The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.

Glasilo učencev in učiteljev OŠ Center.

Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search
Published by srecko.skube, 2019-06-26 05:16:35

Naše stopinje 2018/19

Glasilo učencev in učiteljev OŠ Center.

NAŠE STOPINJE VV
2018/2019

V
V

LETO: XXIV ŠT. 1 ŠOL. LETO: 2018/19 ROŽNIK 2019 V

90 LET OSNOVNE ŠOLE CENTER

V letošnjem letu naša OŠ Center praznuje 90-letnico delovanja, ki jo bomo obeležili z vrsto
aktivnosti: oblikovali smo jubilejni logotip naše šole, v okviru projekta »Učilnica na krilih časa«
želimo oživiti dva prezrta, zapuščena atrija šole, pripravljamo razstavo arhivskega gradiva v
knjižnici (stari učbeniki, glasila, revije …) in likovno razstavo del naših učencev, izdali bomo zbornik šole z
utrinki iz obdobja med letoma 2009 in 2019, v maju smo pripravili prireditev Vandraj, vandraj, vandrovc
moj, na kateri smo predstavili umetniške dosežke naših učencev ter v zgodbo povezali učence, starše, učitelje
in lokalno skupnost … Vrhunec pa je bil 13. junija, ko je bila v Športni dvorani Marof tradicionalna
prireditev ob zaključku šolskega leta z naslovom »Na krilih časa«.
Naša šola je bila zgrajena leta 1929. Takrat je bila najmodernejša in najlepša v vsej Sloveniji. Pouk v njej ni
potekal le v času vojne med leti 1941 in 1945, ko je bilo poslopje bombardirano in uničeno. Sprva se je šola
imenovala Ljudska šola, kasneje sta bili zaradi velikega števila učencev v stavbi I. in II. osnovna šola, ki sta
se leta 1961 združili v enotno osnovno šolo z imenom Osnovna šola Katja Rupena. Največ učencev je šolo
obiskovalo v šolskem letu 1969/70, in sicer 1844. Po osamosvojitvi Slovenije se je šola preimenovala v
Osnovno šolo Center.
Od povojne obnove do danes je bilo na šoli le nekaj večjih posegov: obnova velike telovadnice po požaru
1971. leta, prizidek z manjšo telovadnico leta 1978, ureditev garderob za učence in preureditev šolske
kuhinje l. 1979. Večja obnovitvena dela, to je zamenjava dotrajanih oken, so se ponovno pričela leta 2012 in
so trajala šest let. Lani smo končno uspeli zamenjati vse radiatorje, ki so bili popolnoma dotrajani, in
prenoviti en trakt WC-jev. Za letošnje počitnice načrtujemo obnovo kuhinje, pleskanje fasade in obnovitev
vhodov v šolsko stavbo. Za to so predvidena sredstva v proračunu MO NM. Zelo bi si želeli tudi obnovitve
preostalih dveh traktov WC-jev ter nadstreška pred vhodom v garderobe šole.
Dolgoročno bo potrebno razmišljati tudi o tem, da postaja šolska stavba prenatrpana. Največjo prostorsko
stisko opazijo naši učenci pri urah športa. Pogoji za šport so res slabi, vendar smo se v zadnjem letu z MO NM
in Zavodom Novo mesto dogovorili za uporabo polovice športne dvorane Marof, ki je pregrajena tako, da je
poskrbljeno za varnost naših najmlajših. Zaradi prostorske stiske imamo težave z garderobami za prvošolce,
ki so sedaj kar ob prvem vhodu v šolo. Z uvedbo skupnega šolskega okoliša za naselje Žabjak-Brezje smo
glede prostora še bolj v skrbeh. Na razredni stopnji lahko le vsaka štiri leta oblikujemo tri (oz. s podružnico 4)
oddelke prvega razreda, saj nimamo učilnice, v katero bi namestili nov oddelek.
Dolga leta smo si prizadevali za celovito obnovo podružnične šole na Malem Slatniku ter za ohranitev in
razširitev vrtca, ki domuje v šolskih prostorih. Skoraj deset let je trajalo, da je danes podružnična šola prijetna
majhna šola, v kateri je moč bivati in izvajati izobraževanje, primerno sodobnemu času. Veseli nas, da število
učencev na podružnični šoli narašča in da je že večja kot marsikatera osnovna šola v slovenskem prostoru.
Veličastna šolske stavba je skozi desetletja ostajala skoraj nespremenjena, korenito pa so se v tem dolgem
obdobju spremenili šolski predmeti, načini poučevanja, učni načrti, šolska dokumentacija, zamenjale so se
generacije učiteljev in učencev… Razvoju slovenskega šolstva je sledila tudi naša šola: v letih med 1975 in
1993 je bila šola vključena v celodnevno osnovno šolo, l. 1993 se je uvedlo podaljšano bivanje, ki danes na
naši šoli poteka do 17.05, kar je specifika v slovenskem prostoru, v šol. l. 2001/02 smo vstopili v devetletko s
7. r., leto kasneje pa še s 1. razredom … Ves čas uvajamo sodobne oblike in metode dela ter v zadnjih letih
informacijsko tehnologijo, ki jo premišljeno umeščamo v pouk, saj se zavedamo, da učitelja in njegovega
osebnega stika z učencem ne more nič nadoknaditi. Uspehi naših učencev na učnem in športnem področju so
dokaz, da delamo dobro – učenci, učitelji in starši. OŠ Center je najuspešnejša šola MO Novo mesto v
tekmovanjih iz znanja ter zelo uspešna na športnem področju. Udeležujemo se mednarodnih tekmovanj in
natečajev. Z Evropo se povezujemo preko projektov Comenius in Erasmus+, veseli pa smo tudi gostov iz
beograjske šole Vlada Kostića, iz ruskega mesta Togliatti in iz Indije.
Po devetih letih naši učenci nadaljujejo izobraževanje na izbranih srednjih šolah. Iz pogovorov s
srednješolskimi profesorji je razbrati, da so zadovoljni z znanjem naših učencev. Uspešnost naših učencev se
vidi tudi v rezultatih NPZ-ja, ki so krepko nad slovenskim povprečjem – v zadnjih desetih letih za skoraj 6
(5,6) odstotnih točk. Največje odstopanje v 9. r. je bilo kar slabih 13 (12,6) odstotnih točk.
Laskavi uspehi in nazivi nam veliko pomenijo in nas obvezujejo k trdemu delu tudi v prihodnje, zato v
jubilejnem letu ne bomo počivali na lovorikah. Začenjamo nove projekte in dejavnosti za izboljšanje
delovnih pogojev na šoli. V maju smo zasnovali projekt »Učilnica na krilih časa« - Prostor nekje vmes, s
katerim bi oživili dva atrija, pridobili kvaliteten prostor za pedagoško delo in prosti čas in z različnimi

1

odejavnostmi povezali starše, učitelje in učence ter jih spodbudili, da vsak po svoje aktivno sodeluje v vseh
fazah projekta. Pri učencih želimo tudi krepiti odgovoren odnos do objekta in prostora v okolici šole. Ko
bodo ideje izoblikovane, jih bomo predložili naši ustanoviteljici MO NM in se povezali s strokovnjaki s tega
področja.
In kaj si ob rojstnem dnevu šole želi naša ravnateljica Marta Pavlin?
Marta Pavlin, ravnateljica OŠ Center: »Želja res nikoli ne zmanjka! Najprej si želim zadovoljne učence, ki
bodo zapuščali našo šolo pripravljeni na življenje, in zadovoljne starše, ki bodo skupaj z nami, učitelji,
motivirali učence za doseganje svojih ciljev. Želim si tudi nadaljevanja konstruktivnega sodelovanja z našo
ustanoviteljico MO NM in lokalno skupnostjo.
Na tradiciji šole se gradi sedanjost in iz nje vodi pot v prihodnost. Novi in novi učenci nas spodbujajo, da
gremo v korak s časom in da se trudimo, da bo naša šola tudi vnaprej sodobna vzgojno-izobraževalna
ustanova, ki bo »kul« za nove generacije učencev.«

Z. Valentić

2

NOVA GIMNASTIČNA OPREMA

V jubilejnem Štukljevem letu je Mestna občina Novo mesto s pomočjo donatorjev, novomeških
podjetij, dopolnila in obnovila gimnastično opremo na osnovnih šolah. Tudi naša šola je prejela
donacijo: blazine, odrivno desko, malo prožno ponjavo ter švedsko klop. Novo telovadno orodje
smo prevzeli v ponedeljek, 17. 9., ko nas je obiskal župan MONM Gregor Macedoni, prisotni so bili tudi
njegovi sodelavci ter ravnateljice novomeških osnovnih šol. Goste je v telovadnici najprej pozdravila naša
ravnateljica Marta Pavlin. V svojem nagovoru je poudarila, da je novi čas prinesel generacije otrok, ki se
premalo gibajo, zato je vsaka spodbuda zelo dobrodošla.
Župan MONM Gregor Macedoni, ki dobro pozna skromne razmere za pouk športa na naši šoli in izjemne
rezultate, ki jih kljub temu dosegajo naši učenci, je poudaril pomen redne in strokovno vodene športne vzgoje
za pravilen telesni razvoj. Za donacijo športne opreme se moramo zahvaliti uspešnim novomeškim
gospodarstvenikom. Tako smo v Štukljevem letu prešli od besed k dejanjem. Leto se bo zaključilo z
otvoritvijo olimpijskega vadbenega centra v Češči vasi.
V kratkem priložnostnem programu je s šolsko himno nastopil pevski zbor, sledili sta dve instrumentalni
točki ter recitaciji pesmi. Učenci od 1. do 4. razreda in gimnastičarji so v svojem nastopu pokazali, da so na
dobri poti do odličnih rezultatov. Prepričani smo, da bodo z vajami na novi opremi kmalu še boljši!

Za izjavo o pomenu športa smo prosili tudi Silva Kopača, dolgoletnega športnega pedagoga: »Na naši šoli si
prizadevamo, da bi z različnimi športnimi dejavnostmi pripomogli k skladnemu razvoju in zdravju vseh
učencev. Ob tem se krepi njihova samopodoba, izboljšuje koncentracija in razvija občutek za kolektiv.
Zavedati se moramo, da kar zamudimo na gibalnem področju v zgodnjem otroštvu, pozneje ne moremo
nadoknaditi. Ker analize gibalnih sposobnosti otrok med 7. in 10. letom kažejo nazadovanje, je naše delo še
toliko bolj pomembno. Ukvarjanje s športom omogoča zdrav življenjski slog v dobi odraščanja in tudi
kasneje.«

Lia Kotnik, 6. b, in novinarski krože

S KNJIGO V NOV DAN

Od 8. septembra do 8. oktobra 2018 je potekal po celi Sloveniji 1. Nacionalni mesec skupnega branja.
Namen je povečanje veselja do branja in širjenje bralne kulture. V tem mesecu se je pod
pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja odvijalo veliko prireditev.
Na naši šoli smo projekt poimenovali S knjigo v nov dan. Vsi na šoli, učenci in zaposleni, smo v tednu od 17.

9. do 21. 9. 2018 brali prvih 20 minut prve šolske ure.
Knjige je pripravila knjižničarka, nekatere so izbrali
učitelji, prinesli pa so jih tudi učenci. Brali smo
različne knjige, ki so bile lahko v povezavi z učnim
predmetom ali pa tudi ne. Pri naravoslovnih
predmetih smo brali večinoma neumetnostna
besedila (biografije znanstvenikov, dejstva o izumih,
o odkrivanju sveta …), pri družboslovju pa
umetnostna besedila (klasične romane iz slovenske
in svetovne zakladnice, otroške in mladinske zgodbe,
pesmi, pravljice, znanstveno fantastiko …). Pri
nekaterih urah so brali učitelji, pri drugih učenci,
včasih so se odločili za isto knjigo, včasih je bral vsak
svojo. Preden pa smo se vsi skupaj posvetili učni
snovi, smo se o prebranem še pogovorili.

3

Učenec bere svojim sošolcem
Ob zaključku bralnega tedna smo učence in delavce šole smo prosili za mnenje o skupnem branju.

Ga. ravnateljica Marta Pavlin: Branje širi obzorje in
krepi duha, zato sem navdušena, da smo se vključili v ta
projekt. Vesela sem, da smo pritegnili vse učence in tudi
sodelavce, ki niso neposredno povezani z delom z
učenci. Tudi sama sem z veseljem dan začela z branjem.

Marta Pavlin, ravnateljica naše šole

Hišnik v študijskem kotičku

4

Kuharice v »svojem hodniku«

Helena Forte, učiteljica slovenščine in nemščine: Dežurna učenca bereta na svojih delovnih mestih
Ljudje potrebujemo zgodbe. Z zgodbami Prvošolci v podaljšanem bivanju
nahranimo dušo, svojo radovednost in se dvignemo
nad sivi vsakdan.
Zelo mi je bilo všeč, da smo ta teden dan lahko
začeli z branjem zgodb. Učenci so se ob branju
sprostili, z zanimanjem spremljali zanimive,
zabavne, žalostne zgodbe. Prepričana sem, da je
skupno branje marsikoga spodbudilo, da je obiskal
knjižnico. Ne le učenci, tudi učitelji smo pogosteje
kot običajno zahajali v knjižnico in brisali prah z
domačih knjižnih polic. V zbornici so bile knjige
vroče žemljice, ki smo si jih podajali in si jih
priporočali. Veliko bolj zanimivo in zabavno je dan
začeti s pogovorom o knjigi kot o vremenu ali črni
kroniki. Mislim, da je projekt S knjigo v nov dan
izpolnil svoj namen.

Anka Zupančič, razredničarka 5. a: Če
sam uživaš v branju dobre knjige, potem
to radost preneseš tudi na otroke. V tem
tednu smo se ob duhovitih zgodbah
Bine Štampe Žmavc prav od srca
nasmejali.

Urška Zajc, razredničarka 4. c: Projekt
je res super, učenci so žalostno
zavzdihnili, ko sem za tisti dan
zaključila z branjem.

5

Alja Pincolič, učiteljica geografije: Bila je
zanimiva izkušnja. Super je bilo imeti 20 in več
poslušalcev. Mogoče bom v prihodnje raje
angažirala bralce prostovoljce, da malo prihranim
glas.

Zinka Muhič, učiteljica matematike in fizike:
Učenci so zbrano sledili zgodbam iz knjige Iskalci
biserov. Upam, da ne le zato, ker je bila ura
nekoliko krajša.

Iva Vnučec Grđan, učiteljica glasbe: Današnja
izkušnja z branjem je bila res nekaj posebnega.
Učenci so bili navdušeni. Šolska knjižničarka mi
je izbrala zelo dobro knjigo.

Manca Pezelj Berger, razredničarka 4. a: V 4. a
smo skupaj potovali v Nikčev svet dogodivščin in
se zabavali ob njegovih prigodah in domislicah. S
skupnim branjem bomo nadaljevali vse šolsko
leto, kadar nam bo le čas to dopuščal, saj vemo,
da je res pomembno, da beremo. Skupaj beremo,
se o tem pogovarjamo, se povezujemo med seboj
in nam je ob tem prijetno

Žana Šašek, Ema Cetina, 1. a: Pri branju je bilo Branje v prvem razredu
dobro. Spoznali smo nove in zanimive knjige.
Žana Šašek, Ema Cetina, 1. a: Pri branju je bilo
dobro. Spoznali smo nove in zanimive knjige.

Lovro, Ajda Bekrić, 2. a, Sara Ramuta,
2. b: Bilo mi je všeč, ker smo brali
pravljice. Vse so mi bile všeč. Z
veseljem bi ponovili ta teden

Učenci 4. b so prisluhnili učiteljici.

6

Ivan Ilovar, 3. a, Ernesa Krasniqi, 3. c: Bilo je Tretješolci, zatopljeni v branje
dobro, ker je bilo poučno in zabavno. Branje v osmem razredu pri matematiki

Bon Košmerl, 3. c, Lia Wachter, Jakob Molan, 3. b, Osmošolci pri matematiki
Katjuša Cetina, 4. b, Tara Car, 4. a, Lana Koligar, 4.
b: Bilo je dobro, ker smo v novih zgodbah spoznali
veliko novega in se ni bilo treba učiti.

Nina Avbar, 5. a: Vse mi je bilo všeč. Vsak je lahko
predlagal, kaj naj beremo.
Matic Kotnik, Gašper Pšeničnik, Ela Zagorc, 5. a:
Super je bilo. Sproščeno smo začeli delovni dan in
spoznali nove knjige.

Črt Kirn, 8. a: Dan je laže začeti – ker je prva ura
krajša. Kljub vsemu pa si lahko zapomniš kakšno
novo besedo in taBranje v osmem razredu pri
matematikiko povečaš besedni zaklad.«

Žiga Hren, 9. a: Kaj je lepšega, kot začeti prvo
šolsko uro z dvajsetimi minutami zanimivega in
poučnega branja! Tako bi lahko brali vse dni v letu.
Všeč mi je bilo, da so se nekateri učitelji zavzeli in
nam glasno brali.

Maja Luštek, 9. a: Žal mi je, da je teden hitro minil
in bo spet vse po starem. Brali smo o različnih
stvareh, zato bi lahko na tak način začeli prav vsako
uro. Projekt je bil zanimiv in koristen. Treba bi ga
bilo podaljšati.

Zala Brodarič, 9. a: Učitelji so nam predstavili
knjige v zvezi s predmeti, ki jih učijo. Zaradi tega je
bilo zanimivo.

