Studencek 2022

Tukaj je bila še Alina,
ki je imela čelo metrskega pingvina.

Doma traktor ima,
a upravljati ga ne zna.

Jaka rad ma čokolino,
a športna vzgoja ne gre mu fino.
Rad bi imel nekega John Deera,
vendar ne spije niti enega pira.

Potem smo imeli še Aneja,
mlehave je bija tak kak veja,

z drugimi se krega
zaradi traktora Fendta.

Laura žalostno sedi,
a ko gre pred tablo se smeji.

Za ocene ni ji mar,
včasih nadležna je kot komar.

Janica vedno za prepisati da,
učiti se dobro zna.
Doma konje ima
in jahati dobro zna.

Tia, ki doma travo kosi,
pa v šoli mirno sedi.
Matematika ji leži,
a angleščina ji ne diši.

Ariana rada v hiši spi,
a na žur vselej hiti,
v šoli se dosti smeji,

pa učitelje samo gledi.

Aljaž, ki suh kot ražnjič je,
pa v šoli zmerja vse.

Športna res mu dobro gre,
a matematika niti ne.

Sandi res pravi je ded,
a v šoli ne ve,
kaj pomeni red.
Zelo hitro beži,
tudi če miži.

Tukaj je še Tai,
ki misli, da je kot zmaj.

Kickbox trenira
in se nič ne obira.

Tisti velik blond tip
bil je Jan, zelo zvit.
Hitro dobil je kakšno diklino
in za delo poprijel je fino.

Nazadnje tu je še Sara,
ki imela nemščino je rada,
bila je glavna pri projektih,
vendar ne pri moških zadetkih.

Aljaž Vogrinec, Sara Kustec, Izabel Balažič

Ko bom velik Anej, čez 10 ali 15 let,
električar bom od glave do pet,
a v sanjah imel bom ogromno kmetijo,
zato kupil celo bom Prlekijo
in živalice krmil fino.
Posejal bom celo njivo,
da priloge dovolj bo za zimo.
Šolanja ne bo veliko,
ker grem v ptujsko ligo.
Diklin bo veliko,
a ujeti katero bo zanimivo.
Za konec povedal vam bi –
pot izbirajte sami!

Anej Rakuša, Tai Zuzzi

PREBRALI SMO KNJIGO KIT NA PLAŽI IN PISALI RAZMIŠLJANJE NA TEMO
TUDI SAM SEM KIT, KI IŠČE SVOJO POT.

Sem Laura in tudi jaz bi včasih rada pobegnila od doma. V šoli imam težave samo
z učenjem. Težje razumem stvari in težko se skoncentriram pri učenju. S prijatelji
nimam ravno težav. Z dvema puncama se zelo razumemo. Ena pa je zame še
bolj posebna, saj mi vedno stoji ob strani kot nihče drug. Zaupam ji lahko vse, kar
mi leži na duši. Vedno da dober nasvet, ki mi tudi vedno koristi. Doma pa imamo
razne težave. Starša sta se ločila, ko sem imela 5 let. Po ločitvi sem večino časa
bila z očetom. No, zdaj pa se je vse spremenilo. Z očetom nimava stikov, zato
sem vedno pri mami. Pred kratkim se je ločila z moškim, s katerim sta bila skupaj
9 let. Zaradi tega je pod velikim stresom in se velikokrat skregava. Ne prenesem
kričanja ter kreganja zaradi njene prejšnje zveze. Zato bi velikokrat rada zbežala
stran. Nekam, kjer daleč naokrog ni nikogar, bila bi sama, bila bi tišina. Pa gremo
nazaj na šolo. Najbolje mi gre pri likovni, saj je najbolj enostavna. Matematika in
fizika na drugi strani pa mi ne gresta niti malo. Ne razumem računov, ne vidim
logike v tem. Kemija in biologija nista tako težki, če ponovim, mi kar gresta. Pri
športu zadnje čase zelo uživam. Igramo namreč košarko, ki je do zdaj nikoli nisem
marala, a zdaj mi je zelo všeč. Uživam v tem, kako gre žoga sem in tja, nato pa v
koš. Slovenščina mi pri določenih snoveh kar gre. Včasih pa tudi ne. Nemščine ne
maram, ne vidim smisla v tem jeziku. Angleščina pa je super, sicer vsega ne
obvladam, ampak kot jezik mi je zelo pri srcu. Vse, kar se največkrat vprašam, je,
zakaj sploh obstaja šola.

