FILMSKO GLEDALIŠČE
Režiserka
Nora Fingscheidt se je rodila leta 1983 v kraju
Braunschweig v Nemčiji. Odraščala je med
Nemčijo in Argentino, kamor se je preselila
njena družina, leta 2008 pa se je vpisala na
študij scenske režije na filmski akademiji
v Baden-Württembergu. Med študijem
posname več kratkometražnih filmov in že
z njimi pritegne pozornost stroke. Tako so
njen kratki film Synkope iz leta 2010 vključili
med kandidate za prestižno nagrado Max
Ophüls, na festivalu v Dresdnu pa je delo
prejelo častno omembo. V boj za verjetno
najprestižnejšo nemško filmsko nagrado,
nagrado Max Ophüls, so bili vključeni vsi
njeni nadaljnji kratkometražni projekti: dela
Izjava avtorice Zwischen den Zeilen (2011), Brüderlein
»Film smo posneli, da bi ljudem pomagali (2013) in Die Lizenz (2016). Študij je zaključila
razumeti otroke, kakršna je Benni. Zato z dokumentarnim filmom Ohne diese Welt iz
zgodbo pripovedujemo večinoma z njenega leta 2017, za katerega je nagrado Max Ophüls
vidika. Gledalci tako izvejo za vrtoglavo število tudi prejela. Neposredno vabilo na prestižni
“domov” in nenehno menjajoče se skrbnike. berlinski festival je prejel tudi njen celovečerni
Hkrati pa nas Benni potegne v divji, negotovi, prvenec, Razbijalka sistema, s katerim
domišljije polni svet otroka, ki se bori za je navdušila tako kritiko kot tudi najširše
svoj prostor pod soncem. Hotela sem, da bi občinstvo ter se po berlinski festivalski
film prekipeval od energije ter da bi bil kljub premieri – tu prejme nagrado Alfreda Bauerja
tragični temi humoren in lahkoten. Tako kot in nagrado žirije bralcev časnika Berliner
Benni. Čeprav nas bo njeno nasilno vedenje Morgenpost – podala na zmagovit pohod po
morda vznemirilo ali celo šokiralo, bi jo morali številnih mednarodnih festivalih.
imeti radi in se bati zanjo. Vse odkar sem
srečala svojega prvega “razbijalca sistema”,
sem vedela, da moram o enem izmed njih
posneti film. Otroško nasilje je klic na pomoč.
Vedno.«
Nora Fingscheidt, režiserka in scenaristka
51
22., 26., 28. januar 2021
MALI JOE
(Little Joe, Avstrija, Nemčija, Velika Britanija,
2019, barvni, 105 min.)
Režija: Jessica Hausner
Scenarij: Géraldine Bajard, Jessica Hausner
Fotografija: Martin Gschlacht
Montaža: Karina Ressler
Igrajo: Emily Beecham (Alice Woodard), Ben Whishaw (Chris), Kerry Fox (Bella), Kit
Connor (Joe Woodard), Leanne Best (Brittany), David Wilmot (Karl), Goran Kostić
(gospod Simic), Jana Janežič (gospa Simic), Sebastian Hülk (Ivan)
Produkcija: Coop99 Filmproduktion (Avstrija), The Bureau (Velika Britanija), Essential
Filmproduktion GmbH, Arte Deutschland TV (Nemčija)
Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada za najboljšo igralko; Helsinki 2019: nagrada
občinstva za najboljši celovečerni film; Strasbourg 2019: posebna omemba žirije za
celovečerni film; avstrijske filmske nagrade 2020: za najboljšo montažo, za najboljšo
masko, za najboljšo scenografijo; Diagonale 2020: nagrada za izjemen produkcijski
prispevek, nagrada za scenografijo
Odziv občinstva: zadržan do pretežno naklonjen
Odziv kritike: zadržana naklonjenost
Distribucija: FIVIA – Vojnik
52
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Ob delih Jessice Hausner se zdi nedvoumno Alice, mati samohranilka, je znanstvenica,
vsaj nekaj: najsi jih obožujemo in si jih skoraj strokovnjakinja za genetiko v podjetju, ki se
prisvajamo ali pa se jim, nasprotno, zaradi ukvarja z razvojem novih rastlinskih vrst. Z
njihove edinstvene drugačnosti nikakor uporabo najsodobnejših metod genskega
ne znamo in zmoremo približati – priznati ji inženiringa ji je uspelo ustvariti prav posebno
moramo, da take doslednosti na tematski vrsto rože, živordečo cvetico, ki ni le čudovita,
in tudi slogovni ravni, kot jo izpričujejo njena temveč ima tudi edinstvene in resnično svojske
dela, v sodobnem avtorskem filmu ni prav terapevtske lastnosti. Namreč, lastnika, ki ji
lahko najti. Zdi se namreč, kot da bi Jessica bo zagotovil idealno okolje za rast, v prvi vrsti
od svojega celovečernega prvenca Ljubka primerno temperaturo, pa tudi zemljo z dovolj
Rita (Lovely Rita, 2001) dalje razmišljala le hranilnimi snovmi in zadostnim dotokom
o enem: o tem, kako vse si sodobni človek vode, ter se bo ob tem z njo redno pogovarjal,
poskuša zagotoviti srečo oziroma kje vse bo dokazano osrečila. Alice si srčno želi, da
jo poskuša najti ter kaj mu pri tem stoji na bi eno teh cvetic lahko podarila svojemu
poti oziroma mu to preprečuje. In medtem najstniškemu sinu, ki bo kmalu praznoval svoj
ko v podobah udejanja svoja razmišljanja, rojstni dan. Tako zaradi njenih edinstvenih
vse bolj pili svoj asketski slog, pri čemer lastnosti kot tudi zaradi preprostega razloga,
doseže že tako domiselne rešitve – najsi bo da je pač ponosna na svoje delo. A podjetje
preko nekonvencionalnega kadriranja ali pa ima zelo stroga varnostna pravila, ki tudi
domiselne kompozicije podobe ter strogo zaposlenim prepovedujejo, da bi primerke
dosledne rabe točno določene palete barvnih rastlin odnesli iz prostorov podjetja. Čeprav
nians –, da nas vsakič znova opomni: v kinu je Alice za ta pravila ve in jih celo dobro pozna,
manj lahko tudi več! pa se vseeno odloči, da bo sinu prinesla eno
teh cvetic in mu jo podarila za njegov rojstni
dan. Dejanja sprva ne obžaluje, saj je njen sin
Joe darila iskreno vesel. Za rožo celo izbereta
ljubkovalno ime. Toda z rastjo cvetice v Alice
vse bolj raste tudi slutnja, da njena stvaritev
le ni zgolj blagodejna in povsem neškodljiva.
53
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar šestih filmih dokazala izjemno spretnost v
»Mali Joe dokazuje, da je Hausnerjeva prehajanju od avtorske drame pa vse do bolj
režiserka, ki je sposobna svoje sporočilo komercialnih žanrov. Rečeno drugače: čeprav
uspešno izražati tudi v bolj komercialnem film Mali Joe ni preveč impresiven, njegova
žanru, kot je znanstvenofantastični film, učinkovita izvedba še vedno dokazuje, da
obenem pa se tu izvrstno obnesejo tudi Jessica Hausner postopoma postaja ena
njeni nekonvencionalni načini kadriranja. vodilnih evropskih filmskih režiserk. «
Z njimi prebrisano presega šablonske in Matic Majcen, Gremo v kino – RA SLO
klišejske prijeme žanra. Če k vsemu temu
dodamo še prekaljeno igralsko zasedbo z »Mali Joe morda res ne premore tistega
Emily Beecham in Benom Whishawom na emotivnega naboja, patosa, ki je prežemal
čelu, potem delo vsaj v teoriji izpolnjuje vse njeni morda najsijajnejši deli, Lourd (2009) in
kriterije za zelo dober film. Kljub temu je film Nora ljubezen (Amour fou, 2014), in je s svojim
Mali Joe težko gledati izven trendov, ki smo dovršenim udejanjanjem žanrske forme, ki se
jih v polju znanstvene fantastike spremljali v skoraj povsem izogne naslombi na cenene
iztekajočem se desetletju. Teme človekovega posebne učinke, bliže zgodnjemu Hotelu
nespretnega spoprijemanja s tehnologijo (Hotel, 2004). Prav zaradi tega primerjave
prihodnosti so v današnjem filmu že močno s kultnimi klasiki žanra, filmi, kot sta Tatovi
obdelan teritorij, zato se film Jessice Hausner teles (Invasion of the Body Snatchers) in Vas
ne more izogniti očitni primerjavi z vplivno prekletih (Village of the Damned), vzdržijo
televizijsko serijo Črno ogledalo. Slednja že le delno, kot sijajna, prodorna in vizionarska
celo desetletje navdušuje s treznim, kritičnim interpretacija žanra. Po samem duhu dela pa
razmislekom o tem, na kakšne stranpoti lahko je Mali Joe bliže sodobnikom, kot so Zombi
človeško civilizacijo popelje nespametno Child, Atlantics in Male pošasti (Little
ravnanje s tehnološkimi napravami, katerih Monsters), torej novemu valu filmov o živih
dolgoročnih učinkov ne moremo predvideti. mrtvecih, za katere se zdi, da jim je veliko
Režiserkin film se bo na svoji nadaljnji poti po bližja ideja o tem, da nas v žive mrtvece ne
kinodvoranah le stežka znebil te primerjave, spreminja nekaj, kar se od zunaj naseli v
zaradi katere se zdi njegov trenutek izida nas, pač pa da preobrazbo v žive mrtvece
precej nespretno izbran. Kljub tej ugotovitvi omogoča že aktualno stanje duha človeške
o ne pretirani izvirnosti pa je treba priznati, vrste, duha, ki je izgubil človečnost, ki je vse
da je režiserka znova posnela vizualno in bolj otopel in brez čustev, sploh pa empatije, ki
pripovedno dovršeno delo. Vrednost filma skratka izgublja vse, kar ga dela človeškega.”
Mali Joe bo namreč na dolgi rok stopila Catherine Wheatley, Sight & Sound
v ospredje šele z vidika avtoričinega vse
bolj fascinantnega opusa, v katerem je v
54
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorice Režiserka
»V pravljicah in zgodbah, pa tudi v življenju, Jessica Hausner se je rodila leta 1972 na
doživljamo mater kot nekoga, ki je na Dunaju. Živela je v ustvarjalnem družinskem
nekakšen neviden način neločljivo povezan okolju, saj je oče, slikar Rudolf Hausner, svoje
s svojim otrokom. V najboljšem scenariju hčere spodbujal k izražanju preko podob in
je ta vez ljubeča, v nobenem primeru pa je jih poučeval o njihovi izraznosti. Jessica se
ni mogoče pretrgati, in predstavlja temelj je sprva sicer vpisala na študij psihologije,
brezpogojne odgovornosti matere do otroka. a kmalu presedlala na dunajsko filmsko
Vsaka zaposlena mati je že slišala vprašanje (v akademijo in se že med študijem uveljavila
katerem se pogosto skriva očitek): “Kdo pa bo kot eno največjih presenečenj med mladimi
skrbel za otroka, medtem ko boste v službi?” avstrijskimi filmskimi ustvarjalci. Že njeni
Mali Joe je zgodba o materi, ki jo muči slaba kratkometražni študijski filmi so namreč
vest, ko gre v službo in “zanemarja” svojega pričali o svežem, inovativnem in osupljivo
otroka. Zgodba o materi, ki jo obhajajo prodornem pristopu k izraznosti filmskih
protislovna čustva, saj je rastlina njen drugi podob. Hkrati pa se je že v teh delih, filmih, kot
otrok: njena stvaritev, sad njenega dela. In sta Flora (1995) in Inter-View (1999), pojavila
tudi tega otroka noče zanemarjati ...« klica tistega, kar bo kasneje postalo ena
Jessica Hausner, režiserka in soscenaristka temeljnih lastnosti njenih del: nezmožnost
enoznačne interpretacije videnega. Njen
celovečerni igrani prvenec Ljubka Rita (Lovely
Rita, 2001) je svetovno premiero doživel na
programu cannske sekcije Poseben pogled. V
tem času se je tesneje povezala z nekaterimi
izmed študijskih kolegov – z Barbaro
Albert, Antoninom Svobodo in Martinom
Gschlachtom – ter z njimi ustanovila lastno
produkcijsko hišo, Coop99. Sledil je njen
prvi izlet v malce bolj žanrske vode, čudoviti
Hotel (2006), s katerim je bila prav tako
povabljena na prestižen cannski festival, z
vrnitvijo k avtorski poetiki pa doseže nesporni
vrhunec svojega dosedanjega ustvarjanja
– z Lurdom (2009) se uveljavi kot eno brez
dvoma osrednjih avtorskih imen sodobnega
evropskega filma. Festivalsko čaščena je bila
tudi Nora ljubezen (Amour fou, 2014), Mali
Joe pa je njen zadnji celovečerni projekt, s
katerim se je zmagoslavno vrnila na cannski
oder.
55
29. januar, 2. in 4. februar 2021
ZATON
(Napszállta, Madžarska, Francija, 2018, barvni, 142 min.)