Nejc Andrejčič, Tim Lihteneger, Matej Cesar, Rok
Bezjak, Nik Žunič, 9. a: Želim si, da bi brali celo
leto in vsako šolsko uro. Ure so bile krajše, a bolj
zanimive, saj smo se učili na drugačen način –
knjige so bile namreč povezane z vsebino
predmetov.

Hana Gros, 9. a: Ure, začete z branjem, so bile
bolj sproščene. Zanimivo je bilo slišati kako
berejo učitelji, ki jih sicer ne slišimo brati. Na tak
način smo spoznavali nove dimenzije
književnosti. Z veseljem bi podaljšala ta teden.

Luka Jarc, Doris Zupančič, Nejc Zamida Krhin,
Lovro S., Jakob Cesar, Sofija Brkič Strman, 6. c:
Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, da smo se pri
naravoslovju usedli na tla in prebrali zgodbo
Dobro se z dobrim vrača, ki jo je napisala učenka
s sosednje šole.

7

Tudi zgodbe vrstnikov so zanimive

Nika Peterlin, Val Hribar, Mark Picek, Renata Hudorovič, Ingrid Petretič, Blaž, 6. c: Pri g. Kopaču smo pri uri
športa brali o Goranu Dragiću. Bilo mi je zelo všeč.
Rebeka Maras, 6. c: Ob branju sem se sprostila. Dvajset minut je hitro minilo.
Nina Peterlin, 6. c: Ta teden je bil zelo lep. Všeč so mi bile knjige pri športu, naravoslovju in pri slovenščini.
Manca Vidic, Ema Bekrić, Doresa Saramati, Tina Radakovič, 6. c: Najboljša knjiga je bil Kaja hoče na vrt, ki
smo jo brali pri slovenščini. Govori o deklici Kaji in njenem poniju.

S knjigo si lahko odpremo pot v nov dan.

8

S knjigo so začeli nov dan tudi na podružnični šoli Sedmošolci so napisali svoje mnenje o tednu branja.
na Malem Slatniku.

Prvošolci poslušajo učiteljico na Malem Slatniku Suzana Žura, razredničarka 4. c: Branje v tem
tednu je postalo nekaj tako prijetnega, da so me
danes, ob koncu tega našega projekta, učenci
prosili, če lahko s tem nadaljujemo tudi naslednji
teden. Priznam, da jim bom ustregla, saj so mi
učenci povedali kar nekaj razlogov, zaradi
katerih je vredno brati. Dogovorili smo se, da bo
branje na vrsti vsak dan, morda ne ravno zjutraj,
bo pa zagotovo.

9

Moji učenci pa so povedali naslednje:
Larisa Šašek: Po branju sem potem veliko bolj
zbrana.
Tjaša Tratar: Ob branju sem se sprostila pa še
zgodbe so mi zelo všeč.
Valentin Husak: To branje tudi nas spodbuja k
branju.
Aleksej Gorenc: V zgodbah je vse mogoče, kar
drugače ni možno.

Saša Damjanovič, razredničarka 2. c: Dan, začet s
knjigo, je igriv in poln domišljije. Bilo je prijetno.
Prilagam še mnenja svojih učencev.

Tai: Bilo mi je lepo, ker sem se nekaj novega Branje v veliki šolski telovadnici
naučil.
Miha: Knjiga se mi je zdela zanimiva. NAGRADNI IZLET 2018
Anika: Knjiga mi je bila všeč, ker sta Glili in Glal
tako zabavna. V torek, 25. 9. 2018, se je kar 150 učencev
Nastja: Všeč mi je bilo, ker smo vsak dan izvedeli naše šole, ki so v lanskem šolskem letu
nekaj novega. prejeli pohvalo, odpeljalo na tradicionalni
Maša: Zelo mi je bilo všeč, ker rada berem. nagradni izlet. Cilj izleta je bila vas Krka, kjer
Val: Všeč mi je bilo, ker je bil v knjigi omenjen snemajo televizijsko nadaljevanko Reka ljubezni.
pajek. Pot je bila zelo dobro izbrana, saj veliko učencev
Maja: Všeč mi je bilo, ker sem bila radovedna, kaj spremlja nadaljevanko in je bil zato izlet še toliko
so kosovirji. bolj zanimiv. Ampak najprej smo šli do podzemne
Lan: Všeč so mi bile lepe povedi in lep naslov. jame, kjer izvira najdaljša slovenska reka. Menda
Leon: Lepo mi je bilo, ker je bila knjiga lepa in živijo tam tudi človeške ribice, a so se pred nami
zanimiva. skrile. Nato smo se sprehodili po vasi in našli hiše,
Kot vedno so tudi tokrat mnenja deljena. Nekateri ki »nastopajo« v nadaljevanki. Ogledali smo si še
učenci so imeli tudi pripombe, a teh je bilo kratek film o zakulisju snemanja in odgovarjali na
resnično malo. nagradna vprašanja, ki niso bila lahka. Potem smo
Napisali so: Med športno bi raje telovadil, kot bral. šli na igrišče, kjer smo se lahko igrali in se odpočili.
Izlet mi je bil zelo všeč, saj sem videla zakulisje
Vsem ni bilo všeč. Zdelo se mi je, da je snemanja priljubljene oddaje in tudi naravne
šlo dvajset minut v nič. znamenitos Dolenjske.
Za mnenje sem povprašala še nekaj udeležencev.
Ni mi bilo všeč. Raje bi doma igral
igrice.

Ta teden je bil super, a ne bi prebral
nobene od izbranih knjig.

Branje me ni razveselilo.
Ideja je dobra, a ni dobro uspela.

Mogoče pa nam uspe te učence pritegniti k branju s
pomočjo drugih dejavnosti ali pa naslednje leto z
naslednjim tednom branja. Izziv ostaja!

Novinarski krožek: Lucija Juvančič, Nika Luna

Gorenc, 8. a, Lia Kotnik, 6. b, Hana Gros in Žiga

Hren, 9. a

Mentorica: Zlata Valentić

Fotografije: Nataša Dežan Avsec

10

Zoja Gorše, 8. a: Vožnja z avtobusom je bila dolga, a se je splačalo. Ob izviru reke Krke je bilo zanimivo, še
bolj pa ogled hiš iz Reke ljubezni.
Mija Prosinečki, 8. c: Do sedaj sem bila vsako leto na izletu. Letošnji je bil najbolj moderen, saj je bil
povezan s trenutno zelo priljubljeno slovensko nadaljevanko. Jaz je sicer ne gledam, večina mojih sošolk pa
jo, zato poznam vsebino in igralce. Vaščani Krke so dobro izkoristili »slavo«. Zanimiv je bil tudi izvir Krke. V
kraški jami smo se sprehodili do podzemnega jezera. Zabavno je bilo tudi na avtobusu. Kam neki bomo šli
naslednje leto?!
Adna Begić, 7. a: Bilo mi je všeč. Čeprav sem bila že v Postojnski jami, mi je bila tudi mnogo manjša Krša
jama z jezerom in bližnjim izvirom »reke ljubezni« všeč. Gospod, ki nam je predstavil snemanje Reke
ljubezni, je tudi eden od stranskih igralcev. Izlet bi ocenila z 9 točkami, ker je bil skoraj popoln!
Laura Vidrih, 8. a: Videli smo prizorišča snemanja Reke ljubezni, ki jo redno gledam z mami. Glavni del
dogajanja je posnet v ljubljanskem studiu, kar smo videli v kratkem filmu o zakulisju nadaljevanke. Presenetil
me je izvir Krke, ki je videti kot malo večja mlaka, Krka pa je na začetku le potoček. Na nagradnem izletu sem
bila že večkrat, letošnji mi je bil zelo všeč – že zaradi lepega jesenskega dne.
Teja Medle, 9. a: Bila sem na večini izletov
Ga. Nataša Dežan Avsec je že večkrat spremljala pohvaljene učence na nagradni izlet. Povedala je, da ji je
bilo zelo všeč, ker so obiskali »deželo ljubezni«. Narava je bila čudovita, bilo je zelo mirno … vsi so se
počutili prijetno. Veliko so izvedeli o Krški jami.
Alja Pincolič, učiteljica geografije: Na ta izlet je res lepo iti! Vsak izlet za pohvaljene je prijeten, ker so
udeleženci prijazni, prijetni, vljudni …
Nagradne izlete že vsa leta organizira ga. Majda Markovič.

Lara Nagelj, 9. a, Luna Gorenc in Lucija Juvančič, 8. a, Lia Kotnik, 6. b

SPOMINI NAPRVI ŠOLSKI DAN

Prvega šolskega dne se bolj slabo spomnim, saj je od takrat minilo že kar nekaj let. V šolo sem se odpravila s
starši. Ko smo prišli pred telovadnico, smo med množico ljudi, ki se je že drenjala tam, iskali prijatelje in
znance. Usedli smo se v prvo vrsto poleg prijateljev in predstava se je začela. Čeprav je bila zanimiva, mi je
pogled uhajal k stolom, kjer so sedeli učitelji. Ko se je predstava končala, smo se prvič brez staršev sprehodili
po šolskih hodnikih do razreda. Najbolj se spomnim velike torte, ki so jo pripeljale kuharice. Po koncu prvega
šolskega dne smo s starši odšli na sladoled.
Hana Gros
Ko sem prišel v šolo, so me starši pospremili v razred. Potem smo se spoznavali med sabo. Razkazali so nam
šolske prostore.
Tim Lihteneger
Prvi razred je bil super. Zelo so mi bile všeč vse igrače, zabaven pouk in še posebno poličke za zvezke. Pouk je
bil zmeraj zabaven, najbolj pa pogrešam igranje med dvema ognjema pri športni vzgoji in v podaljšanem
bivanju. V podaljšanem bivanju mi je bilo zelo lepo, saj smo se lahko gugali, plezali po drevesih in se igrali v
pesku.
Matej Cesar
Prvi dan v šoli smo jedli torto in spoznavali nove sošolce. Nekatere sem poznal že iz vrtca, novih prijateljev
sem se veselil.
Borut Hočevar
Z mano sta prvi dan prišla mama in oče ter me pospremila do razreda. Spomnim se, da smo jedli torto. Moji
prvi učiteljici je bilo ime Nada. Takrat se mi je šola zdela veliko bolj zabavna!
Nik Žunič
Prvi dan pouka je bil težko pričakovan. Mislil sem, da se bom v šoli zabaval, čez čas pa sem ugotovil, da je šola
nekaj, kar sploh ni zabavno. A prvi šolski dan je bil super, saj sem spoznal sošolce. Bilo mi je nerodno, saj sem
se edini zataknil s torbo v stol.
Nejc Andrejčič
Moje šolanje se je začelo v šolski jedilnici, kjer smo jedli veliko torto, šele potem smo odšli v matično
učilnico. Tam so nam razdelili rumene rutke in pobarvanke. Spomnim se tudi, da so me pred stopniščem
slikali – za spomin. V razredu smo barvali pobarvanke in se spoznavali. Veliko sošolcev sem poznal od prej,
ker smo bili skupaj v istem vrtcu.

11

Žiga Hren
Na začetku sem bil zelo vznemirjen zardi novih sošolcev. Kasneje mi je bilo v prvem razredu super. Všeč mi
je bilo zato, ker šola ni bila tako resna, kot se mi je zdelo, da bo. Skoraj vse, kar smo delali, sem že vedel. Imeli
smo najboljšo učiteljico. Ime ji je bilo Nada.
Nato pa se je vse spremenilo.
Luka Klemenčič
Spomnim se predstave o vesoljčku, ki smo si jo ogledali 1. dan. Na koncu so nam postregli s torto v obliki
šolske torbe. Ni bila dobrega okusa! Nato smo se vsako jutro usedli v krog in si povedali, kaj novega se nam je
zgodilo. Prvi razred je bil najlažji, ni se mi bilo treba učiti toliko kot v devetem razredu. Dobro se spomnim
naše razredničarke, ki je bila za hece. Bila je tudi zelo prijazna. Danes je upokojena. Sicer se iz prvega razreda
spomnim le posameznih prizorov, npr. številk v mojem matematičnem zvezku in vijug v zvezku za
slovenščino ter raznih risbic, nastalih po predstavah, ki smo si jih ogledali s šolo. Prvi razred je res hitro minil.
Zala Brodarič
Spomnim se, da smo v prvem razredu morali nositi rumene rutice. To mi je bilo še posebno všeč, ker me niso
več mešali z otroki iz vrtca. Iz prvega in drugega razreda se dobro spomnim športne vzgoje, ker nisem znala
»tapkati« žoge – sedaj pa treniram košarko! Tudi ko smo morali v šolo pripeljati kolo, sem izstopala, saj sem
imela na njem še pomožna kolesca.
Pri pisanju sem imela največ dela z zapisom črke S, ki sem jo vedno napisala napačno. Potem pa sem si začela
govoriti: »Napiši tako, kot misliš, da je prav, ampak obratno!« in je delovalo.
Maja Novak
Spomnim se, kako sem bila nekaj dni pred 1. septembrom navdušena, da bom šla v šolo. Bila sem ponosna, da
se bom učila računati in bom končno izpilila svojo črko Z, ki je bila vedno obrnjena v napačno smer. Šole sem
se tako veselila, da sem v poseben zvezek začela pisati razne povedi. Pred dvema mesecema sem ga ponovno
odprla – videti je tako smešno, saj so vsi Z, Ž, S in Š obrnjeni v isto smer. Poleg pisanja sem vadila tudi branje
in računanje. S sosedi sem navdušeno razpravljala, kaj vse se bomo učili, kako bom spoznala nove sošolce in
sošolke, kako se bomo razumeli med seboj … Z babico sem se vsak dan igrala šolo.
1. septembra se je izkazalo, da precej sošolk poznam že iz vrtca in z njimi sem se najbolje razumela. Imeli smo
tudi zelo prijazne učiteljice, ki so me končno naučile obrniti S in Z v pravo smer. Prvi in drugi razred sta bila
edina, ki sem se ju tako veselila, potem pa je veselje do šole počasi zamrlo …

Eva Kocjan
Bil je prvi razred. Komaj smo dočakali izlet v živalski vrt. Drugi so si z učiteljico ogledovali živali, Nik in jaz
pa sva šla v trgovino , kjer sva kupila rože. Ker sva bila zadnja, učiteljica ni šla z nama – šla sva sama. Čez
nekaj časa sva ugotovila, da sva se izgubila. Na srečo sem vedel, kje sva, zato sva se mirno odpravila do
toboganov, kjer so naju nestrpno čakali.
Četrti razred je moj najljubši razred.
Tilen
Začetek prvega razreda je bil stresen, saj nisem vedela, s kom bom v razredu. Na srečo sem poznala nekaj
sošolcev iz vrtca.
Bolj kot prvi razred mi je v spominu ostal drugi. Še posebno obisk Kekčeve dežele. Zabavali smo se pri teti
Pehti, jedli biskvit, pili sladek čaj, se skrivali pred Bedancem, rešili Mojco …

Anamarija Verček
Bila je zima. Snega je bilo povsod dosti. Bil sem v tretjem razredu. Odšli smo se igrat na dvorišče, zato smo se
toplo oblekli. Pogovarjali smo se, kako se bomo šli snežno vojno. A takoj, ko smo prišli na igrišče, nam je
učiteljica prepovedala kakršno koli kepanje. Bili smo zelo žalostni. Nato je eden od sošolcev rekel, da se
lahko kepamo – če nas učiteljica ne vidi. Tako smo se zabavali, dokler ni prav tistega, ki je to predlagal, kepa
zadela naravnost v obraz. Jokajoč je stekel k učiteljici in prav vsi smo dobili podpis!?

Marko Pirnar
Prvi razred je bil začetek dogodivščin. Dobil sem nove prijatelje, nove učitelje in nov red. Vsak mesec smo se
naučili veliko novega in zvezke okrasili s črkami in številkami, ki smo se jih učili. Nato smo vse pobarvali.
Abeceda se mi je sprva zdela težka, a na koncu je vse postalo lahko. Drugi razred je bil čisto drugačen. Začeli
smo pisati s pisanimi črkami – tudi pri angleščini. Zgubili smo tri sošolke, kar je bilo bolj žalostno.

12

Klara Klemenčič
V četrtem razredu smo Slatničani in otroci s Centra odšli v šolo v naravi v bližino Logatca. To je bilo naše prvo
druženje. Zdeli so se mi malce čudni, a ob gradnji bunkerjev in ob igri med dvema ognjema smo se e kar dobro
spoznali. Ob koncu četrtega razreda smo se poslovili od šole na Malem Slatniku in jeseni odšli na Center.

