Mirka Bratuše: Kipi za otroke

Mirko Bratuša

Kipi za otroke



Mirko Bratuša

Kipi za otroke

2 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

JKožipefiMuzhaovičotroke - v nas

Ko stopim med kiparska dela Mirka Bratuše, me prešine, da obstaja za nas ljudi neka
presenetljiva možnost videti in občutiti stvari tega sveta tako, da se zdi, kakor da niso
od tega sveta. V njih sta zvestoba v spoštovanju zakonov in zabava ob kršenju zakonov.
Obe osupljata razum, pénita domišljijo in pomirjata srce, ker poleg zakonitosti pred-
videvata tudi izjeme. V praksi to pomeni, da moram pri soočanju s kiparjevimi deli
za vsakim vogalom pričakovati nezaslišanost z enako upravičenostjo kot pravilnost,
ekstazo prav tako kot konstrukcijo, nadrealnost enako kot naturalizem in pravljičnost
nič manj kot trezne resnice odraslih.1

Razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev nosi naslov »Kipi za otroke«. Naslov s svo-
jo odrezavostjo v trenutku odvrne od sebe nevarnost strokovnjaškega globokoumja,
vendar s tolikšno naravnostjo, da zlahka zadrži globino in pomenljivost. Gre za kipe,
ki jih lahko razumejo, se pravi preplezajo, otipajo, raziščejo in vključijo v domišljijske
igre otroci, ko se z dušo in telesom vzpenjajo po poti spoznavanja sveta. In gre za kipe,
ki jih lahko razumemo odrasli, ko za navidezno zacementiranostjo videzov in navad
odkrivamo »drugo plat stvari«, drugačna obzorja in oblike drznosti, kar v nas budi
željo, da bi se prenovili, regenerirali tudi sami. Regenerirati se namreč pomeni ponov-
no izkusiti na lastni koži, upati si spet začeti od začetka, izgubiti ključ, ki je še včeraj
odpiral ključavnice. Pomeni povrnitev pred tisto, kar že obvladaš, pomeni angažma
proti znanemu, pričakovanemu, modnemu ali tistemu, kar je bilo izrečeno prehitro in
preveč površno.2 In to prav tam, kjer se vsak od nas nahaja. Kipi za otroke – v nas,
odraslih ljudeh: menim, da je to tudi najbolj pravilna in istočasno najbolj ambiciozna
opredelitev bistva kiparske ustvarjalnosti. Opredelitev je ustrezna, ker se jezik kiparstva
navezuje na prastaro gesto, ki si upa pogledati v zakulisje običajnosti ter brez strahu
odkrivati imaginativno logiko, logiko »pravljične dežele«. Opredelitev pa je ustrezna
še bolj z druge strani, saj poudarja, da dobivamo misleča in hrepeneča človeška bitja z
jezikom kiparstva na otroško celovit način gledanja in tipanja vredne stvari, pri katerih
sta samo navidez v ospredju dekor in ekstravaganca, dejansko pa so vse prepredene z
»eksistencialno verodostojnimi motivi«, ki smo jih v naših življenjih morda zanemarili
in jih pogrešamo.

Kako je torej z jezikom »pravljične dežele« in z jezikom »eksistencialno verodostojnih
motivov« na pričujoči razstavi in v Bratuševem kiparstvu sploh?

1 Prirejeno po: Peter Sloterdijk, Eurotaoismus. Zur Kritik der politischen Kinetik, Frankfurt am Main, Suhrkamp,
1989, 158.
2 Peter Sloterdijk, Prihajati k svetu – prihajati k jeziku, Ljubljana, Društvo Apokalipsa, 2000, 19.

