Katalog - 9. festival likovnih umetnosti Kranj - 2020

9. mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj l ZDSLU 2020

Lepljenka,
kolaž in asemblaž:

RECIKLIRANE
ZGODBE

100 avtorjev l 25 držav l 18 lokacij
l 300 likovnih del l vodeni ogledi



1

2

ORGANIZACIJSKI ODBOR ZA PRIPRAVO FESTIVALA
Pri Zavodu za turizem in kulturo Kranj in Likovnemu društvu Kranj

Klavdij Tutta, predsednik odbora in umetniški vodja festivala – Likovno društvo Kranj

Člani odbora:
Petra Žibert, koordinatorka Zavoda za turizem in kulturo Kranj
Cveto Zlate, predsednik Likovnega društva Kranj
Marjana Žibert, direktorica Gorenjskega muzeja Kranj
Maruša Štibelj, članica umetniškega sveta Likovnega društva Kranj
Klementina Golija, članica upravnega odbora Likovnega društva Kranj
Martina Marenčič, predsednica umetniškega sveta Likovnega društva Kranj
Zala Orel, vodja umetniškega programa Layerjeve hiše
Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev pri Gorenjskem muzeju Kranj

Skupina za promocijo festivala:
Zala Orel, vodja umetniškega programa Layerjeve hiše
Jelena Justin, odnosi z javnostmi pri Gorenjskem muzeju Kranj
Domen Dimovski, član umetniškega sveta Likovnega društva Kranj
Manca Strugar, koordinatorka trženja Zavoda za turizem in kulturo Kranj
Urška Erjavc, koordinatorka trženja Zavoda za turizem in kulturo Kranj

9. mednarodni festival 3
likovnih umetnosti Kranj l ZDSLU 2020

Lepljenka,
kolaž in asemblaž:

RECIKLIRANE
ZGODBE

Collage and assemblage:

Recycled stories

4

Nagovori

Ponosni gostitelji 5

Umetnost je lepa. In vsebinsko bogata. A tudi specifična, saj jo je treba znati opa-
zovati. Pa tudi razumeti. Vzbuja raznolika občutja, je kot hrana za našo dušo. Naj-
bolj polno jo nahrani, kadar se predstavi v najvišji kakovosti. In prav kakovost je
glavno vodilo letošnjega mednarodnega festivala likovnih umetnosti, na katerem
se v našem mestu predstavlja 100 posebno izbranih avtorjev.

Visoka družba nagrajenih avtorjev s prejšnjih festivalov, ki jih bodo spremljali
umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki, se v svojih delih izraža na različne nači-
ne: občudovali bomo lahko slikarska, kiparska, grafična, fotografska dela, modno
oblikovanje … Umetniški vodja festivala, večkrat nagrajeni mag. likovnih ume-
tnosti Klavdij Tutta, ki je ime Kranja že večkrat ponesel izven slovenskih meja,
nazadnje s soprogo Klementino Golija s prestižnim priznanjem ugledne pariške
institucije Societé Académique Arts-Sciences-Lettres de France, je skušal vsakega
avtorja umestiti tako, da najbolje izrazi svoj lasten slog, kar je za vrednost in širi-
no umetniškega ustvarjanja v Kranju in Sloveniji nasploh zelo pomembno.

Čas novega koronavirusa ni ohromil ustvarjalne žilice kranjskih umetnikov in
organizatorjev festivala iz Likovnega društva Kranj. Pravijo, da je pri njih vedno
»obdobje COVID-19«, saj če nimajo miru, ne morejo ustvarjati. Nekoliko jih je pan-
demija odcepila le od tujine, a jim je kljub temu za festival uspelo zbrati zavidljivo
število tujih avtorjev; teh je namreč več kot polovica sodelujočih.

Mednarodno sodelovanje je pomembno na vseh področjih. Širjenje mreže, pa
tudi obzorij, izmenjava izkušenj, znanja in mnenj prinašajo poklicni napredek
vsakega od nas, hkrati pa odpirajo vrata za nova sodelovanja. Umetnost ni pri
tem nobena izjema. Tovrstna povezovanja prinašajo lepo priložnost gorenjskim
in drugim slovenskim avtorjem za širjenje svojega poslanstva v mednarodnem
prostoru. Veseli me tudi, da organizatorji, ki se jim zahvaljujem za entuziazem in
predanost, na tem festivalu skrbijo za prenos znanja in dediščine na nove rodove.

Navdušeno pozdravljam bogato ustvarjalno dogajanje v Kranju, s katerim bodo
umetniki iz 25 držav v prihodnjih dneh oživili staro mestno jedro. Ponosni smo,
da jih gostimo!

Matjaž Rakovec

Župan Mestne občine Kranj

Nagovori

6

Kranj, glavno mesto Gorenjske, že deveto leto gosti mednarodni likovni festival.
Mesto na skali ponuja pogled na vse glavne vrhove slovenskih Alp, na Plečniko-
vo arhitekturo, na življenje Prešerna, ponuja tudi sprehod v naravo, v podzemlje
mesta, ponuja obisk številnih kulturnih prireditev in v oktobru tudi ogled priznanih
likovnih del številnih priznanih umetnikov iz Slovenije in Evrope.
V veliko čast mi je, da sem lahko pred kratkim spoznal umetniškega vodjo festi-
vala Klavdija Tutto, ki s svojo osebnostjo izžareva pozitivno energijo in željo po
izpopolnjevanju in nadaljnji rasti festivala. Ni virusa, ki bi lahko ustavil umetnost!
Klavdij je ne glede na covid-19 razmere poskrbel, da se bo letošnji festival odvijal
na osemnajstih lokacijah z več kot sto umetniki iz petindvajsetih držav. Rdeča nit
razstave so RECIKLIRANE ZGODBE.
Med razstavljenimi deli bi izpostavil našega umetnika Avgusta Černigoja, od tujcev
pa Armana Fernandeza. Slednji je naredil meni znano inštalacijo »Dolgoročno par-
kiranje«. Odtipkajte na Googlu »Long Term parking« in kliknite prikaz slik. Ko se
vam bodo prikazali parkirani avtomobili v betonskem bloku, boste tudi sami pre-
poznali inštalacijo. Avgusta Černigoja pa vsi poznamo po portretu Srečka Kosovela.
Spoštovani Kranjčani in ostali obiskovalci, cel oktober imate priložnost, da si na lo-
kacijah, kot so Layerjeva hiša, Prešernova hiša, Mestna hiša, Kranjska hiša, Pungert
... ogledujete več kot tristo likovnih del. Še posebej pa priporočam, da si na Zavodu
za turizem in kulturo rezervirate brezplačno strokovno vodenje po razstavah z iz-
kušenimi umetnostnimi vodniki in če boste imeli srečo, vas bo skozi dela popeljal
kar sam umetniški vodja festivala, Klavdij Tutta.
Lansko leto je festival obiskalo 6000 obiskovalcev, letos nas mora v teh kriznih
časih v podporo kulturi biti vsaj 7000. Torej, iskreno vabljeni in že komaj čakam 10.
mednarodni likovni festival!

Zavod za turizem in kulturo Kranj,

v.d. direktor: Klemen Malovrh

Nagovori

Tema festivala 2020: 7
Lepljenka - kolaž in asemblaž - recikli-
rane zgodbe

Deveta edicija mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU 2020
bo osmišljena na temo lepljenka – kolaž in asemblaž s podnaslovom reciklira-
ne zgodbe. To temo je festival obravnaval že pred petimi leti in se je izkazala s
svojo pestrostjo ustvarjalnih nagovorov in domišljenih likovnih kreacij. Kolaž in
asemblaž sta bila v letošnjem letu zaradi covid-19 organizacijsko zelo trd oreh, saj
sem poskušal dobiti prav posebne avtorje, ki se posvečajo kolažu in asemblažu.
Avtorji se bodo predstavili na področjih slikarstva, kiparstva, grafike, plakata,
video umetnosti, fotografije, mozaika in krpank. Poleg izredno uveljavljenih imen
iz Evrope in drugih celin, sem vključno z izborom avtorjev s področja Alpe Ja-
dran poskušal vzpostaviti primerjalno razmerje, kaj se dogaja zunaj in kaj na
domačem likovnem prizorišču. Posebno razstavo v sklopu letošnjega festivala
namenjamo enemu prvih kolažistov Avgustu Černigoju. Na vseh razstavah festi-
vala se bo predstavilo skoraj 100 umetnikov iz 25 držav Evrope, Azije in Južne
Amerike. Ob tem pa bomo razstavili še dela Armana, mednarodno uveljavljene-
ga ustavarjalca na področju asemblaža, Prešernovih nagrajencev in nagrajencev
sorodnih svetovnih prireditev. Posebno pozornost bo pritegnila osrednja medna-
rodna razstava, ki bo predstavljena v vseh prostorih Gorenjskega muzeja in bo
razkrila umetniško dejavnost avtorjev iz Slovenije in Evrope. Zelo zanimiv bo tudi
fotografski izbor, kot tudi video inštalacije iz mednarodnega prostora. Osrednji
nagrajenec za življenjsko delo ZDSLU bo akademski slikar Jože Šubic. Predsta-
vljena bodo njegova dela iz skoraj štiridesetletnega ustvrajalnega obdobja. V or-
ganizacijo festivala sem s sodelavci vložil veliko napora, zato upam da bo festival
smerokaz za mednarodno sodelovanje pomembno tako za mesto Kranj, kot za
vse sodelujoče ustvarjalce.

