Pogovor z mag. Janezom Pezljem

Pogovor z mag. Janezom Pezljem

Novo mesto, februar 2020

Pogovor z mag. Janezom Pezljem

Z mag. Janezom Pezljem
se je na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku 7. 2. 2020

pogovarjala Zlata Valentić.
Pogovor zapisala: Zlata Valentić

Snemanje: Peter Josić, 9. c
Oblikovanje: Srečko Skube

Novo mesto, februar 2020

Pogovor z mag. Janezom Pezljem
Novo mesto ni le dolenjska metropola kulture. Naši someščani, Božidar Jakac,
Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marjan Mušič, Slavko Grum, so leta 1920 popeljali
slovensko umetnost v moderno obdobje. Danes Rosana Hribar, Gregor Luštek,
Žiga Virc, Matjaž Berger, Jana Menger, Irena Yebuah Tiran, Nejc Gazvoda in
mnogi drugi soustvarjajo slovenski kulturni utrip in žanjejo občudovanje tudi
preko naših meja. Mi pa smo se odločili, da ob slovenskem kulturnem prazniku k
nam povabimo mag. Janeza Pezlja, ki s svojim vsestranskim delom ostaja zvest
Novemu mestu.

G. Pezelj, bili ste novinar Dolenjskega lista in Televizije Slovenija. Poročanje o
dogodkih na Dolenjskem in iz drugih koncev takratne Jugoslavije je bil le del vaše
bogate in raznolike poklicne poti, na kateri ste se soočili z mnogimi izzivi. Bi nam
povedali, kaj vse ste še delali?
G. Pezelj: Začel sem na Dolenjskem listu kot poročevalec s tržnice. V skladu z
uredniškimi navodili sem hodil na novomeško tržnico in zbiral cene. Vedel sem
za vse cene krompirja, peteršilja, solate in ostalega.
Moja novinarska pot pa se je končala 800 metrov globoko pod zemljo. Verjetno
ni z nami nikogar, ki bi bil tako globoko pod zemljo. Kaj sem počel tako globoko?
Bil sem novinar TV Slovenija in sem poročal iz različnih mest takratne
Jugoslavije. Prišel sem v Prištino, glavno mesto Kosova. Tam so stavkali rudarji.
Ostali so v rudniku in le naši ekipi je uspelo priti do njih. To je bil trenutek
zmagoslavja TV Slovenija, ko sem postavil pred dejstvo direktorja rudnika, ki ni
dovolil poročanja o tamkajšnjih razmerah. Direktor se je jezno odpeljal, mi pa

smo začeli pospravljati naprave. Nakar se je direktor vrnil in nam dovolil spustiti
se v starem zarjavelem dvigalu 800 metrov globoko do stavkajočih rudarjev, ki so
bili že več dni brez hrane. Kasneje sem izvedel, da so ga pet dni po tem dogodku
odpustili.
Kaj sem še delal? S Kosova sem prišel na »diplomatski parket«. Bil sem namreč
v Vladi Slovenije, v parlamentu. Spoznal sem žlahtnega gospoda Janeza
Gabrijelčiča, s katerim sva sodelovala pri začetkih Rastoče knjige.

Pri svojem delu ste morali poglobiti svoje znanje na raznih področjih, saj ste
sodelovali tudi pri oblikovanju zakonodaje RS. Svoj študij zahtevne problematike
prepovedanih drog ste leta 2003 objavili v knjigi Nevarna prepoved, ki so jo
označili kot »pogumno besedilo, ki ponuja drzne rešitve«. Posvetili ste jo mami
»Slavi z novomeškega Brega« in očetu »Ivanu s Smiljanskega polja«. Sta vas
onadva usmerila v opazovanje in preučevanje družbe?
G. Pezelj: Vsi, ki smo starši, vemo, da brezpogojno ljubimo svoje otroke. Veliko
sem se naučil od dveh preprostih ljudi. Mati je izjemno veliko brala. Pri hiši nas
je bilo pet otrok. Opazili smo, da je mati nenadoma prenehala prebirati knjige.
Vprašali smo jo, zakaj več ne bere toliko kot včasih. Ni povedala, ampak naposled
smo le ugotovili, da je zaradi sive mrene napol slepa. Bili smo nekako brezbrižni
do staršev, tako kot otroci ponavadi so, ker se ne zavedajo svoje ljubezni do
staršev. Takrat sem spoznal veliko ljubezen slovenskih mater do svojih otrok in
družine, ki so jih postavljale pred svoje potrebe. Po operaciji je mama spet začela
brati.

