Studencek 2022

Dragi mladi literati in likovniki!

Ne morem verjeti. Toliko vsega ste ustvarili! Vaše roke so pisale in risale, kot je
narekovalo srce. Prav vsak vaš izdelek je edinstven.

In veste, zakaj se še tako čudim!? Ker je to nastalo po koroni, ki očitno ni udarila po
vaši umetniški plati. No, potem se pa vsi tako pritožujemo, da se ne učite, da čedalje
manj veste, da niste zbrani pri pouku, da ste nagajivi itd. Zdaj boste zagotovo rekli,
da je korona udarila po učiteljih.

No, šalo na stran. Šol. leto 2021/22 se bo počasi zaključilo. Vemo, da je bilo tudi to
neobičajno: z maskami, mehurčki, karantenami, testiranji itd., in da bi vse skupaj
najraje pozabili. A vzemimo od vsega samo tisto najpomembnejše, kar smo se skozi
vse dogodke naučili: da je vseeno »fajn« biti v šoli, se družiti in hkrati tudi učiti. Pa
brez zamere. Učiti se je potrebno. Potrebujemo mlade ljudi z znanjem. Zakaj? Mislim,
da mi odgovora ni treba pisati.

Ker so pred nami zelo dooooooolge, a vseeno (tudi zame) prekraaaatke počitnice, je
pred vami bogat Studenček, ki naj vam popestri prevroče poletne dni, ko boste kje v
hladni senci uživali v limonadi ali se sončili na kakšni lepi plaži, planinarili ali
enostavno le lenarili. Telefone, tablice itd. dajte v fazo mirovanja, saj nenazadnje
imajo tudi oni počitnice, in ne objavite vseh dogodivščin takoj na socialnih omrežjih.
Naj ostane nekaj za september, da bomo skupaj v živo obujali spomine in mogoče že
tudi kaj napisali za naslednjo izdajo Studenčka.

Ob koncu še zahvala vsem učiteljicam, ki so z vami likovno in literarno ustvarjale ter
učitelju Mitji, ki je Studenček tudi oblikoval. Hvala tudi ravnateljici, ki podpira naše in
vaše ideje, zvesto spremlja naše in vaše ustvarjanje ter se z nami veseli vseh naših
skupnih uspehov.

Želim vam prekrasne počitnice!

Karmen Rauter







































TRETJEŠOLCI

Predsednica razreda Inna je
in v tej vlogi dobro obnese se.
Vita majhna, a zabavna,
vedno nasmeji nas rada.
Nika prav gibljiva je,
kakor kača zvija se.
Nigel močan in velik je,
Žiga športnik pa še kakšen.
Sneguljčica je naša Hana,
pisateljica pa nasmejana Ana.
Alina odlična je v branju,
Živa Sever pa v čvekanju.
Lija glasna je kot sraka,
drugim rada pomaga naša Maša.
Živa Rauter je baletka,
ker je lepa kot cvetka.
Matic je občutljiv,
Tai pa pozabljiv.
Teo in Tilen se na Fortnite spoznata,
Aleks in Bine pa se skupaj igrata.

ŠOLA

V šoli dovolj se naučiš,
da potem brez problema
službo dobiš.
Tam odlične učitelje imaš,
črke, številke tam spoznaš.
Še branje in šport,
tam plešeš in poješ …
Prijatelje tam dobiš,
da ves dan
se z njimi veseliš.

Ana Trstenjak

MOJA TETA MOJA PRIJATELJICA

Moja teta se rada smeji Jaz in moja prijateljica
in na balkonu ptičke lovi. vedno skupaj delava vse stvari.

Ko ptička ulovi, Je zelo prijazna in igriva,
mačka dol z drevesa zleti. saj ji je ime Živa.
Rada govori
Ko mačka dol zleti, in se zraven smeji.
se teta nagajivo smeji Lepo piše

in ptička izpusti. in pri likovni lepo riše.
Je moja najboljša prijateljica.
Vita Pulko
Imam jo zelo rada,
tako kot ona tudi mene.

Nika Križan

MOJ DEDEK

Dedek se zgodaj zjutraj zbudi,
kravice nahrani
in za vse poskrbi.
Ko vse naredi,
še v trgovino
na kavo pridrvi.

Potem se odpravi naprej kmetovat,
dokler jaz k njemu ne pridem
s Katarino čvekat.
Če še niste ugotovili -
moj dedek je kmet.

Ana Trstenjak

MOJA SESTRICA ŠKOLJKE

Moja sestrica je nagajiva in igriva. Školjke jesti je hudo,
Zmeraj se z menoj prepira ker zame fuj fej so.
in pred menoj vrata zapira. Tebi tudi dobre niso,
saj fuj fej školjke so.
Mamice ne uboga in ji nazaj jezika, Školjke jesti je hudo,
očku pa zmeraj živce frclja. ker fuj fej školjke so.
Zjutraj noče vstati,
zvečer pa noče zaspati. Nika Križan
Rada jo imam
in srečna sem, da jo imam.

Inna Murkovič

TIKA TAKA

Tika taka,
ura urno teče vsaka,

tika taka,
ura nikogar ne čaka.

