Hiša z ustvarjalnim navdihom že 40 let
Filmski i-Zbornik
2020/2021
KAZALO
Filmsko gledališče Noč kratkih filmov Filmski vrtiljak
04 99 122
Filmski teden Evrope Cikel slovenskega filma Šolski filmski program
88 100 140
Filmski portreti
Evropski art kino dan glasbenih zvezd Informacije
92 112 142
3
4
FILMSKO GLEDALIŠČE
Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti,
cenjeni abonenti,
nova filmska sezona prinaša novo stvarnost: program, namenjen šolam, smo pripravili
prazni stoli med gledalci, sprejem brez stika in tudi v dopoldanskem času. Cilj Šolskega
posamično vstopanje, razkuževanje, zračenje, filmskega programa je namreč, da vsem
talne oznake in plakati z navodili. Vse to in še mladim gledalcem v sodelovanju z goriškimi
več samo zato, da bo obisk kina za vse varen. vzgojno-izobraževalnimi zavodi omogočimo
To bo, kot kaže, vsaj za nekaj časa naša nova čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne
realnost. A filmsko platno in vzdušje v kinu filmske poetike z večplastnimi zgodbami in
ostaja enako, prav tako tudi naša programska pristnimi protagonisti.
usmeritev, ki je še kako pomembna v času, ko
smo prežeti z najrazličnejšimi podobami od Seveda ne vemo, kako bo prihajajoča sezona
vsepovsod. Tudi letos bodo namreč filmski potekala. Veliko je še nejasnosti glede
program, ki si ga boste lahko od septembra distribucije, večje potencialne komercialne
do maja ogledali v naši mali dvorani, uspešnice čakajo na zagon dejavnosti v večjih
bogatile večne klasike, novitete in filmi, ki so državah, datumi premier se zato zamikajo,
zaznamovali festivalska platna v zadnjih letih. skratka, nemogoče je že na začetku sezone
napovedati natančen program filmov, ki
Kljub vsem preprekam in izzivom, ki jih pred bodo čez leto še prišli na filmska platna. Zato
nas postavlja »koronasezona«, smo namreč vabljeni, da sproti spremljate našo spletno
oblikovali atraktivne programe za malčke, stran www.kulturnidom-ng.si, sledite našemu
otroke, mladostnike in družine, pa tudi za profilu na Facebooku www.facebook.com/
zahtevnejšo publiko, ki ji tokrat ponujamo groups/Film.NovaGorica oziroma se naročite
izbrane filmske naslove svetovne produkcije, na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse
s poudarkom na evropskem filmu, nagrajenih filmske projekcije redno najavljamo.
filmih in filmih s festivalov.
Dovolite mi, da se vam za konec še zahvalimo
V abonmaju Filmskega gledališča bomo za razumevanje in podporo. Razumemo, da
kot doslej ponudili na ogled 18 žanrsko in se kdo od vas ne strinja z vsemi ukrepi, ki jih
tematsko nadvse raznolikih del po izboru sprejemamo; kljub temu vas naprošamo, da
filmskega kritika in publicista Denisa se, za dobro vseh, vedemo odgovorno in se
Valiča. Že od začetka septembra se bo vrtel navodil držimo. Le tako bo želja po skupnem
Filmski vrtiljak, ki vsako leto prinaša pester ogledu dobrega filma na velikem platnu lahko
izbor animiranih, mladinskih in družinskih ostala ključen del filmske izkušnje tudi v teh
filmov. Poleg omenjenih dveh stalnic smo »koronačasih«.
kot navadno pripravili še vrsto drugih
zaokroženih ciklov, med drugim v septembru
Oskarjevce in Filmski teden Evrope, ki je Mateja Poljšak Furlan
sicer nepogrešljivi spremljevalec majskih
večerov in bo tako v letošnji sezoni na sporedu
kar dvakrat, Filmske portrete glasbenih
zvezd, pa Cikel slovenskega filma in še bi se
kaj našlo. Prepričani smo, da smo s to in drugo
filmsko ponudbo, ki jo sproti oblikujemo, ter
pogovori s filmskimi ustvarjalci poskrbeli za
vse ljubitelje sedme umetnosti.
Bogat in razvejan otroški in mladinski
5
FILMSKO GLEDALIŠČE
FILMSKO
GLEDALIŠČE 2020/2021
16., 20., 22. 30. oktober in 6., 10., 12.
oktober 2020 3., 5. november 2020 november 2020
O NESKONČNOSTI KONJE KRAST NESREČNIKI
Roy Andersson Hans Petter Moland Ladj Ly
(Švedska, Nemčija, Norveška, (Norveška, Švedska, Danska, (Francija, 2019)
2019) 2019)
13., 17., 19. 20., 24., 26. 27. november in
november 2020 november 2020 1., 3. december 2020
ZBOGOM, SIN MOJ ČAS DEKLIŠTVA POSEBNI
Wang Xiaoshuai Greta Gerwig Olivier Nakache, Éric Toledano
(Kitajska, 2019) (ZDA, 2019) (Francija, Belgija, 2019)
4., 8., 10. 11., 15., 17. 8., 12., 14.
december 2020 december 2020 januar 2021
PREKLA PROXIMA MALI AHMED
Kantemir Balagov Alice Winocour Jean-Pierre in Luc Dardenne
(Rusija, 2019) (Francija, Nemčija, 2019) (Belgija, Francija, 2019)
6
FILMSKO GLEDALIŠČE
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
ob 20.15 za abonma in izven
15., 19., 21. 22., 26., 28. 29. januar in
januar 2021 januar 2021 2., 4. februar 2021
RAZBIJALKA MALI JOE ZATON
SISTEMA Jessica Hausner László Nemes
Nora Fingscheidt (Avstrija, Velika Britanija, (Madžarska, Francija, 2018)
(Nemčija, 2019) Francija, Nemčija, 2019)
12., 16., 18. 19., 23., 25. 5., 9., 11.
februar 2021 februar 2021 marec 2021
TO MORAJO BITI NEVIDNO ŽIVLJENJE OČE
NEBESA (Francija, Katar, EVRIDIKE Srdan Golubović
Nemčija, Kanada, Turčija, Karim Ainouz (Srbija, Francija, Nemčija,
Palestina, 2019) (Brazilija, Nemčija, 2019) Slovenija, Hrvaška, BiH, 2020)
12., 16., 18. 19., 23., 25. 16., 20., 22.
marec 2021 marec 2021 april 2021
MEDENA DEŽELA OSTRŽEK EMA
Tamara Kotevska, Ljubomir Matteo Garrone Pablo Larrain
Stefanov (Severna Makedonija, (Italija, Francija, Velika Britanija, (Čile, 2019)
2019) 2019)
7
FILMSKO GLEDALIŠČE
LJUBEZEN DO FILMA V ČASU KORONE
Zaradi šokantnih dogodkov, ki smo jim bili Na žalost smo tovrstni cinizem oblastnikov na
priča v zadnjih nekaj mesecih, se je pri številnih lastni koži izkusili tudi pri nas. Prav zanimivo
posameznikih pričel porajati občutek, da se je bilo in še vedno je opazovati, kako polje
bo letošnje, na prvi pogled tako nedolžno kulturnih in umetniških dejavnosti na eni strani
simpatično leto 2020, v zgodovino vpisalo povsem mirno, neprizadeto – nekateri bi rekli,
kot eno najmračnejših let 21. stoletja. Pa ne da celo privoščljivo – prepuščajo skrajni usodi
le zato, ker je bilo to leto, v katerem se je na (rekoč: naredili smo vse, kar je bilo v naših
boleče nedvoumen način razkrilo dejstvo, močeh), na drugi pa določene segmente tega,
da je človek kljub svojemu tako opevanemu tiste, ki so ključni za implementacijo njihovih
tehnološkemu in civilizacijskemu napredku parcialnih politik in interesov v širši družbeno-
pred silami narave še vedno temeljno pravni okvir (na primer javno radiotelevizijo),
nemočen in ranljiv (nenazadnje je bila vsaj ekspresno “rešujejo” in pri tem brezsramno
pri nekaterih – ter bolj ali manj zavestno – ta teptajo vsa pravila in pravne varovalke, ki so
slutnja prisotna že kar dolgo). bile sprejete, da bi se preprečili prav tovrstni
poskusi.
Ne, leto 2020 v zlovešče slutnje in tančico
mračne prihodnosti ovijajo neka druga A pustimo politiko in njene akterje, te
spoznanja: priče smo bili na primer temu, svojske žive mrtvece, in se raje obrnimo v
kako so vladajoče elite, tako politične kot polje za zdaj še žive, a žal niti približno ne
ekonomske, v spopadu z globalno epidemijo več tako kot nekoč živahne umetniške in
obči javni interes in duha solidarnosti brez kulturne dejavnosti. Tako kot večini drugih
izdatnejšega premisleka žrtvovale na področij znotraj tega polja so tudi filmu – in
oltarju lastnih, parcialnih interesov in boja za sicer tako produkciji kot tudi prikazovalski
ohranitev privilegijev; videli smo, kako celo in reproduktivni sferi – več škode kot sama
na globalnem geopolitičnem polju ni prišlo do pandemija prinesli njej sledeči vladni “ukrepi”
strnitve vrst v skupni fronti proti nevidnemu (pa naj je šlo za neživljenjska in nejasna
sovražniku, pač pa so se glavni akterji navodila za delovanje v “novih razmerah” ali
sodobne geopolitike med seboj raje javno pa neučinkovite – da ne rečemo kar škodljive
obtoževali ter tako poskušali prekriti jalovost – “reševalne” ukrepe oziroma odsotnost le-
ali celo popolni manko lastnih dejanj; osuplo teh). Posledice so vidne vsakomur: produkcija
smo opazovali, kako so številni aktualni se je skoraj povsem ustavila (tako zaradi
“vladarji” pandemijo nizkotno zlorabili neživljenjskih pravil in smernic za delovanje
za utrditev svoje oblasti, za odstranitev kot tudi zaradi protipravnega vsiljevanja
“motečih” družbenih elementov, nenazadnje aneksov k že podpisanim pogodbam za
pa tudi za to, da si podredijo javne institucije in produkcijske projekte), v sicer delujočih
službe; in končno, izkazalo se je, da so nekateri kinodvoranah je čutiti tesnobnost zaradi
oblastniki pripravljeni iti celo tako daleč, da negotove prihodnosti, ki onemogoča
v strategije boja s posledicami pandemije dolgoročno planiranje, festivalsko življenje se
“skrijejo” svoje težnje po diferenciaciji članov je skoraj povsem ustavilo, filmska ponudba
družbe in družbeno-ekonomskih dejavnosti – televizij in ponudnikov pretočnih vsebin pa
da, skratka, prično ločevati med državljani I. premore le malo novosti.
in državljani II. kategorije, med zaslužnimi in
zaščite potrebnimi ter tistimi, ki so pogrešljivi Da so se časi in razmere občutno spremenili,
in jih zato lahko celo žrtvujemo v imenu smo letos lahko ugotovili tudi sami, saj je
skupnega dobrega. priprava izbora za sezono 2020/21 potekala
drugače kot pretekla leta. Gotovo se še
8
FILMSKO GLEDALIŠČE
spomnite, kako sem se v uvodnikih iz zadnjih Waititija), pa letošnji izbor zaradi tega ne trpi
nekaj let že skoraj neizbežno navduševal nad prav bistveno. Nasprotno! Drznil bi si celo
dejstvom, da je nabor potencialnih naslovov iz reči, da je v določenem pogledu vizionarski,
leta v leto obsežnejši in vse bolj raznovrsten. saj premore klice tistih sprememb, ki so za
No, letos je od tega ostal le še nostalgični razvoj avtorskega filma nujne in neizbežne. A
spomin na sladke skrbi prejšnjih let … Sprva pojdimo po vrsti.
se sicer ni zdelo, da nam je tokrat na voljo
bistveno skromnejši nabor potencialnih Pregled tradicionalne osemnajsterice filmov,
kandidatov. A med finalizacijo izbora ki tvorijo osrednji programski sklop, nam
(terminiranje) se je razkrila resnična podoba hitro razkrije eno prvih, a hkrati tudi večjih
letošnjih razmer: čudovitih, kvalitetnih presenečenj: tendenco po preseganju okvirov
naslovov je bilo vsaj toliko kot prejšnja leta, posamezne nacionalne kinematografije.
a žal so zaradi negotovih razmer na trgu Čeprav so mednarodne koprodukcije povsem
številni med njimi obtičali v nekakšnem utečena produkcijska oblika, pa je bilo za
kinematografskem limbu – pravice so bile avtorski film vendarle značilneje, da se je
sicer odkupljene, a če bo film tudi dejansko udejanjal predvsem v mejah posameznih
prišel v kinodvorane, še ni bilo odločeno. nacionalnih kinematografij. Spomnimo se
samo nekaterih izmed najbolj priljubljenih
Čeprav so predstavljene razmere vse prej kot trendov v zadnjih dveh desetletjih: na primer
rožnate, pa vse le ni tako črno in brezizhodno! novega romunskega filma ali pa novega
Že samo dejstvo, da je kljub pandemiji in grškega filma … Podobno, morda celo še
oteženim pogojem za delovanje (neposredni bolj izrazito, je bilo tudi v preteklosti. Celo
posledici zgrešenih ali neobstoječih ukrepov takrat, ko so se avtorji v neformalne skupine
vlade) Filmsko gledališče tudi v sezoni združevali na osnovi slogovnih sorodnosti,
2020/21 znova z nami, je vsem nam, ki nas kot na primer ustvarjalci novega vala ali
druži ljubezen do filma, več kot zadosten kitchen-sink realizma, smo jih še vedno
razlog za veselje. Jasno se namreč zavedamo najprej razvrščali po kriteriju pripadnosti
dejstva, da šele z načrtnim in kontinuiranim neki nacionalni kinematografiji. Tako smo
delovanjem, katerega cilj je širjenje filmske govorili o francoskem ali nemškem novem
kulture, vzpostavimo nujno potrebne pogoje valu, o italijanskem neorealizmu, britanskem
za vznik cinefilije, torej ljubezni do filma! kitchen-sink realizmu.
Oboroženi z njo pa lahko tudi v teh mračnih
in neprijaznih časih odkrijemo svetlobo, ki V zadnjem desetletju pa se produkcija
napoveduje možni prihod lepšega jutri. sodobnega avtorskega filma vse bolj izrazito
poskuša dvigniti nad nacionalne opredelitve.
