Studencek 2022

MOJE (IZMIŠLJENO) MILIJONARSKO ŽIVLJENJE
Če bi bil milijonar, bi imel veliko hišo z dvema bazenoma, tremi fitnesi, sobo z
največjo zbirko lego kock na svetu in še. Hiša bi bila črno-bele barve in imel bi
najlepši pogled na celotno mesto. V garaži bi imel drage avte in našega
oldtimerja. Moja hiša bi od zunaj bila velika kot navadna hiša, ampak bi imel
skrivna vrata, ki bi vodila pod zemljo. Tam bi pa imel moj osebni gaming PC. Če bi
pogledal načrte moje hiše, bi bili videti tako, kot je narisano na sliki. Zraven
garaže bi imel majhno golf igrišče. V svojem bunkerju bi imel prenosni računalnik,
ki bi bil povezan s projektorjem, da bi v tisti sobi imel majhen kino za sebe in
družino. Nad garažo bi imel prostor, v katerem bi delal za službo. Delal bi od
doma in po poklicu bi bil arhitekt. Tistemu prostoru bi govoril delovna soba in tam
bi delal makete hiš. Prodajal bi jih ljudem, ki bi hoteli graditi svojo hišo. In takšno
bi bilo moje milijonarsko življenje.

Jan Križan

DETEKTIVSKA ZGODBA: IZGINILA GUINESSOVA KNJIGA REKORDOV

Leta 2018 je izšla nova Guinessova knjiga rekordov. Ta knjiga je bila takrat
največja uspešnica. V njej so bili rekordi z vsega sveta. Nekateri iz Nemčije z
rekordom za največji stol, najmanjša miza, najdaljši potop … Nekateri rekordi so
tudi iz Indije, Amerike, Avstrije, Slovenije, s Hrvaške in drugih držav. Prva knjiga,
ki je bila izdana, je vedno bila dana v muzej rekordov. A nekega jutra, ko so
varnostniki stopili v muzej, ni bilo niti ene knjige rekordov. Varnostniki so hitro
poiskali sledi, ki bi lahko izdale krivca. Vendar jih niso našli. Hitro so poklicali
gospoda, ki je napisal te knjige. A tudi z njegove strani ni bilo ne duha ne sluha,
saj se ni oglasil. Ko so ga poskušali poklicati, si slišal le: »Številka trenutno ni
dosegljiva.« Nato je varnostnik Pam odšel k avtu in se odpeljal na policijsko
postajo ter prijavil dogodek. A tam je začel takole: »Policisti, policisti! Prijaviti
moram nekaj zelo hudega!« »Povejte, kaj je hudega?!« so dejali policisti. Pravi:
»Včeraj sem na mizi pustil roza liziko in danes zjutraj je ni bilo več! Pomagajte!«
»Gospod, to pa le ni tako grozno, da bi bilo za prijavo,« pravi policist in odide v
pisarno. Medtem sta sama v muzeju ostala Pat in Mat. Med tem časom sta
ugotavljala, kdo je ukradel sladkor. No, saj tega primera nista reševala onadva.

Ta primer je ugotavljal maček Miki, detektiv v risanki za otroke. V resnici pa je bila
to najljubša risanka Pata in Mata. Pam, ko je bil še na policijski postaji, pa se je še
vedno prepiral s policistom, da je ta lizika zelo pomembna in pravi: »Policist, od
vas zahtevam, da mi liziko rešite še danes!« »Gospod, potem pa povejte, koliko je
stala ta lizika, če je tako pomembna,« pravi policist. »Ta lizika je bila zelo draga,
saj je stala celotno mojo žepnino! Stala je kar devetindevetdeset evrov! Ne, čakaj,
dvainšestdeset. Ne, tudi to ne bo držalo! Mislim, da je stala šest tisoč sedemsto
evrov. Ne, toliko je stal nov predvčerajšnjim ukraden avto,« je dejal Pam.
»Čakajte, no, čakajte gospod. Ste slučajno rekli ukraden avto?« odvrne policist. A
Pam mu odvrne: »Oh, saj to sploh ni važno, tukaj sem samo zaradi lizike, pustite
to!« »Dobro, kakor rečete gospod, vendar je zdaj malica. Nimam več časa, lahko
pa vam povem, da je zunaj stojnica in si lahko kupite lepšo liziko,« pravi policist in
odide na malico. Tam si Pam kupi liziko in odide v muzej. Tam sreča Pata in
Mata, ki čistita prazne police in poslušata Čebelice, njuno najljubšo pesem. Takrat
Pat izklopi pesem in glasno reče: »Druščina! Tukaj smo kot varnostniki tega
muzeja in naša naloga je sledeča! Najprej moramo najti vse knjige rekordov, nato
še gospoda, ki je to vse napisal. Ampak najprej gremo v kitajsko restavracijo na
kosilo, zmenjeno?« »Ja!« se oglasi Mat. »Ja!« se oglasi Pat. Varnostniki, kosilo in

potem nazaj v muzej. Ko pridejo v muzej oz. nad muzejem je pisateljevo
stanovanje. Zagledajo sledi čokolade. Sledili so sledem, ki so vodile do pisateljeve
sobe. Zagledali so pisatelja, na postelji ovitega z odejo, ki je čokolado ter zraven
bere knjige rekordov od prve do zadnje. Pisatelj je naenkrat začel govoriti: »Veste,
moji varnostniki! Toliko vseh rekordov in knjig sem že napisal in še vedno ne vem
vseh, ki sem jih napisal! Ravno zdaj sem pri zadnji, zdaj sem tudi zaključil. Fantje,
pridite malo k meni, da pogledamo kakšno risanko in se malo poveselimo.«
Varnostniki so šli k pisatelju in pogledali risanko. Knjige so odnesli v muzej in vse
je bilo odlično, dokler niso prišli policisti in vzeli Pata v svoje roke. Na glas in z
žalostnim glasom so dejali: »Gospod Pat, prišli so taki časi, ko gre veliko narobe,
a zdaj se je zgodilo nekaj zelo hudega.« »Poglejte, poglejte,« pravi Pat, a policist
mu reče: »Imamo zelo žalostno novico, da je vašo liziko zalil dež in se je stopila,
ko ste jo ponoči pustili zunaj na mizi.« Pat se je s tem sprijaznil in policiste povabil

v muzej na ogled knjig. Od takrat pa je res bilo vse v redu.

Kaja Jesenik

IZLET NA PTUJ

Zjutraj sem se zbudil in šel v šolo. Tam so že pred šolo čakali prijatelji. Dokler ni
pripeljal avtobus, smo se pogovarjali. Čez nekaj časa je prispel in smo se vkrcali.
Vozili smo se pol ure. Ko smo prispeli, smo šli po velikem klancu do gradu. Pred
gradom nas je čakal vodič. Razdelili smo se v skupine. V moji skupini smo videli
različne stare, lepe pustne maske. Tam nam je vodič povedal ime za vsako
masko. Tam, kjer so zdaj te maske, so nekdaj bili konji. Ko smo šli iz tistega
prostora, smo šli pogledat notranjost gradu. Jedilnice so zelo lepe in spalnice.
Videli smo tudi, da so nekdaj imeli zelo majhne postelje. Videli smo eno oz. več
lukenj in smo ugotavljali, zakaj so. Ugotovili smo, da so kurišča, kjer so kurili. Prišli
smo do cerkve v gradu. Bila je lepa in majhna. Ko smo prišli do tiste sobe, kjer so
igrali šah in karte, smo videli slike, pri katerih moraš za mero 1 cm x 1 cm narediti
1000 vbodov. Ko smo prišli z gradu, smo se najedli in šli v mali grad oz. knjižnico.
Bilo je ogromno knjig. Ena gospa nam je pokazala zelo staro knjigo in potem še
najmanjšo knjigo. Povedala nam je tudi eno zgodbo in šli smo še v en drug
prostor knjižnice. Tam smo morali biti čisto tiho, ker je knjižnica za odrasle. Tam
smo šli najvišje, kjer smo videli »ptujsko morje« in skoraj cel Ptuj. Odšli smo iz
knjižnice in šli na potep po Ptuju. Po poti je učiteljica Karmen videla čokoladnico in
smo se še odpravili gledat, kako ročno narediš čokolado. Poskusili smo lahko
čokolado z bučnim oljem, ki je bila zelo dobra in lepa. Poskusili smo tudi mlečno
in čokolado z visoko vsebnostjo kakava. Zahvalili smo se gospodu in odšli. Malo
smo si še ogledali Ptuj in nato šli na sladoled. Bilo mi je zelo všeč in zanimivo, še
posebej pa v čokoladnici.

Denis Stojnšek

PRESENEČENJE, DA TE KAP

Kikiriki se začne zjutraj oglašati sosedov petelin. Potem pride mami v mojo sobo
in reče: »Dobro jutro, zamujaš v šolo!« Pogledam na uro in vidim, da je ura že
7.20. Skočim iz postelje in hitro v omari poiščem oblačila. Mama reče: »Greva,«
jaz pa se še niti najedla nisem. Peljem se v šolo in razmišljam: »Nekaj sem
pozabila.« Potem potuhtam in končno se spomnim, da je moj rojstni dan. »Čudno,
da mi doma niso nič rekli,« se sprašujem v svoji glavi. Pridem v šolo. Tam ni
nobenega. Nato se preobujem in pogledam v telovadnico in naenkrat iz kotov
skočijo moji sošolci, ki zakričijo »Vse najboljše«. Presenečeno odskočim in se
vsem zahvalim. Ko pridem ob 12.20 domov, se začnem učiti. Naenkrat mami
vzklikne: »Pridi dol na kosilo!« Vsa lačna grem po stopnicah navzdol in ko pridem
do jedilnice, zaslišim skozi okno šepetanje. Grem skozi jedilnico in cela družina
zakriči »Vse najboljše«. Poleg njih pa je mali luštkan kužek. Presenečeno
zakričim in pogledam mami. Vsem se zahvalim. Zvečer grem spat in kuži
pricepeta za mano. Ležem v posteljo in vzamem Burjo (mojega kužka) in skupaj
zaspiva na moji novi postelji.

Anina Šumak

PRESENEČENJE, DA TE KAP

Predstavljaj si to. Nekega dne prideš domov in ugotoviš, da te je nekdo oropal.
Kakšno presenečenje! Tvoj pes, ki bi moral zaščititi hišo, je prespal cel rop.
»Super!« misliš sam pri sebi. Pokličeš policijo in poveš, kaj se je zgodilo. Pes se
prebudi in te srečno gleda. Ti pa si misliš, kdaj in zakaj se je to zgodilo. Ko pride
policija, te vpraša, kaj vse so ukradli. Poveš jim, da so ukradli nekaj slik, denar,
računalnik … Ves dan razmišljaš, kdo bi ti to storil in zakaj. Ko greš spat, slišiš
ropot in si misliš: »So prišli ukrast še vse ostalo?« Vzameš palico, ki jo mečeš
svojemu psu in se pripraviš na boj. A ko prideš po stopnicah dol, vidiš kup svojih
stvari in dva roparja, ki bežita iz hiše. Vidiš svojega psa, ki je prestrašil roparja do
smrti. Pomiriš se za minuto in svojemu psu rečeš: »Kaj bi jaz brez tebe?«

Nik Petrovič

PRESENEČENJE ZA PRIJATELJICO

Devetošolka Sara je presenetila svojo najboljšo prijateljico za rojstni dan. Torej
Sara je Arijano nahecala, da ima vročino. Med tem časom ko je Arijana mislila, da
ima Sara res vročino, je Sara pripravljala presenečenje za Arijanin 15. rojstni dan.
Naslednji dan je Sara že zgodaj zjutraj vstala in mami tečnarila: »Mami, mami! Me
lahko, prosim, prej odpelješ v šolo?« Mama jo vpraša zakaj in Sara ji pove, da
pripravlja presenečenje za Arijano. Mama ji leno reče, da ji danes naj bo. Sara in
njena mama se odpravita v šolo že ob 6.30 zjutraj. Sara hitro pride v šolo, vzame
veliko stojalo s slikami, balone in darilo ter to Arijani nastavi v omarico. Ko Arijana
pride v šolo, se ji Sara skrije. Pride cela žalostna, ampak ko odpre omarico,
BUUM! Vidi nekaj neverjetnega. Darilo, baloni in stojalo s slikami. Arijana pospravi
čevlje in gre v razred. Na poti sreča Saro, se objameta in gresta v razred. Upam,
da sta še zdaj srečni.

Zoja Šumak

DETEKTIVSKA ZGODBA: IZGINILA GUINESSOVA KNJIGA REKORDOV

Nekega dne smo z družino šli pogledat muzej, v katerem je bila ena najbolj
vrednih knjig na svetu. Prva Guinessova knjiga rekordov z vrednostjo 3,5 bilijona
evrov. Bil sem zelo navdušen, ampak ko smo prišli tja, je bil muzej obkoljen s
policisti in noben ni smel noter. Policist je prišel do našega avta in rekel: »Obrniti
bo treba«. Moj oče ga je vprašal, kaj je narobe. Policist je odgovoril, da so ukradli
Guinessovo knjigo rekordov. Obrnili smo se in šli v drugi muzej. Ko smo bili tam,
sem razmišljal o knjigi. Preden sem šel spat, smo s sestrico Niko in psičko Tačko
razmišljali, kako najti pogrešano knjigo. Vsi trije imamo pravzaprav super moči.
Nika lahko vdre v katerokoli napravo, Tačka je pametna in lahko govori, jaz pa
imam ultrareflekse, kar pomeni, da me nič ne more zadeti. Ko je Nika vdrla v
varnostno kamero, smo takoj videli, kdo je kriv. Šli smo k Marku domov, da vrne
knjigo, ampak ko smo prišli tja, so nas napadli majhni amongasi, ki jih je vodil

Mark. Mark je na sebi nosil diamantni oklep, ščit in diamantni meč. Vsi smo se
začeli boriti in na koncu smo zmagali jaz, Nika in Tačka. Knjigo smo vrnili in vsi so
bili srečni.

Jan Križan

ŠOLA, DA TE KAP!

Grem v šolo v strahu, da bom srečal Bojana. Ta me vsak dan pridno čaka. Ko
hodim v šolo, ga vidim. Hotel sem zbežati, a sem ostal in se poskušal pretihotapiti
v šolo. Bilo je prepozno in on je rekel: »Kam bežiš?« Rekel sem, da mu dam
denar, če me pusti pri miru. Rekel je, naj mu ga dam in sem. Dal sem mu 5 € in
me je spustil. Šel sem dalje brez denarja za hrano. Prišel sem v klop in si dal
zvezke na mizo. Začel se je pouk. Ko naj bi imel kosilo, me sošolec vpraša: »A ti
nimaš denarja?« Rekel sem: »Vse sem dal Bojanu.« Tako se prišel domov ves
lačen.