Ura tri kazalce ima,
s katerimi čas kaže

in nikoli ne laže.
Ura ne pozna počitka,

ker nikoli ne počiva
in je zelo zmogljiva.

Tika taka,
ura urno teče vsaka,

tika taka,
ura nikogar ne čaka.

Žiga Šumak

POMLAD KDO ZA NAS SKRBI, ČE MAMICE NI

Spomladi rožice cvetijo, Kdo za nas skrbi,
ko čebelice se nagajivo smejijo. če mamice ni?

Čebelice se nagajivo smejijo, To je naš zlati ati!
ko češnje že cvetijo. Vsi ga imamo radi
tako kot on nas,
Letajo s cveta na cvet, saj je naš zlati ati.
meni pa prinašajo med.
Nika Križan
Vita Pulko

ČAROBNA PALICA

Nekoč je sredi gozda živela ženica. Imela je hčerko in sina. Niso imeli dovolj
denarja, zato je mama svoji hčerki naročila, naj gre v gozd po jagode. Hčerka je
vzela košaro in se odpravila. Deklica je v gozdu zagledala palico. To ni bila
navadna palica, ampak čarobna. Vzela je palico in vsa vesela odšla domov. Doma
jo je pokazala mami. Mama je zamahnila s palico in na mizi so se pojavile same
dobrote. Mama in otroka niso bili nikoli več revni. Srečno so živeli do konca svojih
dni.

Živa Sever

MOJ ATA

Moj ata je vedno v službi. Ko pride domov, gre ven in tam popravlja stvari, kosi
travo in pospravlja okoli hiše. Ata dela kot prodajalec avtov in ta znamka avtov je
Ford. Vedno pride domov nabasan s stvarmi. Vedno dela ob sobotah, zato ima ob
praznikih prosto. Rad se vozi hitro, a mama ga vedno ustavi, ko dirka. Moj ata ima
vse tri rad: mamo, Zalo in mene.

Živa Rauter

MOJA MAMA

Moji mami je ime Bojana. Stara je 42 let. Ima svetle lase, modre oči, majhen in
kratek nos, ustnice pa rahlo roza. Velika je 162 cm in tehta 64 kg. Nosi očala.
Njena najljubša oblačila so svetlo modre kavbojke in bela majica s kratkimi rokavi.
Najraje si obuje adidaske. Njena najljubša barva je kraljevo modra. Rada je
špagete in pije vodo z limono. Po poklicu je medicinska sestra. Zaposlena je v
Zdravstvenem domu Ljutomer.

Maša Jelen

MOJ OČKA

Ime mu je Bojan. Piše se Belcl. Star je 32 let. Visok je 178 cm. Težak je 82 kg. Po
poklicu je električar. Obraz ima ovalen. Ima rjave lase. Oči ima svetlo modre. Obrvi
ima rjave. Nos ima srednje velik. V prostem času se igra z mano, meče na koš,
igra badminton in rad se vozi s kolesom.

Lija Belcl

IZLET NA GORIČKO

V ponedeljek smo šli z družino na Goričko. Videli smo jezero in gorički grad. Potem
smo šli v Križevce na sladoled in na igrala. Potem smo šli domov, se umili in šli
spat. Zvečer sem se zelo veselil drugega dne.

Aleks Jurša

PLANICA

Ata, mama, Patrik in jaz smo se odpravili v Planico. Tam smo šli na najvišjo
skakalnico. Je zelo visoka in je lep razgled na gore. Videl sem nogometno igrišče,
zipline in smučarski muzej. V muzeju sem videl slike od skakalcev. Tam smo si
kupili tudi magnetke. Potem smo šli na sladoled in domov. Bil je zelo lep dan.
Upam, da se še kdaj ponovi.

Tilen Šumak

LEP DAN

Dan sem lepo preživel v Postojnski jami. V jami je temno. Videl sem človeško
ribico. Nenadoma je priletel netopir. Videli smo kapnike. Peljali smo se z vlakcem.
Bilo je zabavno. Najbolj mi je bila všeč človeška ribica.

Tai Pintarič

MIŠKA IN NJEGOVI PRIJATELJI

V zapuščenem gozdu je živela miška. Bila je zelo osamljena, zato je nekega dne
odšla iskat prijatelje. Najprej je prišla do reke. Tam je srečala krokodila. Vprašala
ga je. Bi bil moj prijatelj? Ne. Zakaj pa ne? Ker si majhna. Miška je šla naprej. Nato
je prišla do starega hrasta. Na njem je videla veveričko. Vprašala jo je. Bi bila moja
prijateljica? Ne. Zakaj pa ne? Ker ne znaš plezati po drevesih. Ko je že skoraj
obupala, je srečala dve miški. Vprašala ju je. Bi bili moji prijateljici? Ja, seveda.
Vedno sva veseli novih prijateljev. Od tistega dne naprej so se skupaj igrale,
plesale, se kopale in se smejale.

Bine Rozman

MOJ ATA

Moj ata je Dejan Škrlec. Star je 40 let. Po poklicu je računalničar. Visok je 175 cm.