na levi strani:
Kip za otroke (detajl),
višina 220 cm, bron,
2020

Jezik pravljične dežele

V znamenitem delu Orthodoxy (Pravovernost) Gilbert Chesterton piše, da je v pravljični
deželi vsa moč in krepost v besedici če. »Značilnost vilinjih izrekov je vedno ista: 'Živel
boš v palači iz zlata in safirov, če ne izrečeš besede krava'. Ali: 'S kraljično boš živel
srečno, če nikdar ne bo videla čebule'. Vsaka obljuba ima svojo prepoved. (...) Vse,
kar je neverjetnega in nezaslišanega, ti je na voljo, razen ene stvari, ki ni dovoljena«.3
Je pa predpogoj za vse drugo. Gre za nauk o pogojenem veselju, pravi Chesterton. Ta
nauk ne pomeni, da se brezobzirna usoda poigrava z nami kot mačka z mišjo, niti da
bi lahko uživali svet po mili volji, če nam tega ne bi nekaj branilo. V nauku je govor
o pogojih, ki so potrebni, da doživimo in okušamo veselje. Neurejena volja ne more
biti srečna. Sreče sploh ni zmožna. Sreča je povezana z urejeno voljo, tako kot je vid
povezan z odprtim očesom.4 Pogoj, da se moremo veseliti, je nesamoumevnost tega,
česar se veselimo, njegova pogojna dostopnost. In seveda naš trud, da to nesamou-
mevnost v sebi vzdržujemo s treningom sle po zvedavosti in čudenju navadnim in
nenavadnim stvarem, ki lahko edina zadosti zahtevanemu pogoju. V deželi anarhije,
pravi Chesterton, ne moreš pričakovati presenečenj in pustolovščin. Lahko pa jih po
mili volji pričakuješ v deželi zakonitosti in avtoritete. Enako je z lepoto. Ima svoje
predpogoje in svojo avtoriteto.

Želiš pogledati žabcu v kvakajoči goltanec, videti ribo, ki jo vase kot kakšna mesorezni-
ca srka nenasitni lijak, osmeronogega Nebukadnezarja, črvivi prostor ali vihar v glavi?
Ne moreš, če ... Bi rad pogledal k ôsam in deževnikom, ne da bi jih motil, potipal,
kako hrapav je jezikavi jezik in kako nagubani so možgani, kadar mislijo? Ne moreš, če
... Če kipar »podobe iz sanj« prej ne zaustavi v obliki, ki traja, in nevidno prej spretno
ne začara v vidno. Vse, kar ti je v skulpturah dano nepredstavljivega, neulovljivega
in lepega, je odvisno od teh dveh če-jev. Če obstaja pred teboj v snovni obliki. In če
prehajanje sanjskega in fluidnega v snov ni serijsko, ampak unikatno opravilo, ki vsem
omejitvam snovi navkljub dovoljuje, da nastanejo forme in vsebine, ki so tako presene-
tljive kot človeška videnja, tako osupljive kot bruhajoči vulkani, tako izmuzljive kot je
voda in tako fantastične kot regljajoči žabec za ordinacijo (2018/2019) ali teleskopski
babilonski dimnik z vrtečimi se vetrnicami (Kip za otroke, 2020).

Jezik pravljične dežele po eni strani poudarja uresničljivost čudežnega v snovnem sve-
tu, kar privlači otroke, po drugi strani pa poudarja trajno potrebo po sanjskem in imagi-
nativnem v vsakdanjem življenju, kar privlači odrasle, ki moramo prekvašati življenjsko
rutino in vitalizirati duha z nevsakdanjimi obzorji, saj drugače ne pridemo do svobode,
prenavljanja in napredka v naših življenjih.

Otroci od nekdaj čutijo zdravo potrebo po pravljicah in igrah. Pravljice in igre jih učijo,
da je življenje dragoceno, pa tudi vznemirljivo. Hranijo njihovo imaginacijo in doje-
manje sveta. Dokaz za to je množica »tolkienskih« vzporednih svetov in računalniških
iger, ki se dandanes kot visoka plima zaletavajo v nežna otroška spopadanja s svetom
in razmerji v njem. Toda, če so bile pravljice in igre včasih merjene na stvarni svet in
so želeli otroci pravljičnost z igro preigravati v realnem prostoru, so vzporedni svetovi

