Dotiki daljav 1971-1995 / Touching the Distance 1971-1995

Dotiki daljav
Touching the Distance

Pesmi Prešernovih nagrajencev

Dotiki daljaPvoems by Prešeren Award Recipients
Touching the Distance
1971 -1995
Pesmi Prešernovih nagrajencev
Poems by Prešeren Award Recipients

1971 - 1995





CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-194
06.05Prešeren:821.163.6”1971/1995”
    DOTIKI daljav = Touching the distance : pesmi Prešernovih nagrajencev = poems by
Prešeren Award recipients : 1971-1995 / [uredniški odbor Marko Arnež ... [et al.] ; uvodna
beseda Marko Arnež, Brigita Zorec ; risbe Vladimir Makuc ; prevod v angleščino Amidas]. -
Zgornji Brnik : Fraport Slovenija, 2019
ISBN 978-961-91195-3-2
1. Vzp. stv. nasl. 2. Arnež, Marko
COBISS.SI-ID 302850048

2

Dotiki daljav
Touching the Distance

Pesmi Prešernovih nagrajencev
Poems by Prešeren Award Recipients

1971 -1995

4

Drugi del trilogije, ki smo jo poimenovali Dotiki daljav,
skupaj izdajata Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
in Fraport Slovenija. Obsega obdobje od 1971 do 1995 ter
predstavlja triindvajset Prešernovih nagrajenk in nagrajencev,
ki so dobili nagrado za pesniško ustvarjanje.

Tudi v tokratni izdaji smo nagrajenim pesmim dodali prevode v
različnih tujih jezikih. Večino pesmi smo poiskali v zbirkah, na-
grajenih z nagrado Prešernovega sklada, pri treh Prešernovih na-
grajencih, ki so prejeli nagrado za življenjsko delo, pa smo pesmi
izbrali iz njihovega celotnega opusa. Izbor pesmi je narekovala raz-
položljivost že obstoječih prevodov, pri čemer smo, kolikor je bilo
le mogoče, zasledovali jezikovno pestrost in raznolikost. Poslan-
stvo zbirke je, da bi slovensko poezijo in umetnost ponesla v svet.
Za to ni primernejšega kraja od osrednjega nacionalnega letališča.
To je po eni strani reprezentativno središče neke regije, po drugi pa
babilonski prostor, kjer se čas, jezik in poti prepletejo ter spletejo v
globalni prostor brez geografsko determinirane identitete.

Odločili smo se, da bo tudi ta izdaja likovno opremljena z risba-
mi enega od likovnih nagrajencev predstavljenega obdobja. V
tej pesniški zbirki se predstavlja akademski slikar in Prešernov
nagrajenec Vladimir Makuc, katerega likovna dela smo si izposo-
dili iz njegove družinske zapuščine. Vladimir Makuc je bil visoki
modernist, eden najpomembnejših predstavnikov krajinarstva v
slovenski moderni umetnosti. V svojih delih je združeval etično
in estetsko s preprostostjo in poenostavljenostjo form. Njegova
dela izžarevajo prvinske forme, ki delujejo kot poenostavljene

otroške risbe. Vendar nikoli ni bil »otroško naiven«. Vedno je bil
predvsem kritični opazovalec sveta, včasih celo zajedljiv. Njegova
dela in življenje so bili prežeti z umerjeno skromnostjo, varčnostjo
in preračunljivostjo, kar je presegalo odrekanje ali prikrajševanje,
hkrati pa obstalo daleč pred potratnostjo in obiljem.

Takšno je etično sporočilo pretegnjenih kraških volov, cve-
točega osata, žensk z drvmi v burji in ptic vseh vrst – od
škrjancev, brinovk, lastovk, čukov, kormoranov do tistih,
ki so se porodile le v njegovi zavesti.