Mark Sever

TAT

Bil je navaden šolski dan. Imeli smo slovenščino, matematiko, šport. Vsi so že
odhajali domov, Ema pa je sedela v šolski knjižnici in brala. Nato je končno odšla
domov. Ko je hodila po pločniku, jo je nekdo ustavil in jo vprašal: »Ali veš, kje je
šola?« Deklica je vprašala: »Zakaj iščete šolo?« Možakar ji je odgovoril, da je
dogovorjen z ravnateljico Novakovo. Ema mu je pokazala pot, kam naj gre,
ampak ni vedela, da je bil to tat! Ko je prišla domov, jo je mama vprašala: »Ali si
bila tako dolgo v knjižnici?« Ema ji odgovori z da. Bila je tako utrujena, da je odšla
spat. Sredi noči jo zbudi glasen hrup, saj je zunaj bliskalo. Ema je mislila, da je
zunaj nevihta. Odprla je okno. Nočno nebo je bilo jasno, da so se videle vse
zvezde in luna. Nič ji ni bilo jasno, zato je zaspala. Zbudila se je. Bila je sama, saj
sta mama in očka odšla v službo. Pojedla je zajtrk in odšla v šolo. Na poti v šolo je
slišala sirene policijskega vozila in ko je prišla do šole, je videla napis: ŠOLA
ZAPRTA ZARADI ROPA! Ko je Ema to videla, je šla k sošolki, ki živi zraven šole,
da bi izvedela več o tem ropu. Sošolka Tina ji ni mogla veliko povedati, zato je
sklenila, da bo šla v šolo in pogledala, kaj se je zgodilo. Ko je nastopila noč, je
Ema vzela stvari in odšla proti šoli. Ko je prišla v šolo, so bile stopnice zelo
poškodovane. Povzpela se je po stopnicah in zadel jo je šok. Vrat, ki so vodila v
zbornico, ni bilo več. Vstopila je v zbornico. Vse je bilo razmetano in predali so bili
odprti. Ema je prišla v zbornico in opazila, da na zidu ni bilo več slike. Ko je
zagledala, kakšna je ravnateljičina pisarna, jo je zmrazilo. Na zidu je bila napisana
kletvica, vse je bilo namazano z zeleno barvo in razstreljen sef s šolskim
denarjem. Ema je videla dovolj, a preden se je zavedala, je zanjo stal tat. Ema je
kričala in se upirala, tat pa jo je zvezal in jo odpeljal v šolsko klet. Tat je odšel v
drugo nadstropje. Ema je bila mojstrica v vozlih, zato se je hitro rešila. Ni hotela
domov, saj je hotela dokazati, da je zmožna narediti vse, hotela je, da je ne bi
zmerjali s KNJIGE SO TVOJE LJUBICE. Odšla je za tatom. Zakričala je: »Ne

bojim se te tat, kar pridi!« Nobenega odgovora. Čez 5 minut se je slišalo glasno,
jezno korakanje. Tat je dejal: »Kako ti je uspelo pobegniti, ti smrkavec? To je bil
mornarski vozel!« Ema je odgovorila, da ona bere knjige in je pametna, zato se
lahko odveže in reši vsakega vozla. Tat je zgrabil Emo za roko. Ema ga je udarila

z drugo roko in pobegnila ter se skrila. Skrila se je v telovadnico, kjer je ugotovila,
da je bila telovadnica nedotaknjena. Skrila se je v garderobo in od daleč slišala
grmenje. Tat je šel do garderobe. Ema ni več imela izbire, zato je skočila skozi
okno in odhitela v šolsko klet. Mislila je, da tat ne bo sumil, da je v kleti, ker jo je
enkrat že zaprl tja. Tat je pogledal v vse prostore razen v klet. Mislil si je, da je
odšla domov in da je ne bo tam, zato je odšel nazaj k svojemu delu. Ema je odšla
iz kleti in se odpravila za tatom. Ko je prišla za njim, je skočila nanj in ga zvezala z
zelo zapletenim vozlom. Ko ga je ujela, je poklicala policijo, ki je hitro prišla do

deklice. Tata pa so hitro odpeljali v policijsko vozilo. Emi je glavni policist rekel, da
je odlično opravila, vendar je bilo zelo nevarno. Vprašal jo je, če starši vedo za to
dogodivščino. Ema mu je rekla, da ne vedo ničesar. Policist jo je poslal domov.
Šola je potekala na daljavo, dokler se šola ni obnovila. Po nekaj tednih je šola bila

kot nova. Bila je napovedana predstava, a nikomur se ni sanjalo, kaj bi lahko bilo.
Na proslavi so pohvalili Emo in jo nagradili z medaljo, saj je rešila šolo pred
eksplozijo. Emi se ni niti sanjalo o eksploziji, ampak se je na srečo vse srečno
končalo. Eme sošolci niso več zmerjali, ampak so ji govorili, da je junakinja. Bila je
presrečna. Na šoli nikoli več niso imeli tata.

Lana Kolarič

KNJIGA DRUŠČINA IZ ŠESTEGA B
Prebrala sem knjigo Janje Vidmar, v kateri so Polona, Špela, Jaka, Miha in Tine
najboljši prijatelji. Hodili so v šesti b. Šli so na končni izlet v Olimje. Maks Fajon,
Veliki in Mali so bili njihovi lažni prijatelji. Našli so okroglo stvar iz blata, ki se je
svetlikala. Bila je iz vesolja. Ko je druščina ugotovila, da je Maks Fajon prevarant,
so ga začeli iskati. Iskali so po imeniku, v hotelih, po vseh prostorih, ampak ga
niso nikjer našli. Ko so ga našli, je bil Maks zelo besen in presenečen, druščina pa
vesela. Na koncu so se začele poletne počitnice in druščina se je zabavala.

Zoja Pihlar



S KOM SE V DRUŽINI NAJBOLJE
RAZUMEM

Mogoče z mamo, ki pere
in rada bere.

Mogoče z očetom, ki mu
nikoli dela ne zmanjka.

Mogoče z bratom, ki te ima rad
kot gad svoj plen.

Mogoče z mojo muco,
ki le čaka name, da hrano dobi.

A jaz?
Jaz se z vsemi razumem

in nekoč v daljne kraje
z njimi odpotujem.

Nika Šparakl

SEDMOŠOLCI

Sedmošolci smo pravi angelčki,
ko seveda učiteljica v učilnici sedi.
Ko pa je ni,
pa se ti zdi,
kot da angelčkov več ni in ni.
Zrastejo nam rogovi
in nato si učiteljice mislijo:
»Naj nam bogovi pomagajo!«

Nika Šparakl

ŠOLSKI Vse drugo me zanima, samo učenje ne
Ne, nikoli me ni brigalo za ocenjevanje,
Kaj vse bi le dala,
da zdaj v šoli ne bi bila. vedno se mi je zdelo popolno s***.
Kaj bi le dala za
šolske počitnice. Vedno, ko mi mama z učenjem zateži,
Kaj bi le dala, mi uniči vse lepe dni.
da si tega Marija Terezija
izmislila ne bi. Vedno, ko pomislim na učenje,
Le komu je to potrebno? mi uniči vse moje druge želje.

Zdi se, kot da v šoli Raje ves dan zunaj delam,
noč in dan prebivam kot pa pri učenju samo posedam.
ter ob koncu dneva
še posodo pomivam. Nikoli v šoli nič ne poslušam,
zato pa pri testih vedno tako fušam.

Zajtrk zjutraj na hitro preskočim Svit Gospodarič
in si raje vodo natočim.

Z mamo in bratom
v avto skočim
ter se hitro na svoje misli osredotočim.

Pridemo v šolo
in mi v mislih zazvoni:
»Le kaj mi to treba?«,
saj se še mi spi.
Ura je sedem,
jaz sama v razredu sedim.
Od nekje se vesela
pedagoginja prikaže,
a meni na misel ne pade,
da kaj spregovorila bi.

Nika Šparakl

PRIDI GREVA GOR NA TRAKTOR
Ker nikol me ni to kaj preveč motilo,

it na traktor pa na njivo gor,
vsak dan šlo je 5 do 6 hektarjev,

nafte pa je blo čisto dovolj.

Vsak dan hodu sem v štalo delat,
plača vedno nizka je bila,

čistar vsakič delam do večera,
tako da včasih se mi več ne da.

Pojdi z menoj gor na traktor, SVEČKA
boš vidla kej luštnega,
Maja je imela rada sveče,
jaz bom s traktorjem kaj delal, imela jih je polno sobo.
ti pa pijačo nosila.
Po sobi ima tudi polno papirja,
Prišla si s svojo mestno dušo, ker se rada uči za šolo.
kmetija te je kar šokirala,
mela si veliko domotožje, Nekega dne si je svečko prižgala
ter si za matematiko prebrala,
jaz pa kmalu sem uničil ga. a se ji je svečka prevrnila

Bila je to ljubezen na kmetiji, ter nekaj listov v plamen zavila.
delala sva vsaki dan in noč,
skoraj si se dela že navadla, Pred tem je Maja sobo zapustila,
mene, dojca, krave pa še bolj. a od jeze z vrati zamahnila!
Tako se je svečka prevrnila
Na kmetiji dela pač ne zmanka, in ji sobo z dimom zakadila.
ampak dnarja včasih tu pa tam,
Ko se je Maja želela vrniti,
tega ti si se kar navolila, je dim zaznala.
pospravla kufre in se poslovila.
Rekla si je: »Hitro moram do očeta
Jaz še zmeraj čakam na pijačo, priti!«
čakam, da poletje gre v jesen,
Pa sta poklicala 112.
včasih se nasmehnem,
ko z njive se zasliši traktorjev refren. Ko so gasilci pridrveli,
so hitro v akcijo skočili.
Svit Gospodarič in Jaka Lotrič Celo hišo so z vodo zalili
ter na tak način ogenj pogasili.

In zdaj veste, otroci,
kako hitro se lahko kaj zgodi,
saj če kdo kje malo z ognjem zamoči,

lahko cela hiša gori.

Julia Kosi (za natečaj Naravne in druge
nesreče)

ČE BI BILA MILIJONAR, BI… NAJBOLJ SOVRAŽIM, KO …

Pomagala ljudem, Najbolj sovražim,
a ne tistemu, ko mi ata telefon vzame
ki zna biti kreten. ali ko so tečne te mame.

Revnim bi dala hrane Kaj šele kadar pobijajo živali,
ter pazila, da mi nihče pa ko mi nihče
za šolo ne pripravi.
denarja ne vzame.
Mislim, da nisem edina,
Sebi bi kupila psa ki si misli,
ter v živo spoznala da je prav tečna ta angina.
Toma Hollanda.
Res ni fajn,
Vgradni bazen bi naročila, ko na lego kocko stopim
ter darilo za bratca ali če polžka pohodim.
v lep papir zavila.
Prav tečno je,
Mami bi lep avto kupila Hec!!! ko se mi peresnica razleti
s katerim vem, ali če žvečilka nima več svoje moči.
da bi se veliko vozila.
Sovražim,
Šoli bi denarja darovala ko me tečen sošolec ogovori
ter zeloooo zelo, ali ko se mi radirka razpolovi.
popularna postala.
A je najhuje,
A, ko bi vse uredila, kadar enko dobim
se še bi samo pa se lahko za vedno od telefona
poslovim.
sprostila.
Julia Kosi
Julia Kosi
MOJ HIŠNI LJUBLJENČEK
Moj hišni ljubljenček je lep
in ima zelo dolg rep.
Moj hišni ljubljenček je črn in bel
ter majhen in dolg.

Moj hišni ljubljenček ima rad mačjo meto
in ne mara vode pod peto.
Moj hišni ljubljenček ima zelene oči
in pred vrati vedno bedi.

Tai Krajnc-Pučko

IDOL PUBERTETNIŠKA

Njegov nasmeh Ves dan sem doma,
me vedno vrže s tira. a res nikoli ni dober dan.
Včasih razmišljam
le o njem. Sitna sem, ko pridejo obiski,
a še bolj, ko moram se učiti.
Sanje, v katerih
padem vanje, Nič pri miru me ne pustijo,
vedno govorijo dokler v sobo se ne zaklenem.
le o njem.
Ves čas mi govorijo,
Včasih se zamislim, da telefon mi bodo vzeli,
kako lepo bi bilo le z njim, a še vedno je na varnem pri meni.
a kaj ko vem,
da to je nemogoče. Vsak, ki me razjezi,
svoje nazaj dobi.
Lara Stojnšek
Dan na dan se dolgočasim,
MAČJE MUHASTA zato mama se jezi

Moja mačka je muhasta, in sobo moram pospraviti,
ko jo božaš, je puhasta. a jaz na telefonu le visim

Včasih je zlobna, in je ne slišim.
ker je hudobna.
Klarissa Markovič
Kadar ji meso diši,
v naši kleti ga dobi. MUHASTA

Aleks Gregorinčič Muha je muha in ima debela uha,
kadar nagaja, te pač razganja,
PUBERTETNIŠKA
zato vsaki muhi sem dal ime Maja.
Puberteta, to je čas,
ko smo vsi muhasti in tečni Če ti muha nagaja, ubij jo kakor
in vsaka malenkost nas razjezi. komarja,
V šolo se nam ne mudi
in mozolj nas skrbi. a če hočeš ravnati z njo lepo,
Ljubezen nas mori vrzi jo skozi okno,
in mama nam teži.
reci ji, da naj se pri volku ima lepo.
Alina Govedič
Filip Semenič

Ž

LJUBEZENSKA

Ko te nekdo vpraša: Ali ljubezen imaš?

Nimam je.

Imam pa bolezen,
ki divja v želodcu
kot metuljčki v soncu.

Čokolada mi diši,
v ljubezni me vse boli.

V glavi mi vse mrgoli,
v mojih sanjah samo si ti!
Ljubezen je kot zapor,
kjer si vedno nor!

Emi Jelen

MOJA SKRITA ŽELJA

Moja skrita želja je velika,

a za vedno bo zakrita.
Nihče ne bo vedel zanjo,
pa tudi če se postaviš na glavo.

Vsak dan o njej sanjam,
pred željo kraljico se klanjam.
Tako ji dokazujem spoštovanje
do mene in želje same.

Čakam, da se izpolni

in moje srce zapolni.
V srcu bo večna,
le da jaz bi bila srečna!

Doroteja Vrbanjščak

S KOM SE V DRUŽINI NAJBOLJE RAZUMEM

V družini se najbolje razumem s svojim mlajšim bratom, ker je nekje moje starosti
in me najbolj razume. Pove mi skoraj vse in lahko mu zaupam. Skupaj rada
počneva stvari in včasih se pretepeva iz heca. Skupaj hodiva na popoldanske
dejavnosti. Imava podobne misli in želje.

Noel Feuš

SKRITI NAGAJIVCI 7. RAZREDA IN NJIHOVE VRAGOLIJE

Ko berete naslov, se verjetno sami pri sebi nasmehnete. Vendar vam lahko iz
prve roke povem, da ni ravno tako. Nekateri sedmošolci so bili, pozor!, niso več,
pravi nagajivci. V tem šolskem letu se je zgodilo kar nekaj stvari, ki jih je vredno
ovekovečiti in popisati. Upam, da tisti nagajivi sedmošolci ne bodo jezni name, da
sem jih omenila, saj so tako slavni, da si zaslužijo biti omenjeni v Studenčku.
Nagajivih sedmošolcev imensko ne bom izpostavljala.

Prva vragolija, ki jo bom opisala, nosi ime Afera WC. Takšno ime nosi, ker še
vedno ni v celoti razrešena. Vse se je začelo, ko so na nova vrata pri WC-jih
nalepili nalepke: DEKLICE, DEČKI ter sliko dekleta in fanta iz nalepk. Naši fantje
so nekaj črk odlepili in ustvarili spolne organe. Njim se je to zdelo zelo smešno,
razredničarka pa je bila zelo zelo, ampak res zelo jezna. Na srečo je fante izučilo
in tega ne počnejo več, polovica črk pa še vedno manjka.

Druga vragolija, ki se mi zdi vredna omembe, so Šolski žeblji. En nagajivec je pri
izbirnem predmetu tehnika »ukradel« žeblje. Nato jih je dal svojemu sošolcu v
čevlje in preostali del žebljev raztrosil po kletnih prostorih šole. Žeblji so bili
vsepovsod. Učenec, ki mu je nagajivec dal žeblje v čevlje, je na srečo pravočasno
opazil, da jih ima v čevlju. Učenec je nato odšel do dežurne učiteljice in ji pokazal
žeblje. Učiteljica je bila zelo jezna, saj je našla še več žebljev na hodniku.
Naslednji dan smo krivca že imeli. Razredničarka je bila spet zelo jezna.
Nagajivca so čakale sankcije.

Tretja vragolija se imenuje Radiator. V naši učilnici imamo 3 radiatorje. Eden je
poleg učiteljske mize, eden je poleg naših miz ter zadnji je pri omarah z
matematičnim orodjem. Ti radiatorji niso stabilni, saj niso dobro pritrjeni na steno.
Na te radiatorje se učenci zelo radi naslanjajo. En nagajivec pa naj bi po njih
plezal. Tako je radiator pri učiteljski mizi padel dol. Voda iz njega se je razlila ter
povzročila mini poplavo. Ta voda bi lahko uničila računalniške kable, če
pravočasno ne bi prišle devetošolke in hitro poklicale hišnika. Naša razredničarka
je bila spet zelo zelo jezna. Kaznovala je le enega učenca, čeprav bi si kazen
zaslužil še mogoče kateri učenec.

Naslednja vragolija nosi ime Ubogi smetnjak. Tega dogodka se sama spomnim,
saj sem videla, kaj se je zgodilo. Pred enim mesecem smo, tako kot vedno, imeli
kosilo. In vsakič, ko imamo kosilo, nekateri učenci kričijo ter tekajo po učilnici. No,
ko smo vsi pojedli in pladnje odnesli, se je en nagajivec začel dreti in teči pri košu.
Naenkrat ga je z glavo zaneslo v koš in je zlomil pokrivalo od koša.

Razredničarka je tokrat tega nagajivca vljudno povabila na pogovor. Nagajivec
tega več ne počne.

Peta vragolija nosi ime Vrata gredo papa. Ta vragolija se je zgodila na začetku
šolskega leta. V naši učilnici smo dobili nova vrata, vendar so bila preslabo
pritrjena. Tako so se vrata počasi snela. Enkrat pa so se naši fantje na ta vrata
obesili in jih zvili. Razredničarka je bila tudi tokrat zelo jezna.

Sedaj, ko sem te vragolije popisala, se mi je naša razredničarka res zasmilila, ker
je celo leto poslušala le o naših vragolijah ter jih zbirala in imela sestanke z
učenci, starši ter drugimi učitelji. Najbolj pa se mi je zasmilila, ker je dobila
najhujši, ampak res najhujši razred na šoli, s katerim se je praktično ukvarjala celo
šolsko leto. Upam le, da je te nagajivce izučilo ter da nas prihodnje generacije ne
bodo posnemale.