3 Gilbert Keith Chesterton, Pravovernost, Celje, Mohorjeva družba, 2001, 52.
4 Prav tam, 161.

4 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

računalniških iger merjeni na navidezni svet in prostor. Temu pa manjkajo mnoge po-
membne lastnosti stvarnega sveta, v katerem otroci živijo. Dejstvo, da so domišljijske
stvari možne in se dogajajo v virtualnem svetu, otroci brez težav razumejo. Problem pa
nastane, ker je pravljičnost v virtualnem prostoru tako zelo izgubila verjetnost uresniči-
tve v stvarnem svetu, da ji je v otroških dušah močno padel rating prepričljivosti. Izraz
tega je nevera, da bi se čudeži lahko uresničili. Da bi se velikanski žabec v čipkastih
nogavicah lahko sredi belega dne čisto zares znašel pred teboj, razprl ogromni goltanec
in s kvakajočimi glasilkami zapel »žabe svatbo so imele«; da bi te za vogalom prav za-
res presenetila kot hrib velika nasedla riba, ti pa bi ji lahko mirno otipal luske, škrge in
pike ter se celo povzpel nanjo; da bi dve drevesi prepletli kvišku poganjajoče veje in bi
lahko ti splezal na obe naenkrat; da bi te žabji kralj z mišjo v eni in kuščarjem v drugi
roki strogo premeril od zgoraj navzdol, ti pa bi s poljubom njegovih žabasto odurnih
ustnic preveril, ali ni pred teboj morda začarani kraljevič ali celo začarana kraljična
... Ravno na tej delikatni točki »pravljične nevere« pa čakajo otroke Bratuševi kipi za
otroke. Nič virtualni, ampak realni, pravljični, a istočasno stvarni, fantastični v svoji
obstojnosti in prezenci. Z oblikami, ki zaposlijo opazovanje sveta in domišljijo,5 z mate-
riali in teksturami, ki so poslastica za čute,6 in z razsežnostjo, ki izziva radoživost gibkih
mladih teles.7 Skratka: Bratuša s svojimi kipi za otroke v otrocih utrjuje pogum za polet
domišljije, istočasno pa tudi strast za soočanje sanjskega in pravljičnega z realnim.

S tem pa smo tudi že pri jeziku »eksistencialno verodostojnih motivov« v njegovem
kiparstvu.

Jezik eksistencialno verodostojnih motivov

Enako kot čutijo otroci potrebo po pravljicah in igrah, čutimo odrasli iz praktičnih
razlogov potrebo po začimbi sanjskega v vsakdanjiku. Da bi vsakdanjik postal za nas
malo manj vsakdanji in da bi ne pozabili, da vsakdanjik ni nujno samo vsakdanji.
Človek, pravi Chesterton slikovito, mora biti zaljubljen v ta svet, da bi ga imel voljo
spremeniti. Hkrati pa mora biti zaljubljen tudi v drugi svet, resničen ali namišljen, da
bi vedel, v kaj naj ta svet spremeni.8 Če kdo ne more verjeti v spremembo, v verjetnost
domišljijskega in v čudeže, je stvar zanj pač opravljena. Če pa kdo more verjeti v ču-
deže, potem to zanj, prvič, pomeni svobodo, in drugič, njeno prevlado nad diktaturo
okoliščin.9

Če lahko odrasli v Bratuševi skulpturi na najbolj zunanji ravni najdemo kaj zase, potem
je to vsekakor »prevlada nad diktaturo« privajenega videza in običajnega pomenjenja.
Osnova njegovega dela je praviloma vedno neka navadnost, navadnost nečesa, kar
je zasidrano v naravni morfologiji ali v običajni semantiki. Ta navadnost pa je vselej
povezana z nečim nevsakdanjim in nepričakovanim, ki povsem nasprotuje navadnosti
izhodišča. To nenavadno in nepričakovano je lahko geometrija cevi, ki se zajé v antro-
pomorfnost modelirane človeške figure, kakor je to pri skulpturi Kopalci iz leta 2008.
To je lahko nenavadni antropomorfizem figur pri treh plastikah z naslovom Navadni

5 Prim. Žabec za ordinacijo, 2018/2019; Uravnoteženi projekt, 2020; Riba, 2019; Rizi-bizi, 2003.
6 Prim. Pes, 2017; Možgani, 2018; Jezik, 2020; Brez naslova, 2020; Ose in deževniki, 2020.
7 Prim. Kip za otroke, 2018 in Kip za otroke, 2020.
8 Chesterton, Pravovernost, 102.
9 Prav tam, 124.

kip I, II in III iz leta 2003, in nenazadnje žabja glava na aristokratsko kostumiranem
antropomorfnem telesu kot pri Uravnoteženem projektu iz letošnjega leta. Kipar med
seboj kombinira dve resničnosti, realno in nadrealno. Kot človek, ki je lahko – z nami
vred – nepristranski v svojih pogledih na življenje šele takrat, ko se istočasno zanima
za stvarnost, kakršna je, in za tisto, kar bi jo lahko presegalo. Kipar se sooča s težavo,
kako združiti dve siloviti nasprotji – stvarnost in domišljijo. Obe ima eno poleg dru-
ge. In ohrani obe ter silovitost obeh. Njegovo delo je podobno tkanju, pri katerem
se snutek stvarnosti in votek domišljije vedno prepletata, a nikoli ne pomešata. Ali
drugače: med seboj se vselej vzajemno navdušujeta, kar je dobro za tkanino življenja.
Saj se ljudje v svoje ustvarjalne potenciale in možnosti ne vrastemo drugače, kot da se
naučimo obvladovati razliko med notranjim in zunanjim, med domišljijo, ki nas nav-
dihuje z nemogočim, in stvarnostjo, ki nas trezni z uresničljivim. Bratuša nas s svojim
kiparstvom neprisiljeno uglašuje s to eksistencialno akordiko – s pravljično igrivostjo,
ki je nenehno na begu pred privajenim, in s kiparsko spretnostjo ter visokoprofesio-
nalno tehnologijo, ki preverjata, če lahko to, kar je iz »take snovi kot sanje«,10 iz sanj
vstopi tudi v življenje.