Režija: László Nemes
Scenarij: László Nemes, Clara Royer, Matthieu Taponier
Fotografija: Mátyás Erdély
Glasba: László Melis
Montaža: Matthieu Taponier
Igrajo: Juli Jakab (Írisz Leiter), Susanne Wuest (princesa), Vlad Ivanov (Oszkár Brill),
Evelin Dobos (Zelma), Levente Molnár (Gaspar), Judit Bárdos (Szeréna), Björn Freiberg
(moški v belem), Urs Rechn (Ismael), Péter Fancsikai (Robert), Uwe Lauer (polkovnik),
Marcin Czarnik (Sándor), János Kulka (Leopold)
Produkcija: Laokoon Filmgroup (Madžarska), Playtime (Francija)
Festivali, nagrade: Benetke 2018: nagrada FIPRESCI; Sevilla 2018: nagrada
euroimages za najboljšo evropsko koprodukcijo; Miskolc 2018: posebna nagrada
žirije; Madžarski filmski teden (madžarske filmske nagrade) 2019: nagrada za najboljšo
fotografijo, za najboljšo masko; Peking 2019: nagrada tiantian za najboljšo režijo
Odziv občinstva: zadržan do pretežno naklonjen
Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje
Distribucija: FIVIA – Vojnik
56
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Zaton je pravzaprav zgodba o smrti neke Leto 1913. Mlada Irisz Leiter prispe v
dobe, v pripovedno formo drame, s ščepcem Budimpešto, da bi tam delala kot klobučarka
okultnega, zajeta upodobitev umiranja starih v legendarni prodajalni, ki je bila nekoč v
imperijev, ki jo spremlja duh fin-de-sièclovske lasti njenih pokojnih staršev. Novi lastnik
tesnobe. Nemes je vsa ta občutja gledalcu Oszkár Brill jo kljub temu dejstvu zavrne. Ko
posredoval na izjemno učinkovit način: z se izdelovalci klobukov pripravljajo na obisk
resnično skrbno dodelano vizualno podobo, uglednih gostov, Irisz ne zapusti mesta,
kjer kožo ježi predvsem osupljivo natančna temveč se loti iskanja svojega brata, njene
in z duhom časa prežeta scenografija. Nemes edine povezave z izgubljeno preteklostjo. Med
ničesar ni hotel prepustiti naključju. Veliko tavanjem zaide v temačne ulice Budimpešte,
pove že to, koliko časa in energije je namenil v mračne in zanemarjene predele tega mesta,
izboru glavne igralke – na avdicijo je povabil ki se nahaja v samem srcu Evrope, kjer se
kar 1.000 madžarskih igralk. O učinkovitosti blešči zgolj Leiterjeva prodajalna klobukov.
vloženega dela pa nenazadnje pričajo tudi Medtem je v zraku že čutiti frenetični nemir,
številne nagrade, ki jih je film prejel tako za ki napoveduje prihod radikalnih sprememb,
scenografijo in masko kot tudi za osupljivo ki se bodo kot globoka rana zarezale v tkivo
fotografijo. zahodne civilizacije ...
57
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar »László Nemes /…/ prihaja v Benetke z
»Béla Tarr se je resda upokojil, toda madžarski lucidno nočno moro o Budimpešti pred
film je našel enakovrednega zastavonošo prvo svetovno vojno. Zelo skrivnosten in
v Lászlu Nemesu. Zaton potrjuje izjemen v marsičem celo bizaren film je posnet v
talent z oskarjem nagrajenega režiserja njegovem zdaj že prepoznavnem slogu: dolge
Savlovega sina, čigar drugi celovečerec je kader-sekvence, vztrajni bližnji posnetki
hkrati osupljivo lep in globoko otožen. Odvije obraza protagonistke in plitek fokus, ki
se kot mešanica spomina in sanj. Tiste vrste dovoli le občasne vdore okoliške stvarnosti.
sanj, ki so tako žive, da prisegaš na njihovo Dialogi so pogosto zamolklo mrmranje, kot
resničnost, medtem ko ti napol zavestni bi sleherni govorec varoval skrivnost. /…/
detajli že polzijo iz spomina. Nemes izkazuje Nemes snema mesto s spranimi barvami, v
prebliske formalnega mojstrstva svojega nekakšni sepiji, in oživi Budimpešto v videzu
mentorja, a se hkrati uveljavi kot edinstven takratnih razglednic. Priča smo tudi utrinkom
avtorski glas, ki bo v prihodnjih letih zagotovo razkošne scenografije /…/. Toda pod površjem
odjeknil še glasneje in pomembneje. /…/ Ob te bliščave blaginje je nekaj mračnega,
dvojnem udarcu Savlovega sina in Zatona fetišističnega in norega: slutnja tiranije in
bi težko pokazali na boljšega režiserja vojne. Film, ki vas popolnoma posrka vase.«
zgodovinskih dram od Nemesa – in to niso Peter Bradshaw, The Guardian
bleščavi kostumski filmi, temveč tiste vrste
potopitvena izkustva, ob katerih se vam zdi, »Zaton, nemirni spektakel vizualne
da ste resnično uzrli prostor in čas, kot sta odločnosti, fluidne atmosfere in imerzivnega
nekoč obstajala. Dejstvo, da gre za mračna Dantejevega Pekla, ki ga je posnel László
in nasilna zgodovinska obdobja, naredi to Nemes, avtor Savlovega sina, srhljivega
izkušnjo le še bolj omamno: Zaton vas vabi, close-upa holokavsta, ne pušča nobenega
da se povsem predate zadnjim trenutkom dvoma: ko se je kapitalizmu zmešalo, sta
predvojne imenitnosti Budimpešte, medtem iz njega planila vojna in fašizem, uvoda v
ko že objokujete njeno skorajšnjo usodo.« še hujše katastrofe. Vprašanje je le, katere
Michael Nordine, IndieWire pošasti bodo tokrat planile iz njega.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
58
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Kot otrok sem poslušal zgodbe svoje babice, László Nemes se je leta 1977 rodil v
ki se je rodila leta 1914. Njeno življenje Budimpešti. Konec 80-ih let, natančneje leta
je zaobjemalo skoraj celotno stoletje in 1989, ko so se v njegovi domovini pričele
zaznamovala so ga vsa takratna vrenja na dogajati radikalne družbene spremembe, se
evropski celini: totalitarni režimi, genocidi, je preselil v Pariz in tam preživel najstniška
spodletele revolucije in vojne. Na nek način leta. Sprva se je lotil študija zgodovine in
je bilo to življenje Evrope same. Moje globoke mednarodnih odnosov, nato pa se je prepisal
evropske korenine so me spodbudile k na slovito Sorbono in se tam vpisal na študij
razmišljanju o času, v katerem živimo, in o scenaristike, ki ga je kasneje nadgradil še s
dobah naših prednikov; o tem, kako krhka študijem režije v New Yorku. Za časa študija
je lahko fasada civilizacije in kaj leži pod se je za krajše obdobje vrnil v Budimpešto in
njo. V sodobnem, postnacionalnem svetu prevzel vlogo asistenta režije pri Béli Tarru. Z
pozabljamo na globoke tokove zgodovine, v njim je tako sodeloval pri snemanju Tarrovega
brezmejni ljubezni do znanosti in tehnologije prispevka k omnibusu Vizije Evrope (Visions
pa pozabljamo tudi to, kako zlahka nas of Europe, 2004), kasneje pa tudi pri
pripeljeta na sam rob uničenja. Verjamem, da njegovem celovečercu Mož iz Londona (A
živimo v svetu, ki ni tako daleč od tistega pred londoni férfi, 2007). V tem času je v knjigarni
prvo svetovno vojno. V svetu, povsem slepem naletel na knjigo o sonderkommandih, na
za razdiralne sile, ki jih sam napaja. Nismo podlagi katere je začel načrtovati celovečerni
daleč od procesov, ki so se odvili v Avstro- prvenec Savlov sin. Na snemanje se je
Ogrski, tedanji monarhiji. Naša zgodovina se pripravljal kar pet let. Film je bil premierno
odvija danes in v srednji Evropi. /…/ Zaton je predvajan v tekmovalnem programu festivala
moja osebna izpoved ljubezni do filma, skoraj v Cannesu, s katerega je odnesel veliko
stoletje po tistem, ko je Murnau posnel upanja nagrado žirije. Sledila sta zlati globus in oskar
polno Zoro, ki se ji s svojim delom poklanjam.« za najboljši tujejezični film. Nemes je pred
László Nemes, režiser in soscenarist celovečercem posnel še tri kratka dela; film
Türelem (2007) je bil uvrščen tudi v program
beneškega festivala. Zaton je režiserjev drugi
celovečerec.
59
12., 16., 18. februar 2021
TO MORAJO
BITI NEBESA
(It Must Be Heaven, Francija, Katar, Nemčija, Kanada, Turčija, Palestina,
2019, barvni, 102 min.)
Režija: Elia Suleiman
Scenarij: Elia Suleiman
Fotografija: Sofian El Fani
Montaža: Véronique Lange
Igrajo: Elia Suleiman (ES), Tarik Kopti (stari sosed), Kareem Ghneim (mladi sosed),
Grégoire Colin (moški v metroju), Vincent Maraval (francoski producent), Claire Dumas
(ženska v reševalnem vozilu), Antoine Cholet (reševalec), George Khleifi (natakar),
Ali Suliman (brat v restavraciji), Faris Muqabaa (drugi brat v restavraciji), Yasmine Haj
(sestra v restavraciji), Asmaa Azaizy (beduinska ženska), Eric Cornet (brezdomec),
Gael García Bernal (on sam)
Produkcija: Rectangle Productions (Francija), Nazira Films (Katar), Pallas Film
(Nemčija), Possibles Media (Kanada), Zeyno Film (Turčija), AFAC – The Arab Fund for
Arts and Culture (Palestina)
Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada FIPRESCI za najboljši film tekmovalnega
programa, posebna omemba glavne žirije; Sevilla 2019: nagrada eurimages za
najboljšo evropsko koprodukcijo; Toronto 2019; Lodz 2019; München 2019; Palm
Springs 2020
Odziv občinstva: pretežno navdušen
Odziv kritike: zadržan do pretežno navdušen
Distribucija: Fivia – VOJNIK
60
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Elia Suleiman se je že kmalu uveljavil kot Elia Suleiman zapusti Palestino, da bi našel
morda najprepoznavnejši, najvplivnejši novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da
in z vseh strani spoštovani ustvarjalec mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba
kinematografije, ki je uradno ni – palestinske novega življenja se spreobrne v komedijo
kinematografije. Zato so mu po uspešnem napak. Ne glede na to, da ga pot nese vse
ameriškem obdobju, ko je od leta 1982 do od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer
leta 1993 živel in delal v New Yorku, ponudili, spomni na dom. Pripoved, v kateri režiser igra
da se vrne v svojo “domovino”, natančneje na samega sebe, ne da bi izrekel kakšno besedo,
okupirani Zahodni breg, ter tam ob podpori je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov
evropskih razvojnih sredstev vzpostavi in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta
katedro za film in medije. Za sedež le-te je režiser raziskuje vprašanja identitete, doma
izbral univerzo Berzeit na Zahodnem bregu v in pripadnosti, da bi mu vendarle uspelo najti
Jeruzalemu in tam skozi dolga leta profesure miren košček sveta samo zase.
izobrazil novo generacijo palestinskih filmskih
ustvarjalcev. Njegovo pedagoško delo je bilo
še posebno v Evropi nadvse cenjeno, in tako
so mu številne univerze ponudile gostovanja,
ustalil pa se je v Švici, natančneje v kraju Saas-
Fee, kjer je bil redni profesor na European
Graduate School.