Zala Rauter

MOJ OČE – ALEŠ LIPOVEC

Moj oče se je rodil 8. 2. 1977 v Murski Soboti. Obiskoval je vrtec in osnovno šolo
Janka Ribiča Cezanjevci. Po končani osnovni šoli je obiskoval Srednjo kmetijsko
šolo v Rakičanu in si pridobil poklic kmetijskega tehnika in prodajalca. Njegovima
staršema je ime Mihaela in Franc Lipovec. Ima tudi sestro Tino Lipovec, ki stanuje
v Ljubljani. Moj oče je tudi poročen (z mojo mamo) Darjo Lipovec. Poročena sta
že 8 let. Skupaj imata 3 otroke, in sicer mene Ano, stara sem 12 let, Gala, star je
11 let, in Nežo, ki je stara 10 let. Moj oče je po poklicu trgovec in dela v kmetijski
trgovini SKZ Ljutomer v Radoslavcih.

Moj oče je po karakterju zelo delaven, priden, vljuden, prisrčen, družaben,
pameten, ljubezniv, iskren, igriv, potrpežljiv, ljubeč oče in mož.

Moj oče je vključen v zelo veliko prostovoljnih organizacij, kot so: gasilstvo, civilna
zaščita, krajevna skupnost, prav tako pa po končani službi opravlja vsa potrebna
dela, ki so na kmetiji, saj imamo vinograd z 10 000 trsi in polja, približno 10 ha, ter
še hleve s pujsi, ki jih redimo za prodajo. Tako da je moj oče tudi vinogradnik –
vinar in prašičerejec.

Njegov dan se začne zelo zgodaj, ob 5:00 uri, ko se obleče in nahrani živali. To
mu vzame okrog 30 minut. Ko nahrani živali, se stušira in preobleče za službo. Če
je mama v službi, še zbudi nas tri ob 6:10, nato si naredi zajtrk. Zajtrkuje približno
15 minut. Za zajtrk si najraje privošči jajce na oko, domač črn kruh in čaj.
Spotoma še pripravi zajtrk za nas tri in pripravi si tudi sendvič za malico v službi.
V službo se odpelje v Radoslavce ob 6:30. Do tja potrebuje 10 minut. Tam mora
hitro izključiti alarm. Nato prižge vse potrebne luči v trgovini, prav tako računalnik
in blagajno. Od 7:00 ure naprej je trgovina odprta za stranke. Stranka si vzame
sama kar potrebuje, na željo stranke pa oče tudi svetuje, kaj je lahko boljše, na
primer pri kombinaciji različnih škropiv za vinograd, polje ali vrt, ali kombinaciji
krmil za prašiče, krave, piščance. Ko si stranka izbere, kaj vse bo kupila, oče na
blagajni odčita črtno kodo vseh izdelkov, ki si jih je stranka izbrala in izda račun.

Če so težje stvari, na primer vreče z umetnim gnojilom, krmilne mešanice za
živali, vse te stvari oče skladišči v skladišču, ki se nahaja zraven trgovine, vse
stvari vrečo po vrečo znosi stranki v prtljažnik avtomobila ali na prikolico. V
poletnem času okoliški kmetje prihajajo pred trgovino s traktorji in trosilci umetnih
gnojil, v katere direktno nasipajo s pomočjo viličarja, ki ga ima oče, z velikih
¨jambo¨ (tako jih imenuje moj oče ) vreč, 1000 kg umetnega gnojila in kmetje
gredo nato neposredno na njivo trosit umetno gnojilo. Oče nima točno določenega
časa za malico, ampak je odvisno od tega, kako prihajajo stranke. Ker pa je pri

njem vedno veliko strank, marsikateri dan pride domov, ne da bi imel malico v
službi.

Blago, ki si ga oče naroči pri različnih dobaviteljih, je odvisno od letnega časa.
Naroča umetna gnojila (KAN, NPKA …), semena, semena za vrtičkarje, škropilna
sredstva za vrt, polja, vinograde, različne krmilne mešanice za živali (pujsi, krave,
piščanci …). Dostava nima točno določene ure, zato prihajajo tovornjaki ob
različnih urah. Velikokrat gre tudi zvečer razložit tovornjak, drugače mora voznik
tovornjaka celo noč čakati, da oče zjutraj odpre trgovino in ga raztovori. Po navadi
je blago na paletah in s pomočjo viličarja oče zvozi palete v skladišče. Ko je blago
prevzeto, ga vnese v računalnik kot zalogo, opremi s ceno, črtno kodo in tako je

blago pripravljeno za prodajo. V mesecu novembru ima tudi vsako leto letno
inventuro. Enkrat na mesec dobi inšpekcijo, ki pregleda, ali se drži vseh
predpisov. S službo konča ob 14:30 uri, ko tudi zaključi blagajno in dnevni
izkupiček, preden gre domov, odnese na Deželno banko v Ljutomer, trgovino
pomete, vključi alarm in trgovino zapre.

Okrog 15. ure se pripelje domov v Cezanjevce. Skupaj imamo kosilo, ki ga
pripravi mama, če ni v službi, drugače pa babica. Moj oče pri hrani ni izbirčen,

tako da je vse. Kar pa je zanimivo, je to, da je zraven obvezno kruh. Po kosilu, ko
so krajši dnevi, okrog 16. ure opravi in nahrani živino. Tako se v kurilnici
preobleče v oblačila za hlev. Najprej očisti svinjam, nanosi steljo (slamo), vmes
vključi mešalnico hrane za pujse ter to mešanico zrnja (koruza, ječmen in
pšenica) z vedri znosi v korita prašičev. Obvezno tudi preveri, ali delujejo vsi
napajalniki vode, da prašiči niso žejni. Nato si pripravi hrano za pujse za
naslednje jutro, tako da zjutraj hitreje zaključi. Po končanih opravilih pri pujsih se
stušira in preobleče.

Ker pa imamo popoldne vsi trije kakšne obšolske dejavnosti, nas odpelje in spet
pride po nas po končanih dejavnosti, kot so: mene pelje v glasbeno, Gala na
košarko in v glasbeno ter Nežo v glasbeno. Nato nam pomaga pri domačih
nalogah, če je mama v službi. Ko pride mama iz službe, imamo večerjo. Po
navadi za večerjo najraje je sadje, na primer jabolka, banano itd. Ko povečerja, po
navadi gleda oddajo Vem. Po oddaji Vem se skoraj vsako večer 30 minut igramo
igro: ime, priimek, mesto, žival, predmet ali katero drugo družabno igro. Dela 6 dni
v tednu od ponedeljka do četrtka od 7:00 do 14:30 in v petek in soboto od 7:00 do

12:00.

Ob petkih in sobotah, ko ima krajši delovni čas, imamo tudi kosilo prej. Po kosilu
glede na letni čas spomladi, poleti in jeseni delamo v vinogradu (vežemo trsje,
vršičkanje, popravljanje rozg med žice), oče dela tudi na polju (oranje, sejanje,

škropljenje), kletari (pretakanje, ustekleničenje vina - pri tem pomagamo tudi mi
trije) in opravlja vsa moška opravila v hiši in okrog hiše.

V nedeljo je za mojega očeta dela prost dan razen tega, da mora nahraniti pujse.
Ob nedeljah se za njega začne jutro prav tako ob 5:00, ko nahrani živali. Ob
nedeljah imamo družinske izlete. Veliko hodimo s pohodniki. Zjutraj si v
nahrbtnike naložimo malico, medtem ko se predhodno zmenimo, kam bomo šli,
pa naj bo to gobarjenje po bližnjih gozdovih ali pa tudi samo en krog okrog
Gajševskega jezera. Obvezno se ob nedeljah oglasimo tudi pri babici Zinki in
dedku Dragu v Kutincih, hkrati pa še se srečamo z družinami mamine sestre
Simone in brata Ignaca in našimi sestričnami in bratranci. Ob nedeljah zvečer, ko
vemo, da se bomo malo dlje kje zadržali, nahrani živali babica. Ko pridemo
domov, če ni prepozno, si ogledamo kakšen družinski film. Po ogledu filma si
naredimo večerjo. Oče se odpravi spat okoli 22:00.

Ko ne jemo doma, gremo po navadi v gostilno Kostanj. Tam si ati naroči tunino
pico ali pa dunajski zrezek s prilogo.

Na poletni dopust gremo na Hrvaško na otok Murter. Na otok Murter gremo vedno
zgodaj ob 3:00 zjutraj. Do tja se vozimo približno 6 ur. Na poletnem dopustu ata
vedno vstane prvi, nato Gal. To je zelo zgodaj, ob 6:00, zaradi tega sta tudi med
prvimi v pekarni, saj oba pravita, da ne moreta spati. Okrog 6:30 ure se vrneta,
nato se gresta z mamo kopat. Mobilna hiška je oddaljena 50 m od morja. Ko se
vrneta, naredimo vsi skupaj zajtrk, ki ga skupaj pojemo, nato se odločimo, kaj
bomo počeli ta dan. Zelo radi raziskujemo okolico in se odpeljemo z avtom ali pa
gremo peš do kake zanimivosti. Po potrebi skupaj nato naredimo kosilo ali pa
gremo kaj pojest tam, kjer smo. Zgodi se tudi, da cel dan poležavamo na plaži. Za
večerjo nimamo določene ure. Večerjo pripravimo spet vsi skupaj, prav tako
pospravimo in se družimo po večerji (igramo karte, gremo skupaj na sprehod). To
je za nas kot družino eden najlepših časov v letu in tudi ata se lahko malo
odpočije, tako da nas teh 10 dni dopusta spet malo bolj poveže.

V poletnem času gremo s prijatelji na Kolpo za vikend. Tam je veliko dejavnosti od
veslanja do kopanja, kolesarjenja, sprehodov ob reki Kolpi.

V zimskem času pa raje kot na smučanje gremo za vikend v toplice, in sicer v
Terme Čatež prav tako v mobilno hiško, kjer je oče prav tako prvi, ki vstane. Lepo
vse obroke pripravimo skupaj in se odločamo skupaj, kako bomo preživeli dan.
Poleti in spomladi kolesari, se vozi z motorjem, se hodi kopat v Bioterme.

Moj oče ima skozi celotno leto veliko dela na kmetiji, ampak jeseni je zagotovo
najhujši letni časi, saj prinese vse od pospravljanja pridelkov do oranja na njivi,
trgatve ... Toda vedno si najde čas za nas otroke, prav tako se redno udeležuje
gasilskih dejavnosti, gasilskih vaj, sestankov krajevne skupnosti in gasilskih
intervencij. Še dobro, da je predsednik gasilskega društva Cezanjevci in si lahko
sam določa čas sestankov in vaj.

Rojstne dneve praznujemo v krogu družine. Takrat prideta babica Zinka, dedek
Drago, teta Simona in stric Ignac z družinami. Slavljenec si izbere, kaj se bo
kuhalo za kosilo in pri tem ne sme manjkati mamina torta, katere okus izbira
slavljenec.

Eden izmed nam najljubših in lepših praznikov je božič. Priprave na te lepe
praznične dni se pričnejo že nekaj dni prej z iskanjem maha, s peko drobnega
peciva. Dan pred božičem je zelo pester, saj oče pripelje drevesce in ga postavi v
dnevni sobi in popoldne pričnemo s krašenjem, obešanjem lučk, medenih
možicev, pripravo in izdelavo jaslic, pri katerih sodeluje celotna družina. Večerjo
imamo ob 18. uri in tradicionalno imamo za večerjo domače kuhane klobase. Ko
povečerjamo, so darila že pod drevescem. Po obdarovanju ob 21. uri gremo k
polnočnici. Kasneje pa nas doma pričaka topel čaj in mamina potica. Na božični
dan imamo zajtrk ob 8. uri in jemo tatarski biftek. Po zajtrku začnemo pripravljati
za kosilo in jemo doma rejeno polnjeno purico. Po kosilu se odpravimo v Kutince k
babici in dedku in popoldan preživimo z njima. V bližini sta doma tudi teta Simona
in stric Ignac z družinama, tako da preživimo skupaj lepo božično popoldne. Nato
se odpravimo domov in če ni prepozno, še pogledamo skupaj kakšen božični film.
Po navadi je to Kevin sam doma. Zima je očetov najljubši letni čas, saj pravi, da si
lahko takrat malo oddahne in ni veliko dela na kmetiji. Ko je zima, smuča, se
sanka, kepa in predvsem ima več časa za nas otroke.

Ana Lipovec

MOJ STRIC – ALEŠ SIMONIČ
Aleš se je rodil 5. februarja 1981, kar pomeni, da je zdaj star 42 let. Danes
njegovo ožjo družino sestavljajo štirje člani: on, njegova žena Anja, sin Anej in
hčerka Zala. Že od rojstva živi v Iljaševcih, tam ima tudi kmetijo, s katero se
preživlja. Po poklicu je kmet oziroma kmetijski tehnik, torej ima poleg opravljene
osnovne šole tudi srednjo šolo, ki jo je obiskoval štiri leta. V osnovno šolo je hodil

v Križevce, v srednjo pa v Rakičan. Ker je po poklicu kmet, nima ravno veliko
prostega časa, zato nima hobijev.

Njegovi dnevi so večinoma isti. Zjutraj se zbudi ob 4.30. Odpravi se v kopalnico,
kjer opravi higienske potrebe ter se v kopalnici tudi preobleče primerno vremenu,
ki ga čaka zunaj. Z ženo Anjo spijeta kavo. Najraje ima Barcaffe kavo, ki mu jo
Anja postreže kar iz avtomata. Ker imata Anja in Aleš skupen posel, kar pomeni,
da se oba ukvarjata s kmetijstvom, večino del opravljata skupaj. Med srkanjem
kave Aleš gleda Facebook na telefonu ali pa se pogovarja z Anjo. Zajtrka zjutraj

nima, zato se takoj, ko popije kavo, z Anjo odpravita v hlev, z njima pa vedno
gresta psički Nena in Dina, ki se radi vozita z avtom. Ko prispejo, si nadeneta
kombinezon, škornje, rokavice in kapo ter se odpravita v molzišče. Najprej je
treba pripraviti stroj in prignati krave v molzišče.

Molzeta kar do dve uri, saj imata približno 140 krav molznic. Po končani molži
najprej vse umijeta, potem pa pride moj dedek Janko, ki z manjšo cisterno za
mleko odpelje nekaj mleka domov, kjer so telički, za katere skrbi moja babica
Mira. Tudi z njimi ni malo dela, saj jih je kar 70. Aleš se nato odpravi do traktorja
in mešalne, katero mu vsak večer pripravi za steljo njegov sin Anej. Ko konča z
nastiljanjem, v mešalno naloži silos, s katerim nahrani krave molznice in pa bike,

ki jih je nekje 200.

Po navadi gre potem s traktorjem na njivo, včasih pa mora popraviti kakšen
traktor ali stroj oziroma priključek. To mu gre kar dobro od rok, saj se velikokrat
stroji pokvarijo in jih je seveda treba popraviti. Na njivah in pri kakšnih popravilih
mu pomagajo njegovi prijatelji, ki so za pomoč na kmetiji plačani in to jim je kot
služba. Velikokrat pa mu pomaga seveda njegov sin Anej, ki pa ima zaradi šolskih
obveznosti manj časa. Ko je čas za kosilo, se odpravi domov, kjer se naje in
poklepeta z ostalimi. Svoje najljubše hrane nima, saj rad je raznovrstno, ampak
ima pa svoje najljubše pecivo in to je Rafaelo ter tudi kapučino z okusom kokosa,
zato tudi po vsakem končanem kosilu spije skodelico kokosovega kapučina. Ko
konča s kosilom se seveda spet odpravi na njivo ali travnik. Delo na njivah je
skoraj v vseh letnih časih zelo pestro razen pozimi. Okoli 3. ure pride z njive in
začne z molžo. Spet si nadene rokavice in kapo ter pripravi stroj. Tudi njegova
žena se mu pridruži, ko seveda tudi ona pride z njive. Odpravita se v molzišče,
naženeta krave in začneta z dvourno molžo. Alešu za steljo in hrano za živali
zvečer ni treba skrbeti, saj zato takrat poskrbi Anej, ki ob tistem času že pride
domov iz šole. Na kmetiji imajo poleg veliko goveje živine tudi druge živali in te so:
poni, zajčki, različne kokoši ter petelini, račke, goske, kozla in pa činčile (afriške
veverice). Zanje pa skrbi moja sestrična Neža, ki s svojo družino živi blizu Aleša in
gre vsak dan peš do hleva in tam nahrani te živalice. Občasno zanje skrbi Zala,
Aleševa hčerka, a je še za takšno delo malo premajhna.

Ko Aleš in Anja končata z molžo, očistita molzišče in počakata, da pride tovornjak

s cisterno in odpelje mleko, potem pa se odpravita domov. Doma se najprej
najesta, potem pa se posvetita predvsem otrokoma. Aleš se nato stušira in

pripravi na spanje. Do 22.00 ure gleda televizijo, potem pa gre po napornem
dnevu spat. Včasih pridejo tudi dnevi oziroma tedni, ko je treba na njivah delati

tudi ponoči. Najbolj pa so mu naporni tedni, ko se dela silos in je takrat še posebej
veliko dela, drugače pa je vsak dan skoraj enak, tudi sobote in nedelje. Seveda si
Aleš vzame tudi čas za družino. Takrat gredo po navadi v kino, na kakšne
motokros dirke, nad katerimi so še posebej navdušeni Anja, Anej in Zala, on sam
pa ne vozi motorjev ali česa podobnega. Enkrat na leto se poleti odpravijo na
morje in to kar v Turčijo za največ sedem dni. Seveda morajo imeti takrat doma
najete delavce, ki njegove dolžnosti opravljajo namesto njega.

