The words you are searching are inside this book. To get more targeted content, please make full-text search by clicking here.
Discover the best professional documents and content resources in AnyFlip Document Base.
Search
Published by iztok.gospodaric, 2016-01-21 05:56:02

10 let NEŽINE POTI 2016

10 let NEŽINE POTI 2016

1


KAZALO

1. 10 LET NEŽINE POTI NA KUM ………………………………………………………………… 3
Marija Imperl

2. LEGENDA O SVETI NEŽI………………………………………………………………..………. 4
3. ŠTUDIJSKI KROŽEK SOPOTA SKOZI ČAS ………………………………………………… 7

Tatjana Kavšek
4. ŠK SOPOTA …………………………………………………………………………….…………… 15

dr. Nevenka Bogataj
5. NEŽINA POT – OB 10 LETNICI POTI …………………………………….…………………. 18

Marjeta Bricelj
6. NARAVA OB NEŽINI POTI ……………………………………………………………………… 21

Vlasta Medvešek Crnkovič
7. ŠTUDIJSKI KROŽEK SOPOTA, USTVARJANJE VIDNEGA IN NOTRANJEGA … 29

Tone Lesnik
8. POT ……………………………………………………………………………………………………… 31

Jože Prah

2


Knjižica je nastala ob 10 letnici Nežine poti na Kum ob zaključku dela ŠK Sopota
Zahvaljujemo se vsem članom ŠK Sopota za opravljeno delo in prispevek k ohranjanju

podeželske tradicije.
Še posebna zahvala gre mentorici Tatjani Kavšek, ki je s svojim pretanjenim čutom za

sočloveka ustvarila vrsto neprecenljivih dragocenih trenutkov za člane krožka in za
dolino Sopote.

3


1. 10 LET NEŽINE POTI NA KUM

Današnje razmišljanje me vodi k spoznanju, da čas izjemno hitro teče in da so le sledi
tiste, ki so nemi pričevalci dogodkov in zgodb, ki so se zgodile nekoč, nekje. Legenda o
Sv. Neži izhaja iz ljudskega izročila in je bila navdih članom ŠK Sopota, da so se odločili
njej v čast in ljudem v spomin oblikovati pot, ki ponosno nosi njeno ime. Nepoučenemu
popotniku tabla na izhodišču v dolini Sopote pot okvirno predstavi in mu da osnovne
napotke za pohod proti očaku Posavskega hribovja, Kumu. Že ko naredimo prvi korak
na poti do cilja, pa se lahko vprašamo čemu so poti sploh namenjene? Kam nas vodijo?
Kaj nam pripovedujejo, sporočajo?

Poti so tiste, po katerih stopamo vse življenje, ki nas združujejo, ko se na njih
srečujemo, ali nas ločijo, ko se odločimo, da bomo nadaljevali po svoji poti. Običajno
so poti povezane s cilji, h katerim želimo priti, jih doseči. Tudi naše življenje je dolga,
nepoznana pot. Hodimo po poti spoznavanja sveta in lastnega zorenja, po poti
spoznanj in notranjih resnic. Ko stopamo po njih, spoznavamo življenje okoli nas, sami
sebe in druge, se srečujemo z izzivi, se čudimo, učimo.

Nežina pot sporoča bogato zgodbo in ima močan naboj. Je vez med domišljijo in
realnostjo, med neznanim in poznanim. Vpeta v čudovito naravno okolje popotniku
ponudi poglede in razglede, ki se ga dotaknejo tako zunaj kot znotraj.Tudi člani ŠK
Sopota so popotniki, ki so del svojega časa namenili sebi in zase in obenem na Nežino
pot povabili tudi druge. Opremili so jo s tablami in oznakami, predvsem pa so vanjo
vtkali veliko ljubezni in prostovoljnega dela. Povezani v študijski krožek so za seboj
pustili sled, ki jo bodo še mnogi rodovi poznali in ob njej rasli. Nežina pot na Kum je
postala priljubljena med planinci in ljubitelji narave, obiščejo jo domačini in obiskovalci
od drugod. Vesela sem, da je Študijski krožek Sopota pod mentorstvom Tatjane Kavšek
deloval tudi pod okriljem KTRC Radeče, ki v svoje poslanstvo umešča tudi delo z ljudmi
za ljudi, kar študijski krožki zagotovo so. So trden podpornik pri gradnji razvitega
podeželja in pot, ki pelje v boljši jutri.