Učenci 9. razreda
Zbral in uredil novinarski krožek

DRUŽENJE UČENCEV 1. IN 9. RAZREDA

V petek, 12. 10. 2018, je bil poseben dan, poln dejavnosti, ki jih vsako leto oktobra organizirajo
prostovoljci iz 9. razreda za naše najmlajše učence. Dan se je začel ob 8.45 s kratko slovesnostjo v
šolski telovadnici. Naši najstarejši učenci so povedali, kako se imajo v zadnjem razredu OŠ ter
obudili spomin na svoj prvi razred. Po končanem uvodnem delu so se učenci, stari in novi, razdelili po
skupinah in zabava v delavnicah se je pričela.
V športni delavnici so začeli s poligonom, na katerem so učenci zelo uživali. Devetošolci so nama povedali:
»Vsi se imamo zelo dobro. Otroci so zelo pridni, nekateri pa tudi živahni in nagajivi. Uživamo v njihovi
družbi, pa še pouka nimamo.« Učiteljica Damjana Povše je dodala: »Devetošolci so se zelo potrudili in
pripravili izvrstno delavnico. Otroci so videti navdušeni.« Prvošolci so potrdili njeno mnenje: »Zelo nam je
všeč!«
Nato sva obiskali plesno delavnico. Klara Klemenčič je bila ena od vodij: »Pri nas se otroci zbližajo s plesom
in se zabavajo, saj je naš cilj, da se sprostijo. Sicer so zelo živahni, ampak lepo je videti otroke s toliko
energije. Spomnijo nas na naš prvi razred. Super je!« Mnenje prvošolke: »Meni so bile najbolj všeč plesna,
športna in kuharska delavnica.« Učiteljica Majda Markovič pa je dodala: »Delavnice so zelo zanimive, vsaka
ima kakšno presenečenje. Otrokom so všeč, ker tega ne počnejo vsak dan. Plesali so na pesem Beli zajček in
šlo jim je odlično.«
Nato sva se oglasili v ustvarjalni delavnici. Devetošolka Hana Turk je povedala: »Otroci se pri nas zabavajo z
izdelavo mišk in dreves iz papirja.«
Pri kuharjih je bilo zelo vroče. Vsi so bili polno zaposleni. Devetošolci so vsako skupino prijazno in
prizadevno vodili skozi recept do sladkega konca. Vsi skupaj so si zaželeli še več takih delavnih dni.
Nazadnje sva obiskali še pravljičarsko delavnico, v kateri so poslušali pravljice in jih nato še podoživeli ob
igrah. Učenci so delavnico označili kot zabavno in poučno.
Na koncu sva za mnenje vprašali še go. Nino Vovko, ki že več let organizira to oktobrsko druženje: »Kot
vsako leto so devetarji pokazali veliko pripravljenost za delo. Sami so se javili, in pripravili pet delavnic.
Večkrat se je bilo potrebno srečati in načrtovati, usklajevati, zbirati material, izbrati dejavnosti … Ob koncu
uspešnega dneva so bili zadovoljni, ker je bilo prvošolcem lepo; ugotovili pa so, da je delo učitelja in
vzgojitelja zelo zahtevno in naporno.«

Luna Gorenc in Lucija Juvančič, 8. a, Lia Kotnik, 6. b

GAJIN SVET

V četrtek, 4. 10. 2018, smo si v Cineplexu ogledali novo slovensko mladinsko romantično komedijo z
elementi kriminalke z naslovom Gajin svet. Film se mi je zdel poučen, saj nam prikaže pasti
medmrežja, ki smo jim izpostavljeni zlasti mladi. Glavni junaki so naši vrstniki, zato se laže vživimo

13

v njihovo vlogo in zgodbo. Pripoved je resnična (družinske težave, preobremenjenost staršev s službenimi
obveznostmi, nasilje med najstniki, prehitro odrasli najstniki, motnje hranjenja …), k tej realnosti pripomore
tudi le delno srečen konec: Teo rešijo pred prevarantom, s katerim je stopila v stik preko spleta, družinske vezi
pa se spreminjajo.
Tudi mojim sošolcem je bil film všeč, ker je sodoben. Pohvalili so dobro igro mladih igralcev (Tara Milharčič,
Neža Smolinsky,Anže Gorenc …), glasbo (Sebastijan Duh), sceno in seveda režiserja Petra Bratuša.
Filmu je sledilo predavanje Darka Fifolta, višjega kriminalističnega inšpektorja s Policijske postaje Novo
mesto. Opozoril nas je na varovanje zasebnosti in osebnih podatkov, kadar smo online ali pa offline. Vse, kar
delamo na elektronski napravah, se zabeleži v Googlovih strežnikih. Posebno je izpostavil nevarnosti,
povezane z uporabo družabnih omrežij (izsiljevanje, zalezovanje, napeljevanje k samomoru, ustrahovanje,
prevzemanje identitete, prisotnost pedofilov ...) in nas ponovno seznanil, da smo kazensko odgovorni, ko
dopolnimo 14 let. Namen filma in predavanja je bil, da nas posvari, da ne bi tudi mi postali ena izmed žrtev. Če
pa se nam to zgodi, moramo poiskati pomoč in čim hitreje ukrepati.
Nato nas je z vprašanji o računalniku in programiranju presenetila predavateljica Katja, mi pa smo presenetili
njo s pravilnimi odgovori. Za nagrado je izobraženim in pogumnim podarila bloke za akvarelno slikanje.
Popeljala nas je skozi film, ki ga je ob prizorih z Gajo in Maticem predstavila tudi kot učni pripomoček za
izogibanje šibkim geslom, oblikovanje kompliciranih gesel, zavarovanje profilov ipd. Kdor se hoče bolj
natančno seznaniti s povedanim, pa lahko pregleda h ps://gajinsvet.si/vadnica/ .

Luna Gorenc, 8. a

OCENA GLEDALIŠKE PREDSTAVE iCANKAR

V sredo, 24. 10. 2018, so si učenci 9. razreda v KCJT ogledali gledališko predstavo o Ivanu Cankarju in
nekaterih njegovih delih. Slovenski gledališki kri ki so jo ocenili zelo visoko, mi pa smo povprašali za
mnenje naše učence. Nekateri so jo pohvalili, drugi pa so se v modernem, nevsakdanjem prikazu
utrinkov iz pisateljevega življenja in dela teže znašli.

- Predstava je bila ena najboljših, kar sem jih do sedaj videla. Všeč mi je bila scena, ki je bila kljub
skromnos primerna za vse prizore. Podobno velja tudi za kostume, ki niso bili časovno določljivi.

- Predstava je lepo tekla, čeprav so si le trije igralci velikokrat izmenjali vloge. Sliši se zapleteno, a smo
gledalci lahko sledili prizorom iz Cankarjevega življenja in predstavitvam nekaterih njegovih del.
Slišala sem, da so si igralci zamislili besedilo s pomočjo improvizacije – kar je verjetno res, saj na
gledališkem listu ni zabeležen avtor teksta. Predstavo so popestrili z zvočnimi učinki, z igro svetlobe
in posebnimi učinki. Mo lo me je le to, da celotno besedilo ni bilo dobro slišno, saj so igralci pogosto
govorili eden čez drugega.

- Predstava je bila hecna, tudi malo zmedena. Ni mi bilo všeč, ker je igralka igrala tudi moške vloge.
Sicer je bilo zanimivo, tudi napeto, ko je Cankar pripovedoval zgodbo o Polikarpu.

- Predstava je bila le deloma zanimiva. Dobro je bil predstavljen umetnikov življenjepis. Najbolj
zanimiva je bila zgodba o nesrečnem Polikarpu, ker se je takrat na odru največ dogajalo. Mo lo me
je, da so igralci prevzemali ženske vloge in dim je smrdel

- Bilo je še kar zanimivo. Ime Polikarp mi ni bilo všeč – ni čudno, da se ga je literarni lik želel znebi . Dim
je bil dober, zvočni efek so bili v redu.

- Predstava mi je bila všeč zaradi znanih igralcev in ker so Cankarjevo življenje prikazali na bolj modern
način. Nekateri prizori so bili smešni, drugi pa celo malo strašljivi. Dim, ki je pripomogel k
skrivnostnos , je zelo smrdel, a je naredil predstavo bolj zanimivo

- Predstava mi je bila všeč, ker je bila obarvana s humorjem. Mogoče je bila malo prekratka. Dal bi ji
osem točk od dese h.

14

- Predstava je bila zanimiva zaradi zgodbe in drugačne, nenavadne izvedbe. Igralci so igrali več vlog,
čemur je bilo sprva teže sledi . Ko sem se navadila, pa se mi je tudi to zdelo zanimivo. Mo la me je scena, ki
se ni spreminjala.

- Gledališčna predstava mi ni bila všeč, ker je bila preveč zmedena, saj so igralci menjavali vloge.
Najbolj mi je bila všeč smrdeča megla.

- Super so predstavili življenje in delo Ivana Cankarja. Skromna scena je bila dobro uporabljena.

- Predstava mi je bila všeč, ker so igralci na lep in zabaven način predstavili pomembnejše dele
Cankarjevega življenja. Na bolj sodoben način so odigrali nekaj anekdot in najbolj znanih čr c.

- Najboljši del predstave je bila zgodba o Polikarpu, ki je bila hkra tragična in strašljiva. Igralci so
menjavali vloge in s hitrim prehajanjem iz prizora v prizor prikazali dele Cankarjevega življenja in
književnos .

Izbrala in uredila Leon Bučar in Bor Tekstor, 8. a

RASTOČA KNJIGA 2018

V torek, 13. 11. 2018, je na naši šoli potekala prireditev, posvečena začetku projekta Rastoča knjiga.
Prisostvovali so ji visoki gostje: Gregor Mohorčič, predstavnik Ministrstva za izobraževanje,
znanost in šport, Boštjan Grobler, podžupan MO Novo mesto, in Janez Gabrijelčič, oče Rastoče
knjige. Obiskal nas je tudi akademik Miha Japelj, častni občan Novega mesta. Nastopali so pevci otroškega
pevskega zbora, inštrumentalistki in člani dramskega krožka, ki so s svojimi nastopi lepo predstavili, da je
rastoča knjiga branje in razmišljanje ter udejanjanje idej, kako izboljšati naše sobivanje. Eden od ciljev
rastoče knjige je tudi povezovanje vseh sodelujočih na šoli, v krajevnih skupnostih, v občini, regiji in v državi.
Želja po branju in literarnem ustvarjanju je ena od vrednot, učenci od 1. do 5. razreda pa so predstavili še
prijateljstvo, življenje, sočutje, zdravje, varovanje okolja …
Učence in goste je najprej nagovorila naša ravnateljica: »Učenci naše šole ste pridni bralci, kar nam vsako leto
dokazujejo številke ob koncu Bralne značke in kar nam je letos pokazal teden skupnega branja, ki smo se mu
pridružili tudi vsi zaposleni na šoli. Z Rastočo knjigo bomo to uspešno pot k odličnosti nadaljevali in razširili.
Poleg branja bomo spodbujali tudi ustvarjanje. Kdor knjigo prebere, zlat cekin pobere. Kdor knjigo napiše,
cekine raztrosi. Pisanje nas bo spodbudilo in nam postreglo z dobrimi obeti za doseganje in preseganje
zastavljenih ciljev. Vi, dragi učenci, s svojim delom že danes dokazujete, da ustvarjalni zagon Novega mesta
ne bo usahnil.«
Našo šolo in učence sta v svojih nagovorih pohvalila tudi g. Grobler in g. Gabrijelčič, ki je še posebno
poudaril, de je treba vrednote poznati, sprejeti in jih vgraditi v vsakdan. Nato sta se nam s svojima pesmima
predstavili Zala in Neža Ilovar. Verz »… lepo je postati ob okljuku reke Krke …« iz Zaline pesmi je tudi prvi
list naše Rastoče knjige, njuna pesniška zbirka Tako misli cvetijo pa temelj za nadaljnje ustvarjanje.
Ob koncu prireditve je bilo simbolno odkritje obeležja Deklica z rastočo knjigo, ki krasi prvo nadstropje naše
šole. G. Mohorčič nam je v svojem govoru položil na srce, da sposobnost in ustvarjalnost prideta do pravega
izraza, če jima dodamo delavnost.
Deklica z rastočo knjigo nam je na začetku leta zaželela: »Naj bo leto 2018 polno miroljubnega,
ustvarjalnega, pozitivnega sodelovanja!« Letošnje je, naj bodo taka tudi vsa naslednja leta!

Luna Gorenc in Lucija Juvančič, 8. a

15

OCENA PREDSTAVE VIHAR V GLAVI

Učenci 8. razreda smo si v sredo, 30. 1. 2019, v okviru kulturnega dneva ogledali gledališko predstavo
Vihar v glavi. Na odru KC Janeza Trdine je nastopilo petnajst ljubljanskih srednješolcev, ki so pod
vodstvom režiserja Primoža Ekarta v produkciji Lutkovnega gledišča Ljubljana predstavili
delovanje najstniških možganov. Soustvarjali so tudi besedilo – nastajalo je namreč med vajami. Nastopali
so pod svojimi pravimi imeni, sem in tja pa so se prelevili tudi v vlogo svojih staršev.
Učence 8.a smo po predstavi prosili za oceno gledališke igre:

· Vsi igralci so se zelo dobro vživeli v svoje vloge in to mi je bilo všeč.
· Predstava se mi je zdela enkratna. Igralci so nosili vsakdanja oblačila, saj so predstavili našo

sodobnost. Igralci so uporabljali svoj glas, mimiko obraza in govorico telesa.
· Glasba je bila primerna, prizore je naredila še bolj čustvene. Razumeli so nas, saj so prav tako

najstniki. Jezik je bil pogovorni, poln slengovskih izrazov. Uporabljali so tudi vulgarizme, kar je
prizore popestrilo in dogajanje naredilo še bolj prijazno najstnikom.
· Igro priporočam najstnikom in njihovim staršem pa tudi učiteljem.
· Predstava je bila natančna podoba našega življenja.
· Bili so mladi igralci, kar nas je pritegnilo. Laže smo se vživeli in v besedilu iskali same sebe.
· Najbolj mi je bila všeč scena mladostniške zabave, slikanje možganov in prikaz staršev – bili so čisto
podobni našim.
Učenci 8. c so bili bolj kritični. Pripomnili so, da se ni dobro slišalo, da starši ne govorijo v slengu, svetlobni
efekti niso bili usklajeni z dogajanjem, vse je bilo pretirano in karikirano. Seveda pa niso skoparili s
pohvalami: lepi igralci, dobre pesmi, tako kot v resničnem življenju, pravilno izbrana oblačila, zanimivo,
zabavno, resnično, dobro zaigrano, poučno, vključevanje gledalcev v dogajanje …
Za zaključek pa še najlepše pohvale: »Predstava je bila prekratka, predstava se te dotakne in ti da misliti!«

Luna Gorenc, 8. a, Lia Kotnik, 6. a

PRIREDITEV V POČASTITEV KULTURNEGA PRAZNIKA

V soboto, 2. 2. 2019, smo učenci in učitelji naše šole pripravili dve prireditvi, na katerih smo se na svoj
način spomnili največjega slovenskega pesnika in vseh umetnikov, ki so soustvarjali slovenski
narod in državo ter nam zagotavljali svobodo duha.
Na prireditvi za učence od 1. do 5. razreda smo videli, da sodijo h kulturi deklamacije, igra, petje, slikanje pa
tudi sodobni ples, hip hop, gimnastika in kamišibaj. Vsi nastopi so bili izvedeni ob sodobnih uglasbitvah
Prešernovih pesmi. Tudi preostali del sobote je bil posvečen kulturi.
Na drugi prireditvi za učence od 6. do 9. razreda pa so nas naši vrstniki presenetili z video podukom o
kulturnem vedenju in z izjemno dramatizacijo Prešernovega Povodnega moža. Nato smo uživali v
recitacijskem maratonu. Nastopajoči so se nam, gledalcem, predstavili z zanimivim izborom slovenske lirike
in nas očarali z dodelanimi interpretacijami. Najboljši med najboljšimi so bili: Nina Plankar Hodžić, 9. a,
Zoja Gorše, 8. a, in Otis Heric Zagrljača, 7. a, ter Sofija Brkić Storman, 6. a.
Obe predstavi smo zaključili z razglasitvijo najboljših prispevkov, napisanih za šolski literarni natečaj
Otroštvo in šola. Med učenci 4. in 5. razreda so najboljše zgodbe in pesmi napisale Luna Goršek, 4. a, Maša
Smiljić, 4. a, in Julija Judež, 5. c. Najboljši likovni izdelek je ustvarila Nika Novak, 5. a. Med učenci od 6. do
9. razreda so najboljša prozna dela oddale Zoja Gorše, 8. a, Rebeka Maras, 6. c, in Tina Radković, 6. c, pesmi
pa Tija Žura, 7. a, Janja Dolšina, 6. b, Zala Podobnik, 8. c, in Shekelqim Morina, 8. a.
Dejavnosti v počastitev kulturnega praznika bomo sklenili v petek, 7. 2. 2019, s kulturnim dnevom za učence
9. razreda, ki si bodo v KC Janeza Trdine ogledali operno predstavo Deseti brat.

Novinarski krožek

16

OTROŠTVO IN ŠOLA – KADAR MISLI CVETIJO (Z. ILOVAR)

Rezultati natečaja
Učenci 4. in 5. razreda
1. Luna Goršek, 4. a
2. Maša Smiljić, 4. a
3. Julija Judež, 5. c

Učenci od 6. do 9. razreda
PROZA

1. Zoja Gorše, 8. a
2. Rebeka Maras, 6. c
3. Tina Radković, 6. c
POEZIJA
1. Tija Žura, 7. a
2. Janja Dolšina, 6. b
3. Zala Podobnik, 8. c
Posebno nagrado prejme učenec Shekelqim Morina.

Utemeljitve
Komisija, v kateri smo bili Helena Forte (članica), Silvo Kopač (član) in Zlata Valentić (predsednica), je
prejela v presojo le 9 literarnih del učencev 4. in 5. razreda ter 44 literarnih del učencev od 6. do 9. razreda.
Vrednotili smo jih po naslednjih kriterijih:

- snov in tema v skladu z razpisom
- sporočilnost in vtis na bralca
- ustvarjalnost/izvirnost
- raba različnih slogovnih sredstev (izbor besedišča, pesniška sredstva)
Učenci 4. in 5. razreda
· Luna Goršek, 4. a: Moje življenje na OŠ Center
Luna nas je očarala in prepričala s čustveno pripovedjo o stiski otroka, ki mora zaradi selitve zamenjati šolo.
V njeni izpovedi bi se lahko prepoznalo kar nekaj naših učencev.
Maša Smiljić, 4. a: Šola
Maša je v svoji pesmi dobro predstavila našo šolo, polno otrok: Šola polna je otrok,/ da te kar zadene šok.
Veseli nas, da je poudarila znanje, ki je ponujeno vsakemu učencu.