To je vse o mojem stricu Alešu, ki je prav poseben in vsega zmožen človek.

Lara Stojnšek

MOJ OČE

Mojemu očetu je ime Tadej, piše se Gospodarič. Rojen je leta 1973. Stanuje v
Ljutomeru in od leta 1994 je zaposlen na carinski upravi republike Slovenije.
Oče je prijazen, delaven, dobrosrčen in zelo rad pomaga drugim. Pri njem mi je
všeč to, da se velikokrat skupaj nasmejiva in zabavava.
Zaradi združitve davčne in carinske uprave je od leta 2015 zaposlen na Fursu,
posebna enota, sektor za nadzor uniformirane oborožene sile Fursa. Njegovi
delovni dnevi se nekoliko razlikujejo od povprečnih ljudi, saj izvaja t. i. ruski
turnus. To pomeni, da traja ena izmena 12 ur. Ko še ni bilo korone, je delal samo
dve različni izmeni, to je od 6.00 do 18.00, naslednji dan pa od treh popoldan do
treh zjutraj. Potem je 2 dni prost ne glede na dneve v tednu, praznike ali posebne
dneve. Zdaj ko so časi korone, pa ima drugačen urnik, kar pomeni, da nima točno
določenih izmen, temveč mu šef javi, od kdaj do kdaj je potrebno delati. To je po
novem na primer od desetih dopoldan do desetih zvečer. Prav tako sta zaradi
virusa lahko v izmeni samo dva s pogojem PCT.
Njegov dan se začne tako, da se zbudi ob 5.00. Najprej se obleče, nato se obrije
in si umije zobe. Nato spije kavo in poje kruh z marmelado. Malo še pobrska na
telefonu, če je dobil kakšno sporočilo in pogleda na Facebook. Na hitro še
pogleda televizijo. Ob približno 5.30 gre od doma. Vozi se približno pol ure. Ko
pride tja, najprej parkira na zasebnem parkirišču in se odpravi v stavbo.
Njegova pisarna finančnega urada se nahaja v Murski Soboti, v stavbi BTC
(Blagovni trgovinski center) v tretjem nadstropju. Po prihodu v stavbo se mora
evidentirati, v špici. Odpravi se v pisarno. Nato pregleda službeno elektronsko
pošto, kjer ima navedeno, katere naloge bo opravljal tisti dan. S službenim
vozilom se odpelje na avtocesto, kjer opravlja nadzor carinske kontrole vseh vozil,
tovornih in osebnih. Večinoma se giblje na Pomurski avtocesti, to je približno od
Pinc do Grabonoša. Pri svojem delu uporablja tudi računalnik, ki je v prtljažniku
avtomobila. Pravi, da ima svojo pisarno vedno in povsod zraven sebe. Okoli pasu
mora zaradi samoobrambe imeti pripeto pištolo in lisice. Velikokrat se zgodi, da
posamezni vozniki ne kažejo prevelikega zanimanja za sodelovanje. Največje
odkritje je bila najdba prepovedanih drog. Takrat je bil v pomoč carinski pes, ki je
usposobljen za odkrivanje prepovedanih drog in tobaka. Tudi on je njegov
sodelavec oz. spremljevalec. Mladičke urijo z igračami, ki so prepojene s

prepovedanimi substancami, zato si jih žival zapomni in takoj prepozna, ko pride v
stik z njimi.
Največ opravka ima s tujci, zato se sporazumevajo večinoma v angleščini.
Po končanem 12-urnem delovniku se vrne v pisarno, odda napisana poročila in se
odpravi domov. Poročila kasneje pregleda šef in vloži v arhiv. Domov prispe ob
18.30.
Služba ga zelo izčrpava, zato proste dneve večinoma preživi v naravi, saj rad
pešači in kolesari ter veliko časa prebije s svojimi prijatelji. Večinoma se dobijo pri
kom doma ali pa grejo v kakšno gostilno. Največkrat kolesari v Branoslavce k
babici in dedku, torej k maminim staršem. Včasih pa gre tudi do Cvena in nazaj.
Pri kolesarjenju si rad daje izzive, saj velikokrat kolesari v hribe in griče, kot je na
primer na Jeruzalem in po Ivanjkovcih.
Rad obišče mojega dedka – njegovega očeta, ki živi v Ivanjkovcih. Ker je dedek
že starejši, mu oče veliko pomaga pri renoviranju stanovanja, kosi travo in kdaj pa
kdaj tudi skuha. Največkrat chili con carne ali pa gobovo juho.
Dopust in proste dneve preživlja na morju na Hrvaškem. Kupil je počitniško
prikolico in jo ima ob morju postavljeno šest mesecev na leto, od začetka aprila do
konca septembra. Ima tudi čoln gumenjak z motorjem s 25-imi konjskimi močmi.
Ker nas velikokrat zapelje naokoli, sem videl tudi že delfine. Letos za njegov
rojstni dan, ki je bil 19. 6. so mu prijatelji pripravili presenečenje. Skrili so mizo in
stole ter ga presenetili. Ker je bil njegov rojstni dan, so seveda posedeli do 2.00
zjutraj. Ob običajnih dnevih na morju se zbudi okoli sedmih, mama pa spi malo
dlje. In ker je mojemu očetu zelo vroče, spi zunaj. Umije si zobe, se obleče, obrije
in s kolesom zapelje naokoli. Po navadi kolesari skozi gozd ali pa gre v mesto.
Domov pride približno ob 8.00. Približno takrat se jaz zbudim in nam skuha zajtrk.
Za zajtrk velikokrat pojemo jajca in zelenjavo. Po zajtrku pa se greva kopat, mama
pa se zjutraj ne kopa, ker ji je premrzlo. Ko se skopava, gre k prijatelju pogledat,
ali še spi. Če je že buden, kaj spijeta in se pogovarjata. Nato pa pripravi kosilo. Ko
se najemo, se še enkrat okopa, jaz pa po navadi grem k mojemu prijatelju Vitu.
Največje očetovo zadovoljstvo je počivanje na plaži v senci in poslušanje
valovanja in šumenja morja. Pravi, da se tega nikoli ne bo naveličal. Tudi na morju
ima veliko prijateljev, večina jih je iz Slovenije. Velikokrat se kje dobijo ali pa grejo
v kakšno gostilno. Vsakokrat, ko se vrača domov, ima solze v očeh.

Svit Gospodarič

ADRENALINSKO DOŽIVETJE

7. avgusta 2021 smo se s starši odločili, da bomo dan preživeli skupaj. Mama je
prišla na idejo, da bi se šli kopat v Terme Olimia. Vsi smo se strinjali, sedli v avto
in se odpeljali. Na začetku poti sem bila zelo navdušena, kasneje pa se je moje
veselje spreobrnilo v dolgčas. Pot je bila res dolga. Mamo pa sem ves čas
spraševala: »Smo že tam?« Odgovor je bil vedno ne. Ko smo zavili z glavne poti
na stransko pot, sem videla adrenalinski vodni park. Naša pot se je končala na
parkirišču vodnega parka. Napotili smo se proti vhodu. A tam nas je čakala zelo

dolga čakalna vrsta, zato sem izgubila veselje. Med čakanjem mi je bil res
dolgčas, je pa bilo izredno veselje, ko smo prišli na vrsto. Gospa nam je dala
zapestnice in naš dan zabave se je lahko začel. Med iskanjem ležalnikov sem
zagledala svojo prijateljico Niko. Bila sem izredno vesela in ji takoj skočila v
objem. Kakšno naključje, da sva se srečali. »Tako sem vesela,« je rekla Nika.
Nato nas je vodila do ležalnikov. Tam sem še videla njenega brata in starše, Ano,
Gašperja in njune starše ter Asjo, Nejca ter njune starše. Tam smo se usedli tudi
mi. Takoj sem se oblekla v kopalke in naš dan se je lahko začel. V tistem trenutku
sem zagledala velik tobogan, ki me je spominjal na kačo. Nika se mi je pridružila
in mi rekla: »To je King Cobra.« Obe hkrati sva bili navdušeni, nakar mi je Nika
rekla, da se King Cobra odpre čez eno uro in da medtem lahko greva raziskovat
vodni park. Strinjala sem se. Z Niko sva šli plavat in se igrat v vodo. Medtem sem
zelo uživala. Kmalu sva videli, da so se začeli nabirati prvi kandidati za tobogan.
Hitro sva stekli proti staršem in jih prosjačili za dovoljenje. Strinjali so se. Nika je

zgrabila blazino za tobogan. Prebrala sem tablo, na kateri je pisalo, da se po
toboganu lahko spustiš le, če si star enajst ali več. Ta pogoj sva obe izpolnjevali in

lahko sva se spustili. Najprej je bila sama tema, nato pa prepad. Po prepadu sem
se drla kot jesihar. Skoraj mi je padlo srce v hlače. Odpravili sva se s tobogana,
nakar sva zaslišali znani glas: »Nika, Karin, kosilo!« Tekli sva proti jedilnici, kjer je
za vse otroke bil isti meni. Pomfri in piščančji medaljoni. Sline so se mi pocedile.
Vsi smo začeli uživati v hrani. Kmalu smo lahko spet šli uživat v vodo. Z Niko sva
se še spustili po toboganih ter še uživali z valovi, nakar je ura bila že 18:00. Vsi
smo bili razočarani, ker se je dan končal. A starši so nas presenetili. Šli smo še na
večerjo v bližnjo restavracijo. Z Niko sva si razdelili pico margerito, na koncu pa
smo si še vsi otroci naročili palačinke z Nutello. Vsi smo uživali v palačinkah.
Prišel je čas slovesa. Bili smo žalostni, a teta Natalija je rekla: »To moramo
ponoviti!« Vsi smo se strinjali in se odpeljali domov. Med potjo sem bila zelo
utrujena, nakar se je ulilo kot iz škafa. Kmalu mi je bila pot že bolj znana, saj smo

po zabavnem dnevu bili vsi utrujeni.

Karin Nemec

JAZ SEM SUPER GIRL

Zipline, morje, gore. Obstaja kaj lepšega? No, zame ne. Zase mislim, da sem
adrenalinski tip človeka, saj namreč obožujem adrenalinske stvari. Še najbolj
adrenalinska stvar, ki se mi je zgodila, pa je zipline Tučepi. V nedeljo, 25. 7. 2021,
ko smo se vračali z Biokova, sem na lepem zagledala zipline. Srce mi je tako
poskočilo, da sem mislila, da me bo kap. Očeta sem vprašala, ali lahko gremo na
ta zipline in rekel je, da se bomo tu ustavili naslednji dan in povprašali o prostih
terminih. Nedelja je hitro minila in že smo bili pri ziplinu. Gospod, ki je bil tam, nam
je povedal, da imajo prost termin 28. 7. 2021. Ko smo se vračali v apartma, smo
se dogovorili, da gremo na zipline jaz, moj bratranec Žiga, mama in oče. Četrtek,
28. 7., je hitro napočil. Hitro sem se oblekla in v torbico zmetala telefon in
žvečilne. Ko so se oblekli še Žiga, mama in oče, smo le sedli v avto in se začeli
voziti. Med vožnjo sva z bratrancem opazovala helikopter, ki je gasil požar.
Naenkrat pa je oče začel koristiti avtovih 280 konjev. Končno je pognal »fokeca«,
kot našemu Fordu Focusu ST z očetom rečeva, v dir. Mama pa mu je ponovno
začela: »Boštjan, ne vozi tako hitro, otroci so v avtu.« A on se ni zmenil za njene
pripombe. Ko smo se pripeljali na vstopno točko, smo morali na žgočem soncu
čakati najpomembnejši narod na svetu: Čehe! Čehi so namreč zamenjali kombi, ki

naj bi jih pripeljal na zipline, zato so zamujali. Groza! Ko so se primajali na
vstopno točko, smo si nadeli varnostno opremo. Proga številka ena je bila ena
izmed šestih prog skupne dolžine 1 km. Bila je ena izmed treh dolgih prog. Po prvi
progi se je prvi spustil tisti gospod, za njim pa moj oče, moj bratranec in za njim
jaz. Vožnja je bila res super. Predstavljaj si, da je pod tabo prepad, na tvoji levi
mogočne gore, na desni pa morje. Potem si res lahko predstavljaš, da si Super
Girl. Iztegneš roke in že rešuješ ljudi. Super, ne? No, ko sem odsanjala svoje, se
je za mano spustila moja mama. Zdi se mi, da ji je srce padlo v hlače. Ko so se
spustili še Čehi, smo šli na drugo progo. Ta je bila krajša. Na tej progi so nam

dovolili, da spustimo roke. Bilo je res zabavno. Tretja proga je bila tudi dolga.
Tukaj si lahko naredil »samomor«. Najprej si prekrižal roke, nato si se obrnil tako,
da si imel hrbet pri prepadu. Nato si pa se samo ulegel in že si bil mrtev. Ne
dejansko mrtev, samo navidezno, in že si letel po ziplinu. Četrta proga je bila
krajša. Tukaj si opazoval jamo in prepad pod sabo. Med vožnjo sem si spet
začela domišljati, da sem Super Girl. Peta proga je bila najzabavnejša. Moral si
skočiti v prepad, nato te je odbilo tako, da si imel glavo obrnjeno navzdol. Noge
pa so bile obrnjene navzgor. Na žalost je že prišla šesta in zadnja proga. Ta
proga je bila najlepša. Najprej si se peljal po prepadu, nato pa po gozdu. Ko smo
vsi prispeli na zadnjo točko, smo mislili, da bomo morali vzeti pot pod noge,
vendar se to ni zgodilo, saj nas je doli pričakal kombi. Kombi nas je odpeljal do
vstopne točke. Tako mi je bilo žal, da je že vsega konec! To avanturo še želim
doživeti vsaj enkrat. Res sem se zelo zabavala in mi je pošteno žal, da sedim
tukaj v šoli na mesto, da bi bila na ziplinu. Ko gremo naslednjič na morje, gremo
spet na zipline. Pa naj bo, kar hoče. Najbolj pa je to, ali gremo spet ali ne, odvisno

od moje drage mame.

Zala Rauter

NENADEN POHOD MED VRHOVE

Vse se je začelo spet kot iz danes na jutri. Ampak iz 3. septembra na 4. Šlo nas je
kar 6 družin na ... goro. In tako smo šli.
Zbudila sem se ob 6.00 kakor vsi ostali družinski člani. Oblekli smo se, zložili
prtljago v avto ter šli. Bilo je lepo nedeljsko jutro, mi pa smo se izgubili na poti do
Donačke gore. Po dveh urah vožnje smo pripeljali na dvorišče Stojnškovih. Lara
in Denis sta nama razkazala okolico hiše. Jaz, Ana, Asja, Ana in Lara smo tako
zbežale v hlev z upanjem, da bi našle male mucke. Bile smo zelo vesele, ko smo
jih zagledale. Vsaka je vsakega pobožala. Nato pa nam je njihova babica
postregla z odličnim zajtrkom. Z malo svinjine, govedine, zelenjave in domačega
ravno pečenega kruha. Pojedli smo in potem smo morali ugotoviti, po kateri poti
bomo šli. Ne vem zakaj, a moja mama je zelo pozitivno rekla: »Šli bomo po klinih
in pika«. Ker ni imel nihče nič proti, smo zavihali rokave. Začeli smo hoditi in smo
prišli do gozda. V gozdu je lepo dišalo in ob poti so rasle gobe. Zato so se Aleš,
Val in Gašper odločili, da gredo po gobe. Po kakšni uri hoda smo prišli do klinov.
Jaz sem si jih predstavljala kot kovinske kline. Naj vam povem. Niso bili. Bile so
samo skale. Dolgo je trajalo, da smo vsi zadihani, a srečni priplezali gor. In ker še
nismo bili na vrhu, smo še hodili pol ure, a bolj po ravnem s super razgledom. In
smo se ustavili pri super velikem, sivem spomeniku na vrhu. Tam smo imeli
malico. Jedli smo zelenjavo, kruh, namaz in pili vodo. Potem pa se meni zdi, da
so začeli pretiravati. Renata je iz torbe vzela pečena rebra. In ... dunajske zrezke.
Nismo mogli verjeti svojim očem. Ampak bolj nismo mogli verjeti, kako hitro so
izginjali. In nato je Ana privlekla na plan ... Nutello, tako kot bi dal meso med 10
levov. Dodobra smo se najedli in se vrnili proti hiši. Pod navzdol je bila zanimiva.
Šla je cik cak. Levo in desno. Ker se je najmlajši Staš odločil za tek, se je Ivan
odločil: »Staš, pazi, ka te nede v ovinku vun vrglo.« In potem se je Staš ustavil.
Presenetilo me je, da smo navzdol prišli brez odmora in poškodb. Ko smo prišli ob
14.30 z gore k hiši, nas je Lara čakala. Starši so pili kavo, ko so se trije mušketirji
Aleš, Val in Gašper vrnili z ... gobami. Vsak je dobil nekaj gob. Nato smo spakirali
in šli.
Domov smo prišli okoli 17.00 ure. Bili smo izmučeni, ampak srečni. Šli pa smo
hitro spat, saj se je naslednji dan začel pouk. Najboljši mi je bil ta dan seveda
zajtrk.