61
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar Izjava avtorja
»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To »Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih
morajo biti nebesa se loti absurdov samih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa
Palestincev, njihove kulture in družbe ter skušam v svojem novem filmu svet prikazati
tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) kot mikrokozmos Palestine. To morajo
sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega
z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo
nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti.
dajemo vrednost človeškemu, osebnemu Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem
znotraj političnega vprašanja par excellence.« podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje
Žiga Brdnik, Večer drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma
napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih,
»Njegov humor običajno primerjamo s in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa
tistim klasikov komedije, avtorjev, kot letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne
sta Jacques Tati in Buster Keaton. A to ni točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov
povsem natančno. Pri Tatiju in Keatonu tista ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo
zanju tako značilna brezizraznost obraza neprestano. Namesto da bi prikazoval “veliko
skoraj vedno privede do takšne ali drugačne sliko”, s katero nas pitajo mediji in ki je polna
vizualne domislice. Pri Suleimanu pa se to posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To
le redkokdaj zgodi: brezizraznost njegovega morajo biti nebesa osredotočam na banalne,
obraza ustvari le svojsko zbadljiv, grotesken, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi
hudomušen prizor, ki praviloma nima jasne ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je
poante. So pa ti prizori skoraj vedno sočno intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne
duhoviti, celo huronski, kot na primer prizor, zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki
ko Suleiman sestopi z letala. Pri vseh ostalih sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«
bi tovrsten, samonanašalen komični prizor Elia Suleiman, režiser in scenarist
pomenil, da je komedija že sama po sebi
svojevrstna nagrada. Toda v filmskem svetu
Elie Suleimana vendarle ni tako: pri njem
komičnost vedno vodi k nečemu drugemu, ne
le k duhoviti poanti – vodi nas namreč v smer
politične dimenzije tega prizora. In prav v tem
vidiku Elii Suleimanu ni enakega!«
Peter Bradshaw, The Guardian
62
FILMSKO GLEDALIŠČE
Režiser celovečerec, Kroniko izginotja (Chronicle
Palestinski režiser Elia Suleiman se je rodil of a Disappearance), in z njim že ob svojem
leta 1960 v Nazaretu, v Izraelu. Po mladosti, prvem nastopu na enem izmed festivalov
ki jo preživi kot Palestinec v Izraelu, se na velike četverice, v Benetkah, osvojil eno
začetku osemdesetih let preseli v New glavnih nagrad: zlatega leva za najboljši film
York, kjer prične raziskovati izraznost festivala. Leta 2002 je sledilo morda njegovo
filmskih podob in ustvarjati eksperimentalna najpomembnejše delo, Božje posredovanje:
dokumentarna dela, ki takoj pritegnejo kronika ljubezni in bolečine (Yadon ilaheyya),
pozornost mednarodne kritike. Tako je leta s katerim je v Cannesu osvojil prestižno
1990 v soavtorstvu s Kanadčanom Jaycom veliko nagrado žirije ter nagrado mednarodne
Salloumom ustvaril svojski videoprojekt kritike FIPRESCI, hkrati pa je bil film ob
z naslovom Introduction to the End of podelitvi evropskih filmskih nagrad proglašen
an Argument, v katerem sta uporabila tudi za najboljši evropski film tistega leta.
arhivske posnetke iz hollywoodskih filmov in V Cannesu je predstavil tudi tretje delo iz t.
televizijskih poročil ter ga prepletla z lastnim i. palestinske trilogije, Čas, ki ostane (The
materialom, da bi tako ustvarila kritični Time that Remains, 2009). Med delom na
premislek portretiranja Arabcev v zahodnim svojih celovečercih je sodeloval tudi pri več
medijih. Film je prejel več mednarodnih skupinskih projektih, kot na primer Vsakemu
nagrad. Festivalsko zelo uspešen je bil tudi svoj film (Chacun son cinéma, 2007) in 7 dni v
naslednji Suleimanov projekt, delo Homage Havani (7 días en La Habana, 2012), pri katerih
by Assassination iz leta 1992, ki je nekakšen je sodeloval z avtorji kot Benicio del Toro,
filmski dnevnik in kritično spregovori o I. Laurent Cantet, Theodoros Angelopoulos,
zalivski vojni. Leta 1994 se je znova preselil Olivier Assayas, Bille August in drugimi. To
na Bližnji vzhod in se je poleg profesure začel morajo biti nebesa (It Must Be Heaven, 2019)
tudi resneje posvečati filmski produkciji. je njegov četrti celovečerec.
Tako je leta 1996 posnel svoj prvi igrani
63
19., 23., 25. februar 2021
NEVIDNO
ŽIVLJENJE
EVRIDIKE
(A Vida Invisível, Brazilija, Nemčija, 2019, barvni, 139 min.)
Režija: Karim Aïnouz
Scenarij: Murilo Hauser, Inés Bortagaray, Karim Aïnouz (po literarni predlogi Marthe
Batalha)
Fotografija: Hélène Louvart
Glasba: Benedikt Schiefer
Montaža: Heike Parplies
Igrajo: Julia Stockler (Guida/Gisele), Carol Duarte (Evridika), António Fonseca (Manoel),
Gregório Duvivier (Antenor), Marcio Vito (Osvaldo), Eduardo Tornaghi (Douglas),
Fernanda Montenegro (Euridice)
Produkcija: Canal Brasil (Brazilija), Pola Pandora Filmproduktions, RT Features
(Nemčija)
Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada za najboljši film sekcije Posebni pogled;
Denver 2019: nagrada Krzysztof Kieslowski – posebna omemba; Havana 2019:
nagrada korala za najboljšo scenografijo; München 2019: nagrada cinecopro;
Valladolid 2019: nagrada srebrna konica za najboljši film in nagrada mednarodne
kritike FIPRESCI, nagrada za najboljšo igralko, nagrada sociograph; Lima 2019:
nagrada občinstva za najboljši film, nagrada APRECI – posebna omemba, nagrada za
najboljšo fotografijo; in številne druge nagrade
Odziv občinstva: naklonjen, a brez večjega navdušenja
Odziv kritike: soglasno priznanje izjemnosti
Distribucija: FIVIA – Vojnik
64
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Karim Aïnouz je v svoji skoraj tri desetletja Rio de Janeiro, petdeseta leta. Osemnajstletna
dolgi karieri posnel “le” devet celovečernih Eurídice in dvajsetletna Guida sta sestri,
filmov, pa vendar velja za enega najplodnejših ki živita pri svojih konservativnih starših.
sodobnih brazilskih filmskih ustvarjalcev. Od Klavirski čudežni otrok Eurídice sanja o
začetka svoje filmske poti namreč vzporedno tem, da bi študirala na uglednem dunajskem
ustvarja številna kratka, dokumentarna, konservatoriju. Vendar je Guida tista, ki ji
eksperimentalna in televizijska dela, prvi uspe priti v Evropo tako, da tja pobegne
poleg tega pa tudi številne umetniške z grškim mornarjem. V Rio se vrne noseča in
video instalacije. Med tovrstnimi projekti osamljena, o čemer Eurídice ne ve ničesar.
velja vsekakor izpostaviti njegovo sijajno Sestri je razdvojila očetova laž, leta minevajo,
13-delno TV serijo Alice, ki jo je posnel nekoč neločljivi sestri Eurídice in Guida pa se
za južnoameriško izpostavo medijskega vsaka zase prebijata skozi življenje misleč, da
giganta HBO. Ta serija predstavi za Aïnouza tista druga živi sanjsko življenje na drugem
značilno raziskovanje življenja v velikih koncu sveta.
urbanih središčih. To usmeritev je nagrajeval
tudi z video instalacijami, kakršna je bila
Your Empathic City iz leta 2011, pa tudi
dokumentarni projekt Cathedrals of Culture
(2014), s katerim se je predstavil v pariškem
Centru Georges Pompidou.
65
FILMSKO GLEDALIŠČE
Komentar
»Glavni avtor scenarija je Murilo Hauser, ki »Karim Aïnouz je v adaptaciji romana Marthe
je iz tenkočutnega romana Marthe Batalhe Batalha ustvaril tropsko melodramo, v kateri
naredil prav tako tenkočutno ekranizacijo, se poklanja svoji materi in ženskam njene
ki odlično prebrodi izzive neizogibne generacije, ki so (podobno kot osrednji
naracije iz ozadja, saj ne samo da Guidina junakinji v filmu) v sredini dvajsetega stoletja
(ne)prebrana pisma pridodajo šarmu filma, živele, kot pravi režiser, nevidna življenja. Film
ampak so tudi navezava na kultni motiv v se uspešno izogne pretiranemu karikiranju
južnoameriški literaturi: pisma kot metafore surovosti moških likov, občasno ponavljanje
hrepenenja, ljubezni, bolečega, ampak prizorov trpinčenja in zlorabe pa prekrije
končno zmagoslavnega obvladovanja časa in izjemna zasedba z dvojico mladih igralk na
prostora. /.../ čelu. Očarljiva je tudi kamera Hélène Louvart,
Barve igrajo v filmu veliko vlogo, saj potrjujejo ki z nasičenimi toplimi odtenki potencira
neskončno barvitost in pestrost minevanja čutno tropsko atmosfero in poustvari ogenj
časa, nenehno hrepenenje po življenju, ki ga strasti, ki tli v obeh sestrah. Nevidno življenje
čutita obe sestri v svojih zelo različnih vlogah. Evridike je bil aktualni brazilski kandidat
Zdi se, kakor da so barve povsem subjektivno za mednarodnega oskarja in se mu je celo
navzoče v filmu, kakor da bi nakazovale uspelo uvrstiti v ožji izbor, čeprav na koncu ni
perspektivo sester, način, na katerega vidita končal med petimi nominiranci.«
svet; skozi prizmo ljubezni druga do druge, do Tim Januška, koridor-ku.si
seksa ali do glasbe. /.../
Upor, ki ga portretira Carol Duarte, se
počasi stopnjuje, tiho narašča, dokler ne
eksplodira v katastrofalnem dejanju, ki ga
pozneje označijo za manično-depresivno
psihozo. Julia Stockler je po drugi strani na
začetku ognjevita, a se skozi leta revščine
začne zavedati minljivosti življenja, dokler
končno ne podleže skušnjavi in se poslovi
od svojega prejšnjega življenja. Obe sestri
živita v prepričanju, da druga preživlja čas v
nekakšni idili, da je druga dosegla svoje sanje.
Igralki Duarte in Stockler puščata ravno
toliko prostora še za gledalčevo domišljijo,
da lahko odsanja tiste nedosegljive sanje
junakinj. S tem ta vrhunski film pušča prostor
intimnosti junakinj, ne da bi skoparil pri opisih
njunih vsakdanjih življenj (perilo, spremembe
pričesk, dojenje) in vse prej kot redkih ženskih
travm (rojstvo, poporodna depresija, splav),
obenem pa vzpostavlja tršo vez z gledalcem,
ki mu je nekaj dragocenega zaupano: čista
podoba sestrske ljubezni.«
Marija Jeremić, Filmstart
66
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Začelo se je s čisto osebno izkušnjo. Leta Karim Aïnouz se je rodil leta 1966 v mestu
2015 je umrla moja mama. Stara je bila Fortaleza, v brazilski pokrajini Ceará. Na študij
petinosemdeset let. Bila je samska mati in v se je odpravil v glavno mesto, Brasilio, kjer
življenju ji ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da so bile diplomira iz arhitekture, nato pa se odpravi
njena zgodba in zgodbe številnih predstavnic še v New York, kjer opravi s študijem filmske
njene generacije premalokrat povedane: te režije. Za časa študija v New Yorku postane
ženske so bile nekako nevidne. /…/ Kako je bilo asistent režiserja pri Toddu Haynesu, hkrati
živeti v času, ko se nisi mogel ločiti, seksualna pa prične snemati tudi lastna, kratkometražna
revolucija se še ni zgodila in kontracepcijskih filmska dela. Celovečerni igrani prvenec,
tablet ni bilo? Povojno obdobje v Braziliji so film Madame Satã, posname leta 2002 in
zaznamovale zelo stroge, konservativne se z njim predstavi v cannski sekciji Posebni
družinske vrednote. /…/ Od nekdaj sem hotel pogled. Sledita filma O Céu de Suely iz leta
posneti melodramo, ampak takšno, ki bi bila 2006 in Viajo porque preciso, volto porque
relevantna za naš čas. Zamislil sem si film, ki te amo iz leta 2009 – slednjega posname v
bi bil ganljiv in prekipevajoč kot opera, poln sorežiji z Marcelom Gomesom –, s katerima se
nasičenih, fluorescentnih barv – film, ki bi predstavi v Benetkah. Večji uspeh mu znova
bil večji od življenja. Žanrski film, ki pa bi bil prinese film iz leta 2011, O Abismo Prateado,
hkrati zelo oseben. Posneti sem hotel tropsko predstavljen v cannski sekciji 14 dni režiserjev,
melodramo.« za katerega na festivalu v Riu de Janeiru
Karim Aïnouz, režiser in soscenarist prejme nagrado za najboljšega režiserja. V
vsem tem času je Aïnouz posnel tudi številne
kratke, dokumentarne in eksperimentalne
projekte, s katerimi je gostoval v pomembnih
kulturnih središčih in galerijah, kot sta
francoski Centre Pompidou in bienale v Sao
Paolu. Pred Nevidnim življenjem Evridike
je Aïnouz posnel celovečerni dokumentarec
Zentralflughafen THF (2018), s katerim je v
Berlinu tistega leta prejel nagrado Amnesty
International.
67
5., 9., 11. marec 2021
OČE
(Otac, Srbija, Francija, Nemčija, Slovenija, Hrvaška, BiH,
2020, barvni, 120 min.)