Laura Činč

Tudi sama sem kit, ki išče pravo pot v svojem življenju. Naj povem, da imam
veliko težav, ki jih velikokrat uspešno rešim šele takrat, ko nekomu težavo

zaupam, se o njej skupaj z osebo pogovorim in tako razmislim, kaj naj storim, da
težavo odpravim. O težavah zaupam predvsem svoji mrzli sestrični Urški, ki mi

stoji ob strani, ko jo potrebujem. Z njo se lahko odkrito pogovorim o veliko stvareh,
ki me morijo. Največkrat so to stvari o prijateljstvu ali ljubezni. Nekatere stvari, ki
se tičejo tudi staršev, povem očetu in mami. Velikokrat zaupam tudi babici, saj
imam občutek, da me zelo razume. Določene težave moram rešiti pa sama. Po
navadi sem zelo izčrpana, saj mi ni vseeno za moje težave, ker se zavedam, da
jih bom morala odpraviti. Pred nekaj časa sem se veliko prepirala z eno prijateljico
z druge šole. To mi ni bilo prijetno, zato sem imela slabo vest in bila sem žalostna.
Sčasoma sta starša opazila mojo slabo voljo in me vprašala, kaj je narobe.

Povedala sem jima vse, kar me je morilo in smo se o tem pogovorili. Povedala sta

mi, da smo samo otroci in hitro kdo komu kaj zameri, zato med nami hitro pride do

sporov. Ko sem nekomu povedala, kaj je narobe, zakaj sem bila slabe volje, sem
se počutila bolj lagodno, saj sem dala vse s sebe, kar me je morilo. Sprejeli smo,

tako jaz kot tudi drugi, da smo konec koncev le otroci, kjer hitro pride do sporov, ki
jih lahko s skupnimi močmi rešimo. Menim pa, da sem se v zadnjem času zelo
vključila v družbo prijateljev iz drugih okoliških, bližnjih šol, kar mi je postalo res
zelo všeč.

Alina Škrlec

Pisati o drugih je enostavno, a napisati nekaj o sebi je vedno težko. Vsak vedno
išče svojo pot in v tem besedilu jo bom skušala najti sama.

V družini smo trije otroci. Jaz sem srednja. Najstarejši je brat Martin, najmlajša pa
sestra Kristina. Že od majhnega smo se veliko zabavali in družili. Ne predstavljam
si, da bi bila sama, sploh ne bi imela kaj početi. Če se nismo kregali, smo se imeli
radi in obratno. Še zdaj se s sestro spomniva, kakšne igre smo se igrali ali kako
smo na vožnjah kričali in nas je mama vedno opozarjala, da naj smo tiho, saj ni
lahko voziti v hrupu. Spomnim se, da smo se doma veliko kregali, še posebej jaz
in sestra, ki me je vedno zatožila mami ter sem na koncu bila jaz vsega kriva. To

mi nikoli ni bilo prav, zato sem mami velikokrat povedala, da vedno sestro brani,
kot da mene nima rada ter me vedno okrivi. Včasih si še sedaj to mislim, a vem,

da to ni res. S Kristino sva spoznali skupne prijatelje, ki so naju povezali. Od
takrat se zelo dobro razumeva in si zaupava. Tudi pri učenju si veliko pomagava.

Nikoli si nisem mislila, da se bova tako razumeli ter da bo ona mene spodbujala

pri konjih in jaz njo pri twirlingu. Vedno me spravi v dobro voljo in me nasmeje v
težkih časih. Včasih jo naženem iz sobe, saj se skušam v miru učiti, ampak
zvečer mi prav pride kakšen pogovor z njo, saj si deliva sobo. Tako nama nikoli ni
dolgčas. Za razliko od sestre se z bratom manj razumem, saj nimava skupnih
prijateljev in si pri učenju ne pomagava veliko. Včasih ga vprašam kaj o snovi v
prejšnjih razredih ali o seminarskih nalogah, saj mi tudi zna veliko povedati.

