tihe ceste, temni mir
spet so čebele, med, tiha zelena polja
vrbe ob rekah, kamni na dnu dolin
hribi v očeh in v živalih spanje
spet je v otrocih nemir, v piščalih kri
spet v zvonovih bron, v jeziku aura
popotniki se pozdravljajo, kuga je utrdila sklepe
divji jeleni so na dlani, sneg žari
vidim jutro, kako hitim
vidim kožo v pobožnem prahu
vidim vriskanje, kako se pomikava proti jugu
toledo fant, mala štoparja
slike so jasne, rože plahe
temno zapečateno nebo, slišim krik
čaka čas ljubezni, čas visokih kipov
tihih čistih srn, zasanjanih lip

Iz/From: Tomaž Šalamun: Bela Itaka.
Ljubljana: DZS, 1972.

141

TOMAŽ ŠALAMUN

Metki

Če požgem belo desko hiše, bo plamen bolj
svetal kot teža, ki pada z najinih teles?
Bolj kot samba? Bolj kot moja sočna glava?
V belem snegu sem. Ti plešeš. Pod zelenimi
orjaškimi drevesi s svojimi sočnimi žalostnimi
očmi. Rime poslušava in copatke čopiča. Loke,
ki se iz njih vidi mah in kar je pod mahom
vmes. Bel ris prasketa v temno zelenem grlu.
Se nebo kdaj zabaše in zašumi? Kje počivaš?
V plazu ali na zemlji? Tu se mastim, mastim,
žrem, da me v višini ne strgajo rožnati,
modri in vijoličasti oblaki in rože
kot Tiepola, ki se za njim zrak umije,
preden naju svetloba zalije in zdrobi.

Iz/From: Tomaž Šalamun: Otrok in Jelen.
Celovec: Založba Wieser, 1990.

142

TOMAŽ ŠALAMUN

Andraž

Moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec
v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni:
jemo in premišljujemo sliko.
Sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža
in postane vlažno, zemlja rodi jagode.
Vojaki stojijo lačni
med narcisami rumenimi kot noč,
jasna, jasna straža;
roloji so spuščeni in zaklenjeni,
markacija pelje v gore, v Trnovski gozd,
o, Čaven, zrak nabit z angeli,
krediti armade, kruh, kruh,
o, Sibila, razlita, strnjena barva,
nepremično, nespremenljivo hrepenenje.

Iz/From: Tomaž Šalamun: Amerika.
Maribor: Založba Obzorja, 1972.

143

TOMAŽ ŠALAMUN

Andraž

Mon frère s’avance nu, beau comme une source vierge
dans la salle et par amour tue l’agneau :
nous mangeons en réfléchissant au tableau.
Les traîneaux rouillent durant l’été, le ciel s’affaisse
et l’humidité s’installe, la terre donne des fraises.
Les soldats, debout parmi les narcisses
jaune nuit, sont affamés,
claires, si claires sentinelles;
les stores sont baissés et verrouillés,
les indices nous guident vers les montagnes, la forêt de Trnovo,
ô Čaven, air saturé d’anges,
crédits de l’armée, pain, pain,
ô Sibylle, couleur condensée, déversée,
désir immobile, immuable.

Iz/From: Tomaž Šalamun: Poèmes choisis.
Paris: éditions Est-Ouest Internationales, 2001.
Translation to French by Mireille Robin, Zdenka Štimac and Tomaž Šalamun.

144



Metka Krašovec

1941–2018

146

METKA KRAŠOVEC

Sri Yantra, 1980
sitotisk na papirju / serigraphy on paper, 66 × 99 cm

147

METKA KRAŠOVEC

Tulum, 1999
sitotisk na papirju / serigraphy on paper, 76 × 65 cm

148