Marlenka Stupica

Priložene reprodukcije ▼

Hans Christian Andersen: Palčica, ilustracija, 1976
Jacob in Wilhelm Grimm: Zvezdni tolarji, ilustracija, 2000

Hans Christian Andersen: Grdi raček, ilustracija, 1993
Jacob in Wilhelm Grimm: Sneguljčica, ilustracija, 1966

Jacob in Wilhelm Grimm: Trnjulčica, ilustracija, 1973
Marlenka Stupica: Čudežno drevo, ilustracija, 1974
Jacob in Wilhelm Grimm: Rdeča kapica, ilustracija, 1970

Kazali:
Leopold Suhodolčan: Krojaček Hlaček, ilustracija, 1970
Jacob in Wilhelm Grimm: Zvezdni tolarji, ilustracija, 2000

Priložene reprodukcije so izbrane iz knjig, ki jih je izdala Mladinska knjiga.

Marlenka
Stupica

foto: Tone Stojko

‘Ilustrirana knjiga ni le skupek slik in teksta, ampak jo
moraš oblikovati tako, da učinkuje kot celota. Potem ko
prebereš tekst, je na vrsti dolgotrajno skiciranje in
iskanje pravih likovnih možnosti. Poleg tega potrebujem
mnogo podatkov - iz prirodopisa, zgodovine, etnografije
in podobno. Nazadnje začnem slikati. To je pri mojem
načinu dela in tehniki zelo dolgotrajno. In ko oddam, še
ni konec. Pride še sodelovanje z likovnim in s tehničnim
urednikom ter s tiskarno.’

‘Pokrajina, drevesa, kamen, voda in spreminjajoče se nebo
mi pomenijo neizčrpen vir inspiracije pri delu. V njem se
izgubljam in sanjarim, jo ?prepesnim'. Prikažem slutnjo, da
se tu in tam za nekim kamnom ali rastlino nekaj skriva, pa
ne veš, kaj. Narava ti ne bo zamerila, če jo prekrojiš v
dimenzije sanj. Je tudi širno polje za brezštevilne kom-
pozicijske igre in ideje.’

Marlenka Stupica





Marlenka Stupica

Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon, 1974

Breda Ilich Klančnik

(Avto)portret Marlenke Stupica

V zapisih in ocenah, ki že desetletja spremljajo ustvarjalnost letošnje
Prešernove nagrajenke Marlenke Stupica, po številu izstopajo intervjuji.
Odgovori, zapisani in izgovorjeni, nam jasno izrišejo ustvarjalni profil
slikarke in ilustratorke, ki, kot sama pravi, ni nikoli razmišljala o tem, kako
bi se s svojim slikanjem približala otroku, temveč je želela le podaljšati nje-
govo igro in pri tem ohraniti otroka v sebi. Jasno artikulirani avtobiografski
drobci so tako slikovito in avtentično vezivo kratkega priložnostnega zapisa
ob tokratni pregledni razstavi v Prešernovem mestu.

"Kar pomnim," se spominja slikarka, "sem bila obsedena s tem delom. Moje prve
‘ilustracije’ segajo v najzgodnejše otroštvo. Nekoliko sem se razlikovala od
večine drugih otrok, ki so se igrali, v igri sproščali svojo fantazijo in imeli
radi lepo vreme. Zame je v glavnem obstajala samo ena igra - svojo fantazijo
sem izražala likovno. Rada sem imela deževno vreme, ko sem si v miru izmišljala
pravljice in jih risala. Porisala sem vsak kos papirja in obvezno vsako rosno
šipo. Vsak dan sem risala po več ur, brez tega nisem mogla zdržati. Moram
reči, da so imeli mir pred mano, le da so me založili z dovolj papirja in mi dali
svinčnik. Pozneje, v šoli, pri tem početju pogosto nisem bila več sama, okrog
mene so se drenjali drugi otroci in opazovali kaj delam na papirju. Moje delo
je zraslo z mano in se nadaljuje in razvija vse do danes. Vendar je ta ‘igra‘
zahtevnejša, povezana s študijem in precejšnjim garanjem, vsaj zame."

Otroška želja, da bi nekoč postala zdravnica, je bila kratkega daha, preplavili
in udušili sta jo dve veliki hrepenenji, tako veliki, da jo je kot radi rečemo,
bolela duša. "Prvo je bila želja, da bi v nedogled prelistavala knjige s slikami,
kar pa takrat ni bilo tako lahko dosegljivo kot danes, zato je bilo hrepenen-
je toliko večje. Drugo je bila želja po risanju in slikanju … Zdelo se mi je, da
brez tega ne bi mogla živeti. Začela sem vsak dan zjutraj in se nisem naveličala
do večera. Še preden sem zaspala, sem si izmišljala naprej in v temi risala s
prstom po zraku."