Njegova istrsko-kraška pokrajina je mnogokrat prežeta tudi s
človekovo prisotnostjo, bodisi kot opozorilo pred njegovimi
posegi bodisi kot nujnost sobivanja nature in kulture. Že na
naslovni risbi lahko opazimo, kako se je čakajoči ptici na
nebu pridružilo zobato kolesce – kot kolo ali sonce, ki raz-
svetljuje pokrajino in omogoča črtam, ki delijo horizont, da
svet vidimo v zemeljski minljivosti in nebeški neskončnosti,
med tostranstvom in onostranstvom. Makučeve risbe izraža-
jo strogo urejenost in trdnost, pa naj živali samo počivajo v
varnem zavetju arhaičnega sveta ali svobodno letajo in kro-
žijo po zraku (kot škrjanec in brinovka na risbah v tej zbirki)
v razigranosti med nebom in zemljo.

Pesniška zbirka Dotiki daljav nam že drugič sporoča, da
je jezik most, ki zabrisuje meje, slike in risbe pa so vedno
brezmejne.

Marko Arnež in Brigita Zorec

6

The second part of the trilogy, which we have named
Dotiki Daljav (Touching the Distance), is published
jointly by the Prešeren Award Winners Gallery in Kranj
and Fraport Slovenija. It presents the work of 23 artists
who won a Prešeren Award for their poetry between 1971
and 1995.

In this edition as well, we have furnished the award-win-
ning poems with translations into a variety of languages.
While most of the poems were selected from collections
that had been awarded a Prešeren Fund Award, for three
poets who had been awarded a Prešeren Award for their
life’s work we chose poems that reflected their career. The
choice of poems was dictated by the availability of exist-
ing translations, where, as far as possible, we pursued the
principle of linguistic diversity. The aim of the collection
is to bring Slovenian poetry and art to the world, and it
would be difficult to find a more suitable place for this
than the country’s main airport. On the one hand, it is
the representative centre of a region; on the other, it is
a Tower of Babel, where time, language and paths are
interwoven into a global space without a geographically
determined identity.

We decided that this edition would also be illustrated,
this time by drawings by one of the Prešeren Award win-
ners from the period covered by the collection: Academy-

trained painter Vladimir Makuc. We borrowed the works
from a family collection. Vladimir Makuc was a High
Modernist and one of the most important representa-
tives of landscape painting in Slovenian modern art. His
work combined the ethical and aesthetic with simplicity
of form. While his works contain primary forms that can
come across like simple children’s drawings, he himself
was far from naive and childlike. He was always above all
a critical observer of the world, and occasionally even a
sardonic one. His life and work were imbued with meas-
ured modesty, frugality and calculation that went beyond
renunciation or deprivation, while remaining far from
wasteful and abundant.

Such is the ethical message of Karst oxen, flowering this-
tle, women with firewood in the Bora wind and birds of
all types – from nightjars, fieldfares, swallows, owls and
cormorants to those given birth only in his imagination.

His Istrian-Karst landscape is often imbued with a human
presence, either as a warning against man’s intervention
or as the necessity for nature and culture to live together.
Already in the title drawing, we can see how the waiting
bird in the sky has been joined by a toothed wheel – like
a wheel or the sun that illuminates the landscape and ena-
bles the lines delineating the horizon so that we see the
world in earthly transience and heavenly infinity, between

8

this world and the world beyond. Makuc’s drawings ex-
press a strict order and robustness, whether the animals
are resting in the safe shelter of the archaic world or flying
freely and circling through the air (like the nightjar and
fieldfare in the drawings in this collection) in the playful-
ness between heaven and earth.

The Dotiki Daljav poetry collection once again tells us
that language is a bridge that erases borders, that pictures
and drawings are boundless.

Marko Arnež and Brigita Zorec

10

Pesmi in risbe

Poems and drawings

Brin
Čez gozd letijo lahne ptice,
a brinu se v naročje ne spuste,
saj tam le ostre so bodice
in ob dotiku zabole.
Bodičast nima pisanih cvetov,
da jih vesel metulj razniha –
le ko mu rosa rezkost ublaži,
svetal in lep je kakor solza tiha.
Pobraten z vetrom, ki skoz gozd šušti,
kleče poljublja luč zeleno –
in podrhteva kot srce,
ki s tisoč iglami je prebodeno.