Težak je 95 kg. Obraz ima okrogel. Njegovi lasje so kratki in rjave barve. Oči so

temne in rjave barve. Obrvi ima rjave barve. Nos ima majhen. Posebno znamenje

je bradavica, ki jo ima na glavi. V prostem času rad igra nogomet in gleda

televizijo.

Teo Škrlec

MOJA MAMA

Moji mami je ime Nataša, piše se Novak. Stara je 43 let. Po poklicu je poslovni
tehnik. Dela v Mariboru v Henklu. Visoka je 158 cm in težka 58 kg. Ima svetle lase
in rjave obrvi. Oči ima modre barve, nos pa majhen in koničast. Posebnih znamenj
nima. Včasih nosi tudi očala. V prostem času, ki ga ima zelo malo, obožuje hitro
hojo. Rada vrtnari v svojih visokih gredah. Rada se crklja z mano in z muckama.
Ima me rada.

Alina Šauperl

MOJ OČKA

Mojemu očku je ime Milan in piše se Veršič. Star je 51 let. Visok je 172 cm in težak
117 kg. Po poklicu je električar in dela v Elektro Maribor, enota v Ljutomeru. Ima
okrogel obraz in modre oči. Obrvi ima rjave in ima srednje velik nos. Njegovi lasje
so rjavi in na kratko postriženi. Očka rad hodi na sprehode in lovi ribe. Nima
posebnih znamenj, rad pa nosi modre majice in obleče kavbojke.

Matic Veršič

MOJA MAMA

Moji mami je ime Renata in piše se Feuš. Stara je 33 let. Visoka je 169 cm. Težka
je 65 kg. Po poklicu je diplomirana organizatorka turizma. Obraz ima ovalen. Lase
ima rjave, skodrane in dolge. Oči in obrvi ima rjave. Nos ima majhen, pokrit s
pegicami. Pri popku ima posebno znamenje v obliki mačje šapice. V prostem času
se rada igra z nami.

Nigel Feuš





DOMOVINA NAŠI JUNAKI

Ko smo preplavali morje slovensko, Ko je zagorelo,
smo prehodili še krasno Gorenjsko. je vso mesto ponorelo.
Seveda smo šli še na Štajersko, Hitro je gasilski avto pridrvel,
gledat kaj delajo. preden bi ogenj vse hiše zajel.

Obiskali smo še Korošce in Dolenjce, Tudi ko so poplave,
Prekmurci so nas povabili v Moravce. gasilci zavihajo rokave.
Tudi Ljubljano smo obiskali Ko veter brije in strehe odkrije,
in se v živalski vrt podali. takrat gasilci pomagajo
in hiše pred dežjem zaščitijo.
Potem smo himno zapeli
in si zaželeli, Poglejte naše junake!
da bi v našem raju Le kje na svetu imajo še take?
še dolgo živeli.
Če jih srečate,
Moja domovina je zelena, jih lepo pozdravite,
z gozdovi pokrita.
Majhna lepotica ali še boljše -
pod Triglavom skrita. se v njihove vrste postavite.

Lana Babič Lana Babič

LARISA HANŽEKOVIČ

GAIA KOSEC

MOJ DEDEK ŽIRAFA MAJA IN MAČEK MURI

Moj dedek je star in malo gluh, Žirafa Maja na repu roza pentljo ima,
a vendar ima za mene posluh. tako roza kot cvetlica, ki je doma.

Naredi mi vse, kar si želim, Maček Muri slabo sliši,
a kljub temu ga rada jezim. boljši je pri lovljenju miši
in ko skače sam po hiši.
Njegova prijateljica je tablica,
z njo preživi veliko časa. Nejc Čonč

Brez njega bi mi dolgčas bilo,
saj rada ga imam zelo.

Gaia Kosec

LANA BABIČ VAL KOLARIČ

TRIJE ZMAJI MOJ DEDEK

Prišli so trije zmaji, Moj dedek dela ves ljubi dan,
da bi pesem napisali. nikoli se ne pritožuje,
nikdar ni zaspan.
Prišli so mesarji,
da bi jih odpeljali. Srečen sem, ker dedka imam,
za nič na svetu ga ne dam.
Prvega v klet,
drugega so prodali za pet. Val Kolarič

Adrijan Markovič

NEJC ČONČ

DEŽEVEN DAN

Pisal bom o dedku in deževnem dnevu. Dedek Stanko je prišel iz svoje hiše in
videl, da je zunaj lep sončen dan. Na vrtu je imel posajene tulipane. Bili so rdeče
barve. Vzel je dežnik in klobuk ter šel na sprehod. Ob njem so bile rože. Nato je
začelo deževati. Dedek Stanko je odprl dežnik in šel naprej. Nato je močno
zapihalo in dedku odneslo dežnik. Malo za tem pa še klobuk. Deček Peter mu je
prinesel siv klobuk ter modri dežnik. Dedek je bil dečka zelo vesel. Deček Peter je
bil oblečen v rumen jopič in rdeče škornje.
Dedek je bil srečen, da mu je deček pomagal.