Nika Šparakl

OTROCI SAMI NA VLAK

Bilo je lepo jutro. Mama mi je že pripravila dober zajtrk. Danes sem imel v načrtu,
da grem s prijatelji s cestnim vlakom v mesto. Vprašal sem mamo in je dovolila.
Bili pa smo na morju, in sicer 30. 7. 2021 v Role Valle na Hrvaškem. Po kosilu
smo odšli na vlak. Čakali smo ga in čakali. Mislili smo, da je vlak že odpeljal. Vsi
smo bili začudeni in prestrašeni, da je vlak že odpeljal. Naenkrat slišimo trobento
od vlaka. Kamen se nam je odvalil od srca. Naložili smo se nanj in odpeljali. Na
vlak smo si vzeli prigrizke in odeje, ker nas je zeblo. Mi frajerji pa v kratkih
majicah. Pot v mesto se je vlekla. Mislil sem, da do mesta še danes ne bomo

prišli. Naenkrat začutim nekaj hladnega na nogi. Pogledam in vidim, da na nogi ni
več čevlja. Srce mi je padlo v hlače. Nisem vedel, kaj naj naredim. Začel sem
kričati: »Ustavite vlak, moj čevelj je padel.« Vlakec se ni ustavil. Skočil sem na
cesto in hitro stekel po čevelj. Vlak se ni ustavljal. Pograbil sem čevelj in tekel za
vlakom. Prijatelji so se mi smejali. Bil sem jezen. Namesto da bi mi pomagali, so
se mi smejali. Dohitel sem vlak in hitro skočil nanj. Kamen se mi je odvalil od srca.
Komaj sem dohitel vlak. Voznika sem tako grdo gledal kot pes mačko. Na svoje
prijatelje pa sem bil jezen. Končno smo prispeli v mesto. Imeli smo 10 minut časa
za postanek. Dobil sem idejo. Vprašal sem: »Kaj pa če bi šli na pomfri?« Vsi so mi
govorili, da ni časa. Ampak sem jih vseeno prepričal. Šli smo v najbližjo gostilno.
Naročili smo in čakali 7 minut. Čas je hitro mineval in že smo ga imeli v rokah.
Natakar je rekel: »20 kuna.« Ugotovili smo, da nimamo s sabo denarja. Začeli
smo ga iskati po žepih na majicah in hlačah. Nihče niti kune. Potem pa se zgodi
čudež. Lena se spomni, da ima v telefonu natanko 20 kun. Počutil sem se kot
nekdo, ki ropa trgovino. Oddahnil sem si. Lepo plačamo in gremo proti vlaku.
Pogovarjamo se in jemo pomfri. Naenkrat moje oči zagledajo premikajoči se vlak.
Tekli smo kot najhitrejša žival! Dohiteli smo ga. Skoraj bi nam ušel. Kamen se mi
je odvalil od srca. Skoraj mi je zmanjkalo zraka. Vsi smo dihali kot, če bi pretekli
1000 m. Varno smo prispeli v kamp. Poskakali smo z vlaka kot žabe z lokvanjev,
ko se ustrašijo. Mami sem obnovil dogajanje na vlaku. Naslednjič pa v lunapark.
Ta dan si bom zapomnil. Bilo mi je zelo všeč. Upam, da še kdaj gremo. Le da zdaj
vemo, česa naslednjič ne smemo delati.

Mai Stojko

SKRIVNOSTNO NAČRTOVANJE ROJSTNEGA DNEVA

Bil je prelep sončen dan. Dan za mojim rojstnim dnem. Za vsak rojstni dan sem si
želela praznovanja s prijateljicami. A se ni zgodilo. Tega dne pa se je mama
spomnila: »Greva danes v Ljutomer?« Jaz pa jo vprašam: »Zakaj pa?« Mama mi
je odgovorila: »Zato ker je danes zelo lep dan!« Jaz pa mislim, da ta ideja ni
zrasla na njenem zelniku, saj mama ni tak tip človeka, ki bi me kar peljal v
Ljutomer.

Z mamo sva se nepričakovano odpeljali v Ljutomer. V Ljutomeru sva si kupili
sladoled in se sprehajali mimo Kasaškega kluba Ljutomer. Nisem se mogla upreti
in sva z mamo pogledali konje. Zelo so bili lepi. Kmalu za tem pa sva morali
domov. Doma pa me je čakalo presenečenje. Vse je bilo zelo lepo okrašeno in iz
hiše so prišle prijateljice. To so bile Karin, Ana, Nika, Emi in Alja. Ko sem jih
zagledala, mi je srce skoraj skočilo v hlače. »Zdaj pa razumem,« sem rekla sama
pri sebi. Mama me je odpeljala v Ljutomer samo zato, da bi moja sestra Betina
lahko pripravila presenečenje. S prijateljicami smo pojedle pico in odšle na prvi
izziv. Prvi izziv so bili vodni baloni. Betina nam je povedala pravila in rekla:
»Pripravljeni, pozor, zdaj!« S prijateljicami smo se obmetavale kot nore. Na
koncu smo bile vse mokre. Potem smo šle na drugi izziv. Drugi izziv je bil
nogometna trava. Zmagala je druga ekipa, v kateri so bile Nika, Emi in Ana. Res
je bilo zabavno. Tretji izziv je bila igra, pri kateri si moral ime, priimek ... napisati

na določeno črko. Prva sem štela jaz. Emi pa je rekla: »Stop!« in bila je črka J.
Potem je bil pred nami še četrti izziv. To je bilo seveda rolanje in kotalkanje po
našem dvorišču. Vozile smo se prosto in se zelo zabavale.
Dan se je hitro bližal koncu. Vedno manj časa je ostalo za igro in užitek.
Prijateljice so počasi morale domov in težko smo se poslovile. Bilo je zelo
zabavno! Morda pa še enkrat organiziramo zabavo za moj rojstni dan. Kaj pa
veš? Vse je možno. Komaj čakam!

Doroteja Vrbanjščak

BTS
BTS, znani tudi kot Bangtan Sonyeondan, so sedemčlanska južnokorejska
fantovska skupina. V skupini so trije raperji in štirje vokalisti. Člani skupine BTS so
Kim Namjoon, bolj znan kot RM (rap monster), Kim Seokjin, bolj znan kot Jin, Min
Yoongi, bolj znan kot Suga ali Agust D, Jung Hoseok, bolj znan kot J-hope, Jimin
Park, bolj znan kot Jimin, Kim Taehyung, bolj znan kot V in Jungkook Jeon, bolj
znan kot Jungkook. BTS so navdušili s svojimi plesnimi koraki in s svetovno
znanimi pesmimi.
Ampak vrnimo se na začetek. BTS so uradno debitirali 13. 10. 2013 s pesmijo No
more dream. Ustanovilo jih je podjetje Big Hit Music. Ker je pesem No more
dream postala velika uspešnica, so fantje nadaljevali in kmalu izdali njihov prvi
album: 2 Cool 4 Skool oz. Too cool for school, slovensko Preveč kul za šolo. V
naslednjih letih so še izdali veliko hitov in albumov. Eden izmed bolj znanih hitov
je Fake love, ki je bil izdan leta 2018 in je dosegel kar 1,1 bilijona ogledov.

Fantje so med tem časom hodili še na svetovne turneje in ustvarjali novo glasbo.
Leta 2020 so izdali prvi hit v angleščini z naslovom Dynamite, ki je do zdaj
dosegel že več kot 1,3 bilijone ogledov. Z Dynamite so se uvrstili na lestvico
Billboard, kjer so dosegli prvo mesto. Leta 2021 so izdali še en angleški hit z
naslovom Butter, ki je dosegel že več kot 749 milijonov ogledov, v 24 urah pa kar
108,2 milijona ogledov.

BTS svojo glasbo ustvarjajo v korejskem popu, bolj znanem kot K-pop, v hip hopu
in popu.

BTS so najuspešnejša korejska skupina, saj so edina korejska skupina, ki se ji je
uspelo uvrstiti na glasbeno lestvico Billboard, bili pa so tudi kar trikrat nominirani
za glasbeno nagrado Grammy. Do zdaj imajo kar 63 osvojenih nagrad. V svoji
karieri so izdali že 235 pesmi in okoli 22 albumov. Seveda imajo tudi svoje
oboževalce, ki se imenujemo ARMY, po slovensko vojska. Armyjev je malo več
kot 90 milijonov.

Leta 2020 so se z zamudo zaradi koronavirusa odpravili na turnejo z naslovom
Love Yourself – Speak Yourself (Imej se rad – spregovori). Seveda tudi med
koronavirusom niso počivali. Med karanteno so namreč ustvarili album BE.

Kmalu pa bodo izdali nov album z naslovom Proof, ki bo uradno izdan 10. 6.
2022. Album bo vseboval plakate, majhne sličice, knjigo slik in najpomembnejše:
tri CD-je z nekaj novimi in nekaj starimi skladbami. Na prvem CD-ju bodo: Born
Singer, No More Dream, N.O, Boy In Luv, Danger, I NEED YOU, RUN, FIRE,
DNA, FAKE LOVE, IDOL, ON, Dynamite, Life Goes On, Butter, Yet To Come …
Na drugem CD-ju bodo: Intro: Persona, Stay, Moon, Jamais Vu, Trivia: Seesaw,
BTS Cypther PT.3: KILLER, Outro: Ego, Her, Filter, Singularity, 00:00, Euphoria
… Pesmi, ki bodo na tretjem CD-ju, še niso znane.

11. 3. 2022 so imeli tridnevni koncert v Seoulu. Koncert so prenašali po vsem
svetu. Na srečo so ga predvajali tudi v Sloveniji. 12. 3. v soboto smo se s
prijateljicami Zalo, Ano in Niko odpravile na prenos tega koncerta v mariborski
kino. Tja so nas peljale naše mame in nas v kinu pustile tri ure in pol. V dvorano
smo se odpravile z dvema paketoma kokic in nekaj pijače. Koncert se je pričel s
15-minutno zamudo. Koncert je bil nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v
življenju. Med samim koncertom so imeli premore, med njimi pa smo si gledalci
lahko ogledali kratke spote, ki so jih posneli pred koncertom. Med koncertom je
večina gledalcev snemala, saj smo želeli ovekovečiti ta nepozaben trenutek. Po
čudovitem koncertu smo se s čisto polnimi telefoni odpravile domov. Po nas so
prišle naše mame. Me štiri smo se vse peljale z Nikino mamo. Med potjo smo zelo
naglas poslušale BTS in Stray Kids pesmi.

Sama si BTS zelo želim spoznati v živo ter se odpraviti na kakšen koncert v živo.

Karin Nemec

OBISK PODJETJA ARCONT

Ob obisku podjetja so nam predstavili zgodovino tega podjetja. Zanimivo je, da so
leta 1975 izdelali prvi kontejner, za katerega so porabili 430 delovnih ur. V
današnjem času pa jih naredijo od 60 do 70 na dan. Za izdelavo kontejnerjev
imajo pet delavnic. Njihova najdražja pridobitev lakirnica je stala 12 milijonov €.
Ko nam je g. Benjamin razkazal podjetje, smo si ogledali zaloge kontejnerjev, ki
čakajo na odvoz. Izvedeli smo tudi, da v lesni industriji na mesec porabijo 500
kubičnih metrov lesa.

Taj Rudolf, Patrik Šumak

PREKLETSTVO ZELENIH ŠTUMFOV – NAŠA IGRA

Učiteljica Karmen Rauter nas je z igrico Prekletstvo zelenih štumfov prijavila na
Območno srečanje šolskih gledaliških skupin. V igrici igramo Filip Semenič, Aney
Gržin, Marsel Belcl, Mai Stojko, Karin Nemec, Zala Rauter, Lara Stojnšek,
Doroteja Vrbanjščak, Ana Lipovec, Nika Šparakl, Julia Kosi, Anika Nemec. Tisti
dan smo igro najprej eno uro vadili v šoli. Vajo smo vzeli resno. Potem smo imeli
malico, nato pa smo se odpravili v Kulturni dom Ljutomer. Tudi tam smo na odru
vadili, saj smo preizkušali luči in glasbo. Začela nas je mučiti trema. Napočil je
čas, ko je šlo zares, saj nas je gledala strokovna spremljevalka. Igra se je začela.
Zajela nas je panika, a prišli smo na oder in igro zaigrali kot druge osebe. Igri smo
se kar predali in izgubili tremo. Na koncu smo se priklonili in poželi aplavz. Po
predstavi smo v sobi živčno čakali mnenje. Zdaj vemo, da je bila ocena pozitivna
in da smo bili odlični, saj smo se uvrstili na državno srečanje in tam prejeli zlato
plaketo kot najvišje priznanje na Srečanju otroških lutkovnih in gledaliških skupin
Slovenije.

Mai Stojko, Filip Semenič, Aney Gržin, Marsel Belcl





LJUBEZEN TI DA KRILA LJUBEZEN TI DA KRILA

Ljubezen, ljubezen, moja ljubezen, Zagledam se v punco,
kaj bi brez tebe, še sam ne vem. prisežem – lepota odlična.

Ko sem te videl, Ko zagledam jo,
sem kar poletel. srce kar ponori,
Ker lepše od tebe še nisem imel. a žal ona ni pravična.
Tvoja lepota je vse preslepila, Spet jo z drugim sem dobil,
ker cel dan žarela si ti. ko to videl, spet sem se zmrazil.
Minevala so leta in leta, Od takrat groza me je,
a jaz ti nisem upal povedat, punci povedat, da lepa je.
da ti si moja ljubezen. Ko srečal bom ta pravo,
rekel bom, greva na kavo.
Nejc Cimerman
Gašper Brumnik

LJUBEZEN TI DA KRILA HRANA

Ko sonce je močno svetilo, O hrana, o hrana,
na celi vasi je ona žarela, kako si slastna!
za njo čedni možje so hodili, Ko te vzamem,
tako da mene so kar zmrazili. si moja!
Ljubezen takoj me obdala,
kot da bila je lepa obala. A ko si
Imel sem priložnosti več kot oblakov, v mojih ustih,
a v meni poguma je manj, kot je znakov. si že končana.

Ona me je zapustila, Hrana, o hrana,
ker že se me je navolila. kako zadišiš in
me k mizi zvabiš.
Vid Gorjak
Anej Kodelič

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Ko prvič sem zagledal jo,
srce se moje je ustavilo,
lepota njena preseneča me,
ker lepše videl ni nihče.

Ko fantov milijon okoli nje stoji,
se meni srce čist strdi,

odpravim se stran in se zadnjič ozrem,
da vidim, da ona le zagleda me.

Ne mine tri dni,
že spet se križata najini poti,
zdaj zberem pogum, pristopim do nje,
a ona že ves čas čaka na me.

Ko gledal lepe njene sem oči,
se pravljica v meni prebudi,

nasmeh prileze na moj obraz,
ko slišal sem prečudovit njen glas.

Lepote njene se marsikdo boji,
a moje srce le ona obdrži,
ker lepše od nje zame ni.

Jaka Lotrič

TRAKTORSKA

Najdu sem jaz novi traktor,
pa naj me kdo povozi,
če to ni deutz fahr.

Zbranal sem celo parcelo,
pa še vedno jem Nutello.

Tim Rakuša

NEKAJ TAKIH O ŽIVLJENJU

Življenje enkrat zdi se ti grozno,
enkrat odlično,

a na koncu vse popravi se
in začne se uživanje.

Neja Viher Heric

Ne glede na vse, kar se Življenje je kot roža,
zgodi, ki se razcveti in oveni,
ostani to, kar si.
Ne poslušaj drugih, ko nastane nova,
vedno zaupaj si. spet se vse spremeni.

Miša Makoter Kristina Nushol

Življenje je kot ura, Življenje je vroče Malo v misli pojdimo,
vedno teče, a enkrat se in če ne upoštevaš ga, zdi se nam lepo,
ustavi. a ko se zbudimo,
Takrat te več ne bo, se lahko stopiš,
ostal bo le spomin. zato ubogaj ga! že smo kot snežak,
ki meče kepo.
Gašper Brumnik Tim Rakuša
Vid Gorjak
Življenje je lepše,
ko se smeješ, Včasih misliš, da je
a ko si žalosten, prazno,
je življenje slabše.
a v resnici je kar fajno,
Anej Kodelič tudi ko bolj zazreš se,
polno novih dogodivščin
Življenje je kratko,
zato imej se fajn, je.
ne sekiraj se,
dogodivščinam predajaj Pia Čarna Vogrinec
se.
Življenje je pot,
Laura Kukovec ki se hitro konča.

Ko se konča,
ni konec sveta,
ampak začetek nove poti.