Mag. likovnih umetnosti Klavdij Tutta,

umetniški vodja festivala

Likovno
društvo
Kranj

Nagovori

8 V muzejih se prepleta mnogo zgodb minulega življenja in družbenih sprememb. So
tudi pripovedovalci zgodb o naših vaseh in mestih, o naših pokrajinah in državi.
So prebivališča muz človekove umetniške ustvarjalnosti in varuhi zbirk likovne
umetnosti.
Likovna umetnost kot edinstveno sredstvo neverbalne komunikacije v sebi nosi
simboliko in pomene, ki presegajo vidno zaznavanje in izkušnjo. Sproži čustva,
občutja, razpoloženja, budi spomine, opozarja na dogodke, povzroča različne re-
fleksije glede na družbeno okolje in dogajanje v njem. Ustvarjalci likovne umetnosti
delujejo in ustvarjajo v sedanjosti, naslanjajo se na preteklost in so hkrati vizionarji.
Tudi na letošnjem mednarodnem likovnem festivalu v Kranju nas nagovarjajo z raz-
ličnimi likovnimi praksami, kot so slikarstvo, grafika, kiparstvo, instalacije, modno
oblikovanje, arhitektura.
Galerijska dejavnost predstavlja pomemben del razstavnega programa Gorenjskega
muzeja. Tako smo vpeti v sodobno likovno ustvarjalnost na Gorenjskem in širše.
Zato se z veseljem pridružujemo tudi letošnjemu Mednarodnemu likovnemu festi-
valu likovnih umetnosti. Likovna dela uveljavljenih umetnikov so na ogled v naših
galerijah, hkrati pa smo se obvezali, da nagrajena dela trajno ostanejo v naših
zbirkah. Zahvaljujem se sodelujočim umetnikom in požrtvovalnim organizatorjem
z željo, da bi v kranjske galerije vstopilo čim več obiskovalcev kljub času epidemije.

Mag. Marjana Žibert,

direktorica Gorenjskega muzeja

1

2

Mednarodni projekt, kot je Festival likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU – 2020 – Kolaž
in asemblaž s podnaslovom Reciklirane zgodbe je res velik organizacijski zalogaj. Le-
tos ga pripravljamo že deveto leto zapored. Za kvalitetno pripravo in izvedbo priredi-

3

tve takih razsežnosti, preko sto avtorjev iz petindvajset držav na osemnajstih lokacijah
je potrebna profesionalnost in odgovornost vseh vključenih pri projektu. Poleg umetni-
kov so vključeni tudi umetnostni zgodovinarji, kritiki in drugi poznavalci likovne kultu-
re iz domačega in tujega umetnostnega prostora. Naše društvo je eno najbolj dejavnih

�

društev v okviru Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, in kot predsednik sem
ponosen na naše delo in motivacijo pri izvedbi tako velike in kvalitetne prireditve.
Naj omenim, da je 9. Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU – 2020
osrednja prireditev ob našem okroglem jubileju, 40 let samostojnega delovanja v Kranju.

Cveto Zlate,

predsednik Likovnega društva Kranj

Likovno
društvo
Kranj

Nagovori

9

9. mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj 2020, ki je letos posvečen kolažu,
asemblažu in »ready made – recikliranim zgodbam«, umetnosti odpira svoja vrata v
začetku oktobra. Organizatorji Likovnega društva Kranj so bili letos, pod vodstvom
akademskega slikarja mag. Klavdija Tutte, izpostavljeni številnim zapletom zaradi
zdravstvenih sprememb, ki so se zgodile globalno, ko je ves svet zastal, se ustavil
in spremenil zaradi pandemije Covid - 19. A umetnost v kriznih obdobjih nikakor
ne obmolkne in pogosto še bolj jasno in odločno izraža svoj ustvarjalni potencial.
Enako so bili organizatorji festivala tudi tokrat uspešni, saj bodo na letošnji likovno
vizualni prireditvi sodelovali avtorji iz 25 dežel sveta in znova bo mesto Kranj, ob
nizanju razstav po številnih galerijah, za časa festivala, postalo prava kulturna
prestolnica Slovenije.

ZDSLU aktivno sodeluje s festivalom že od samega začetka projekta in skupaj s
predstavniki devetih regionalnih društev smo enoglasno izbrali in dodelili »Nagrado
ZDSLU za življenjsko delo« na področju kolaža in asemblaža akademskemu slikar-
ju Jožetu Šubicu. Umetnik, ki se že 40 let, poleg slikanja, ukvarja prvenstveno s ko-
laži in asemblaži, je v zadnjem obdobju resneje zakorakal še v kiparstvo. Festival
je med razstave vključil tudi predstavitev našega velikega mojstra in utemeljitelja
konstruktivizma, Avgusta Černigoja, ki se je proti koncu šestdesetih let 20. stoletja
posvetil kolažem in konstruiranju objektov.

Je pa med nami, umetniki, sam kolaž, priljubljena tehnika v likovno vizualni ume-
tnosti, kjer avtor dela sliko, ki je narejena kot sestavljanka iz različnih materialov
ter oblik, ki jih nato preoblikuje v povsem novo formo. Asemblaž pa je podobna
tehnika, a je likovna pripoved običajno ustvarjena na določeni likovni podlagi, se-
stavljeni iz tridimenzionalnih elementov, ki štrlijo in izstopajo iz likovne površine.
Asemblaž je že od začetkov 20. stoletja pa vse do danes, del vizualne umetnosti
in kulture, ki običajno uporablja najdene predmete in skoraj ni omejen, temveč gre
pri tem likovnem procesu za oplemenitenje že dokončanih elementov iz preteklosti
ali vsakodnevnih materialov. Te ustvarjalci s svojim znanjem, v duhu časa in s
potrebami v sodobni umetniški sceni, povezani s področjem socialne in politične
atmosfere, integrirajo v nove likovne artefakte. Zato so kolaži in asemblaži vedno
zelo raznolike in zanimive umetniške stvaritve.

Festivalu, organizatorjem in sodelujočim avtorjem želim veliko uspeha v prihodnje
in vsem skupaj iskreno čestitam.

Aleš Sedmak,

predsednik ZDSLU

Lepljenka, kolaž in asemblaž: Reciklirane zgodbe

10 »Iz kolaža izhajajo tehnike Nina Jeza

asemblaža, (foto)montaže,

Asemblaž kot slikarstvodekolaža, fotokolaža,

t. i. kombinirane slike

trodimenzionalnega nagovorain drugi postopki,

ki v ustvarjalni proces vključijo

svobodno izbiro in naključje kot

pomemben dejavnik. Asemblaž izhaja iz francoske besede assemblage, kar pomeni združitev, zbiranje
Sem spadajo najdeni predmeti ali spojitev. Združujemo lahko različne materiale, navadno dodajamo časopisne
(fr. objets trouvés), ready-madei članke ali fotografije tako, da nastane tridimenzionalno likovno delo, sestavljeno
(angl. že narejeno) ter ustvarjanje iz medsebojno povezanih elementov - praviloma najdenih materialov, predmetov
nepričakovanih podob s tehniko oziroma objektov - v prostostoječe prostorske aranžmaje. Kadar so združeni tako,
da je njihova celota tudi v likovnem in vsebinskem smislu vezana na neko plosko-
frotaža (fr. frottage) in vito podlago, govorimo o kolažu, ki prav tako izhaja iz francoske besede coller in
dekalkomanije (fr. decalcomanie)«

Gustav Gnamuš pomeni (pri)lepiti ali ob nekaj postaviti. Kolaž je torej umetniško delo, narejeno

kot sestavljanka iz različnih materialov (koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenke …)

ter oblik, ki oblikujejo povsem novo formo, asemblaži pa odslikujejo industrij-

sko dobo, množično proizvodnjo in kopičenje odpadkov ter kot umetniška dela

posežejo v prostor tudi po globinski osi, torej kot reliefni oziroma prostostoječi

objekti.

Izvor asemblaža kot umetniške oblike sega v kubistične konstrukcije Pabla Pi-
cassa v leta med 1912 in 1914. Izvor besede lahko zasledimo v zgodnjih petdesetih
letih prejšnjega stoletja, ko je Jean Dubuffet ustvaril serijo kolažev kril metulja,
ki jih je poimenoval Assembly of d'empreintes. Vendar pa so Marcel Duchamp,
Pablo Picasso in drugi že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Parizu začeli izde-
lovati popolnoma nova tridimenzionalna dela iz kovinskih ostankov, kovinskih
predmetov in žice. V ZDA je bila ena najzgodnejših in najbolj plodnih umetnikov
montaže Louise Nevelson, ki je v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja začela
ustvarjati svoje skulpture iz najdenih kosov lesa.