Režija: Srdan Golubović
Scenarij: Srdan Golubović, Ognjen Sviličić
Fotografija: Aleksandar Ilić
Glasba: Mario Schneider
Montaža: Petar Marković
Igrajo: Goran Bogdan (Nikola), Nada Šargin (Biljana), Saša Bijelić (zdravnik), Boris
Isaković, Milica Janevski
Produkcija: ASAP Films (Francija), Neue Mediopolis (Nemčija), Propeler Film (Hrvaška),
Vertigo (Slovenija), scca/Pro.Ba (BiH), ZDF Arte (Nemčija), Arte France (Francija)
Festivali, nagrade: Berlin 2020: nagrada občinstva za najboljši film sekcije Panorama,
nagrada ekumenske žirije za najboljši film sekcije Panorama; Beograd 2020: nagrada
FEDEORA za najboljši film glavnega programa, nagrada žirije za najboljšo moško vlogo,
nagrada stella artois za režijo
Odziv občinstva: pretežno navdušen* (film pri nas sicer še ni bil predvajan)
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: Vertigo
68
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Golubović pravi, da je navdih za svoj novi Manjše mesto v Srbiji. Dninarju Nikoli socialna
celovečerni projekt dobil iz resnične zgodbe. služba odvzame otroka, ko brezizhodnost
Nekega dne je brskal po spletu in naletel revščine in gladu njegovo ženo prisilita v
na zgodbo o moškem iz vasice v okolici dejanje iz obupa. Dokler zanju ne bo zagotovil
Kragujevca. Lokalni socialni center mu je ustreznega okolja, bosta otroka pri rejnikih.
z izgovorom, da živi pod pragom revščine, Navkljub skrajnim prizadevanjem in pritožbam
odvzel otroke. Najprej je poskušal sam urediti mu socialna služba otrok ne vrne in Nikola se
položaj pri vodji lokalnega socialnega centra, znajde v dozdevno brezupnem položaju. Ko
a je tu naletel na povsem zbirokratiziran in izve za domneve o skorumpiranosti krajevnih
skorumpiran sistem. Zato se je odločil, da bo oblasti, se peš odpravi na romanje čez Srbijo,
peš krenil proti Beogradu in poskušal položaj da bi svojo pritožbo vložil neposredno pri
razrešiti na Ministrstvu za socialo, delo in državnem ministrstvu v Beogradu. V borbi z
družino. Ko je Golubović novico do konca mlini na veter Nikolo naprej ženeta ljubezen in
prebral, je šokirano ugotovil, da je ta moški obup. Ta oče se vse do konca ne bo odpovedal
že prišel pred sedež ministrstva v Beogradu. veri v pravičnost in pravici starša do vzgajanja
Nemudoma se je odpravil do njega in pričela svojih otrok.
sta se pogovarjati. Tam mu je moški pojasnil,
da ni hotel izvesti nekega javnega protesta, Komentar
pač pa da je le sledil intuiciji in se peš odpravil
do Beograda. Vse to je Golubovića zvabilo »Goluboviću s filmom uspe prikazati mnogo.
k nadaljnjemu razmišljanju o moškem in V prvem branju je Oče še ena ex-yu drama
njegovem položaju. Spomnil se je misli o lucidni praznini birokracije, zatiralcih
nekega francoskega filozofa, ki je pravil, v javnih službah ter tako družbeno kot
da je hoja ena najsilovitejših manifestacij politično disfunkcionalnem sistemu. Kljub
posameznikove svobode. Nato je pomislil temu pa Očetu uspe dosti več, kot je uspelo
na kultno Wendersovo delo, Pariz, Texas, podobnim filmskim poizkusom. Čeprav
in porodila se je že konkretnejša zamisel za se film močno osredotoča na realistično
balkansko verzijo tega dela – Očeta. podajanje situacije – tako z dialogi, obrazno
69
FILMSKO GLEDALIŠČE
gestikulacijo in čustvi kot tudi z neprijetno
resnično skorumpiranostjo birokratskega
aparata –, Golubović zgodbi vdahne upanje
z implementacijo absurdno pretanjene
empatije preostalih likov do protagonista.
Večina likov, ki Nikolo obkrožajo, poseduje
črno-belo zbirko moralnih vrednot in dela,
ki ga opravljajo. S tem režiser Nikolove
interakcije z njimi intenzivira, hkrati pa ohranja
zanimive. Verjetno najboljši primer tega je
Nikolino srečanje s tihotapcem migrantov,
ki služi mastne vsote na račun ljudi v stiski,
ki jih zavaja in goljufa, a se Nikole usmili ter
mu na poti pomaga z brezplačnim prevozom.
Podobni prizori sledijo tudi kasneje v
filmu, s soočenji z izvršnimi uradniki, tako
beograjskim upravnikom ministrstva kot
lokalno socialno delavko, eno izmed ostrih
sodnikov Nikolove usode. V filmu, tako kot
resnični verziji prikazanih dogodkov, medijska
prezenca in medijsko portretiranje zgodbe popotovanju Golubović protagonistu ne
igrata odločilno vlogo. Od malih lokalnih nameni niti trenutka olajšanja ali zadovoljstva;
časopisov do zanimanja samostojne TV- namesto tega v zadnjem kadru Nikolo umesti
ekipe, zgodba postane močno medijska v še eno situacijo sramotno nagnite družbe,
in širokega dosega, s tem pa klic k akciji ki ga obkroža. Oče je, če povzamem, močna
državljanov, česar se oblast boji. A tisti na socialna drama, ki portretira razkrajajočo
položajih moči se v filmu odlično zavedajo družbo jugovzhodne Evrope. Ta življenjem
vloge pozitivne medijske prezence, in zato svojih daje smisel le s suho empatijo in
si film vzame čas tudi za interakcijo Nikole upanjem na boljši jutri. Najkompleksnejši
ter sicer zatiralskega oblastnika, ki nadvse Golubovićev film do sedaj lahko označimo
empatično pristopi k zgodbi in se postavi za za evropeizirano verzijo Wendersovega
Nikolo. Vseskozi z lastnimi interesi v mislih, legendarnega Paris, Texas, z dejstvom, ki
se razume. Če bi moral izpostaviti segment boksne v pleksus – film je hiperrealističen
filma kot izstopajoč, bi to zagotovo bil prikaz dogajanja v regiji na robu Evrope.«
zaključek, v katerem po težavnem in dolgem Arman Fatić, Radio Marš
70
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorja Režiser
»Hotel sem, da bi se film začel kot realistična Srdan Golubović se je rodil leta 1972 v
drama o povsem zbirokratizirani in Beogradu, v tedanji Jugoslaviji, danes Srbiji.
skorumpirani družbi, nato pa bi se počasi Doštudiral je filmsko režijo na beograjski
preobrazil v pripoved o posamezniku, ki se akademiji dramskih umetnosti, kjer danes
skozi mitično popotovanje, na katerega se poučuje predmet filmska režija. Svoj prvi
poda kot izobčenec in zguba, spremeni v celovečerni film posname leta 2001 in z
heroja. Skratka, želel sem si filma, ki bi se njim takoj pritegne mednarodno pozornost:
začel kot družbenokritična drama, na poti celovečerec Absolutnih sto (Apsolutnih 100)
pa bi pridobil elemente pravljične pripovedi. je bil namreč povabljen na več kot trideset
Zato Očeta v prvi vrsti vidim kot film o mednarodnih filmskih festivalov, kjer je tudi
posamezniku, ki sam sebe postavi pred veliko prejel številne festivalske nagrade. Past
preizkušnjo in si nato skozi to ponovno izbori (Klopka, 2007) je bil njegov drugi celovečerni
svoje dostojanstvo. On ni junak, ki se bori proti film in premierno ga je predstavil v berlinski
sistemu. Bori se zgolj za to, da bi se njegovi sekciji Forum. Sledila je dolga festivalska
otroci lahko vrnili k njemu in da bi svojo na kariera, ki ga je popeljala na prestižne
atome raztreščeno družino znova vzpostavil festivale, kot so tisti v Torontu, Karlovih
kot celoto. Ni mu dan luksuz, da bi pri tem Varih, Sofiji, Sarajevu in drugi. Prejel je
razmišljal o velikih abstraktnih temah. Prej enaindvajset mednarodnih nagrad, ob tem pa
je podoben živali, ki se mora zase in za svoje tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja. Še
potomce boriti. Samo zato, da bi preživeli. večji uspeh je Golubić dosegel s svojim tretji
Take vrste junak je moj Nikola.« celovečercem, sijajnim filmom Krogi (Krugovi,
Srdan Golubović, režiser in soscenarist 2013), saj je zanj prejel več kot štirideset
mednarodnih nagrad, vključno s posebno
nagrado žirije v mednarodnem tekmovalnem
programu na festivalu Sundance, nagrado
zlato granatno jabolko za najboljši film v
Jerevanu, nagrado občinstva v Sarajevu ter
nagrado ekumenske žirije v sekciji Forum
na Berlinalu. Srbska filmska akademija je
Krogom podelila kristalno prizmo za najboljši
srbski film v obdobju od 2011 do 2013. Oče
(Otac, 2020) je njegov četrti celovečerni film
in tudi z njim se je premierno predstavil na
festivalu v Berlinu.
71
12., 16., 18. marec 2021
MEDENA
DEŽELA
(Medena zemlja, Severna Makedonij, 2019, barvni, 89 min.)
Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
Fotografija: Fejmi Daut, Samir Ljuma
Glasba: Foltin
Montaža: Atanas Georgiev
Nastopajo: Hatidže Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam, Ljutvie Sam
Produkcija: Apolo Media, Trice Films
Festivali, nagrade: Sundance 2019: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni
film mednarodnega programa, nagrada za najboljšo fotografijo med dokumentarci
mednarodnega programa, posebna nagrada žirije za dokumentarce mednarodnega
programa; Sao Paolo 2019: kritiška nagrada za najboljši mednarodni film, nagrada za
najboljši dokumentarec sekcije novi režiserji; Sarajevo 2019: nagrada občinstva za
najboljši celovečerni dokumentarec; Atene 2019: nagrada za najboljši dokumentarec;
oskarji 2019: nominacija za najboljši mednarodni celovečerec in najboljši
dokumentarec; ter številne druge festivalske nagrade
Odziv občinstva: globoko občudovanje in izrazito navdušenje
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: Demiurg
72
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Glede na uspeh projekta, predvsem dejstva, Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni
da gre za sploh prvi film v zgodovini, ki se vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, živi
je pojavil na ožjem seznamu kandidatov Hatidže s svojo ostarelo materjo. Preživlja
za oskarja tako v kategoriji mednarodnih se z nabiranjem medu divjih čebel, ki ga
celovečernih filmov kot tudi celovečernih prodaja v najbližjem mestu, oddaljenem štiri
dokumentarnih filmov, se zdi nadvse ure hoda. Njeno spokojno življenje pa nekega
nenavadno, da se je ta začel kot ideja o dne vznemiri nomadska družina, ki prispe z
nečem povsem drugem. Namreč, kot sta rohnečimi motorji, sedmimi hrupnimi otroki
avtorja večkrat poudarila, sta se pravzaprav in čredo krav. Hatidže se razveseli družbe
odpravila posnet kratki dokumentarni film o in z ničemer ne skopari – ne z ljubeznivostjo
reki Bregalnici in njeni pokrajini. A ko sta prišla ne s svojo posebno rakijo ne s starodavnimi
na območje, sta kmalu naletela na Hatidže, čebelarskimi nasveti …
ki je obirala med in pri tem ponavljala svoj
čebelarski credo: “Pol zame in pol za vas.” To Komentar
ju je preprosto začaralo in pričela sta ji slediti. »Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov, ki
Tako se je iz kratkega rodil dolgometražni sta ustvarila skoraj šolski primer nevsiljivega
dokumentarec, saj je njena zgodba in vsi, ki opazovalnega dokumentarca, tiho in brez
so vanjo vstopali, odprla možnosti za povsem kakršnega koli komentiranja spremljata
drugačno, celovitejšo pripoved o sodobnem Hatidže, medtem ko iz zavarovanih vdolbin v
svetu, človeku v njem in okolju, iz katerega skali z golimi rokami nabira medeno satovje;
črpa vire za svoj obstoj. od čebel se vsakokrat poslovi s pomirjujočim
refrenom: “Pol za vas, pol zame.” Čeprav se
sama tega morda ne zaveda, je Hatidžina
starodavna, trajnostna metoda čebelarjenja
v skladu z novodobnimi priporočili
73
FILMSKO GLEDALIŠČE
okoljevarstvenikov. Na ta način pridobiva pustila za sabo. Tujih, drugačnih, docela
med, ki je veliko kakovostnejši in čistejši od nepredstavljivih. Čudovito posnet dokument
komercialnega. Z ustekleničenim nektarjem nekega nevsakdanjega vsakdanjika, ki v
bogov se redno podaja na štiriurno romanje času velikega izobilja in velike neenakosti,
proti tržnici v Skopju, kjer je prisiljena ceno tehnološkega napredka in ekonomskega
litra medu včasih znižati tudi na deset evrov. izkoriščanja služi kot opomin na pomembnost
V hribe se vrača s skromnimi priboljški, kot skromnosti, moralnih norm in ravnovesja
so banane ali papirnata pahljača za mamo. med človeško dejavnostjo in naravo.