Marija Imperl
direktorica KTRC Radeče

TABLA NA ZAČETKU NEŽINE POTI KONEC NEŽINE POTI NA VRHU KUMA

4


2. LEGENDA O SV. NEŽI

Neža je bila pastirica, ki je na območju Kumljanskega pasla svojo živino. Nekoč je pasla
tudi kravo in zgodila se je nesreča. Krava je zgrmela v prepad nad Selami (danes
Borovak pri Podkumu). Pastirica Neža je tako bridko jokala, da je krava okamenela. Te
skale še danes solzijo Nežine solze. Od tod ime Solzice sv. Neže.

SOLZICE SVETE NEŽE BOROVAK PRI PODKUMU
Številni kumski romarji iz Dolenjske, predvsem iz okolice Kostanjevice na Krki, so
množično prihajali na Kum. Po drugi svetovni vojni so se nekateri do Sopote pripeljali s
starim tovornjakom, naprej pa mimo Solzic sv. Neže na Borovak, Mali Kum, naprej do
vrha Kuma k kapeli Sv. Neže, sv. Jošta in sv. Jerneja. Pri Solzicah so si vedno umivali oči
v izogib bolezni.
Neža, Jošt in Jernej so bili pastirji na Kostanjevici na Krki, ki so bili zadolženi za veliko
čredo ovac. V času turških upadov in številnih poplav Krke v Kostanjevici so morali
bežati skupaj s čredo, če so jo želeli rešiti.
Čredo so gnali po Dolenjski in preko Jatne (danes gozdno območje) prišli na južno
območje Kuma. Na Malem Kumu je Neža omagala. Pobožno je pokleknila na skalo in
molila, da bi ovčke srečno prišle na drugo pobočje Kuma in naprej čez Savo. Tam so
Nežo ujeli Turki in ker ni hotela izdati, kjer je trop ovčic, so ji odsekali glavo.
V skali, kjer je klečala, se še danes pozna odtis njenega kolena.

5


ODTIS KOLENA V SKALI
Danes na mestu kjer je bila pokopana, stoji kapelica sv. Neže.

KAPELICA SV. NEŽE NA MALEM KUMU

6


Čredo ovčic sta Jernej in Jošt gnala naprej, Turki so jima bili še vedno za petami. Tudi
Joštu so pojenjale moči. Pri kapeli sv. Jošta je Turke zavrnil, češ da je trop že čez Savo
in da se sam že vrača nazaj in da mu pot med skalami otežuje gosta megla. Tudi njega
so Turki usmrtili, na tem mestu pa danes stoji kapelica sv. Jošt.
V cerkvi na Kumu so v zahvalo za rešitev ovčic in globoko vero pastirjev posvetili
posebno čast vsem trem pastirjem, ki so postali svetniki, sv. Neža, sv. Jošt in sv. Jernej.
KRIŽ PRI SOLZICAH SV. NEŽE
Pisal se je čas pred drugo svetovno vojno, okoli leta 1937, ko se je domačin Matija Čop
- Erjavec z žegnanja v Borovaku vračal proti domu v Sopoto. Pozna ura in kakšen
kozarček čez rob sta bila morda razloga, da je zgrešil stezo in padel v skalovje Solzic sv.
Neže. Zvalil se je po velikem grmovju in zlomil le nogo. Od tedaj je šepal. V zahvalo, da
je sploh preživel, je dal postaviti križ.

KRIŽ PRI SOLZICAH

Najštevilčnejše romanje na Kum je bilo za god sv. Jerneja. Iz Dolenjske so prihajali že v
petek in soboto in na Kumu tudi prespali. Iz Šentruperta na Dolenjskem so prihajali v
procesijah. Imeli so običaj, da so ob prvem pogledu na Kum v travo zapiknili vejico. To
je bilo na Celestinovem Gladežu na Magolniku nad Sopoto.