Lotimo se torej pregleda tega, kar nam Zgovoren odraz tega trenda je nenazadnje
prinaša letošnji izbor filmov. Čeprav smo že tudi dejstvo, da je letos med osemnajstimi
omenili, da nam letos ni uspelo priskrbeti filmi kar enajst takih, ki so bili produkcijsko
vseh filmov, ki smo si jih želeli, in čeprav realizirani kot izrazite večnacionalne
smo se z resnično težkim srcem morali tvorbe. Opaziti je, da so med temi še vedno
odpovedati celo nekaterim mojstrskim najpogostejša regionalna sodelovanja, kot je
presežkom iz aktualne ponudbe sodobnega na primer tisto med Francijo in Belgijo, ki se
avtorskega filma (med temi vam resnično tokrat predstavlja preko dveh filmskih del,
toplo priporočamo enega najbolj čudovitih Mladega Ahmeta bratov Dardenne ter filma
in ganljivih filmov o odraščanju, Zajec Jojo, Posebni, ki sta ga družno zrežirala Nakache
ki je delo novozelandskega režiserja Taike in Toledano; vse bolj pa se uveljavljajo
9
FILMSKO GLEDALIŠČE
tudi drznejše in bolj pisane večnacionalne preko nekaterih njenih igralskih stvaritev.
produkcije, kakršni sta na primer To morajo Tokrat se nam bo predstavila s priredbo
biti nebesa Elia Suleiman (koprodukcija enega najbolj ikoničnih romanov ameriškega
Francije, Katarja, Nemčije, Kanade, Turčije leposlovja, delno avtobiografskim romanom
in Palestine) ter Mali Joe Jessice Hausner pisateljice Louise May Alcott z naslovom Čas
(koprodukcija Avstrije, Nemčije, Francije in deklištva. Ta roman je v preteklosti doživel že
Velike Britanije). vrsto “prevodov” v filmske podobe, a kritiki
in občinstvo se strinjajo, da se prav priredba
Še z veliko večjim veseljem pa smo med Grete Gerwin, ki je rezultat avtoričinega
filmi letošnjega izbora razbrali neko drugo poglobljenega, vznemirljivo osebnega in
tendenco, ki je kot klica potencialne iskreno spoštljivega branja, še najbolj približa
preobrazbe in nujne smeri razvoja na polju duhu izvornega dela.
avtorskega filma sicer že dolgo prisotna, a ki
se dejansko še nikoli ni zares udejanjila. No, Tudi avstrijsko cineastko Jessico Hausner
tokrat se obeti in možnost njenega uspeha smo v preteklih sezonah našega programa
zdijo veliko verjetnejši, saj še nikoli ni bila že imeli priložnost spoznati. Večina se nas
tako številčno in raznovrstno zastopana. verjetno spomni njenega čudovitega Lurda,
Tako ne preseneča, da že bežen prelet filmov skozi katerega je na izrazito intimen način
letošnjega izbora razkrije veliko večjo in razmišljala o fenomenu množičnega romanja
tehtnejšo vlogo, ki je znotraj tega odmerjena v kraje, kjer naj bi se dogajali čudeži in
ženskemu spolu. Najprej se to odraža preko skrivnostna prikazovanja. Tokrat se nam bo
del, ki so jih zasnovale in realizirale ženske predstavila s svojim zadnjim delom, filmom
režiserke. Teh je letos kar pet, kar je celo Mali Joe, za katerega je bila nagrajena na
za naše izbore, ki že vrsto let poskušajo številnih mednarodnih festivalih. V njem
kolikor je le mogoče slediti ideji enakopravne preko zgodbe o samski Alice, strokovnjakinji
zastopanosti spolov, kar visoka številka. za genetiko, ki za neko podjetje vzgaja nove
Realnost dejanskih razmerij med spoloma rastlinske vrste, razmišlja o liku matere
znotraj skupnosti filmskih ustvarjalcev je in njenem odnosu z bitjem, ki ga je rodila
namreč še vedno nadvse daleč od naših oziroma ustvarila.
idealov, prepad pa se še izdatneje poveča, ko
se premaknemo na polje filmske distribucije, Z zelo podobnimi premisleki se ukvarja tudi
saj so bile tu ženske režiserke resnično francoska ustvarjalka Alice Winocour, ki
skromno zastopane. je že pred nekaj leti silovito opozorila nase
kot soscenaristka sijajnega turškega filma
Kakorkoli že, preko imen peterice režiserk, Mustang, letos pa je svet filma očarala
katerih dela smo vključili v letošnji izbor, s svojim tretjim celovečernim filmom,
že lahko zaznamo nekatere pozitivne sijajno, subtilno in resnično edinstveno
sadove naših stremljenj. Vsaj dve izmed znanstvenofantastično zgodbo Proxima.
teh režiserk smo imeli v preteklosti namreč Tako kot Jessica Hausner se namreč tudi Alice
že priložnost spoznati, pa čeprav gre za Winocour posveti premisleku lika matere, a
predstavnici mlajše generacije, in sicer sta tokrat skozi optiko njenega intimnega, zelo
to Greta Gerwig ter Jessica Hausner. Greto, osebnega razmerja s hčerko, ki ga preslika
ki je nedvomno eden najbolj prepoznavnih in na razmerje, ki ga ima poklicna astronavtka s
priljubljenih obrazov ameriškega gibanja za planetom Zemlja. Proxima je tako edinstveno
enakopravnost spolov, smo imeli priložnost delo, ki na eni strani nagovarja najširše
spoznati preko njenega celovečernega množice, na drugi pa, in nič manj silovito, tudi
režijskega prvenca, filma Lady Bird, pa tudi kritično in strogo festivalsko občinstvo.
10
FILMSKO GLEDALIŠČE
Prav posebne pozornosti bo letos nedvomno v Cannesu nagrajeno zgodbo o dveh sestrah
deležno tudi čudovito dokumentarno ter skozi njo presprašuje vlogo ženske v
delo Medena dežela, saj gre za sploh prvo tradicionalni brazilski družbi.
filmsko delo, ki je bilo za oskarja nominirano
v dveh povsem različnih kategorijah: za V sezono Filmskega gledališča 2020/21 nas
najboljši dokumentarni film in za najboljše bo popeljal nesmrtni švedski mojster Roy
mednarodno delo. Ob tem je film, ki je delo Andersson, čigar film O neskončnosti je
dveh makedonskih cineastov, Tamare resnično svojska refleksija o veličastnosti in
Kotevske in Ljubomirja Stefanova, prejel še banalnosti človeškega življenja. Izpostaviti
prestižno veliko nagrado žirije na festivalu velja tudi dva režiserja, ki vsak s svoje
Sundance, saj je bila žirija navdušena perspektive in s svojega konca sveta
nad njunim subtilnim portretom krhkega razmišljata o aktualni podobi družnega okolja,
ravnovesja med človekom in naravo. ki ga imenujeta domovina: na eni strani imamo
“norega” Palestinca Elio Suleimana, ki v filmu
Ob filmih ženskih režiserk pa smo letos na To morajo biti nebesa nadaljuje s svojim
program uvrstili tudi malce obsežnejši nabor razmišljanjem o življenju v deželi, ki je ni, na
filmov, ki v ospredje postavljajo močne ali drugi pa otroka pariških predmestij, mladega
karizmatične ženske like. Kot prvega med Ladj Lyja, ki je s svojim prvencem Nesrečniki
temi velja omeniti film Razbijalka sistema, podal svojo vizijo Hugojeve klasike ter jo
celovečerni prvenec mlade nemške režiserke hkrati posodobil na ozadju protestov, ki so
Nore Fingscheidt, ki je povsem nepričakovano se v zloglasnem Montfermeilu odvijali leta
postal osupljiva festivalska uspešnica. Preko 2005. Podobno družbenokritično nastrojeno
zgodbe o divji in neukrotljivi deklici, ki nikakor je tudi novo delo bratov Dardenne, Mladi
ne zmore najti svojega mesta v družbi, je tudi Ahmed, medtem ko se mojstra evropskega
Nora fascinanten izrisani portret “izbrisanega” avtorskega filma, Madžar László Nemes in
odnosa med deklico in njeno mamo. Šved Hans Petter Molland, preko del Zaton
in Konje krast na svojski način lotita refleksije
Na koncu so tu še trije filmi moških režiserjev, preteklosti, tako lastne kot tudi tiste skupne,
ki pa v svojih delih pokažejo presenetljivo kolektivne. Z njima se sijajno zaokroži letošnja
subtilnost za slikanje ženskih likov. Priznani zunajserijska in dodobra prevetrena bera.
čilski filmski ustvarjalec Pablo Larrain, ki
smo ga pri nas spoznali preko sijajnega filma
Ne!, nam z delom Ema ponudi sijajen, barvit, Denis Valič
hipnotičnih ritmov poln in predvsem urban
portret mladenke, plesalke reggeatona, ki
si najbolj od vsega želi svobode. Osupljiv
portret dveh mladih ženskih likov nam
skozi zgodbo o iskanju smisla in upanja v
povojnem Leningradu poda tudi mladi ruski
režiser Kantemir Balagov. Njegova Prekla je
osvojila festivalsko občinstvo širom sveta in
mu med drugim prinesla nagradi za najboljši
prvenec tako na festivalu v Cannesu kot
tudi na domačem Liffu. Podobne festivalske
usode je bilo deležno tudi zadnje delo s tega
seznama, vznemirljivo brazilsko Nevidno
življenje Evridike Karima Ainouza, ki prinaša
11
16., 20., 22. oktober 2020
O NESKONČNOSTI
(Om det oändliga, Švedska, Norveška, Nemčija, 2019, barvni, 76 min.)
Režija: Roy Andersson
Scenarij: Roy Andersson
Fotografija: Gergely Pálos
Montaža: Johan Carlsson, Kalle Boman, Roy Andersson
Igrajo: Bengt Bergius (psihiater), Anja Broms (tajnica), Tatiana Delauney (leteča
ženska), Jan-Eje Ferling (moški na stopništvu), Thore Flygel (zobozdravnik), Goran
Holm (gost v kavarni), Martin Serner (duhovnik), Magnus Wallgren (Adolf Hitler)
Produkcija: Roy Andersson Filmproduktion AB (Švedska), 4 ½ Film (Norveška), Arte
France Cinéma (Francija), Essential Filmproduktion GmbH (Nemčija)
Festivali, nagrade: Benetke 2019: srebrni lev za najboljšo režijo; evropske filmske
nagrade 2019: za najboljše posebne učinke; Dublin 2020: nagrada filmskih kritikov za
najboljšo režijo; Guldbagge 2020 (švedske filmske nagrade): za najboljšo scenografijo
Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z redkimi izbruhi nerazumevanja
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: Demiurg
12
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Čeprav Andersson danes uživa status Kakor v sanjah tavamo skozi film, po katerem
enega največjih mojstrov v zgodovini nas kot nekakšna Šeherezada nežno vodi
evropskega avtorskega filma, njegova pripovedovalka. Vsakdanji trenutki so enako
pot do vrha še zdaleč ni bila preprosta. pomembni kot zgodovinski dogodki: mlada
Njegova dela so vizualno tako edinstvena, ljubimca lebdita nad Kölnom, razdejanim
slogovno tako izpiljena in dodelana, da si je od vojne; na poti na rojstnodnevno zabavo
kar težko predstavljati, da bi kdaj lahko bilo se oče v silovitem dežju ustavi, da bi hčerki
drugače. A po nepričakovano vsestranskem zavezal vezalke; tri najstniška dekleta veselo
uspehu njegovega celovečernega prvenca, poplesujejo pred kavarno; poražena vojska
diplomskega filma Švedska ljubezenska koraka proti taborišču za vojne ujetnike …
zgodba, po katerem so ga pričeli kovati v
zvezde in razglašati za največji up švedskega Komentar
filma, je Andersson padel v ustvarjalno »Rekli bi lahko, da je Andersson tokrat s svojim
krizo. Od njega so namreč vsi pričakovali slogom dosegel skoraj nemogoče: upodobitev
nadaljevanje zastavljenega, sam pa se s samega bistva tragikomičnosti. Že sicer je
tem, da bi le variiral iste ali podobne teme za njegova dela veljalo, da premorejo tako
in slogovni pristop, ni in ni mogel sprijazniti. edinstven, tako prepoznaven slog, da bi lahko
Rezultat je bilo “izsiljeno” drugačno delo, iz katerega koli njegovega dela iztrgali kateri
mračno zateženi Giliap, s katerim nihče ni bil koli prizor, pravzaprav posamezno podobo, in
zadovoljen, še najmanj pa Andersson sam. bi bilo nemudoma moč ugotoviti, da imamo
Sledil je kar 25-letni premor, med katerim opraviti z njegovo stvaritvijo. V tem pogledu
se je Andersson posvečal le ustvarjanju tudi njegovo zadnje delo, O neskončnosti, ne
reklam. A prav med opravljanjem tega ponuja nič presenetljivo drugačnega. Pred
skoraj obrtniškega posla je spoznal, da je pri nami se znova razgrne niz tragikomičnih
ustvarjanju pomembno le eno – slediti lastnim vinjet, ki z vznemirljivo nepretencioznostjo,
vrednotam in te skozi podobe posredovati a hkrati tudi z osupljivo globino razumevanja
gledalcem svojih del. razkrivajo temeljne resnice o naših
13
FILMSKO GLEDALIŠČE
vsakodnevnih poskusih, da bi bili srečni. Ko bolj smiselnega – gledalec se tako opazuje v
pa nam film počasi zleze pod kožo, ko se tudi ogledalu odtujitve in videnemu se lahko samo
sami znebimo s pričakovanji obremenjenega nasmiha. Smeh tako postane pozdrav naši
pogleda, pričnemo počasi razbirati, da je v osvoboditvi od smisla, kar je vsaj intuitivno
njegovih podobah nekaj novega: da jih je še jasno vsakemu ljubitelju absurda. Smisel je
skrbneje izpilil, očistil vsega odvečnega, s dolgočasen, zagaten in omejujoč – vse to, kar
tem pa dosegel, da se pred nami razkriva Roy Andersson nikakor ni.«
samo bistvo upodobljenega, pa naj bodo to Ana Jarc, koridor-ku.si
čustva, ideje, občutenja, izkušnje … Da nam,
skratka, ponuja delo tihe, skoraj ponižne
transcendence. Humor, ki ga je uporabljal
kot nekakšen obrambni mehanizem, se v
tem delu umika v ozadje, medtem ko se v
vsej svoji razkošnosti izrazi njegov prodorni
in sočutni pogled. Končni rezultat je umik
tiste absurdnosti, ki je bila tako značilna za
njegova predhodna dela, ter hkratna vpeljava
neprizanesljivega, a zato nič manj ganljivega
socialnega realizma, ki je na vznemirljiv način
v sozvočju z najbolj skritimi željami in težnjami
človeštva. /…/ A bodimo konkretnejši:
Andersson zna tudi v na videz nepomembnih,
skoraj banalnih prizorih, kakršen je tisti z
žensko, ki pije šampanjec, vedno najti nekaj
ganljivega, nekaj, kar nas opomni na tisto
človeško v stvareh. Številni mu očitajo, da se
naslaja na človeško bedo in obupom. Kako
daleč od resnice je to, odgovori Andersson
sam, in sicer z morda najbolj ekstatično
radostnim prizorom, kar jih je kdaj posnel Izjava avtorja
(bodite pozorni na prizor s tremi mladenkami
pred kavarno). Kako dober je bil torej film? »Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških
Dragi bralec, jokal sem.« bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko
začneš ceniti in čuvati tisto, kar imaš. Tokrat
David Jenkins, Little White Lies sem si še posebno močno želel poudarek
usmeriti k lepoti našega obstoja, lepoti
preprostega dejstva, da živimo. Zavedal sem
»Švedski režiser Roy Andersson na se, da je to najlažje in najbolj učinkovito doseči
mojstrski način plete rdečo nit tam, kjer je z vpeljavo kontrasta. Skratka, vedel sem, da
na prvi pogled ne more biti. Kaj neki imajo moram nujno prikazati tudi slabe, celo krute
skupnega duhovnik, ki je izgubil vero, Hitler in tragične plati naše eksistence. Poglejmo
tik pred porazom in piarovka brez sramu? na primer v zgodovino likovne umetnosti.