Picassovo Tihožitje s pletenim sedežem (maj 1912), ki ga pogosto štejejo za
prvi modernistični kolaž, je pravzaprav asemblaž, sestavljen iz oljne barve,
povoščenega platna, prilepljenega papirja in vrvi, kar ustvari nizek relief in s tem
tridimenzionalno konstrukcijo. Gnamuš zapiše, da je kolažna tehnika pomenila
drugačno artikulacijo slikovnega prostora od risanja in slikanja, zato je vpeljala
tudi nov način vzpostavljanja prostorskih razmerij, pri čemer lahko prekrivanje in
lepljenje ene ploskve preko druge funkcionira kot globinsko vodilo, ki nadomesti
perspektivo.

Asemblaž kmalu postane izrazno sredstvo dadaistov in tudi osnova nadrealistič-
nih umetniških del, navdihnjenih z raziskavami Sigmunda Freuda o nezavednem
in sanjah. Asemblaž namreč omogoči umetnikom kreiranje presenetljivih, pogo-
sto tudi vznemirljivih ter odbijajočih skulptur, sestavljenih iz ready-made objek-
tov vsakdanjega sveta. Primarna namembnost reči, ki jih umetnik sintetizira v
asemblaž, je tako objektu odtujena, s čimer izgubi osnovno “bivanjsko” funkcijo
ter prevzame bit umetniškega dela, ki gledalca vabi k aktivnemu razmisleku. Le
tako namreč lahko pisoar, najslavnejši asemblaž vseh časov, postane objekt ume-
tnosti lepega.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je asemblaž pridobival na veljavi in prepoznavnosti. Ume- 11
tniki, kot sta Robert Rauschenberg in Jasper Johns, so začeli uporabljati odpadne materiale in predmete za
izdelavo umetniških skulptur. Navidez ne-estetski pristop k umetnosti postane “the next big thing”. Umetniki,
takrat že neo-dadaisti, množično posegajo po zavrženih, neuporabnih materialih, ki jih nadgrajujejo z grobim
nanosom barv, zemlje, blaga ali organskih materialov ter ustvarjajo ekspresionistične reliefe in skulpture, ka-
terih primarni namen ni umetniška vrednost, ki je potisnjena v sekundarni plan, temveč izrazita disruptivnost
zlaganim in skomercializiranim sodobnim umetniškim normam, vladajočih sodobnemu umetniškemu svetu.

William C. Seitz, kurator razstave The art of assemblage v muzeju MOMA v New Yorku leta 1961, je v spre-
mnem besedilu zapisal: »Ko je papir umazan ali raztrgan, ko je tkanina obrabljena, obarvana ali raztrgana,
ko se les razcepi, odtrga ali vzorči z luščenimi barvami, ko se kovina upogne ali rja, pridobi konotacije, ki
jih novim materialom primanjkuje. Natančne asociacije so denotirane, ko je predmet mogoče prepoznati
kot rokav majice, vilic za večerjo, nogo stolčka, oko lutke ali roko, avtomobilski odbijač ali kartico socialne
varnosti.« S tem so v resnici asemblaži kot združitev običajnih predmetov v neobičajne instalacije, pogosto
bližje vsakdanjem življenju kot abstraktna ali reprezentativna umetnost.

V modernizmu postane kolažiranje umetniški princip, ki se preko postmodernizma nadaljuje vse do danes.
Še v postmodernizmu ima samostojna funkcija materialov pomembno vlogo tudi zunaj slikovnega nosilca,
v instalacijah, ambientalnih postavitvah, performansih ter nenazadnje v krajinski umetnosti (angl. landart),
ki izkorišča spremenljivost in minljivost materialov kot posledico delovanja časa, medtem ko so v sodobni
umetnosti elementi kolaža, asemblaža in montaže s prvinami tradicionalnega slikarstva in kiparstva že popol-
noma prepleteni in v resnici sestavljajo že neko skupno polje novega likovnega izraza.

Asamblaž je kot del umetniških praks in konceptov prisoten tudi v mnogih likovnih delih, ki nepozornega
opazovalca nagovarjajo kot klasična slikarska ali kiparska dela, zato jih gledalec pogosto niti ne zazna. Najde-
mo ga predvsem v konceptualni umetnosti, saj je kolažiranje snovne materije moč nadomestiti z intelektual-
nimi vsebinami. Konceptualna umetnost uveljavlja nove tehnike in načine umetniškega delovanja, od videa,
krajinske umetnosti, performansa, telesne umetnosti, do instalacijskih in-situ umetnosti, ki pomenijo celoto
organiziranih, nadzorovanih posegov v razstavni prostor ali ambient.

Sodobne raziskovalne – intermedijske - umetnosti danes že presegajo pojem ločenih umetniških zvrsti, saj se
enakovredno spajajo z drugimi raziskovalnimi področji, kot so znanost, umetnost in tehnologija. Umetniško
raziskovanje različnih področij in eksperimentiranje z uporabo orodij, materialov in konceptualnih idej v
marsikateri izpeljavi pomeni transdisciplinarno hibridizacijo, saj umetniške prakse, povezujoče se s posame-
znimi raziskovalnimi disciplinami, pogosto predstavljajo sodelovanje z ustreznimi znanstveniki in institucija-
mi.

Jean Dubuffet je že leta 1964 zapisal, da se mora »… umetnost roditi iz snovi in medija in mora ohranjati sledi
umetnikovega postopka in njegovega boja za materijo.« To je tudi osnova art brut (surova umetnost), katere
bazični princip predstavlja odprtost umetnosti za vsakovrstno eksterno participacijo, tudi za ne-umetnike,
anti-akademike in amaterje. Tisto, kar asemblaž sodobnega časa pre-rodi v pristni art brut, je ta sintetična
enotnost posameznega bivajočega s hribarjevsko »svetostjo življenja«, ki predstavlja temeljni princip tu-biti,
takorekoč wittgensteinovski postulat: o čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati. Materijo, ki jo ume-
tnikom (in vsem ostalim) ponuja svet, je potrebno transponirati do utelešenja enostavne človeške misli in jo
tako iztrgati »zgolj« vsakdanjosti.

Drugače je vse le ceci pas une pipe. Ne le Magritte, ampak tudi Banksy.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

Lepljenka, kolaž in asemblaž: Reciklirane zgodbe

12 »Collage provides a platform for Nina Jeza

the techniques of assemblage,

Assemblage as the painting(photo)montage, decollage,

photocollage, the so-called

of a three-dimensional address»combined painting«, and other

processes, which involve freedom

of choice and coincidence,

as an important factor, in the Assemblage stems from the French word assemblage, which means to combine, col-
creative process. This includes lect or fuse. It is possible to combine different materials; most often, newspaper arti-
found and ready-made objects, cles or photographs are added in such a way as to create a three-dimensional artwork
and the creation of unexpected composed of interconnected elements - mainly found materials and objects - into
free-standing spatial arrangements. When the elements are combined so that their
images with the frottage and entirety is bounded to some flat surface also in terms of art and substance, we are
decalcomania technique.«

Gustav Gnamuš talking about collage, which also derives from the French word coller, and means to

stick/glue or to place against something. Collage is, therefore, a work of art, made as a

jigsaw puzzle of different materials (pieces of paper, cloths, wood, paste-ups, etc.) and

shapes that design an entirely new form, while the assemblages depict the industrial

era, mass production, and accumulation of waste, and as works of art, interfere in

space also along the depth axis, namely as relief or free-standing objects.

The origin of assemblage as an art form dates back to the Cubist constructions of
Pablo Picasso, namely between 1912 and 1914. The origin of the word can be traced
back to the early 1950s, when Jean Dubuffet created a series of collages of butterfly
wings entitled the Assemblage d'Empreintes. However, in the 1920s, Marcel Duchamp,
Pablo Picasso and others started creating completely new three-dimensional works
from metal scraps, metal objects and wire. One of the earliest and most productive
montage artists in the USA was Louise Nevelson, who, in the late 1930s, started creat-
ing her own sculptures out of found pieces of wood.

Picasso's Still Life with Chair Caning (May, 1912), which is often perceived as the first
modernist collage, is actually an assemblage composed of oil paint, oilcloth, glued on
paper and rope, which creates a low relief, and, thus, a three-dimensional construc-
tion. Gnamuš says that the collage technique presented a different articulation of the
pictorial space from drawing and painting, which is why it also implemented a new
manner of setting up the spatial relationships, whereby the overlapping and gluing of
one surface over the other functions as a global principle that replaces the perspective.

The assemblage soon becomes a form of expression of the Dadaists, as well as the
basis of surrealist works of art, inspired by the researches of Sigmund Freud about
the unconscious mind and dreams. Namely, the assemblage enables artists to cre-
ate surprising, and often also exciting and repulsive sculptures, composed of ready-
made objects of the everyday world. The primary purpose of objects that an artist
synthesises into an assemblage is, thus, alienated to the object, whereby it loses the
basic “living” function and takes over the essence of a work of art, which invites the
observer to an active contemplation. Only then can the urinal (Fountain), the most
famous assemblage of all times, become an object of fine art.