· Julija Judež: 5. c: Moj prvi šolski dan
Julija se je spomnila svojega začetka šolanja, ko je še nosila »čeveljčke in copatke«. Pesem v štirih rimanih
štirivrstičnicah kaže, da veselja do napredovanja ni izgubila.

Učenci od 6. do 9. razreda
Nagradi se naslednja pripovedna besedila:

· Zoja Gorše, 8. a: Kadar misli cvetijo
Zoja je spomine na šolske dogodke izrabila za razmišljanje o tem, kako težko je včasih biti skupaj, a še teže je
biti sam, negotov in izgubljen v črnih mislih. Čeprav nam predstavi resne dileme mladega življenja, zna
bralca z igrivostjo svojega izraza prepričati o moči pozitivnega mišljenja.

· Rebeka Maras, 6. c: Šolska vrata
Rebekin zapis se odlikuje po izbranem besedišču, slogovnih sredstvih in natančno zastavljeni zgradbi. Rdeča
nit so šolska vrata, ki se prvošolcu zdijo neznansko velika, potem pa se vsako leto nekoliko zmanjšajo. Čez
nekaj let bo Rebeka skozi ta vrata stopila v novo obdobje svojega življenja.

· Tina Raković, 6. c: Šola in jaz
V svoji pripovedi niza spoznanja, do katerih prihaja na svoji poti skozi šolska leta. Šola je precej resna stvar, a
je hkrati srečna, da ima možnost napredovati. Ob tem se oblikuje tako posamezen učenec, kot tudi vsi tisti, s
katerimi se povezuje – sošolci, učitelji, starši.

17

Nagradi se naslednje pesmi:
· Tija Žura, 7. a: Jaz in moja šola

Pesem je prijetna za branje, k čemur pripomore urejen ritem in zaporedna rima. V vsaki od desetih kitic je
predstavljen mejnik v šolanju: prvi šolski dan s torto, ocene v tretjem razredu, prihod s podružnice na matično
šolo in še kaj. Zadnji dve kitici pa pesem spremenita v hvalnico in prigodnico – letos namreč slavimo 90.
obletnico naše šole. Bralec ima vtis, da pesem ni rezultat trenutnega navdiha, ampak spoznanja, da so
popravki, premislek, dodelave sestavni del ustvarjalnega procesa – in to cenimo.

· Janja Dolšina, 6. b: Kadar misli cvetijo
Janja nas je v drobnem pesniškem biseru spomnila na nasprotje med mladostno neomejeno domišljijo in
ukalupljenost odraslih, ki povsod vidijo le težave. Hrepenijo po lepih dnevih, ki jih lahko dosežejo le, kadar so
z otroki.

· Zala Podobnik, 8. c: Kaj pomeni šola?
Naslov je pomemben del pesmi, saj odpre vprašanje, na katero se nanizajo hudomušni odgovori, ki se
zaključijo z resnobnim spoznanjem, da šola/znanje odpira vrata v svet.

· Po mnenju komisije zasluži nagrado tudi Shkelqim Morina, 8. a, ki se je v pesmi Prvi šolski dan
spomnil začetkov šolanja na naši šoli. Iz pesmi veje iskrena globoka bolečina.

PRVI ŠOLSKI DAN DESETI BRAT V KCJT

Zame to ni bil vesel dan, V četrtek, 7. 2. 209, smo si učenci 9. razreda
že od jutra sem bil žalosten. ogledali dolenjsko opero Deseti brat. Učiteljice
Zagledam šolo, mi postane slabo. slovenščine so povedale, da so jo devetošolce
Mami pravi: »Saj bo šlo!« lansko leto lepo sprejeli. Tudi letos ni bilo drugače!
Čeprav po predstavi niso prekipevali od
Nisem vedel, kaj naj pričakujem. navdušenja nad opero, so ji dali priložnost in
Na šolskem dvorišču je bilo zelo hrupno, izrazili občudovanje do pevcev in glasbenikov, ki
počutil sem se resnično obupno. so dobri dve uri dolgo opero predstavili brez napak.

Mami je morala iti nazaj, Nekaj mnenj učencev 9. a:
mene pa pustiti v učilnici – Operna predstava mi je bila všeč. Bila je prva, ki
takoj in zdaj! sem jo videla, in drugačna od vsega, kar sem do
sedaj videla na odru KC. Najbolj všeč mi je bil
Kasneje sem šolo imel rad, igralec, ki je predstavljal Krjavlja – dobro se je
čeprav prvi dan res ni bil lep, vživel v svojo vlogo. Vlogo Balčka je odpel deček,
Ne vem, zakaj sem bil slep! ki se je izkazal kot pevec in igralec.
Maja
Shkelqim Morina, 8. a Predstava mi je pustila mešane občutke, saj sem
pričakovala več. Težko je bilo slediti nadnapisom –
še posebno takrat, ko je hkrati pelo več pevcev.
Čeprav so nam zgodbo predstavili že v šoli, sem ji
težko sledila. Pevci so bili tudi dobri igralci. Peti so
morali sede in v gibanju, kar je še posebno težko.
Glasba je bila raznolika – najbolj so nas pritegnile
arije. Glasbeniki komorne zasedbe so zapletene in
zahtevne harmonije odlično odigrali.
Scena je bila zelo dobra. Čeprav minimalna, je
dobro ponazorila različne dogajalne prostore.
Kostumi so bili primerni za čas marčne revolucije.
Predstava me ni navdušila, a bi si še kdaj ogledala
kakšno opero ali muzikal.
Hana
Pred začetkom opere sem mislil, da bo slaba,
ampak po ogledu imama nasprotno mnenje.
Občudujem igralce/pevce, ki so se naučili zajetno
besedilo. Scenograf je do zadnjega kotička

18

izkoristil majhen oder KC. Komorna glasbena času in dogajanju ter so dobro ponazorili razliko
skupina je odlično opravila svoje delo. Bili so tako med višjim in nižjim slojem družbe. Sceno so
dobri, da se mi je zdelo, da je glasba predvajana in zlahka menjavali, kar mi je bilo všeč. Tudi razni
ne igrana v živo. efekti, narejeni s sodobno računalniško projekcijo
V opero bi definitivno še šel. niso manjkali.
Matej Z veseljem bi si ogledal še kakšno opero. Glasen
Všeč mi je bila večplastna zgodba – tri so se aplavz na koncu je dokaz, da nisem bil edini.
prepletale. Včasih je bilo težko slediti – ko je hkrati Žiga
več oseb pelo vsaka svoje besedilo na svojo
melodijo. Igralska zasedba je bila dobra, a mi je Novinarski krožek
bila pri prvem ogledu te opere bolj všeč. Scena je
bila na več nivojih, kar je dodalo dinamičnost. POPSLASTICA
Manca
Predstava mi ni bila všeč, ker je bila predolga. Luči V sredo, 13. 3. 2019, so šli učenci 9. razreda na
so bile presvetle in pevci preglasni. Izvirna in zelo Popslastice, ki jih že osem let prireja Knjižnica
zanimivo izvedena pa je bila scenografija. Pevci so Mirana Jarca. V Trdinovo sobo povabijo mlajše
svoje vloge odpeli in odigrali brez napake, kar sem uspešneže z različnih področij – skupna jim je
lahko preverjal s pomočjo nadnapisov, brez katerih strast do njihovega dela. Spoznavanje poti do
bi zgodbi še teže sledil. Najbolj mi je bil všeč prizor uspeha je še posebno dobrodošlo v času, ko se je
z Zdravljico. Orkester je igral dobro, a meni taka treba odločiti za nadaljevanje šolanja in za poklic.
glasba ni všeč, zato je nisem z veseljem poslušal. Tokrat se je z moderatorko pogovarjal svetovno
Publika je kulturno spremljala dogajanje na odru znani DJ Uroš Umek, poznan kot DJ Umek, ki že
in nastopajoče nagradila z bučnim aplavzom. 25 let ustvarja elektronsko glasbo. Začel je pri 13
V opero ne bi več rad šel. letih, pri 17 pa se je že odločil za profesionalno
Nik kariero. Starše je zelo skrbelo, vendar je v prvem
Opera Deseti brat mi ni bila všeč, ker sem moral letu dokazal, da je pripravljen trdo delati in da se je
brati nadnapise, da sem kaj razumel. Petje in plesi zmožen s svojim delom tudi preživljati. Kljub temu
so mi bili všeč, a sama predstava se mi je zdela se mu šola zdi zelo pomembna in ne priporoča, da
predolga. bi se mladi množično podali po njegovi poti.
Rok Samostojna in uspešna kariera zahteva popolno
Menim, da je bila zgodba zanimiva in roman dobro
prestavljen v libreto. Igralsko pevska zasedba je
bila vrhunska, komorna zasedba pa tudi. Scena me
je v začetku malce begala, potem pa sem se privadil.
Menjave dogajalnega prostora so bile zelo gladko
izpeljane. Zgodba je bila zanimiva, a bi jo raje videl
v dramski odrski obliki.
Borut
Predstava se mi je zdela dolgočasna z izjemo konca,
ki je bil zelo nepričakovan in dinamičen.
Nejc
Pevci so se morali naučiti ogromno besedila.
Orkester jih je lepo vodil. Predstava je bila malo
predolga in včasih preglasna. Dogodki so bili
povezani v zgodbo, ki pa me ni ravno pritegnila.
Všeč mi je bila scena z ogledali, ki so kazala, kaj se
dogaja v ozadju. Kostumi so bili primerni za
sredino 19. stoletja.
Ugotovila sem, da mi opera ni všeč, zato si je najbrž
ne bom več ogledala.
Zala
Zgodba ni bila dovolj dramatična, čeprav so se v
njej prepletale tri teme. Konec je bil tragičen, kar
sem pričakoval, a me je vseeno presenetila smrt ene
od glavnih oseb. Glasba se je zelo podala k
posameznim prizorom. Kostumi so bili primerni

19

predanost, vztrajnost, vrhunsko motiviranost ter
osredotočenost – uspejo pa le nekateri. Želel bi si,
da bi bile šole bolj pozorne na vse vrste talentov.
Svoje izkušnje predaja mlajšim, saj vodi tečaj in
jim pomaga do uspeha. Povedal je, da je Slovenija

premajhna za profesionalnega glasbenika te
zvrsti, treba je iti v tujino.

Njegovo delo je »ustvarjanje zvokov« in
produciranje. Čeprav ne zna igrati nobenega
inštrumenta in ni hodil h glasbeni teoriji, je
strokovnjak na svojem glasbenem področju.
Govoril je tudi o družbenih omrežjih, ki jih doživlja
kot nujno zlo, ki posega v njegovo zasebnost in
odvrača pozornost od tega, kar res rad dela in v
čemer je dober. Mlade je posvaril pred drogami, ki
jih je šov biznis poln, ker zdrav lahko dlje in bolje
delaš.
Novinarski krožek

Šola na krilih časa
OB DNEVU ZEMLJE
20. april, dan Zemlje, je vsako leto posvečen skrbi za lepše in boljše okolje. Letos smo na naši šoli poleg
dejavnosti, ki so zelo ekološko naravnane (seznanjanje s procesiranjem odpadkov in čiščenjem odpadnih
voda), dodali še izboljšanje in posodobitev šolskega prostora. Naša šola bo v letu 2019 dopolnila častitljivih
90 let, zato menimo, da si zasluži nekaj mladostne vzpodbude – kot na primer prijetno urejeni notranji
dvorišči.

Učenci od 1. do 5. razreda so dali prosto pot svoji domišljiji in ustvarjalnosti ter v skupinah in skupinicah iskali
rešitve za oba atrija. Ustvarjali so z odpadnim materialom, ki so ga prinesli od doma (kartonske škatle, kosi
lesa, stiropora …). Drugošolci so radi predstavljali svoje ideje. Znali so razložiti vsako podrobnost v škatlah, ki
so predstavljale šolski atrij.
Učenci 3. razreda so si našli ustvarjalni prostor na hodniku pred učilnico. V skupinah so nastajale makete
dirkališča, košarkarskega igrišča, vrtička, ribnika, restavracije z zdravo hitro hrano in narave z drevesi, vrtom z
rožami in klopmi za sprostitev. Petošolci so se v svoji učilnici razporedili v šest skupin. Najprej so morali izmed
vseh idej, ki so jih pripravili izbrati eno, se uskladiti in organizirati ter načrtovati potek dela. Iz lego kock so
gradili prostor za sprostitev, kino dvorano, predavalnico in kavarno/prodajalno za tiste, ki v šoli nimajo kosila,
nastajala je soba za sprostitev za tiste, ki jih nemir učilnic in hodnikov moti, iz lesa pa so naredili adrenalinsko

20

igralnico in »sprostilnico«. Ga. Šetina je povedala, da so vse zamisli delo učencev in nihče ni pozabil prinesti
materiala za izpeljavo le-teh.
Učilnica 3. b je bila prazna, saj je postala model atrija, da bi si ga učenci bolje predstavljali. Vanj so namestili
botanični vrt, letni kino, živalski hotel, igralni poligon, igro svetlobe … Vse, kar naj bi naredilo pozabljeno
dvorišče privlačno, so ponazorili z materialom, ki bo šel v reciklažo ali pa je del opreme učilnice – poki
časopisnega papirja so postali stopnice, likovni izdelki učencev pa botanični vrt. V sosednji učilnici so dodali
še plezalno steno, trampolin, bazen z žogicami, »zip line« in namizni nogomet.
Nove ideje smo zasledili pri četrtem razredu, ki bi v atrij umestil fitnes klub, povezan s prostorom za druženje,
ki bi ga obogatili še z muzejem šolske zgodovine. Naredili so tridimenzionalne modele – tak način
predstavitve si je izbrala tudi večina petošolcev, ki so si zaželeli kar mini živalski vrt. V 5.c pa je vsak učenec
svoje ideje predstavil na tlorisu. Najbolj zanimiva se nam je zdela lončarska delavnica.
Najmlajše smo sredi dopoldneva našli na šolskem igrišču, kjer so v mivki nastajale take čudovite zgradbe, kot
je grad na hribu ali pa nov gasilski dom, zraven pa še nogometno igrišče in bazen za vaterpolo, v katerega bi
zdrsnili pa največjem toboganu na svetu. Pred tem so nekaj malce bolj skromnih variant zgradili z LEGO
kockami v učilnicah.
Osmošolci so spoznavali in izdelovali različna geometrijska telesa iz odpadnega papirja. Najprej so jih
sestavili iz palčk, nato narisali na papir mrežo, jo izrezali in zlepili iz papirja starih koledarjev. Natančno delo
je zahtevalo popolno koncentracijo. Po ogledu prireditve na Novem trgu pa so iskali geometrijska telesa v
mestu in naravi.
Učenci 9. razreda so imeli nalogo urediti šolsko igrišče, zato so se že zjutraj lotili te naloge. Igrišče so očistili
smeti in ga temeljiti pometli ter prelopatili mivko. Njihov cilj je bil tudi pospraviti atrija. Odpadki (gume,
žična ograja, veliki kosi lesa), ki so se leta nabirali v njih, so končali v velikem zelenem kontejnerju. Očistili
so tudi zidove, na katerih se je nabral mah. Kontejnerja so napolnili tudi s staro neuporabno in uničeno šolsko
opremo s podstrešja.
Pred koncem dneva so bile učilnice spet polne, saj so svoje ideje zapisali in narisali še učenci 6. in 7. razreda.
»Napisal sem, da bi bilo dobro imeti kiosk pa so se mi vsi smejali,« je svojim sošolcem vneto razlagal učenec
sedmega razreda. »Ali so masažni stoli kaj bolj realnega?« Morda pa je boljša tista ideja o pasji uti za šolskega
psa, ki bi pomagal učencem pri bralnih težavah …
Na lističih in izdelkih, ki so na razstavi na šolskem hodniku, je veliko idej. Nekatere bi se gotovo dale spraviti
v realnost – če ne takoj sedaj, pa čez kakšno leto …

Borut Hočevar, 9. a, Nace Zajc in Tilen Gregor Zupančič, 9. b

AH, TE MAME

V sredo, 17. 4. 2019, zvečer smo se dobili v šolski telovadnici na kulturno umetniški prireditvi. 22
mladih igralcev, članov gledališkega krožka, nas je pod mentorstvom Urške Vuk »na humoren,
včasih patetičen način, a še v okviru realnosti vodilo skozi odnose z materami. Dogajanje je bilo
nanizano v šest prizorov, ki so s komaj zaznavnimi premiki v sceni gledalce zapeljali na vrtiljak čustev« - tako
je zapisala scenaristka in režiserka predstave U. Vuk. Gledalci, ki smo se zavrtinčili z njimi, smo vse
ustvarjalce ob koncu nagradili z aplavzom.
Ena od mladih gledalk je povedala: »Všeč mi je bilo, ker so igrale moje sošolke. Dober je bil šolski prizor, ker
mi je situacija znana. Tudi ostalim učencem bi priporočila ogled.«

Novinarski krožek

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE 2018/19

V četrtek, 18. 4. 2019, smo s podelitvijo priznanj zaključili letošnjo bralno značko. V veliki šolski
telovadnici so se drugo šolsko uro zbrali vsi učenci od prvega do četrtega razreda, tretjo šolsko uro pa
vsi učenci od petega do devetega razreda. Pred sceno, katere glavna ustvarjalka je bila Nina Pečnik iz
8. a, nam je mladinski pevski zbor zapel dve pesmi: Srčeva in Ko se smeješ.
V devetinpetdeseti sezoni branja je bralno značko opravilo 494 učencev: od prvega do četrtega razreda 282
učencev, od petega do devetega pa 212 učencev. Za tako veliko številko se moramo zahvaliti tudi staršem in

21

mentorjem, ki so učence spodbujali do konca. Nekaj učencev je povedalo, kaj jim pomeni knjiga. Rekli so:
zabavo in dobro počutje, novo znanje in nove besede, nov pogled na svet, modrost, prosti čas… Po teh izjavah
lahko pritrdimo znani misli: »Tisti, ki bere, živi tisoč življenje, tisti, ki ne, pa zgolj eno samo.«
Prepričani smo, da bo drugo leto bralcev še več, saj je letošnji gost pisatelj Primož Suhodolčan s svojim
nastopom pritegnil prav vse prisotne. Avtor Petra Nosa, Košarkarja, Kolesarja, Živalskih novic ter drugih del
za otroke in mladino je zelo zanimiv in zabaven človek. Na komičen način nam je pripovedoval prigode iz
svojega življenja, ki se mu »čisto zares zagotovo zgodile natanko tako«, kot jih je predstavil. Za svoj nastop je
požel salve smeha in glasen aplavz. Nato je predstavnikom oddelkov podelil priznanja in se z vsakim
fotografiral. Na koncu je poklical na oder še vse zlate bralce iz devetega razreda, jim čestital in se za spomin z
njimi slikal. Pisatelj se je začudil, da jih je bilo letos kar 30.
Takega gosta na bralni znački še nismo imeli. Nekaj učencev smo vprašali za mnenje. Povedali so nam, da so
se izvrstno zabavali, se do srca nasmejali in – se navdušili za branje.