Knjiga in narisana podoba sta se tudi pozneje srečno družili in družili se
bosta - do konca dni, kot bi rok trajanja predpisal pravljičar.

Risarska obsesija ni popustila niti v času odraščanja, poglobila se je le želja
po širjenju obzorja in končno je dozorela odločitev za resen študij slikarstva
na likovni akademiji. Neštete izmišljene figure in junake so zdaj zamenjale
študije resnične pokrajine, predmetov in predvsem portretne naloge. Potem se
je srečala z resnimi ilustratorskimi izzivi, vživljanjem v besedila velikih
pravljičarjev, ki so ji bili domači že od ranega otroštva, ter jim dodajala
likovno spremljavo "po naročilu". Pri tem si je vse bolj širila prostor svoje
ustvarjalne domišljije in svobode ter zavračala pomisleke in predsodke, da so
ilustratorji primorani svojo kreativnost podrejati in prilagajati drugemu
izraznemu mediju. Takole se je v vlogi ilustratorja predstavila pred dobrimi
štirimi desetletji, ko je leta 1972 prejela nagrado Prešernovega sklada:
"Večkrat premišljujem o srednjeveških, renesančnih ali današnjih slikarjih, ki
so upodabljali prizore iz biblije ali mitologije za zunanji povod svojih del.

Jacob in Wilhelm Grimm: Tudi če v te zgodbe niso vedno direktno verjeli, so našli v njih možnost, da
Sneguljčica, 1966 samostojno izrazijo svoj umetniški nazor. Mislim, da se ilustrator, ki ne želi
zgolj adaptirati, znajde pred istimi večnimi ustvarjalnimi problemi kot vsak
drug oblikovalec. Kaj mu pomeni pri tem tekst? Predvsem mu je to povod,
impulz, ki mu sporoči ustvarjalno domišljijo. Kot ilustratorka tekstov za
otroke se srečujem s specifično literaturo. To so pravljični motivi, ki me vzne-
mirjajo - in če vsebujejo še svojo posebno ‘optično fantazijo’, mi vzbujajo nevz-
držno željo, da bi prikazala, kako jih doživljam. Znašla sem se tako v svetu
pravljic, ki so pesniška podoba realnosti in v njem odkrila svoj ustvarjalni
navdih in svobodo."

Za eno samo podobo, ki ob pravljičnem tekstu napolni stran v knjigi, je potreb-
nih neskončno veliko potez, izrisanih s svinčnikom, od grobih kompozicijskih
zasnov do nadrobnih barvnih študij s tankim čopičem. Še posebej zgodnje
podobe - v misli se mi prikrade Sneguljčica - so stkane kot bogate stenske pre-
proge v visokem srednjem veku. Potrpežljivo žensko delo in izobilje časa,
pomislim. Pa vendar so te ilustracije nastale v hrupu in naglici druge
polovice dvajsetega stoletja. Na srečo so v našem okolju in času še možni
umiki v naravo, ki ima svoje majhne oaze tudi sredi prestolnice. Na primer,
Marlenkin vrt, ki je stisnjen v senco trnovskih blokov, v katerem rase nekaj
jablan častitljive starosti, kjer na grmičje sedajo ptice in kjer dehtijo vrtnice.
Pravi hortus conclusus. Potem so tukaj tihe in samotne noči, ko je mir podoben

tistemu sredi debelih samostanskih zidov. V soju električne svetilke se izriše
nad papirje sklonjena silhueta slikarke, ki potrpežljivo spaja bujno domišljijo
s premišljenimi in do potankosti naštudiranimi detajli iz narave. Kar sama po
sebi se vsiljuje primerjava s srednjeveškimi iluminatorji, ki so, ne da bi jih pre-
ganjal čas, nekoč zdavnaj krasili kaligrafsko izpisane tekste. Kdo le si še
danes vzame čas, da "portretira" hroščka v kozarcu in ga po neprostovoljnem
poziranju vrne med travne bilke. Ali pa natrga cvetove divjega kostanja ob
krakovskem nabrežju in potrpežljivo, dobesedno pod drobnogledom preuči vse
cvetne lističe in prašnike. Ko je delo natančnega botanika in zoologa opravl-
jeno, ko so izdelane številne podrobne skice in risbe, je na vrsti likovni proces
abstrahiranja, ki pripelje do nadnaravnih, magičnih pokrajin, v katerih je
umetnica v življenje priklicala drobno deklico, Palčico po imenu, ter jo spravi-
la v svoj prepoznavni likovni okvir z nezamenljivim pečatom.