In the 1950s and 1960s, the assemblage gained in importance and recognisability. Artists such as Robert Rauschen- 13
berg and Jasper Johns began using waste materials and objects to make artistic sculptures. The seemingly anaes-
thetic approach to art became “the next big thing”. Artists, at that time already Neo-Dadaists, reached massively
for the cast-off and useless materials, which they upgraded with rough applications of paint, soil, fabric or organic
materials, and, thus, created the expressionist reliefs and sculptures, whose primary purpose was not the artistic
value, which was pushed into the secondary plan, but an expressive disruptiveness to the fake and commercialised
contemporary artistic norms, governing the contemporary art world.

William C. Seitz, the Curator of the exhibition The Art of Assemblage at the MOMA Museum in New York in 1961,
wrote in the accompanying text: “When the paper is dirty or torn, when the fabric is worn out, stained or ripped,
when the wood is split apart, torn off or sampled with flaking paints, when the metal is bent or when the rust gets
the connotations that new materials lack. The precise associations are denoted when an object can be recognised
as a sleeve of a T-shirt, dinner forks, a leg of a chair, an eye or arm of a doll, an automobile shock absorber, or a
social security card.” In this way, the assemblages, as a fusion of ordinary objects into unusual installations, are, in
reality, often closer to everyday life than the abstract or representative art.

In the period of Modernism, collaging became an artistic principle that continued through the Postmodernism to
this day. Already in Postmodernism, the independent function of materials also plays an important role outside the
image carrier, namely in installations, ambiental settings, performances and, finally, in landart, which exploits the
changeability and transience of materials as a result of time, while, in the contemporary art, the elements of collage,
assemblage and montage, along with the elements of traditional painting and sculpting, are entirely intertwined,
and, in fact, already form some sort of common field of a new artistic expression.

The assemblage, as a part of artistic practices and concepts, is seen in numerous artworks that address the oblivi-
ous observer as classic painting or sculpting works of art, which is why the observer often does not even notice
them. The assemblage can be found especially in conceptual art, as collaging of a material matter can be replaced
with intellectual contents. The conceptual art enforces new techniques and ways of artistic activity, from video,
landart, performance, and body art to installation in-situ arts, which mean whole of organised and controlled inter-
ventions in the exhibition space or ambient.

Nowadays, modern research and intermedia arts already surpass the concept of separate artistic disciplines, as
they fuse equally with other research fields, such as Science, Art and Technology. Artistic research of various fields
and experimenting with the use of tools, materials and conceptual ideas in many derivations means transdiscipli-
nary hybridisation, as artistic practices, associated with individual research disciplines, often represent coopera-
tion with relevant scientists and institutions.

As early as 1964, Jean Dubuffer wrote that »art must be born from substance and media, and must preserve traces
of the artist's process and his/her struggle for the matter.« This is also the basis of the art brut (raw art), whose
basic principle represents openness of the art for any kind of external participation, also for the non-artists, anti-
academics and amateurs. The thing that regenerates the assemblage of modern times into a genuine art brut is this
synthetic unity of the individual living with Hribar’s “holiness of life” that represents the fundamental principle of
here-being, or so to say, Wittgenstein’s postulate: “What we cannot speak about, we must pass over in silence.” The
matter, offered to the artists (and all others) by the world, needs to be transferred to the embodiment of a simple
human thought and, thus, tear it away from mediocrity of everyday life.

Otherwise, everything is ceci n’est pas une pipe. Not only Magritte, but also Banksy.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

Prizorišča

14

Festivalska prizorišča

Likovno društvo Kranj 15

l Mala galerija

Gorenjski muzej Kranj

l Galerija in klet Mestne hiše
l Stebriščna dvorana
l Galerija in klet Prešernove hiše
l Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj

Zavod za turizem in kulturo Kranj

l Galerija Kranjske hiše
l Kavarna Khislstein

Lajerjeva hiša

l Rezidenca atelje
l Galerija
l Vrt
l Mahlerca

Stolp Škrlovec

l Galerija Janez Puhar

Zavod za varstvo kulturne dediščine O. E. Kranj

l Galerija dr. Ceneta Avguština

Ostale lokacije

l Cafe galerija Pungert
l Etno galerija Desetnica
l Mengentalerjeva ulična galerija - TAM TAM
l Ulična galerija pred Mestno knjižnico Kranj - TAM TAM

Razstavljalci

Sodelujoči po državah

16 Anglija Italija

Shannon Byrom Pino Bonanno
Grace Payne Klavdij Palčič
Fanella Da Vies
Japonska
Armenija
Nobuko Hamano
Bagrat Arazyan Noriaki Sangawa

Avstrija Kitajska

Franz Berger Huiqin Wang
Ina Loitzl Jue Yang
Valentin Oman
Kostarika
Belgija - Srbija
Enar Cruz
Vesna Opavsky
Madžarska
Bosna in Hercegovina
Hús Zoltán
Amela Hadžimejlić
Narcis Kantardžič Nizozemska

Češka Roberto Voorbij
Martin Moesman
Jiří Anderle Ineke Van Unen
Robert Houzar
Poljska
Francija
Monika Ostrowska
Christine Mathieu
Bill Noir Rusija
Bruno Del Zou
Maria Pleshkova
Francija - ZDA
Slovenija
Arman Fernandez
Matjaž Beguš
Grčija Matej Bizovičar
Brut Carniollus
Manolis Thomakakis Hamo Čavrk
Matej Čepin
Hrvaška Robert Černelč
Zvonko Čoh
Klas Grdić Irena Jeras Dimovska
Branko Lenić Boge Dimovski
Marta Živčnjak

Domen Dimovski Meta Šolar 17
Nataša Druškovič Maruša Štibelj
Andreja Eržen Andrej Štular
Enej Gala Jože Šubic
Irena Gayatri Horvat Katarina Toman Kracina
Klementina Golija Slađana Matić Trstenjak
Nataša Grandovec Marko Tušek
Stane Jagodič Vinko Tušek
Barbara Jurkovšek Klavdij Tutta
Lojze Kalinšek Kaja Urh
Milan Ketiš Margareta Vovk Čalič
Biserka Komac Franc Vozelj
Rudolf Kotnik Marko Zorović
Anja Kranjc
Damijan Kracina Srbija
Karol Kuhar
Marko Lukan Dušan Todorović
Martina Marenčič
Peter Marolt Španija
Dominik Olmiah Križan
Igor Orešič Luis Rapela
Andrej Pavlič
Tina Pavlin Švedska
Miha Perčič
Eva Petrič Katriina Flensburg
Janez Praprotnik
Zmago Puhar Ukrajina
Marija Mojca Pungerčar
Evelin Serpan Sitar Kateryna Burlina
Rudi Skočir
Darko Slavec Urugvaj

Francisco Tomsich

Vietnam

Thy Trang

Prizorišča

18

Prizorišče: 19

Galerija
dr. Ceneta Avguština

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije l OE Kranj

Jože Šubic

Prizorišče: Galerija dr. Ceneta Avguština

20 Nina Jeza

Jože Šubic
Vpogled: asemblaži in objekti

Fantazmagorični (v)pogled

Umetnik Jože Šubic je letošnji dobitnik nagrade Zveze društev slovenskih likov-
nih umetnikov (ZDSLU) za življenjsko delo na področju kolaža in asemblaža.
Po zaključeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani se njegova umetniška
pot začne z Generacijo 82, ki je štela dvanajst umetnikov: kolegov, ki so v (t)istem
letu zaključili študij na omenjeni akademiji.
Klasične slikarske materiale so pri Šubicu že zgodaj, natančneje v devetdesetih
letih, nadomestili »objektni« materiali, kot so les, baker, železo, plastika, usnje,
glina in keramika. Takrat nastanejo že prvi in pravi fantazmagorično dodelani
objekti, vkomponirani v presenetljivo sveže umetniške celote, ki zmeraj bolj za-
puščajo varno zavetje slikarskega platna in se začnejo raztezati v prostor. Z novim
tisočletjem se shematizem umetnika Šubica, prvenstveno sicer slikarja in grafika,
postopoma vse bolj spaja s kiparskim poljem, kar najverjetneje ni naključno.
Umetnik je namreč na slovensko (takrat jugoslovansko) likovno prizorišče vstopil
prav v obdobju razcveta t. i. nove podobe, kar je med drugim pomenilo tudi, da
se predmeti spreminjajo v znake, embleme, dopolnitvene ali samostojne objets-
d'art, s čimer se (končno!) vzpostavlja pristen alegorični diskurz: prebivališče po-
dob je, ne glede na njihov status, domišljija, kar umetniku omogoči osvoboditev

Jože Šubic, 2017
(foto: Noja)

21

od akademizma in – drznemo si trditi – tudi od klasičnega slikarstva. Šubic tako Bubbling organs,
prične ustvarjati z ekspresivno stilizacijo uporabe raznolikih materialov, ki poslej 39 x 160 x 17 cm,
vzpodbujajo njegov interes in mu dovoljujejo eksperimentiranje z raznolikostjo kombiniranatehnika,
barv, materialov, objektov in prostora. Dvodimenzionalnost je s tem presežena; 2009-10

pojavi se objektivacija ne le ready-made objektov, temveč Šubic načrtno presto-

pa celo subverzivnost umetniških objektov »zgolj« estetske vrednosti, ki se v za-

dnjem obdobju vse bolj prevešajo tudi v objets de curiosite.