Nina Pečnik, 8. a

POGOVOR S PRIMOŽEM
SUHODOLČANOM

Pisatelja smo čakali v čitalnici. Prišel je z
rahlo zamudo: »Opravičujem se vam za
zamudo. Saj si bom kupil helikopter, danes
sem ga že vplačal. Naslednjič bom prišel že z njim,
po cesti gre čisto prepočasi.«
Vprašanje: Kdaj ste začeli pisati?
Primož Suhodolčan: Pri dveh letih sem ugotovil,
da svinčnik ni za to, da se grize ali pa da ga vržeš
komu v glavo. Vzel sem en debel flomaster in sem
na sveže prebeljene stene na hodniku narisal
pokončne črte. Prišla je moja starejša sestra in
rekla: »O, Primož se je naučil pisati! Napisal je
črko I.« Od takrat naprej pišem! Potem sem se naučil še B,A…
Vprašanje: Katera je vaša najljubša knjiga?
Primož Suhodolčan: Moja najljubša knjiga, ki sem jo že milijonkrat prebral in prelistal, še nikoli se je nisem
naveličal in vedno najdem v njej kaj novega, je jedilni list kitajske restavracije Na klancu. Ne boste verjeli,
tam sem bil že na kuharskem tečaju, ker bom v drugem življenju kuhar – kuharji so večje zvezde kot pisatelji.
Vprašanje: Imate kakšno prigodo iz osnovne šole, ki bi jo delili z nami?
Primož Suhodolčan: Prigod je približno milijon petsto šestdeset tisoč. Če bi vam povedal vse, bi morali tu
sedeti še 14 dni. Največkrat je bilo pa tako: Kadar koli je bilo kar koli narobe, sem bil vedno jaz kriv, tudi če
nisem bil zraven. Vedno so rekli: »Je že Primož kaj naredil!« Zaradi tega sem moral na zagovor k ravnatelju.
To še ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil ravnatelj – moj oče. Dobil sem namreč dve kazni: za šolo in za doma.
Najhujša kazen je bila en teden brez kolesa. To je bilo tako kot danes en teden brez telefona, saj je bil pred
davnimi časi »bicikl« glavna zadeva. Oče mi ga je zaklenil v klet. A jaz se nisem dal! Zlezel sem skozi okno v
klet, da bi ga dobil ven, a je bil prevelik. Splazil sem se iz kleti, šel po orodje, zlezel nazaj, razstavil kolo, ga po
kosih zmetal ven in spet sestavil. Oče je rekel: »Če si se pa tako znašel, se lahko voziš.«
Prigod je bilo ogromno, npr. ko sem v šoli dobil prvi cvek, ker sem izračunal, da je 1 deljeno z 1 enako nič.
Potem sem moral na zagovor k ravnatelju – spet! Bil sem tudi neuradni pospravljalec šolske shrambe – zlagal
sem marmelade, saj sem že takrat vedel, da bom kuhar.
Vprašanje: Ali se spomnite največje traparije, ki ste jo zagrešili?
Primož Suhodolčan: Največje še ni bilo! Največje pridejo pri meni vsak dan. Jaz sem bil prvi model za Petra
Nosa – do danes sem si 40-krat razbil glavo in 36-krat nos. Nazadnje pa še koleno pri nogometu – ampak to ne
šteje! Zadnja nesreča z glavo je bila prejšnji teden. Bil sem na OŠ Brezovica. Šel sem po dvorišču, kjer imajo
prometni znak – z glavo sem se zaletel v znak »intervencijska pot«. Še dobro da sem imel kapo. Zato imam
danes majico, na kateri pišeAhti glavo – veste, kaj to pomeni? Pazi na glavo, seveda.
Največje traparije torej še nisem naredil. Veliko sem jih opisal v svojih knjigah. Vse, kar sem napisal, je res,
čista resnica in nič drugega kot resnica – nič ni izmišljeno. Pravzaprav je resnica še hujša! Malo sem moral

22

vzeti stran, da ne bi rekli, da pišem znanstveno fantastiko. V Košarkarju (lahko vam povem, da se pripravlja
naslednji del filma, danes bo prva testa projekcija filma) jaz nisem Ranta, saj sem bil v osnovni šoli majhen.
Tudi Metka nisem, čeprav sem imel velike kuštrave lase in nežen obrazek, zato so me pogosto zamenjali za
deklico. Sebe sem predstavil v Smodlaku, ki je imel dolg jezik. Ranta pa je bil moj prijatelj iz osnovne šole, ki
je bil med desetimi najvišjimi osnovnošolci v Sloveniji. Tako da je res vse res.
Vprašanje: Ste tudi sami športnik?
Primož Suhodolčan: Zelo zagrizen športnik sem. Ne popuščam. Zadnje čase rad kolesarim, plavam, igram
košarko in nogomet. Mi je pa moj zavarovalničar odsvetoval športe zaradi pogostih poškodb: »Primož, ti
lahko samo ležiš, ker ne bomo več plačevali odškodnin.«
Vprašanje: Kateri predmet ste imeli v šoli najraje in kakšni ste bili v šoli?
Primož Suhodolčan: Od predmetov sem imel najrajši šolsko klop, ker sem se nanjo lahko naslonil in
zadremal.
V šolo sem zelo rad hodil – saj sem moral, ker je bil oče ravnatelj. V šoli sem užival. Ocene in uspeh ni bil
najbolj pomemben, bolj pomembno je bilo znanje. Nisem se učil zaradi ocen, ampak sem hotel vedeti, hotel
sem dobiti znanje. Zato sem veliko bral leksikone, podatkovnike, enciklopedije, slovarje – takrat seveda ni
bilo spleta, tablic, pametnih telefonov … Sovo, leksikon Cankarjeve založbe, sem prebral trikrat. Branje je
bilo edini vir znanja. Sin mi je zadnjič dejal, da mi je hvaležen, ker sva se veliko pogovarjala, obnavljala in je
na tak način tudi on dobil veliko znanja.
Vprašanje: Ali so vaše knjige komu posvečene?
Primož Suhodolčan: Peter Nos je zagotovo posvečen mojemu očetu Leopoldu Suhodolčanu, ki si je izmislil
ta lik, ko je videl, kako sem si razbijal glavo. Pravzaprav si ga ni izmislil, le opisoval je moje prigode, saj je
bilo vsak dan kaj novega.
Vprašanje: Zakaj ste dali sinu ime Peter?
Primož Suhodolčan: Ko sva z ženo izbirala ime, sva pregledovala koledar in črtala tista imena, ki nama niso
bila všeč. Na koncu je ostal Peter in mislim, da mu zelo dobro pristoji.
Vprašanje: Delate osnutke ali pišete z računalnikom?
Primož Suhodolčan: Pred davnimi časi – ko so še obstajali dinozavri – sem imel listke in beležke. Ko sem
začel, je šla domišljija hitro, spomin pa malo počasneje, zato mi je oče svetoval: »Primož, vse kar si izmisliš,
zapiši.« Vse te bloke in zvezke z idejami imam shranjene. Listke sem nosil po žepih in jih veliko izgubil.
Danes si ideje zapišem v telefon, potem pa urejam z računalnikom. Včasih sem tipkal na pisalni stroj – veste,
kaj je pisalni stroj, kajne? Tekst je bilo treba oddati v štirih izvodih, zato si si pripravil papir, kopirni papir …
in močno je bilo treba tolči po tipkah, da se je poznalo na zadnji kopiji. Ko sem udaril o, je bila kar luknja skozi
papir. Časi so se na srečo spremenili na bolje.
Vprašanje: Kje dobite navdih za pisanje?
Primož Suhodolčan: Ko se zaletim v znak, dobim preblisk! Že učiteljica mi je svetovala: »Po svetu moraš
hoditi z odprtimi očmi.« Saj z zaprtimi ne moreš, ker se zaletiš v kakšen znak. Zgodb se torej ni treba
izmišljevati, saj življenje samo piše zgodbe, jaz mu pri tem le malo pomagam. Zgodbe o Tini Maze, o Luki
Dončiću – aja, tega ne smem povedati, o Goranu Dragiću, o Anžetu Kopitarju so že, treba jih je le pobrati in
zapisati. Zato moramo hoditi po svetu z odprtimi očmi in biti vedno pripravljeni … Dolgčas mi ni.
Vprašanje: Ali boste napisali tudi knjigo o Luki Dončiću in Ilki Štuhec?
Primož Suhodolčan: Ne smem povedati! Rad bi. Z velikim veseljem bi, a sedaj še ne smem povedati.
Mogoče bo še kakšen nogometaš …
Vprašanje: Mislite, da bo film Košarkar naj bo 2 tako uspešen, kot je bil prvi?
Primož Suhodolčan: Še bolj! Snemalna ekipa je ista. Imamo pa tokrat posrečenega negativca. Komaj
čakam, da danes v Ljubljani vidim prvo verzijo. Napisal sem scenarij za film, ampak včasih je med
scenarijem in snemalno knjiga velika razlika. Verjamem, da bo film dober in da boste uživali. Veliko tega, kar
je v knjigi Ranta in košarkatorji, se dogaja tudi v filmu. Glavni moto knjige in filma pa je ljubezen do športa,
uživanje v njem ter doseganje svojih ciljev.
Vprašanje: Ali svoje knjige, potem ko so natisnjene, še kdaj preberete?
Primož Suhodolčan: Še, da vidim, kje sem ga polomil.
Vprašanje: Ali svoje knjige podarite komu za rojstni dan?
Primož Suhodolčan: Ja, saj je knjiga lepo darilo. Vidim, da se ljudje knjige zelo razveselijo. Je zelo lepo
osebno darilo.
Vprašanje: Kaj bi sporočili nam, šolarjem?
Primož Suhodolčan: Radovedni morate biti. Če česa ne veste, se poučite. Ni narobe, če ne veš, narobe je, če

23

nočeš vedeti.
S P. Suhodolčanom so se pogovarjali: Lucija Juvančič, Luna Gorenc, Luka Jarc, Lotti Potočar Šafar, Žiga
Hren, Hana Gros, Jaša Pelko, Luka Medic ter Tina, Lana in Julija iz novinarsko-literarnega krožka
Snemanje: Maj Zatežić

Zapisala: Lia Kotnik

VANDRAJ, VANDRAJ …

Vandrovček lepo je bit, holari, holaro, in po širnem svetu
it, holarijaro! Veter se z lasmi igra, holari, holaro, sinja obla je neba,
holarijaro! (Fran Milčinski Ježek)

Dopoldne 11. 5. 2019 smo v šolo povabili starše učencev,
ki s svojo ustvarjalnostjo bogatijo šolske dni, z namenom, da si
ogledajo različne kulture dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo učenci
Osnovne šole Center.

Po nastopu kvarteta učencev 7. razreda so se naši gostje
prelevili v vandrovce in se pod vodstvom učiteljic pod raznobarvnimi dežniki podali po šoli ter si na raznih
prizoriščih ogledali, kaj smo učenci pripravljali zanje in za druge obiskovalce šolskih prireditev skozi celo
šolsko leto. Različne barve umetnosti so se zlile v mavrico prizorov, v katerih so sodelovali učenci - od
najmlajših pa do najstarejših. Dobesedno pa sta svoje barve zlili na papir Maja Mikša, 8. c, in Lara Nagelj, 9. a.
Na šolskem dvorišču sta pokazali svoj slikarski talent. “Rada rišem živali, še posebej konje. Moja najljubša
risarska tehnika je risanje s svinčnikom,“ je povedala Lara, Maja pa je dodala, da najraje odide v naravo, se
poglobi v njeno lepoto in to izrazi na platnu.

Šolske hodnike preplavili starši, ki so se spominjali časov, ko so tako kot mi tekali po hodnikih in
žulili učbenik za učbenikom. “Kje so dnevi, ko sem kot pionir sedel v šolsko klop? Kje so časi, ko sem v
oguljeni usnjeni jakni prihitel v šolo pisat test?. To so bili dnevi, ki jih nikoli ne bom pozabil,” je povedal eden
od staršev, ki je obiskoval našo šolo, hkrati pa dodal, da naj se trudimo in nadgrajujemo svoje znanje.

V pritličju smo se potopili v obdobje našega pesnika Prešerna. Mitja Dolšina je v vlogi dr. Fig
pripovedoval o svojem času in ga primerjal z današnjim svetom. Požel je glasen aplavz. Nato smo si ogledali
ples, sodobno igro in kamišibaj (edinstveno obliko pripovedovanja zgodb ob slikah) - vse na temo Prešernove
poezije.

V prvem nadstropju se je nahajala razstava likovnih del,
starše pa smo vljudno pozvali k pisanju voščil. Komu, zakaj? Ker
naša šola letos praznuje 90 let. Ob častitljivi obletnici je prav, da se
pohvalimo z doseženimi uspehi in načrtujemo izboljšave. Eden od
vrhuncev vsakega šolskega leta so nastopi našega otroškega
pevskega zbora Gumbki, ki ga že mnogo let predano in uspešno vodi
učiteljica Jana Zorko. Tudi v soboto so nas popeljali skozi svet
glasbe in nas navdušili z otroško razigranostjo.

Na zgornjem hodniku, kjer ima pouk razredna stopnja,
sta nas pričakala otroški pevski zbor starejših Gumbkov in mladinski
pevski zbor. Starše so z melodijami in harmonijami popeljali v mlada
leta in v njihova srca posadili nekaj, kar se rodi ob okušanju
prvošolske torte in se konča z valeto. “Pravo prijateljstvo gore
premika. Prijateljstvo se rodi, se smeji in mežika kot čudežno sonce
izpod dežnika,” je napisala pesnica Bina Štampe Žmavc. O
prijateljstvu je tekla beseda kamišibaja in na to temo je bil posnet
kratek film.

24

Vsi obiskovalci so se ustavili tudi v veliki telovadnici, kjer je godel Center band, ki ga že pet let
vodita Jana in Tomaž Zorko. Njihovo sozvočje je bil lep zaključek našega vandranja. Tako smo preko
mavrice raznobarvnih dejavnosti prišli do zaklada – znanja in ustvarjalnosti, ki dajeta smisel naši ustanovi že
vseh 90 let.

Kulturno dopoldne je pred šolskimi vrati zaključila ravnateljica Marta Pavlin, ki je povedala: “Vsi
se zavedamo, da so naši učenci zelo nadarjeni, kar je bilo moč videti tudi danes. Da pa bi jih za ves trud tudi
nagradili in spodbudili, bomo naslednje leto podelili tudi nagrado za naj umetnika šole.”

Vandrovček lepo je bit, holari, holaro, in po širnem svetu it, holarijaro! Veter se z lasmi igra, holari,
holaro, sinja obla je neba, holarijaro! (Fran Milčinski Ježek)

Aša Slapnik, 8. a

LITERARNE STOPINJE

USPAVANKA ŽIVALSKA JESEN

Ko sonce zaide za morje Jeseni srakam se mudi kričati,
in luna spet pride na obzorje, drugim živali pa momljati.

otroci vsi že zaspijo, Vesele so, ko sonce vzhaja,
za njimi še muce žalostne pa takrat, ko zahaja.
in kužki pospijo.
Saj spanje ni tako hudo,
Vsi sanjat začnejo a jutro ni grdo.
v svoji deželi sanj.
Še posebej, ko sonce zasije,
A tudi luna zaide za morje trava vode ne vpije.
in sonce spet sveti na obzorje,
Jesen zadiši,
vse se zbudi in ko medvedi so prišli.
v življenje odhiti.
Ko sonce zaide,
Lana Koligar, 4. b zjutraj spet na obzorje pride.