7


3. ŠTUDIJSKI KROŽEK SOPOTA SKOZI ČAS

ZASELEK SOPOTA
Sopota je zaselek, ki se geografsko v osrednjem delu razprostira vzdolž potoka Sopota
in poteka po južnem pobočju Kuma pred zahodnim delom gozdnatega območja Jatne.
Kraj zaznamujejo posamezne domačije, manjše kmetije, ki si zagotavljajo nekaj osnove
samooskrbe v poljedelstvu in živinoreji. Potencial kraja je v neokrnjeni naravi in
žuboreči in čisti vodi. Bogati ga zgodovina obrti na vodi — mlini, žage, kovačije.

DOLINA SOPOTE
Politično je zaselek močno razdrobljen, saj se v Sopoti stikajo očine Zagorje ob Savi s
Krajevno skupnostjo Podkum, občina Litija s Krajevno skupnostjo Dole pri Litiji in občine
Radeče s Krajevno skupnostjo Svibno. Elektro gospodarstvo opravlja Elektro Ljubljana

8


z distribucijsko enoto Trbovlje, vodno gospodarstvo in vzdrževanje cest vršijo iz Novega
mesta, gozdno gospodarstvo upravljajo ZGS, Krajevne enote Zagorje, Litija in Radeče-
Mokronog. Zaradi navedenega je tudi prebivalstvo primorano zadovoljevati osnovne
pravice zelo prilagojeno in razpršeno. Otroci lahko osnovno šolo obiskujejo v skladu s
posameznimi družinskimi strategijami — na Podkumu, v Radečah, lahko tudi na
Svibnem ali drugje. V službe se zaposleni domačini vozijo v prek deset krajev po
Sloveniji, v razdalji od tri do prek 70 km. Nekateri si finančno stabilnost zagotavljajo s
samozaposlitvijo v obliki izkoriščanja vodnih, gozdnih, turističnih in drugih virov.

Razpredelnica: Prebivalstvo kraja Sopota glede na spol in starost v letu 2015

SOPOTA Starost 0-14 let 15-64 let nad 65 let

Spol – SKUPAJ

60 9 44 7

Moški

31 6 22 3

Ženske

29 3 22 4

Vir: Statistični urad RS

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5002S&ti=&path=../Database

/Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=

2

ŠTUDIJSKI KROŽEK SOPOTA

Na prehodu v 21. stoletje smo se Sopotčani želeli ponovno krepkeje povezati in okrepiti
medsebojne socialne vezi. Uspela je ideja o vzpostavitvi športnega društva, ki je
povezoval ljudi v obliki druženja in določenih akcijskih ciljev. V društvu so svoje mesto
želeli pridati skoraj iz vseh družin. Po treh desetletjih smo obudili tradicijo smučarskih
skokov v naši vasi. Vsa leta prirejamo Igre smeha in presenečenj ter tako neposredno
skrbimo za medsebojno povezanost. Skupaj smo začrtali zametke turistične ponudbe
same vasi, stkali vezi sodelovanja z lokalnimi društvi, okoliškimi zavodi s področja
spodbujanja razvoja podeželja, obstoječimi turističnimi ponudniki idr. Med aktivnimi
člani v Sopoti so želele biti tudi spoštovanja vredne starejše, pretežno ovdovele gospe.
V njih smo odkrili velik potencial in jih s še nekaterimi drugimi ženami aktivno povezali
v Študijski krožek Sopota.

»Študijski krožki (v nadaljevanju ŠK) so majhne skupine za neformalno učenje, kjer se
zbirajo, učijo in družijo radovedni ter s svojimi rezultati prispevajo k razvoju
domačega okolja. Ker si vsebino, potek in zahtevnost učenja izbirajo sami in rezultate
potrdi le njihova uporaba, so študijski krožki privlačni in iskani.«
Vir: http://www.acs.si/sk

9


Zgodbo smo pričeli tkati v februarskih dneh leta 2002. Kljub temu, da je krožek sprva
povezoval družbeno manj aktivne posameznike, kjer smo si zastavili osnovni moto
»Pomembno je, da se imamo lepo, pa če storimo še kaj ali pa ne,« smo dosegali
zavidljive rezultate, katerih sadove se da razvijati še naprej. Za srečanje je vsakič
poskrbel drug član ali članica in sodelujoče pogostil s hrano in pijačo in prostorom.
Srečanja smo oblikovali s predstavitvijo in diskusijo o pripravljeni temi ter zaokrožili v
družabnem vzdušju. Ob začetkih vsakega ponovnega cikla ŠK smo si vedno cilje zadali
s skupnimi pogovori in oblikovanji naših idej. Izobraževalni cilji so bili v krogu ljudi v
tretjem življenjskem obdobju nepoudarjeni, a v očeh opazovalca očitni, vidni in
presenetljivi.