Tudi spremljavi Andersenovega besedila je vdahnila samostojno, neodvisno
likovno življenje. Dobrosrčna deklica v Grimmovih Zvezdnih tolarjih ima dru-
gačno pot, ki se vije v neprekinjenem pripovednem toku po prepoznavni gorenj-
ski pokrajini. Sledimo ji od mrzlega jutra, ki se razteza v megličasto daljo, do
rožnate večerne zarje, ki proseva skozi drevesa v gozdu in končno do nočnega
prizora, ko se deklici v novi srajčki v naročje vsujejo svetli srebrni tolarji in
ostane bogata vse svoje žive dni.

Nekaj prizorov za Andersenovega Grdega račka je ilustratorka našla ob blej-
skem jezeru, figure pa je oblekla v kostume iz časov, ko je veliki danski
pravljičar zapisal to zgodbo.

Takole je ustvarjalka sežeto popisala zamudno nastajanje svojega dela:
"Ilustrirana knjiga ni le skupek slik in teksta, ampak jo moraš oblikovati tako,
da učinkuje kot celota. Potem ko prebereš tekst, je na vrsti dolgotrajno ski-
ciranje in iskanje pravih likovnih možnosti. Poleg tega potrebujem mnogo
podatkov - iz prirodopisa, zgodovine, etnografije in podobno. Nazadnje
začnem slikati. To je pri mojem načinu dela in tehniki zelo dolgotrajno. In ko
oddam, še ni konec. Pride še sodelovanje z likovnim in s tehničnim urednikom
ter s tiskarno."

Podoben proces se z vsakim novim delom začne znova, z vsako pravljico
vstopamo v nov, dotlej neznani svet. V tem širnem svetu je zraslo čudežno
Drevo pravljic, ki je rodilo v izobilju. O razpoloženju v tem svetu pa za konec še
ta umetničina misel: "Pokrajina, drevesa, kamen, voda in spreminjajoče se nebo
mi pomenijo neizčrpen vir inspiracije pri delu. V njem se izgubljam in sanjarim,
jo ‘prepesnim’. Prikažem slutnjo, da se tu in tam za nekim kamnom ali rastlino
nekaj skriva, pa ne veš, kaj. Narava ti ne bo zamerila, če jo prekrojiš v dimen-
zije sanj. Je tudi širno polje za brezštevilne kompozicijske igre in ideje."

Oton Župančič:
Mehurčki, 1952

Leopold Suhodolčan: Krojaček hlaček, 1970



Jacob in Wilhelm Grimm: Sneguljčica, 1956



Milček Komelj

Čudežni cvetovi z ilustratorskega
drevesa Marlenke Stupica

Slavnostni govor v čast Prešernovi nagrajenki Marlenki Stupica ob
"Konzorcijevem prešernem dnevu" v prostorih Mladinske knjige 8. II. 2013.

Marlenka Stupica je pojem za slovensko otroško in mladinsko ilustracijo
ter sinonim za najvišjo, svetovno umetniško kvaliteto našega knjižnega
slikarstva. Uspešna in pomembna bi bila tudi kot nespecializirana slikarka,
če pomislimo na njena zgodnja neilustratorska dela, vendar se je umetnica
iz ljubezni do človeškega otroštva docela predala tej očarljivi in nadvse
pomembni likovni zvrsti, ki je, še zlasti s strani samih umetnikov, prepogosto
nerazumljena oziroma omalovaževana, češ da je preveč ilustrativna oziroma
le poustvarjalna. Zato vidim njeno Prešernovo nagrado za življenjsko
delo, še posebej, ker ne gre za izrecno nagrado za ilustracijo, kakršnih je
bila umetnica obilno deležna doma in po svetu, tudi kot veliko priznanje
statusu naše knjižne ilustracije in pomemben korak k njenemu pravičnejšemu
razumevanju. Seveda pa si zasluži ilustracija tak status samo po zaslugi
velikih ustvarjalcev, kakršna je Marlenka Stupica.