Druga drugi nato pomagata barvati lase in Okoljska prispodoba, ki skozi intimno slika
razgibavati ostarele ude: Hatidže vsakogar širše družbeno. Medena dežela je prvi film
v svojem življenju, od Nazife pa do čebel in v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran tako
mladih muckov, ki se ji motajo med nogami, za najboljši mednarodni celovečerec kot za
obravnava z enako skrbjo in nežnostjo. /.../ najboljši dokumentarec, a Medena dežela ni
Tudi če čebelarstvo ni tema, ki bi vas na film, ki se ga po ogledu priporoči zaradi zlatih
prvi pogled pretirano zanimala, lahko ogled kipcev, pač pa zaradi nujnega, a vedno znova
Medene dežele samo zelo energično prezrtega sporočila. Medena dežela je film za
priporočam. Pred nami ni neki dostojanstven, naš čas.«
spoštljiv etnografski portret starodavnih Anže Lebinger, Dnevnik
običajev in ljudi, ki izginjajoča znanja ohranjajo
pri življenju. Avtorja z minimalističnimi sredstvi »Medena dežela, v kateri skoraj v
ustvarita univerzalno parabolo o pogoltnosti laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi,
kapitalizma, ki eksploatira naravo v imenu ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki
hitrega zaslužka. Na unikatnem primeru postane briljantna metafora kapitalizma, ki
gorskega mikrokozmosa Medena dežela naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več
svari pred tem, kar nas čaka, če ne bomo sposoben preživeti vsega človeštva. Med je
posvojili trajnostnega pristopa k pridelavi tu videti kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno:
hrane ‒ a tega ne počne na didaktičen, kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem
programski način. Upanje in vztrajnost, ki v je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu”
epilogu dobita glavno besedo, imata človeški življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš”
obraz in ime: Hatidže.« – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje
Ana Jurc, MMC RTV SLO brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas
prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne
»Ta nevsiljivi, opazovalni, alegorično bogati bomo zgradili elektrarn na Savi, ne bomo več
dokumentarec makedonskega dvojčka imeli elektrike in interneta! Če bodo ribiči še
Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo
je preprosta zgodba o malih ljudeh in padli v večno temo!«
nekih drugih svetovih, ki jih je globalizacija Marcel Štefančič, jr., Mladina
74
FILMSKO GLEDALIŠČE
Izjava avtorice in avtorja Režiserja
»Tako kot čebele delavke vse življenje skrbijo Tamara Kotevska se je rodila leta 1993 v
za matico, ki nikoli ne zapusti čebelnjaka, Prilepu, Makedonija. Med obiskovanjem
je tudi Hatidže svoje življenje posvetila srednje šole se je za leto dni podala v
skrbi za hromo mater, ki nikoli ne zapusti Združene države, saj je dobila štipendijo za
njune razpadajoče koče. Film je postavljen obiskovanje šole v Tennesseju. Diplomirala
v nekakšen nezemeljski kraj, ki ga nista je na fakulteti za dramske umetnosti v
zaznamovala specifični čas in geografska Skopju, smer dokumentarni film. Ljubomir
lega in ga ni mogoče doseči po rednih cestah, Stefanov se je rodil leta 1975 v Skopju. Po
hkrati pa je le dvajset kilometrov oddaljen študiju režije se je usmeril v dokumentarno
od najbližjega modernega mesta. Tukajšnje produkcijo z naravovarstveno temo. Skupno
družine govore starodavno turško narečje, sodelovanje s Tamaro Kotevsko se je
zato film bolj kot dialog oplaja vizualna pričelo pred letom 2017, ko sta se lotila
pripoved, like razumemo skozi telesni jezik priprav na njun prvi skupni projekt, kratki
ter njihova razmerja in čustva. To vizualno in dokumentarec Jezero jabolk (Lake of Apples,
intuitivno sporazumevanje občinstvu približa 2017), posvečen Prespanskemu jezeru in
protagoniste in, še pomembnejše – naravo. njegovemu habitatu. Že z njim sta opozorila
V nas vzbudi občutje, da smo samo ena nase. Nekaj kasneje pa sta se družno podala
od številnih vrst, enako podvrženih vplivu v severne predele Makedonije, v pokrajino
okoljskih razmer.« Bekirlija, ter tam posnela Medeno deželo
Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov, (Medena zemlja, 2019), s katero sta osvojila
sorežiserja in soscenarista zahodni svet. Medena dežela je postal sploh
prvi film, ki je prišel med kandidate za oskarje
tako v konkurenci najboljši mednarodnih
celovečernih filmov kot tudi celovečernih
dokumentarnih filmov.
75
19., 23., 25. marec 2021
OSTRŽEK
(Pinocchio, Italija, Francija, Velika Britanija,
2019, barvni, 125 min.)
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Matteo Garrone, Massimo Ceccherini (po literarni predlogi Carla Collodija)
Fotografija: Nicolai Brüel
Glasba: Dario Marianelli
Montaža: Marco Spoletini
Igrajo: Roberto Benigni (rezbar Pepe), Federico Ielapi (Ostržek), Rocco Papaleo
(maček), Massimo Ceccherini (lisjak), Marine Vacth (vila), Gigi Proietti (požiralec ognja),
Paolo Graziosi (mojster), Massimiliano Gallo (vrana/direktor cirkusa/pes čuvaj)
Produkcija: Archimede, RAI Cinema (Italija), Le Pacte (Francija), Recorded Picture
Company – RPC (Velika Britanija)
Festivali, nagrade: italijanske filmske nagrade David di Donatello 2020: za najboljše
vizualne učinke, za masko, za kostumografijo, za oblikovanje frizur, za scenografijo;
nagrade italijanskega sindikata filmskih publicistov 2020: nagrada Guglielmo Biraghi
– posebna omemba, nagrada srebrni trak za najboljšo režijo, za najboljšo montažo, za
najboljši zvok, za najboljšega stranskega igralca, za najboljšo scenografijo
Odziv občinstva: pretežno navdušen
Odziv kritike: od zadržan do pretežno navdušen
Distribucija: Cinemania group
76
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Igralec, ki ima skorajda nosilno, čeprav ne Stari rezbar Pepe izdela lutko. Potem pa se
glavno vlogo v filmu (je namreč rezbar Pepe), zgodi nekaj čudežnega: leseni možic začne
slavni italijanski komik Roberto Benigni, je govoriti, hoditi, tekati in jesti kot vsak drug
že sam leta 2002 posnel svojo različico te otrok. Pepe ga poimenuje Ostržek in ga vzgaja
brezčasne zgodbe za otroke in v njej odigral kot lastnega sina. A biti priden ni lahko …
naslovno vlogo. A očitno zgodba danes, v
času, ko laž postaja nekaj vsakdanjega in jo Komentar
brez pomislekov izrekajo vsi, od politikov »Ali je Garronejev Ostržek politični film?
do gospodarstvenikov, znova dobiva na Seveda, tudi to: samo vizionarski filmi,
aktualnosti, saj naj bi se nam v kratkem obetali kakršen je ta, nam lahko povedo nekaj o svetu,
še dve filmski priredbi. Guillermo del Toro naj v katerem živimo. Za tiste, ki tega ne vidijo in
bi bil sredi postprodukcije svoje stop-motion ne razumejo, morda ponovimo zadnji stavek,
verzije, ki se bo odvila v žanru mjuzikla, igrano ki ga v Benignijevem Ostržku Plavolaska
priredbo (resda Disneyjevega animiranega nameni Kodru: “Morda je bolje, da si greš kupit
filma iz leta 1940) pa naj bi pripravljal Robert par očal.”«
Zemeckis. A seveda bo treba počakati, saj
se v današnjih negotovih časih rado marsikaj Gianni Canova, welovecinema.it
zatakne.
77
FILMSKO GLEDALIŠČE
»Protagonist filma ni toliko uporna lutka, Izjava avtorja
ampak Italija s svojim morjem in plažami, »Največji izziv je bil presenetiti tiste, ki mislijo,
vaščani, palačami, vilami in utrdbami; da Ostržka poznajo na pamet; najti nekaj
siromašna, a prelepa dežela, kjer ljudi in novega v zgodbi, ki je postala del kolektivnega
njihova težka življenja obkroža narava. spomina. To mi je – paradoksalno – uspelo
Nekakšen zemeljski paradiž ali oleografija tako, da sem ostal zvest izvirniku. Ne vem,
Kristusovega rojstva, kjer lahko celo zakaj, ampak vsi, ki so se kdaj lotili Ostržka,
anomalija, kakršna je Collodijeva lutka, najde so se čutili poklicane, da ga izumljajo na novo,
prostor za svojo slikovito pustolovščino. da ga posodabljajo: vsako obdobje od fašizma
/…/ Italija devetnajstega stoletja s težiščem naprej si je skušalo zgodbo prisvojiti. Ob
v majhni toskanski vasici, kraj in čas pred branju izvirnika se ti zato skoraj vse zdi novo.
strahovito umazano Italijo /…/, ki jo je Marsikdo bo najbrž vzklikal: poglej, kaj vse si
Garrone kasneje učinkovito opisal v Gomori, je Garrone izmislil! Ampak v resnici je vse v
Resničnosti in Dogmanu.« knjigi. /.../
Marco Belpoliti, Doppiozero Ostržek je film za družine, za stare in mlade.
In ni ga čez Roberta Benignija, ki je zabaval
»Režiser in njegov soscenarist sta nam in ganil milijone ljudi po vsem svetu in ga
poklonila zgodbo, ki sentimentalnost imajo radi gledalci vseh starosti. /…/ Posneti
in grotesknost [izvirnika] spaja na zelo Ostržka in režirati Roberta Benignija sta
vznemirljiv način. Film pogosto deluje skoraj dve veliki želji, ki sta se mi uresničili v enem
kot grozljivka. /…/ V njem je malce Spak Toda samem filmu.«
Browninga (in malce Frankensteina), ščepec Matteo Garrone, režiser in soscenarist
Alice v čudežni deželi ter kanček Starega in
Novega testamenta. /…/ Ostržek je resnično
bizarna zgodba; Garrone iz nje ustvari čudno
privlačen spektakel.«
Peter Bradshaw, The Guardian
Film še ni bil prikazan v domačih kinodvoranah,
zato smo izbrali le tuje odmeve.
78
FILMSKO GLEDALIŠČE
Režiser za katero je med drugim prejel veliko nagrado
Matteo Garrone se je rodil leta 1968 v žirije v Cannesu, nagrado Evropske filmske
Rimu. Po zaključenem umetniškem liceju akademije za najboljši film ter nominacijo za
je delal kot asistent kamere, nato pa se je zlati globus. Sledila je Resničnost (Reality,
posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani 2012), ki je režiserju prinesla drugo veliko
film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na nagrado canske žirije. V Cannes se je Garrone
festivalu Sacher Nannija Morettija. Naslednje vrnil leta 2015 z domišljijsko Zgodbo vseh
leto je v okviru lastne produkcijske hiše zgodb (Il racconto dei racconti), leta 2018 pa
Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra z Dogmanom, ki je prejel tamkajšnjo nagrado
di Mezzo. Sledili so filmi Gosta (Ospiti, 1998), za najboljšo moško vlogo. Leta 2012 so na
Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Liffu pripravili retrospektivo režiserjevih del.
Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva Ostržek (Pinocchio, 2019), njegov zadnji
ljubezen (Primo amore, 2004). Največji uspeh celovečerni projekt, je bil premierno prikazan
je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega na Berlinskem filmskem festivalu.
romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra),
79
16., 20., 22. april 2021
EMA
(Ema, Čile, 2019, barvni, 107 min.)
Režija: Pablo Larraín
Scenarij: Guillermo Calderón, Pablo Larraín, Alejandro Moreno
Fotografija: Sergio Armstrong
Glasba: Nicolas Jaar
Montaža: Sebastián Sepúlveda
Igrajo: Mariana di Girolamo (Ema), Gael García Bernal (Gastón), Santiago Cabrera
(Aníbal), Giannina Fruttero (Sonia), Mariana Loyola (Sara), Catalina Saavedra (Marcela),
Paula Luchsinger (Maria)
Produkcija: Fabula (Čile)
Festivali, nagrade: Benetke 2019: nagrada UNIMED za najboljšo režijo; Ljubljana 2019:
nagrada Art kino mreže za najboljši film festivala; Miami 2020: nagrada alacran za
najboljšo filmsko glasbo
Odziv občinstva: od rahlo zadržan do močno vznemirjen in celo navdušen
Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti
Distribucija: Demiurg
80
FILMSKO GLEDALIŠČE
Zanimivosti Zgodba
Pri čilskem režiserju Pablu Larraínu je Plesalka Ema in njen fant Gaston sta gonilni
pravzaprav najbolj zanimivo to, iz kakšnega sili eksperimentalne plesne skupine. Njuno
okolja prihaja in kaj je to okolje v njem življenje se obrne na glavo, ko se njun
vzbudilo oziroma kako ga je izoblikovalo. Na posvojeni sin Polo vplete v nasilen incident.
svet je namreč prišel le tri leta po brutalnem Ko se Ema in Gaston odločita, da se bosta
umoru takratnega predsednika Salvadorja otroku odrekla, začne njuno razmerje
Allendeja, ki so ga izvedli skrajni desničarji postopoma razpadati. Ema s tem zapleše v
pod vodstvom poznejšega diktatorja Augusta novo življenje ter stopi na pot osvoboditve in
Pinocheta. Pa ne kot otrok običajne čilske samoodkrivanja. Njena zgodba nas popelje
družine tistega časa – rodil se je namreč v svet reggaetona, energične urbane glasbe
v privilegiranem družbenem okolju enega Latinske Amerike, in nam s plesom predstavi
tedanjih najpomembnejših predstavnikov neukrotljivo umetniško dušo, odločeno
hunte, ki je bila na oblasti. Kljub temu je postaviti se po robu družbenim pritiskom in
Larraín v mladih letih, predvsem v času zahtevam po konformnosti.