Na tak način postaja kiparstvo za nas prehodni ritual v neko novo, še neodkrito »drugo
stanje« znanja, vizije, prepričjivosti in koeksistence.11 To pa pomeni, da je precej več kot
le komunikativno dejanje med pošiljateljem in sprejemnikom.

Mirko Bratuša je kipar, ki je ves posvečen kiparskemu metjeju z njegovimi algoritmi
in recepturami, vendar nikoli tako, da si v senci teh operativnih destilatov ne bi upal
eksperimentirati in igrivo iskati neuhojene poti. Je kipar, čigar morfologija je vedno v
najožji zvezi z naravnim, vendar nikoli tako, da ga videz stvari ne bi začaral tudi s svo-
jim podkožnim in presežnim zakulisjem, iz katerega kipar na plečih naravne in snovne
resničnosti poraja duhovno resničnost. V tem pogledu zna, kot je bilo že rečeno,
njegovo delo z imaginacijo in drznostjo »spregovoriti na srce« vsakomur, ki se zaveda
vrednosti imaginacije in išče drznost, da bi v svojem življenju zdržal njen pogled. Da bi
v navadnem mogel uzreti izjemnost in v pravljičnem možnost aplikacije.

Poleg kontrapunktiranja stvarnega in fantastičnega pa Bratuševo ustvarjalnost na glo-
binski ravni karakterizira še eno kontrapunktiranje, ki je od nekdaj definiralo vroče je-
dro umetnosti. Kontrapunktiranje, na katerega mislim, je kontrapunktiranje dveh »izde-
lovalnih načinov«, ki jih estetika poimenuje z grškima besedama »poiesis« in »téchne«.
To poimenovanje, pravi Peter Sloterdiijk, nas še danes spominja na to, da obstajajo
v načinih izdelovanja radikalne razlike. Medtem ko tehnika poudarja spretnost in ima
izdelovanje za metodično obvladano izgotavljanje produkta, je pri poiesis na delu in
v ospredju porajanje novosti in izvirnosti, rojevanje nove oblike, ki je podaljšek tega,
kar narava sama ni proizvedla v absolutni obliki. Če temelji téchne na reflektiranem
izkustvu in procedurah, temelji poiesis kot nadaljevanje naravnega proizvajanja s strani
inteligentnega humanega subjekta na imaginaciji in inoviranju; z drugimi besedami, na
drami tveganja, da novo poleg novosti ne uspe doseči tudi statusa izvirnosti, nezastar-
ljivosti oziroma perenialnosti, kakor se izraža klasična estetika.12

V Bratuševem delu je téchne za marsikoga tako rekoč vstopni portal. Gledalci ga

10 »We are such stuff as dreams are made on, and our little life is rounded with a sleep.«
(William Shakespeare, The Tempest).
11 Prirejeno po: Sloterdijk, Prihajati k svetu – prihajati k jeziku, 69.
12 Povzeto po: Sloterdijk, Eurotaoismus, 154-155.