Iz / From: Peter Levec: Brezkončni marec. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1971.

Peter Levec
Nagrada Prešernovega sklada, 1972 / Prešeren Fund Award, 1972

12

Можжевельник

Когда летят над лесом птицы,
на можжевельник не садятся,
остры иголки, как ресницы,
их птицы видят и боятся.

И нет на нем цветов атласных,
чтоб ими бабочка прельстилась,
но сколько ярких капель ясных
росы на иглах поместилось.

Под ветром, что уныл и долог,
и под дождем, что неожидан,
как сердце, множеством иголок
насквозь пронзенное, дрожит он.

Prevod iz slovenščine v ruščino A. Kušnera. / Translated from Slovenian to Russian by A. Kušnera.

Spet so tihe ceste

spet so tihe ceste, temni mir
spet so čebele, med, tiha zelena polja
vrbe ob rekah, kamni na dnu dolin
hribi v očeh in v živalih spanje

spet je v otrocih nemir, v piščalih kri
spet v zvonovih bron, v jeziku aura
popotniki se pozdravljajo, kuga je utrdila sklepe
divji jeleni so na dlani, sneg žari

vidim jutro, kako hitim
vidim kožo v pobožnem prahu
vidim vriskanje, kako se pomikava proti jugu
toledo fant, mala štoparja

slike so jasne, rože plahe
temno zapečateno nebo, slišim krik
čaka čas ljubezni, čas visokih kipov
tihih čistih srn, zasanjanih lip

Iz / From: Tomaž Šalamun: Bela Itaka. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972.

Tomaž Šalamun
Nagrada Prešernovega sklada, 1973, in Prešernova nagrada, 1999

/ Prešeren Fund Award, 1973, and Prešeren Award, 1999

14

Again the roads are silent

again the roads are silent, dark peace
again there are bees, honey, silent green fields
willows by the rivers, stones at the bottom of the valleys
hills in the eyes, sleep in the animals

again the children are restless, blood in the whistles
again there is bronze in the bells, an aura in the tongue
travelers greet one another, the plague strengthened the joints
wild deer are in the palm, the snow shines

I see the morning, how I hurry
I see skin in the pious dust
I see shrieks of joy, how we head toward the south
Toledo man, two little hitchhikers

the images are clear, the flowers are timid
dark sealed sky, I hear a scream
the time for love awaits, time of tall statues
silent clear hinds, dreamy linden trees

Prevod iz slovenščine v angleščino Joshua Beckman. / Translated from Slovenian to English
by Joshua Beckman.

16



Morje

nihanje molka začetek brez začetka in konec brez konca
sonce sonc ki sije v svoje lastno veliko oko
oko očesa ki gleda samo vase in neprenehoma slepo vse vidi
glas ki je edini in zgubljen in se ne more nikoli zaslišati
kamen velik ko sam ki se trklja okoli sebe neskončno
gora v breznu in znožje teme ki ne sliši s kraja na kraj
daljava ki se zgublja v vseh lastnih majhnih daljavah
voda mnogih kapljic ki odhajajo brez misli
na konec poti ali kakršnokoli srečanje
jadro položeno počez ki pokriva ladjo
ladja ki brez konca potuje in ne ve kam
se trese in nosi tovore v škripajočih košarah
njen trup pa neviden pod jadrom
ki se pregiblje tiho drsi
tik nad popolno temo iz katere prihajajo
šumi kotrljajočih se odmevov in se kdaj pa kdaj
prikažejo gladki hrbti kamenčkov ko vzdihi
mehkih živali ki sanjajo

Iz / From: Veno Taufer: Prigode. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973.