Nejc Čonč

ADRIJAN MARKOVIČ ALEKS NEMEC

PESEM O ŽIVALIH PESEM O ŽIVALIH

Živali so se zbrale, Živali so se zbrale,
da bi pesem napisale. da bi nam pesem zaigrale.
Vendar pa vse ni šlo tako lahko,
ker petelina ni bilo. Zebra je imela metalofon,
slon ksilofon
Pes, mačka in miš so
napisali tako, in konj saksofon.
da krave in pujsi v hlevu srečni so,
ko gospodarja vidijo. Imeli so se lepo,
Gospodar jih nahrani, a žal je to tudi slovo.
da so siti in zdravi.
Aleks Nemec
Gaia Kosec





IZLET NA PTUJ

Zjutraj smo se ob 7.30 zbrali pred šolo. Odpravili smo se na Ptuj. Komaj smo
čakali, da pridemo na Ptuj. Pot z avtobusom je bila kratka. Na Ptuju smo si
ogledali grad in knjižnico.
Na gradu smo si ogledali konjušnico, orožje, grajske sobane, inštrumente, cerkev
in vodnjak. V konjušnici smo si ogledali značilne pustne maske za Slovenijo. Nato
smo pomalicali. Potem smo šli v knjižnico. Tam smo izvedeli nekaj novega o
knjigah. Videli smo tudi najmanjšo in največjo knjigo v knjižnici. Ogledali smo si
tudi čokoladnico in šli na sladoled.
Najbolj všeč nam je bil grad, ne smemo pa pozabiti na malico in sladoled. Ko smo
šli nazaj, smo bili zelo izčrpani.

Gal Stojko, Sergej Semenič in Val Gorjak

ŠPORTNI DAN
V torek, 26. 4. 2022, smo imeli športni dan. Tam smo se preizkusili v atletiki.
Tekmovali smo v teku na 600 m, teku na 60 m, skoku v daljino, metu vortexa in
metu krogle. Vsi smo se dobro odrezali. Imeli smo tudi sproščanje v gozdu, vožnjo
s skiroji, igranje odbojke, hokeja in nogometa. V gozdu smo počivali, se
pogovarjali in se preizkusili v moči, saj smo v dvojicah porivali veliko kolo čez črto.
S skiroji pa smo se vozili okoli parkirišča pri vrtcu. Če smo hoteli, smo se
pogovarjali na klopi.
Zelo sem užival pri skoku v daljino, teku na 60 m in 600 m. Užival sem tudi pri
igranju odbojke in igranju v gozdu.

Matic Kozar

NAROBE ŠOLA

Ko ura zvoni, se ti ne mudi.
Ko ne preverjamo naloge, se ti mudi.
Ko pri slovenščini vse pravilno poveš,
pa je vse narobe.
Če znaš za pet, na koncu pa ti
učiteljica da štiri.

Afrodita Lipovec

MIKAVNA FRANCIJA

Francija me mika,
do tja velika je razlika.
V Parizu veliko je ljudi,
mika me, da tja bi odšli.

Francoske rogljičke bi si kupila,
mika me, da bi še koga povabila.

Francoski jezik bi se naučila,
mika me, da bi francosko govorila.

Pia Nemec

ZDRAVJE

Naj bo sadje ali zelenjava,
le da prebava bo ta prava.
Ali s kolesom se potiš,
ali pa s sprehodom
kalorije izgubiš.

Hrana pomembna je za zdravje,
sladkarije pa posebno so poglavje.
Vitamini in minerali so se poigrali,
kri po žilah v naše srce z veseljem
pognali.

Pia Nemec

KAKO SO BUTALCI PREMAGALI COVID-19

V Butale je prišla bolezen. Butalci so mislili, da je kriv masten gnoj. V njega so
vlivali nafto, zdravila in tresli razno gnilo hrano. Župan je ugotovil, da je krivo nekaj
drugega. Prav je imel. Krivi so bili Kitajcebutalci. Živeli so tik ob meji s Trapalci.
Vsi Butalci so bili prestrašeni.
Nekega dne je župan rekel, da jim bo napovedal vojno. Večina se jih je strinjala.
Dolgo časa so trenirali, ampak Kitajcebutalci so bili boljši. Vse so odpeljali v svoj
zapor. Butalci so jim rekli, da morajo uničiti virus, sicer bodo vsi umrli. Strinjali so
se in naredili načrt.
V Butalah so se nastavili virusu, da bi ga prijeli. Bili so opremljeni. Dolgo časa so
se vojskovali. Približno 363 dni in 48 ur. Streljali so z avionov, orožje so prevažali
s tovornimi vozili in tovornjaki. Nato pa so ga le dobili. Privezali so ga z lisicami in
vrvmi okoli trupa. Zraven njega pa je hodilo 200 vojakov, saj niso želeli, da bi jim
ušel. Ko so ga pripeljali v zapor, mu je policaj rekel, da bo v zaporu 500 let in 500
dni, saj je ubil 70 000 ljudi in usmrtil 30 000 žensk.
Od zdaj naprej so Butalci živeli srečno in neumno do konca svojih trapastih dni.