Odgovor je: nič. Vsaj nič očitnega. Film je Številna dela so po svoji vsebini izrazito
popolna sinteza absurda, ironije in naravnost tragična. Pa vendar, čeprav nam slika ponuja
izvrstne fotografije. Razdeljen je na prizore, žalostne, celo krute prizore, pa je umetnik
ki so vsak zase navidezna celota – kamera s tem, ko jih je upodobil, sprožil procese, ki
je nepremična, vsak prizor posebej pa je privedejo do prenosa pomenov in energij, s
pravo umetniško delo, ki bi ga vsekakor tem pa omogočijo vznik upanja tam, kjer ga
lahko občudovali tudi v galeriji. Popolnoma ni ...«
vsakdanje situacije režiser razbije na koščke
in jih razdeli v nekaj (paradoksalno) veliko Roy Andersson
14
FILMSKO GLEDALIŠČE
Režiser 2009 ga je Muzej moderne umetnosti v
Roy Andersson se je rodil leta 1943, in New Yorku počastil z razstavo, na kateri si
sicer v švedski prestolnici Göteborgu. V je bilo poleg njegovih filmskih del mogoče
mednarodnem prostoru se je uveljavil leta ogledati tudi nekaj televizijskih oglasov. Leta
1970, ko je njegov prvi celovečerec, Švedska 2014, petnajst let po idejni zasnovi trilogije, je
ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria), Andersson posnel njen zadnji del, ki je hkrati
osvojil štiri nagrade na berlinskem filmskem njegov peti celovečerec – to je filmsko delo
festivalu. Že sredi 70. let je pričel Andersson Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju,
intenzivno ustvarjati tudi na polju televizijskih s katerim je istega leta na beneškem festivalu
oglasov ter se kmalu razvil v enega najbolj osvojil zlatega leva za najboljši film festivala.
cenjenih avtorjev na tem področju. S svojimi Čeprav je za svoje naslednje delo, šesti
kratkimi TV-spoti je postal tudi serijski celovečerni film O neskončnosti, potreboval
zmagovalec, saj je na oglaševalskem »le« dobrih pet let, kar je zanj relativno kratko
cannskem festivalu osvojil kar osem zlatih obdobje, pa se zdi ta njegovo najbolj dodelano
levov. Hkrati pa mu je tovrstno ustvarjanje in zrelo delo. Mednarodni javnosti ga je znova
zagotovilo izdatna finančna sredstva, ki jih je predstavil v Benetkah in tu zanj znova prejel
lahko vlagal v lastno filmsko ustvarjanje. Ta leva – tokrat srebrnega za režijo.
način dela mu omogoča ustvarjanje resnično
intenzivnih in premišljeno zasnovanih del, ki
pogosto sežejo po najvišjih priznanjih. Leta
2000 je na primer v Cannesu prejel posebno
nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja
(Sånger från andra våningen), prvi del trilogije
»o tem, kako je biti človek«. Sedem let kasneje
je bil na omenjenem festivalu prikazan drugi
del trilogije, film Ti, ki živiš (Du levande). Filma
sta utrdila Anderssonov osebni slog, ki ga
zaznamujejo statični posnetki, do potankosti
premišljeno zasnovane podobe ter preplet
absurdnega humorja in človečnosti. Leta
15
30. oktober, 3. in 5. november 2020
KONJE KRAST
(Ut og stjæle hester, Norveška, Švedska, Danska, 2019, barvni, 123 min.)
Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Hans Petter Moland (po literarni predlogi Pera Pettersona)
Fotografija: Rasmus Videbæk
Glasba: Kaspar Kaae
Montaža: Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg
Igrajo: Stellan Skarsgård (Trond), Bjørn Floberg (Lars Haug), Tobias Santelmann
(Trondov oče), Danica Curcic (Jonova mama), Jon Ranes (15-letni Trond), Sjur Vatne
Brean (17-letni Jon), Gard B. Eidsvold (Franz), Pål Sverre Hagen (Jonov oče), Anders
Baasmo Christiansen (Olav), Tone Beate Mostraum (Trondova mati)
Produkcija: 4 ½ Film (Norveška), Helgeland Film (Švedska),
Zentropa Entertainments (Danska)
Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za izjemen umetniški prispevek
(fotografija); Trondheim 2020: glavna nagrada za najboljše oblikovanje zvoka; nagrade
amanda 2019 (norveške filmske nagrade): najboljši film, najboljša režija, najboljša
fotografija, najboljša glasba, najboljša moška stranska vloga
Odziv občinstva: naklonjen do izrazito naklonjen
Odziv kritike: naklonjen do zadržano naklonjen
Distribucija: Cinemania group
16
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti posrečeno uvažal elemente “komercialne”
V zadnjih dveh desetletjih smo bili v produkcije. In prav zaradi tega je s svojim
kontekstu evropskega avtorskega filma zadnjim izdelkom, hipnotično in čarobno
soočeni s številnimi ustvarjalnimi izbruhi priredbo Pettersonovega romana Konje
znotraj okvirov posameznih nacionalnih krast, osupnil vse, saj je ta videti, kakor da
kinematografij, od novega grškega do bi se njegov dozdajšnji filmski svet obrnil na
novega romunskega filma. Večina jih je bila glavo. Drzno, osvežujoče in nepričakovano.
predvsem festivalskih fenomenov, medtem
ko je novi skandinavski film požel tudi Zgodba
pozornost širšega občinstva. Bil je namreč Trond po nesreči, v kateri mu je pred tremi
prvi, ki se ni pustil omejevati ne slogovno leti umrla žena, še vedno žaluje. Proda
ne zvrstno in ne produkcijsko. Avtorji, kot so podjetje in se preseli v samotno hišo na
Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim norveško podeželje. Nekega večera sliši
Trier, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, moškega, ki kliče svojega psa. Izkaže se, da
Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn in je ta moški Lars, deček iz njegove mladosti,
drugi, so ustvarjali divje raznovrstna in in tako začne podoživljati poletje leta 1948 –
raznolika dela. Značilni predstavnik tega zadnje, ki sta ga z očetom preživela skupaj.
skandinavskega preporoda pa je tudi Bivala sta na planšariji ob meji s Švedsko, tam
Hans Petter Moland, avtor, ki je ustvarjal se je Trond družil z Jonom, Larsovim bratom,
razpet med evropskim in hollywoodskim dokler ta po nesreči, za katero se je čutil
produkcijskim načinom ter svoj prepoznavni odgovornega, ni odšel od doma. Seznanil
slog zasnoval na prepletu form avtorskega se je še s sosedom, ki mu pripoveduje o
in žanrskega filma. Ali če povemo malce njegovem očetu, saj je ta med vojno živel
drugače: bil je tisti, ki je v svet avtorskega zelo skrivno življenje. Trond takrat še ne
filma morda še najbolj prepričljivo in sluti, da mu oče tudi tokrat nekaj prikriva.
17
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče
»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na ujeti v le eno kategorijo. Kakor koli že, Konje
starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, krast se prične s prihodom Tronda, znova
spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno
/…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vasico, kamor se je umaknil pred svetom.
vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo Njegov mir kmalu zmoti vstop stranskega
budistični menihi, ter kasnejše uničenje lika, soseda in otroškega prijatelja, in takrat
teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto se prične pred nami razkrivati zgodba o
sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati odraščanju, v središču katere je 15-letni
stvari ne glede na to, kako lepe so ali kako fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju
boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa
samem srcu Molandove čudovito sugestivne so bili ključni za osebno formacijo Tronda ter
priredbe istoimenskega Pettersonovega usodni za njegov odnos z očetom, pa tudi za
romana /…/. “Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,” odnos do življenja samega.
reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko
z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova V ta skorajda pričakovan pripovedni okvir
zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pa kmalu prično vstopati “tuji” formalni
pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi elementi. Le da tokrat ne prihajajo iz domene
lesa po reki navzdol.« t. i. komercialne kinematografije, kot smo
tega pri Molandu običajno vajeni (spomnimo
Caitlin Quinlan, Sight & Sound se na primer Amaterjev, kjer v pripoved o
očetovem soočanju s smrtjo sina nenadoma
»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in vdrejo elementi filma maščevanja). Celo
odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih nasprotno, delo iz trenutka v trenutek vse
prinaša ta izjemno čuten film, je način, kako bolj izgublja prepoznavno formo, postaja vse
v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, bolj meditativno, impresionistično. Zunanja
montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične akcija se vse bolj očitno umika silovitosti
občutke. Dramatične trenutke napoveduje notranjih doživetij, gledalec pa se prične
nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. utapljati v vizualno osupljivem, a krhkem
Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave svetu kontrastnih barv in antagonističnih
/…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna razpoloženj, velike sreče in globoke žalosti,
glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.« radosti in bolečine. Skratka, v značilno
Deborah Young, The Hollywood Reporter Molandovem, a tokrat na glavo postavljenem
svetu.«
»Molandovo zadnje delo se zdi pravo Denis Valič, Gremo v kino – RA SLO
nasprotje vsega, kar je naredil pred tem. Vsaj
na prvi pogled. Če je namreč v preteklosti
produkcijski okvir, značilen za nacionalne
kinematografije ter idejno zasnovo, ki je skupni
temelj evropskega avtorskega filma, igrivo, a
tudi provokativno “cepil” z žanrskimi obrazci,
če je v svet “umetnosti” vnašal “komercialo”,
pa se je tokrat odločil za radikalen obrat.
Predstavitve filma in prvih nekaj prizorov v
gledalcu namreč vzbudijo pričakovanje, da
se bo pred njim odvila zgodba z vsem znano
strukturo filma o odraščanju. No, če je ta
oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več
kot 60-letni moški, sploh mogoča. In če je
Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih
18
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Ljudje, ki so prebrali delo Pera Pettersona, so Hans Petter Moland se je rodil leta 1955 v
bili skrajno presunjeni, saj gre za popolnoma Oslu na Norveškem. K filmu je pristopil kot
edinstven in poseben roman. Menim, da se režiser reklamnih filmov, za katere je prejel
nas dotakne z izjemno verodostojnostjo glede ogromno mednarodnih priznanj, med drugim
nekaterih vidikov človeškosti. Zaznamujeta tudi v oglaševalski meki – Cannesu. Leta 1993
ga razpoloženje in ton, ki te kot bralca posname svoj prvi igrani celovečerni film,
posrkata vase. Ne pritegne nas mojstrski delo Zadnji poročnik (The Last Lieutenant), a
zaplet, temveč pisava, ki čudovito popotuje prodor v mednarodnem prostoru mu prinese
po umu človeka z naključnimi spomini iz šele njegovo naslednje delo, film Nič stopinj
preteklosti. Knjiga je zelo taktilna v opisih Kelvina (Zero Kelvin) iz leta 1995. Sledila sta
življenja, določenih vidikov narave, ki sem jih filma Aberdeen (2000) in Lepa dežela (The
uporabil kot scenosled pri snovanju filma.« Beautiful Country, 2004), ki pa nista bila tako
Hans Petter Moland, režiser in scenarist opažena kot predhodni. Na mednarodno
prizorišče se znova vrne s kratkim filmom
Združeni se bomo uprli (United We Stand),
ki mu spet prinese niz festivalskih nagrad.
Moland je znan tudi po tem, da se mu na
vabilo skoraj vedno odzove njegov dobri
prijatelj Stellan Skarsgård. Tako so Amaterji
že četrti film, v katerem sta ta ustvarjalca
sodelovala. Preplet različnih formalnih
pristopov, združevanje elementov avtorskega
in žanrskega filma, postane Molandov
zaščitni znak. To potrdi tudi z naslednjim
delom, Izginotjem, v katerem se poglobljena
študija likov prepleta z dinamičnim lovom
na množičnega morilca. Odmevnost dela v
mednarodnem prostoru in velik komercialni
uspeh filma Molandu prineseta vabilo
v Hollywood, kjer mu zaupajo ameriško
priredbo njegovih Amaterjev, za glavno
vlogo pa zagotovijo kar Liama Neesona.
Ledeno maščevanje vendarle ne izpolni
vseh pričakovanj (ne tistih studia, še manj
pa njegovih), zato se Moland vrne domov. Tu
še vedno uživa velik ugled, kar nenazadnje
dokazuje dejstvo, da so mu zaupali priredbo
enega največjih zakladov sodobne norveške
literature – večkrat nagrajenega romana Pera
Pettersona. In Moland je to zaupanje tudi
upravičil.
19
6., 10., 12. november 2020
NESREČNIKI
(Les misérables, Francija, 2019, barvni, 104 min.)