Njemu raje zaupam kot sestri, saj vem, da ne bo nikomur povedal. Z mamo in
očetom sem v dobrem odnosu. Večino časa preživim z mamo, saj imava skupen
šport in hobi. To so konji. Že od malega me uči o konjih, jih skupaj trenirava ter
vzdržujeva. Mami tudi raje zaupam in ji povem vse, kar me muči, saj me ona
najbolj razume in mi vedno stoji ob strani. Mama tudi najbolj ve, ko me kaj muči in
mi ne gre najboljše. Velikokrat jo tudi zanima, kako je v šoli in me po šoli vedno
pokliče ter me vpraša, kako je bilo. Včasih pa je tudi naporna, saj se hitro razjezi
in takrat ne popusti. Z očetom si nisem tako blizu kot z mamo, saj nimava skupnih
interesov. Tudi za šolo me redko kdaj vpraša, razen če ga jaz potrebujem in ga
vprašam kaj za šolo. Vedno povem kaj o ocenah, ampak sta starša že vajena
mojega uspeha. Z družino veliko hodimo na Gorenjsko, kjer imamo sorodnike, s

katerimi se zelo dobro razumemo in skupaj hodimo na morje. Poleti veliko hodimo
po kasaških dirkah, kar je nekaj najlepšega in najboljšega. V zimskem času, ko ni
dirk, pa smo veliko pri babici na Hrvaškem ter pri sorodnikih na Gorenjskem.

V šoli nisem, da bi rekla, priljubljena, znana sem po odličnem uspehu v vseh
razredih. S sošolci se kar dobro razumemo in si tudi med sabo pomagamo. Z
nobenim od njih si nisem zelo blizu, a sem vesela, da smo sošolci in se bomo
kasneje tudi tako spominjali naših traparij. V razredu imamo tudi par
»posebnežev«, kot so na primer sošolec Rok, ki je znan po iskanju pozornosti.
Res pa je, da nas zna nasmejati in vsak dan povedati novo šalo, ve pa tudi
učitelje provocirati. Tudi Aljaž je včasih tak in do 8. razreda je bil vpleten v veliko
sporov, a se je v devetem razredu spremenil. Konec koncev pa smo vsi različni,
vsi imamo svoje cilje, svoje želje. Kot razred se trudimo si biti dobri in povezani ter
da še zadnji deveti razred zdržimo skupaj, potem pa gremo vsak svojo pot.
Menim, da si nas večina že želi iti v srednjo šolo. Jaz se že iskreno veselim
srednje šole, saj bom spoznala nove prijatelje, bom zamenjala okolje in začela

novo poglavje v knjigi Življenje. Šola mi je že od malih nog šla kot po maslu, saj
sem se znala učiti in si narediti načrt. Mislim pa, da so že v osnovni šoli učitelji
ugotovili, da sem pridna in delovna učenka ter se vedno potrudim po svojih
najboljših močeh. Moj najljubši predmet je vedno bila likovna, kot tudi večini v

razredu. Rada pa imam tudi matematiko in fiziko, saj hitro dojamem in razumem
stvari. Ob zanimivih temah pa se tudi rada kaj novega naučim. V šoli sem tiha in
zadržana, ampak pri pouku vedno poslušam. S fanti se zelo dobro razumem in jim
rada tudi kdaj pomagam, če jim karkoli ne gre. Pri dekletih pa me moti, da smo