Veno Taufer
Nagrada Prešernovega sklada, 1974, in Prešernova nagrada, 1996

/ Prešeren Fund Award, 1974, and Prešeren Award, 1996

18

Mer

Oscillation du silence, commencement sans commencement et
fin sans fin
soleil des soleils qui luit dans la propre immensité de son oeil
oeil des yeux qui ne regarde qu’en lui-me^me et voit tout sans
cesse aveuglément
voix unique égarée et que l’on ne peut jamais entendre
pierre immense tandis que seule qui roule autour d’elle-me^me
interminablement
montagne dans l’abîme et pied de l’obscurité qui n’entend pas
d’un bord `a l’autre
lointain qui se perd dans tous ses petits lointains
eau d’innombrables gouttes qui fuient sans pensées
au bout du chemin ou vers une rencontre quelconque
voile jetée en travers du navire et le recouvrant
navire qui vogue sans fin et ne sait ou`
tremble et porte sa cargaison dans des cageots grinçants
et sa coque invisible sous la voile
qui se courbe glisse en silence
juste au-dessus d’une compl`ete obscurité de laquelle émane
le bruit étouffé d’échos roulants et de temps en temps
apparaissent les ventres lisses de petits cailloux pareils aux
soupirs
d’ animaux douillets en train de re^ver

Iz / From: Veno Taufer: Poems. Ljubljana: Slovene writers’ Association, 1999 (Le livre slov`ene:
bulletin d’information de l’Association des écrivains slov`enes, du PEN slov`ene et de l’Association
des traducteurs littéraires de Slovénie, Yougoslavie, št. / No. 1, 1999).

20



Temni studenci

temni studenci so v srcu človeka
vanje poet je pomočil pero
in iz krvi ki po kapljah odteka
vroči mu stihi na strune teko

burna razliva življenja se reka
nadnjo se boči azurno nebo
tuge poeta od veka do veka
se kakor mavrice magične pno

prišel bo dan ko pojoče globine
srčne krvi svoje vrelce zapro
plamen ugasne in pesem premine

v grozi poslednjič zaškrtne pero
zarja večerna poeta obsine
z milostno roko ga spremi v temo

Iz / From: Bogomil Fatur: Minuta tišine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974.

Bogomil Fatur
Nagrada Prešernovega sklada, 1975 / Prešeren Fund Award, 1975

22

Fuentes oscuras

hay en el corazón fuentes oscuras
moja su pluma en ellas el poeta
y de la sangre que se escurre en gotas
fluyen versos ardientes por sus cuerdas

rebosa el río revuelto de la vida
y encima de él se arquea el cielo azul
las penas del poeta de era en era
se alzan como arcoíris prodigiosos

vendrá el día en que los fondos cantadores
de la sangre cordial cierren sus fuentes
y se apague la llama y cese el canto

chasque en horror por vez final la pluma
la luz crepuscular alumbre al poeta
y con piedad lo lleve hacia lo oscuro

Prevod iz slovenščine v španščino Laura Repovš. / Translated from Slovenian to Spanish
by Laura Repovš.

Mama morje

Na začetku je bila samo voda; mrtva voda, jalovo morjé. Ko pa je
pretekel čas in čas in čas, se je napletlo tako, da je morje postalo
mati. Rodilo je otroka! Je že res, bil je majhen in nebogljen ta otročaj,
ampak vendarle, bil je živ! Zatorej mu je mama Morje namenila
prelepo ime: Življenje.

Potlej pa je mama Morje pestovala in pestovala tega svojega otročaja,
pestovala ga je in ujčkala v mehki zibki svoje srčne krvi.

Otroče Življenje pa je raslo in raslo. Ko pa je doraslo, se je postavilo
na svoje noge. Saj otroci vsi takisto storijo. Postavilo se je Življenje na
svoje noge in na kopno namerilo korak. Kdo ve, zakaj ga je neznana
sla gnala z mehkih steza morskih tokov na te trde, kamnate poti. Kdo
ve, zakaj! Ko pa je prišel čas ločitve in je Življenje od svojega mokrega
doma jemalo slovo, mu je mama Morje dala za popotno brašno
kapljico slane vode, kanček svoje srčne krvi. Odtlej imamo solzo v
očeh. Naj vas ne bo sram solze, kadar jo stiska zahteva zase! Solza je
naše popotno brašno; zdavnaj, zdavnaj nekoč nam jo je dala na pot
naša prva mati, mama Morje.