Njen ustvarjalni opus je očarljiv s svojo živo ustvarjalno prepričljivostjo
in tehten po raznovrstnosti in obsegu ter je v svoji osnovi avtentična
podoba njenega duhovnega sveta, ki se ji je v življenju izoblikoval iz stika
s slikarstvom različnih dob in s prav tako literaturo, z bogastvom kul-
turnega izročila ter seveda z lepoto narave, njenih prostranstev,
podeželja, kotičkov z rožami in vsakršno podrastjo pa tudi daljnih in
bližnjih mest, med katerimi ne manjka Ljubljana. Temelj za vse to pa je zajet
v skrivnosti njene izjemne dojemljivosti za otroštvo, ki ga je umetnica
materinsko negovala in ohranila v sebi vse do danes in kakršno ostaja živo
skozi različne čase zlasti v domovini pravljic. Njen izraziti smisel za
pravljičnost vključuje tako dojemljivost za življenjsko realnost kot za
sanje in domišljijo, za človeško bolečino in razigranost, predvsem pa za
skrivnosti, kar vse zna ustvarjalno izraziti z risbo in barvo. Umetnica je
skrajno prefinjena mojstrica obojega. V njej tiči otroški pogled, ki v živ-
ljenju minuciozno razbere vsako nadrobnost, a ostaja pri tem dojemljiv za
bistveno, za vse tisto nevidno, kar se skriva za zunanjim.

Prav ta dojemljivost, tako čustvena kot intelektualna, daje vsem njenim
podobam ne le vselej premišljeno kompozicijo in pravi barvni naglas, marveč
jim vdihuje tudi osnovni vsebinski ton in izrazito občutje. To občutenje
zmore poudariti prazničnost življenja tudi v skopi realnosti ter ohraniti
in poplemenititi otroštvo tudi najbolj preprostega ali najbolj aris-
tokratskega človeka, takega, kot so znameniti liki iz starih in sodobnih
pravljic, ki so v ilustracijah Marlenke Stupica gotovo tudi podoba nje
same oziroma njenih izsanjanih strahov ali želja. Saj bi drugače gotovo ne
zmogla oživiti najbolj znanih in tudi na novo napisanih pravljic ali zgodb,
ki žive v nas od otroštva kot nekakšni arhetipi človeškega izročila, tako
prepričljivo, avtentično in izvirno, ker jih je vselej docela prilagodila svo-
jemu osebnemu pojmovanju, svojim lastnim otroškim sanjam in izkušnjam.

Taki pravljični liki so med drugimi njena Sneguljčica, Trnuljčica ali Rdeča
kapica, pa tudi Pika Nogavička ali Deklica Delfina in nagajivi Ostržek ter
na novo oživljene postavice iz ljudskih in otroških pesmi. Otrok v njih je
vselej krhek, vzet iz svojega pravljičnega časa, in je hkrati današnji,
brezskrbno srečen, iščoč ali tudi za hipec izgubljen. Skozi slikarkina
pravljična prizorišča se razlegajo kavalkade njenih kraljevskih sprevodov
iz neizmerne zgodovinske daljave v živo sedanjost in izsanjano prihodnost,
na teh skrivnostnih, s cvetlicami ozaljšanih poteh pa sledijo njeni umet-
niški otroci sanjam o lepoti, varnosti in ljubezni, kakršno je njena in
Andersenova Palčica našla med cvetličnimi angelci v južnem kraljestvu
večne svetlobe.

Prav tako kot človeške figure je v njeni umetnosti enako živo doživeto tudi
kulturno izročilo z ambienti, interieri in tihožitji, presijano z vselej pristnim
umetničinim občutenjem, saj nikakor ni samo historična rekonstrukcija
starih časov, kraljevskih gradov in kmečkih izb, pa četudi so njena pri-
zorišča lahko kot očarljive tapiserije iz srednjega veka, na katerih se lahko
gozdni divjadi pridruži legendarni samorog, sam gozd pa je hkrati labirint,
v katerem se izgublja in se iz njega rešuje nebogljen posameznik, ki ga umet-
nici največkrat uteleša radoživo krhka punčka. Njene podobe so polne
razkošja, ritmične razigranosti, muzikalnosti, vedrine in miline, predvsem pa
lahkotne prvinskosti in pravljično naivne otroške neposrednosti, zato so
blaženo odrešujoča paša ne le za otroške oči, marveč nič manj za sleherno
dojemljivo človeško dušo. Njeni junaki niso nikoli okrutni, saj celo neusmil-
jeni pastirji negibno čakajo na usmiljenega pastirčka, da iz njihovih rok reši
ubogo žival, ali pa so morebitne okrutnosti kar izpuščene; njene figure so
vselej otroško ljubke, a vendar človeške in lahko tudi izgubljene, a polne
zaupanja, pa spet energične in tudi v krhkosti močne, kot je odrezava Pika
Nogavička, iščoče, razigrane in nepremišljene, kakršen je njen Ostržek, vse-
lej pa so ljubeznivo otroško majhne, tudi ko ne gre za Palčico, potopljene v
rastočo lepoto cvetočih rož, in prav take, vse otroške, ostajajo ves čas od
umetničinih prvih, še predvojnih in medvojnih del v različnih časopisih in
koledarjih vse do danes.