Režija: Ladj Ly
Scenarij: Ladj Ly, Giordano Gederlini, Alexis Manenti
Fotografija: Julien Poupard
Glasba: Pink Noise
Montaža: Flora Volpelière
Igrajo: Damien Bonnard (Stéphane Ruiz), Alexis Manenti (Chris), Djebril Zonga
(Gwada), Issa Perica (Issa), Al-Hassan Ly (Buzz), Steve Tientcheu (župan), Almamy
Kanoute (Salah), Nizar Ben Fatma (stiskač), Raymond Lopez (Zorro), Luciano Lopez
(Luciano), Jaihson Lopez (Jaihson), Jeanne Balibar (policistka), Sana Joachaim (Bintou)
Produkcija: SRAB Films, Rectangle Productions, Lyly Films (Francija)
Festivali, nagrade: Cannes 2019: velika nagrada žirije; evropske filmske nagrade
2019: odkritje leta; Atene 2019: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada filmskih
kritikov; Deauville 2019: nagrada Michael Ornano za najboljši film; Durban 2019:
najboljši film mednarodnega programa; Jeruzalem 2019: nagrada Gabriela Sheroverja
za najboljši film mednarodnega programa; francoske filmske nagrade césar 2020:
najboljši film, najboljša montaža, najbolj obetajoči igralec, nagrada občinstva; španske
filmske nagrade Goya 2020: najboljši evropski film; Rotterdam 2020: nagrada mlade
žirije za najboljši film; Palm Springs 2020: režiser prihodnosti
Odziv občinstva: presenečeno naklonjen
Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje
Distribucija: Karantanija cinemas
20
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Francozi so zelo ponosni na dediščino francoske Policist Stéphane se pridruži kriminalistični
revolucije in obdobja razsvetljenstva. Na idejah enoti, ki se dnevno trudi vzdrževati red in mir
slednjega, ki so povzete v sloganu “Liberté, v okrožju. Njegova nova kolega Chris in Gwada
égalité, fraternité”, torej svoboda, enakost, lokalno sceno dobro poznata, vendarle pa se
bratstvo, so postavili temelje svoje tretje pri enem od intervencijskih postopkov zaplete.
republike. A tako v preteklosti kot tudi še danes Sicer apatični mladostniki poskusijo zaščititi
se vse prevečkrat izkaže, da ta načela veljajo le vrstnika, ki je stopil na žulj lokalnim veljakom,
za del državljanov – tistega srednjega in višjih nesrečen policijski poskus pridržanja dečka
razredov, medtem ko so predvsem prebivalci pa posname dron. Da bi preprečili še hujšo
zloglasnih predmestij velikih mest, t. i. družbeno eksplozijo v že tako tlečem ozračju,
banlieuejev, za ta načela največkrat prikrajšani. se poskušajo vpleteni z vseh strani dokopati
Spomnimo se le nedavnega upora “rumenih do posnetkov. A prestrašeni, ponižani in
jopičev”. A tovrstna krivica, ki je vpisana v sam pretepeni se mladostni nesrečniki v vročem
sistem, v samo družbeno ureditev, ni le stvar poletnem dnevu in slepi jezi dvignejo na
sodobnosti – v svojih Nesrečnikih jo je zaznal barikade sodobnosti …
že Hugo in nanjo kritično opozarjal. Eden takih
kritičnih glasov pa je danes Ladj Ly, otrok Komentar
banlieuejev, rojen priseljenskima staršema, ki »Nesrečniki so celovečerni prvenec malijsko-
je na svoji koži občutil vso krivičnost sistema francoskega režiserja, ki je isto tematiko z
in se je že zelo mlad odločil, da jo bo beležil istimi protagonisti in pod istim naslovom načel
s svojo kamero. Živel je prav v zloglasnem že v kratkem filmu, ki je bil predlani nominiran
Montfermeilu, četrti, v katero je tudi Hugo za cezarja. Dolgometražni Nesrečniki so se
umestil svoje Nesrečnike. Čeprav si je pri letos v Cannesu potegovali za zlato palmo, kar
njem spodobil naslov svojega dela, pa Lyjevi je za prvence prej izjema kot pravilo. /.../ Ly v
Nesrečniki niso priredba Hugojevih. zgodbo, ki jo hoče povedati, vstopa s pomočjo
formulaičnega nastavka testosteronskega
policijskega trilerja. Spremljali bomo 36 ur v
21
FILMSKO GLEDALIŠČE
življenju Stéphana (Damien Bonnard), policista
s podeželja, ki se je pravkar pridružil ekipi v
kulturno raznoliki pariški četrti Montfermeil.
Če vam je to ime znano, je zato, ker je prav
tam Victor Hugo napisal svoje Nesrečnike –
in dalo bi se argumentirati, da se življenjske
razmere od časov Jeana Valjeana niso zares
izboljšale. /.../ V akcijskem pregonu, ki sledi,
pride do izraza režiserjev občutek za tempo
in dinamiko: dogajanje prekipeva od kinetične
energije in se stopnjuje proti vrhuncu –
grožnji izgredov zaradi policijske brutalnosti.
Na eni strani so maščevalno razpoloženi
štirinajstletniki, do zob opremljeni s
pirotehniko, na drugi naši, vse prej kot angelski
možje zakona. Soočenje se odvije v labirintni,
temačni stolpnici v Montfermeilu, direktor
fotografije Julien Poupard pa v kaotičnem
okolju na pregleden način prikaže vse zasede
in napade na obeh straneh. Njegova kamera
iz roke je vešč vodnik, ne pa tresoč približek
kvaziavtentičnosti. Ly je v tem in nekaterih »Nesrečniki vam bodo vzeli sapo. Prvi
prejšnjih prizorih uporabil mlade naturščike igrani celovečerec Ladja Lyja je aktualen,
iz Montfermeila, kar še pripomore k skoraj žgoč, eksploziven, a tudi izjemno zgoščen,
dokumentarističnemu občutku posameznih zato zahteva, da ga razvozlamo. Prva vrlina
sekvenc v filmu – a kamero je postavil k rami filma je, da je deskriptiven in pedagoški.
policistov. Kadriranje sklepnega prizora pušča Predmestje, kakršno je Montfermeil, je na
odprto vprašanje, ali je v tej novi revoluciji platnu prvič prikazano na takšen način. Film
moč v resnici na strani ljudstva: Nesrečniki ne uprizarja konflikta med mladimi in policisti,
pod črto najbrž niso poziv k uporu proti nasilju pač pa analizira predmestje; organizacijo v
oblasti. So pa razmislek o tem, kako visoka je političnem smislu, ki deluje ne glede na vse.
cena vzdrževanja miru v predmestjih, kjer ima Življenje soseske je odvisno od ravnovesja sil.
policija ogromno moč ravno zaradi nasilnih Tu imamo policijo, ‘župana’ (simulaker župana,
razkolov med različnimi skupnostmi.« ki se ukvarja z dejanskimi posli mesta), vernike
Ana Jurc, MMC RVT SLO ter tiste, ki se lotevajo poslov druge vrste.
Povsem odsoten pa je pravi župan – politična
moč. Film se dogaja poleti, pri petintridesetih
stopinjah (tako kot drugi veliki film o nemirih,
Naredi pravo stvar Spika Leeja), odsotna je
tudi šola in otroci so na cesti. /…/ Upor mladine
prikliče v misli aktualno dogajanje. /…/ Mlade,
kot je Greta Thunberg s svojim ‘How dare
you?’ (‘Kako si drznete?) /…/ in z očmi, kot da
bodo pravkar izstopile iz jamic. Otroci nas
gledajo: Kaj ste naredili? Njihov pogled je tako
odločen, da nas plaši. In prav je, da nas plaši,
saj se sicer nikoli ne bo nič spremenilo.«
Stéphane Delorme, Cahiers du Cinéma
22
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Leta 1862 je Victor Hugo svoje Nesrečnike Ladj Ly se je priseljenskim staršem rodil
postavil v četrt Montfermeil. In prav tam so leta 1980, in sicer v zloglasnem pariškem
se oktobra 2005, po smrti dveh najstnikov, predmestju Montfermeil. Že pri devetih letih
pričeli siloviti družbeni nemiri. Kolikor mi je se je dokopal do cenene digitalne kamere in
znano, ni še nihče potegnil vzporednice med pričel beležiti vse okrog sebe. To izkušnjo je v
Gavrochevo smrtjo na barikadah ulice Saint- mladih letih nato nadgradil: nastopati je pričel
Denis in mladimi, ki so se leta 2005 spopadli s kot igralec, nato pa se je kot avtor pridružil
policijo. Moja zgodba sicer nima nobene zveze filmskemu kolektivu Kourtrajmé, ki sta ga
s Hugojevim romanom per se. Moj namen ni ustanovila njegova prijatelja Kim Chapiron in
bil, da bi Nesrečnike priredil današnjemu času, Romain Gavras. Sprva je snemal družbeno
pač pa sem le hotel poiskati vzporednice med angažirane dokumentarce, leta 2017 pa
liki, prikazati njihove navade, vrednote in vrline posnel kratkometražec Les Misérables,
/.../ Tako sem se po dogodkih iz leta 2005 za katerega je prejel nominacijo za cezarja
odločil, da bom eno leto snemal dogajanje v in nagrado na festivalu kratkega filma v
četrti, v kateri sem odraščal – Montfermeilu. Clermont-Ferrandu. Film je doživel silovit
/…/ Vse, kar se zgodi v filmu, na tak ali drugačen odziv, kar je Lyja utrdilo v prepričanju, da mora
način izhaja iz mojega življenja, od začetka do pripovedovati take zgodbe. In tako je prav
konca. Zato je ta film svojska avtobiografija, izhajajoč neposredno iz nastavkov kratkega
a hkrati tudi pričevanje. /…/ Neizpodbitno filma zasnoval svoj celovečerni prvenec.
dejstvo je, da v Montfermeilu, ki je moj dom in
kamor je Victor Hugo umestil dogajanje svoje
slavne knjige, stoletje kasneje ljudje še vedno
živijo v bedi. Prav zaradi tega se mi je zdelo
nujno, da povem to zgodbo.«
Ladj Ly, režiser in scenarist
23
13., 17., 19. november 2020
ZBOGOM,
SIN MOJ
(Di jiu tian chang, Kitajska, 2019, barvni, 185 min.)
Režija: Xiaoshuai Wang
Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang
Fotografija: Hyun Seok Kim
Glasba: Dong Yingda
Montaža: Lee Chatametikool
Igrajo: Wang Jingchun (Liu Yaojun), Yong Mei (Wang Liyun), Qi Xi (Shen Moli), Wang
Yuan (Liu Xing), Du Jiang (Shen Hao), Ai Liya (Li Haiyan), Xu Cheng (Shen Yingming), Li
Jingjing (Gao Meiyu), Zhao Yanguozhang (Zhang Xinjian)
Produkcija: Dongchun Films
Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za najboljšega igralca, srebrni medved
za najboljšo igralko; Hamilton 2019: nagrada izza kamere za najboljši scenarij; Minska
2019: nagrada za najboljšo filmsko fotografijo; Urugvaj 2019: nagrada občinstva za
najboljši film, posebna nagrada žirije za najboljši film; Faro 2020: zlati krap za najboljšo
igralsko zasedbo
Odziv občinstva: naklonjen, občasno celo ganjen
Odziv kritike: pretežno pozitiven do navdušen
Distribucija: FIVIA – Vojnik
24
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti popolnoma drugačno, hipermoderno urbano
V 90-ih letih prejšnjega stoletja smo tudi pri okolje kitajskih velemest. Xiaoshuai v svojem
nas pričeli intenzivneje odkrivati kitajsko pristopu združi načela obeh generacij in kot
kinematografijo. Sprva preko del režiserjev t. eden prvih kritično razmišlja o politiki enega
i. pete generacije, velikih mojstrov sodobnega otroka.
kitajskega filma, kot so bili Chen Kaige, Zhang
Yimou ter Tian Zhuangzhuang. Čeprav je Zgodba
bil veliki projekt “modernizacije” Kitajske, ki Nedolžna otroška igra ob vodnem zajetju se
ga je promoviral Deng Xiaoping (tisti, ki je v konča tragično in nad nekoč srečno družino
komunistično državo “spustil” kapitalizem), leže senca trpke bolečine. V želji, da bi pozabila
že v polnem teku, pa te nove, “moderne” tragedijo, se Yaoyun in Liyun preselita v
Kitajske še nismo poznali. Filmi omenjenih mesto in posvojita malega fantka, ki pa ne
režiserjev, s katerimi so osvajali mednarodne more povsem zapolniti nastale praznine. Ko
festivale, kot na primer Kaigejeva Rumena se fant v najstniških letih uporniško odloči
prst in Zbogom, moja konkubina, Yimoujevo oditi od doma, se skleneta ostarela zakonca
Rdeče klasje in Dvigni rdečo svetilko ter vrniti v rodni kraj, ki po toliko letih kaže
Zhuangzhuangov Modri zmaj, so namreč povsem drugačen obraz. Njuna vrnitev sproži
skoraj praviloma obravnavali ali pretekla val spominov, vse od proletarske zanesenosti
obdobja ali pa razmere v ruralnih predelih in mladostnih političnih idealov, zaradi katerih
Kitajske. Tako smo šele preko filmov sta se bila pripravljena – ali prisiljena? –
režiserjev t. i. šeste generacije, v prvi vrsti Jia odreči še nespočetim otrokom, prek obljub
Zhangkeja in Zhanga Minga, še bolj pa nato cvetočega kapitalizma do pomirjujoče sprave
režiserjev “digitalne generacije” (dgeneracija), s preteklostjo, temelječe na odpuščanju in
ki se je vrnila k načelom neorealizma in filma brezpogojni ljubezni.
resnice (cinéma vérité), dobili vpogled v
25
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar
»Film Zbogom, sin moj, je ambiciozen
poskus režiserja Wanga Xiaoshuaia, da bi
prek izmišljene intimne zgodbe prikazal
tektonske premike kitajske družbe v preteklih
desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev
kot precej toga teza, je celovečerno delo
zasnovano kot samosvoj organizem, ki se
bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v
dobrih treh urah prepušča notranjemu toku
spominov ter v nelinearnem asociativnem
nizanju preskakuje cela časovna obdobja in
pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se
tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi
pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki
in težavo pri sledenju pripovedi. /.../ Osnovni
ton filma Zbogom, sin moj, je, kot že naslov
nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od
življenja, dolgo poslavljanje, meditativen
razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s
kruto usodo in podobno neusmiljenim
režimom, ki v ogromni mesoreznici časa
melje nemočne posameznike. Film je subtilna
kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »Zbogom, sin moj, v treh desetletjih, ki jih
»politike enega otroka« ter poznejših preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame
privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih
ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Dengom sprememb in vpliv politike enega otroka na
Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret življenje povprečne kitajske delavske družine.
tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije
da me nekoliko preseneča, da je sploh šel Domovina, režiser namerava analizirati
skozi državno cenzorsko sito. Režiser Wang spremembe, ki so najbolj zaznamovale
Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo življenja Kitajcev v zadnjih 50 letih. Wang s
observacijski filmski postopki, tudi s čisto skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga
mizanscenskega stališča spretno združuje koščke in postopoma odkriva pomembne
bližnje, na zasebno življenje posameznikov detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini
osredotočene posnetke, in osupljive nikoli ne vleče. Nelinearna naracija prinese
široke plane spreminjajoče se pokrajine in dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so
industrijskih pejsažev, ta notranja napetost ovite usode nekaterih akterjev, pomemben
pa se lepo prilega tudi logiki spominskih delež pa k vsesplošnemu dobremu vtisu
meandrov.« prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh
pomembnejših članov igralskega ansambla.
Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – RA SLO Zbogom, sin moj, je film, s katerim Wangu
uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta,
povezati vsakdan malega človeka s sporno
državno politiko in v ta kontekst subtilno
postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah
najbolj trpeli.«
blog Filmski kotiček
26
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Leta 2011 smo izvedeli, da se je vlada Wang Xiaoshuai se je rodil leta 1966 v
odločila za ukinitev politike enega otroka. Šanghaju na Kitajskem. V mladih letih se je
/…/ Ta je negativno zaznamovala številne sprva navduševal na slikarstvom, po prihodu
generacije staršev in otrok, a o tem se v Peking pa se je lotil študija filma. Na
preprosto ni govorilo. Tako me je novica pekinški filmski akademiji je študiral v letniku
pozitivno presenetila in v meni nemudoma z nekaterimi najvidnejšimi predstavniki t. i.
porodila idejo za nov film. /…/ S filmom šeste generacije kitajskih režiserjev (Tian
Zbogom, sin moj, sem hotel spregovoriti o Zhuangzhuang, Zhang Yuan), a slogovno je
njenih posledicah, o bremenu, ki ga je naložila že stopal proti naslednji, digitalni generaciji.
družinam, predvsem staršem. Številne med Mednarodno javnost je nase opozoril že s
njimi je namreč pri vzgoji otrok in skrbi zanje svojima prvima celovečercema, filmoma
vodila le ena misel – kaj če ga doleti kaj Dnevi (Dongchun de rizi, 1993) in Zamrznjen
hudega, celo tisto najhujše? In ker se o tem (Jidu hanleng, 1996). Oba sta nastala mimo
ni smelo javno govoriti, se je teža teh misli uradnih institucij, kot eni prvih resnično
nesluteno stopnjevala. Za celotno družbo neodvisnih produkcij, umeščena pa sta
so bile posledice globoke in dolgoročne. bila v urbano okolje pekinške umetniške
Danes se zgodba ponavlja, le da v središču scene. Tujina ga je kmalu prepoznala kot
niso več otroci, temveč želja po materialnem enega najbolj svežih in izvirnih glasov nove
bogastvu.« generacije kitajskih režiserjev, medtem ko so
Wang Xiaoshuai, režiser in soscenarist ga domače oblasti srdito napadle in mu tako
kot še šesterici njegovih kolegov prepovedale
nadaljnje snemanje. K filmu se je lahko vrnil
šele po nekaj letih “prevzgoje”, ki pa na
njegovem ustvarjanju pustila globoko sled.
Na mednarodno prizorišče se je tako vrnil
šele leta 2001, ko je s filmom Pekinško kolo
(Shiqi sui de dan che) v Berlinu osvojil veliko
nagrado žirije. Od takrat dalje zopet ustvarja
v polnem zagonu in s svojimi deli osvaja
festivalske nagrade: Šanghajske sanje (Quing
hong, 2005) so mu v Cannesu prinesle veliko
nagrado žirije, Verjamemo v ljubezen (Zuo
you, 2008) v Berlinu srebrnega medveda za
scenarij, 11 rož (Wo shiyi, 2011) pa glavno
nagrado v Pusanu. Zbogom, sin moj, je njegov
dvanajsti celovečerni film.
27
20., 24., 26. november 2020
ČAS
DEKLIŠTVA
(Little Women, ZDA, 2019, barvni, 135 min.)
Režija: Greta Gerwig
Scenarij: Greta Gerwig (po literarni predlogi Louise May Alcott)
Fotografija: Yorick Le Saux
Glasba: Alexandre Desplat
Montaža: Nick Houy
Igrajo: Saoirse Ronan (Jo March), Emma Watson (Meg March), Florence Pugh (Amy
March), Eliza Scanlen (Beth March), Laura Dern (Marmee March), Timothée Chalamet
(Laurie), Tracy Letts (Mr. Dashwood), Bob Odenkirk (oče March), James Norton (John
Brook), Louis Garrel (Friedrich Bhaer), Meryl Streep (teta March)
Produkcija: Columbia Pictures, Regency Enterprises, Pascal Pictures, Sony Pictures
Entertainment (ZDA)
Festivali, nagrade: nagrade oskar 2020: oskar za najboljšo kostumografijo; nagrade
BAFTA 2020: najboljša kostumografija; Faro 2020: zlati krap (mednarodni) za najboljšo
igralsko zasedbo; ter preko 70 nagrad različnih kritiških združenj anglosaškega sveta
Odziv občinstva: izrazito naklonjen
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti, a z občasnimi odmiki k nenavdušenju
Distribucija: Con film
28
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti izmed najsijajnejših igralk svoje generacije:
Čas deklištva je delno avtobiografski roman od Winone Ryder in Kirsten Dunst pa do
ameriške pisateljice Louise May Alcott Claire Danes in Susan Saradon (družbo pa
(1832–1888), ki je bil prvič izdan leta 1868 jim je delal Christian Bale). Leta 2018 se je v
(I. del, II. del je sledil takoj naslednje leto) in počastitev 150. obletnice prve izdaje romana
je nemudoma postal velika komercialna in pojavila ne najbolj posrečena verzija v režiji
kritiška uspešnica. Zgodba o štirih sestrah, ki Clare Niederpruem. Kljub množici priredb je
se pogumno zoperstavijo rigidnim družbenim Greti Gerwig vseeno uspelo ponuditi nekaj
normam svojega časa in so odločene živeti novega in drugačnega, kar nenazadnje
po lastnih načelih, je vznemirila številne, potrjujejo tudi besede njene kolegice, Gillian
in tako ne preseneča, da je samo na Armstrong: »Zelo drugačen film! Drzna nova
polju avdiovizualne produkcije (filmske in zgradba. Fantastična igralska zasedba.«
televizijske) botrovala kar 13 priredbam – 7
filmskim in 6 televizijskim! Prvi dve filmski sta Zgodba
bili še iz časa nemega filma – verzija Alexandra Sestre March – samosvoja in ambiciozna Jo,
Butlerja iz leta 1917 velja za izgubljeno, leta tiha in krhka Beth, elegantna in ljubezniva
1918 pa je svojo posnel še Harley Knoles. Meg ter razvajena Amy – odraščajo
Zgodovinsko relevantna je prva zvočna z ljubečo materjo Marmee v času po
verzija, ki jo je leta 1933 posnel slavni George ameriški državljanski vojni. Dekleta dneve
Cukor, v njej pa je v vlogi Jo nastopila Katharine preživljajo med improviziranimi gledališkimi
Hepburn in navdušila vse. Pomembna je tudi predstavami, sestrskimi prepiri ter druženjem
prva barvna priredba, delo Mervyna LeRoyja s čednim in premožnim mladeničem s
iz leta 1949, v kateri nastopita Janet Leigh sosednjega posestva. Iščejo različne poti v
in Elizabeth Taylor. S svojo igralsko zasedbo samostojno življenje, hkrati pa se vsaka po
je navdušila tudi verzija Gillian Armstrong iz svoje sooča tudi z vprašanjem, kaj odraščanje
leta 1994, saj so v filmu nastopile nekatere pomeni za žensko.
29
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar
»Film prežema toplina, ki se razliva tudi po »“Revolucijo” v filmu, ki ostaja zgodovinska
njegovi vizualni podobi, hkrati pa zagrize v drama z vsemi (pastelnimi) scenskimi in
resnejše teme. Ni skrivnost, da je avtorica kostumskimi značilnostmi 19. stoletja,
romana Louisa May Alcott svoje delo zgradila poskuša Greta Gerwig izpeljati na ravni
na avtobiografskih temeljih in da je lik Jo tematskega fokusa, ki ga odvrne od
urezan po njeni podobi. Greta Gerwig je v družinskih vrednot in svetovljanstva, ki naj
film vnesla še več resničnosti in filmsko Jo še bi bilo neodvisno od premoženja, tako da kot
bolj približala realni May Alcott. Greta Gerwig osrednjo temo poudari finančno neodvisnost
pravzaprav vseskozi ostaja presenetljivo žensk kot pogoj za svobodo. “Vi se tudi nikoli
zvesta izvirniku, a tu in tam nekoliko po svoje niste poročili,” reče Jo in od stare tete March,
zasuka perspektivo, da skoznjo prezrcali svoj ki jo navdihujoče igra Meryl Streep, dobi v
osebni pogled na teme, ki jih tekst odpira. odgovor: “Samo zato, ker sem bogata.” Svojo
V besedilu prepozna in v ospredje potisne idejo režiserka nadalje razvija tako, da iz kopice
točke, ki nagovarjajo naš čas: kako skelijo likov izpostavi sestri Jo in Amy (Florence
razlike med ekstremno bogatimi in ekstremno Pugh) ter njuno rivalstvo za pozornost
revnimi, kako pomembno si je v življenju sosedovega Laurieja (igra ga vzhajajoča
nadeti kožo, v kateri se počutiš izpolnjenega ameriška zvezda Timothée Chalamet). Tudi
(pa naj bo to poroka in materinstvo ali kariera), tu izbira monologov poudari, da se sestri
kako zahteve trga vplivajo na umetniški credo zavedata cene, ki jo morajo ženske plačati
in kako krmariti med lastno umetniško vizijo za svoje odločitve. Amy je prepričana, da
in tržno uspešnostjo. Film odpira mnoga lahko vplivamo na to, koga ljubimo, in zabrusi
vprašanja, ki se vrtijo okrog tematik ženske Laurieju, naj se neha slepiti z romantiko, saj
ustvarjalnosti, ekonomskega položaja zakon ni nič drugega kot ekonomska ponudba.
ter razpetosti med ambicije in družinsko Greta Gerwig poudari svojo poanto tudi s
življenje, obenem pa niti za trenutek ne poklicno izbiro protagonistk, ki sta umetnici –
zaide v lažni solzavi feminizem. Duh ženske pisateljica in slikarka. Tako nakaže dihotomijo
moči, kreativnosti in radoživosti preprosto med preteklostjo in sedanjostjo. Če je namreč
spontano puhti iz njega. Čas deklištva v svoji v 19. stoletju odločitev za umetniški poklic
zadnji inkarnaciji je, skratka, zares dobro oziroma hobi pomenila svetovljanskost in
naštudiran in domišljen film, zvest izvirniku svobodomiselnost ženskega bitja, je to danes
in oseben hkrati, obenem pa se gleda tako predvsem zavestna odločitev za ekonomsko
lahkotno, da ga preprosto moraš imeti rad.« nestabilnost.«
Špela Barlič, Dnevnik Tina Lesničar, Delo
30
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorice Režiserka
»Američani imamo dve veliki knjigi; to sta Čas Greta Gerwig se je rodila leta 1983 v
deklištva in Moby Dick. In ni me zanimalo, Sacramentu, Kalifornija. Končala je študij
da bi prirejala Mobyja Dicka. /…/ S tem angleščine in filozofije, nato pa se je hitro
romanom sem zrasla – tako kot mnogi drugi. uveljavila kot ena najbolj prepoznavnih igralk
Sestre March so bile moje sestre. Njihove sodobnega ameriškega neodvisnega filma.
pustolovščine so bile pustolovščine moje Skupaj z Joejem Swanbergom je leta 2008
družine. Če odraščaš ob takšni knjigi, postane napisala in režirala romantično dramo Nights
del tvojega notranjega življenja. Vedno sem and Weekends ter v njej tudi nastopila. Prvi
sanjala, da bi po njej posnela film. /…/ Gre za kritiški uspeh ji je prinesla vloga Florence
zelo aktualno, sodobno in pomembno zgodbo v romantični komediji Greenberg (2010),
o štirih ambicioznih dekletih, ki hočejo mnogo igralkinem prvem sodelovanju z režiserjem
več, kot jim lahko da svet tistega časa. /…/ Noahom Baumbachom. Dve leti kasneje je
Med drugim govori o denarju; o ženskah in nastopila v naslovni vlogi Baumbachove indie
denarju; o ženskah in umetnosti in denarju – o uspešnice Frances Ha (2012), za katero je
tem, kako se ukvarjati z umetnostjo, če nimaš skupaj z režiserjem podpisala tudi scenarij,
denarja. /…/ Hoteli smo, da bi film deloval vloga pa ji je prinesla nominacijo za zlati
klasično in hkrati sveže. Želeli smo si, da bi globus. Skupaj sta nato spisala še scenarij
dajal vtis lahkotnosti. In čeprav se dogaja v za komedijo Mistress America (2015), ki je
devetnajstem stoletju, nikakor nismo hoteli, ob premieri na festivalu Sundance požela
da bi deloval kot nekaj iz preteklosti.« navdušen odziv kritike. Nastopila je tudi v
Greta Gerwig, režiserka in scenaristka filmih Rimu z ljubeznijo (To Rome with Love,
2012) Woodyja Allena, Maggie ima načrt
(Maggie’s Plan, 2015) Rebecce Miller, Wiener-
Dog (2016) Todda Solondza, Jackie (2016)
Pabla Larraína in Ženske 20. stoletja (2016)
Mika Millsa, za nastop v katerem je prejela
številna priznanja. Igra ji kmalu ni bila več
dovolj, in tako se je lotila prvega samostojnega
avtorskega projekta: njen prvenec Lady Bird
(2017) je bil deležen navdušenega sprejema
tako pri kritiki kot tudi pri najširšem občinstvu,
zanj pa je prejela tudi nepregledno število
priznanj in nagrad. Čas deklištva je njen drugi
celovečerni avtorski projekt.
31
27. november, 1. in 3. december 2020
POSEBNI
(Hors normes, Francija, Belgija, 2019, barvni, 114 min.)