Tai Kovač

MATIJA JE UGRABLJEN

Na naši šoli se je zgodilo nekaj čudnega. Ugrabili so Matijo.
Zjutraj sem šel v šolo. Malo pred poukom je šel Matija na WC, a do pouka ga ni
bilo. Učiteljica je vprašala, kdo bi lahko bil detektiv, da bi rešil to zadevo. Javila
sva se midva z Maticem. Učiteljica nama je dala vse potrebne stvari, ki jih
potrebujejo detektivi. Kot že vemo, storilec vedno pusti kakšno sled, zato bo
iskanje lažje.

Z Maticem sva se zavedala, da je vse odvisno od naju. Ko sva se pripravila, sva
odšla na pot. Pogledala sva čisto vse razrede. Nikjer ga ni bilo. Nato sva šla še v
tajništvo, saj sva mislila, da se pogovarja z ravnateljico. Tajnico sva vprašala, kje
je ravnateljica. Rekla je, da ima opravke. S čudnim obrazom naju je gledala, saj
sva izgledala kot prava detektiva. Ko sva zapustila tajništvo, sva opazila nekaj
čudnega. V tajništvu ni bilo ravnateljice, ki dela za računalnikom. Ni bilo ne

ravnateljice in ne Matije. Pomislila sva, da je ravnateljica ugrabila Matijo! Vedela
sva, da je to kaznivo. Nato se je Matic spomnil, da ima šola še podstrešje in klet.
Najprej so bila na vrsti vrata od podstrešja. Tam ni bilo žive duše. Nato sva se
odpravila proti kleti. Vrata so bila zaklenjena. Na srečo nama je dal Sergej majhen
žepni nož, da sva lahko prišla noter. Bilo je zelo temno. Imel sem dve svetilki, zato
sem dal eno mojemu pomočniku Maticu. Od nekod sva slišala krik na pomoč.
Glasovi so govorili, naj bo tiho. Šla sva gledat, kdo je. Videla sva Matijo in
ravnateljico. Vprašala sva jo, zakaj ga je ugrabila. Rekla je, da teka po šoli, po
stopnicah pa skače kot na motokrosu. Že kakih 30-krat mu je rekla, naj neha teči,
on pa ji trdi, da ima vedno toliko energije, da jo mora porabiti v šoli. Rekla sva ji,
da tega ne more preprečiti. Ona nama je odgovorila, da se je že 15-krat zaletel v

njo.
Po dolgi debati je ravnateljica popustila in zapustila klet. Ostali smo sami, čez
nekaj časa pa smo slišali klik. Vrata so zaklenjena! Ko sem skušal odkleniti vrata,
sem se spomnil, da sem žepni nož pustil zunaj pred vrati. Ko smo nekaj časa
hodili po kleti misleč, da bomo našli izhod, smo našli trezor. Pa še to po naključju.

Vedeli smo, da je tu ravnateljica shranjevala naropan denar. Nenadoma pa se za
nami prikaže Žan. On je imel ključe in nas rešil. Ko smo vsi prišli ven, so nas zelo
bolele oči. Ko smo prišli do razreda, smo povedali, kaj se je zgodilo.
Po nekaj dnevih so ravnateljico poslali v zapor. Nekdanji ravnatelj, zdaj učitelj, je
predlagal, da bi si naropan denar pravično razdelili. Potem smo vsi zadovoljni
odšli domov.
Nikoli si nisem mislil, da se lahko zgodi kaj takšnega. Bilo je zelo razburljivo, a na
začetku zelo zaskrbljujoče. Upam, da se kaj takšnega ne bo nikoli več zgodilo.
Zdaj pa veseli Matija vedno skače in teka po šoli.

Tai Kovač

NAROBE ŠOLA SKRIVNOSTNO NEBO

Narobe šola je, Skrivnostno nebo
če lahko učenci spijo do pol desete. ponoči žari,

Takrat se zbudijo odeto v tisoče majhnih luči.
in se čisto počasi uredijo.
Ko utrinek po nebu beži,
Narobe šola je takrat, me zgrabi želja in
ko učitelji gredo v kot stat. želim si oditi.
Učenci jih v kotu pustijo,
ker se jim prav nič ne smilijo. V Pariz bi rada odšla
in tam nekaj časa ostala.
Učenec gre domov, ko se mu zazdi,
učitelja pa v šoli pusti. Sanj mi ne morejo vzeti!
Le kje ta šola stoji? Čeprav sem majhna,
Kjer svet se narobe vrti.
moram še veliko doseči.
Ana Tisa Šumak
Neža Murkovič

ČAS ZMEŠNJAVE

Težki časi …
Res je prava zmeda,
korona vsakemu preseda.

Zjutraj ne grem v šolo,
ampak pred ekran,

tam skoraj sem ves dan.

Korono s cepivom bomo pregnali,
za večno jo s sveta poslali,
znanstvenikom se zahvalili.