Iz / From: Frane Milčinski – Ježek: Balada o koščku kruha = The ballad of the slice of
bread (zvočni posnetek). Ljubljana: Sanje, 2004.

Frane Milčinski – Ježek
Prešernova nagrada, 1975 / Prešeren Award, 1975

24

Mother Sea

In the beginning, there was only water.
Dead water, barren sea.
When a lot of time had passed,
a lot of time …
It so happened
that the sea became a mother.
She gave a birth to a child.
True story.
He was tiny and helpless,
the baby, but he was alive.
That is why Mother Sea named him
most preciously – Life.
Mother Sea afterwards
nursed her child all the time.
She nursed him
in the soft cradle of her heart blood.

The child Life grew and grew,
until he began to stand on his own feet.
As children do.
And as soon as it could walk,
it headed for the land.
Who knows why
an unknown force led it
from the softness of water streams
to hard stony paths?
Who knows why?

When the time came to depart,
Life did farewell to his wet home.
As a farewell present
Mother Sea bestowed on it
a drop of saltwater –
a drop of her heart blood.
That is way our eyes
fill with tears.

Do not hide your tears
when hard times take their toll.
Tears are our farewell present.
A long time ago,
once upon a time, we got them
as a farewell gift
from our first mother –
Mother Sea.

Prevod iz slovenščine v angleščino Chris Eckman in Petra Seliškar. / Translated from Slovenian to
English by Chris Eckman and Petra Seliškar.

26



Pelin žena

Žalik žena pelin bere,
komu ga bo dala,
grenko sivo vino vari,
komu bo zavdala?

Žalik žena pelin bere
s hladnimi dlanmi,
pelin bere, lepo poje
za umrlimi.

V kačjem polju žalik žena
z ozkimi očmi,
vrč pelinovega vina
nese med ljudi.

Žalik žena pelin žena.
Vsak bo sam na svetu,
vsak na svojem kačjem polju
v pelinovem letu.

Iz / From: Svetlana Makarovič: Pelin žena. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974.

Svetlana Makarovič
Nagrada Prešernovega sklada, 1976, in Prešernova nagrada, 2000 /

Prešeren Fund Award, 1976, and Prešeren award, 2000

28

Mujer ajenjo

La ninfa recoge el ajenjo,
¿a quién convidará?
hierve el amargo vino gris
¿a quién envenenará?

La ninfa recoge el ajenjo
con sus frías manos,
recoge el ajenjo, un canto
entona por los muertos.

En campo de serpientes la ninfa
con ajustado ojo de lince
sirve entre la gente
una jarra de vino de ajenjo.

Ninfa mujer ajenjo mujer.
Cada cual estará solo en el mundo,
cada cual en su campo de serpientes
en el an~o del ajenjo.

Prevod iz slovenščine v španščino Juan Octavio Prenz. / Translated from Slovenian to Spanish
by Juan Octavio Prenz.

Balada o rokah

Bil sem otrok.
Roke so prosile
in usta jecljala.

Bil sem mladenič.
Roke so garale
in usta pela.

Bil sem vojak.
Roke so streljale
in usta kričala.

Bil sem mož.
Roke so skrbele
in usta ljubila.

Postal sem starec.
Roke so se usločile
in usta žebrajo.

Iz / From: Valentin Polanšek: Karantanske. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971.

Valentin Polanšek
Nagrada Prešernovega sklada, 1977 / Prešeren Fund Award, 1977

30

Ballade von den Händen

Ich war ein Kind.
Die Hände bettelten
und die Lippen stammelten.

Ich war ein Jüngling.
Die Hände schufteten
und die Lippen sangen.

Ich war ein Soldat.
Die Hände schossen
und die Lippen schrien.

Ich war ein Mann.
Die Hände sorgten
und die Lippen liebten.

Ich wurde ein Greis.
Die Hände krümmten sich
und die Lippen beten.

Prevod iz slovenščine v nemščino Klaus Detlef Olof. / Translated from Slovenian to German
by Klaus Detlef Olof.