Režija: Olivier Nakache, Éric Toledano
Scenarij: Olivier Nakache, Éric Toledano
Fotografija: Antoine Sanier
Glasba: Grandbrothers
Montaža: Dorian Rigal-Ansous
Igrajo: Vincent Cassel (Bruno Haroche), Reda Kateb (Malik), Hélène Vincent (Hélène,
Josephova mama), Bryan Mialoundama (Dylan), Alban Ivanov (Menahem), Benjamin
Lesieur (Joseph)
Produkcija: Quad Productions, Ten Films (Belgija), TF1 Films Production, Gaumont
(Francija)
Festivali, nagrade: San Sebastian 2019: nagrada občinstva za najboljši film; Hamburg
2019
Odziv občinstva: izrazito navdušen
Odziv kritike: pretežno pozitiven, a brez omembe presežkov
Distribucija: FIVIA – Vojnik
32
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti njima, ju je opisal takole: »Sam ju dojemam kot
Zgodovina filma ni prav bogato založena z zmaja z dvema glavama. V zasebnem življenju
deli, pod katera bi se enakovredno podpisala sta nadvse različni osebi, vsak od njiju ima
dva režiserja. Najprej velja seveda odmisliti zelo samosvoj značaj. Toda ko se lotita dela,
tiste primere Hollywoodskih projektov, kjer nenadoma postaneta eno. Njuni osebnosti se
studijski šefi niso bili zadovoljni z delom skozi delo uravnotežita, no, še bolj očitno pa
določenega režiserja in so bolj ali manj odkrito plodno dopolnjujeta.«
pripeljali zamenjavo, ki je film dokončala, zgolj
popravila ali celo povsem na novo posnela. Zgodba
Pravih ustvarjalnih parov med režiserji res Bruno in Malik sta prijatelja. Oba sta se v
ni prav veliko in pogosto imamo opraviti z nekem trenutku svojega življenja odločila,
bratskimi, sestrskimi ali zakonskimi dvojci. da bosta ustanovila neprofitno organizacijo,
Najbolj znana med brati sta gotovo brata pravzaprav društvo, ki bo usmerjeno k
Dardenne na eni strani in na drugi brata Coen, zagotavljanju pomoči tistim otrokom in
ki pa si vsaj formalno razdelita vloge (enemu mladostnikom, ki se jih zaradi različnih
režija, drugemu izvršna produkcija, medtem razlogov vsi ostali otepajo. Nekega poletja
ko je scenarij delo obeh). No, med brati, ki sta oba kot svetovalca pristaneta v enem izmed
nato postala sestri, velja seveda omeniti še poletnih kampov za otroke s posebnimi
dvojec Wachowski, med zakonci pa recimo potrebami. Oba sta izrazito nezadovoljna
Jean-Marie Strauba in Danièle Huillet. Ko s stanjem na tem področju in uradnimi
odmislimo vse sorodstveno ali ljubezensko smernicami. Prav tako oba iskreno verjameta
povezane dvojce, pa lahko resnično uspešne v moč solidarnosti. Zato se odločita, da bosta s
in prepoznavne ustvarjalne pare preštejemo pomočjo uveljavljene neprofitne organizacije
skoraj na prste ene roke. Med temi posebno s tega področja zasnovala drugačen,
mesto zavzemata prav Olivier Nakache in alternativen program za delo s to skupino
Éric Toledano, prijatelja iz otroštva, ki skupaj otrok, ki jim uradniki pravijo “ekstremni
vztrajata od njunih prvih korakov v svetu primeri”, kar pravzaprav pomeni le to, da
filma. Omar Sy, igralec, ki pogosto sodeluje z so nad njimi prav vsi obupali in da se jih vsi
33
FILMSKO GLEDALIŠČE
otepajo. Sama sta rešitev našla v spoznanju,
da tisti, ki se znajde v življenjski stiski, lahko
še najbolj razume osebo v podobnem
položaju. Tako sta združila dejavnosti svojih
društev, prvega za pomoč avtističnim
otrokom in drugega za pomoč otrokom iz
revnih družin, ter zasnovala skupen program
za usposabljanje mladih skrbnikov, ki prihajajo
iz socialno degradiranih in marginaliziranih
območij, za delo z avtističnimi otroki.
Izkaže se, da sta zadela v polno. A takrat
se njune težave šele zares začnejo – njune
nekonvencionalne metode v njuno društvo
prikličejo različne vladne inšpekcije, ki se
zdijo že vnaprej odločene, da pri vsem skupaj
nekaj ne štima.
Komentar
»Film Posebni temelji na resnični zgodbi
Stéphana Benhamouja in Daouda Tatouja
(slednji je pri filmu sodeloval tudi kot
svetovalec), ki sta se kot mlada svetovalca
srečala na poletnem kampu za otroke
s posebnimi potrebami. Film nas očara
predvsem s svojo izjemno igralsko zasedbo,
sestavljeno skoraj izključno iz naturščikov.
Enega najbolj ganljivih likov, Josepha, je
tako upodobil mlad avtist Benjamin Lesieur. »Fascinantno filmsko delo, pri katerem je na
Avtorja sta med intervjuji večkrat poudarila, vsakem koraku zaznati, da ga je ustvarjala
kako je bila za te otroke izkušnja sodelovanja ekipa ljudi, ki so s problemi, ki jih predstavljajo
pri filmu po svoje terapevtska, saj je prav in obravnavajo, osebno povezani ali pa
Benjamin tekom filma pregnal enega svojih neposredno seznanjeni z izkušnjo avtizma.
velikih strahov – nošnjo pasu za hlače. Pripoved se pred nami odvija z osupljivo
Omeniti velja tudi, da je lik enega najbolj lahkoto, hkrati pa je v skoraj vsaki podobi
prizadetih otrok, Valentina, prav tako odigral zaznati silno srčnost, ki je bila vložena v delo.
neprofesionalni igralec, Marco Locatelli. Kot Kot gledalec imaš tako vseskozi občutek, da
je sam poudaril, so mu pri oblikovanju lika v te film srka vase in te spodbuja k izmenjavi
veliki meri pripomogle osebne izkušnje, saj pisane palete čustev.«
ima brata s hujšo obliko avtizma. Tako kot Kaleem Aftab, Cineuropa
pri enem izmed njunih predhodnih filmov,
presenetljivi uspešnici Prijatelja, se gledalec »Rekli bi lahko, da so Posebni prav posebna
tudi tokrat počuti malce krivega, da se pri vrsta filma, delo, ki črpa iz resničnosti, iz
ogledu te po svoje malce tragične zgodbe vsakdanjih izkušenj posameznikov, pri tem pa
tako zelo zabava. A režiserja svojo zgodbo ga vodi njihovo toplo in veliko srce. Pogumno
pripovedujeta resnično učinkovito, brez se loti teme, ki se ji drugi najpogosteje
moraliziranja, zaradi česar gledalcem res ne izognejo, pri tem pa občinstvo obdarujejo
preostane drugega, kakor da odpremo svoje tako s sproščenostjo in divjim smehom kot
srce in se v družbi teh sijajnih otrok z njimi tudi z milino in toplino. Čudovita, globoko
veselimo.« človeška filmska izkušnja.«
Heidi Ellison, Paris Update Fionnuala Halligan, Screen International
34
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja izvirnih in svežih francoskih ustvarjalcev
»Najini filmi vedno govorijo o neobičajnih filmske komedije. Sledi družinska komedija
srečanjih. Pričujoči pa ima prav posebno Tako bližnji (Tellement proches), za njo pa
razsežnost: kako ljudje, ki komunicirajo malo filmsko delo, ki ju lansira med največje zvezde
ali pa sploh nič in veljajo za ‘nenormalne’, sodobnega francoskega filma – Prijatelja
uspejo pripraviti tako imenovane ‘normalne’, (Intouchables, 2011). Film je na nepreglednem
da spet začnejo komunicirati.« številu festivalov na vseh koncih sveta
deležen številnih nagrad in priznanj, v
Éric Toledano, sorežiser in soscenarist domovini pa postane celo drugi komercialno
najuspešnejši film v zgodovini in s tem prehiti
Režiserja celo mnoge hollywoodske uspešnice, na
Éric Toledano se je rodil leta 1971 v Parizu, primer Titanik. To delo zaznamuje tudi njun
medtem ko se je Olivier Nakache rodil dve leti tematski obrat k temam, ki obravnavajo
kasneje, leta 1973, v malem kraju Suresnes osebe, ki so bile tako ali drugače izključene
v departmaju Hauts-de-Seine. Prijatelja iz iz družbe ali vsaj potisnjene na njen rob. Tako
otroštva sta neločljiva tudi na njuni filmski so se njuno naslednje celovečerno delo,
poti. Ta se začne leta 1995, ko skupaj spišeta Samba (2014), posveča problematiki ljudi, ki
scenarij in nato posnameta kratki film Noč v državi živijo brez uradnih dokumentov, t. i.
in dan (Le jour et la nuit). Širše občinstvo in sans papiers. Nadaljujeta s filmom Neločljiva
kritike nase opozorita s svojim naslednjim (Inseparables, 2016), ki obravnava življenje
projektom, kratkometražcem Čeveljci ljudi, prikovanih na voziček, nato pa kot
(Les petits souliers) iz leta 1999, ki obrede soscenarista sodelujeta pri hollywoodski
nekatere pomembne festivale in prejme prva priredbi njunih prijateljev, filmu Prijatelja za
priznanja. Sledi še en kratkometražni projekt, vedno (The Upside, 2017), ki ga zrežira Neil
Ti srečni dnevi (Ces jours heureux, 2002), Burger. Posebni (Hors norms, 2019) je njun
ki ga čez štiri leta razvijeta v celovečerni zadnji skupni projekt in novo delo na temo
film Naši srečni dnevi (Nos jours heureux, družbeno marginaliziranih posameznikov.
2006) in si z njim pridobita status najbolj
35
4., 8., 10. december 2020
PREKLA
(Dilda, Rusija, 2019, barvni, 137 min.)
Režija: Kantemir Balagov
Scenarij: Aleksander Terehov
Fotografija: Ksenija Sereda
Glasba: Jevgenij Galperin
Montaža: Igor Litoninskiy
Igrajo: Viktoria Mirošnicenko (Ija), Vasilisa Pereljgina (Maša), Andrej Bikov (Nikolaj
Ivanovic), Igor Širokov (Saša), Konstantin Balakirev (Stepan), Ksenia Kutepova (Saševa
mama), Timofej Glazkov (Paška)
Produkcija: AR Content, Non-Stop Productions
Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada sekcije Un certain regard za najboljšo režijo,
nagrada FIPRESCI; Liffe 2019: nagrada vodomec za najboljši film sekcije Perspektive;
Lizbona 2019: posebna nagrada žirije za umetniški prispevek; London 2019: nagrada
žirije za najboljši celovečerni film; Montreal 2019: nagrada za najboljši film; Torino 2019:
nagrada mesta Torino za najboljšo igralko, nagrada šole Holden – posebna omemba;
Viennale 2019: nagrada žirije bralcev časopisa Der Standard; in številne druge
Odziv občinstva: presenečeno naklonjen
Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje
Distribucija: FIVIA – Vojnik
36
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Balagov je že zelo zgodaj pokazal, da k filmu 1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto,
pristopa s svežim, drugačnim pogledom. porušila hiše in prebivalcem pustila globoke
Nenazadnje je bil prav to tudi razlog, da se je rane, tako duševne kot telesne. Čeprav
veliki ruski cineast, Aleksander Sokurov, tako je na fronti potihnil odmev še zadnjega
zavzel zanj. Že ob njunem prvem srečanju, izstreljenega naboja, s tem pa se je končalo
kot je Balagov zamudil vse roke za prijavo eno najhujših obleganj v zgodovini, se
v delavnico, ki jo je vodil Sokurov, pa tudi tragedija, bitka življenja in smrti, nadaljuje
kasneje, po izkušnji, ki je Balagovu spremenila med ruševinami uničenega mesta. Od grozot
življenje, kot pogosto omenja v pogovorih z vojne že skoraj povsem otopeli ljudje se prično
novinarji. Po delavnici se je namreč odločil, da vračati v objem izgubljenega vsakdana. Ija,
bi rad nadaljeval s študijem filma. Ker pa je bil ki si je zaradi svoje visoke in suhe postave
takrat že v 3. letniku, se je moral zanj zavzeti prislužila vzdevek Prekla, je med boji utrpela
Sokurov in mu s svojim vplivom omogočiti, hud pretres možganov. Z bojišča so jo še pred
da so mu dovolili menjavo študija. Balagov zaključki bojev poslali domov, kjer je takoj
je že s prvencem pokazal, da je vreden pričela delati kot sestra v vojaški bolnišnici.
učiteljevega zaupanja. Prekla pa je nov Tudi Maša, njena najboljša prijateljica, se je
dokaz. Balagov nam vojno in njene posledice ravnokar vrnila z bojišča. Še vedno prežeti
pokaže iz perspektive, ki je nismo vajeni: s travmami bojev, a tudi s srcema, polnima
ženske. Iskreno sicer priznava, da je navdih sočutja in topline, se lotita svojega dela in
dobil v knjigi Vojna nima ženskega obraza, ki poskušata tu, med razvalinami njunega sveta,
jo je napisala Nobelova nagrajenka Svetlana na novo zgraditi svoje življenje.
Aleksejevič. Pa vendar je njegov pogled tako
izviren in svež, da osuplja vse, ki se z njim
srečajo.
37
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar
»Odlična zgodba in režija (Balagov se je šolal s humorjem, neredki s skokom pod tramvaj.
pod mentorstvom Aleksandra Sokurva, star Gre za intimen pogled v uničena življenja, ko
pa je komaj 28 let) pa nista edini odliki te se samoohranitveni krč začne sproščati in se
mojstrovine. Zaznamuje jo tudi fotografija ponovno poskušajo preplesti niti človeškosti.