Neža Murkovič

KAKO SO BUTALCI PREMAGALI COVID-19

Nekoč je eden od Butalcev šel na Kitajsko. Od tam je prinesel neznano bolezen.
Ko je prišel nazaj v mesto Butalcev, je začel kašljati. Šel je v svojo hišo in počival.
Ker je zelo kašljal, je šel k zdravniku. Tam so ga testirali, saj so se bali, da je
zbolel za boleznijo, ki so se je strašno bali in se imenuje pamet.
Po dolgotrajnih raziskavah so pogledali rezultat. Pokazal je, da je pozitiven na
covid-19. Nobeden od zdravnikov niti meščanov ni vedel, kakšna bolezen je to.
Nato so zdravniki odkrivali tableto, ki bi uničila virus.
Tableto so naredili iz čilija, popra in malo vina. Okuženec je ozdravel in Butalci so
živeli srečno do konca svojih dni.

Sergej Semenič

MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ
MARLIE

Je srednji pes, črnobel,
je pravi grizli ponorel.
Moj bratec ga vleče za rep,
pes pa stoji, kot da ga nič ne boli.

Velikokrat nas razjezi,

da nam spet pobegne brez stvari.
Soseda nam ga privleče in reče:
»Saj se zgodi.«

Ta pes nam pa pobegne tako, KO SE SVET SPREMENI
da preskoči trimetrsko ograjo.
Zato smo mu kupili vrvico, Pred davnimi časi
da nam ne pobegne. v razredu skupaj smo tiščali,

Marlie pa vrvico pregrizne in spet gre. zdaj narazen sedimo
Mama se spet razjezi in se ničesar ne veselimo.
in na nas kriči: »Lovite psa!«
Vsi ga imamo že vrh sveta. Po televiziji pravila govorijo,
pa se na koncu tega ne držijo.
Sestro res zelo jezi,
da pes na kavču spi. Straši pred ekranom visijo,
Ko pride sestrična, dnevnim spremembam ne sledijo.
na vsa pravila pozabi,
v njo skače in grize. Ko korona bo odšla,
bo vsa dežela mirnejša.
A na koncu se vse lepo uredi, Starši bodo mirno službo nadaljevali,
ker boljšega prijatelja v življenju ni. otroci se s prijatelji igrali.

Maja Ana Pretner Klara Polanec

MALA NIKA

Naša mala Nika
je majhna kakor pika.
Sama v tišini sedi
in se nikoli ne smeji.

Rada se z živalmi igra,
ampak tega ni še nikomur zaupala.
Mama ji ves čas govori,
naj se že vendar nasmeji!

Nekega dne ji kužek v šolo sledi
in jo s tem zelo razveseli!
Tistega dne, naša mala Nika,
zrasla je v neskončnost velika!

Ana Tisa Šumak

MOJ NAROBE DOM
Pri nas zmešnjava se je zgodila,

odkar v hišo kača je vstopila.
Vsi kričimo in se jezimo,

opice v kopalnico nas ne spustijo.

V kuhinji ribe se igrajo,
psi nikomur spalnice ne dajo.

Mačka cigareto je prižgala,
vsa hiša se okajeno je smejala.

Včasih se mi zdi,
da tukaj dom moj ni.
Živali zabavo so si naredile,
kot tujce pred vrati nas pustile.

Pia Nemec





ŠESTOŠOLSKA UČITELJIČINA ŠESTOŠOLSKA

Šestošolci, to smo mi, Ko v knjižnici sedim,
pridni in veseli, na stolu ravnotežje lovim,
včasih tudi nagajivi. saj v sosednji učilnici
je kot v mučilnici.
Včasih ušpičimo bedarije, Cviljenje, lovljenje in še kaj,
a to je le za hec. v 6. razredu pravi je direndaj!
Pred poukom smo nemirni, Že s ključi k vratom hitim,
včasih tudi preglasni. ko v faco skoraj barvico dobim –
Ko pa začne se pouk, naenkrat vse obnemi,
vsi se skrijemo. tudi krivec od strahu otrdi!
Ko pa konec je pouka, Spet predaleč so šli
vsi bežimo iz razreda. in na oliko pozabili prav vsi!

Naš razrednik Alan je, Karmen Rauter
on besen je zelo.

Ko se bliža konec šole,
vsi pozabimo na učenje.

Punc je več kot dečkov,
a to ni najbolj smešno.

Pomembno je,
da prijatelji smo vsi!

Gal Lipovec

MOJA NAJVEČJA ŽELJA NAJBOLJ SOVRAŽIM, KO …

Moja največja želja Najbolj sovražim,
se ne bo nikoli izpolnila. ko Nigel joče.
Da ne bi nikoli pila piva
in da bi za vedno ostala živa. Najbolj sovražim,
ko mama sitna je.
Moja največja želja
se ne bo nikoli več izpolnila, Najbolj sovražim,
ker smo se z mamo preselili ko učiteljica mi na WC ne pusti.
in se od atija poslovili.
Samo nič ni tako hudo
Na žalost, na srečo, kot babica, ki zaradi moje vragolije
več želja imam znori.
in zdaj vam jih
v zaupanje dam. Nevio Feuš