Na začetku torej ni bila beseda, ampak slika. Iz nje se je po očitno nujni poti razvil
kolaž, ki se preobrazi v asemblaž, da bi se na koncu subjektivnega umetniškega
diskurza rodil kot objekt, kot umetniški artefakt, zaradi česar lahko Šubica danes
postavimo tudi ob bok kiparjem. Povedano drugače, njegove umetnine nepresta-
no pridobivajo na tridimenzionalnosti, vse do samostojne postavitve v prostoru,
ki jo predstavlja objekt ali skulptura.

Šubic je pravzaprav slikarstvu hkrati z opuščanjem klasike dodal nek drug izraz;
iz pastoznih nanosov barv na platnu je z uporabo neslikarskih materialov počasi
prestopal v nov medij in mu dodajal simboličen pomen. Tudi sam namreč pra-
vi, da imajo materiali večjo konotacijo od samih barv. Tako denimo najdenim
predmetom strukturira povsem druge pomene ali pa jim omogoča celo večpo-
menskost, s čimer umetnina postane nova realnost, ki z materialnimi kontrasti,
dodanimi elementi v objektih, z igrivim dotikanjem in manipulacijo le-teh samo
še pridobi na fantastični večplastni simboliki predmetov.

Prizorišče: Galerija dr. Ceneta Avguština

22 Nevesta zrela kot presta,

160 x 180 cm, akril, baker,
platno, 1997

Lov, 120 x 200 cm,
akril, slama, baker, platno,
1998

Jože Šubic ima že sedaj zavidljivo bogat opus. Počasi, a vztrajno ustvarja svoje 23
cikle, ki se izpeljujejo eden v drugega: ni preskokov, temveč se »le« nadaljujejo
in zato nenehno evolvirajo. Umetnine lahko delujejo kot celotni cikli, kot so FAK Mala drobna Pet,
(2003), Zenzuht (2006), Majnhercbrent (2008), Devet postaj tvojega okusa (2010), 20 x 20 x 8 cm, kombinirana tehnika
Kdo tukaj drži vodo (2012), House of the rising sun (2012), Glorious twelfth (2019-20) kombiniranatehnika, 2004
ali pa so lahko predstavljene kot samostojna umetniška dela.

Tokratni razstavljeni izbor zajema dela, ki so nastajala od devetdesetih do danes
in vključuje vsaj štiri cikle. Prvi cikel je umetnik poimenoval FAK in zajema velike
okrogle asemblaže, ki so narejeni kot nekakšni ščiti iz raznolikih materialov, kjer
prevladujeta les in baker. Drug cikel je Zenzuht, kjer umetnik v majhnih zabojih
reciklira prepoznavne ready-made predmete, s katerimi udejanja svoje fantazije/
fantazme. Tretji cikel je naslovljen Devet postaj tvojega okusa, kaže pa nadgra-
dnjo prejšnjega: umetnik izdeluje objekte, uporablja raznolike materiale, poleg
bakra in lesa so vključene še keramične posodice in manjše skulpture. Četrti, ki
je pravzaprav umetnikov najnovejši cikel, nosi naslov Glorious twelfth, zajema pa
že samostojni kiparski del: gre za dvanajst keramičnih ženskih glav, med katerimi
ima vsaka svojo simbolično poudarjeno lastnost, od kolesarke preko strelke do
nabiralke biserov in tako naprej.

Erotika je Šubičeva konstantna spremljevalka. Tako barve kot materiali in seveda
oblike so s pomeni nabiti predmeti, ki z erotičnim podtonom
zaznamujejo Šubičeva dela. Zaznati je moč seksual-
nih fantazij, ki jih – sledeč stereotipu – v sebi
nosi vsak moški, a tudi ženska: ta stereotip
gre tako daleč, da smemo v določeni
meri v delih prepoznati sadovski
užitek zaradi užitka ali pa vsaj vo-
ajerizem. Vsaka njegova ume-
tnina razgalja ali vsaj oveko-
večuje številne predsodke,

Četrta okrogla - zmleta,
premer 196 cm, les, baker,
železo, 2002

Prizorišče: Galerija dr. Ceneta Avguština

24

na predhodni strani: 25
Mislec, 87 x 33 x 25 cm,
kombinirana tehnika,
2006

na levi:
Mala pokončna pet,
50 x 20 x 7 cm, kombinirana tehnika,
2004

tabuje, provokacije, humor, dramo, ironijo ali absurd, ki Šubicu pomenijo forme
umetniškega poigravanja. Ikonografski izbor skozi misticizem arhetipov, mitov in
legend, strasti in patosa, travm, hrepenenja, upanja, bojazni, veselja ali groze išče
ravnotežje med skrajnostmi, ki jih umetnik prefinjeno postavlja v ambientalne
vizualne senzacije, celo kot relikvije v galerijskem prostoru, ki jim včasih doda
tudi zvok ali okus.

Jože Šubic z različnimi materiali uspešno komponira simbolične vsebine ter li-
kovne metafore v svojstvene fantazmagorične umetnine, ki vsakemu posamezni-
ku omogočajo raznolik vpogled ali občutek. V prostorske postavitve vključuje
predmete iz vsakdanjosti, organske materiale, ki jih pretvarja v polnopomenske
objekte, ki s svojo asociativno močjo večrazsežno nagovarjajo gledalca in ga prav
zato nikoli ne pustijo hladnega.

Nina Jeza, Artists&Poor's

Prizorišče: Galerija dr. Ceneta Avguština

26

Bubbling organs, 39 x 160 x 17 cm, kombinirana tehnika, 2009

27

Senseless kiss for sale,
80 x 154 x 30 cm, kombinirana tehnika, 2009

O umetniku: Od leta 1981 kontinuira-
no razstavlja na številnih
Akademski slikar Jože Šu- skupinskih in samostoj-
bic (Maribor, 1958) je na nih razstavah, sodeluje
ljubljanski Akademiji za na likovnih kolonijah
likovno umetnost in obli- in simpozijih doma in v
kovanje diplomiral leta tujini, za svoje delo pa
1982, pa tudi tam nato je prejel tudi več nagrad
dve leti kasneje zaključil doma in po svetu. Ukvar-
še slikarsko specialko. ja se s slikarstvom, risbo,
grafiko, objekti, kerami-
Avtor je s svojo specifič- ko in skulpturo.
no ikonografijo in ustvar-
janjem veliko prispeval k Nina Jeza, Artists&Poor's
razvoju sodobne sloven-
Strelka - The shooter, 40 x 80 x 80 cm, keramika, ske umetnosti: za seboj
kombinirana tehnika, 2017 pušča sledi prav na po-
dročju kolaža in tridimen-
zionalnega poseganja v
ploskovni svet slike.

Prizorišče: Galerija dr. Ceneta Avguština

28

Kolesarka - Chica ciclista,
78 x 70 x 70 cm, keramika,
železo,
2018

O Nini Jeza

Nina Jeza je študirala umetno- Bila je tudi idejna vodja elektronskih in tiskanih medi-
stno zgodovino na Filozofski projekta spletna galerija WEB jih, vključno s televizijskimi in
fakulteti v Ljubljani. Diplom- NOX. Od leta 2015 je bila štiri radijskimi prispevki.
sko delo z naslovom 'Cenzura leta hišna kuratorka v KID
v sodobni poljski umetnosti' KIBLA v Mariboru. Trenutno Je idejna vodja in organizator-
je pisala na Univerzi Adama je freelance kuratorka. ka Umetniškega sejma MUS:
Mickiewicza v Poznaniu. Od Mariborski umetnostni sejem:
leta 2012 je samozaposlena Pripravlja, kurira in organizira ART MUS (2015-2020) http://
kulturna delavka, kustosinja, različne razstave, projekte in art-mus.si in inovativnega
kuratorka ter pedagoginja. dogodke: https://artistsan- pilotskega projekta ArtStorage
dpoors.com. Sodeluje v večih - skladiščenje umetnin sodob-
Dve leti (2013/2014) je bila mednarodnih izmenjavah nih slovenskih umetnikov:
hišna kustosinja galerije in projektih ter razstavah. http://artstorage.si.
Media Nox, ki deluje pod Podpisala se je pod številne
okriljem Mladinskega kul- uspešno izvedene dogodke
turnega centra Maribor. ter objave v najrazličnejših

Prizorišče: 29

Mala galerija

Likovno društvo Kranj

Avgust Černigoj
Arman Fernandez

Prizorišče: Mala galerija

30 Davor Kernel

Asemblaž in kolaž –

bistvena elementa ustvarjanja
Avgusta Černigoja

V dvajsetih letih 20. stoletja je Černigoj veliko eksperimentiral z različnimi izra-
znimi možnostmi kolaža, asemblaža in reciklaže. Tako je npr., v prvi, septembrski
številki časopisa Novi rod leta 1923 objavil črno-bele lepljenke. Tudi v Münchnu
se je začel ukvarjati s konstruktivističnimi asemblaži, vendar na likovni akademiji
v Münchnu, kjer je bil program osnovan dokaj tradicionalno, niso sprejeli njego-
vih naprednih likovnih eksperimentov in so ga usmerili na umetno-obrtno šolo.
Kmalu je uvidel, da v Münchnu »ne bo kruha«, zato se je odločil, da bo poskušal
v Weimarju, na znameniti šoli Bauhaus, kjer je dobil »…potrditev tistega, kar je
zastavil že s svojimi prvimi lepljenkami…« (Krečič, 1980).