Najsi umetnica črpa iz take ali drugačne literature, najsi zavestno izhaja
iz srednjeveških miniatur ali se opira na ljudsko umetnost, ob Valjavčevem
Pastirju na podolžne formate in druge značilnosti panjskih končnic, v
spominih Kristine Brenkove in drugje tudi na drugo etnološko dediščino,
nekje v Grimmovih Zvezdnih tolarjih celo na Karingerjevo podobo
Triglava iz Bohinja, je vselej, ob vsej ponotranjeni prežetosti s starodavno
kulturo najrazličnejših slojev ter narodov, tako kubično italsko kot
andersenovsko bidermajersko, vselej izrazito primarna, neposredna ter
skrajno rafinirana in hkrati preprosta, osredotočena na bistvo svojega
gozda tudi sredi natanko izslikanih dreves. Vse v njenih nenehno začu-
denih, k čudenju usmerjajočih očeh je na njenih slikah uprizorjeno kot
nenehen čudež. Na vseh njenih vejah žgolijo ptice, tudi če se jih morda ne
vidi, in tudi v andersenovski otožnosti je lepota usmiljenja vselej usmerjena
v odrešitev, v polet ptic, ki nas odnašajo na varno v svetišče pravljic in
neizmerne poetične tišine. Ta se razlega v izsanjani zračnosti njenih podob
tudi tedaj, ko v njih likovno dominirata barvna zvočnost in linijski ritem,
kajti prizori na njenih slikah se dogajajo kot v najlepšem snu; vse je hkrati
plemenito in docela ljudsko, kot bi umetnica z močjo otroške duše in
naivnostjo neposrednega pogleda, ki sega v bistvo, naravnost v človeško
srce, lahko povezovala tudi sicer nezdružljivo.

Vse v njeni umetnosti je zaradi takega neposrednega pogleda prežeto s
čisto poezijo, in ker je umetnica tako pristno poetična narava, ni čudno, da
je že v mladosti tako posrečeno likovno oživila tudi Župančičevega
Cicibana, umitega v pražnji belini belokranjske ljudske noše. Naj si ob tem
dovolim utrniti spomin iz lastnega otroštva: Še se živo vidim na očetovem
kolenu, slišim verze Diči diči diča, urno na konjiča ter gledam knjigo Mehurčki
s prelestnimi ilustracijami Marlenke Stupica. Ob isti knjigi sem hodil spat
zaradi pisma njenega zamorskega kralja in za maškarado sem se napravil v
Turka s fesom in mavričnim pasom prav z njene ilustracije. Te in vse druge
ilustracije Marlenke Stupica so kot nemi zvok pesmi ali melodije, ki človeka
prebuja v duhovno življenje, mu ostaja popotnica za življenje in se vanj za
vselej vtisne kot utešen spomin na otroštvo. Seveda vsakogar generacijsko
spremljajo pri odraščanju od slikanic do mladinskih knjig drugi ilustra-
torji, tako kot so naše predhodnike Vavpotič, Birolla, Smrekar ali
Gaspari, a s številnimi ponatisi svojih ilustriranih knjig ostaja Marlenka
Stupica sopotnica cele vrste naših otroških in mladostnih generacij, s
prevodi besedil v knjižnih izdajah z njenimi ilustracijami pa so se njene
podobe približale tudi otroškim dušam na tujem, medtem ko je sama za nas
intimno ponašila pravljice različnih dežel, ki so tudi ali celo predvsem z
njenimi slikami postale del naše splošne kulturne zavesti.

V zakladnici slovenske, in ne le slovenske knjižne ilustracije ima delo
Marlenke Stupica zagotovo trajno vrednost. Ob pomembnih sopotnicah in
sopotnikih, prav tako povezanih z založbo Mladinska knjiga, je Marlenka
Stupica njena prva dama in celo utemeljiteljica ilustratorske družinske
tradicije, kar po svoje potrjuje neminljivo moč njenega talenta, ki se je na
novo prerodil in v skrajni občutljivosti pravljično razbolel v nepozabnem
delu njene hčerke Marije Lucije Stupica.