Miha Belak

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Elizabeta je sedela in poslušala glasbo na strehi visoke zgradbe v mestu. Slišala
je, da je nekdo prišel skozi vrata na streho. Ni videla te osebe, ampak jo je
zanimalo, kdo je. Odločila se je, da bo šla do osebe in zagledala je visokega
fanta, rjavi lasje, modre oči. Začela sta se pogovarjati. Spraševala sta drug o
drugem. Povedal ji je, da je zdravnik in da ima sestro Emo. Ona pa njemu, da že
od nekdaj hoče imeti svojo cvetličarno in da se je pred enim tednom preselila v
mesto, zato še se prilagaja in raziskuje mesto. Elizabeti je bilo všeč se pogovarjati
z njim, ker se je počutila, kakor če bi ga poznala že leta. Davidu je zvonil telefon in
je moral oditi. Elizabeta je obžalovala, da ni vprašala za njegovo telefonsko
številko, ampak je bilo že prepozno.

Čez dva meseca se je že navadila na mesto. Vsak dan, ko je šla po svojo jutranjo
kavo, je videla majhno zapuščeno trgovinico, ki se je prodajala. Kontaktirala je
lastnika in kupila je trgovino, v kateri bo njena cvetličarna. Začela jo je urejati.
Naenkrat je skozi vrata prišla punca. Elizabeta jo je vprašal, kdo je in zakaj je
prišla v trgovinico. Rekla je, da ji je ima Ema in da ve, da je ne pozna, ampak
hoče se zaposliti in pomagati v trgovinici. Elizabeta je bila zmedena. Le kako je ta
punca vedela, da potrebuje delavce? Vprašala jo je in Ema je rekla, da je pred

trgovino znak, da potrebuje delavce. Elizabeta je predvidevala, da je to ostalo od
prejšnjih lastnikov, ker ga ona ni postavila. Elizabeta je Emi pustila, da ji pomaga
pospravljati. Elizabeta je stopila na stol, saj je želela počistiti prah na polici.
Naenkrat je Ema slišala nekaj glasnega. Šla je pogledat, ali je vse v redu in našla
je Elizabeto na tleh, ki ni mogla vstati. Ema je paničarila in je rekla, da bo
poklicala svojega brata, ki je zdravnik. Hitro je prišel in ko je Elizabeta zagledala

njenega brata, je ugotovila, da je to fant, s katerim se je pogovarjala na strehi.
Rekla ni ničesar in Ema ga je predstavila Elizabeti, saj ni vedela, da se poznata.

David je pogledal njeno nogo in ugotovil, da je zlomljena. Oba sta bila zelo
presenečena. Ema je predlagala, da jo on pelje v bolnišnico in oskrbi nogo. Na
poti tja sta se pogovarjala, smejala, tako da je Elizabeta pozabila na bolečine.
Potem jo je peljal domov. Dobila je njegovo telefonsko številko. Naslednje dneve
sta se vsak dan pogovarjala po telefonu. Elizabeta pa je bila žalostna, ker ni
mogla pomagati v trgovinici, ampak je Ema vse uredila. Ema še vedno ni vedela,
da se Elizabeta in David že poznata. Čez en mesec je bila njena noga boljša in
nekega dne jo je David vprašal, ali bi šla z njim na večerjo. Seveda je rekla ja, ker
je na ta trenutek čakala od začetka. Naslednji dan sta šla na večerjo. David je
prišel po njo. Večerja je bila romantična. Pogovarjala sta se kot vedno, ker sta to

najraje delala in Elizabeta je vedela, da mu lahko zaupa. Pospremil jo je do njenih
vrat v apartma in preden je odšla v apartma, jo je poljubil in potem sta se

poslovila. Po enem mesecu se je vrnila v trgovinico in ni mogla verjeti, kako je vse
urejeno in celo stene so bile pobarvane. Emi se je zahvalila in ji šla pomagat. Bil
je čas, da ji pove vse v zvezi z njenim bratom. Emina reakcija je bila boljša, kot si
je Elizabeta predstavljala. Ema je bila zelo vesela in tudi malo v šoku. *3 leta
kasneje* David in Elizabeta pričakujeta otroka. Elizabeta in Ema imata skupaj
cvetličarno, ki je bila razglašena za najboljšo v mestu. Ema je srečno poročena in
ima dva otroka Lili in Atlasa. Elizabeta in David sta kupila svojo hišo, v kateri zdaj
živita skupaj in David je postal uspešen zdravnik.

Laura Kukovec

LJUBEZEN V PUBERTETI

To je nekaj, kar vsak v svojem življenju občuti. Še posebej pa v mojih letih, ko te
vsi sprašujejo, ali si zaljubljen ali če imam punco. To mi ni všeč, saj mi je to eno
izmed najbolj butastih vprašanj. Star sem 14 let in imam druge stvari, s katerimi
se ubadam, ne pa z nekimi bedarijami. Šola mi je zelo pomembna, saj gre za
mojo prihodnost in zdi se mi, da bi me ljubezen pri vsem tem ovirala. Seveda bo
moje mnenje čez nekaj let drugačno, ampak za zdaj ostaja tako. Hočem imeti
družino, ko bom starejši, ampak prej se morem potruditi v šoli, da bom lahko to
družino tudi preživljal.

Miha Belak

MOJ OTOK

Bil je deževen dan. Hodil sem po plaži na samotnem otoku, na katerem sem živel
sam. Plaval sem z delfini in želvami. Bilo je čudovito. Nekega dne sem zaslišal
krike ljudi. Stekel sem iz svoje hiške na drevesu na plažo. Bila je polna ladja
potnikov, ki so občudovali moj otok. Z majhnimi čolni so se pripeljali do plaže.
Zbežal sem do drevesa in splezal do najnižje veje in opazoval. Zdelo se mi je, da
ne bodo nikoli odšli s plaže, zato sem jih pregnal s pomočjo živali, ki so živele z
mano. Upam, da se ne bodo vrnili. Nekaj dni sem imel mir. Nato pa spet ljudje! Bil
sem zelo razburjen. Ko so se nastanili na otoku, sem že vedel, da bodo težave.
Stekel sem na hrib vulkana, s katerega sem imel razgled na vse. Nato pa zaslišim
človeške korake. Obrnil sem se in za mano je bila punca. Bila je lepa. Njene oči
so bile kot modro morje. Hitro sem jo odgnal na plažo. Nato pa so se tla zatresla.
Vulkan! Turisti so odšli. Vulkan ni naredil ničesar. Jaz pa sem živel srečno z
živalmi do konca dni. Mislim, da bi vsak hotel živeti na takšnem otoku.

Miša Makoter

PLANICA

Rada gledam smučarske skoke in zato smo se odločili, da gremo 24. 3. 2022
gledat smučarske skoke v Planico. Na kvalifikacije sem šla s sestro, mamo, teto in
sestrično. En dan pred kvalifikacijami smo se jaz, sestra in mama odpravile k
sestrični in teti. Pri njiju smo prespale. Naslednji dan smo se zbudili ob 5 zjutraj in
se pripravili na odhod. Najprej smo se peljali z avtom in ga parkirali v Kranjski
Gori. Tam nas je že čakal avtobus. Ko smo prispeli, smo si kupile zastave. Jaz
sem imela japonsko, sestra avstrijsko in sestrična slovensko. Sedele smo na
tribuni in okoli nas je bilo veliko ljudi. Bilo je zelo zanimivo gledati skakalce, kako
skačejo. Dobila sem podpis od lepega Japonca, ki mu je ime Ryoyu Kobayashi.
Ob 11. uri so nam povedali, da so kvalifikacije prestavljene na 15. uro. Moja
sestrična je ob 16. uri imela nastop in je morala z mojo mamo in mojo teto domov.
Midve s sestro sva pa še 4 ure tam čakali. Te 4 ure so se zelo vlekle, ampak sva
na koncu le dočakali kvalifikacije. Medtem so se nama še podpisali Žiga Jelar,
Cene Prevc, Timi Zajc in Daniel Andre Tande. Mama se je vrnila k nama. Ko se je
začelo, so skakalci mahali gledalcem. Čez nekaj ur se je zaključilo in smo se

odpravili domov. Bila sem zelo hvaležna moji mami, da nas je odpeljala. Vsak dan
se spominjam pogovora z Ryoyuyem in komaj čakam na naslednje leto.

Kristina Nushol

PLETENJE KOŠARE

Predstavila bom tehniko pletenja košare.

Tehniko pletenja košar poznamo že več tisoč let. Košare so lahko pletene iz
različnih materialov, vrbe, slame, razcepljenih vej itd. Vendar ta obrt na žalost
počasi izumira, saj mladi nočejo več plesti. Zato sem vesela, da košare pleteta
tako moj ata kot tudi dedek. Ata se je pletenja košar naučil od dedka, sedaj pa
lahko svoje znanje predaja tudi že drugim, saj plete tudi druge unikatne stvari, na
primer košare za drva ob kaminu, košarice za pse, pladnje, letos pa pripravlja tudi
nekaj novega, česar pa še ne smem izdati.

Za pletenje košar uporablja vrbo, po domače tej vrbi rečemo »pintovec«. To vrbo
najdemo že malokje, nekaj je imamo doma, drugo pa poiščemo in se z lastniki
dogovorimo, če si jo lahko porežemo. Košare lahko pletemo od jeseni, ko vrba
odvrže listje, pa do spomladi. V tem času je vrba tudi najbolj prožna, saj je v zraku
veliko vlage. Za pletenje ene košare porabimo kar nekaj časa. Če štejemo čas, ko
si narežemo veje, jih razvrstimo in preštejemo ter dodamo še čas pletenja, nam to
vzame nekje štiri ure. Cene košar, ki jih prodajamo, se gibljejo tam nekje od 25,00
eur – to so manjše košare za sadje, ki jih lahko damo na mizo - pa nekje do 80,00
eur – to so velike košare, ki jih imamo na primer za drva ob kaminu in imajo
leseno dno. Dostikrat se splete tudi kaj po naročilu stranke. Vsak izdelek za sebe
je unikaten in edinstven, saj je to ročno delo in niti ena košara ne more biti čisto
ista kot druga. Zato vsako košaro narediš z veseljem in si na njo ponosen. Košare
prodajamo preko družbenih omrežij, včasih mama in ata prodata tudi kaj v službi.
Da pri nas pletemo košare, pa se je razvedelo že tudi med ljudmi in nas kar sami
kontaktirajo. Moj ata in dedek se med pletenjem košar sprostita in izmenjata tudi
kako novo idejo ali skrivnost, saj dedek hoče, da se tradicija pletenja košar
nadaljuje. Ata je že tretja generacija v družini, ki se ukvarja s tem, znanje pa že
predaja tudi nam. Prav tako je nekaj manjših košar spletla tudi že moja mama, mi
pa smo se naučili plesti »korboče«. To so palice, s katerimi otroci na tepežni dan
hodijo od hiše do hiše in tepežkajo odrasle ter zato dobijo slaščice ali denar.

Za pletenje košare si najprej pripravimo potreben pribor: škarje, zložljivo žago in
nož, ki jih uporabimo za rezanje oz. žaganje vej, zaščitne rokavice, da se ne
porežemo, moramo pa se tudi primerno obleči in obuti, saj vrba raste na mokrem
terenu. Ko imamo vso to opremo pripravljeno, si jo naložimo v avto, na katerega si
pripnemo tudi prikolico in se odpeljemo do mesta, kjer bomo narezali vrbove veje.
Ko prispemo do mesta, vse stvari, ki smo jih pripravili, vzamemo iz avta in jih
odnesemo do vrbe. Tanjše veje porežemo s škarjami, debelejše požagamo z
žago. Vseskozi pazimo nase, da se ne urežemo in ves čas nosimo zaščitno
opremo. Po končanem rezanju vse veje naložimo na prikolico in jih odpeljemo
domov. Doma jih razvrstimo po dolžini in debelini in jih zložimo na kupe. Veje

odložimo na travo, da so vedno na vlagi, ker če se veje posušijo, izgubijo svojo
prožnost in z njimi ne moremo več plesti. Veliko vej je neuporabnih, le-te
zavržemo ali vtaknemo v zemljo, iz katerih bo zraslo novo drevo.

Ko smo veje razvrstili, jih odnesemo v garažo ali prostor, ki mora biti precej velik,
saj za pletenje potrebujemo veliko prostora, ker so veje zelo dolge. Najlažje
pletemo sede. Najprej začnemo plesti spodnji del košare. Potrebujemo 6 x 35 cm
dolgih za prst debelih vej. Tri veje na sredini prerežemo z nožem toliko, da
dobimo luknjo in skozi vtaknemo preostale tri veje, tako da dobimo križ. Veje

potem razmaknemo, da stojijo vsaka za sebe. Vzamemo dodatne veje in
začnemo prepletati teh šest vej od sredine navzven. Prepletamo do konca
debelejših vej navzven. Nato potrebujemo 3 x 24 cm srednje debelih vej ter 8 vej
za zaključni venec. Zdaj imamo 12 koncev iz debelejših vej, saj ima vsaka izmed
šestih vej dva konca. Na obe strani enega konca vtaknemo po eno vejo ter jih vse
prelomimo navzgor, kjer jih na vrhu zvežemo skupaj z vrvico, da dobimo obliko
košare. Zraven vseh teh vej vtaknemo še po eno vejo. Te začnemo plesti navzgor
kot telo košare in jih prepletamo z vejami, ki so povezane na vrhu.

Vsak, ki plete košare, ima svojo metodo prepletanja vej. To pomeni, da imajo
različno zaporedje. Lahko je 2-2-1-1, 2-1-1 itd. To pomeni, da lahko prepletamo

veje, ki so zvezane na vrhu z vejami, ki jih dodajamo tako, da gremo skozi njih

dvakrat od spredaj in dvakrat od zadaj ali enkrat od spredaj in dvakrat od zadaj.

Ko pridemo do konca vej, pride na vrsto naslednji komplet 24-ih vej, katere tudi
spletemo do konca. Nato na vrsto pride tistih 8 vej za zaključni venec. Eno po eno
vstavimo med vertikalne veje in zapletemo med njih. Iz vej, ki še štrlijo gor,
prepletamo zapleteno rožo, ki vse drži skupaj. Nazadnje dobi košara še ročaj, ki
ga prav tako urežemo s škarjami iz debelejšega dela vrbe. Če je košara večja,
dodamo dva manjša ročaja, ki sta na nasprotni strani. Ta ročaja vtaknemo med
prepletene veje in vse skupaj povežemo z žico, da se ročaj drži h košari. Take
večje košare uporabljamo za prenos večjih predmetov in težjih bremen, kot bi
lahko bila drva, krompir ali koruza. Manjše košare uporabljamo za vsakodnevna,
lažja opravila. Te imajo samo en ročaj. Ta je daljši in povezuje košaro iz ene
strani na drugo. Se pravi, da je na vsaki strani košare zataknjen en konec, ki ga
prav tako vtaknemo med veje in povežemo z žico. S tako manjšo košaro lahko
gremo v gozd po gobe, na vrt po solato ali jo uporabljamo za prenos vložene

zelenjave iz kuhinje v shrambo ali kaj podobnega. V njih lahko zelo lepo operemo
zelenjavo, saj ne zadržujejo vode, so kot moderni nadomestek – npr. plastična

vedra. Odpadni material, ki nam ostane od pletenja, pometemo in skurimo ali ga
uporabimo za kompost. Med pletenjem košar moramo biti izredno previdni, da se
ne poškodujemo, ko režemo veje z žago ali škarjami, ter da se med pletenjem ne
zbodemo z vejami. Paziti pa moramo tudi, da je vrba vedno na vlažnih tleh oz.
travi, da ohranja svojo prožnost.

Skozi besede si je najverjetneje težko predstavljati, kako poteka to delo oz.
pletenje, zato je najbolje, če si pri pletenju zraven, da vidiš, kako celotna zadeva
poteka, ker potem lahko vse skupaj dosti lažje razumeš. Kot vir nisem uporabila
spleta oz. knjig, informacije so mi podali izključno ata, dedek in mama, pa tudi
sama sem gledala očeta pri delu in mu pomagala.