Nika Božović, 4. b

25

ZVEZDA GOZDNI ORKESTER

Včeraj spolzela je V gozdu, v skritem kotičku,
zvezda z neba. kjer mamica poje uspavanko ptičku,
ob polnoči dirigent Kostanj se dere,
Jokala, stokala je
kar za dva. takšne se tukaj godijo razmere:

Nisem vedela, jabolko hruško za pecelj grabi,
kaj naj naredim, divje češnje sploh niso pri pravi,
zato mleka in prahu
sem ji vesoljskega dala. le mali lešnik joka,
zlomil se mu je konec loka.
Kmalu spet
srček njen zlat zaigral Ko dirigent Kostanj vse umiri,
palčko vzame, začne dirigirati.
na nebu je,
kot da bi zmagal partijo kart. Jabolka vsa igrajo kitaro,
robide pripravljajo za posladek obaro.
Pika Ban, 4. b
Hruške igrajo,
ZIMA da skoraj strune na njihovih violinah strgajo.

Zima je bela in mrzla, Lešniki in divje češnje pa igrajo klavir,
zabavna in mokra in včasih ledeno gladka, ki ga oreh briše z listom, saj je pravi kavalir.

predvsem je zabavna za tiste, Kmalu potem se vaja konča,
katerim se zdi snežena kepa sladka. saj nočejo zbuditi gospoda Medveda.

Tisti pa, kdor je ne mara, Potiho pospravijo stolčke,
ki pred kaminom lenari, violine pospravijo v kovčke.
četudi je to babica stara,
ven naj gre na sprehod, Vsi že v posteljah trdno spijo,
saj če reče, da ni lepa, le Kostanj se sprašuje, če ni on malo mimo.

nikogar ne oslepari. Ta orkester je kot živalski vrt, si misli.
Nikoli več tja ne pridem, še pomisli.
Zato vsi jo imejte radi,
zunaj veliko se igrajte, Zoja Tekstor, 5. c
ker če pogledaš otroke,
srečni so kot na paradi.

Le pojdite ven,
uzrite to lepoto,
pa najsi ste mladi ali stari.

Zoja Tekstor, 5. c

AVINI BOŽIČNI DNEVI

Na lep božični večer so Ava, njena družina in
drugi meščani odšli v gozd z baklami v
rokah. V gozdu namreč ni razsvetljave.
Našli so največjo jelko in jo okrasili z lučkami in
bunkicami, ki so jih prinesli meščani. Pod jelko se je
usedla županja in otrokom prebrala knjigo. Ko je
končala, je začela cingljati s svojimi zvončki.
Usedli so se okoli jelke, prijeli za roke, zaprli oči in

26

peli božične pesmi. Ko so zapeli 4 pesmi, so odprli oči in otroci so zagledali veliko škatlo. Vsak otrok je dobil
darilo in to je bila zemeljska krogla.
Ko je Ava prišla domov, je videla še več daril. Odprla jih je, se oblekla v pižamo, nataknila cokle in pojedla
večerjo. Po večerji je družini zaigrala na orgle. Ko jo je mama dala v posteljo in ji dala velik poljub, ji je
voščila lahko noč.
Zjutraj je pojedla zajtrk in odšla s šolskim prijateljem Maksom v šolo. V znak prijateljstva mu je obljubila, da
mu bo med vikendom prinesla bilko, ki jo bosta posadila na njegovem vrtu. Ko sta prišla v šolo, sta se usedla
in pripravila vse za pouk naravoslovja. Učitelj jih je učil o mravljah. Mravljo je prinesel celo v razred, da jim
pokaže koliko okončin ima in s čim se prehranjuje, saj je to otroke zelo zanimalo. Pri razredni uri so vsi
povedali, kašen je bil njihov božič. Ko so imeli uro športa, je učitelj rekel Avi prekla, ker je tako suha. Malo je
bila žalostna, a se je kmalu pomirila, saj je vedela, da se učitelj rad heca.
Ko je odšla iz šole domov, je videla, da je pravi nered v hiši, zato je vzela metlo in pometala, dokler niso prišli
njeni starši domov. Ker je pometala, ni naredila domače naloge, zato se je za mizo usedla kasneje in naredila
matematiko.
Vsak dan se je pridno učila, zato je imela lepe ocene. Njeni starši so bili zelo ponosni nanjo.

Mia Lenart, 4. a

ČUDNA ZGODBA

Mama mi je dala velik poljub. S prijatelji smo odšli na sprehod v gozd. Ko smo prišli v gozd, smo
zagledali čudno razsvetljavo. Šli smo bližje, da bi videli, kaj je to. Ko smo se približali, smo
zagledali učitelja, ki je ravno delal zemeljski poizkus. Vprašali smo ga, kaj je bila tista čudna
razsvetljava. Rekel je, da je ravno prihajal iz luknje in je verjetno posvetil s svojo naglavno svetilko. Malo
smo še govorili in nato odšli nabirat cvetlice. Jaka in Zala sta našla zvončka. Poklicala sta nas, da bi ga
pogledali. Mislili smo si, da je bil zvonček zelo vesel, in da je začel kar cingljati. Poleg zvončka smo zagledali
še mravljo, ki je tekla mimo nas. Malo smo še tekali po gozdu, nato pa smo odšli k meni domov. Tam smo se
zmenili in si obljubili, da bomo vedno, ko bomo imeli prosti čas, odšli v gozd.

Rebeka Mišljenović, 4.a

KO JE RIMA, VSE ŠTIMA ZVEZDNATA ZABAVA

RIMA ŽIVI V BLOKU. Naše zvezdice male
SEVEDA NIMA RAJA V BLOKU. žareče so postale.
Ena za drugo se prižgejo,
KO POTRKAŠ NA VRATA, da zabavico začnejo.
RIMA POKIMA IN REČE: TOLE VSE ŠTIMA.
Pridejo tudi kometi,
RAJA, RAZBIJA IN TUHTA. spremljajo jih ognjemeti.
KAKO SE BO SKUHALA TALE RIMA JUHA? Zdaj začne se zvezdni ples,
za njim pa pride tudi kres.
POTEM PA POKIMA IN V NJENI GLAVI
RES NEKAJ NE ŠTIMA. Tukaj mnogo se godi,
da gre čas kar en, dva, tri.
SAJ JUHA SE SKUHALA NE BO SAMA.
IN NA KONCU SPET POKIMA: Vsi veseli pijejo,
TOLE PA RES ZDAJ ŽE ŠTIMA. klepetajo, rajajo.

Katjuša Cetina, 4. b Počasi vsi odhajajo,
ker na delo morajo.
Ta zabava res je nora,
je povedala zvezdica Flora.

Maša Smiljić, 4. a

27

RAKOVA PESEM RIMANJE

Rak, rak je pesem hotel zapet, Vsak dan v šoli Čaribari čara
a ni vedel, kje bi jo zapel. in začara hit čarovniška harmonika,

Pod gladino bil je prostor pravi, vesela je deklina Veronika.
zato na kamen se je usedel in začel pet.
Čira, čara, čira, čara,
Pesem preglasna je bila, zdaj Tara je postala
da se je slišala vse gor do neba. kar velika prostorna omara,
Nika pa pravi, da je konec hita in pika.
Ribe so se zastrmele
in govorile: »Kaj je ta hrup?« Luna je kot žalostna kuna,
Pika pa postane jezna slika,
Oblaki so se zbrali ker na zabavi le Maja veselo raja
in z rakom zaplesali. in fante z nasmehom osvaja.
Ker pa rak več ni je znal,
Tim postal je manekenski pingvin
je zaspal. in kolovrati med kozarci jagodnih tropin.
Tako so hude ure minile,
rakovo pesem iz glave potegnile. Breda postala je učiteljičina kreda
Zdaj rak več peti ni znal Aleksej pa rahlo zloben čarodej.
in je tri leta le momljal.
Bi, bi, bi, čiri ni
Nejc Jug, 4. b zaradi ljubega miru
in možganskega strahu,
VRTINEC SREČE zdaj se vse naj spremeni
v prvotno stanje hihihi.
Sreča je deteljica,
kraguljček ali metuljček, Luna Goršek in Sara Bratič, 4. a
pa tudi svoj znak pozna,
saj štiri peresa detelja ima. ČE HREPENIŠ

Lahko je zabavna Če hrepeniš,
ali mikavna, se lahko nekomu prepustiš.

če fanta imaš ali Če se nekomu prepustiš,
flavto igraš. lahko svoje misli izgubiš.

Če pa ljubezen najdeš, To se zgodi pri sreči,
zapomni si, ljubezni polni vreči,
ki v rokah dobrega moža,
da ko vroče sonce sijalo bo,
na nebu se vidva roma okoli sveta.
ljubila bosta
Ko te zapusti,
kot na mehkem snegu. ne zapri oči.
Zvezdo sreče najdi
Lana Koligar, 4. b in v svet s trezno glavo pojdi.

Ela Zagorc, 5. a

28

LJUBEZEN SVETI MOJA MALA SREČA

Ljubezen sveti in gori, Moja mala sreča
ne želiš si, da izpuhti. je kot velika vreča.
A čeprav je majhna,
Zakaj bi uničil jo, je velika kakor svet.
če lepo se ti zdi,
ko v tebi taka luč zagori? Včasih dela, včasih ne,
kot da zmanjka je.
A ko ugasne se, V vsakemu se skriva
iščeš pot iz teme,
kot da bi iskal stikalo za luč. tole majhno sončece,
dovoli mu na plan,
Ko najdeš plamen, kakor sončni dan.
se prižge.
Ko moja sreča vame gre,
Na obrazu nasmeh naslika se vnamem se.
in to dokaz je,
Pomaga pri prijateljstvu,
da ljubezen živa je. ki vsak dan spremlja me.

Pika Ban, 4. b Sreča v srcu je,
in ko strah te je,
VSAK IMA SREČO
kar izgine.
Vsak ima srečo,
tudi ti. V vsakih sanjah se sreča skriva in
nasmeh ti obraz pokriva.
Čeprav se ti včasih
drugače zdi. Neža Judež, 4.a

Vsakdo jo skriva,
jo nosi s seboj.

Me mamica spominja
in mi govori: »Srček moj«.

Enkrat bo prišla na plan,
ampak ni nujno, da vsak dan.

Tega ne pozabi,
vseeno pa srečen ostani.

Maša Smiljić, 4.a

MOJE ŽIVLJENJE NA OŠ CENTER

Pravzaprav je Osnovna šola Center moj dopoldanski dom šele nekaj več kot štiri mesece, a se mi je
usedla v srce. Moja mami mi jo je opisovala kot hram kulture, znanja, srčnosti in prijaznosti, ki
stoji pod hribom Marof v senci starih kostanjev. Seveda sem predvidevala, da mi s temi superlativi
želi le pomagati, da mi bo lažje. Naša družina se je preselila v Šentjernej. Res mi je bilo težko zapustiti
majhno šolo pod vinorodnimi griči Bočja. Tu je bil moj dom. Po moje sem se počutila kot Bevkov Lukec,
ko je držal v roki očetovo pismo in s pogledom objemal svojo Vipavsko dolino. Lukec in jaz, oba sva se
zavedala, da je selitev in s tem vse spremljajoče spremembe neizogibna. Moja mama je upala, da mi bo
lažje, če bom z njo, če bo stiska prehuda. Prvi dan mi je bilo tako tesno, da se tega ne da opisati z
besedami. Mislila sem na svoje bivše sošolce, ki se sprašujejo, kje sem, ker se pravzaprav niti posloviti
nisem uspela. Ko smo prispeli pred šolo, ki je strogo zrla vame, nisem hotela iz avta. Želela sem nazaj, v
majhno šolo, edino, ki sem jo poznala, in ki je poznala mene. Ampak morala sem premagati strah, tudi

29

sram, žalost in vse občutke, ki prevevajo devetletno deklico, ki stopa popolnoma novemu dogajanju naproti.
Še dobro, da je prišla mimo moja nova razredničarka Manca Pezelj Berger, ki me je prijela za roko in le
spodbudno pokimala moji mami, ki so se ji že tudi prav sumljivo svetile oči. Učiteljica Manca je res človek, ki
te usmeri, ko ne veš kam, ko te je strah, ko enostavno potrebuješ razumevanje. Vstopila sem torej skozi velika
vrata in sploh mi ni bilo več težko. Pravzaprav sem srečevala le prijazne obraze, tudi ravnateljica Marta mi je
stisnila roko in zaželela vse dobro. To mi je veliko pomenilo. Prvi šolski dan je minil, kot bi mignil. In zdaj je
za mano že kar nekaj izzivov, ovir, ki sem jih uspešno premagala in res se tu dobro počutim. Spoznala sem
prijazne sošolce, učitelje, ki jim ni nikdar težko si vzeti čas za učence, kuharice, ki nam pripravljajo res
odlično hrano, na katero sicer čakamo v dolgih kolonah, ki so mi sprva šle zelo na živce. Zdaj pa čas čakanja
izkoristim za druženje in klepet s Katjušo, ki je postala moja najboljša prijateljica, ki je vedno ob meni. Dobro
zame je, da lahko obiskujem ogromno dejavnosti, ki spodbujajo moje sposobnosti in mi ne dovolijo, da me
prime lenoba.
Ugotavljam, da moja nova šola res dobro poskrbi za vsakega, saj so vrata vseh, ki znajo in zmorejo pomagati
vedno odprta. Majhnost moje prejšnje šole je imela prednosti, a vse to počasi bledi ob vsakdanu na OŠ Center,
kjer ni nikoli dolgčas in je vsak dan dan novih priložnosti.

Luna Goršek, 4.a

PRIJATELJSTVO V ŠOLI

Prvega šolskega dne sem se zelo veselila, ampak ko sem vstopila v šolo, je bilo vse narobe. Vsi moji
prijatelji so bili v 1. a razredu, jaz pa v 1. b. Spoznala sem popolnoma drugačne sošolce. Ti sošolci pa
niso bili pravi prijatelji: od sošolca so si želeli zlato in kraljevsko darilo. Niso pa cenili, da se nekdo
usede poleg nekoga in mu poda roko. Jaz pa sem bila drugačna: od prijatelja si nisem želela zlata ali
kraljevskega darila, želela sem si le, da se nekdo usede poleg mene in me prime za roko. Zato sem se počutila
osamljeno. A v četrtem razredu sem spoznala, da so tudi v taki družbi prijatelji. Odšla sem na internet in tam
našla lepe misli o prijateljstvu. Ko sem jih prebrala, sem se začela jokati. Le zakaj? Mogoče zato, ker sošolci
delajo drugače ali zato, ker sem jih razumela. Kar naenkrat so mi pregnale vse misli, ki so mi zavzemale
prostor v možganih. Počutila sem se drugačno, prijaznejšo in pametnejšo. Ko sem razmislila, sem se odločila,
da se bom začela družiti z drugimi sošolci. Končno sem spoznala, da je prijateljstvo večno. Misli so postale
čarobne…

Katjuša Cetina, 4. b

MOJ PRVI ŠOLSKI DAN Ena od učilnic je naša,
za oči je prava paša.
Osem zjutraj je odbila, Resno smo se poslovili
jaz pa sem kakav popila. in se drug dan v šolo vrnili.
Šla sem v šolo in se veselila,
tak občutek sem imela , da bi kar zavpila. Julija Judež, 5. c

Copate sem obula
in čeveljčke sezula.
Evo, sem zavpila
in v telovadnico vstopila.

Nisem verjela,
da v to šlo bom hodila.
Tukaj se s prijatelji družila
in lepe ocene lovila.

30

UČITELJICA UČITELJICA

Učiteljica lepa je, Učiteljica Urška me je
sprejemam jo takšno, kot je. vedno znova pritegnila,

Rada jo imam, čeprav ni bila
z njo se zabavam. vedno vesela.
Učiteljica prijazna se mi zdi,
ker z veseljem petke piše mi. Zelo dobro je
Ko zvonec zazvoni, ona uro zaključi. poučevala,
Če pri športni se igramo, in na tablo
vedno najde kakšno zabavo.
Če še niste ugotovili, je lepo pisala.
to učiteljico smo vzljubili.
Še posebej četrti b, Veliko petk
ker vsak dan z njo druži se. je podelila,
in pravim še
Ema Tomažič, 4. b pohvalo podtaknila.

ŠOLA Nikoli je ne
bom pozabil,
Šola nam veliko nudi, tudi ko bom star
včasih s tem utrudi. in komaj telovadil.
Tu se naučimo brati,
in še kaj morda pisati. Matic Kotnik, 4. b

Polno dobrih učiteljev tu uči, ŠOLA
da nas včasih spodbudi.
Tukaj se veliko učimo, V naši šoli smo vsi zabavni,
včasih tudi nasmejimo. na najvišji ravni.

V šoli pridobimo znanje, V njej se veliko naučimo,
to so bile moje sanje. in po hodnikih lovimo.

Na koncu pridejo spričevala, V klopeh sedimo,
in za nekatere tudi pohvala. ko skupaj na tabli množimo.

Šola polna je otrok, A nam ni težko,
da te kar zadane šok. ker se imamo lepo.
Vsak ima dejavnosti,
otroci vseh starosti. Učilnice so lepo okrašene,
da zgleda, kot da niso zaprašene.
Vsak učitelj te obdari,
s tem ko te uči. Učitelji dobri so,
ker nam pomagajo.
Znanje vsakemu ponudi,
s tem zelo se trudi. Malica in kosilo,
to dobro je obilo.
Šola je nov začetek, da pridemo do znanja. Kuharice dobre so,
da nam trebuščke napolnijo.
Maša Smiljić, 4. a
Najraje imamo odmor,
31 drugače bi bila šola zapor.
Takrat se lahko spočijemo,
in poln vrč veselja nalijemo.