6 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

občudujemo skozi nepredstavljive skrivnosti livarske alkimije, skozi umetelna patini-
ranja, skozi recepture in temperature žganja gline in keramičnih glazur, skozi sisteme,
ki kipe ogrevajo, da se po njihovih kanalih dela veter, ki v veselje otrok in odraslih
poganja lopatice malih vetrnic, skozi dvogovore svetlečih in matiranih površin, skozi
neverjetne, a neznansko prepričljivo izvedene sestave organskih in geometričnih oblik
itd. Drugače je s poiesisom. Poetičnost ni v ozadju, vendar bi težko rekli, da, razen
morda pri otrocih, žanje takojšnje odobravanje in pritrjevanje. Enostavno zato, ker od-
stopa od privajenih videzov in pomenov, in ker je pripravljena zapustiti tudi logiko, če
nenadoma odkrije, da tako rečem, kakšno »nelogično resnico«.13 Njen osnovni namen
je nagovor še neraziskanega, nemišljenega, nepreizkušenega, predvsem pa še neizde-
lanega. To pa nosi s seboj nevarnost tveganja, da oblikovna praizvedba tudi ne uspe.
Poetično rojevanje kiparskih novosti in izvirnosti je namreč zelo podobno rojevanju,
kakršnega ob rojstvu doživimo vsi, ki smo brez scenarija, brez bralnih in odrskih vaj na
oder življenja postavljeni direktno pred odprto zaveso, da odigramo življenjsko vlogo a
prima vista, brez vsakršnega zagotovila za uspeh.

Takšno nezagotovilo za uspeh pa je v današnjem času, ko so tudi v umetnosti razširjena
sofisticirana filozofska, teoretska, promocijska in druga zavarovanja, pogumno dejanje.
Pravzaprav edino, iz katerega še lahko pričakujemo sprostitve energij in razkritja, v
katerih se gledanja in tipanja vredne stvari šele porajajo kot takšne.14

Bratuša se takih tveganj ne boji. Da bi se zavedeli, kako velika so ta tveganja, naj
spomnim na misel pesnika Christiana Bobina, ki pravi: »Nebo ni nikoli enako, kot bi
sleherni trenutek iskalo svoj pravi obraz in zavračalo vse možne podobe«.15 Kiparstvo
je kamnito in bronasto nebo, zato mora kipar enkrat vendarle izbrati končno podobo
– tvegati zavrnitev vseh ostalih možnih in čim bolj trajno nazdraviti minljivosti življenja.
Bratuša to počne z očmi, »prislonjenimi na realnost«.16

13 Chesterton, Pravovernost, 79.
14 Prav tam, 20.
15 Christian Bobin, Ruševine neba, Ljubljana, Književno društvo Hiša poezije (Poetikonove lire, 54), 110.
16 Prav tam, 73.

Kip za otroke (postavitev v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj),
višina 220 cm, bron, 2020

8 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



10 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



Žabec za ordinacijo,
višina 150 cm, bron in nerjaveče jeklo,
2020

12 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



14 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



16 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



18 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Usedlina NG, višina 245 cm, bron, nerjaveče jeklo in les, 2020

20 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



Možgani, višina 100 cm,
bron in nerjaveče jeklo,
2018

22 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



24 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Riba, višina 32 cm,
bron in nerjaveče jeklo,
2019

na levi strani:
Pes, višina 60 cm, bron,
2020

Jezik, višina 100 cm,
bron in nerjaveče jeklo,
2020

na straneh 28 in 29:
postavitev v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj,
2020

26 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



Uravnoteženi projekt,
višina 107 cm, bron, 2020

28 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



30 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



32 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

na levi strani:
Riba, dolžina 80 cm, glazirana keramika,
2020

spodaj:
Riba, dolžina 130 cm,
glazirana keramika,
2020

Kip za otroke,
višina 155 cm, glazirana keramika,
nerjaveče jeklo in električni grelci,

2020

34 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



36 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Brez naslova, višina 34 cm,
glazirana keramika, 2020

38 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Brez naslova,
višina 40 cm, glazirana keramika in nerjaveče jeklo,
2020

Brez naslova,
višina 8 cm, glaziran porcelan,

2020

Ose in deževniki (prostorska postavitev 2),
2 x 40 x 40 cm, glazirana keramika,
2020

40 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

zgoraj:
Črvivi prostor,
prostorska postavitev 3 x 25 x 25 cm,
glaziran porcelan, 2020

Brez naslova,
dolžina 21 cm, glaziran porcelan,
2020

Rizi-bizi,
163 x 80 x 175 cm,
poliester, voda in
električna napeljava,
2003

42 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Kip za otroke I.
85 x 100 x 125 cm,
nerjaveče jeklo in epoxi smola,
2016

Neimenovani (celotna postavitev),
91 cm x 5 m x 5 m, epoksi smola, bron, voda in električna napeljava,
2005