vedno kot dve ekipi in se nikoli ne ujamemo kot skupina. Ampak se s tem veliko
ne obremenjujem, saj se bliža konec šolskega leta, ko se bomo razšli. Tudi sama
sem na začetku šolskega leta občutila odrivanje in samoto v razredu, ki se je
potem s pogovorom skrila. Le ko si deležen nečesa takega, dojameš, kaj to sploh
pomeni. Seveda tega nikomur ne želim. Pogrešala bom osnovno šolo, saj je manj
stresa in učenja, ampak se veselim nadaljevanja in novih ciljev ter izzivov. Svojo
pot bom nadaljevala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer. Veseli me smer
matematike, zato razmišljam tudi v to smer. Drugače pa imam še vse poti odprte.
Pomembno je, da zaključim šolanje, kar je eden od mojih ciljev. Vem, da se bom
morala truditi, ampak to je nekaj od in za življenje.
Prosti čas največ posvetim konjem in prijateljem. Kar nekaj pa tudi učenju, saj
tako pridobivam učne navade za srednjo šolo. V zimskem času, ko je hitro noč in
so deževni dnevi, ki mi dajejo negativno energijo, pa prosti čas najraje preživim s
sestro in si skupaj ogledava kakšen film. V kolikor pa je možno, pa najraje prosti
čas preživim s prijatelji v Veržeju, kjer vsakokrat izvajamo nove traparije. Z njimi
čas vedno prehitro mine. Pomladi se vedno bolj veselim, saj se dnevi počasi
daljšajo, začne se nova kasaška sezona in z njo tudi pričetek priprav konj za
dirke. Takrat s prijateljicami vedno odštevamo dneve do pričetka prvih dirk. Konji
mi pomenijo veliko v življenju. Vedno pravim, da tudi če bosta srednja šola in
študij naporna, bom v vsakem primeru imela tekmovalnega konja, saj se s treningi
vedno sprostim in si zbistrim misli. Ne predstavljam si življenja brez konjev in dirk.
Ne vem, katere interese bi imela, če tega ne bi bilo. Veseli me, ko pridem v
Ljutomer na hipodrom in srečam ljudi, ki se s tem športom ukvarjajo že dolgo
časa. Ti mi vedno povedo kakšno novo zgodbo ali mi dajo kak nasvet, me
nasmejijo s šalami in razveselijo z dobrimi novicami. Še posebej me pa vsakokrat
razveseli moj mentor in trener, ki že dolgo časa vozi konje in ima izkušnje. Poleg
tega, kar me je naučila mama, on še samo izpopolnjuje. Rada ga vprašam za

nasvete, kar pa je najbolj pomembno, vedno pride nasmejan in dobre volje. Skoraj
polovico življenja vidim v tem. V prihodnje imam namen narediti tudi izpit za
vožnjo kasaških konj. Mama mi vedno pravi, naj uživam mladost, da mi kasneje
ne bo žal, saj smo zdravi in imamo vse, kar si želimo. Lahko smo hvaležni za to.

Tako se s prijateljicami velikokrat dobimo, hodimo na treninge ter se ob nedeljah

na dirkah veselimo novih uspehov s konji. Velikokrat pa se tudi kaj zalomi, kar je
pri konjih običajno. Zdravega in izjemno hitrega konja je težko dobiti, a to je šport.
V kasaštvu si lahko hitro na vrhu in hitro na tleh, to je dejstvo. Ampak vedno
vztrajaš in iščeš pot do svojih sanj ter želja. Če veš, kaj hočeš, imaš cilj, si to res
želiš, potem te nič ne more zaustaviti. Vse je v naših glavah, vsi smo sposobni
izpolniti naše cilje, a sta potrebna tudi trud in trdo delo.

V prihodnosti želim končati šolanje, napredovati in uspeti v kasaškem športu ter

življenje izkoristiti za čim več novih izzivov.

Janica Nushol

PREBRALI SMO KNJIGO DESE MUCK – LAŽNIVA SUZI IN RAZMIŠLJALI O

LAGANJU.

V primerjavi s književno junakinjo Suzi še nikdar nisem lagal, kot je ona o svojih
starših, hiši … Ko sem bil mlajši, sem pogosto lagal, da bi bil bolj kul. Ampak sem
čez leta ugotovil, da z laganjem ne bom prišel daleč in sem nehal lagati. O
puncah pa nisem lagal, ker se mi to zdi brez veze in nesmiselno. O starših pa mi
je nesmiselno lagati, ker so ti to pač lastni starši in o njih ne bi smel lagati. In
lagati tudi ni dobro, saj se bo slej ko prej izvedela resnica, nihče te ne bo maral in
te bodo imeli za norca, ne bodo ti več zaupali, ker samo lažeš. In laganje nasploh
ni dobro, ker z laganjem ne boš prišel daleč v življenju. Pravijo tudi, da v vsaki laži

je nekaj resnice. Tudi v svetu ljudje vedno manj verjamejo svojim vladarjem, saj
obljubljajo eno, delajo pa čist drugo, kot so obljubili. Posebej sedaj v teh težkih
koronačasih so ljudje okupirani z milijon informacijami, zato so zbegani in ne
vedo, kaj je laž in kaj je resnica. Žalostno je to, da ljudje več ne vedo, komu lahko