V šestdesetih letih 20. stoletja so nastajali novi kolaži in asemblaži, v katerih je
pod vplivom neodadaizma črpal iz svoje predvojne avantgardne umetnosti. Proti
koncu šestdesetih let 20. stoletja se je Černigoj spet močno posvetil kolažem in
objektom. V Černigojevih kolažih, zlasti tistih iz šestdesetih in sedemdesetih let
20. stoletja, je čutiti tudi socialno in, v manjši meri, politično angažiranost, precej-
šnjo mero sarkazma in zanimanje za dogajanje v svetu, ter skušanje vsega tega
prenesti v njegov svet, poln idej, življenjskih modrosti in svojevrstnega pojmova-
nja človeka. Njegovi kolaži so v večji meri brez naslova, večinoma pa »okrepljeni«
tudi z drugimi likovnimi tehnikami: oljem, pastelom ali celo risbo.

Pri ustvarjanju asemblažov je Černigoj uporabljal predvsem najdene, pogosto
zavržene in vsakdanje predmete. Veliko je obiskoval različne obrtnike ter lastnike
odpadnega materiala. Njegovi asemblaži so v bistvu manjši objekti, ki so lah-
ko povsem skulpturalni,, in sicer kadar so sestavljeni iz predmetov, ki sami po
sebi ne predstavljajo umetniških del. To so najpogosteje predmeti iz množične
proizvodnje in popularne kulture. Černigojevi objekti, ki so nastali na prelomu
šestdesetih in sedemdesetih let, so nastajali podobno kot tisti pred štiridesetimi
leti. Zbiral je odpadle koščke lesa, pokrovčke, gumijaste in plastične dele ter po-
dobne reči (Krečič, 1999).

Kolaži iz različnih obdobij ustvarjanja pri Černigoju vselej spodbujajo razmišlja-
nje o tem, kaj je umetniško delo. Ne nazadnje je kolaž kot likovna tehnika spreo-
brnil razumevanje umetnosti in s tem zabrisal ločnico med umetniškim delom in
popularno kulturo.

31

Tako pri asemlažih kot tudi kolažih je čutiti avtorjevo že omenjeno težnjo po ek-
sperimentiranju, ki je prežeta s provokacijo. Prav v tem času se je začel zavedati
dejstva, da prva revolucija s tem ni šla do konca, da ni v celoti spremenila zave-
danja ljudi, in ta misel ga je vedno znova silila k ustvarjanju kolaža in pozneje še
konstrukcij (Krečič, 1980).
Černigoja tako lahko upravičeno štejemo med pionirje izdelave kolaža in asem-
blaža v srednji Evropi in tudi na Balkanu, hkrati pa ga lahko imamo za največjega
mojstra in najbolj slikovitega predstavnika avantgardne umetnosti na Slovenskem.

Literatura:
Peter, Krečič, 1980: Avgust Černigoj, Trst.
Peter, Krečič, 1999: Avgust Černigoj, Nova revija, Ljubljana.

mag. Davor Kernel

Muzejski svetovalec Goriškega muzeja

zgoraj:
Brez naslova, (Wien Kolin),
lesonit, 35,8 x 39,8 x 19,7 cm,
ni signirano in datirano

Prizorišče: Mala galerija

32

Biografija

Rodil se je 24. avgusta 1898 pri Sv. Ani v Trstu.
Po končani srednji šoli, so ga vpoklicali v vojaško službo. Iz prvih let vojaške služ-
be so znana njegova prva dela, ki že kažejo mojstrsko risarsko potezo. Ko je pou-
čeval risanje na meščanski šoli v Postojni, se je ukvarjal s slikarstvom, kiparstvom
in grafiko. Leta 1922 je na akademiji v Bologni opravil izpit, ki mu je omogočal
poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah.
El, lesonit, Istega leta ga je pot zanesla v München, kjer je na tamkajšnji akademiji študiral
79,2 x 57 x 37,8 cm, slikarstvo pri profesorjih K. Becker-Gundhalu in J. Hillerbrandu. Spomladi 1923
ni signirano se je odpravil na Bauhaus, ki je bil takrat sinonim za avantgardo in socializem.
Zaradi svojega revolucionarnega odnosa do umetnosti in odpiranja izraznih mo-
žnosti na drugih likovnih področjih se je oklenil konstruktivizma. Bil je učenec
Vasilija Kandinskega in Laszla Moholy-Nagya.

Po vrnitvi iz Bauhausa je bil od leta 1923 do 1925 profesor na Tehniški srednji šoli 33
v Ljubljani. V času ljubljanskega velesejma (15. - 25. avgust 1924) je imel svojo
prvo konstruktivistično razstavo, od 5. do 19. julija 1925 pa drugo, ki je obsega-
la impresionistična, ekspresionistična in kubistična dela. Obeh razstav likovni
kritiki niso dobro sprejeli. Nerazumevanje njegovega dela ter še nekatere druge
okoliščine so ga prisilile, da si je novo delovno okolje poiskal v Trstu.

Černigojevo konstruktivistično delovanje se je zaključilo leta 1929 z objavo njego-
vih in skupinskih del v nemškem »Der Sturm«. Svojo umetniško pot je nadaljeval
v bolj tradicionalni obliki, ne da bi pri tem odpravil polemične poteze. Leta 1930
je razstavljal na Trienalu dekorativne umetnosti v Monzi, leta 1932 pa na Bienalu
v Benetkah.

Iz časa med II. svetovno vojno poznamo njegove poslikave cerkva (Štivan pri
Devinu, Grahovo v Baški grapi, Drežnica, Knežak, Bač, Košana …).

Brez naslova, les, 39,5 x 43,4 x 0,5 cm,
1960 (ni signirano in datirano)

Brez naslova, (Wien Kolin), lesonit,
35,8 x 39,8 x 19,7 cm,
ni signirano in datirano

Prizorišče: Mala galerija Brez naslova,
kolaž in tempera na kartonu,
34 69,8 x 48,4 cm,
1972

na skrajni levi:
Brez naslova,
kolaž in tempera na vezani plošči,
59,9 x 30 cm,
1972

Po drugi svetovni vojni se je posvetil poučevanju in istočasno še naprej ustvarjal.
Njegova dela segajo od figurativnih izkušenj do abstraktno-formalnih in kubistič-
nih stvaritev. Kot požrtvovalni umetnostni pedagog je v Trstu pomagal vzgojiti več
generacij slovenskih dijakov in med njimi tudi več upodabljajočih umetnikov.

Poleti 1950 so se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavili člani skupine slovenskih
tržaških slikarjev. Razstava je imela zelo velik odmev, saj je le še utrdila položaj
Trsta kot drugega najvažnejšega središča slovenskega slikarstva.

Leto 1956 je bilo za Černigoja prelomno. Tedaj je prestopil mejo med kubično
stiliziranim motivom in čisto abstraktno formo. Vse to je pokazal na razstavi v
Jakopičevem paviljonu, ki je vzbudila veliko pozornost.

Šele v sedemdesetih letih 20. stoletja je širši kulturni krog začel ceniti pomen in
kakovost Černigojevega ustvarjanja. Imel je odmevne razstave, prejel pa je tudi
pomembna priznanja. Leta 1976 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo
na likovnem področju, leta 1981 pa je postal dopisni član SAZU.

Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici. Tam so (po načrtih Matjaža
Garzarollija) leta 1986 odprli Černigojevo galerijo. Od leta 1987 je zbirka urejena
v obliki, kakršno si je zamislila skupina Novi kolektivizem.

Avgust Černigoj je umrl 17. novembra 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan.

VIRI:
Krečič, Peter: Avgust Černigoj, Slovenski veliki leksikon,
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003, str. 355

mag. Davor Kernel

Muzejski svetovalec Goriškega muzeja

Brez naslova, 35
kolaž in flomaster na kartonu,
73 x 52,8 cm,
1979

Prizorišče: Mala galerija

36 Klavdij Tutta

Arman Fernandez

Vzporedno z Ameriškim pop artom, se je v Evropi razvilo gibanje novi realizem.
Duhovni oče tega gibanja je bil franscoski filozof in umetnostni zgodovinar Pierre
Restany, ki je napisal tri manifeste o novem realizmu. Resnični predmet je v centru
pozornosti razmišljanja ustvarjalcev, ki so se ubadali s to zanimivo asemblažno
zvrstjo, z dekolažem, z reliefom in z uporabo nefunkcionalnih strojev, kot produk-
tov potrošniške družbe. Ta smer uporablja predmete, ki jih najde na odpadu, ki
so pravzaprav produkt potrošniške družbe. Vsi ti odpadki so neke vrste problem
civilizacije, kar se danes manefistira kot vsesplošno onesneževanje. Arman s po-
navljanjem istih predmetov, ki jih niza v svojih asemblažnih objektih nam hoče
povedati, da je kvantiteta izraz našega časa.