44 Mirko Bratuša - Kipi za otroke



Biografija

Mirko Bratuša (1963) je v letih od 1984 do 1989 študiral na Akademiji za likovno
umetnost v Ljubljani pri profesorjih Dragu Tršarju, Slavku Tihcu in Luju Vodopivcu.
V letih od 1990 do 1992 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu pri
profesorju Leu Kornbrustu, leta 1993 pa na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu pri
profesorju Tonyju Craggu. Leta 1993 je zaključil podiplomski študij na ALU v Ljubljani
pri profesorju Luju Vodopivcu. Od leta 1997 poučuje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani
na Oddelku za likovno pedagogiko, kjer je redni profesor za kiparstvo. Leta 2005 je
prejel nagrado Zlata ptica za kiparstvo, leta 2006 pa nagrado Prešernovega sklada za
razstavo v madridski galeriji Circulo de Bellas Artes. Leta 2011 je s projektom Grelci
za vroče občutke zastopal Slovenijo na 54. beneškem bienalu. Od leta 2019 je izredni
član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dela v Vodicah pri Ljubljani.

Na obisku v ateljeju: Mirko Bratuša, Marko Arnež in Jožef Muhovič, 2020

46 Mirko Bratuša - Kipi za otroke

Javna kiparska dela (izbor)

Spomenik pristanku balona (bron, 1994–97, Ženavlje na Goričkem).
Nabukadnezar (bron, 1994–97, Ljubljana).
Spomenik Manku Golarju (bron, 1998, Gornja Radgona).
Spomenik N. G. (bron, 1998–99, Nova Gorica).
Vodnjak življenja (bron, nerjavno jeklo, tonalit, 2002, Slovenj Gradec).
Vodnjak za Alfreda N. (bron, tonalit, 2002, Ljubljana).
Spomenik Stanislavu Škrabcu (Bron, kamen, 2012, Nova Gorica).
Rastoča knjiga (bron, nerjavno jeklo, 2019, Murska Sobota).

Samostojne razstave (izbor)

Ljubljana, 1991 (Galerija Equrna).
Ljubljana, 1992 (Mala galerija).
Madrid, 1996 (Galerija A mas A).
Ljubljana, 1997 (Mestna galerija).
Murska Sobota, 2003 (Galerija Murska Sobota).
Madrid, 2005 (Circulo de Bellas Artes).
Ljubljana, 1997 (Galerija Anonimus).
Ljubljana, 2000 (Galerija ZDSLU).
Kostanjevica na Krki, 2010 (Galerija Božidar Jakac – samostanska cerkev).

Skupinske razstave (izbor)

Kiparji: Barši, Bratuša, Makše, Potrč, Vodopivec, Zidar (Ljubljana, 1989).
Izkušnja predmeta. Mladi slovenski umetniki (Ljubljana, 1989).
Tišina – Protislovne oblike resnice (Ljubljana, 1992).
U3. 1. trienale sodobne slovenske umetnosti (Ljubljana, 1994).
Von Uns aus. Neue Kunst aus Slowenien (Marburg 1994).
8 Artistas Eslovenos (Madrid, 1995).
P.A.R.A.S.I.T.E. Museum (Budimpešta, 1995).
Slovenski umetniki (Saint-Etienne, 1997).
Pogledi (Regards). Sodobna slovenska umetnost (Bruselj, 1998).
Bronasta delavnica (Ljubljana, 2002).
The Different Same (Shanghai, 2003).
Identikit. 1st International exibition Çmimi »M. Mulliqi« Prize (Priština, 2003).
Razširjeni prostori umetnosti. Slovenska umetnost 1985–1995 (Ljubljana, 2004).
54. beneški bienale (Benetke, 2011).
Pot skozi skulpturo (Ljubljana, 2012).

Mirko Bratuša

Kipi za otroke
Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj,

9. julij–22. avgust 2020
Avtor besedila: dr. Jožef Muhovič
Kustos razstave: mag. Marko Arnež
Fotografija in oblikovanje: Marko Tušek
Jezikovni pregled: Iza Lucija Korošec
Tisk: Tiskarna knjigoveznica Radovljica
Naklada: 300 izvodov
Založil in izdal: Gorenjski muzej;
zanj: mag. Marjana Žibert
Kranj, julij 2020
Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
730(497.4):929Bratuša M.
BRATUŠA, Mirko
    Kipi za otroke : [Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, 9. julij - 22. avgust 2020] / Mirko
Bratuša ; [avtor besedila Jožef Muhovič ; fotografije Marko Tušek]. - Kranj : Gorenjski
muzej, 2020
ISBN 978-961-7071-13-9
COBISS.SI-ID 21095683

1

2

48 Mirko Bratuša - Kipi za otroke