študija, krenil po povsem drugi družbeno-
politični poti – zavedal se je namreč vsega Komentar
slabega, kar je obdobje desničarske diktature »Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da
prineslo čilskemu ljudstvu, in odločen je bil, je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira
da s tem obdobjem, s tem pa hkrati s svojo jo Gaston (Gael Garcia Bernal), njen mož, s
družino, neposredno obračuna preko svojih katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristian
del. Tako je skoraj celotni njegov opus, v srcu Suarez), ki pa je prevzel Emin piromanski
katerega je t. i. čilenska trilogija, bolj ali manj “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno
neposreden obračun z njegovo in preteklostjo sestro), tako da jima ga je center za socialno
njegove družine. delo vzel in predal v posvojitev drugemu
paru, toda Ema – divji, jezni, energični,
81
FILMSKO GLEDALIŠČE
požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni »Anarhična, svobodna in nalezljivo energična
stampedo, /…/ ga hoče nazaj, pa naj stane, kar značajska študija, za katero se zdi, da se je
hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, rodila iz trojčka med Amélie, Oldboyem in
reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, Gasparjem Noéjem, preden se je razvila v silo
blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko narave čisto svoje vrste. Larraínova Ema ne
matematiko iz Pasolinijeve Teoreme. pleše vedno na prepoznaven ritem, a vsakdo,
Ema, ki eksorcistično izživlja materinsko ki se bo pripravljen uglasiti na njeno valovno
posesivnost, starševski narcizem in lezbično dolžino, bo nagrajen z enim najbolj dinamičnih
ekstazo, je Gastonova kreacija, toda samega in razburljivih filmov leta. Kar pa ne pomeni,
Gastona, neplodnega moškega, je presegla. da te film /…/ ne zagrabi že čisto na začetku,
In zdi se, da je skušal čilski auteur Pablo le na prstih te drži za nekaj trenutkov, preden
Larrain ustvariti žensko, ki bo presegla tudi ugotoviš njegove korake – in nikoli ti ne pusti
sam film (metafilm, če hočete), pač žensko, ki prevzeti vodstva.«
bo tako dvoumna in tako nenavadna in tako David Ehrlich, IndieWire
fluidna in tako protislovna in tako neopisljiva
in tako enigmatična in tako unikatna in Izjava avtorja
tako opolnomočena in tako irealna in tako
eksperimentalna in tako disruptivna, da jo bo »Ema je portret današnjega časa. Liki, ki
težko ali pa že kar nemogoče objektivirati. jih lahko opazujemo v filmu, rojeni v tem
Kot da film že od nekdaj ne fantazira prav o stoletju ali konec prejšnjega, sodijo v
takšni ženski.« generacijo, ki pleše brez vsakršnega sramu. S
svojimi telesi in z glasbo se izražajo povsem
Marcel Štefančič, jr., Mladina drugače kot moji vrstniki. To je prvi film, ki
sem ga postavil v sodobni Čile in v katerem
»/…/ izdelek z močnim avtorskim podpisom, govorim o generaciji, ki ni moja. /…/ Ema je
estetsko dovršen in svojstven, vizualno in paradigma: je lik likov. Hči, mati, sestra, žena,
čutno bogat, marsikdaj vsebinsko in estetsko ljubimka in vodja. Zelo je močna in predstavlja
drzen, teatralen in nazadnje celostno osupljivo, lepo vrsto ženstvenosti. Poganja jo
prepričljiv. /…/ [Scenarij] odpira prostor nepopustljiv individualizem, saj dobro ve, česa
duhovitosti in nepričakovanim preobratom, si želi, in je za začrtanje svoje usode sposobna
kombinacija vsega pa je ekstatično filmsko zapeljati ljudi okoli sebe. Želi biti mati in imeti
popotovanje, ki ga nadvse priporočamo v družino; morda je tisto, kaj jo najbolj vodi in
ogled.« motivira, ljubezen.«
iz utemeljitve nagrade Art kino mreže Pablo Larraín, režiser in soscenarist
Slovenije, Liffe
82
FILMSKO GLEDALIŠČE
Režiser reinvencije žanra filmske biografije: Neruda
Pablo Larraín se je rodil leta 1976 v Santiagu, (2016) je bil prikazan v sklopu sekcije
Čile. Po prvencu Fuga (2005) je leta 2008 Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu,
posnel prvi del nenačrtovane trilogije istega leta pa je bil v tekmovalnem programu
o življenju pod Pinochetovo diktaturo, beneškega festivala predvajan režiserjev prvi
temačno komedijo Tony Manero. Film, film v angleškem jeziku, Jackie, v katerem je
premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst nekdanjo prvo damo zaigrala Natalie Portman.
dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta Neruda je med drugim prejel nominacijo
1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki za zlati globus za najboljši tujejezični film,
hoče postati čilski John Travolta. Leta 2010 Jackie pa poleg nagrade za najboljši scenarij
je v tekmovalnem programu beneškega v Benetkah še tri nominacije za oskarja, tudi
filmskega festivala premiero doživel za najboljšo igralko. Ema (2019) je njegovo
režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, zadnje celovečerno delo.
v katerem spremljamo uslužbenca mestne
mrtvašnice v času okrutnega državnega
prevrata leta 1973. Sledil je sklepni del
trilogije Ne! (No, 2012), ki opisuje zadnje
dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu
prinesel nominacijo za oskarja. Režiserjev
peti celovečerec Klub (El Club, 2015),
provokativna obsodba zločinske dvoličnosti
Katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z
veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za
zlati globus v kategoriji za najboljši tujejezični
film. Leta 2016 sta premiero doživela kar dva
filma, v katerih se je režiser lotil nekakšne
83
4. september 2020 ob 20.15
BOG OBSTAJA, IME JI JE
PETRUNIJA
(Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija, Severna Makedonija,
Belgija, Slovenija, Hrvaška, Francija, 2019, barvni, 100 min.)
Film, posnet po dogodku, ki
je pred leti vznemiril malo
makedonsko skupnost,
je univerzalna in nadvse
aktualna zgodba o uporu
proti patriarhalni družbi.
Dobitnik nagrade LUX in
nagrade Art kino mreže
Slovenije.
Režija: Teona Strugar Mitevska
Scenarij: Elma Tataragić, Teona Strugar Mitevska
Fotografija: Virginie Saint Martin
Glasba: Olivier Samouillan
Igrajo: Zorica Nusheva (Petrunija), Labina Mitevska (novinarka Slavica), Simeon Moni
Damevski (inšpektor Milan), Suad Begovski (duhovnik), Stefan Vujisic (mladi oficir
Darko), Violeta Shapkovska (Vaska), Xhevdet Jashari (Boykan)
Nagrade, festivali: Berlin 2019: nagrada ekumenske žirije, nagrada Guild Film Prize;
Motovun 2019: nagrada FIPRESCI za najboljši film; Edinburg 2019; Yerevan 2019; Sydney
2019; Lodz 2019; Pulj 2019: zlata arena za režijo v kategoriji manjšinska produkcija;
Hercegnovi 2019: nagrada za najboljši film; FSF Portorož 2019: vesna za najboljšo
manjšinsko koprodukcijo, nagrada Art kino mreže Slovenije; Sevilla 2019: najboljša
igralka; Sarajevo; Zagreb; Liffe 2019
Distribucija: Vertigo
Zgodba
Film o »normalni« dvaintridesetletnici v »nenormalnem« svetu: Petrunija je diplomirana
zgodovinarka, ki jo bolj kot heroj Aleksander Veliki zanima kitajska revolucija, ki je ne
zanimajo ličila in oprijeta oblačila, za katera si njena mati želi, da bi jih nosila, in ki se ji
spolno nadlegovanje na razgovoru za službo zdi nevzdržno, pa čeprav drugi v tem ne
vidijo nič posebnega. Petrunija je v patriarhalni, globoko religiozni makedonski vasici
subverzivni element sama po sebi, že s svojim obstojem.
84
8. september 2020 ob 20.15
(Gisaengchung, Južna Koreja, 2019, 132 min.)
Film, ki ga režiser označuje
za »komedijo brez klovnov,
tragedijo brez negativcev«, je
čudovito nepredvidljiva družinska
tragikomedija o neizogibnem
konfliktu med tistimi, ki imajo,
in tistimi, ki nimajo.
Režija: Bong Joon-ho
Scenarij: Bong Joon-ho, Han Jin-won
Fotografija: Hong Kyung-pyo
Glasba: Jung Jae-il
Igrajo: Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam,
Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin
Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma); zlati globus za film v tujem jeziku; Fantastic
Fest (nagrada občinstva); Sydney (najboljši film); nagrada Mednarodne zveze cinefilov
(ICS) za najboljšo režijo v Cannesu; Karlovi Vari; Locarno; Sarajevo; Telluride; Toronto;
San Sebastián; Busan; New York; Liffe; oskar za film, režijo, mednarodni celovečerec in
izvirni scenarij
Distribucija: Cinemania group
Zgodba
Člani družine Ki-taek so tesno povezani, a vsi štirje so nezaposleni in njihova
prihodnost ni ravno obetavna. Nekega dne pa sin Ki-woo na priporočilo prijatelja dobi
dobro plačano delo zasebnega inštruktorja pri družini Park …
85
11. september 2020 ob 20.15
(1917, ZDA, Velika
Britanija, 2019)
Odmerek čistega adrenalina,
razburljiv, lep, grozen in srčen – film,
posnet v enem samem kadru.
Režija: Sam Mendes
Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns
Fotografija: Roger Deakins
Glasba: Thomas Newman
Igrajo: Andrew Scott, Benedict Cumberbatch, Dean-Charles Chapman,
Richard Madden, Mark Strong, Colin Firth
Festivali, nagrade: zlati globus za najboljšo dramo in režijo, oskarji za
najboljšo fotografijo, mešanje zvoka in vizualne učinke
Distribucija: Blitz film & video distribution
Zgodba
Na vrhuncu prve svetovne vojne je dvema britanskima vojakoma, Schofieldu
in Blakeu, podana nemogoča misija – v tekmi s časom morata prečkati
sovražnikovo ozemlje in prenesti sporočilo, ki bi lahko ustavilo smrtonosni napad
na stotine vojakov, med katerimi je tudi Blakejev lastni brat.
86
18. september 2020
ob 20.15
Film Judy je poklon veliki
umetnici, igralki in pevki,
njenemu čudovitemu glasu,
velikemu srcu in privlačni
kombinaciji vitalnosti
in glamurja, ki ju premore
le nekaj največjih
zabavljačev na svetu.
Judy, Velika Britanija, 2019, 118 min.
Režija: Rupert Goold
Scenarij: Tom Edge, Peter Quilter
Fotografija: Ole Bratt Birkeland
Glasba: Gabriel Yared
Igrajo: Renée Zellweger, Jessie Buckley, Finn Wittrock, Rufus Sewell, Michael Gambon
Festivali, nagrade: zlati globus in oskar za glavno žensko vlogo
Distribucija: Famous Fox
Zgodba
Zima 1968. Legendarna zvezdnica – igralka in pevka Judy Garland – prihaja v London, da
bi nastopila v znamenitem klubu The Talk of the Town. Minilo je 30 let, odkar je v Čarovniku
iz Oza s pesmijo Over the Rainbow zablestela v vlogi mlade Doroteje, a če je njen glas z
leti nekoliko oslabel, je njegova dramatična intenzivnost le še narasla. Serija koncertov
je vnaprej razprodana. Med pripravami na nastop in pogajanji z upravo kluba Judy očara
tamkajšnje glasbenike ter obuja spomine s prijatelji in oboževalci. Iz nje žarijo duhovitost
in toplina in videti je, da bo flirtanje z Mickeyjem Deansom obrodilo sadove. Obeta se mu,
da bo postal njen peti mož. In vendar je Judy krhka in ranljiva. Potem ko je delala 45 let, je
utrujena in izčrpana, preganjajo jo spomini na ukradeno otroštvo, ki ji ga je vzel Hollywood.
Želi si predvsem to, da bi bila spet doma s svojimi otroki. Ali je v njej še dovolj moči, da
nadaljuje?
87
NOVA GORICA
Tudi v letu 2020 smo v Kulturnem domu Nova Gorica pripravili tradicionalni Filmski teden
Evrope. Ta pa iz znanih razlogov ni potekal kot tradicionalno v maju, temveč smo ga
zaradi epidemije covida-19 prenesli v september.
Filmski teden Evrope organizirajo regionalne Informacijske točke Evropske unije Europe
Direct v Sloveniji v sodelovanju z lokalnimi kinematografi po državi ter s Centrom
Ustvarjalna Evropa in Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji, njihov namen pa je
približati raznolikost in bogastvo evropskega filma širši javnosti. V Novi Gorici se pobudi
Filmskega tedna Evrope pridružujemo že od vsega začetka. Za vse ljubitelje filmske
umetnosti smo v Kulturnem domu Nova Gorica v brezplačen ogled izbrali naslednje tri
evropske filme:
22. 9. 2020 ob 20.15
IZDAJALEC
Marco Bellocchio (Italija, Nemčija, Francija, Brazilija, 2019)
25. 9. 2020 ob 20.15
MEDTEM KO VAS NI BILO
Ken Loach (Velika Britanija, Francija, Belgija, 2019)
26. 9. 2020 ob 20.15
LARA
Jan Ole Gerster (Nemčija, 2019)
88
22. september 2020
Ko v zgodnjih osemdesetih divja
med sicilijanskimi mafijskimi šefi
vojna za prevlado, nekdanji mafijec
Busceta iz skrivališča opazuje, kako
mu pobijajo sorodnike. Vedoč, da
bo morda naslednji, se odloči za
srečanje s sodnikom Falconejem.