Ksenije Serede, ki navdihuje prizore revščine Ogled Prekle bo spremenil naše doživljanje
in uničenja z nenavadno toplino, varnostjo vojnih filmov, predvsem ameriških produkcij,
in domačnostjo. Močan motiv je zelena ki so v primerjavi z mojstrovino Balagova
barva, ki se pretaka z zidov na obleke in tudi malone smešne.«
na ustnice protagonistk. Je obljuba lepše Andrej Predin, Delo
prihodnosti, ko se bo končno stalil led. Film
je prežet s takšnimi podrobnostmi, skritimi »Balagov vojno prikaže z dvojno drugačne
sporočili, ki poudarjajo poglobljenost in perspektive, kot smo je vajeni – s perspektive
utrjujejo prepričljivost pripovedi in s tem intimnega in ženskega gledišča. Tako izriše
same filmske izkušnje. Prizori so estetski kompleksno sliko vojnega opustošenja, ne da
presežki, spominjajo na kompozicije bi se sploh približal bojišču. K zgodovinski temi
klasičnega slikarstva, zaradi česar težko pristopi na izrazito sodoben način, poigrava
umaknemo pogled s platna. Čeprav je film pa se tudi z barvnim simbolizmom – slika
kar dolg (137 minut) in ne prizanaša gledalcu, temelji na kontrastu rdeče in zelene, za kateri
se nikoli ne vleče. Zgodba in dinamika sta se zdi, da simbolizirata boj med bližino smrti
tako nepredvidljivi, da smo ves čas na robu in željo po življenju. Tako sicer naturalistični
sedeža in povsem predani kaotičnemu svetu, film dobi blago nadrealistično, hipnotično
v katerega nas s prepričljivo igro zapeljejo kvaliteto, s katero gledalca povsem posrka v
igralci /.../ Prekla je film, ki je prišel, da bi sporočilo o tem, kako vojna za tiste, ki so jo
ostal. To postane gledalcu jasno že po nekaj doživeli, traja vse do njihove smrti. Pretresljiva
minutah, ko nas ujame kaotičnost obupa, pripoved je odličen drugi film režiserja, ki se je
norosti, žalosti, brezizhodnosti. Leningrad je že s prvencem Bližina zapisal med velike upe
bil še dolgo po vojni bojno polje, na katerem ruske kinematografije.«
so se ljudje spopadali s posledicami grozot, ki Špela Barlič, Dnevnik
so jim bili priča, nekateri z otopelostjo, drugi
38
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v
je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja Nalčiku na severu Kavkaza, v zadnjem letu
leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna obstoja nekdanje Sovjetske zveze. Čeprav je
vojna – tako kot mesto, v katerem živita. že kot mladenič zelo rad gledal filme in je s
Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v prijatelji celo pričel naključno snemati – skupaj
zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o so pripravili niz kratkih, desetminutnih epizod,
teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v ki so jih objavili na spletu –, pa nikoli ni resno
Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, razmišljal o študiju filma. A nato je nekega
pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. leta v njegovo mesto prispel Aleksander
Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj Sokurov, da bi tam vodil delavnico. Balagov
časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti se je nanjo prijavil in ta izkušnja je preusmerila
normalno življenje. Zanimajo me usode žensk, tok njegovega življenja. Omogočili so mu
predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi menjavo študija, sam pa je pričel takoj resno
svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to delati in že kmalu so njegova kratka dela
vojna z največjim številom ženskih udeleženk. obiskala mednarodne festivale ter opozorila
Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: na nov glas iz ruske kinematografije. Za svoj
kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) se je
po tistem, ko je občutila grozote vojne?« Balagov znova obrnil na Sokurova in ga nato
Kantemir Balagov, režiser pod njegovim mentorstvom tudi posnel. Zanj
je na festivalu v Cannesu, v sekciji Posebni
pogled, prejel nagrado FIPRESCI. Dve leti
pozneje je bil tam premierno prikazan in
nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film
Prekla.
39
11., 15., 17. december 2020
PROXIMA
(Proxima, Francija, Nemčija, 2019, barvni, 107 min.)
Režija: Alice Winocour
Scenarij: Alice Winocour, Jean-Stéphane Bron
Fotografija: Georges Lechaptois
Glasba: Ryuichi Sakamoto
Montaža: Julien Lacheray
Igrajo: Eva Green (Sarah Loreau), Matt Dillon (Mike Shannon), Lars Eidinger (Thomas
Akerman), Sandra Hüller (Wendy Hauer), Nancy Tate (Naomi Shannon), Grégoire Colin
(Sarin zdravnik), Anna Sherbinina (ruska novinarka), Vitaly Jay (član Zvezdnega mesta)
Produkcija: Dharamsala, Darius Films, Pathé, France 3 Cinéma (Francija), Pandora
Films (Nemčija)
Festivali, nagrade: San Sebastian 2019: posebna nagrada žirije za režijo, posebna
omemba žirije za režijo, nagrada SIGNIS – posebna omemba; Toronto 2019: nagrada
platforma – častna omemba
Odziv občinstva: zadržan do naklonjen
Odziv kritike: pretežno naklonjen, a brez omembe presežkov
Distribucija: FIVIA – Vojnik
40
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti tudi v vesolju ne le več kot dovolj prostora
V zadnjih nekaj letih se je pojavilo tudi za ženske like, pač pa celo, da ti lahko vanj
presenetljivo veliko del, umeščenih v bolj prinesejo veliko več topline in svetlobe kot
ali manj oddaljena vesoljska prostranstva, moški sami. Na primer Ridley Scott z likom
ki so vodenje pripovedi zaupala ženskemu poročnice Ripley iz Osmega potnika (Alien,
liku. Videti je bilo, kot da bi hotel Hollywood 1979) ali pa Zemeckis z likom znanstvenice
samega sebe proglasiti za avantgardo v Ellie Arroway iz filma Stik (Contact, 1997). In
boju za enakopravnejšo zastopanost spolov prav k tovrstnim delom lahko prištejemo tudi
ne samo v kontekstu filmske industrije, pač Proximo Alice Winocour, saj preko lika Sarah
pa kar celotne zahodne družbe in kulture. Loreau načne teme, ki se jih tovrstna dela še
Dekleta so se nenadoma znašla v vlogah, ki niso lotila.
so bile običajno namenjene testosteronskim
samcem, pa naj je šlo za bolj avtorsko Zgodba
zastavljene projekte, kakršna sta bila na primer Sarah Loreau je francoska astronavtka
Gravitacija (Gravity, 2013) Alfonsa Cuaróna in pri Evropski vesoljski agenciji, ki ima svoj
Prihod (Arrival, 2016) Denisa Villeneuva, ali pa sedež v Kölnu, ter hkrati mati samohranilka
za klasične, visokoproračunske spektakle, kot osemletni deklici po imenu Stelle. Pri svojem
so zadnja trilogija Vojne zvezd (Star Wars VII- delu je nadvse uspešna in cenjena. Nič manj
IX, 2015–2019), Čudežna ženska (Wonder uspešna ni tudi v vlogi mame, saj imata s
Woman, 2017) in Stotnica Marvel (Captain Stelle čudovit, z medsebojnim zaupanjem
Marvel, 2019). A čeprav gre za trend, ki ga je prežet odnos. Vseeno pa se Sarah ne more
vsekakor vredno podpreti, je vendarle treba povsem znebiti občutka krivde, saj se ji zdi,
opozoriti, da je Hollywood s temi deli le zrcalil da se hčerki vendarle ne posveča dovolj.
spremembe, ki so bile v družbi že udejanjene. Ujeta med popolno predanostjo in strastjo do
Kar pa seveda ne pomeni, da v svoji zgodovini dela, ki ga opravlja, ter neizmerno ljubeznijo
tudi na tem področju ni premogel vizionarjev, do svoje hčere se Sarah nenadoma znajde
avtorjev, ki so že desetletja prej menili, da je v položaju, ko se zdi, da mora sprejeti
41
FILMSKO GLEDALIŠČE
nemogočo odločitev. Kot eno najsijajnejših Astra (ki prav tako načenja temo starševstva
in najbolj prodornih kandidatk, vključenih v v povezavi z vesoljem) je Proxima veliko bolj
projekt Agencije, jo izberejo v ekipo, ki se bo oprijemljiv, “telesen” in zadržan film; ogromno
podala na enoletno misijo v vesolje. Sarah je pozornosti posveča telesnim naporom in
edina ženska med člani misije Proxima. Če obremenitvam, ki so del vsakodnevnega
želi uresničiti svoje sanje ter hkrati pomesti treninga astronavtov. Eva Green brez
z vsemi predsodki, ki zadevajo njen spol in spogledovanja z melodramo podaja soobstoj
tovrstne vesoljske misije, mora uspešno krhkosti in moči. Melanholično vzdušje na
opraviti zahtevno in obsežno urjenje. A kaj bo zelo jasen način podčrtajo modro-siva barvna
to pomenilo za njen odnos s Stello? Čeprav lestvica in številni bližnji posnetki direktorja
bo v tem obdobju skrb zanjo prevzel Stellin fotografije Georgesa Lechaptoisa.«
oče, ugleden znanstvenik, Sarah še zdaleč ni Ana Jurc, MMC RTV SLO
pomirjena. Se je pravilno odločila? Bi se res
morala odreči vsem poklicnim ambicijam? Ali »Alice Winocour – režiserka filmov Augustine
pa je vendarle možno biti poklicno uspešna in (2012) in Nered (Disordre, 2015) – se skozi
hkrati dobra mama? perspektivo odnosa med materjo in hčerjo
posveti temi ločitve ter pri tem poskuša
Komentar najti odgovor na nekaj zelo konkretnih dilem,
»Winocour, ki se je spomnimo tudi kot specifičnih za ženski spol, dilem, ki se jim
soscenaristke večkrat nagrajenega tovrstna dela do danes še približati niso upala,
Mustanga (2015), v svojem tretjem režijskem kaj šele da bi dejansko zagrizla vanje. Z vidika
projektu prek portreta nekonvencionalnega skoraj obsesivne pozornosti, ki jo namenja
življenja načenja univerzalno temo izzivov razkrivanju in opisovanju vseh, tudi najbolj
sočasnega posvečanja materinstvu in specifičnih podrobnosti in postopkov, ki
poklicnim dosežkom; pri tem se giblje v tvorijo predpripravo na samo izstrelitev, ima
prehodnem območju med refleksijo in veliko skupnega s kritiško hvaljenim delom
aktivizmom. /.../ Damiena Chazella, biografijo astronavta Neila
Proxima postavlja Sarah v stanje Armstronga z naslovom Prvi možje (First
nerazrešljive razklanosti: čeprav je v Men, 2018). A hkrati se pogumno vzpostavi
vsakem prizoru stoodstotno osredotočena, kot edinstveno, povsem samosvoje delo, ki se
predana bodisi znanosti ali pa hčerki, med tovrstnimi projekti kot edino do danes
dvojnosti v jedru svojega življenja ne more nasloni izključno na žensko perspektivo. /.../
preseči. Ponotranjeni kapitalistični ideali Razkošne, dovršeno kadrirane podobe
“uresničevanja sanj” in “predanosti življenjski gledalcu poskušajo pričarati občutek, kakor
strasti” se na protagonistkinih plečih da bi sam bil v maternici. Tako film gledalca
spreminjajo v sizifovsko breme. A Wincour nagovarja na različnih ravneh in mu poskuša
kljub temu jasno poudari, da trpljenje ni samo predstaviti, kakšna skoraj nadčloveška moč
sebi namen. Cilj je vreden truda. Psihična in je potrebna, da mati pretrga popkovino s
telesna kalvarija bosta Sarah spremenili v svojim otrokom. Čeprav se Proxima zelo
zvezdo – tako v prenesenem pomenu (njeno jasno usmeri na zelo konkretno in specifično
podobo v trgovini prodajajo na magnetkih) področje osvajanja vesolja, pa njeno sporočilo
kot v dobesednem (čisto na koncu smo seže daleč preko meja, ki jih postavi s svojo
priča njeni izstrelitvi v nebo). Scenarij, ki ne zgodbo.«
pristaja na črno-belo dihotomijo karierne Katherine McLaughlin, Sight & Sound
ženske/matere, v nobenem trenutku ne
izgubi podtona upanja in visokoleteče ideje
poslanstva (v tem duhu se da razumeti sklepni
prizor črede divjih konjev), pa čeprav imajo
“sanje” neredko grenak priokus. V primerjavi
z Nolanovim Medzvezdjem in Grayjevim Ad
42
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorice Režiserka
»Vesolje me je privlačilo, že odkar sem bila Alice Winocour se je rodila leta 1976 v
čisto majhna. Kasneje sem začela ta svet Parizu. Na priznani univerzi La Fémis je
natančneje raziskovati in povsem me je opravila študij scenaristike, kmalu zatem pa
prevzel. Srečala sem se s trenerji, ki pripravljajo posnela tri odmevna kratkometražna dela
astronavte, obiskala centre za urjenje in ter se podpisala kot soscenaristka večkrat
spoznala, koliko dela in let je potrebnih, da nagrajenega filma Običajni ljudje (Ordinary
se naučiš ločiti od Zemlje. To redko vidimo People, 2009) srbskega režiserja Vladimirja
v filmih. Tam težave običajno nastanejo v Perišića. Tri leta za tem je posnela svoj
vesolju, in ne na Zemlji, v resničnem življenju celovečerni prvenec Augustine (2012) in ga
pa se astronavti velik del življenja samo premierno predstavila v Cannesu. Tu se je
pripravljajo. Nekateri potem sploh nikoli ne predstavila tudi s svojim drugim celovečercem,
odidejo. Kot pri drugih mojih filmih me je pri napeto psihološko srhljivko Nered (Disorder,
Proximi najprej pritegnil neki svet, spotoma 2015). A istega leta je v Cannesu še več
pa sem ugotovila, da me v resnici žene čisto pozornosti požela kot soscenaristka turškega
intimno občutenje. /…/ Hotela sem raziskati filma Mustang. Z režiserko in soscenaristko
proces ločitve matere in hčerke, ki se zrcali v Deniz Gamze Ergüven sta za scenarij prejeli
ločitvi med astronavtom in Zemljo.« številne pomembne nagrade, med drugim
Alice Winocour, režiserka in soscenaristka tudi cezarja za najboljši izvirni scenarij. Njen
tretji celovečerni film, Proxima, pogumna
in prodorna refleksija o ženski, razpeti med
poklicnimi ambicijami in materinstvom, je bil
premierno predstavljen na festivalu v Torontu,
kjer je prejel nagrado žirije in bil navdušeno
sprejet tako s strani kritike kot tudi širšega
občinstva.
43
8., 12., 14. januar 2021
MALI AHMED
(Le jeune Ahmed, Belgija, Francija, 2019, barvni, 85 min.)
Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Fotografija: Benoît Dervaux
Montaža: Marie-Hélène Dozo, Tristan Meunier
Igrajo: Idir Ben Addi (Ahmed), Olivier Bonnaud (socialni delavec), Myriem Akheddiou
(Inès), Victoria Bluck (Louise), Claire Bodson (mati), Othmane Moumen (Imam
Youssouf), Amine Hamidou (Rachid), Yassine Tarsimi (Abdel), Cyra Lassman (Yasmine),
Karim Chihab (svetovalec), Nadège Ouedraogo (vzgojiteljica), Frank Onana (Fouad)
Produkcija: Les Films du Fleuve (Belgija), Archipel 35, France 2 Cinéma, Proximus
(Francija), Radio Télévision Belge Francophone (Belgija)
Festivali, nagrade: Cannes 2019: zlata palma za najboljšega režiserja; Valladolid 2019:
nagrada za najboljši scenarij, nagrada zelena konica za najboljšo montažo; belgijske
filmske nagrade Magritte 2020: za najboljšo stransko igralko, za najboljšega mladega
igralca
Odziv občinstva: zadržano naklonjen do osuplo presenečen
Odziv kritike: pretežno pozitiven do navdušen
Distribucija: FIVIA – Vojnik
44
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Brata Dardenne sta s svojimi deli, med katerimi Trinajstletni Ahmed je v današnji Belgiji
najdemo več kot petnajst celovečernih ujet med ideale svoje religije in skušnjave
(predvsem igranih, a tudi dokumentarnih) najstniškega življenja. Ali lahko ljubezen do
filmov in vrsto kratkih filmov, ustvarila enega življenja premaga njegov impulz po nasilju?
najbolj osupljivo konsistentnih opusov v Ahmed živi kot običajen najstnik v belgijskem
zgodovini evropskega avtorskega filma. mestu, vendar pa razvija nevarno povezavo
Odkar sta prvič v roke prijela video kamero in z lokalnim imamom, ki fantu vceplja v glavo
preko niza kratkih dokumentarnih del pričela bojevite ideje. Najstnik tako v šoli zavrača
beležiti vsakdan belgijskega delavskega rokovanje s svojo učiteljico samo zaradi tega,
razreda, se je izoblikoval njun značilni pristop, ker je ženska, doma pa v arabščini zmerja
ki ga pravzaprav skozi celotni opus nista svojo belsko mamo, ker pije alkohol. Islamski
menjala. In zdi se, da je prav Mladi Ahmed, to učitelj medtem slavi mučenike, ki so prelili
posebno delo, morda z vidika njunega sloga kri in žrtvovali življenje za sveti džihad, kar
celo najbolj dodelan film, pravšnji trenutek se Ahmeda še posebej dotakne, saj je tako
za razumevanje tega. Namreč, v času, ko po življenje izgubil tudi njegov bratranec. Usoda
zahodnem svetu razsaja sovraštvo do vsega, trinajstletnika je zdaj odvisna od tega, na
kar je povezano z islamom, sta posnela film katero stran se bo postavilo njegovo srce –
o islamski radikalizaciji fantiča. In pri tem sta radikalnega islama ali vrednot zahodnega
ne le ohranila svojo strogo observacijsko sveta?
držo, način snemanja, ki zgolj prikazuje in na
noben način, še s kadriranjem ne, ne sodi,
pač pa sta to držo še za spoznanje zaostrila.