Tina Ovniček, 5. c

O PRIJATELJSTVU

Ko prvič v šolo sem stopila, Od prijatelja si ne želim zlata ali
sem novo prijateljstvo sklenila. draguljev, a le, da bi ostala
Z njo sem do 4. razreda prijatelja.
uspešno se privila, a boljšega
prijateljstva nikoli sklenila. ROZA – MODRA ODLOČITEV

Sedaj bolj malo družim se z njo, Se kdo sploh kdaj vpraša, kako se počuti
a najino prijateljstvo punca, ki bi rada bila bolj fantovskega
nikoli stila. A ne more in je prikrajšana veselja, in
razklenilo se ne bo. je vsak dan druga oseba. Boji se, da bi izgubila
prijateljice, ki so proti modri in jim je tako prav.
Lana Koligar, 4. b A po drugi strani bi se rešila teh punčk in bila to,
kar hoče in bi igrala nogomet. Namesto
ŠOLA pogovarjanja o fantu, bi se lahko družila z njim
in bila svobodna. A to je težka odločitev. Kaj če ji
Šola me bogati ne bo všeč pri fantih, ker so oni proti roza, kaj če
z dobrimi prijatelji, bi pogrešala punce in njihove skrivnostne
najbolj pa me skrbi pogovore. Ampak če dobro pomisliš, mi vsi tukaj
za trojice in štirice, povzročamo ta stres mladim, da se ne znajo
ker malo vem še o njih. odločiti, povrhu pa na njih pritiska še šola. Zato
spremenimo to skupaj! Pustimo vsem svobodne
Učitelji in učiteljice odločitve in jih ne obsojajmo zaradi njih!
pravijo, da smo premajhni,
Julija Judež, 5. b
da to vse bi vedeli,
mi pa radi vse bi znali, TO NI PRAVIČNO

ne pa se igrali.

Mi bi radi prav vse znali,
smo rekli nekoč učitelju.
Učitelj najprej ni dovolil,

dokler niso vsi zavpili
radi bi se vse naučili!

Eva Kovačevič Horvat, 4.a Jaz sem punca
in pravijo mi,
da nogometašica
ne smem biti.

Ampak zakaj?
Je mogoče prepovedano?
V glavnem, da tega ne smem,
mi je bilo že davno povedano.

Ampak jaz vztrajam
pri svoji ideji,
tudi če drugače

pravijo mi nekateri.

Slavna bom nogometašica,
hitra in sploh vse,

naše fante bom premagala,
vse do zadnjega, se ve.

Zoja Tekstor, 5. c

32

Evropa v šoli MOJ ROZA SVET

ZAKAJ JE TAKO Rada bi igrala nogomet,
žogo brcala v moder svet.
Zakaj je tako, A mogoče je Odgovor na to sem dobila z besedo,
da punce tako, kaj za oba,
z roza hitijo ki se še menita ne ki rada bi jo obrnila.
in se še zmenijo za roza in moder svet. Zakaj sem se tako odločila,
ne za fante, ki sem mar roza barvo že pozabila?
okoli njih hitijo. Zato pa oba Ampak zdaj bi rada nekaj drugače.
v roza – modrem Sama bi rada se spremenila
Fantje, pa z svetu živita, v nekaj, kar ne bi nikoli pozabila.
Modro opravka kjer ni meja za oba. Vlak za moder svet je že odpeljal,
Imajo in nogomet Ta svet je najlepši
Igrati znajo. In vijola, kar pomeni nisem več v roza svetu.
Za oba! Enkrat se bo spremenilo.
Roza in modra,
To ne gre, saj Lana Koligar 4.B To bo moj roza svet.
To vsak ve.
Ana Palka, 5.B

RAZLIKE ENAKOVREDNOSTI MED SPOLOMA

Nekega lepega sobotnega jutra se je Marjetka odpravljala na svetovno prvenstvo v tenisu. Čez nekaj
časa ji je zazvonil opomnik, kar je pomenilo, da je ura devet. Čez nekaj časa bo prišel njen prijatelj
in skupaj bosta odšla na tekmovanje. Po njegovem prihodu sta se odpravila na avtobusno postajo,
kjer ju je že čakal majhen, pisan avtobus. V njem so ju pričakali trener, nekaj tekmovalcev in šofer Franci.
Tekmovanje se bo odvijalo v glavnem mestu Francije. Ker je do Pariza kar dolga pot, je tema njunega
pogovora nanesla tudi na enakovrednosti in neenakovrednosti med spoloma. Marjetka je Maju odvrnila, da te
teme ne razume prav dobro, Maj pa ji je povedal, da tudi njemu ni prav pisana na kožo, vendar si jo bosta
morda lahko skupaj čim bolj razjasnila. Maj je glede poklicev najprej ugotovil, da se moški spol večkrat
pojavi pri poklicih, ki zahtevajo večje fizične obremenitve, pri ženskem spolu pa je ravno nasprotno, saj
opravljajo bolj materinske poklice, npr. učiteljica, vzgojiteljica … Marjetka je še dodala, da je to zato, ker
imajo moški telo bolj prilagojeno za fizično delo kot za psihično. Kasneje sta se spomnila, kakšna je
muslimanska vera. Maj je rekel, da imajo tam ženske prekrite obraze z rutami, ne smejo voziti avta …
Marjetka pa mu je povedala, da si spola tam nista enakovredna. Šofer Franci je ves čas spremljal njun
pogovor in jima pritrdil, da je to zelo težko razumljiva tema. Trener je rekel učencem, da bodo čez eno uro
prišli v Pariz. V avtobusu je z njimi potoval tudi Majev sošolec Oskar, ki je tudi poslušal njun pogovor. Dodal
jima je, da ima njegova sestrična Lucija starše, ki imajo isto službo – mama in oče sta na enakem delovnem
mestu, ob istem delovnem času, pa je oče več plačan kot mama. Maj je rekel, da to sploh ni pošteno, in da se bi
to moralo spremeniti. Avtobus je končno prispel v Pariz in tekmovalci so že nestrpno čakali na tekmovanje.
Ko sta si prijatelja ravno obuvala teniske, se je Marjetka spomnila, da sta si spola pri športu enakovredna, saj
vsak spol tekmuje posebej. Moški z moškimi, ženske pa z ženskimi. Po končanem tekmovanju je v ženski
kategoriji zmagala Marjetka, v moški kategoriji pa neki Avstrijec. Prijatelja Maj in Marjetka sta na koncu
sklenila, da sta si spola v nečem enakovredna, v nečem drugem pa ne. Marjetka pa je še dodala, da je važno, da
zmaga poštenost.

Sofija Brkič Strman, 6. c

33

SREČA Nikoli ne rečem NE

Sreča je polna vreča, Nikoli ne rečem ne sladoledu,
nikoli ni prazna, niti drsanju na ledu.

in vedno je prijazna. Nikoli nisem in ne bom rekla
sreči ne,
Veliko ljudi,
majhnih in velikih, saj težko mi je brez nje
in vem, kako pomembna je.
tudi če so vitki,
imajo srce, v katerem bije jim pesem sreče. Sreča je velika vreča,
od katere se ti meša.
Skupaj se veselimo Nikoli je ne bi spustila,
in srečo vzbudimo, pa tudi nikoli ne zavrnila.
kot zvezdo na nebu zasvetimo.
Pika Ban, 4. b
Nikoli ni sama,
žalostna ali zajokana,
vedno se veseli novih srečnih dni.

Ana Palka, 5. b

V VESOLJU SMO DOMA

Vesolje – je vse kar obstaja Tudi naš svet se včasih nam zdi,
in je nekaj, kar lahko nam nagaja. da se skrivnostno okoli vrti.

So zvezde, planeti in galaksije, Da zdaj smo tukaj in kmalu že tam,
so snovi in so energije. da je že noč a bil je še dan.

Kako pa vse vse skupaj to sploh je nastalo Kaj je vesolje?
se do danes res je že nekaj dognalo, To znanost je vsa -
da Veliki pok se je zgodil in pravzaprav MI,
in nam to znanost delno odkril. smo v VESOLJU DOMA.

Kadar se v moji glavi kaj narobe godi, Tija Žura, 7.a
vesolje je krivo, vsaj tako se mi zdi.
Zagotovo je luna, ta stvar neugnana, Tija Žura je dobila priznanje za najboljšo otroško
ki moti ponoči me, da sem nenaspana. pesem Festivala Pranger – program Ela.

Podnevi, ko res se nič mi ne da,
je sonce premočno in lena sem vsa.
Saj sveti prav vame in tako se že zdi,
da letne čase nam nepošteno deli.

Se planeti vrstijo,
imena bogov si delijo,

krivi pa so –
za vso energijo.

Kaj pravijo zvezde? To ve že vsak,
četudi po poklicu ni tak junak,

iz neba nam razbere prav za vsak znak
pa naj bo to bik, oven ali rak.
Zemlja se okoli Sonca vrti
in potrebuje 365 dni,
da ga obkroži in je spet tam,
kjer je bila lani – na isti dan.

34

TRENUTEK PRAZNINE

Vsi ljudje poznamo krivico, spremlja nas kot temna senca. Zaradi krivice mnogo ljudi trpi, a tega
nihče ne pove. Najbolj grozno pri krivici pa je, da jo povzročamo mi, ljudje, eden drugemu –
najbolj pogosto tistemu, ki ga imamo najraje … Včasih se tega ne zavedamo, včasih pa še
predobro. Krivica nikakor ni samoumevna, čeprav se je najbrž zgodila že vsakemu, vsak je že občutil
bolečino ob krivici, a kljub temu jo še vedno povzročamo drugim. In najhuje pri krivici je, da nas žre in nas ne
spusti s svojih krempljev. Temna senca se daljša …
Nekega sobotnega jutra me je prebudilo dopoldansko sonce, topli žarki so pronicali skozi okno in bilo mi je
toplo. Bratec me je poklical na zajtrk – vedno me pride poklicat na zajtrk in vedno mi pripravi krožnik in
pribor, za kar sem mu že od nekdaj hvaležen. Med zajtrkom je mama povedala, da bova z bratcem ostala
doma, in meni je še posebno zabičala: »Žiga, da ne bo kakšnih neumnosti!« Jaz sem seveda samo prikimal,
sploh je nisem poslušal, bil sem še zaspan.
Mama in oče sta odšla, jaz sem se zaprl v sobo in gledal film, medtem ko je bratec igral igrice na računalniku.
Postal sem lačen, v kuhinji sem si pripravljal malico. Medtem mi je zazvonil telefon, ustrašil sem se in
ponesreči zbil z roko mamino najljubšo stekleno vazo. Počasi, kot bi jo gledal v sanjah, je padala s pulta in se
rabila na tisoč majhnih koščkov, ki so se razleteli na vse strani. Pri srcu me je stisnilo, samo obstal sem in nekaj
časa gledal v razbite koščke vaze.
Pozabil sem se oglasiti na telefon. Klicala me je mami, najbrž je hotela sporočiti, da sta z očijem na poti.
Prepozno sem to ugotovil, saj sem pred hišo zagledal avto. Prestrašil sem se, srce mi je začelo hitro biti, nisem
vedel, kaj naj storim. Vrata so zaškripala in mami je z bratcem vstopila v kuhinjo. Bratec je ves vesel nosil
vrečo, saj mu je mami kupila bombone, jaz pa sem le bledo buljil v njiju. Mami me je grdo pogledala in
vprašala, zakaj je polno steklenih koščkov na tleh. Bil sem prestrašen, nisem vedel, kaj počnem, s prstom sem
pokazal na bratca in rekel: »On je bil, on je razbil tvojo najljubšo vazo!« Bratcu se je nasmeh v trenutku
izbrisal z obraza in jaz sem to najbolj opazil. Takoj, ko sem izrekel besede, sem se zavedal, kaj sem storil, in
žal mi je bilo. Mami je bratcu vzela bombone in ga poslala v sobo. Jokal je, naglas je jokal in jaz sem samo stal
in ga gledal.
Mama je sicer bratcu hitro odpustila in ni delala preveč problemov, saj se vsakemu lahko zgodi, ampak tisti
vsak ni bil on, ampak jaz in jezen sem bil, ker bratec ni povedal, da lažem ali da on tega ni storil – jaz pa sem si
v tistem trenutku želel samo tega.
Naslednje jutro me je bratec ponovno prišel zbudit in zopet mi je pripravil pribor na mizo. Nisem mu mogel
pogledati v oči, grozno sem se počutil.
Minili so meseci in pozabil sem že na vse skupaj, mama si je kupila novo, še lepšo vazo in vsi smo bili
zadovoljni. No, vsaj tako sem mislil. Nekega poletnega dne sva se s prijateljem odločila, da greva na sok, da se
malo odžejava. Ko sva spila sok, je natakarica pobrala kozarca in, medtem ko je hodila do pulta, se je
spotaknila in kozarca sta ji padla na tla. Razbila sta se na tisoč koščkov in eden od koščkov je priletel k
mojemu čevlju. Takrat me je prešinilo in spomnil sem se, kakšno krivico sem storil bratcu, mojemu bratcu, ki
me vsak dan zbudi in mi pripravi pribor. Grozno sem se počutil, postal sem nestrpen in jezen sam nase. Sploh
nisem opazil, da košček stiskam v roki in da mi iz prsta teče kri. Nikoli več ne bom dopustil, da se mojemu
bratcu zgodi kaj takega, in ta krivica mi bo ostala v srcu za zmeraj.

Žiga Hren, 9. a

35

PRETEKLOST PODAJA ROKO PRIHODNOSTI

Naše življenje izhaja iz preteklosti in se preko novosti preliva v prihodnost. Kaj v moji mladosti je
najbolj predstavlja našo kulturno dediščino? Je to pisano široko krilo narodne noše, s čipkami
obrobljena avba, rdeč parazol? Nekateri mi predlagajo piščalke petelinčke šentjernejskih lončarjev,
drugi pravijo, da je to narodna glasba, po kateri smo znani izven meja naše domovine. Težko sprejmem, da je

narodna noša, vzeta iz zgodovine, moj simbol 21. stoletja, čeprav moram priznati, da je moja zgodovina in

moja kulturna tradicija, ki nas je vse Slovence izoblikovala. Iskala sem idejo in jo našla – moja povezava s

preteklostjo in pot v prihodnost, moja povezava s kulturo Evrope in hkrati velika posebnost mojega naroda je

moj materni jezik.

Jutro. Zbudi me ropotanje kovinskih posod v garaži pod mojo sobo. Skušam zaspati, pa ne gre. Slišim naglo

mamino govorjenje. Kadar je napeta in se ji mudi, so njeni stavki kratki, pretrgana govorica, ki ne more skriti

dobrega desetletja življenja na Gorenjskem. Slišim, da je slabe volje. Njena pojoča dolenjščina preide v

odsekano »poveljevanje« z izrazi, ki na Dolenjskem niso doma. »Dej gmh!« jo slišim. Potem se zasmeje:

»Jenjaj, no. Nauš dobu prbolška.«

Očitno se pogovarja z Irom, zavrženim španskim lovskim psom, ki smo ga posvojili pred dvema mesecema.

V Sloveniji se odlično znajde, naj bo ukaz »vamos« ali pa »pridi«. Razume vse govorice sveta. Zanj obstaja en

sam jezik neverbalne komunikacije - razume geste, preko katerih kažemo svoje razpoloženje. Oče pravi, da

bere misli, še predno jih izrečemo. Kar vidim ga, kako nagaja mami.

Premaknem se do okna in vidim dobro znani prizor. Mama se smeje, psa hoče zapreti v pesjak, pes leži na tleh

in se noče premakniti. Dobro ve, da mamina roka že brska po žepu predpasnika za pasjim priboljškom.

Zaslišim očeta, ki v zategli »podgurščini« (govorica prebivalcev pod Gorjanci) mami daje navodila, kako in

kaj. »Čist si ga razcrklala, je pravi punček,« ga slišim. Mama se ne da motiti, zamahne z roko in njun pogovor

se spravljivo nadaljuje v mehkem dolenjskem narečju.

Zavem se, da je prišel moj čas, ko psa peljem na sprehod. Hitro se oblečem, ošinem uro, kaže sedem in več.

Zdrznem se, ker sem zelo pozna, potem pa me prešine spoznanje, da je praznik - dan reformacije.

Lahko sem doma zaradi protestantov in Primoža Trubarja. Praznik ima seveda globlji pomen in ni samo šole

prost dan. Všeč mi je, da je po Trubarjevi zaslugi v knjižni slovenščini tudi velik del dolenjščine.

Hitim mimo kuhinje, kjer brat nagovarja nečakinjo, naj kaj poje. Uf, to pa je zalogaj za moja ušesa.

Mariborščina, štajerščina. Hecna govorica, ki jo mami komaj prebavlja. »Iza, boš jajco in kruheca?« ga

slišim. Mala mu odgovarja, da bo raje »mlekeca in keksa«. Brat se je z Dolenjske preselil v Maribor in po

nekaj letih spregovoril v izborni štajerščini, z nami, domačimi, pa zna govoriti v lepi, knjižni slovenščini.

Zanimivo je, da je pogosto popravljal očeta, Dolenjca, češ kako govori, da je kot kak kmet in podobno. Brat je

po poklicu profesor in mu je poklic očitno preveč zlezel pod kožo. Oče pa si je njegove besede gnal k srcu,

moja mama, ki ni bratova prava mama, pa je samo zarenčala, da bo govorila, kakor ji je ljubo, in se ni ozirala

na popravke z njegove strani.