Neja Viher Heric

ZGODBA O GREENTANU

Tukaj je fant, ki pleše s svojo največjo sovražnico, kako se je znašel tukaj, naj
vam povem. Bil je navaden sončen dan. Matic se je končno odločil, da bo na
zmenek povabil Nino. Ko je končno zbral pogum, si je oblekel svoja najboljša
oblačila in nanesel svoj najboljši parfum med svojim jutranjim koncertom v
kopalnici. Mama ga je vprašala, kaj je posebnega ta dan, saj se Matic nikoli ni
urejal za šolo. Matic svoji mami ni povedal, kaj se dogaja in je samo odgovoril z
nasmehom: »Zakaj bi moralo biti kaj posebnega, da se uredim?« Mama je samo
stresla z glavo in odpravila sta se k avtu. Matic je prispel v šolo ter stopil v razred.
Morda je bil malo razočaran, saj je pričakoval večjo reakcijo svojih sošolcev glede
videza, no, saj se je prvič uredil. Namesto tega pa je dobil: »Zdravo, smo imeli
nalogo?« ali pa »Si se učil za test?« Anja, punca, ki jo bo povabil, ga še pogledala
ni. Ure so počasi minevale, Matic pa je postajal še bolj živčen. Ko je ura odbila 12,
se je vse okrog njega začelo počasi gibati. Globoko je vdihnil ter stopil do Anje.
Anja ga je čudno pogledala, saj se ne pogovarjata pogosto. Matic pa je nenadoma
rekel: »Bi šla z mano na zmenek?« Anja se je začela smejati, saj je Matic eden
izmed učencev, ki so bili tihi in je mislila, da ga je nekdo v to prisilil, a ji je nasmeh

hitro z obraza izginil, ko je ugotovila, da misli Matic resno. Globoko je vdihnila in
odgovorila: »Matic, saj si odličen fant, a ne vidim te kot fanta …« Matic se ni mislil
prepirati, samo žalostno je odgovoril: »Ja, no, saj razumem …« Prisiljeno se je
nasmehnil, da bi bilo videti, kot da mu ni mar. Po šoli je mami rekel, da bo odšel v
knjižnico, saj je to bil kraj, kjer se je sprostil med vsemi knjigami in tišino. Ko je
prispel, ga je knjižničarka toplo pozdravila: »Dober dan Matic!« Matic je bil v
knjižnici vsak drugi dan, zato so ga tam vsi že poznali. Strmel je v knjige, ampak

na vse, kar je lahko mislil, je bila Anja. Zakaj imajo vsi junaki svojo ljubezen, si je
mislil. Ravno v tem trenutku je začutil, da ga je nekdo potrepljal po rami. Obrnil se
je in zagledal dekle, ki je imelo snežno bele lase, njena koža je sijala kot svila, a
njene oči so opisovale sedem zgodb naenkrat. Nervozno je je rekel: »Vam lahko
pomagam?« Odgovorila mu je z najbolj mehkim glasom, ki ga še nikoli ni slišal:
»Izgubil si to.«

Pokazala mu je prstan, ki si ga je danes zjutraj nadel: »Oh, morda sem ga izgubil,

ko sem iskal knjige. Hvala ti! Bil je darilo moje pokojne babice, zato mi veliko
pomeni.« Deklica se je nasmehnila: »Ni problema, no, uživaj v branju!« Ko je
Matic prišel domov, je mislil samo na tisto deklico in kot bi mignil je ura odbila
polnoč. Odločil se je, da je čas za spanec. Ko je zaprl oči, ni in ni mogel zaspati.
Začel se je premetavati, nato pa je odšel v kuhinjo. Vsaj mislil je, da gre tja. Ker je
bil še na pol v snu, ni opazil, da je v deželi vilincev. Prišel je v kuhinjo, tako je
namreč mislil, in si pomencal oči. Pred sabo je zagledal vilinca. Seveda se je
prestrašil ter začel hitro dihati, saj ni vedel, kje je. »Ali sanjam,« si je mislil. Vilinec
ga je nekaj časa opazoval, nato pa mu je rekel: »Kralj, pričakovali smo te, vidim,
da ste že spoznali Anastazijo!« S prstom je pokazal v kot sobe. Matic je ves iz
sebe tam zagledal punco, ki mu je vrnila prstan: »Ona mi je dala izgubljeni
prstan!« Vilinec je prikimal in odgovoril: »Greenlack potrebuje vašo pomoč, moj
kralj.« »Mojo pomoč,« si je mislil. »Greentan kaj? Ne morem vam pomagati, moj
prijatelj, saj nisem niti slišal za to deželo. Najverjetneje samo sanjam, zato se
vidiva v naslednjih sanjah,« je rekel samozavestno, ko se je uščipnil v roko. »To
niso nikakršne sanje kralj in vaša dežela potrebuje pomoč. Napadli so jo
čarovniki. Če vi ne bi uporabili svoje magije nad njimi, bi lahko uničila vaše celo
kraljestvo,« je rekel vilinec, a tokrat v malo bolj resnem tonu. »In zakaj bi to
naredil, če sklepam, da to niso sanje?« je zanimalo Matica. »Za vašo ženo,
seveda,« je dejal vilinec. »Za mojo KAJ!? Saj nimam žene, še punce ne morem
dobiti in zakaj me kar naprej kličeš kralj, samo navaden deček sem in ne bom
vam pomagal v vaši nori bitki!˝ se je razjezil. Nato je slišal spet ta mehek glas. Bila
je Anastazija, najlepše dekle v obeh svetovih: »Moraš nam pomagati. Ne vem,
zakaj se ne spomniš, a najin poročni dan je bil nekaj najbolj pravljičnega v tej
deželi.« Zvenela je malce užaljeno. »Najina poroka!? To je zelo dosti informacij za
18-letnika, ki je ravnokar prispel v to namišljeno deželo,« je malce prestrašeno
rekel Matic. »18?! Kaj pa govoriš, star si 130. Se ne spomniš, ko sva se skupaj
učila leteti?˝ je siknil vilinec, katerega ime mu je bilo še neznano. »Kdo pa si ti?
Nisem ujel tvojega imena in kaj misliš s 130?!« je nadaljeval Matic. Vilinec je
ponosno rekel: »Sem plemič, moje ime pa je Maj!« »Okej Maj, in kako naj bi vam
jaz pomagal?« je začudeno rekel. »Saj je preprosto, samo izvedi svoj urok,« mu
je dejal Maj. »Morda ne bo šlo, saj ne vem uporabljati svojih moči,« je zdaj že kar
zaskrbljeno rekel Matic. »Odlično, vsi bomo umrli,« je dodala Anastazija. »Ne bodi
dramatična, Anastazija. Kralj, kako to misliš, da ne veš izvesti uroka? Saj smo ga
vadili desetletja v primeru napada,« je začudeno rekel Maj. »No, saj veš, niti
spomnil se nisem, da sem tukaj in še vedno sem zmeden in ne vem, kaj naj
naredim …« je tokrat kar žalostno odgovoril Matic. Prisegel bi, da je v tej deželi že
ure, ampak je preteklo komaj trideset minut. Ura je začela piskati, nasmešek na
Majevem obrazu se je zbrisal in rekel je: »Moramo proč, moj kralj.« »Matic,« ga je
popravil Matic, a ga je Maj samo čudno pogledal. »Kliči me Matic in ne kralj.
Počutim se preveč vzvišenega,« je dodal Matic, Maj pa je samo pokimal. »Kralj
oziroma Matic, če se res ničesar ne spomniš, je najboljše, da ti razkažem mesto,«
je nadaljeval Maj. »Zakaj pa ne moremo samo ostati tukaj?« se je oglasila
Anastazija. »Učenci imajo vaje,« ji je pojasnil Maj. Vsi trije so se sprehajali po
mestu, čeprav se je Matic na smrt dolgočasil in sploh ni poslušal, a videti je bilo,
kot da zavzeto posluša. Ugotovil je, da se je med potjo izgubil. »Uhhh, kje sem?«

Razgledoval se je naokrog, a neuspešno, le tema ga je obkrožala. Mislil si je, da
je to morebiti njegov konec. Spraševal se je, kaj bo z njegovo mamo ali pa
očetom. Nato pa se je spomnil, da nima očeta. »Okej, imam,« si je rekel, a takoj
ko je zaslišal zvoke podgan, se je tako prestrašil, da se je v nekoga zaletel. »Hej,
pazi malo!« mu je jezno rekla ta oseba. »Oh, o…oprostite nisem nisem mislil,
nisem vedel, da ste tam …« je odgovoril Matic malce prestrašen. Pred sabo je
zagledal žensko, veliko okrog sto šestdeset centimetrov, oblečeno v staromodna
oblačila, ki bi jih nosili najbolj znani detektivi iz Matičevih najljubših nanizank.
Kolikor je Matic videl, je imela skodrane lase, ki so ji segali do ramen, oči je komaj
videl, a je lahko razbral, da so bile zelene barve kot najlepši smaragd na Zemlji.
»Boš samo strmel?« mu je rekla ženska. »Oprostite, sem Matic.« Ženska je
odgovorila: »Kot kralj Matic?« Matic je v njenem glasu slišal nasmešek. »Eden in
edini,« je nerodno rekel Matic. »Oprostite mi kralj, sem Viktorija, Viktorija
Manhalten. Morda me poznate tudi kot Kraljico Sevstenora.« »Oprostite, ampak
prvič slišim. Kaj vas ponese v naše dežele?« je z zanimanjem vprašal Matic.
»Zakaj ne bi šla na kosilo? Lahko ti vse pojasnim. Jaz plačam, seveda,˝ je s še
večjim nasmeškom rekla Viktorija. »Zakaj pa ne, prvikrat sem navdušen, odkar
sem prispel, no, poleg vseh novic, ki sem jih slišal.« Viktorija ga je vodila skozi
temo ter prispela sta v malo bolj osvetljeno ulico. Videla sta le par uličnih svetilk,
ki so oddajale svetlobo rumenega tona. Nenadoma je začelo deževati. Hitro sta

se zatekla v restavracijo, ki je bila najbolj barvna stvar na tisti ulici. Bila je pastelno
rožnate barve ter imela je veliko rastlin. Sedla sta k mizi, ki je bila iz lesa, na njej
pa je bil kmečki prtiček. Natakarica je stopila k njuni mizi: »Pozdravljena, že vesta,
kaj bosta ali potrebujeta meni?« »Jaz bom žabje krake, on pa bo solato,
pomešano s prahom smaragdnega nosoroga ter samo kanček samorogove krvi,˝
je odgovorila Viktorija. Natakarica je odšla, še preden se je Matic lahko pritožil.
»Zakaj si naročila za mene in KRI SAMOROGA?!?! Ne hvala.« je začel. »Pa saj
je tvoja najljubša jed,« je začudeno odgovorila Viktorija. »Aha …« je oklevajoče

odgovoril. Ko je prispela hrana, je Matic poskusil solato in na njegovo
presenečenje je bila odlična. »Sploh ni tako slabo,« je v zadregi rekel. »Vidiš!« je
rekla Viktorija in med jedjo položila noge na mizo. Imela je polna usta, oblačila so

ji bila prevelika, lasje pa so bili na pol kodrasti. Maticu se ni zdela primerna za
kraljico, ampak kaj bo on sodil, saj je samo deček. »In koliko si stara?« je v
upanju, da bo razbil to nerodno tišino, vprašal Matic. »A ne veš, da se dam tega
ne sprašuje?« je vprašala Viktorija. »Saj nisem hotel, oprosti,« je odgovoril Matic.
Ličnice je imel obarvane, kot da bi ravnokar pojedel najbolj pekočo hrano na
svetu. »Saj se samo hecam, sem 129« je odgovorila s polnimi usti. »Nimaš
nobenih manir?« je nekoliko užaljeno rekel Matic. »Ne,« je odgovorila. »MATIC,
KJE SI BIL? POVSOD TE ŽE IŠČEVA. ZAKAJ NISI POVEDAL, DA SI SE
IZGUBIL?« Matic je bil prestrašen, ko je zagledal pri vratih Maja, celega
premočenega. Še preden mu je lahko odgovoril, je slišal Viktorijo: »Če ni to eden
in edini plemič Maj! Glej ga no, že dolgo se nisva srečala, prijatelj stari.« »Ne kliči
me prijatelj, dobro veš, kaj si naredila,« je rekel Maj. »Oprostita, ampak mi lahko
nekdo pove, kaj se dogaja?« je začudeno rekel Matic. »Ni pomembno, greva,« sta
istočasno odgovorila Maj in Viktorija. Matic je razmišljal, kam naj gre. »Resno, še
razmišljaš po tem, ko ti je ubila očeta?« je dodal Maj. »Kaj!?« je vzkliknil. Vilica
mu je padla na tla. Čutil je, kako mu srce tone v trebuh. »Pa saj je bilo to na

Zemlji. Kaj govoriš, ne to je bilo že dolgo nazaj, saj ne bi mogla, saj ni hotela,
kako to veš?« »Ona je bila, ona je ubila tvojega očeta. Potem kar smo skupaj
preživeli, se govori, da sodeluje s čarovniki. Oprostite moj kralj, tega ne bi smeli
izvedeti tako,« je dejal Maj. »Saj je v redu, samo odpelji me domov,« je prosil
Matic. »Prisežem, da ga nisem ubila, prosim,« se je trudila pojasniti Viktorija, a

zaman. Na poti v dvorec Matic ni spregovoril besede, tudi ko so prispeli, je samo
prosil, naj mu pokažejo pot do njegove sobe. Grad je bil prečudovit. Okrašen je bil
z rastlinami zlate barve ter iz stolpov viseče zastave. Prosil je tudi, da mu

nobeden ne sledi, niti Anastazija. Prispel je v sobo, katere stene so bile sive
barve, postelja iz lesa z zlatimi naslonjači na vsaki strani. Ugotovil je, da ima svojo
lastno knjižnico, kar ga je vsaj malo razveselilo. Ko je šel v knjižnico, je na mizi
videl le eno knjigo urokov. Bila je na široko odprta, zato je pogledal vanjo. »Hmm,
101 urok za preganjanje čarovnikov. To bi lahko bilo uporabno,« si je mislil.
Spomnil se je, da mu je Maj povedal, da lahko samo on reši kraljestvo pred
čarovniki. Vse si je prebral in menil, da lahko tudi poskusi vse uroke. Desna roka
kroži, leva roka prikliče energijo, z rokami oblikuj energijo, ki bo modre barve ter
najpomembneje, bodi previden, saj čarovnikom tako ne vzameš moči, ampak jo
preusmeriš v svoje telo. Matic je presenečeno naredil vse prav že v prvem
poskusu. »Kul,« si je mislil, »Okej, zdaj pa grem spat ter tokrat zares, kdo ve,
morda pa se ponovno zbudim na Zemlji,« si je mislil. In res se je odpravil spat,
ampak ga je nekdo med spanjem zbudil. Bil je Maj: »Kralj, pomagajte! Čarovniki,
povsod so!« »Kaj?! Ja seveda, samo kje,« je zmedeno odgovoril Matic. »Sledite
mi!« Maj je odhitel pred grad, a je bil prepozen. Matic je lahko samo gledal, kako
ga je čarovnik zabodel. Rezilo ni bilo navadno. Bilo je uročeno. Maj je bil
paraliziran, čutil je samo bolečino ter kako bo izkrvavel. Na srečo je bilo rezilo še v
njem. Maticu je končno pomagalo vso gledanje detektivskih dokumentarcev. Mislil
si je: »Dobro, rezilo je še znotraj. Če ga nihče ne povleče ven, imam deset minut,
da grem po pomoč, če pa ga nekdo izvleče, pa pet.« Nenadoma se je spomnil, da
lahko leti. Zdaj ali nikoli! »Krila,« si je rekel podzavestno, ko je skočil z največjega
stolpa. In res je letel, ampak kar je videl, je bilo srhljivo. Čarovniki so na svoji

strani imeli zmaja. Matic pa ni imel pojma, kako ga premagati. Hitro je odletel v

medicinsko stran gradu in povedal zdravnikom, kaj se je zgodilo. Seveda so
zaradi njegovega položaja takoj vsi šli pomagat Maju, a Matic je šel v knjižnico, da
bi se poučil o tistem zmaju, ki ga je do zdaj poznal samo kot mitološko bitje.
»Knjiga o zmajih, knjiga o zmajih …« si je govoril, ko je brskal po zaprašenih
policah. »AHA, TUKAJ JE! Kako poraziti zmaja. Tukaj piše, da to lahko naredi
samo nekdo, ki ima samorogov rog ter ga mora zapičiti v njegovo srce. Mislim, da
to lahko dobim,« si je pogumno rekel. Odšel je na oddelek za leksikone ter vzel
najbolj debel leksikon o bitjih v Greenlacku. »Samorog … aha, uporaba roga …
tukaj je … Medicina. Ok, mislim, da bi to lahko dobil. Bom poskusil,« si je dejal.
Hitro je stekel na oddelek za medicino ter ves prepoten našel rog po 5 minutah.
Odletel je na najvišji stolp v celem kraljestvu. Nikomur ni povedal, kje je. Videl je
samo na pol požgano mesto. Videl je tudi Viktorijo, ki se skriva. »Ne, to ne more
biti res. Moram jo rešiti. To je moja edina priložnost, da ubijem zmaja. Ne smem!
Ampak hočem ugotoviti resnico. Ne, ne morem, ne bom,« se je v njem odvijal boj.
Zmaj je hitel in hitel do Matica. Matic se je zazrl v zmajeve živo rdeče oči in
njegove zelene luske. Skočil je ter meril naravnost v zmajevo srce. Zatisnil je oči

in upal na najboljše ter res je ubil zmaja. Zmaj je jokal v bolečinah ter zarjovel.
Matic ni vedel zakaj, a čutil je potrebo, da si njegove solze shrani. Res imel je

čašo, ki jo je prislonil k zmajevim očem, ko ga je opazoval, kako umira. »Hvala ti,«
je rekel zmaju. Iz daljave je zaslišal Maja: »SPIJ SOLZE IN IZVEDI UROK!«
Čarovniki so namreč še vedno bili tukaj. Spil je solze in začel lebdeti, nakar mu je
nepoznana deklica odrezala krila: »Kaj delaš, saj lahko rešim Greenlack!«
»Vem,« je odgovorila z glasom, ki bi ga Matic lahko prepoznal kjerkoli. Bila je
Anja. »Le kako je prišla sem?« se je vprašal. Ampak čudežno je lebdel tudi brez
kril. Začel je izvajati urok: »Desno roko vrtite, z levo roko prikličite energijo in jo
oblikujte z obema rokama, nato pa zajemi zrak, tako bo vsa magija šla v tebe.« A
nekaj je bilo narobe. Energija naj bi bila modra, a je bila rdeča. Matic je čutil
magijo, ki gre v njega, vendar je nato omedlel. Zbudil se je v palači, v bistvu v

svoji sobi s papirjem na mizi.