IZDAJALEC
Il Traditore, Italija, Nemčija, Francija, Brazilija, 2019, 145 min.
Režija: Marco Bellocchio
Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi, Francesco Piccolo, Francesco La Licata
Fotografija: Vladan Radović
Glasba: Nicola Piovani
Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio
Ferracane
Festivali, nagrade: Cannes 2019, München 2019, Italijanski zlati globusi 2019 (najboljša režija, najboljša
izvirna glasba)
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zgodba
Zgodnja osemdeseta. Med sicilijanskimi mafijskimi šefi divja vojna za nadzor nad trgovino s heroinom. Iz
skrivališča v Braziliji mafijec Tommaso Buscetta opazuje, kako doma pobijajo njegove sorodnike, vedoč, da
bo sam morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in pošlje v Italijo, Buscetta sprejme odločitev, ki bo za
vedno spremenila zgodovino mafije: srečal se bo s sodnikom Giovannijem Falconejem in prelomil prisego, ki
jo je dal Cosi Nostri.
Komentar
»Izdajalec je kritika kapitalizma – pravna država je cirkus, mafijci, vojščaki neodvisnega podjetniškega duha,
ki ga tako slavijo gospodarske zbornice in neoliberalni think tanki (in ki so videti tako, kot da so pobegnili iz
Gomore ali Suburre), so med sojenji v živalskih kletkah, v katerih kričijo in norijo in blaznijo in psujejo in grozijo,
ko pa Buscetta razkrinkava skrivno delovanje Cose Nostre, se zdi, kot da razkrinkava skrivno delovanje
neoliberalnega kapitalizma, ki slavi deregulacijo in privatizacijo. In prav res: z nečloveškim kapitalizmom, ki
prisega na dobrodelnost, lahko tekmujejo le pošastni mafijci, ki prisegajo na čast. ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
Izjava avtorja
»Izdajalec je bolj zgodba o Tommasu Buscetti kot o mafiji. /…/ [Buscetta] se izkaže za največjo skrivnost
Cose Nostre: nihče ne ve, zakaj je postal ovaduh. Zdi se, da ga ženeta maščevanje in želja uničiti mafijo,
ki ne deluje več v skladu z njegovimi vrednotami. Buscetta je izdajalec, ker je prestopil na stran sovražnika,
a sam sebe ne vidi na tak način. V pričevanjih ves čas poudarja razkol med ‘svojo’ in Corleonejevo mafijo.
S svojim dejanjem hoče izkazati pravico ‘pravi’ Cosi Nostri. Kot največjega izdajalca zgodbe prikaže Totòja
Riino. Izdajstvo je tako pogosta in neizčrpna filmska tema prav zato, ker ponuja razmislek o spremembi. Ali se
lahko človek v svojem življenju resnično in korenito spremeni ali pa je to le utvara? Je sprememba del procesa
zdravljenja, kesanja? Je Buscetta, ki je vse življenje zavračal oznako ‘skesanec’, stopil na to pot zdravljenja,
odrešenja, da bi postal nov človek? Ali pa je le ustvaril svojo lastno pravico?«
Marco Bellocchio, režiser in soscenarist
89
25. september 2020 Pretresljiva drama Kena
Loacha se z lucidnostjo
in človečnostjo loti
še enega perečega
problema sodobne
družbe: prekarnega dela
in njegovega pogubnega
vpliva na družinsko
življenje.
MEDTEM KO VAS NI BILO
Sorry We Missed You, Velika Britanija, Francija, Belgija, 2019, 145 min.
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Fotografija: Robbie Ryan
Glasba: George Fenton
Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster
Festivali, nagrade: Cannes; San Sebastián (nagrada občinstva); Sydney; Šanghaj; Toronto; Busan; Mumbai;
Chicago; Liffe (nagrada mladinske žirije Kinotrip)
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zgodba
Ricky, Abby in njuna otroka živijo v Newcastlu. So ljubeča in povezana družina, a finančno jim ne gre najbolje.
Ricky je zamenjal že vrsto slabo plačanih služb, Abby pa predano opravlja delo patronažne sestre. Zavedata
se, da kljub trdemu delu nikoli ne bosta imela lastnega doma. Potem pa se Rickyju ponudi izjemna priložnost.
Če bi prodal ženin avto in kupil kombi, bi se lahko samozaposlil kot pogodbeni kurir. Nova zaposlitev obeta
svobodnejši delovnik in boljši zaslužek, toda …
Komentar
»Novi film Kena Loacha Medtem ko vas ni bilo brexita ne omeni niti z besedo, čeprav je evidentno, da kaos
angleškega socialnega sistema izhaja tudi iz političnih manipulacij zadnjih treh let. V tem smislu Loachev film
prikliče Coppolovega Botra, kjer mafije prav tako nihče ni omenjal z besedo, vedno je bil govor le o ‘družini’.
In družina je sidrišče prepričljivega filma starega britanskega socialista /…/.«
Simon Popek, Dnevnik
Izjava avtorja
»Lahko ta sistem vzdrži? Je sprejemljivo, da nakupe opravljamo preko človeka, ki se v kombiju udinja štirinajst
ur na dan? Je to bolje kot iti v trgovino in izmenjati nekaj besed s prodajalcem? Si res želimo svet, kjer ljudje
živijo pod takšnim pritiskom; z delom, ki negativno vpliva na njihove prijateljske in družinske vezi ter krči
njihova življenja? Ne gre za to, da bi nas tržno gospodarstvo pustilo na cedilu – nasprotno, to je logičen
razvoj gospodarstva, posledica ostre tekme za zmanjševanje stroškov in povečevanje dobička. Trgu ni mar
za kakovost naših življenj. Trg zanima zaslužek, to dvoje pa ni združljivo. Revni zaposleni in njihove družine –
ljudje, kot sta Ricky in Abby – plačujejo ceno. Vse to pa ne pomeni nič, če gledalci ljudem na platnu ne bodo
verjeli, če jim zanje ne bo mar, če se z njimi ne bodo smejali in delili njihovih težav. Njihova življenjska izkušnja,
če jo prepoznamo kot pristno, je tisto, kar bi se nas moralo dotakniti.«
Ken Loach, režiser
90
26. september 2020
Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih
sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem
razmerju med materjo in sinom. Nemški film,
posnet po scenariju slovenskega scenarista in
režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih
Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko
za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu
je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.
Lara, Nemčija, 2019, 98 min.
Režija: Jan-Ole Gerster
Scenarij: Blaž Kutin
Fotografija: Frank Griebe
Glasba: Arash Safaian
Igrajo: Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar Kleinert, Rainer Bock
Festivali, nagrade: Karlovi Vari (posebna nagrada žirije, nagrada za najboljšo igralko, nagrada ekumenske
žirije); Liffe (posebna omemba žirije); München (nagrada za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI); bavarska
filmska nagrada za najboljšo glasbo; nagrada Združenja nemških umetniških kinematografov; Les Arcs (na-
grada novinarjev)
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zgodba
Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetaven pianist, pripravlja na najpomembnejši
koncert kariere. A Lare ni med povabljenimi …
Zanimivosti
Scenarij za celovečerni film Lara je Blažu Kutinu leta 2006 prinesel nagrado novi talent Evropske unije
programa MEDIA, ki jo podeljujejo v Cannesu, na Sarajevskem filmskem festivalu je zanj prejel nagrado
CineLink, projekt pa je bil izbran tudi za sodelovanje na prestižni delavnici Ateliers D’Angers. Slovenski filmski
sklad je scenarij dvakrat zavrnil.
Komentar
»Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih
pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom
ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij,
samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična,
a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo
plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.«
Fionnuala Halligan, Screen Daily
Izjava avtorja
»Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za enega svojih projektov. /…/ Med delom mi
je ves čas omenjal svoj scenarij, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radove-
den in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi
film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem
ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi
dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.«
Jan-Ole Gerster, režiser
91
EVROPSKI
ART KINO DAN
8. NOVEMBER 2020
V nedeljo, 8. novembra 2020, se bo v evropskih kinematografih že petič odvil
Evropski art kino dan. Na ta dan bodo kinematografi širom po Evropi s projekcijami
in dogodki slavili raznolikost evropskega filma. Akciji se drugič pridružuje
tudi Kulturni dom Nova Gorica. Projekt je nastal na pobudo združenja CICAE,
mednarodne art kino mreže, ki združuje kina, festivale, filmske distributerje in
druge organizacije, ter mednarodne mreže kinematografov Europa Cinemas,
katere člani smo.
Kulturni dom Nova Gorica bo na ta dan pripravil program s posebno ponudbo
tako za otroke kot za odrasle, ki si bodo izbrane filme lahko ogledali po znižani
ceni.
Ob 10.00
Drobižki 2
Hélène Giraud, Thomas Szabo (Francija, Kitajska, 2018, brez dialogov), 5+
Animirana komična pustolovščina
Ob 17.30
Ne pozabi dihati
Martin Turk (Slovenija, 2019), 14+
Družinski mladinski film
Ob 20.15
Obtožujem!
Roman Polanski (Francija, Italija, 2019)
Zgodovinska drama/kriminalka
92
DROBIŽKI 2
Kombinacija igranega in animiranega filma, v kateri res male živali
– žuželke, no, drobižki – ne govorijo ne angleško ne slovensko, ampak
uživajo v tem, da so živali, ki jih ljudje le motijo.
Drobižki 2, (Minuscule – Les Mandibules du bout du monde, Francija, Kitajska,
2018, brez dialogov, 92 min.), 5+
Režija: Hélène Giraud, Thomas Szabo
Scenarij: Hélène Giraud, Thomas Szabo
Animacija: Thomas Monti
Montaža: Valerie Chappellet, Benjamin Massoubre
Glasba: Mathieu Lamboley
Distribucija: Karantanija Cinemas
Zgodba
V dolini na jugu Francije padajo prve snežinke. Čas je, da si žuželke pripravijo zimsko
zalogo. Medtem mlada in neustrašna pikapolonica po nesreči pade v kartonsko škatlo,
ki jo pošljejo na otok Guadeloupe v Karibskem morju. Njen oče se nemudoma odpravi
na rajsko otočje iskat svojega otroka, da ga pripelje domov. Novi svet pa prinaša nove
nevarnosti. Skupnost lokalnih pikapolonic, hipnotične bogomolke, nenavadne gosenice
in ekscentrični raki so le del izziva, s katerim se soočajo junaki zgodbe. Samo ena rešitev
obstaja: pikapolonica in prijatelji na drugi strani sveta združijo moči. Ljudje bi si radi
prilastili njihov dom in zgradili luksuzni hotel … Na srečo sta tu stara prijatelja – črna
mravlja in pajek –, ki bosta od doma prihitela na pomoč.
Izjava avtorjev
»Drobižki so bili vojni film s primesmi vesterna in herojske fantazije. Drobižki 2 so
pustolovski film s klasičnimi temami, ki mu pritičejo: nevarnosti in užitki raziskovanja,
preseganje lastnih omejitev za višji cilj, srečevanje z neznanim. /…/ Kot filmska adaptacija
sedmega Sinbadovega potovanja (Nathan Juran, 1958) sva tudi midva želela popeljati
najine junake dovolj daleč, da lahko zdrsnejo v fantazijo in presežejo omejitve lastne
realnosti. To pa je pogosta izkušnja pustolovskih zgodb. /…/ Nisva želela, da bi bili liki
preveč realistični ali preveč karikirani. Najin cilj je bil, da doseževa občutljivo ravnovesje
med resničnimi informacijami, ki temeljijo na video dokumentaciji, in poenostavljenim
oblikovanjem. Odločila sva se, da se odrečeva dialogom, ker sva hotela ustvariti bolj
dokumentarec kot pa klasični animirani film. Hotela sva ohraniti resnične insekte brez
obrazne mimike (ne govorijo, se ne smejijo, mrščijo, mežikajo …) in se izogniti njihovemu
počlovečenju.«
Hélène Giraud in Thomas Szabo, režiserja in scenarista
93
NE POZABI
DIHATI
Film o dramah odraščanja in skrivnostih poletja. Poglobljena intimna drama o
medsebojnih odnosih in spoznavanju samega sebe ob neprijetnih situacijah.
Mladostniki bodo v njej prepoznali odsev lastnih vsakodnevnih zagat, nekoliko
starejši gledalci pa ob naslednjem čustvenem izpadu svojega najstnika morda
ne bodo le zamahnili z roko, ampak se bodo spomnili, kako težko se je znajti v
tem svetu, dokler ti prehitro življenje vsaj malo ne otopi intenzivnih čutov.