Matija Valjavec: Ustvarjalna moč Marlenke Stupica je najbolj nedvoumno razvidna v njeni
Pastir, 1958 izjemno poetični umetniški izraznosti, zaradi katere so njene podobe tudi
samozadostne umetnine, saj njihova resnična, najbolj bistvena vsebina ne
glede na dosledno zvestobo besedilom sije iz umetničine lastne
občutljivosti, iz njene lirične občutenosti, in ne iz prozaičnosti samega
pripovedovanja, izhajajočega iz vsakokratne zgodbe. Zato ostaja umetnica
tudi ob vsej svoji pripovednosti v bistvu tudi sama izrazita liričarka in je
tudi sama kot čudežno drevo, ki nam ga je predstavila v svoji edini slikanici,
ki si jo je zamislila tudi z lastnim besedilom, saj so njene umetnine čudežni

cvetovi čudežnega drevesa, ki oznanjajo ustvarjalno skrivnost že sami po
sebi, brez besed, s svojo eksistenco. Z drevesom in dvanajsterimi
koledarsko zaokroženimi ptičjimi gnezdi pa je povezana tudi njena
antologijska knjiga z naslovom Drevo pravljic.
Umetnici iz srca čestitam za več kot zasluženo priznanje in prav tako
Mladinski knjigi in njenim dosedanjim urednikom, ki si lahko štejejo plodno
sodelovanje s tako izjemno ustvarjalko v posebno čast, slikarki pa naj se
zahvalim za njen dragoceni opus, ki bo s svojo vedrino ter zaupanjem v lep-
oto zagotovo opogumljal in očaroval tudi še številne majhne in velike
otroke prihodnosti, na katere čakajo njene slikanice in druge knjige kot
najlepše darilo, ki jim ga lahko dá iz njenih čudežnih rok umetnost.

Matija Valjavec:
Pastir, 1958

Hans Christian Andersen: Grdi raček, 1993



Breda Ilich Klančnik

Biografija

Marlenka Stupica (roj. Marija Helena Muck) se je rodila 17. decembra
1927 v Mariboru. Družina se je že v njenem otroštvu preselila v Ljubljano,
kjer živi in ustvarja še danes. Že kot gimnazijko jo je Agit-prop med počit-
nicami poslal kot vodnika in risarko v otroško kolonijo v Portorožu. Po
maturi se je leta 1946 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v
Ljubljani - smer slikarstvo (prof. France Mihelič, Gojmir Anton Kos), kjer
je leta 1950 diplomirala. Leta 1948 se je poročila s slikarjem Gabrijelom
Stupico (1913-1990). V zakonu se jima je rodila hči Marija Lucija Stupica
(1950-2002), prav tako uspešna ilustratorka. Študijsko se je izpopolnjevala
na potovanjih po Italiji, Franciji, Angliji, Holandiji, Nemčiji, Češkoslo-
vaški, Grčiji in Avstriji. Od leta 1948 ustvarja kot svobodna umetnica.

Že zgodaj se je docela posvetila ilustraciji za otroke in mladino.
Ilustrirala je več kot sto knjig in slikanic, redno pa je prispevala tudi ilus-
tracije v periodičnih publikacijah za otroke, predvsem v Cicibanu, za
katerega je opremila številne naslovne strani. Občasno se je posvečala
tudi snovanju lutk ter gledališki kostumografiji in scenografiji (Kristina
Brenk: Čarobna paličica,1961 za Mestno gledališče ljubljansko v
Ljubljani; Hanna Januszewska: Tigrček Peter, 1969 in Kristina Brenk:
Deklica Delfina in Lisica Zvitorepka, 1975 za Lutkovno gledališče
Ljubljana). Od leta 1952 je stalna ilustratorka založbe Mladinska knjiga.

Samostojno je razstavljala: 1958-Ljubljana, Jakopičev paviljon (z Jožetom
Ciuho); 1959-Kranj, Gorenjski muzej (prenos razstave iz Ljubljane); 1970-
Radovljica, Dvorana radovljiške graščine; 1986-Ljubljana, Galerija
ZDSLU; Maribor, Mariborska knjižnica (prenos razstave iz Ljubljane);
1989-Ljubljana, Galerija Ars; 1994-Ljubljana, Cankarjev dom-preddverje;
1996-Radovljica, Galerija Šivčeva hiša; 1997-Sežana, Kosovelova knjižnica;
2000-Ljubljana, Galerija Sončnica; 2005-Ljubljana, Galerija Sončnica;
2013-Ljubljana, KUD France Prešeren; Kranj, Galerija Prešernovih
nagrajencev za likovno umetnost.

Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah ilustracij doma in na
tujem, med njimi: mednarodni bienale ilustracij BIB v Bratislavi (1967,
1969, 1971, 1973, 1975, 1977, 1993, 1995, 1997, 2001, 2005); mednarodni sejem
knjig in razstava ilustracij za otroke in mladino v Bologni (od leta 1967
naprej vsako leto z izjemo leta 1976 in 1978); razstava ilustracij z mednaro-
dno udeležbo Zlatno pero Beograda v Beogradu (večkrat); Razstava
najlepših knjig v Leipzigu, 1971, 1982; Slovenski bienale ilustracije, Podoba
knjige … knjiga podob v Ljubljani (1993, 1995, 1997, 1999-prenos v Slovenj
Gradec, 2004/2005); Slovenska likovna umetnost 1945-1978, Ljubljana,
1979/1980.

James Matthew Barrie:
Peter Pan, 1982



Marlenka Stupica je za svoje ilustratorsko delo prejela številne domače
in mednarodne nagrade ter priznanja:

LEVSTIKOVA NAGRADA, Ljubljana: 1950 (za ilustracije v knjigi Iga
Grudna Na Krasu); 1952 (za ilustracije v knjigi Otona Župančiča
Mehurčki) ; 1954 (za ilustracije v knjigi J. & W. Grimma Trnjulčica); 1958
(za ilustracije v knjigi Matije Valjavca Pastir) ; 1960 (za ilustracije v knji-
gi Carla Collodija Ostržek); 1970 (za ilustracije v knjigah Leopolda
Suhodolčana Krojaček Hlaček in Kristine Brenk Babica v Cirkusu ter v
zgibanki Številke);

NAGRADA NATEČAJA ČEBELICA, Ljubljana, 1966 (za ilustracije v
knjigi Ele Peroci Čebelice);

ZLATNO PERO BEOGRADA, Beograd: 1966 (Plaketa Zlatno pero
Beograda za izjemne uspehe na področju ilustracije), 1973 (Zlatno pero
Beograda za ilustracije v knjigi J. & W. Grimma Trnjulčica);

NAGRADA KNJIŽNEGA SEJMA V BEOGRADU, Beograd, 1966 (Prva
nagrada za knjigo J. & W. Grimma Sneguljčica),

NAGRADE BIB (BIENALE ILUSTRACIJ V BRATISLAVI), Bratislava:
1969 (Zlata plaketa za ilustracije v zgibanki Marlenke Stupica Šolar
(Kape); 1971 (Zlata plaketa za ilustracije v knjigi Leopolda Suhodolčana
Krojaček Hlaček); 1977 (Zlata plaketa za ilustracije v knjigi H. C.
Andersena Palčica);

NAGRADA NA RAZSTAVI NAJLEPŠIH KNJIG V LEIPZIGU, Leipzig:
1971 (Bronasta plaketa za ilustracije v knjigi Kristine Brenk Babica v
cirkusu) ; 1982 (Prva nagrada za ilustracije v knjigi Otona Župančiča
Ciciban, Ciciban, dober dan);

NAGRADA PREŠERNOVEGA SKLADA, Ljubljana, 1972 (za izjemne
dosežke na področju ilustracije);

NAGRADA UNICEF, Ljubljana, 1974 (za natis novoletne voščilnice
UNICEF za leto 1975);

ZLATA SLIKANICA, Ljubljana, 1975 (Plaketa Zlata slikanica za ilus-
tracije v knjigah Leopolda Suhodolčana Krojaček Hlaček, Ele Peroci
Moj dežnik je lahko balon; J. & Grimma Rdeča kapica, Sneguljčica in
Trnjulčica);

NAGRADA NA RAZSTAVI OTROŠKIH ILUSTRACIJ, JAPONSKA,
1984;

"NAJLEPŠA SLOVENSKA KNJIGA" - NAGRADA SLOVENSKEGA
KNJIŽNEGA SEJMA, Ljubljana: 1993 (za ilustracije v knjigi H. C.
Andersena Grdi raček); 2000 (za ilustracije v knjigi J. & W. Grimma
Zvezdni tolarji);

IBBY ČASTNA LISTINA, Sevilla, 1994 (za ilustracije v knjigi H. C.
Andersena Grdi raček);

NAGRADA HINKA SMREKARJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO, Ljubljana,
1995;

NOMINACIJA IBBY ZA ANDERSENOVO NAGRADO, Ljubljana,
1996;

Marlenka Stupica, LEVSTIKOVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO, Ljubljana, 1999;
iz družinskega albuma PREŠERNOVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO, Ljubljana, 2013.