Carnival de Nice,
barvni sitotisk in litografija,

75 x 55 cm

37

Objekt Chupa-chups,
32 x 23 x 7 cm

Biografija

Od očeta se je Arman naučil oljnega slikanja in fotografije. Potem ko je leta 1946
diplomiral iz filozofije in matematike, je začel študirati na École Nationale des
Arts Décoratifs v Nici.
Arman je leta 1949 končal študij kot študent na pariškem École du Louvre, kjer
se je osredotočil na študij arheologije in orientalske umetnosti.
Od leta 1959 do 1962 je razvil svoj najbolj prepoznaven slog, začenši z dvema
najbolj priznanima konceptoma: »Accumumulacija« in »Poubelle« (francosko za
»koš za smeti«).
»Poubelles« so bile zbirke posutih odpadkov.
Umetnostni kritik in filozof Pierre Restany je ustanovil skupino Roualisme Nou-
veau. Kasneje so se mu pridružili Cesar, Mimmo Rotella, Niki de Saint Phalle in
Christo. Arman je v tej skupini predstavljal eno osrednjih kreativnih figur.

Prizorišče - Osrednja mednarodna razstava:

38

Gorenjski muzej

l Galerija Mestne hiše
l Stebriščna dvorana
l Galerija v kleti Mestne hiše
l Galerija Prešernove hiše
l Klet Prešernove hiše

Jiří Anderle Bill Noir 39
Bagrat Arazyan Dominik Olmiah Križan

Franz Berger Igor Orešič
Matej Bizovičar Andrej Pavlič
Pino Bonanno Grace Payne
Kateriina Burlina Klavdij Palčič
Shannon Byrom Zmago Puhar

Enar Cruz Marija Mojca Pungerčar
Hamo Čavrk Luis Rapela
Matej Čepin
Robert Černelč Noriaki Sangawa
Irena Jeras Dimovska Rudi Skočir
Boge Dimovski
Domen Dimovski Darko Slavec
Andreja Eržen Meta Šolar
Irena Gayatri Horvat
Andrej Štular
Enej Gala Dušan Todorović
Klas Grdić Manolis Thomakakis
Amela Hadžimejlić Katarina Toman Kracina
Nobuko Hamano Francisco Tomsich
Stane Jagodič
Milan Ketiš Thy Trang
Narcis Kantardžič Franc Vozelj
Damijan Kracina Huiqin Wang
Anja Kranjc
Branko Lenić Jue Yang
Hús Zoltán
Ina Loitzl Marko Zorović
Peter Marolt Marta Živčnjak
Martin Moesman

Prizorišče: Gorenjski muzej - Osrednja mednarodna razstava

40 Klementina Golija

Nagrajenci prejšnjih festivalov

Naslov letošnjega 9. mednarodnega festivala likovnih umetnosti je Reciklirane
zgodbe. Avtorji se na različne načine in v različnih medijih lotevajo vedno znova
aktualne teme kolaža in asemblaža za izražanje raznovrstnih likovnih pogledov,
umetniških praks in principov. Pri kolažu gre za ploskovno lepljenje različnih
materialov: papirjev, fotografij, izrezkov iz revij in časopisov, tkanine, kartonov
v nove pomenske, simbolične in asociativne zgodbe, medtem ko asemblaž v
prostor posega s tridimenzionalnimi objekti, pri čemer uporablja stare, zavržene
predmete in materiale iz vsakdanjega življenja.

BAGRAT ARAZYAN svoj navdih in ustvarjalni credo črpa iz različnih modernistič-
nih tradicij, jih redefinira in oblikuje v vselej prepoznavne avtorske likovne pripo-
vedi. Kompleksnost umetniškega snovanja se kaže skozi študijsko razglabljanje
in razmišljanje, ki poteka kot nenehen mentalni in emocionalni proces, v kate-
rem inovativno uporablja različne materiale in postopke konstrukcije in dekon-
strukcije. Iz dvodimenzionalne površine prehaja v trodimenzionalno, v ospredje
postavlja materialnost slike, fragmentarnost, njeno taktilnost in haptičnost. Slika
v sliki tako postane objekt – asemblaž z močno simbolično konotacijo in sporo-
čilnostjo, ki zahteva poglobljeno analizo in odpira nova vprašanja o statusu slike.
Avtor v središče kompozicije postavi okno. Kot medij optične komunikacije okna
predstavljajo ločitev med zunaj in znotraj.

Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja okno postane tudi slikarski objekt. S tem
se k osnovni organiziranosti slike doda še ena dimenzija, namreč podvojitev nje-
nega okvirja (poleg slikinega še okenski okvir), s čimer zares izstopi funkcija
slike. Okno kot priviligiran slikarski objekt se dotika temeljne slikarske mimezis,
njene iluzije in je način, kako slika reflektira sebe in lasten medij. Predvsem v
modernistični obravnavi okna v središče stopijo vprašanja destrukcije klasičnega
slikarskega videza ter analize in razgaljenje njegovih mehanizmov delovanja.

HAMO ČAVRK je mednarodno uveljavljeni avtor s prepoznavnim likovnim jezi-
kom in z izjemno bogatim umetniškim opusom, ki s svojim delom posega na po-
dročje abstraktne likovne tematike. Ukvarja se z grafiko, kiparstvom, svetlobnimi
objekti, videom in instalacijami. Skozi različne medije vstopa v transcendentni,
kozmični in metafizični prostor, ki ga gradi s pomočjo linij, črt, ki jih oblikuje in
postavlja v različne kompozicije po vertikali, horizontali ali diagonali. V razstavlje-
nih delih iz obsežnega cikla Carta incognita se avtor prepušča podzavestnemu
avtomatizmu, ki riše in oblikuje minimalistične tonske črno-bele strukture, ki se
ponekod zgoščajo v širše linije ali pasove. Predstavljajo nekakšen mikro psiho-
gram, ki je zapis avtorjevega razmišljanja in potovanja po imaginarnih notranjih
pokrajinah, kjer slutimo nenehen preplet in večno nasprotje med svetlobo kot
emanacijo življenjske energije in njenim radikalnim nasprotjem - temo, odsotno-
stjo le-te. Avtorjeva namenska redukcija barve se torej osredotoča na bistvene
elemente, v katerih se izogne pripovednosti in mimetični funkciji.

Bagrat Arazyan: 41
My studio (vrata), mešana tehnika
153,5 x 60 cm, 1992-2020

Bagrat Arazyan se je rodil leta 1958 v Ar-

meniji. Umetnik, oblikovalec, kustos, glasbenik
in filozof deluje na širokem polju likovnega izra-
žanja. Od leta 1994 je soustanovitelj galerije Mo-
dius v Moskvi. Na presečišču različnih medijev
se posveča problemu medčloveških odnosov v
dialogu do različnih medijev, ki jih uporablja za
osebno likovno interpretacijo. Na lanskem Med-
narodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju
je prejel nagrado mednarodne žirije za kvalite-
to likovnega dela. S svojimi likovnimi deli se je
predstavil na mnogih skupinskih in samostojnih
razstavah. Prejel je tudi več pomembnih medna-
rodnih nagrad.

Prizorišče: Gorenjski muzej - Osrednja mednarodna razstava

42 Hamo Čavrk:

Covid Incognita,
les, 40 x 40 x 50 cm,

2020

Hamo Čavrk je bil rojen leta 1950 v Sarajevu, kjer je leta 1977

končal Akademijo likovnih umetnosti, predtem pa še tamkajšnjo
Šolo uporabnih umetnosti leta 1970. Med letoma 1977 in 1979 je
sodeloval v mojstrski delavnici Antuna Avguštinčiča v Zagrebu.
Leta 2007 je zaključil magisterij grafike na ALUO v Ljubljani. Na
Akademiji uporabnih umetnosti na Reki, (HR) je zaposlen kot
docent katedre za grafiko. Živi med Novim Mestom in Zagrebom.
Svoja dela je predstavil na mnogih samostojnih in skupinskih raz-
stavah doma in po svetu. Prejel je več pomembnih mednarodnih
nagrad,najpomembnejše v Londonu, Zagrebu in Stocholmu.

Avtor v svojem dolgoletnem opusu sledi tudi tehnološkemu napredku, o čemer 43
pričajo razstavljeni eksponati. Digitalni print nadgradi z avtorsko intervencijo, pri
čemer poudari bele linije, ki so kot žarki svetlobe, ki ga spremljajo na njegovi
bogati in ustvarjalni poti.