Mojca Ivanuša

POMLAD SANJSKE POČITNICE

Ko žarek sonca posveti Kaj so sanjske počitnice? Morje.
v najtemnejši gozd, Kaj so sanjske počitnice? Sonce.
glas ptičkov odmeva po celi dolini.
Še kukavica se oglasi, Ko oče zakriči »MORJE«,
škrjanček zapoje, takoj pakirati začnem.
se vrabci oglasijo – Sestra Anina se jezi –
To pravi je koncert. le kam si dala majico mi ti?
Moj brat ne sliši sploh,
Zunaj jablane cvetijo, saj spet za računalnikom sedi.
čebelice brenčijo. Ata za volan sede,
Glej tulipan se je odprl! nam zatrobi
Ko sprehajam se po travniku, in vsi smo že v avtu.
metuljev še in še opazim,
rož in zelenih dreves, Med vožnjo malo zadremam
pa kukavico v krošnjah visokih in že smo tam.
zaslišim.
Ata reče »čofa čofa«
Lana Kolarič in vsi že delamo čopa čopa.

Zoja Šumak

NA MORJE KO BOM VELIK …

Počitnice so tu, Ko bom velik,
a morje je še daleč, bom junak,
prijatelji so z mano, vse bom rešil in bom bogat.
veselo se imamo.
Ko je zima, veter piha,
Že julij je, proti vetru jaz letim.
morje se bliža,
veselo kovčke pakiramo Ko pa veter sploh ne piha,
in se zabavamo. mlin na Muri več ne dela.

Ata za volanom sedi, Jaz junak šel bom tja
a mama mu teži. in bom pihnil do neba,
da mlin na Muri delal bo
Na morju se izkrcamo, in vse v redu bo.
že med ribicami plavamo.
Gal Lipovec
Petra Marinič
PTIČEK
ONA
Ptiček je pel, ptiček je plesal,
Zakaj bi jokala, pel je na glas, da slišalo se je.
če z njo veselim se lahko? Pel je pesmico, pesmico svojo,
Ko sem ob njej, da pred nastopom povadil še bo jo.
žalostne misli švignejo stran. Ko pa prišli so, prišli so prijatelji,
Stoji mi ob strani, ker poslušali bi ga radi,
zaupam ji lahko, vsi ga čakajo, a ga ni,
me potolaži, ko mi je hudo. vsi ga iščejo, a ga ni!
Skupaj sva eno, Ko pa prišel je, se skrival ni,
navezali sva se, a nastopal pa ne bi!
tako bo ostalo,
drugače ne gre. Ellis Bek
Drugega ne potrebujem –
samo prijateljico!

Tiana Petar

SKRITA ŽELJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA

Rada ga imam. S prijateljico vedno skupaj sva
On tega ne ve. in vedno nekaj ustvarjava.

Ko me pogleda, Sliši se naju,
zardim in metuljčke v trebuhu dobim. kot da v norišnici sva.
Ko v šolo hitim, Dereva se in kričiva,
na njega pomislim. ko pajka vidiva.
V šoli je brez veze,
Zaupam ji vse.
na njega pomislim. Ko hudo mi je,
z veseljem si pomagava.
Mine par sekund, Vedno nekaj spečeva
z glavo sem drugje. in kakšno veselo rečeva.

Misli na njega Ana Brumnik

kar stopijo me.
Ko zvonec zazvoni,

na kosilo odhitim,
tam prijateljica reče mi:
»Spet si sanjala o njem!«

Tiana Petar MOJ HOBI

ŽELJA MOJE PRIJATELJICE Vsako sredo na trening odhitim,
se hitro ogrejem,
Moja največja želja je, na drogu zavrtim.
da bi pogledal me
in rekel ljubim te. Fajermen, ptička, krucifiks navzdol,
trenerki Mateji se že zvrti
Vedno ko zagledam ga, in usede se na stol.
zastane mi dih
in lička hitro rdeča dobim. S trenerko vedno nekaj novega
poskušava,
Ko zaprem oči, vsi držijo se za glavo joj joj joj,
ga vidim, pazi, da ne bo rom pom pom.
vedno bolj pomemben mi je.
Ko z bestiko skupaj sva, Vsa vesela s treninga odhitim
sanjam o njem. in že čakam,
da se drugo sredo spet zavrtim.

Ana Brumnik Ana Brumnik

ŠE UGANKI Naravi škoduje,
a to ga ne gane,
Na dveh nogah stoji, govori ganejo ga mobilne naprave.
in vsako jutro delat hiti.
Tiana Petar, Kian Kosec, Zoja Pihlar,
Jan Križan, Ana Brumnik, Kaja Hana Murekar Novak
Jesenik, Mojca Ivanuša