Da bomo lažje dojeli številno bero nagrad in priznanj, ki jih je umetnica
kot bisere na dragoceno ogrlico nanizala v zvrhanih šestih desetletjih, si
prikličimo v spomin odlomka iz utemeljitev obeh Prešernovih nagrad: prve,
nagrade Prešernovega sklada, ki jo je prejela leta 1972, in druge, ki jo je v
letošnjem letu dobila za "življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus":
"V mladinski in še posebej v otroški ilustraciji je slikarka Marlenka
Stupica uveljavila visoko likovno kvaliteto in izjemno poznavanje otroške
psihe. S preprosto in nazorno risbo ter živahnim koloritom se je približala
poeziji otroškega sveta", so med drugim zapisali v obrazložitvi nagrade
pred dobrimi štirimi desetletji. Letošnje najvišje državno priznanje za
vrhunske dosežke na kulturnem področju pa je utemeljeno na njenem ilus-
tratorskem delu, ki ga odlikuje "ambiciozna zasnova, slikarska bravura,
bogat register občutij in trdna zgradba ob hkratni pozornosti do detaj-
lov". Znova se poglobimo v sklepni navedek utemeljitve, ki jo je poznaval-
sko zapisal mag. Črtomir Frelih. Takole pravi: "Dela Marlenke Stupica so
prestala presojo mnogih generacij in vedno znova se izkaže, da nagovarjajo
z enakim žarom in močjo kot ob času svojega nastanka. Starejši otroci ob
njih občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je
preveval tisti občutek večnosti, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo
svoje minljivosti. Nostalgija po časih, ko je na Benedikovem vrtu še živela
prijazna gospa, Benedikova mama … Na prvi pogled preprosta podoba, v
katero je avtorica uspela zgostiti svoj življenjski kredo in vse svoje
slikarsko mojstrstvo. Ta in še mnoge druge slike Marlenke Stupica z
likovnimi besedami pričajo o obstoju tiste odličnosti, ki zasluži nagrado
za življenjsko delo"

Založba Mladinska knjiga, ki ji je slikarka zvesta že petdeset let, je leta
2010 izdala antologijo pravljic in pesmi z njenimi podobami pod naslovom
DREVO PRAVLJIC. V knjigi je objavljena najpopolnejša bibliografija
knjig, ki jih je ilustrirala. O priljubljenosti njenih ilustracij, ki so se vtis-
nile v spomin številnim generacijam, zgovorna pričata že dva ponatisa
zajetne knjige. Založba je poskrbela tudi za natis reprodukcij v omejeni
nakladi. Med izbrane ilustracije je uvrstila upodobitve iz knjižnih
uspešnic: Moj dežnik je lahko balon (Ela Peroci, MK 1962), Palčice (H. C.
Andersen, MK 1976) in Grdega račka (H. C. Andersen, MK 1993).

Viri:
Dokumentacija-arhiv Moderne galerije Ljubljana.
Zdč. (Asta Znidarčič): Stupica Marlenka r. Muck, Slovenski biografski leksikon, 1971, 11. zv., p. 539.
Tatjana Pregl: Slovenska knjižna ilustracija (Ob razstavi Slovenska knjižna ilustracija, 1979/1980), MK - Mladinska knjiga, Ljubljana 1979.
Slovenska likovna umetnost 1945-1978; MK - Mladinska knjiga, Ljubljana 1979.
Marlenka Stupica: Pravljica v slikah, razstavni katalog ZDSLU (besedilo: Janez Lombergar), Ljubljana, april 1986.
Marlenka Stupica: Ilustracije, razstavni katalog Galerija Šivčeva hiša (besedilo: Maruša Avguštin) Radovljica, april 1996.
Drevo pravljic, MK - Mladinska knjiga, Ljubljana 2010.

Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost
Kranj

Vodja galerije: Marko Arnež
Organizacija razstave: Marko Arnež, Pavle Učakar
Kustosinja razstave: Breda Ilich Klančnik
Izdal: Zavod za turizem Kranj, www.tourism-kranj.si
Zanj: Natalija Polenec, direktorica

Besedili: Breda Ilich Klančnik, dr. Milček Komelj
Biografija: Breda Ilich Klančnik
Korekture: mag. Barbara Kalan
Fotografije: Tone Stojko, Mladinska knjiga
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 300 izvodov
Razstava je nastala v sodelovanju z Upravnim odborom Prešernovega sklada.
Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, december 2013

Marlenka Stupica:
Čudežno drevo,

1995































Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj

Glavni trg 18, 4000 Kranj
tel.: 04/202 57 16
www.gpn.kranj.si
gpn@kranj.si

Kranj, december 2013

Ta publikacija
je v tiskani različici izšla
v obliki mape

(na fotografijah)