Ozrem se v zaslon mobilnika in odprem Viber. Krajšane besede, izrazi v slengu, anglizmi, popačenke, kup

slovničnih in pravopisnih napak, ki popolnoma zameglijo bistvo sporočila in terjajo vso mojo pozornost, da

ga razberem. Nekaj dolgih minut porabim, da dojamem bistvo in odgovorim. Trudim se, da pri pisnih

sporočilih uberem srednjo pot, držim se razumljivosti napisanega, po drugi strani pa ne želim izstopati in

pisati preveč knjižno, saj bi med vrstniki hitro dobila nalepko, da sem smešna, piflarska, neumna, zahojena.

Smilijo se mi sošolci, ki so tujci in poznajo samo knjižno slovenščino ter pišejo tako, kot so se naučili v

slovenski šoli. Ti so za nekatere zlobneže tarče norčevanja. In ni mi prav. Nekajkrat sem povedala svoje

mnenje in tvegala izključitev iz pogovorov. Zdaj imam mir. Mama me vzpodbuja k neomajnosti in zagovoru

svojega prav. Pa ni vedno lahko. Jezik je prva omejitev in pomembna karta za vstop v najstniške zgodbe, ki na

žalost nimajo vedno srečnega konca.

Joj, moja ljuba slovenščina! V petih minutah slišim tri narečja, da o slengu niti ne izgubljam besed. Starša z

mano nista nikoli govorila v knjižni slovenščini. Mamo sem ob vstopu v šolo pogosto spraševala, zakaj

učiteljica govori drugače in kaj posamezne besede pomenijo. Počasi sem k pogovornemu dolenjsko

obarvanemu jeziku dodala knjižnega. To ni moj materni jezik, je pa nujen za vstop v odraslost, ki se mi naglo

približuje. Kdor je izobražen, to kaže tudi z znanjem in rabo knjižnega jezika! V jeziku se družboslovje sreča z

naravoslovjem, umetnost z znanostjo, mladost z zrelostjo, zgodovina s sedanjostjo. Razvoj jezika nas ne

pouči le o posameznih besedah, ampak nam naslika celotno družbo nekega trenutka.

Naš jezik je pester, drugačen, izdaja poreklo in dom, od koder govorec prihaja. Zdi se mi, da so se mnogi

sodobni jeziki preveč obarvali z angleščino. Zavedam se, da jezik mora biti živ, pa vseeno se sprašujem, kje so

meje in kaj bo ostalo od slovenščine, če postane sleng tisti, ki bo krojil standarde sporazumevanja. Prav je, da

36

v šoli ohranjamo tradicijo knjižnega jezika. Mladi pa moramo imeti
svobodo, da pustimo komunikaciji prosto pot z novimi načini
izražanja. Tudi odprtost v svet je slovenska kulturna tradicija!
Knjižna slovenščina je simbol vsakega Slovenca, je hkrati simbol
naše države in tudi posebnost, ki bogati podobo Evrope. Vsak od nas
pa ima tudi mini domovino – moja je Dolenjska in »tlelele govorimo
pu dulensku«. Povrhu vsega pa »šeram lajke« s svojimi e-vrstniki. Na
vseh treh ravneh se povezujem s preteklostjo, so pa tudi moja
sedanjost in z njimi grem v prihodnost!

Nina Pečnik, 8. a

UJETI TRENUTKI

Bila je tema. Le ulične svetilke bližnje ceste in nagrobne
sveče so dajale nekaj svetlobe. Z glavne poti sem zavila
levo na ozko peščeno stezo in zaprla oči. »Katerega pa
danes?« sem se tiho vprašala. Začela sem se vrteti na mestu in se
naključno ustavila ter začela hoditi naravnost – kolikor se je le dalo, k
najbližjemu predmetu. Ko sem se s kolenom dotaknila nečesa trdega, sem sama pri sebi zaklela od bolečine in
odprla oči. Pred mano je bil siv polkrožni nagrobnik. Pred njim je bilo nekaj rdečih sveč, ki so vijolično
osvetljevale modre mačehe. Še zadnjič sem preverila, da ni nikogar v bližini. Nato sem se lahkotno dotaknila
srebrnih črk, ki so tvorile ime in priimek na nagrobniku. V manj kot sekundi se je nad grobom pojavila meni
dobro znana kroglasta gmota, polna raznobarvnih svetlečih krogel.
Roko sem stegnila vanjo in naključno izbrala eno od svetlečih krogel. Bila je zlato rjava kot Ninini najljubši
Bronhi bonboni. Stisnila sem jo tako močno, da so se mi členki na roki obarvali belo. Zlata krogla se je
razblinila na vse strani in že sem bila drugje.
Deklici, Nina in Eva, sta vstopili skozi vhodna vrata v pritličje hiše. Bilo je malce hladno in prostor je imel
vonj po starem. Ena od deklic se je sklonila k čevljem, da bi se sezula, a je skozi zelena vrata prišel Evin dedek.
»Ne se preobuvat, Nina. Pa saj je to vajin dom. No, vsaj Evin,« se je prisiljeno nasmehnil. S svojim nasmehom
je takoj spremenil počutje v prostoru. Sedel je za mizo in nakazal s kretnjami, naj sedeva poleg. Nastala je
neprijetna tišina. Da bi jo prekinil, je dedek vstal in iz lesene omare nad kuhinjskim pultom vzel črno vrečko
bonbonov. Bila je že odprta in manjkalo ji je vsaj za eno dobro prgišče bonbonov. Črno vrečko je pomolil
najprej Evi, nato še Nini. Vsaka je stegnila roko globoko v vrečko in izvlekla po en bonbon, zavit v črn
papirček. Nina ga je prva odvila. V rokah se ji je zasvetil zlato rjav bonbon, ki si ga je dala v usta. Oboževala je
te bonbone, čeprav večini otrok niso bili všeč. Je pa več ostalo zanjo. Ni bilo moč, da ne bi ponovno segla v
črno vrečko za bonbon. Vedno se je spraševala, zakaj so tako dobri bonboni zaviti v črne papirčke in spravljeni
v črni vrečki. Kot bi nekdo želel, da nas prestraši njihova zunanjost.
Pogoltnila sem slino. Če so ti bonboni res tako dobri … Skoraj sem že stegnila roko, da bi še sama preizkusila
bonbone, a sem se zavedla, da ima to lahko posledice. Ponovno sem stegnila roke proti gmoti. Tokrat sem v
pest stisnila svetlo zeleno kroglo – svetlo zeleno kot pregrinjala na stolih v babičini hiši.
Nina je sedela v zimskem vrtu z babico. Sedeli sta za veliko šest kotno belo mizo na belih lesenih stolih z
zelenimi pregrinjali. Imeli sta prižgani dve luči. Eno stoječo in še eno na stropu. Luči sta jima s skupnimi
močmi osvetljevali pogled na članek iz Vesele šole. Nina je namreč tekmovala na tekmovanju z imenom
Vesela šola. Tekmovanje je obsegalo kar nekaj različnih tem, o katerih si moral vedeti kar največ. Tisti večer

37

sta se pogovarjali o jedrski energiji. Ni bilo boljšega človeka, ki ti bi razlagal snov, kot babi. Bila je namreč
učiteljica. Nini se je zdela tema tako fascinantna in mogoče tudi nedojemljiva za mlade možgane. Kakšna je
moč v vseh teh jedrskih elektrarnah, v vseh teh jedrih urana! Še več noči ni mogla spati, ker se je zavedala, da
če jedrska elektrarna v Krškem eksplodira, bi bilo tako kot v Hirošimi. Živela je namreč le dvajset kilometrov
od Krškega. Razmišljala je, da bi se preselila k babici, ki je bolj oddaljena od jedrske elektrarne, in bila tako
varna. K sreči se ni bilo treba.
Rahlo sem se zdrznila in že tretjič segla v mavrično gmoto. Prijela sem temno zeleno kroglo – temno zeleno
kot so kovinske noge miz in klopi, ki se je kot prejšnjič razblinila.
Vsak konec poletja se je v Češči vasi odvijal nekakšna veselica. Bilo je ogromno ljudi, zanimivih stvari in
glasbe. Najbrž vsi poznate tiste mize in klopi, ki so na večini prireditev. Take lesene z zelenimi kovinskimi
stojali. Tudi na tisti veselici so bile takšne mize in klopi. Za eno izmed mnogih miz je takrat sedela Nina. V
nekem trenutku je mimo nje priletel sršen. Nina je nepremišljeno zamahnila z rokami in tako izgubila
ravnotežje na nestabilni klopi, zato je treščila naprej ter se udarila ob rob mize. Ni bilo hudega, le en zob si je
malo odškrtnila. Po tem je vsakomur pokazala svoje ''bojne rane'', a kmalu so ji mlečne zobe zamenjali stalni
in dokazov ni bilo več.
Sreča pa taka! Zopet sem segla za svetlečo kroglo. V moji roki se je tokrat svetila krogla, rdeča kot Ninina
jopica za jahanje.
Bil je še en spomladanski dan. Nina je bila na konju – v obeh pomenih. Že od malega je jahala. Doma je imela
vse od plastičnih do plišastih figur konj. Tudi kakšnega iz gline bi se dalo najti. Jahala je v krogu in vodil jo je
njen trener jahanja Tomaž. Najprej sta naredila ogromno vaj, ki Nini niso bile najljubše. Proti koncu pa je
napočil njen najljubši del. Tomaž je konja poslal v galop. Iz njenih ust se je zaslišalo radostno smejanje, polno
sreče. Seveda je to želela skriti s kašljanjem, ker se je počutila neprijetno. Vedno se je spraševala, od kod pride
ta smeh. Zmeraj se ji je to zgodilo le v galopu. Kot da ni mogla verjeti svojim očem.
Moje ustnice so se ukrivile v nasmeh in roke so urno pograbile naslednjo kroglo, ki pa je bila pastelno
vijolične barve kot njena prva okrogla očala.
Bil je navaden šolski dan, ko je bila Nina v tretjem razredu. Bila je ura matematike, medtem ko so delali vaje
na učnem listu, je učiteljica vstala in na tablo, kjer so imeli pomembne informacije za razred, z magnetom
pritrdila list, na katerem so bila narisana očala, kot bi jih narisal prvošolec. Nina je to opazila in, ko je
učiteljica vzpostavila očesni stik z njo, je potrkala po listu. Tisti dan se je Nina delala, kot da ni nič. Vedno se je
sramovala očal. Bala se je odziva vrstnikov. Učiteljica pa je še večkrat ponovila trkanje na list. Z vsakim dnem
jo je učiteljica pogledala z bolj razočaranim pogledom. Enkrat pa se je Nina le opogumila in iz torbe privlekla
rožnat etui za očala in iz njega vzela pastelno vijolična očala, ki so jo nato spremljala še vse poslednje ure
pouka.
Zavzdihnila sem. Le zakaj se je sramovala očal? Imela sem občutek, da me nekdo opazuje, ampak okoli mene
ni bilo nikogar. Le vsake toliko časa je po cesti zapeljal kakšen osamljen avto. Ponovno sem poprijela za
kroglo, ki je bila tokrat peščene barve kot mivka in že sem bila sredi otroškega igrišča.
Otroci so se v popoldanskih urah igrali na igrišču poleg blokov. Tam je veliko različnih plezal, toboganov,
konjičkov na vzmeteh, gugalnic – pravi raj za preživljanje prostega časa otrok. Sredi vsega pa je bil manjši
peskovnik, v katerem se je Nina najraje igrala. Poleg nje je bila njena babica. Čeprav ji je mami velikokrat
razlagala, da je peskovnik prava kmetija bakterij ter pasjih iztrebkov, se je vseeno rada igrala z mivko. No, pri
štirih letih se gotovo ni zavedala bakterij. Iz mivke je delala potičke, majhne gradove in stolpe. Zelo se je
razjezila, če ji je kdo pomendral njene mojstrovine. To so bili po navadi divji dečki, ki so se lovili ali igrali
skrivalnice in so mislili, da je vse igrišče le steza za dirke. Po igri v mivki ji je babica po navadi podala robček,

38

da bi vsaj nekaj umazanije spravili s prstov. A kaj, ko je to Nino privedlo do še večje igre. Igrala se je namreč,
da dela v mesnici. Mivka je bila mleto meso, robček pa vrečka. Vse je elegantno zavila, podala babici in rekla:
»Bos se kaj?« Tako kot prava prodajalka v mesnici.
»Za danes bo dovolj,« sem zašepetala in zapustila pokopališče. Imela je lepo življenje z veliko ujetimi
trenutki.

Nina Pečnik, 8. a

Nina je bila uvrščena med najboljše mlade književne ustvarjalce na Dolenjskem knjižnem
sejmu 2019 in dobila nagrado Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine.

POGOVOR Z NINO PEČNIK

Letos si dobila že kar nekaj nagrad za literarno ustvarjanje, kajne?

Nina: Udeležila sem se več natečajev in bila tudi nagrajena. Te natečaje so razpisali: Zveza prijateljev
mladine, Sinapsa – slovensko društvo za nevroznanost, Dolenjski knjižni sejem ter Slavistično društvo
Dolenjske in Bele krajine. Na teh natečajih so sodelovali učenci iz vse Slovenije in tudi zamejski Slovenci,
zato sem priznanj še toliko bolj vesela.

Kako se počutiš, ko dobiš priznanje v državnem merilu?
Nina: Vesela sem. To, da sodelujem na razpisih, me spodbudi in usmeri. Včasih sem pisala tudi sicer – na
spletni srani je forum, kjer se objavlja svoje prispevke, poglavja svojega dela, bralci lahko komentirajo, kar
lahko uporabiš pri nadaljnjem pisanju za izboljšanje zgodbe in stila pisanja - ko sem pisala zgodbo, so mi
svetovali, kako pisati premi govor, kar sem tudi upoštevala. Letos nimam več toliko časa za sodelovanje na
tem forumu, pa tudi članstvo se je osulo. Seveda bi lahko pisala tudi sama, a mi tudi za to primanjkuje časa. Ne
pa navdiha! Ideje si shranim v beležko na telefon – morda jih bom lahko razdelala kasneje. Včasih jih razširim
v osnutke in shranim v Word. Tam so tudi moje pesmi, slike in citati avtorjev, ki me navdihujejo.

Kdaj si začela?
Nina: Pišem od poletja 2016. Na pobudo ge. Rangusove sem se odzvala na natečaj in bila prvič nagrajena..

Si želiš kakšno posebno priznanje?
Nina: Ne pišem zaradi priznanj. Niti ne poznam nobenega pisatelja ali pesnika, ki bi bil zelo častihlepen. Če je
tisto, kar napišem, všeč še komu, je super. Vendar vsega niti ne kažem drugim. Celo sama se včasih težko
vračam k svojim zapisom – posebno če je napisano zelo osebno.
Ko pišem, si vzamem nekaj časa za premislek in iskanje navdiha. Ko možgani opravijo svoje, je delo že skoraj
opravljeno. Nima smisla sesti k računalniku, če ne vem, kaj pisati. V tem se šolsko pisanje razlikuje od
ustvarjanja. V šoli si vezan na prostor in čas ter prisiljen ob koncu ure oddati dokončan izdelek. Doma je vse
drugače!

Vemo, da si izjemna tudi na likovnem področju.
Nina: V 3. razredu in nato od 5. dalje sem vključena v likovni krožek. Od sedmem in 8. razredu sem izbrala
izbirni predmet likovno snovanje. Tako sem v likovni učilnici najmanj 4 ure na teden. Zelo rada delam. Tudi
ob kulturno obarvanih dnevih dejavnosti se vpišem k likovnemu ustvarjanju. Letos sem delala sceno za skoraj
vse šolske prireditve.

V tem šolskem letu si bila zelo uspešna tudi na drugih področjih.
Nina: Res se je nabralo kar veliko uspehov: zlato priznanje na matemčku in na kemiji, srebrna priznanja na
tekmovanju za Cankarjevo priznanje, iz matematike, iz fizike in za poznavanje sladkorne bolezni ter bronasti
priznanji iz zgodovine in astronomije. Še posebej sem ponosna na 100% točk, ki so mi prinesle tretje zlato
priznanje na tekmovanju iz logike.

39

Umetniki po navadi niso športniki. Kaj pa ti?
Nina: Sem članica šolske atletske ekipe (tek na srednje proge) in kros. Tudi v prostem času tečem in se
udeležujem tekaških prireditev (tek trojk, ljubljanski maraton, kraški maraton …).
Tudi v 9. razredu ti želimo veliko uspeha!

Nina je na zaključni prireditvi 2019 prejela za svoje udejstvovanje na likovnem in
literarnem področju nagrado OŠ Center za posebne prispevke k življenju in delu
šole.

Luna Gorenc, Lucija Juvančič, 8. a, Lia Kotnik, 6. b

40

NAŠE STOPINJE

glasilo Osnovne šole Center, Novo mesto

Šolsko leto: 2018/2019

Sodelujoči:
· učenci literarno-novinarskega krožka,

mentorica Manca Pezelj Berger
· učenci POŠ Mali Slatnik, mentorica Bernarda Zupančič

· člani novinarskega krožka, mentorica Zlata Valen ć
Likovni izdelki učencev OŠ Center, mentor Valter Rabič

Fotografije: foto krožek, mentorica Mojca Saje
Oblikovanje: Valter Rabič

Mentorica glasila: Danica Rangus

Rožnik 2019

VALETA 2019


Click to View FlipBook Version