ZLOŽENKA ŠK
Skozi 14-letno potovanje smo se člani in članice ŠK Sopota izredno bogatili. Bogatili na
osebnem nivoju in preko naših druženj, raznovrstnih in radovednih vseživljenjskih oblik
učenja bogatili »našo« Sopoto, z akcijskimi cilji ŠK Sopota pa tudi bližnjo in manj bližnjo
okolico.
Naši projekti so zajemali predelavo ovčje volne s predenjem in pletenjem in
predstavitvijo na lokalnih prireditvah in šolah ipd.; k sodelovanju smo povabili
rokodelca Filipa Čopa, ki nam je izdelal nov kolovrat; lotili smo se tudi sejanja in
obdelave prosa z zbiranjem receptov in uporabnostjo prosene kaše; preizkusili smo se

10


tudi v sejanju, žetvi in mlačvi ječmena. Učenje žetve in vezanje žita v snope je bilo
zanimivo za vse generacije.
Ob močni pripadnosti smo v dobrem sodelovanju tkali ideje in pridobivali znanja in
prakse, ki so vsaj delno še žive, za prihodnost pa zanimive zlasti kot dopolnilna
dejavnost in obogatitev turistične ponudbe.

ZLOŽENKA ŠK
Podeželski človek je zelo dober poznavalec narave, od vremena do pridelave
prenekatere kulture, živila ipd. ŠK Sopota pa je uspel preseči poglede in ob podpori že
omenjenih motivatorjev oblikovati popolnoma nove cilje. Sredi gozdnega nereda in
»grabna« (pogovorna oblika za potok), smo naravni biser oblikovali v prostor za
sklepanje porok — slap Sušjek. Oblikovali smo darilce in poročni obred. Preprosti ljudje,
mame, gospodinje in upokojenci, tudi delavci, ki so se skozi življenje pomikali s trdim
delom in skromnostjo, so razvili močan in inovativen turistični potencial.
Obudili smo legendo o sv. Neži ter uredili tematsko pešpot Sopota – Kum ter vsako leto
organizirali tradicionalno pešromanje oziroma pohod. Prirejali in sodelovali smo na
raznolikih lokalnih kulturnih prireditvah v okoliških podeželskih krajih in se predstavljali
v mestih. Stopili smo skupaj in znali dramatizirati raznolike prizore, se celo udeleževati
maškarad, kar je bilo za starejše ljudi s podeželja popolnoma nov način razvedrila.
Vključevanje podeželskega človeka, gospe ali gospoda, ki se je šele preko krožka prvič

11


v življenju spoznal z javnim nastopanjem, je bistven element učenja v našem študijskem
krožku.

Več let smo prirejali ali sodelovali na prireditvah ob Tednu gozdov pod okriljem Zavoda
za gozdove Slovenije in/ali ob Tednu vseživljenjskega učenja, ki ga vsako leto zasnuje
Andragoški center Slovenije.