STANE JAGODIČ se je v zgodovino slovenske likovne umetnosti zapisal kot vse-
stranski vizualni ustvarjalec, ki je s svojim eksperimentalnim, konceptualnim
in angažiranim likovnim delovanjem pomembno zaznamoval sodobno likovno
umetnost. Avtor je s svojim inovativnim pristopom združeval in se posluževal raz-
ličnih umetniških medijev od slikarstva, grafike, kolaža, asemblaža do fotografije
in njenih izpeljank v fotokolaže, satirične ilustracije in karikature. S fotomontažo
in kolažem se ukvarja preko 50 let. Kot izjemno senzibilen ustvarjalec se loteva
socialnih, političnih in družbenokritičnih tem na včasih provokativen, humoren
ali satiričen način, vselej pa kot poglobljen, studiozen in pronicljiv zapisovalec
časa in prostora, v katerem ustvarja. Za razstavo je pripravil nove kolaže, v kate-
rih, kot sam pravi, »izpostavlja pohotnega in pohlepnega homo sapiensa, ki se
potaplja v valovih nihilizma in dekadence.« Dotika se eksistencialne stiske so-
dobnega človeka, ki ga zaznamuje rasizem, droga, denar, pohlep o čemer pričajo
tudi naslovi razstavljenih del, kot je »Globalni pohlep ali Ptice begunke«. Hkrati je
kar nekaj del nastalo na temo pandemije. V njih simbolično upodablja masko ali
pa v ospredje postavi virus, ki grozeče lebdi nad Benetkami.

DARKO SLAVEC sodi med najvidnejše slovenske likovne ustvarjalce z izjemno
bogatim likovnim opusom in s prepoznavnim avtorskim izrazom. Njegova likovna
dela so vselej izvirna, perfekcionistično dovršena, skrbno pretehtana in premi-
šljena tako po vsebinski, motivni, simbolni ali tehnični plati.

V novonastalih delih, ki jih je avtor pripravil posebej za to razstavo, v središče Hamo Čavrk: Objekt (detajl) les,
postavi abstraktno figuro, ki deluje kot arhetip. Ozadje slike predstavlja kolaž, 40 x 40 x 50 cm, 2020
kjer avtor z večplastnim nanašanjem lepi, spaja, poslikava in preslikava drobne
kolažne delce, ki nas nagovarjajo z močno sporočilnostjo in so hkrati del našega
zgodovinskega spomina. Polje slike predstavlja mrežna optična kompozicija, ki
jo avtor oblikuje s pomočjo geometrijskih orientacijskih točk, s katero nas pope-
lje v paralelni svet, kjer miselni proces oblikuje novo realnost. Pogled pritegne
krožna kompozicija, v kateri so nanizane črke, ki delujejo kot likovni znak in
hkrati kot pomenska metafora. Krog kot simbol večnega iskanja vodi in usmerja
pogled, simbolizira mentalno in duhovno potovanje v času in prostoru, ki skozi
večplastnost in palimpsestnost razgalja širino in bogastvo avtorjevega pogloblje-
nega razmišljanja. Avtor nas na družbenokritičen način s svojimi večpomenskimi
kolaži nagovarja in spodbuja k razmisleku o preteklih civilizacijah in ranljivosti
človeka kot spomin in hkrati opomin za prihodnje rodove.

doc. Klementina Golija, mag. umetnosti

Prizorišče: Gorenjski muzej - Osrednja mednarodna razstava

44

Stane Jagodič:
Komet, kolaž, 2020

Stane Jagodič:
Kozmopolit Heroin, asemblaž, 2020

Stane Jagodič se je rodil v Celju leta 1943. Po zaključeni

Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani deluje kot samostojni
ustvarjalec na področjih : slikarstva, grafike, karikature, fotomon-
taže, asemblaža kot tudi pronicljiv in angažirano kritični pisec.
V svojem bogatem kreativnem opusu, ki je poln eksperimenta
in satire, se je uveljavil kot organizator številnih likovnih mani-
festacij in razstav. Bil je pobudnik in idejni vodja skupine Junij
1970 -1985. Organiziral in vodil je tudi Slovenski trienale satire
Aritas. Za svoje multimedialno delo in ustvarjanje je prejel preko
50 mednarodnih nagrad in priznanj. Prejel je tudi nagrado Pre-
šernovega sklada.

Stane Jagodič:
H2O portal, asemblaž, 2019

45

Darko Slavec:
Iz cikla Civilizacija XII.;
V spomin žrtvam vseh vojn IV.,
mešana tehnika, diagonala 170 x 170 cm,
2020
na desni:
Iz cikla Civilizacija XI.;
V spomin žrtvam vseh vojn III.,
mešana tehnika, diagonala 170 x 170 cm,
2020

Darko Slavec (1951, Postojna)

Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani
(1975), kjer je opravil tudi specialko iz slikarstva (1977), in iz grafi-
ke (1980). Na katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil Oddelka za
tekstilstvo Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani je bil med
leti 1979-19 zaposlen kot redni profesor. Je soustanovitelj Visoke
šole za risanje in slikanje v Ljubljani, na kateri je tudi poučeval
(1990-10). O njem je bil posnet dokumentarni film Od kruha do
zvezd (2009). Izdal je dve knjigi s področja oblikovanja in fotogra-
fije. Na mednarodnem likovnem festivalu Kranj je prejel društve-
no priznanje za slikarstvo ZDSLU za življenjsko delo (2016).

Prizorišče: Gorenjski muzej - Osrednja mednarodna razstava

46 Likovno društvo Kranj

Izbrani mednarodni
in domači umetniki

Kolaž je likovna tehnika, koncept oblikovanja in oblikovna strategija hkrati. Vse
troje je vplivalo na spremembo pogleda na umetnost v 20. stoletju, različno pre-
obrazilo likovne smeri in je vplivalo tudi na druga likovna področja. Cilj kolaža je
zlepiti kose najdenih predmetov v novo, reciklirano likovno celoto. Kolaž, kakor
tudi asemblaž uporabljata karton, kose papirja, plakatov, furnirja, časopisnega
papirja, različnih tkanin, plastike in drugih materialov, ki razen z obliko in barvo
v likovni kompoziciji delujejo z lastnimi konotacijami in spomini na nekdanje
funkcije iz vsakdanjega sveta. Igra očesa in duha, ki jo pripravi kolaž, zahteva
pripravljenega gledalca, pripravljenega na odprtost, ki je potrebna za polnejše
občutje, tako življenja, kot umetnosti.

Festival vključuje izbrane selekcionirane kvalitetne avtorje iz lokalnega prostora
(Gorenjska), ter selekcionirane avtorje iz slovenskega in mednarodnega prosto-
ra. Vse avtorje druži tema festivala in pestrost številnih nagovorov v različnih
slikarskih tehnikah in vseh drugih medijih, kot so oblikovanje, fotografija, video
in instalacije. Pri zasnovi festivala vabimo avtorje vseh generacij, od najmlajših
kvalitetnih pa do maksimalno uveljavljenih avtorjev iz Slovenije in tujine.

Za izbor domačih avtorjev je Likovno društvo Kranj organiziralo poseben natečaj,
Izbor iz preostalega slovenskega prostora pa je opravila likovna kritičarka Nina Jeza.

Franz Jozef Berger - FJB (1943, Kitzbuhl, Avstrija) 47

Ukvarja se s slikarstvom, instalacijami, fotografijo in je orga- Avstrija
nizator mnogih mednarodnih likovnih simpozijev v Avstriji,
Nemčiji, Italiji in na Hrvaškem. Organiziral je več kot 70 li-
kovnih delavnic (simpozijev) s spremljajočimi razstavami. Za
svoja dela je prejel več domačih in mednarodnih nagrad. Živi
in dela v svojem ateljeju Studio Artberg v Beljaku.

Heart (work in progres),
mešana tehnika, 100 x 80 cm,
2008 - 2020

Ina Loitzl

Rodila se je 1972 v Celovcu na Koroškem. Likovno se je izobraže-
vala na Mozarteumu v Salzburgu, kjer je diplomirala iz umetniške
grafike in oblikovanja tekstilij. Prav tekstilnim elementom je po-
dredila vso nadaljno umetniško pot. Izpopolnjevala se je Parizu,
Berlinu in na Dunaju, kjer sedaj tudi živi in ustvarja. Za svoja dela
je na področju tekstilne umetnosti in instalacij prejela več pri-
znanj in nagrad doma in v tujini.

Kompozicija,
kolaž na papir, šiviljska nit in plastika, 130 x 120 cm,
2020

Bosna in Hercegovina Prizorišče: Gorenjski muzej - Osrednja mednarodna razstava

48 Okno,

steklo in karton na platnu,
40 x 40 cm

Narcis Kantardžić rojen v Derventi leta 1958. Diplomiral je

na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu leta 1982. Bil je eden
izmed pobudnikov znane sarajevske likovne skupine Zvono. Od
leta 1984 je član društva ULUBIH. Pripravil je več kot 50 samo-
stojnih razstav in sodeloval na preko 200 skupinskih razstavah
doma in v tujini. V slikarstvu se spogleduje s klasičnimi ideali. Za
svoje delo je prejel več pomebnih nacionalnih in mednarodnih
priznanj.

Amela Hadžimejlić je diplomirala iz grafike na ALU v Sara-

jevu (1993). Podiplomski študij grafike je zaključila na isti akade-
miji (1998). Od leta 1996 je članica ULUBIH. Dela kot profesorica
na grafičnem oddelku ALU v Sarajevu, Imela je preko 20 samo-
stojnih razstav in sodelovala na več kot 150 razstavah doma in v
tujini. Zadnja leta je popravljala funkcijo dekana na Akademiji za
likovno umetnost v Sarajevu.

Zapisi Veselega filozofa avtorja - Predraga Fincija,
mešana tehnika na platnu, 20 x 30 x 4 cm,
2019