zaupajo in komu ne. Vsak pripoveduje svojo zgodbo, prirejeno tako, da bo dobra

za njega, za ostale pa mu ni mar. Tudi jaz kot posameznik ob spremljanju
aktualnih zadev na televiziji tudi več ne vem, komu verjeti. Na srečo pa po navadi
vedno pride resnica na dan. Čeprav včasih prepozno. Zato tudi jaz verjamem v
rek »Laž ima kratke noge.«, saj če sem komu kaj lagal, je po navadi vedno prišla
resnica na dan. Največkrat sem lagal za kako oceno, da nisem povedal, potem pa
so starši v šoli vseeno izvedeli. Zato se izogibam laganju, saj nočem veljati za
lažnivca in s tem izgubiti zaupanje prijateljev in družine.

Jan Polanič

Kaj je laž? Kaj pomeni lagati? No, sama bi laž definirala kot pripomoček, da se
kakšni stvari izognemo, je ne povemo, jo obrnemo. Vsi smo že kdaj lagali. Mislim,
da ni človeka, ki še ni lagal. Laž lahko uporabimo za karkoli. Tudi jaz kdaj lažem.
Mogoče se zdi grdo, če rečem, da je laž nekaj normalnega, vendar je stvar, ki jo
ljudje pač uporabimo, da pridemo »lažje skozi«. Pri lažeh ne pride do posledic do
neke meje, ko pa je laž prevelika, pa je seveda to zelo narobe. Tudi jaz sem
enkrat močno lagala, kar sedaj obžalujem. Lagala sem o oceni. Ja, sem in tega
me sedaj več ni sram priznati, saj sedaj zelo dobro vem, kakšno napako sem
naredila. Sicer sem čez dva dneva videla, kako velika napaka je to in sem
povedala resnico, ampak vseeno, še vedno sem lagala in izgubila zaupanje, ki ga
nisem tako zlahka, kot sem ga izgubila, tudi ponovno pridobila. To ni edina laž, ki
sem jo izrekla, je pa bila največja, ki se mi je najprej zdela dobra rešitev, potem pa
sem ugotovila, da bi na »dolgi rok« to bila res polomija oz. kot se je zgodilo izguba
zaupanja in meni tokrat najljubšega telefona. Najprej sem bila jezna, potem
užaljena, vendar sčasoma in tudi sedaj vidim, da je bila napaka moja in je ne bom
tako hitro rešila. Sama sedaj mislim, da je vseeno boljše povedati po resnici in
najti druge rešitve, kot pa da lažemo. Tudi jaz sedaj poskušam težave reševati na
druge načine in ne z lažjo.

Sara Kustec

KDO SEM JAZ

Sem Tia Trstenjak. Stara sem 14 let. Velika sem 164 centimetrov. Imam 50
kilogramov. Imam podolgovat obraz, na katerem so pegice. Imam modre oči in
sem svetle polti. Moji dolgi kodrasti lasje so rjave barve. Obiskujem 9. razred v
osnovni šoli Janka Ribiča Cezanjevci. Moj najljubši predmet je likovna, saj veliko
ustvarjamo in to mi je všeč. Predmet, ki ga pa ne maram, pa je fizika, saj me to ne
veseli in težko se jo učim.

Živim v Vogričevcih. Živim z mamo Jasmino, ki je po poklicu prodajalka, očetom
Borisom, ki je po poklicu vodovodar in sestro Leo, ki se še šola na zdravstveni šoli
v Murski Soboti, smer kozmetični tehnik. Rojena sem 21. 6. 2007 v Murski Soboti.

Najraje nosim majico in kavbojke, saj se v tem počutim udobno. Doma sem
velikokrat v trenirki in majici. Ob posebnih priložnostih najraje oblečem obleko.
Pozimi nosim dolge hlače, pulover, bundo in šal. Poleti pa kratke hlače in pa
kratko majico. Moja najljubša obutev so superge. Ob posebnih priložnostih pa
obujem balerinke ali pa pete.