Beg v mesečini

Čez mesec bežiš,
čez ledeno nebo —
glasovi vate
in iz tebe gredo.

Človeško hropenje
in sončni vihar,
ti pa naprej, naprej
kot volk samotar.

Iz sline za tabo
rjasta sled
in steza med noži
v nedogled.

Iz časa si pisan,
v čas žrtvovan:
ali si klavec
ali boš zaklan.

Iz / From: Miroslav Košuta: Pričevanje. Koper: Lipa, 1976.

Miroslav Košuta
Nagrada Prešernovega sklada, 1978, in Prešernova nagrada, 2011 /

Prešeren Fund Award, 1978, and Prešeren Award, 2011

32

Fuga al chiaro di luna

Fuggi attraverso la luna,
attraverso il cielo gelato —
voci entrano in te
e gi`a ti hanno lasciato.

Nella tempesta di sole
un rantolo umano,
ma tu, lupo solitario,
vai lontano, lontano.

Dietro di te di saliva
un segno arrugginito
e un sentiero tra i coltelli
all‘infinito.

Sei scritto dal tempo,
al tempo sacrificato:
o sarai il boia
o sarai l‘ammazzato.

Prevod iz slovenščine v italijanščino Darja Betocchi. / Translated from Slovenian to Italian
by Darja Betocchi.

34



Rime na i

Danes je bil dan kakor druge dni,
ki izginejo brez sledu in spomina:
vstal sem ob sedmih, pisal do noči,
vmes sem obesil perilo, šel v šolo po sina,
se igral s hčerko, dokler ni na preprogi zaspala,
oštel ženo, ker spet ni računov plačala,
večerjal sem kruh z maslom, popil čaj,
v postelji sem prebral nekaj strani,
ne vem več, kaj,
veke mi utrujeno legajo na oči,
zaspal bom kot ponavadi: našteval bom rime na i.
Na i se rima: živi, vrvi, žubori, krvavi ...
A na lepem misel zacepeta:
kaj je najgloblje, kar čutiš do sveta?
- Kaj je najgloblje? ... Da sem! Da svet je! Da vse je!
To se ne rima na i,
je pa razkošno. Sem! In vse je!
Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako mi govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.
Mirno zaspi! Mirno zaspi!

Iz / From: Ervin Fritz: Okruški sveta. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1978.

Ervin Fritz
Nagrada Prešernovega sklada, 1979 / Prešeren Fund Award, 1979

36

Reime auf ei

Der heut’ge Tag war vielen gleich,
die ohne Spur sich aneinanderreih’n:
Um sieben Uhr auf, schrieb ich bis in die Nacht,
dazwischen hing Wäsche auf, bracht’ aus der Schul’ den Kleinen;
ein Spiel mit der Tochter, die schlief mir am Teppich ein,
ein Zank mit der Frau, die wieder keine Rechnung gezahlt;
zum Abendmahl Butterbrot, etwas Tee,
im Bett noch las ich ein paar Zeilen
aus einem Buch, aus irgendeinem,
und auf den Lidern lag schon bleiern
der Schlaf. Und im Einschlafen die alte Litanei:
da rezitier’ ich mir Reime auf ei.
Auf ei reimt sich: sei, Seil, Plätscherei, Schrei, ...
Bis auf einmal der Gedanke sich einstellt:
Was ist tiefer, wie denkst du von der Welt?
Was ist tiefer? ... Daß ich bin! Daß sie ist! Alles ist!
Das ergibt keine Reime auf ei
und doch ist es prächtig. Ich bin! Alles ist!
Ich _ in der Welt, daß die Welt in mir sei!
Fast schlaf ich bereits, doch sie ist! Ist kein Schein!
In mir kreist ein Reim und meint:
Vor der Geburt warst du nicht,
nach dem Tod bist du nicht,
doch jetzt sollst du sein.
Schlaf still ein! Schlaf still ein!

Prevod iz slovenščine v nemščino Rudolf Neuhäuser. / Translated from Slovenian to German
by Rudolf Neuhäuser.