»Obleci se v obleko, ki smo jo pripravili. Danes proslavljamo, da si rešil kraljestvo.
Oprosti, ampak boš moral plesati z Viktorijo, saj je iz sosednjega kraljestva.

Lep pozdrav

Maj«

Ozrl se je naokrog in obleko zagledal na mizi. Preoblekel se je, a še enkrat si je
hotel ogledati knjižnico. Odpravljal se je po dolgih hodnikih, nakar je videl Maja in
Anastazijo. Že se je pripravil na pogovor z njima, a ko je prišel bliže, je videl, da
se poljubljata. Bil je strt in raje je samo odšel na ples. Ko je prispel, je javno
naznanil, da se on in Anastazija ločujeta, kar je seveda bilo vsem tamkajšnjim
mladenkam všeč. Klepetal je z gosti, a prihajal je trenutek, ko bo moral plesati s
svojo največjo sovražnico Viktorijo. »Pa grem,« si je mislil. Viktorija je bila
oblečena v najlepšo obleko, ki jo je Matic kdaj videl. Njeni kodri so bili tokrat
urejeni ter jedla je zelo olikano. Počutil se je malo neurejeno, saj si je samo nadel
smoking, še las si ni uredil. Orkester je začel igrati najlepšo melodijo, ki jih je
zaslišal Matic. Roko je položil na Viktorijin pas, drugo pa na njeno in začela sta
plesati, kot bi nekateri rekli, najlepši ples. Bilo je videti, kot da hodita po oblakih.
»Nisem ubila tvojega očeta. Anastazija ga je. Moraš mi verjeti. Imam dokaze.
Samo slavo je hotela in tvojo roko!« mu je rekla. »Ne skrbi. Ona je že pozabljena.
Kar se pa tiče dokazov, kaj misliš s tem?« jo je vprašal. »Imam fotografije, ki to
dokazujejo!« je odgovorila Viktorija. »Oh, pozabil sem te vprašati, ali imaš fanta?«
jo je nenadoma vprašal. »Ne. To, da so me obtožili uboja tvojega očeta, mi je
uničilo ogled,« je pojasnila. »Potem pa mislim, da te ne bi motilo, če bi …« Stavka
ni niti dokončal, ko so se njune ustnice že srečale. Menil je, da je bil to poljub, ki
ga ne bi moglo nič uničiti. Po poljubu sta dokončala ples. Matic je Viktorijo pritisnil

bolj od sebe, ko sta strastno odplesala svoj prvi ples. Prireditev je minila, kot bi
mignil, Maja in Anastazije pa ni bilo videti nikjer. Matic je odšel spat ter videl, kako
Maj in Anastazija odhajata iz kraljestva. »Najbrž zaradi izgubljenega
dostojanstva,« si je mislil Matic. Ko je prišel v posteljo, je zatisnil oči, a spet ga je
nekdo prebudil. Videti je bil kot trol. Rekel mu je: »Vzemi modro tableto in se
zbudi na Zemlji. Ko se boš zbudil, lahko verjameš, da so to samo sanje ali pa da
je bilo vse resnično. Ali … Vzemi rdečo tableto in ostani tukaj vsem nevarnostim

navkljub.« Za kaj se bo odločil, pa ostaja vprašanje. Morda se sprašujete, kaj pa
Anja. Izkazalo se je, da je Anja vilinka in se samo izobražuje na Zemlji. A ona ni
več pomembna za Matica, saj ima Viktorijo.

Pia Čarna Vogrinec

PETEK TRINAJSTI
Bil je deževen dan. Družina Novak se je odločila, da gredo na morje, ko je oče
videl, da dežuje. Mama je rekla, da vseeno gredo na Pag. S sestrico Tejo sva se
med vožnjo igrala različne družabne igre, potem pa se je Teja spomnila, da je
danes petek 13 in da danes lahko kličeva vražje številke. Mamo sem takoj prosil
za telefon in mama je rekla: »Javil se je nek čuden glas in rekel, naj nikoli več ne
kličem te številke.« Prispeli smo na Pag in odšli do hišice, v kateri bomo stanovali
6 dni. Odšel sem v kopalnico. Pred umivalnikom je stala neka črna senca in mislil
sem, da se mi vse to zdi in potem sem šel iz kopalnice in ta senca me je
spremljala. Čez 2 dni sem spet odšel v kopalnico. Mame, očeta in Teje ni bilo. Bili
so na plaži. Takrat tiste sence ni bilo. Pogledal sem v ogledalo in tam sem videl
svoje telo, obraza pa ne. Prišla je noč in odšel sem spat in ta senca je bila v mojih
sanjah. Bilo je grozljivo, kot v nekakšni grozljivki. Minilo je teh 6 dni in odšli smo
domov. Od takrat nisem več klical VRAŽJIH ŠTEVILK. Morda zdaj vse zanima,
kdo sem? Sem Teo Novak, star 15 let in tistega dne se bom spominjal do konca
življenja. Klicala sva na številko ###. Nikoli ampak res nikoli ne kličite te številke,
ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo isto kot pri meni in Teji. Drugo leto vam
spet piševa, ADIJO!

Tina Trdič

POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ (ESEJ)

V pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej pisatelj Karel Destovnik Kajuh svojo
hvaležnost ljudem, ki so nam 'podarili' svobodo, prepleta še z ljubeznijo do
izbrane, ljubljene osebe. Svojo domovino v pesmi ceni, še bolj pa tiste, ki so se za
njo borili. Sam je tudi rekel, da so kakor ponosni galebi nad vodo pali za našo
svobodo. Čudovita primera, ki kaže, da ceni vse vojake ter na njih gleda kot na
»ponosna bitja«. Zdi se mi, da dandanes kljub temu da kažemo nek odnos do
zgodovinskih dejstev, da se jim še vseeno ne posvečamo dovolj. Lahko bi rekli,
da je to pesem, ob kateri se zamisliš, kako srečni smo, da imamo državo, ki jo
lahko kličemo dom in to zaradi ljudi, ki so svoj dom imeli tako radi, da so ga ščitili
s svojim življenjem ter kako osupljivo je, da se je na tisoče ljudi zbralo in na
plebiscitu skoraj enotno odločilo, da se hočejo osamosvojiti.

Pesem pa govori tudi o ljubljeni osebi. Že prva kitica:

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

To kitico bi poudarila, saj se nanaša tudi na temo ljubezni, in sicer je od ljubljene
osebe ločen že nekaj časa, zato ima ta oseba koprneče ali hrepeneče dlani. Če
smo od ljubljene osebe bili ločeni dolgo časa, vemo, da hrepenimo po njenem
glasu, smehu, po čemerkoli, medtem ko bi se nam vse to lahko zdelo kot
samoumevno ali celo nadležno, če imamo to na voljo kadarkoli ter ves dan. Če pa
bi se še posvetili naslovu po prebrani pesmi, se vsaj v mojem pogledu nanaša na
to, da sta bosa zato, ker želita uživati v svobodi in naravi brez strahu oz.
brezskrbno. Pomembno pa je, da se pesnik zaveda, zakaj lahko v tej svobodi
uživa ter se spomni, kdo se je za njo boril ter tiste ljudi tudi ceni, kar nazorno
pokaže verz »da jih poneseš na talcev grobove«.

Verjamem, da se je tudi sam zavedal, da s cvetom ne more opisati, kako
hvaležen je, ampak je morda hotel druge spodbuditi, da bi se bolj zavzemali za
padle ljudi, jih spoštovali, saj so nam nenazadnje izborili svobodo. Dandanes
večina ljudi to vzame kot nekaj samoumevnega. Ampak se mi vseeno še zdi, da
smo si vsi še vedno podobni v mišljenju o domovini. Tega ne govorim samo za
Slovenijo, ampak se mi zdi, da je to globalno, saj ne glede na to, kako drugačni
smo, bomo vedno imeli skupno ljubezen do domovine. Rada pa bi se še
osredotočila na pesem: Dekle, dekle moje. Posebej bi se rada posvetila drugi kitici
te pesmi, ki se glasi:

Za trenutek droben mi zakrij oči.

Hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti,

hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti

v tej surovosti današnjih dni.

Na to kitico bi se rada osredotočila, saj vsaj po mojem razumevanju govori o tem,
kako lahko ljubezen ali pa samo prisotnost ljubljene osebe še
najstrašnejše trenutke spremeni v najboljše. Pogost primer tega je, ko nas kot
otroke tlači nočna mora. Takrat se zatečemo k staršem, saj so oni ena izmed
naših ljubljenih oz. bližnjih oseb ter imamo pri njih občutek varnosti. Če pa bi
govorili o ljubezni, pa vemo, da ko smo s to osebo, se počutimo kot, da nimamo
najmanjše težave na svetu ter da vse, na kar lahko mislimo, so oni. Dotaknila se
me je še pesem Samo en cvet, en češnjev cvet. Rekla bi, da s pesmijo pisatelj
hoče izraziti, da se moramo spomniti na druge osebe. Kot piše skozi celo pesem,
se mi zdi, da hoče poudariti, da lahko še najmanjša stvar nekomu polepša dan in
da nas nič ne stane, če naredimo nekaj prijaznega za nekoga, ki, kot piše v

pesmi, 'trpi'.

Če bi vse svoje ugotovitve po prebranih pesmih povzela, bi rekla, da je ljubezen
nekaj, kar te lahko spremlja kadarkoli in težke čase naredi vsaj malo boljše ter da
je ljubezen oz. ljubljena oseba kot nekaj, od česar si odvisen. Ljubljena oseba ti
bo stala ob strani oz. bi ti morala stati ob strani ne glede na to, kdo si, kakšno
preteklost imaš, kako izgledaš itd., saj je s tabo, ker uživa v tvoji družbi, ali pa je to
tudi tvoja družina, ki te spremlja skozi celo življenje. Pri ljubljeni osebi se moraš
počutiti varno, sprejeto. Ta ljubezen mora biti obojestranska. Vseeno pa je
dandanes manj prave ljubezni, čeprav zveni še tako nečloveško, se dosti ljudi
odloča za ljudi z več premoženja kot za tiste z manj, kar je seveda popolnoma
dobro, če se oseba za drugo odloči iz pravilnih razlogov in ne samo zaradi

denarja. Kljub temu da pri ljubezni ni neke enotne formule, se mi vseeno zdi, da je
pomembno, da se za osebo nekdo odloči iz pravih razlogov oz. resničnih

razlogov.

Seveda pa obstaja še ljubezen do domovine, ki se mi zdi zelo pomembna, saj se
mi zdi, da je ljudje dandanes ne cenijo več tako, kot so jo nekoč. Če bi me
vprašali zakaj, bi najverjetneje odgovorila, ker so takrat živeli med vojno ali se
celo borili v njej in vedo, kaj vse je bilo žrtvovano za samostojno državo, ki jo
lahko kličemo dom. Seveda v šoli o teh zgodovinskih dogodkih govorimo, ampak
si mi nikakor ne moremo predstavljati, kako je bilo živeti v času vojne. Čeprav
hodimo v muzeje, na predavanja ter beremo knjige, bi lahko rekli, da velika večina
današnje mladine domovine vseeno ne ceni, saj jih morda zgodovina ne zanima,
kar je seveda sprejemljivo, saj imamo vsi svoja interesna področja, a se mi zdi, da
bi morali bolj ceniti vse, za kar so se naši predniki borili. Zdi se mi, da so naši
predniki bili bolj solidarni, iskreni, povezani, prijazni … Rekla bi, da vseh teh
vrednot danes primanjkuje, kot pa tudi pravičnosti.

Pesnik je skozi svojo literaturo te vrednote tudi poudarjal. Veliko teh vrednot
danes primanjkuje, čeprav ne moremo prav določiti pravega vzroka, a meni se
zdi, da ima velik vpliv na to internet, današnja miselnost družbe ter razlike med
ljudmi, s katerimi se na žalost nekateri srečujejo že od malih nog. Morda bi se
vprašali, zakaj internet. Rekla bi, da so mu nekateri izpostavljeni že od malih nog,
kar pa pomeni, da so se morda z njegovo pomočjo »naučili« več kot od vrstnikov
oz. staršev, kar lahko na njih seveda slabo vpliva, sploh pa če najdejo neprimerne

videoposnetke, ki jih zaradi svoje starosti ne razumejo, zato nehote dovolijo vsem
dejavnikom vplivati na njihovo vzgojo. Ker pa smo že vsi bili izpostavljeni

internetu, vemo, da včasih to ni najprijaznejši prostor. O pravičnosti sicer ne
moremo reči, da je bila kadarkoli stoodstotno prisotna, ampak opažam, da se v
današnji družbi vedno več ljudi izogne kazni ali celo zaporu samo zaradi tega, ker
so vplivni ali slavni oz. priljubljeni, kar pa seveda ni prav, a se mi zdi tudi
pomembno, da se nekateri naučijo, da življenje včasih ni pravično.

Razpravljala sem tudi o ljubezni, ki je tudi nekaj, kar primanjkuje, predvsem prave
ljubezni. Vse te vrednote pa so pomembne pri vzpostavljanju nekih vsakdanjih
poznanstev. Vemo, da se ne bomo pogovarjali z nekom, ki nas spregleda ali pa
nas obravnava, kot da smo nekaj manj od njega, ali pa z nekom, ki z nami ni
iskren. Vse te vrednote in ljubezen je naš narod še posebej potreboval v času
vojne, ko so si med seboj pomagali ne glede na to, kdo so bili, kateri poklic so
opravljali, so bili tam ljudje, ki si pomagajo, ne glede na to če je to pomenilo v
zakloniščih ali vojnih taboriščih oz. na prostem. Dosti ljudi je izgubilo tudi svoje
ožje člane in so jim morda takrat še tujci pomagali skozi te težke čase. Na bojišču
pa so bili kot bratje, čeprav so bili popolni neznanci, ko so prvič prišli.

Če bi vse na kratko povzeli, menim, da ljubezen dandanes ni več tako iskrena v
nekaterih primerih, da se mladina ne osredotoča dovolj na domovino in na njeno
preteklost ter da primanjkuje veliko moralnih vrednot.

Pia Čarna Vogrinec (nagrajen prispevek na literarnem natečaju)





DEVETOŠOLCI ŠE ZADNJIKRAT
Venček o genijih, naših devetošolcih

Če praviš, da je naš rap slaba kvaliteta,
pr'jatel, pol očitno internet ti šteka.

V razredu nas 14 sedi, pridi še ti,
da spoznaš, kdo smo mi!

Tu imamo rockyja, težka kategorija,
rime iz studia kot zdravila iz laboratorija.

Kravžlasta glava, modre oči,
magnet so za punce tri.
Gole zabija, pa rad molči.

Evo naš'ga Laha, modro molči
in se pri naših rimah za glavo drži.
Tu in tam je kot sraka,
ker nam iz peresnice zmanjka kulica vsaka.

Sandi v igri znori,
a v šoli pri miru sedi.
Nerad govori,
a v fitnesu rad dviguje uteži.

Anej s traktorjem po vasi dirka,
doma pa 12 ur za računalnikom klika.
Ena dopade se mu,
a šanse pri njej zmanjkale so mu.

Skoraj že 2 metra meri,
a guga se še zmeri.
Pri pouku ne sodeluje,
snovi si ne zapisuje,
le filozofira in sanjari,
da nekoč kot hekerski guru na plano udari.

Zadnji na moški listi,
kickbox trenira,
a v šoli hitro napačen odgovor zradira.

Lauri zgodovina ne leži,
zato tudi dvojka jo zadovolji.
Včasih rada smeje se
in s fanti druži se.

Alina dela se fina,
a v jezi lahko je prava mina,

Janica konje rada ima,
pri pouku vedno roko v zraku ima.

Tia rada šolo ima
in naloge vedno ima.

Ariana rada ga žura,
a športna njena huda je ura.
Izabel naša majhna nagajivka je,
a pri twirlingu prava raketa je.

Sara prava govoreča je vrana,
a v organizaciji prava je glava.

Rok Markoč, Jaka Lah, Jan Polanič, Sandi
Meznarič

Na OŠ Janka Ribiča Cezanjevci je bija
9. razred, ki se je dostakrot zbija.
Dostakrot so stoli leteli gor pa dol,

peresnice pa skoz okno še tolko bolj.

Prva učenka je bila Iza,
bila je pa ravna kot miza.
Imela je prav zanimiv stil,

rada je risala na papir.

Tam smo imeli še Roka,
ki ni mogel šole zapustiti brez obroka.

Vedno je imel probleme z učitelji,
za njega so bili pravi mučitelji.