Moja najljubša jed so špageti. Ne maram pa nobene morske hrane, že ko vidim
morsko hrano, mi gre na bruhanje. Ne prenesem te hrane. Najljubša pijača, ki jo
pijem poleti, je voda, pozimi pa pijem nesladkani čaj. Ne maram pa gaziranih
pijač. Če smo na kaki veselici in je gazirana pijača, spijem samo en kozarec
gazirane pijače, pa še tega ne vedno. Moje najljubše pecivo so palačinke z
Nuttelo in smetano in pa sadna torta. Za rojstni dan mi botra vedno speče sadno
torto in njena torta je najboljša na svetu.

V prostem času grem na sprehod. Na sprehod grem vsak dan s sestro in očetom,

ko pa je doma še mama, pa se nam pridruži tudi ona. V prostem času tudi rada
preberem kako knjigo (mladinsko). Zelo rada poslušam glasbo (angleško,
redkokdaj slovensko). Rada pa se tudi družim s svojimi prijatelji, s katerimi sem
preživela počitnice. V poletnih počitnicah pa se najbolj razveselim takrat, ko grem
z družino na morje. Septembra lani smo kupili psičko, ki smo ji dali ime Aischa.
Zato se veliko igram tudi z njo.

Moje razvade so gledanje televizije ali pa visenje na telefonu in zraven jem
sladkarije.

Sama zase menim, da sem komunikativna, saj se veliko pogovarjam s svojo
družino, s prijatelji, z babico in dedkom ... V družbi mi ni nikoli problem se vključiti
v pogovor.

Starša me vidita kot iskreno, delovno, saj jima velikokrat pomagam. Mami
pomagam pri hišnih opravilih, kot so sesanje, pospravljanje, likanje, kuhanje ...
Očetu pa pomagam zunaj kositi, pometati, čistiti ... Vidita pa me tudi kot pozitivno
osebo, kar tudi sama zase lahko rečem, saj na stvari vedno gledam pozitivno, pa
tudi če mi kaj ne uspe, sem še vedno pozitivna do sebe, da sem sploh poskusila.

Sestra meni, da sem zabavna, saj jo vedno zabavam, razveselim. Moram pa
priznati, da se velikokrat tudi skregava, ampak sva si čez 5 minut že v redu in se
delava, kot da ni bilo nič. Ona je zame kot najboljša prijateljica, saj ji lahko čisto
vse povem in vem, da ona tega ne bo povedala nikomur.

Babica meni, da sem lena, kar tudi sem, saj se mi včasih res nič ne da in če me
takrat kaj prosi, si mora postoriti sama. Meni pa tudi, da sem odločna, saj če si
zadam kak cilj, bom naredila vse, da ga dosežem. Moja babica je ponosna na
moje starše, da sta me tako vzgojila. To mi pove večkrat na dan.

Dedek meni, da sem razigrana, spoštljiva, saj vsakega spoštujem in ga
sprejemam takšnega, kakršen je. Meni pa tudi, da rada pomagam, saj mu vedno
pomagam, ko me prosi za pomoč.

Sama zase pa lahko povem še to, da sem tudi zelo trmasta in sramežljiva in prav
to dvoje bi pri sebi tudi spremenila.

Tia Trstenjak

Po horoskopu sem bik in sem zelo trmasta, svojeglava, poštena, prijazna,
velikokrat nasmejim ljudi, komunikativna, saj veliko govorim, odgovorna, čustvena
in razumevajoča.

Izabel Balažič

TO SEM JAZ … ČEZ 10 ALI 15 LET

Takrat bo za menoj najboljše obdobje v življenju, najstniška leta - puberteta. Leta
brez nekih nujnih obveznosti, čeprav se nam najstnikom zdi, da imamo veliko
skrbi, in brez »saj bo že mama«, se bodo končala.

Odrasla bom.

In naenkrat bo nastopilo novo obdobje v mojem življenju, v katerem ne bo več
mame, ki bi storila vse namesto mene.

Upam, da bom do takrat že zaključila s svojim šolanjem in imela svoj poklic, v
katerem bom uživala. Če bo le možno, se želim po koncu šolanja za eno leto ali
kakor bo življenje naneslo, odpraviti na potovanje po svetu. Obožujem poletje,
zato bi prav prišli kakšni topli kraji.

Želim postati popolnoma samostojna in uspešna ženska, ki si bo kljub službi in
vsem obveznostim, ki jih bom takrat imela, uspela vzeti čas zase. In ne izgubiti
časa za svoje prijatelje ter uživanje.