NACIONALNO ODPRTJE TVU

12


Trudili smo se z zbiranjem ustnega izročila o vodnih žagah, mlinih in kovaški obrti na
potoku Sopota, ki so bili vse do povojnih časov glavna gospodarska dejavnost celotne
doline Sopote. Zbrano smo kot delovno gradivo predali Jožetu Potrpinu, piscu novega
knjižnega gradiva, ki je še v nastajanju. Učili in obujali smo lokalne kulinarične
posebnosti (raguške – poročno pecivo, priprava prosene kaše na različne načine ipd.)
ter se spoznavali s primeri dobrih praks z ekskurzijami po Sloveniji. ŠK Sopota je
soustvaril diplomsko nalogo na Fakulteti za socialno delo: Pomoč na domu in
prostovoljno delo s starimi v Zasavju, Kavšek, T.
Zgodbe ŠK Sopota smo skupaj tkali nenadomestljivi člani in članice: Francka Klanšek,
Emi in Slavko Jamšek, Fanika Marin, Mira in Lojze Ižanc, Lojzka Kmetič, Erna Dolinšek,
Milka Cilenšek ter nenazadnje Boštjan in Tatjana Kavšek. Vse to nam je uspelo ob
neprecenljivi motivacijski podpori somentorja Jožeta Praha, vsestransko lokalno
aktivnega gozdarja, ki v dobrem presega vse meje, prvega predsednika Športnega
društva Sopota, Staneta Zupanca, ter kasneje tudi ob spodbudnih besedah Marije
Imperl iz KTRC Radeče. Besede Toneta Lesnika iz Zavoda za gozdove Slovenije, ki je na
nacionalni ravni vzpostavil krožke ter neguje njihovo nadaljevanje, in Nevenke Bogataj
iz Andragoškega centra Slovenije so nam bile spodbuda za nadaljnje delo.

VEDNO DOBRODOŠLA »MAMA« ŠTUDIJSKIH KROŽKOV V POGOVORU S ČLANI ŠK

13


TEMATSKA PEŠPOT SOPOTA – KUM
V Tednu vseživljenjskega učenja 2006 smo zaključili večmesečno delo našega krožka in
v sodelovanju s številnimi nenadomestljivimi posamezniki in institucijami 15. oktobra
2006 otvorili tematsko pešpot Sopota – Kum. Ob tem smo obudili že skoraj v pozabo
odrinjeno legendo o sv. Neži, ki je krožila med domačini. Pešpot, katere začetek smo
določili ob avtobusni postaji Jamšek – Kmetič v Sopoti, je priljubljena izletniška točka,
ki privablja ljudi od blizu in daleč.

ZLOŽENKA OB OTVORITVI POTI
Narava, gozd, voda ter obvestilne table popotnika popeljejo v legendo, ki pripoveduje,
kako je sv. Neža iz Kostanjevice na Krki pred povodnjami pribežala v naše kraje in tu
pasla kravo. Nekega dne je krava padla čez skale in Neža je tako zelo jokala, da je krava
okamenela. Iz te skale še danes solzijo Nežine solze. Pravijo, da si je z njimi vredno
umiti oči.
Po uri hoje, ko se pohodnik poslovi od Nežinih solz in spozna zaselka Borovak s cerkvijo
sv. Urške ter Mali Kum, se legenda o sv. Neži nadaljuje s sv. Joštom in sv. Jernejem, ki
sta pred Turki želela obvarovati čredo ovac.

14


ZLOŽENKA OB OTVORITVI POTI

Hitrejši pohodniki za vzpon rabijo slabi dve uri, medtem ko ostali porabijo kakšno uro
hoje več. Po premaganih 600 metrih nadmorske višine so za svoj trud nagrajeni na 1220
metrov visokem Kumu, kjer se pogled razprostira na vse konce naše lepe Slovenije. V
prijaznem planinskem domu se lahko nato naužijete še odlične domače hrane..

VSAKA ZGODBA IMA SVOJ KONEC

Druženje, učenje, raziskovanje, prijateljevanje, ustvarjanje, igranje, nastopanje in
premagovanje samega sebe skozi ŠK Sopota so bili bogati in nepozabni. V nas so pustili
neizbrisen pečat. Spoštljiv poklon namenjam vsem in vsakemu posebej, s katerim smo
sodelovali v vseh teh letih ali krajših intervalih. Bilo je lepo in lepota našega sodelovanja
in dela bo trajala vnaprej. Zgodbe ŠK Sopota bomo na tem mestu zaokrožili in zavezali
s posebno pentljo. K temu me je nagovoril naravni proces življenja, ki nas obdarja s
staranjem, prežema z boleznimi in tudi odhajanjem iz zemeljskega življenja. S
spremljevalno ekipo, ki oblikujemo to knjižico smo strnili zamisli in se odločili, da
študijskemu krožku Sopota zahvalo in spoštovanje izrazimo v obliki knjižice in s
spremljevalnim programom ob desetem Nežinemu pohodu oziroma pešromanju
Sopota – Kum v nedeljo, 24. januarja 2016.