Oče je bil pa njeno nasprotje. Bil je izjemno priden, za celo ulico je pisal prošnje
in pritožbe, čeprav je bil skoraj nepismen. Spomnim se, da sem dal svojima
otrokoma prebrati pismo, ki mi ga je oče pisal v vojsko. Oba sta rekla, da je
človek, ki ga je napisal, nepismen. Rekel sem jima, naj postavita vejice in pike in
bosta videla, koliko ljubezni se skriva v stavkih. Veliko sem se naučil od svojih
staršev.

Novinarske prispevke ste začeli pisati že v srednji šoli, ko ste bili urednik
novomeškega mladinskega glasila Mladi val. Je imela prste vmes učiteljica
slovenščine?
G. Pezelj: Na vse svoje učitelje, tudi na učiteljice slovenščine, imam izjemno lepe
spomine. Zgodilo pa se je v tretjem ali četrtem razredu, ko je bila moja
razredničarka učiteljica Dularjeva. Bila je majhna in drobna, popolnoma predana

svojemu poklicu in učencem. Nekoč je srečala mojo mamo in jo potolažila, saj
nisem bil tako dober učenec, kot so vaši učenci. Mama je rekla, da samo berem in
berem in berem. Tovarišica pa je rekla, naj bo vesela in naj me le pusti, da berem.
Mislim, da se mi je branje obrestovalo.

Po knjigi, ki sva jo omenila, pa ste se znašli v leposlovju. V lanskem letu je izšel
ponatis knjige z naslovom Velimir, ki je leta 2016 vzbudila precej pozornosti v
sosednjih državah. Knjiga je označena kot roman, torej kot umetnostno besedilo.
Bi nam povedali kaj o ozadju zgodbe in o meji med resnico ustvarjalčevo
svobodo?
G. Pezelj: Najprej o ozadju zgodbe. Velimir, ki je resnična oseba, je moral s svojo
mamo pred 16 leti zapustiti dom v Bosni in Hercegovini. Spoznal sem ga pred

nekaj leti in takrat
mi je povedal o
svojih življenjskih
preizkušnjah. Menil
sem, da bi bilo treba
o vsem, kar je
doživel, napisati
knjigo. Čez leto sva
se zopet srečala in
takrat me je spomnil
na knjigo. Nisem
vedel, o čem govori
– rekel sem:

»Kakšna knjiga? Jaz svojih knjig ne posojam, ker jih ne dobim nazaj in si jih tudi
ne sposojam od drugih.« Spomnil me je na dogovor, da bom pisal o njegovem
življenju. Zgodbo sem napisal iz enega samega razloga – v njegovih krajih sem
brskal med knjigami nekega duhovnika; iz ene od knjig je padel list, na katerem
je bila napisana pošastna zgodba, kako so ekstremisti zverinsko mučili in ubili 30-
letnega človeka. Ti ljudje po vojni niso bili obsojeni – upam da bodo kdaj.
Kar se pa tiče umetniške svobode in resnice – vsak pisatelj si pri svojem delu
dovoli nekaj pisateljske svobode, predvsem zato, da zaščitim tiste, ki bi se morda
prepoznali oz. bi jih prepoznali drugi. Tako pa jim omogočim pot naprej.

Otis Heric Zagrljača nam je zaigral na violino.

Knjiga Dedek in vnukinji je polna »smeha, navdušenja in ljubezni in nabita s
pozitivno energijo« je napisal Tone Partljič. Kateri anekdota je vam najljubša?

G. Pezelj: To so preproste in enostavne zgodbe za dedke, babice in njihove vnuke.
Povedal bi zgodbo, ki govori o tem, kako je človeški spomin luknjičav, in o mojih
dveh vnukinjah. Doam za Krko smo igrali namizni tenis. Bila sva oba dedka.
»Stari panj«, to je dedek Miro, ki je bil svoj čas odličen igralec namiznega tenisa,
»se je vnel in vžgal žogico« , ki se je odbila naravnost Maši v oko. Maša je
odjokala v hišo in se vrnila s temnimi očali. Dedek Miro jo je vprašal, zakaj ima
očala. Maša pa: »Ne samo očala, tudi smučarsko čelado bom vzela, ko bom drugič
igrala s tabo pingpong.«

Ko je knjiga izšla, sta vnukinji rekli: »Ni bilo Mašino oko, bilo je Špelino.« Jaz
sem trdil obratno. Vprašali smo dedka Mira, ki je tudi zatrdil, da je bilo oko
Mašino. A deklici se nista dali prepričati.

To je ena od teh ljubkih zgodbic.

In tako sva prišla do

vašega športnega

udejstvovanja. Drobtinice
iz vaše zadnje knjige

Prgišče spinov »na

posrečen način razlagajo

čas, ki je minil. Bi nam

razložili naslov?