Življenje nas lahko na vsakem koraku preseneti in mogoče se od tega, kar sem
zdaj napisala, ne bo nič uresničilo, a vseeno moramo vedno imeti neke cilje in
želje.

Arijana Qyteza

MOJ PROSTI ČAS

V prostem času hodim v fitnes. Za to me je navdušil moj brat Sebastjan. Hodim 5-
krat na teden, vsak dan po 2 uri. Z vlakom se vozim do fitnesa, ki je v Ljutomeru v
Šic-u. V fitnesu delam vaje, kot so bench press, squat, deadlift … V fitnes hodim
komaj 2 meseca, a z bodybuildingom se ukvarjam že 4 mesece. S tem se

ukvarjam, ker me to veseli in bi rad bil fit.

Sandi Meznarič

MLADI IN SODOBNA TEHNOLOGIJA

Svet stoji na mladih, kot bi se reklo. Dandanes je zelo popularna tehnologija,
računalniške igre, internet in vse, kar je s tem povezano. Zato je tudi veliko več
parov, ki se spoznajo prek spleta. Veliko je mladih predrznic, ki na aplikacijah
iščejo fante in so na koncu ti fantje, nekateri, tudi odrasli moški. Mladi fantje veliko
časa preživijo pred računalniki in jim je v življenju samo to pomembno. Veliko tudi
opažam in spoznavam fante, ki se preko telefona normalno in zelo veliko
pogovarjajo, ko pa se vidim z njim v živo, pa ne ve niti pozdraviti. Vedno pravim,
da si tega nihče ne zasluži, ampak tehnologija in aplikacije za komuniciranje to
povzročajo. Vedno manj je fantov, ki bi znali očarati in spoštovati svoje dekle in ne
misliti samo na sebe ter telefon. Opažam, da je vsa ta tehnologija tudi velika
droga, saj ko se je enkrat navadiš, je želiš več in več. To povzroči, da mladostniki
postanejo vse manj komunikativni in zabavni. Dekleta smo tudi veliko na
elektronskih napravah, ampak se mi zdi, da smo manj na igricah in večino časa
na družbenih omrežjih, kjer imamo veliko objav, slik ... Vse bolj se v družini
pogovarjamo, da so elektronske naprave preveč stopile v naše osebno življenje.
Mislim, da bo to res spremenilo svet, saj ga je že sedaj. Ne predstavljam si, da
prideš na zmenek in potem oba, dekle ter fant, gledata vsak v svoj telefon. Kam
smo prišli, zares ne vem. Zdaj vidiš že majhne otroke, ki držijo telefon in gledajo,
kar jim mama pripravi. Seveda, to vse je najlažje, saj tako otroke zaposliš, ampak
kaj pa njihova prihodnost, kako mislijo, da se bodo kot mladostniki znašli ali pa
takrat, ko bodo odrasli, ni vse virtualen svet, postavimo se v realnost. Mladostniki
živimo v virtualnem svetu, kjer je vse samoumevno. Včasih živimo preveč v
svojem svetu, kjer nam je vse lahko. Seveda je lahko, dokler imaš nekoga, ki skrbi
za tebe, služi denar, da ti uživaš. To je velikokrat problem, da je čim več
razvajenih otrok, ki mislijo, da lahko dobijo vse. Veliko več je lenih otrok, ki se jim
ne ljubi delati za šolo, ki mislijo, da služba ni delo. Zelo rada vidim mladostnike, ki
se odpravijo na sprehod, na nogomet, da imajo hobi in se oddaljijo od
računalnikov ter telefonov. Svet gre v svojo smer, na to kako bomo pa mi reagirali,
je pa odvisno od nas. Koliko se namreč zavedamo, kaj nam to lahko povzroči,
kako lahko vpliva na nas. Tehnologija je dandanes svet, ki pomeni, da če je
nimaš, veljaš manj.

Janica Nushol

ŽIVIJO, ŽIVLJENJE!