Ne pozabi dihati, (Slovenija, 2019, 98 min.), 14+
Režija: Martin Turk
Scenarij: Martin Turk, Gorazd Trušnovec
Fotografija: Radislav Jovanov - Gonzo
Glasba: TehoTeardo
Igrajo: Matija Valant, Tine Vogrin, Iva Kranjc Bagola, Nikola Đuričko, Ronja Matijevec
Jerman, Miha Rodman, Nina Valič
Festivali, nagrade: Zagreb Film Festival 2019 (tekmovalni program PLUS); Festival
mediteranskega filma v Bruslju 2019 (tekmovalni program); rimski filmski festival 2019
(tekmovalni program festivalske sekcije Alice Nella Citta)
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zgodba
Petnajstletni Klemen odrašča z mamo in starejšim bratom Petrom v malem mestecu sredi
slikovitih ravnic Bele krajine. Utečeni vsakdan najraje preživlja na teniškem igrišču ali ob
bližnji reki z bratom, ki ga občuduje in mu je vzornik. V vročih poletnih dneh se zdi, da bo
idila trajala večno. A starejši brat Peter se v zadnjem letniku, tik pred odhodom na študij v
Ljubljano, nenadoma zaljubi v prelepo vrstnico Sonjo. Ves svoj čas bi zdaj rad preživljal z njo,
zato mlajšega brata postavi na stranski tir. Klemena ob bratovi odtujitvi prežemajo silovita
čustva, ki se zmedeno razpenjajo vse od ljubosumja do splošnega nelagodja in tesnobe do
vseh in vsega naokoli. Na živce mu gredo celo prijatelji, sploh vanj očitno zatreskana, leto
dni mlajša Jana.
Komentar
»Ko si star petnajst let, ti gre na živce vse. Mama, oče, bratje in sestre, sošolci, stvari, ki se
spreminjajo, in stvari, ki se ne. Vse. Še najbolj pa ti gre na živce, da ne veš prav dobro, kaj je
to, kar ti gre tako zelo na živce, saj tega ne znaš zares ubesediti, kaj šele razložiti, le občutiš
lahko, in to tako zelo zelo močno. Povrhu pa vseh teh tvojih nakopičenih občutij nihče ne
jemlje čisto resno. /.../ Sam proti vsem, ujet v medobdobje preteklega otroštva in bližajoče
se odraslosti. In strah te je. /…/ To so občutja, čustva in stanja, v katera je režiser Martin Turk
na izredno rahločuten, a hkrati pristno polnokrven način potopil zgodbo svojega novega
celovečernega filma Ne pozabi dihati.«
Gaja Pöschl, RA SLO – Program ARS
94
OBTOŽUJEM!
Afera Dreyfus, politični škandal, ki je na koncu 19. stoletja razklal Francijo
in pretresel ves svet, še vedno velja za simbol krivice, ki jo je v imenu
nacionalnega interesa sposobna zagrešiti politična oblast. Film je režiserju
prinesel veliko nagrado žirije na Beneškem filmskem festivalu.
Obtožujem!, (J'accuse, Francija, Italija, 2019, 133 min.)
Režiser: Roman Polanski
Scenarij: Robert Harris, Roman Polanski
Fotografija: Pawel Edelman
Glasba: Alexandre Desplat
Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Grégory Gadebois, Hervé
Pierre, Wladimir Yordanoff, Didier Sandre, Melvil Poupaud, Eric Ruf, Mathieu Amalric,
Laurent Stocker, Vincent Perez
Festivali, nagrade: Benetke 2018 (velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI), Liffe 2019
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zgodba
Leta 1895 so proti mlademu obetavnemu francoskemu generalštabnemu častniku
Alfredu Dreyfusu vložili obtožnico, ker naj bi Nemčiji izdajal vojaške skrivnosti, in sodišče
je odločilo, da je kriv. Obsojen je bil na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku. Med pričami
njegovega ponižanja je polkovnik Georges Picquart, ki je napredoval v vodjo vojaške
protiobveščevalne enote, ki je dokazala Dreyfusovo krivdo. Ko pa Picquart odkrije, da se
skrivnosti še vedno predajajo Nemcem, ga vleče v nevaren labirint korupcij in prevar, ki
ogrožajo ne le njegovo čast, temveč tudi njegovo življenje.
Izjava avtorja
»Ko sem bil še zelo mlad, sem videl ameriški film Življenje Emila Zolaja. Pretresel me je
prizor, v katerem častnika Dreyfusa javno ponižajo. Že takrat sem si rekel, da bom o tej
strašni zgodbi nekega dne morda posnel film. /…/ V tem škandalu svetovnih razsežnosti,
verjetno največjem poznega 19. stoletja, se prepletajo sodne napake, kršitve pravic in
antisemitizem. V dvanajstih letih, kolikor je trajala, je Dreyfusova afera razklala Francijo
in pretresla ves svet. Še vedno velja za simbol krivice, ki jo je v imenu nacionalnega
interesa sposobna zagrešiti politična oblast. /…/ Lahko bi rekel, da gre za triler. Gledalec
vodi preiskavo skupaj s Picquartom, kar nam je omogočilo, da smo film posneli na
subjektiven način. Vsi glavni dogodki so pristni. Celo veliko dialogov je resničnih, saj jih
je mogoče najti v sodnih zapisnikih. /…/ Iz velikih zgodb pogosto nastanejo veliki filmi in
Dreyfusova afera je izjemna zgodba. Zgodba o človeku, obtoženem po krivem, je vedno
zanimiva, ta afera pa je tudi zelo aktualna glede na ponovni razmah antisemitizma, ki
smo mu priča v zadnjem času.«
Roman Polanski, režiser in soscenarist
95
21. mednarodni festival sodobnih umetniških praks
12.-19. november 2020
Festival Pixxelpoint bo letos že 21. leto zapored potekal v Novi Gorici med 12. in 19. novembrom
2020 in se bo tokrat osredotočil na predstavitev slovenskih festivalov, ki se ukvarjajo s
prezentacijo sodobnih umetniških praks, delujočih na presečišču umetnosti, znanosti in
tehnologije. Letošnja festivalska edicija nosi naslov Žarišča, žarišča intermedijske umetnosti
na Slovenskem, ki kljub družbenim spremembam, stanju duha v družbi in virusom, žarijo na
našem intermedijskem zemljevidu, delujejo, ustvarjajo, opozarjajo, problematizirajo …
V okviru razvejanega festivalskega programa bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji sedme
umetnosti, saj je njim namenjen film o življenju Marie Curie (Rosamund Pike) in njenih
prelomnih znanstvenih dosežkih.
96
Navdihujoča drama o ženski, ki jo je želja po znanju in razumevanju
kemijskih elementov pripeljala do Nobelove nagrade v času, ko je
bila znanost rezervirana predvsem za moške. Biografiji se obetajo
številne filmske nagrade.
18. november 2020 ob 17.30 in 20.15
RADIOAKTIVNA
(Radioactive, Velika Britanija, Madžarska, 2019, 110 min.)
Režija: Marjane Satrapi
Scenarij: Lauren Redniss, Jack Thorne
Glasba: Evgueni Galperine, Sacha Galperine
Igrajo: Anya Taylor-Joy, Rosamund Pike, Aneurin Barnard, Jonathan Aris, Sam Riley, Simon
Russell Beale
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution
21. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Zgodba
Film prinaša resnično zgodbo o znanstvenici Marie Sklodowske Curie, ki se je rodila leta
12.-19. november 2020 1867 v Varšavi, študirala pa je v Franciji kjer je tudi spoznala svojega moža. Pierre in Marie
Curie sta skupaj odkrila radij in močno pretresla takratne znansvene kroge. Oba skupaj sta
leta 1903 prejela Nobelovo nagrado za odkritje radioaktivnosti, kmalu po tem pa je Pierre
umrl. Po njegovi smrti se je Marie še bolj poglobila v delo in osvojila drugo Nobelovo nagrado
za svoja odkritja, ki so spremenila svet.
97
21. november 2020 ob 17.30 in 20.15
(Fatima, ZDA, Portugalska, 2020, 113 min.)
Fatima je drama o moči vere, ki jo
navdihuje resnična zgodba. Leta
1917 so ljudje iskali upanje in
dobili čudež.
Režija: Marco Pontecorvo
Scenarij: Valerio D'Annunzio, Barbara Nicolosi, Marco Pontecorvo
Glasba: Paolo Buonvino
Igrajo: Harvey Keitel, Goran Visnjic, Sônia Braga, Joaquim de Almeida, Stephanie Gil,
Lúcia Moniz, Joana Ribeiro
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution
Zgodba
Fatima je zgodba o desetletni pastirici Luciji in njenih dveh mlajših bratrancih
Jacinti in Francku iz Fatime na Portugalskem, ki poročajo o prikazovanju
Device Marije. Prerokbe in sporočila so bila namenjena krepitvi glavnih vrednot
krščanskega življenja: vere, ljubezni in usmiljenja. Navdihujejo vernike, vendar
jezijo vlado in Cerkev, ki skuša otroke prisiliti, da umaknejo svojo zgodbo. Ko se o
prikazovanju širijo novice, na kraj pride več tisoč verskih romarjev v upanju, da bodo
priča čudežu. Kar bodo tam doživeli, jim bo za vedno spremenilo življenje.
98
21. december
2020
21. decembra 2020 se Slovenija na pa so ta uvod prevzele reklame, zato
pobudo Slovenskega filmskega centra običajen gledalec skoraj nima dostopa
že sedmič, Kulturni dom Nova Gorica pa do domače in tuje kratke produkcije.
petič zapored pridružuje mednarodnemu Življenje kratkih filmov je tako omejeno
dogodku, ko bodo filmski ustvarjalci in s festivalskim potovanjem.
prikazovalci izpostavili pomen kratkih
filmov. Noč kratkih filmov postavlja Dogodek se je udomačil v že več kot
kratko formo v ospredje in jo predstavlja petdesetih državah po celem svetu.
kot samostojno stvaritev. Ljubitelji in tisti, ki kratki film šele
odkrivate, boste našli vse od klasikov
Zimski solsticij je dan, ko noč doseže prek študentskih filmov do animiranih
svojo rekordno dolžino, zato so ga filmov tako za otroke kot tudi za odrasle.
mednarodne filmske institucije izbrale
za dan praznovanja kratkega filma, Brezplačne vstopnice za posamezni
kajti to je pravi trenutek za maraton sklop projekcij lahko dvignete pri
različnih filmskih žanrov. Zaradi svoje blagajni Kulturnega doma Nova Gorica
dolžine namreč kratki filmi mnogokrat od 10. do 13. ure in od 14. do 16. ure ter
nastopajo zgolj kot uvod v celovečerne uro pred dogodkom.
filme, v komercialnih kinematografih
99
CIKEL SLOVENSKEGA FILMA
CIKEL SLOVENSKEGA FILMA
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15
9. 1. 2021 23. 1. 2021 6. 2. 2021
HČI CAMORRE OROSLAN DNEVNIK DIANE
Siniša Gačič Matjaž Ivanišin BUDISAVLJEVIĆ
(Slovenija, Italija, 2019) (Slovenija, 2019)
Dama Budisavljević (Hrvaška,
Slovenija, Srbija, 2019)
20. 2. 2021
SLOVENEC PO POSLEDNJI DAN RUDOLFA
IZBIRI NIETZSCHEJA
Aleš Verbič (Slovenija, 2019) Blaž Kutin (Slovenija, 2018, kratki film)
Za tokratni izbor del iz domače avdiovizualne distribuciji. Še več, pohvalimo se celo lahko,
produkcije bi lahko rekli, da nam razkrije da nam je uspelo pridobiti delo, ki se v
vso produkcijsko raznovrstnost domačega kinodvoranskem okolju znajde resnično le
kinematografskega okolja. No, ne dobesedno izjemoma. To je dokumentarni film Aleša
vso. A le redkokdaj se zgodi, da je prav vsako Verbiča z naslovom Slovenec po izbiri, ki je bil
izmed izbranih del realizirano znotraj drugačne produkcijsko zasnovan po klasični televizijski
produkcijske forme. In ne da bi si tega zares želeli formi za »celovečerne« dokumentarce (skoraj
oziroma ne da bi nam želja po takem končnem brez izjem imajo ti dolžino 50 minut). Na premieri
rezultatu predstavljala vodilo pri izboru, se v Portorožu je bil film deležen precejšnjega
nam je nazadnje posrečilo prav to: predstaviti zanimanja, tako kot pred njim že tudi razstava
bogato raznolikost in raznovrstnost domače Afrika in Slovenija: preplet ljudi in predmetov
avdiovizualne produkcije. (pripravili so jo v Slovenskem etnografskem
muzeju, ob kateri se je Verbiču tudi porodila ideja
Domnevam, da je vsaj nekaterim že raba za film). Avtorja gre v prvi vrsti pohvaliti zaradi
pomensko širšega izraza »avdiovizualna« na njegovega izjemnega občutka za družbeno
mestu običajno rabljene »kinematografske« aktualnost, saj se zdi, da je sodobna slovenska
produkcije namignila, da izbor prinaša tudi dela, družba v zadnjih nekaj letih, ko smo bili priča
ki niso namenjena klasični kinematografski večjemu navalu beguncev po t. i. balkanski poti,
100
The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.
Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search