Zato v tem delu ne pričakujte humanistične
razlage verskega ekstremizma, prav tako
ne moralistične obsodbe – le neprizadeto
opazovanje, ki razkriva mehanizme in razkriva
vpletene.
45
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar
»13-letnega Ahmeda spoznamo tako
kot večino protagonistov filmov bratov
Dardenne, in medias res, kot bi ga zmotili
sredi vsakodnevne rutine. Po eni plati je
tipično mulast in molčeč najstnik, ki pa se v
šoli zaplete v ne čisto tipičen konflikt: svojo
učiteljico razburi, ker se z njo “kot dober
musliman” kar naenkrat noče več rokovati.
Ahmedova mama tovrstne spremembe
opaža že dalj časa – fant, ki so ga včasih
zanimale videoigre, se zdaj samo še zapira
v svojo sobo in moli. Odkar je pod okriljem
ekstremističnega imama Youssoufa, je
njegov prezir nad zahodnjaškim načinom
življenja viden na vsakem koraku. Med drugim
obožuje svojega bratranca, ki je umrl kot
mučenik, upira pa se mu, da njegova mama in
sestra po svetu hodita brez hidžaba. Film ne
odvrača pogleda od dvoličnosti, ki pripisuje
ogromen pomen izkazovanju spoštovanja do
enakovrednih (moških), ženske pa obravnava »Novi film bratov Dardenne je že zaradi
z globokim prezirom, ki izvira iz predpostavke teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela,
njihove manjvrednosti. Nobenega prezira a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda
pa ni v portretu Ahmeda: iz vsake njegove se boste vprašali, kaj dva bela moška v
geste, od nervoznega popravljanja očal in šestdesetih letih sploh vesta o islamskem
prvih poskusov britja (neobstoječe brade) fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna
pa do trmastega strmenja v tla, je jasno, da sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju
je predvsem otrok, pa čeprav otrok na pragu tegob delavskega razreda, znata pa tudi
odločilne prelomnice. /.../ stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar
Mladi Ahmed, ki z mojstrskim tempom od prve preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem
do zadnje minute drži gledalčevo pozornost, Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun
se na nek način oddaljuje od premise, ki smo pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film
jo pričakovali. Na nobeni točki ne skuša zares morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa
kontekstualizirati radikalizirane ideologije v pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva
Evropi; ne zanimata ga ozračje diskriminacije, opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre
ki podpihuje ekstremizem, in tudi ne represija, za zrel in tankočuten prispevek k sodobni
ki je pogosto odziv nanj. Ahmedova zgodba je, razpravi.«
tako kot on sam, zaprta v vakuum, kar že samo Dave Calhoun, Time Out London
po sebi priča o nezmožnosti komunikacije
med dvema svetovoma. Sklepni prizor, »Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom
ki na preizkušnjo postavi vsa Ahmedova lotevata najbolj občutljive tematike svoje
ponotranjena prepričanja, se zdi kot zasilen, kariere, radikalizacije muslimanske mladine
po nepotrebnem melodramatičnen odgovor v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi
na vprašanje, ki je preveliko za enoznačna tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata
sklepanja.« sta z enim najbolj konsistentnih opusov in
Ana Jurc, MMC RTV SLO značilnim realističnim pristopom garancija za
trezno obravnavo.«
Simon Popek, Delo
46
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorjev začetku 70-ih let pričneta s snemanjem
»Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo serije formalno drznih in politično angažiranih
otrok, saj nama je to omogočilo, da prikaževa, dokumentarcev. Takrat zaznata potrebo po
kako lahko voljan in dovzeten um ter mlado lastni produkcijski hiši, ki jo leta 1975 tudi
telo postaneta orodje za na sovraštvu dejansko ustanovita. Iz te se kasneje razvije
osnovan ideal, ki ga s pridiganjem razširja danes ena najbolj prestižnih in uveljavljenih
imam. Otrok verjame v ta ideal čistosti. Vanj evropskih produkcijskih hiš, Les Films du
verjame z vsem svojim bitjem in postane Fleuve. Njun prodor na mednarodno prizorišče
radikalnejši od radikalcev.« se zgodi s tretjim igranim celovečercem,
filmom Obljuba (La promesse, 1996). Sledil je
Jean-Pierre in Luc Dardenne, režiserja in meteorski vzpon: četrti celovečerec Rosetta
scenarista jima v Cannesu prinese prvo zlato palmo,
Sin (Le fils, 2002) nagrado za najboljšega
Režiserja igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno zlato
Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sloviti palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna,
belgijski režiserski dvojec, sta se rodila 2008) nagrado za najboljši scenarij, Fant s
(prvi leta 1951, drugi leta 1954) in nato kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa veliko
tudi odraščala v valonskem industrijskem nagrado žirije. Leta 2014 posnameta film Dva
mestu Seraing, znanem po jeklarnah in dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014),
premogovnikih, a tudi kronični brezposelnosti. ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo
To mesto je kasneje postalo prizorišče njunih za oskarja za glavno žensko vlogo. Temu
številnih filmov. Na študij sta se odpravila v sledi Neznanka (La Fille inconnue, 2016)
Bruselj: Jean-Pierre je dokončal študij igre, z Adèle Haenel v glavni vlogi. Vsa ta dela
Luc pa filozofije. Med študijem sta se pobliže so svojski portreti belgijskega delavskega
seznanila z delom enega Jean-Pierrovih razreda, okno v njihov vsakdan. Pri tem se
profesorjev, francoskega režiserja Armanda brata dosledno poslužujeta naturalističnega
Gattija, in v njem našle nekatere elemente, ki pristopa ter stavita na družbeno angažiranost
bodo postali stalnica njunega filmskega dela: in humanistično naravnanost, kar jima
raba video kamere za beleženje vsakdanjika je prineslo status najpomembnejših
delavskega razreda, raba kamere “iz roke” predstavnikov novega realizma.
ter naslonitev na improvizirane dialoge. V
47
15., 19., 21. januar 2021
RAZBIJALKA
SISTEMA
(Systemsprenger, Nemčija, 2019, barvni, 125 min.)
Režija: Nora Fingscheidt
Scenarij: Nora Fingscheidt
Fotografija: Yunus Roy Imer
Glasba: John Gürtler
Montaža: Stephan Bechinger, Julia Kovalenko
Igrajo: Helena Zengel (Bernadette ‘Benni’ Klaaß), Albrecht Schuch (Michael ‘Micha’
Heller), Gabriela Maria Schmeide (gospa Bafané), Lisa Hagmeister (Bianca Klaaß,
Bernadettina mama), Melanie Straub (dr. Schönemann)
Produkcija: Kineo Filmproduktion, Weydemann Bros., Oma Inge Film, ZDF/Das kleine
Fernsehspiel (Nemčija)
Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved – nagrada Alfreda Bauerja, nagrada
žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; evropske filmske nagrade 2019: nagrada
za najboljšega evropskega skladatelja; Les Arcs 2019: nagrada občinstva za najboljši
celovečerni film; Molodist 2019: nagrada ekumenske žirije za najboljši celovečerni
film mednarodnega programa; Noordelijk 2019: nagrada občinstva za najboljši
film; Santiago 2019: nagrada za najboljšega igralca; Palm Springs 2020: nagrada
FIPRESCI; nemške filmske nagrade 2020: za najboljši igrani film, za najboljšo režijo,
za najboljšega glavnega igralca, za najboljšo glavno igralko, za najboljši scenarij, za
najboljšo montažo, za najboljši zvok; bavarske filmske nagrade 2020: nagrada za
najboljšo produkcijo; in številne druge
Odziv občinstva: presenečeno navdušen
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: FIVIA – Vojnik
48
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Izraz “razbijalec sistema” se bolj kot oznaka, Benni je prav posebna deklica. Z nebrzdano
s katero bi kategorizirali določen profil energijo, s katero kot za šalo ustrahuje
otrok z motnjami v osebnostnem razvoju, svoje vrstnice (in odrasle), je obsojena na
zdi posrečena marketinška iznajdba – svojevrstno osamitev. Mama je ne more
hote negativistična, bombastčina. A Nora obvladovati, zato jo preda socialni službi.
Fingscheidt, avtorica filma, opozarja, da se je Socialne službe ne vedo točno, kaj z njo
z njim prvič srečala med snemanjem svojega narediti, saj se je otepajo vse vzgojno-
dokumentarca, posvečenega tematiki varstvene ustanove. Zdi se, da jo lahko
zavetišč za ženske. S tem izrazom so namreč obvladuje le Michael, ki že leta uspešno izvaja
označili mlado, komaj štirinajstletno dekle, ki programe za prilagajanje problematičnih
je zaradi njenih silovitih izbruhov pod svoje najstnikov. Za nekaj dni, ki jih z njim preživi
okrilje ni hotel sprejeti noben mladinski v osamljeni koči sredi gozda, se zdi, da je
popravni dom. Pravi, da jo je ta oznaka osupnila Benni pripravljena na uspešno socializacijo,
in vznemirila, zaradi česar se je lotila nadaljnje a ponovna vrnitev v civilizacijo – in nezadržna
raziskave in tako naletela na še več tovrstnih otroška želja po materini bližini – jo ponovno
primerov. Sama te “razbijalce sistema” vidi kot pahneta v začaran krog, iz katerega ni izhoda.
neverjetno močne in vzdržljive otroke, ki pa so
že tako zgodaj doživeli nepredstavljivo veliko
slabega, kar je ogrozilo njihovo prihodnost in
jih preobrazilo v temeljno tragične figure.
49
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar »Inovativen in neposreden film,
»In res bi lahko doživeli film samo z njegovega nekonvencionalen pripovedni tok, odlična
problemskega vidika, vendar filmi z kamera in skoraj dokumentarna režija so
umetniškim nabojem nikoli ne ostanejo samo v funkciji zgodbe, ki se ne postavlja na
na tej ravni. Benni kot lik je v resnici povsem nikogaršnjo stran. Pomemben, čustveno
nevsiljivo, nekako spontano, na podlagi izčrpavajoč film izpostavlja problematiko
realne osebe iz mesa in krvi oblikovana starševstva, otrok in sistema, ki zanje nima
metafora človeka kot takega – opozarja, ustrezne rešitve. Prepotreben testament
da so presenetljivi, nerazumni prehodi iz drugačnosti, ki nas opozarja, da življenje ni
življenjskega miru v najrazličnejše skrajnosti, enosmerno, kot niso enosmerni ljudje, ki
v divjanje, norost, uničevalnost v resnici potrebujejo empatijo in objem.«
človeška značilnost, in ne presenetljiva, iz utemeljitve nagrade Art kino mreže
nenaravna deviacija. Nekaj, kar je v nas bolj Slovenije (Festival evropskega in
ali pa malo manj prikrito. Sloviti ruski pisatelj mediteranskega filma, Piran)
in dramatik Anton Pavlovič Čehov je v kritiki
naturalističnih determinant nekoč povedal, »Benni je popolna disrupcija – prekinja šolo,
da človek ni na primer neumen iz kakšnih družino, družbo, planet. Nikoli se ne ustavi.
posebnih razlogov, o katerih so govorili Ne, ni padla iz vesolja, temveč iz družbe, ki
naturalisti, torej zaradi dednosti ali okolja, jo je pustila na cedilu – iz rejniških družin in
ampak zato, ker je človek. Nekaj podobnega socialnih centrov, ki si jo podajajo. Benni je
velja za človekovo neukrotljivost, ki jo Nora Kaspar Hauser 2.0. Vsak njen izbruh je zato
Fingscheidt izvrstno upodobi v osrednjem videti in slišati kot revolucija. Ker pa revolucije
liku. /.../ ne moreš imeti vsake pol ure in ker se stroki,
specializirani za menedžiranje jeze, zdi, da ne
Film je nekaj posebnega tudi v svojem sodi nikamor, ji grozi institucija. Razbijalka
premisleku o družini kot osnovni družbeni sistema, osupljiv režiserski prvenec
celici. Vsekakor opozori na pomen družinskih Nore Fingscheidt, ne ponuja nobenega
vezi (antologijski je prizor, v katerem Benni moraliziranja – na eni strani je sistem, na
na prevzgojnem izletu v naravo prisluškuje drugi strani pa ženska, ki je že pri devetih tako
gorskemu odmevu svojega klicanja mame), kompleksna, da je sistem ne more pojasniti,
hkrati pa družino kot tako postavlja pod kaj šele menedžirati, zajeziti, ukrotiti ali
vprašaj: kaj lahko stori družina ob spopadanju “poboljšati”.«
z neukrotljivostjo? Mama v zgodbi Razbijalke Marcel Štefančič, jr., Mladina
sistema klone, lik Micha, ki skoraj nadomesti
dekličinega očeta, pa je med drugim namig, da
človekova narava v skrajnih oblikah ni nekaj
preprosto rešljivega, nekaj, o čemer bi se
lahko samo pogovorili, in bi bila stvar urejena.
Film se torej ukvarja z robovi človekove
narave in v tem je vedno nekaj mitološkega,
elementarnega, kar ob soočenju rani ali
temeljno pretrese. Film Razbijalka sistema je
natanko to – razbija ustaljene predstave, celo
dogme o tem, kaj človek je oziroma kaj naj bi
bil.«
Matej Juh, Gremo v kino – RA SLO
50
The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.
Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search