Sem Arijana, pišem se Qyteza. Rodila sem se v bolnišnici na Ptuju. Letos sem
bila stara 14 let. Prihajam iz okolice Ljutomera, bolj natančno živim na Stari Cesti.
Imam temno čokoladne lase, ki mi segajo do polovice hrbta. Kot majhna deklica
sem imela skodrane lase, ko pa sem vedno bolj odraščala, so se mi lasje začeli
ravnati. Moj obraz je okrogle oblike, v puberteti posut z manjšimi in večjimi
mozolji. To mi niti pod razno ni všeč, zato še zdaj toliko bolj skrbim za nego
obraza. Na obrazu imam meni osebno najlepši, poseben odtenek modre barve v
očeh. Nad zgornjo ustnico, v levem kotu, imam srednje veliko rjavo piko, ki se ji
reče materino znamenje, vsak jo takoj opazi. Sem svetlejše polti, zato se še toliko
bolj rada poleti sončim in sem zelo vesela, ko pridem z morja s tisto morsko,
poletno, temno poltjo domov. Kot majhna deklica, v manjših razredih, sem bila
vedno najvišja, višja še od fantov. To mi ni bilo všeč. Sedaj merim 167 cm in sem
vesela, saj bi lahko bila še višja.

Pozimi in v hladnejših letnih časih, ko kam grem, imam najraje oblečene dolge
modre ali črne kavbojke in najbolj mehak ter lep pulover. Ko pa sem doma, pa
sem najraje v udobni trenirki in preprosti majici. Poletje je moj najljubši letni čas,
zato sem še toliko bolj vesela, ko postajajo dnevi toplejši. Takrat si najraje
oblečem lepo in udobno obleko. Ali pa imam oblečene kavbojske kratke hlače in
zraven kakšen top ali kratko majico. Svoja oblačila najraje kupujem v trgovini, kar
mi je bilo v trenutni situaciji onemogočeno. Zato sem kupovala preko spleta.

Sem učenka OŠ Janka Ribiča Cezanjevci. Pred mano je trenutno najtežja
odločitev, ki mi bo spremenila življenje, saj hodim v 9. r. in do konca marca bom
že morala vedeti, kateri poklic bi rada opravljala vse življenje ali v katero šolo bi se
rada vpisala. Zelo veliko razmišljam o tem in sedaj sem nekako odločena za
GFML. Menim, da najstnik pri 14 letih še ni pripravljen sprejeti takšne velike
odločitve.

Živim s svojo družino, mamo in očetom ter dvema starejšima sestrama. Pred
kratkim, meseca junija, se nam je še pridružila nova članica, saj je starejša sestra
dobila hčerko, jaz pa nečakinjo. Zato še je pri nas doma toliko bolj pestro, polno
novih spominov in dogodivščin.
Obožujem živali, še posebej psa in zelo me jezi, ko se kdo grdo obnaša do njih.
Moja najljubša pasma psa je francoski buldog.

Moja najljubša hrana so testenine, obožujem jih. Zelo rada pa pojem tudi kaj
sladkega, čokolado. Od slanega pa čips. V vročih dneh najraje pijem limonado ali
kakšno osvežilno, hladno pijačo. V hladnejših dneh pa topel čaj. V prostem času
sem najraje s prijatelji. Niti približno nisem športen tip, vendar se potrudim, da
grem kdaj tudi na sprehod. Zelo rada poležavam na kavču in gledam TV ali pa
počivam na postelji in gledam kakšen dober film. Rada pogledam
romantičen/drama film. Nimam najljubšega. Včasih pa pogledam tudi filme po
resničnem dogajanju. Poslušam tudi glasbo, redko slovensko in skoraj nikoli
hrvaške.

Menim, da nisem preveč komunikativna, kar poskušam zadnje čase popraviti.

Rada poskušam tudi nove stvari in uživam v življenju.

Arijana Qyteza









OSNOVNA ŠOLA JANKA RIBIČA CEZANJEVCI

Cezanjevci, junij 2022
Glasilo: STUDENČEK

Naslovnica: Luka Zuzzi

Prispevke zbrale: Tadeja Žalar, Milena Novak, Manja Gospodarič,
Klavdija Sever, Karla Ramšak, Nataša Pušenjak, Karmen Rauter,

Mira Petek
Fotografije: zaposleni/arhiv OŠ Janka Ribiča Cezanjevci

Lektorica: Karmen Rauter
Računalniško oblikovanje: Mitja Vunderl

Tisk: I-IBIS d.o.o.

Naklada: 170 izvodov