G. Pezelj: Kdo ve, kaj je
prgišče? Ko sem pripravljal knjigo, sem mladim postavil to vprašanje. Nihče ni
vedel, so pa vsi vedeli, kaj je spin. Starejši pa niso vedeli, kaj je spin. No, spin je
poseben udarec pri namiznem tenisu, ko se žogica zavrti nekaj 100-krat na
sekundo in povzroči nasprotniku nemalo težav. Tudi tokrat gre za izbor anekdot
iz namiznoteniškega sveta. Pozoren bralec pa bo prebral tudi opombe pod črto,

kjer navajam zelo zanimive informacije. Idejo za knjigo sem dobil pri pisatelju,
dramatiku in aforistu Žarku Petanu, ki je pisal o tem, kako sta s kolegom igrala

pingpong in vsak udarec posebej komentirala, kar je gledalce pritegnilo in
zabavalo bolj kot njuna igra. Omenjam tudi okoli 150 oseb, ki na tak način ne

bodo nikoli pozabljene.

Ob 70-letnici Namiznoteniškega kluba Krka Novo mesto ste v bogati monografiji
pozabi iztrgali veliko podatkov in imen tistih, ki so se in se še vedno ukvarjajo s
tem športom. Tudi sicer vaše knjige dokazujejo, da ste poznali in da poznate zelo
veliko Novomeščanov. Ko smo ravno pred kulturnim praznikom in pred obletnico
Novomeške pomladi, ki jo bomo obhajali v septembru, bi naštela samo nekaj
najvidnejših: slikar Božidar Jakac, pesnik in prevajalec Severin Šali, režiser Filip
Robar Dorin, slikar Jože Kumer … Koga bi še dodali?

G. Pezelj: Ne smemo pozabiti na Pio in Pina Mlakarja, ki sta si zgradila čudovit
domek, ki je danes skrit pod upravno stavbo tovarne Krka. Srečal sem ju ob

snemanju filma o

Janezu Trdini Trdinov
ravs. Režiser Filip

Robar Dorin jima je

povedal za snemanje. O
tem sta bila že
obveščena. Pino Mlakar
je rekel: »Ne pozabite,
da je Trdina ob večerih

hodil po Novem mestu z
laterno v roki.« To je danes prav nenavadno, saj ima vsak otrok že pametni
telefon, s katerim je mogoče skoraj čisto vse.

Omeniti moram tudi Milčka Komelja, izjemnega človeka, člana treh akademij,
iskrivega govorec. Njegov oče Bogo Komelj pa je bil ustanovitelj novomeške
študijske knjižnice.

Na zadnji strani monografije je vaš novinarski kolega Marjan Fortin napisal, da
je to »knjiga za spomin, za sedanjost in za prihodnost«. Kaj pa vaši načrti za
prihodnost? Imate že kaj v delu?
G. Pezelj: Kdor ne spoštuje svoje zgodovine, je obsojen na ponavljanje slabega.
Jaz bi rad zapisal in ohranil dobre spomine. Ko sem bil v politiki, sem sodeloval
s kar šestimi predsedniki. Prvi je bil Lojze Peterle, na katerega imam lepe
spomine. Nato sem v drugi vladi delal z Janezom Drnovškom, tudi on mi je ostal
v lepem spominu. Nato sem sodeloval s predsedniki parlamenta. To so bili
Herman Rigelnik, France Bučar, Borut Pahor in Jožef Školč. S Pahorjem sem
svojo kariero na tem visokem uradniškem področju tudi zaključil.
Morda malce o Pahorju, ki ga kljub njegovemu socialnemu čutu mnogi kritizirajo.
Ob neki priložnosti smo igrali nogomet in sem si močno zvil nogo Kolegi so me
skoraj pozabili v bolnišnici. Poklical sem ga, ker je stanoval v bližini. Ker nisem
imel ključa, nekdo je namreč odnesel mojo torbo, sem prespal kar pri njem. Lepe
spomine imam nanj.
Če bi napisal to knjigo, bi lahko postala slovenska uspešnica, jaz bi bil pa najbolj
napadan in očrnjen človek pa še slabo bi se počutil, ker »vsega se pa res ne
napiše«.

Upamo, da vam bo kljub vsemu uspelo napisati to knjigo. Hvala, da ste se odzvali
našemu povabilu in nam vsem pokazali, kaj je polno, ustvarjalno življenje. Želim
vam še veliko uspeha.



Pogovor z mag. Janezom Pezljem

Z mag. Janezom Pezljem
se je na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku 7. 2. 2020

pogovarjala Zlata Valentić.
Pogovor zapisala: Zlata Valentić

Snemanje: Peter Josić, 9. c
Oblikovanje: Srečko Skube

Novo mesto, februar 2020