38



Jaz
Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: Si ti res jaz?
Zamišljeno me zro oči
in vprašajo: Sem jaz res ti?
In trezno pravi mu moj jaz:
Jaz nisem ti, ti nisi jaz;
jaz sem le jaz, ki se mi zdi;
in ti si jaz le za ljudi;
a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.

Iz / From: Janez Menart: Statve življenja, 2. izdaja. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1979.

Janez Menart
Prešernova nagrada, 1979 / Prešeren Award, 1979

40

Ja
Пред огледалом нем стојим
и у странца пред собом зурим.
Као да то лице први пут гледам:
Јеси ли ти одиста ја? - то га питам.
Замишљено ме очи гледају:
Јесам ли ја одиста ти? - то ме питају.
А трезно му вели моје Ја:
Ја нисам ти, ти ниси ја;
ја сам само ја како се мени нуди,
а ти си ја само у очима људи;
а право ће ја и сутра да буде
загонетка за ме и за друге људе.

Prevod iz slovenščine v srbščino Eugen Verber. / Translated from Slovenian to Serbian
by Eugen Verber.

Gost

Ujet si, tihi gost samote, kakor žrtev
v globoko senco, ki vse bolj temni.
Razhajaš se v sebi, in kot da si mrtev,
ti mah prerašča odprte oči.

Ptič pada z modrega miru kot kamen
v tvoj prazni, vase uprti vid.
Pod kožo te pesti molčeči plamen,
ki v njem zgorevaš kakor bled privid.

V čvrsto tišino po dežju kot po obredu
zdrkne udarec ure, rokujoč se s časom.
Svet, zajezen v zamaknjenem pogledu,
mu v dnu odpeva z najtemnejšim glasom.

Roko, ki v mraku kot dolg pramen sije,
razljajo ves čas goste bolečine.
Spod hladnih prstov se ti krik izvije
in se kot bič vzpne do praznine.

Iz / From: Niko Grafenauer: Pesme. Beograd: Narodna knjiga, 1977.

Niko Grafenauer
Nagrada Prešernovega sklada, 1980, in Prešernova nagrada, 1997

/ Prešeren Fund Award, 1980, and Prešeren Award, 1997

42

Гост

Ухваћен си, тихи гостe самоће, као жртва
у дубоку сенку која тамни све више.
Осипаш се у себи, и као да си мртав,
маховине ти очи закрилише.

Пада птица из плавог мира као камен
у твој празни, у себе окренути вид.
Испод коже те стиска ћутљив пламен
у којем догореваш као бледи привид.

У тишини после кише, као после обреда,
склизне удар сата, с временом се рукује.
Свет, зајажен сред усхићеног погледа,
са дна сумраћним гласом одjекује.

Руку, што у мраку ко дуг прамен сија,
резбаре све време густог бола плиме.
Испод хладних прстију крик се извија
и као бић пропиње до празнине.

Prevod iz slovenščine v srbščino Gojko Janjušević. / Translated from Slovenian to Serbian
by Gojko Janjušević.

44



Pravzaprav
Pol svojega življenja spim,
pol svojega spanja sanjam:
pol mojih sanj je v barvah,
polovica pa v belem na črni podlagi.
Napol verjamem, napol sem žalosten.
Pravzaprav ni prehudo,
pravzaprav niti predobro:
pravzaprav je zoprno samo to,
da nikoli ne veš, če je tema
samo odmor ali že konec filma.

Iz / From: Marko Kravos: Tretje oko. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1979.

Marko Kravos
Nagrada Prešernovega sklada, 1981 / Prešeren Fund Award, 1981

46

Actually
Half of my life I sleep,
half of my sleep I dream,
half of my dreams are in colour
and half in white on a black background.
I half believe and am half sad.
Actually it’s not too bad,
actually not too good either,
actually the only nasty thing
is you never know if the dark
is the interval or the end of the film.

Prevod iz slovenščine v angleščino Alasdair MacKinnon. / Translated from Slovenian to English
by Alasdair MacKinnon.

48