MOJE SANJSKE POČITNICE

Moje sanjske počitnice so se zgodile za prvomajske počitnice. Bila je sreda.
Zbudili smo se ob 6.00 in odšli nekje ob 7.00. Vseh 6–7 ur vožnje s tečnim
bratcem, mamo, atijem in teto se je splačalo, saj smo prispeli v Benetke oz. Italijo.
Ko smo prispeli, smo parkirali avto v garažno hišo hotela, v katerem smo bili in
nato odšli na železniško postajo. Vkrcali smo se na vlak in se dobrih pet minut
peljali v Benetke in moram povedati, da so me Benetke zelo razočarale, saj so
bolj umazane, kot sem si predstavljala. No, in tam smo šli skozi, ne vem koliko
ulic, ki so kot labirint, vsak ovinek, ki ga narediš, ima najmanj 10 trgovin in 5–7

restavracij. Tam sem si kupila tudi majico, ki je celo narejena v Italiji in ne na
Kitajskem. Šli smo jest v neko restavracijo in prvič sem jedla pico, ki jo je spekel
Italijan. Moram reči, da je bila kot normalna pica. Potem smo šli na glavni trg, ki je
bil poln razvajenih golobov. Odpravili smo se v kavarno in plačali kar 108 € in ata,
ki ni sešteval denarja, je dal vsega skupaj 120 €. Nato smo se vrnili v hotel, za
katerega lahko rečem, da je bil lep. Ko smo šli spat, je bilo tako vroče, a smo
vseeno utrujeni zaspali. Naslednji dan smo vzeli stvari in odšli na letališče. Tam
smo imeli zajtrk. Nato smo se vkrcali na letalo. Leteli smo približno eno uro in 40
minut, ko smo prispeli v Španijo. Tam se šele začnejo počitnice in zabava. Najprej
smo odšli do avta, ki smo ga imeli rezerviranega. Vozili smo se približno eno uro.
Končno smo prispeli v apartma, ki je bil res lep, a bilo je zelo hladno in neka
dišava je tako smrdela, da sem jo takoj odstranila. Kasneje smo jedli zelo okusno
hrano, nato pa smo se vrnili v apartma spat. Naslednji dan smo šli v zabaviščni
park Park Aventura. Tam šele je bilo zabavno. Kje sploh naj začnem?! Tam so
različne dežele: Kitajska, Aloha oz. Havaji, Wild west oz. Divji zahod in drugi
največji roller coaster v Evropi. Moj ata in teta sta šla nanj. Pravita, da je bil res
kul! Jaz, bratec in mama smo se tudi zabavali. Bili smo na nekem okroglem čolnu
in šli smo na neko reko, kjer je bilo res hitro in res nas je metalo. Nato smo šli na

vlak, ki nas je odpeljal v kitajski del parka. Tam smo jedli nudelle, ki so meni
osebno zelo všeč. Ob koncu dneva sva s teto šli še enkrat na roller coaster in
tako se je dan končal. Naslednji dan smo odšli v Barcelono, kjer smo si ogledali
nogometni stadion, tisto znamenito cerkev, akvarij … Jedli smo seveda v
McDonaldsu (mmm!) in ko smo si vse ogledali, smo šli v apartma. Naslednji dan
je bil na žalost naš zadnji dan. Šli smo se kopat. Voda je bila mrzla, a vseeno sem
skočila vanjo. Ata je bil presenečen nad mano, no, potem se je tudi on vrgel v
vodo. Zvečer smo se najedli, stuširali in šli spat. In napočil je dan, ko smo vstali
ob 3.00 zjutraj, se odpeljali na letališče, vkrcali na letalo in adijo Španija (kako
žalostno). Čez eno uro in 40 minut smo bili spet v Italiji. Šli smo po avto in spet je
sledilo 6–7 ur vožnje s tečnim bratcem, mamo, atijem in teto, ko smo končno bili

doma.

Hana Murekar Novak

MOJ HIŠNI LJUBLJENČEK
Moj hišni ljubljenček je poreden, ker se zaletava v vrata in grize. Najhuje pa je, ko
nam skače v rit. Imam ga zelo rad, ker je samo do mene prijazen. Star je 11 let in
je še vedno zelo igriv. Ko sem bil star eno leto, so ga pripeljali domov. Bil je mala
kepica in je imel zelo gosto dlako. Ime mu je Maki. Je kratkodlaka britanka. Mački
so mi zelo všeč. Najraje pa imam Makija. Babica ga nima najbolj rada, ker ji s
police meče rože. Dedku pa gre na živce, ker se dere in mijavka.

Kian Kosec

ČE BI BIL MILIJONAR …
Če bi bil milijonar, bi imel veliko hišo, drage avte, jahte, letala …, ne bi me skrbelo
za nič na svetu, vse bi si lahko privoščil. Šel bi lahko po celem svetu in ne bi me
skrbelo za denar. Ampak če bi le sedel in gledal televizijo dan in noč, bi mi bil
dolgčas, zato bi denar zapravil za potovanja. Če bi bil milijonar, bi bilo življenje
lepo. Mogoče bi si kupil otok, velike stolpnice, račun za vodo in elektriko bi plačal
vnaprej. To bi bilo življenje. Hoditi po dubajski plaži in prepotovati Švedsko. Odprl
bi svoje podjetje in tako zaslužil še več denarja. Edino v Las Vegas ne bi šel, ker
nočem izgubiti preveč denarja. Vse bi bilo dobro, dokler ne bi zapravil preveč
svojega denarja. Če bi ga zapravil, bi se moj raj namreč končal.

Nik Petrovič