15


Spoštovani!

Naj si na tem mestu dovolim ponoviti še enkrat: Študijski krožek Sopota ne bi imel tako
bogatih izkušenj brez spoštovanih in cenjenih članov in članic, somentorja Jožeta Praha
in vsestranske opore Staneta Zupanca, Toneta Lesnika in Marije Imperl. Hvala vsem
imenovanim in vsem, ki ste nas spremljali, poznali, podpirali ali preprosto z nami
sodelovali.

Mentorica ŠK Sopota:
Tatjana Kavšek

4. ŠK SOPOTA

Zaselek z manj kot sto ljudmi, od tega okoli tretjino zaposlenih, torej dnevno razpršenih
na več lokacij, se je v študijski krožek po pripovedi vaše mentorice povezal zato, da bi
»se imeli lepo«. Ob občasni in minimalni zunanji podpori je razvil zametke trženja svojih
znanj v obliki turističnih proizvodov (nogavic, hrane in receptov, poročnih darilc) ter
tako omogočil razvoj dopolnilnih dejavnosti, tudi storitev (poroka, prevoz po starem,
pohod k Sv. Neži).

POROKA PRI SLAPU SUŠJEK PREVOZ NA TRADICIONALEN NAČIN

Urejen je prireditveni prostor ob slapu Sušjek, nastala je tematska pot na Kum. Krepil
je vezi z društvi in občino, se pogovarjal o preteklosti, da bi bilo skupno življenje lažje,
ter razgrinjal modrosti dolgoletnega življenja v naravi in z njo, da bi mladi ne ostali brez
dediščine, ki je za življenje ključna.

16


OB DNEVIH SPLAVARJENJA NA SAVI MAŠKARE

Upošteval je osnovna načela ŠK, si z učenjem in s povezovanjem znanj povečeval
vrednost, s pogovori in z rednimi srečanji skupaj zlagal prispevke vseh sodelujočih ter
zbrano vedno javno predstavil. Njihova mentorica je bila ga. Tatjana Kavšek. Statistični
podatki o ŠK pravijo, da vodi ŠK od leta 2002, sprva pod okriljem ZGS, nato tudi pod
okriljem KTRC Radeče. V prvih letih sta to bila po dva ali trije študijski krožki, od leta
2010 pa redno vsaj eden letno. Skupno kar 14 ŠK pomeni skupno 438 dokumentiranih
ur opravljenega dela, nič koliko tudi še dodatnega. Skupno je v njih sodelovalo 115
udeležencev ter mnogi zunanji, občani. Ostajajo objave in spomini na odlične nastope,
zato se čudimo, da mentorica ali študijski krožek še nista dobila javne nagrade (če
odštejemo čudovito in veliko družino, ki morda včasih niso čisto samo nagrada).Daleč
v ljubljanski pisarni se zdi vse idealno, da se tako rekoč ne more in tudi ne sme končati.
A vendar pravite, da so razlogi, da se študijski krožek Sopota zaključi. Tega ne želimo in
tudi ne smemo preprečevati. Od nekdaj je bilo učenje v študijskih krožkih svobodna
izbira, izbira vsebine in kraja učenja, izbira oblik in trajanja dela, torej moramo
dopuščati tudi, da se potegne črta.

Priznati si velja, da bomo dolina, občina in navedene institucije, tudi Andragoški center
Slovenije, težko brez vas. Že res, da je po Sloveniji še skoraj tristo študijskih krožkov
letno, celo v bližini bi se našel kakšen. Toda v vaši dolini ste edini, vaši dosežki pa so
edinstveni, pa smo se zato z njimi (oziroma vami) hvalili tudi drugi. Kazali in delili smo
knjigo, v kateri ste predstavljeni, tudi zaradi vas se je kak nacionalni dogodek odvil v
Zasavju. Tudi vas je nekaj v občinski nagradi, ki sem jo pred leti prejela od vašega
župana, in od presenečenja skoraj nisem našla besed, le s svojim delom – četudi zadnja
leta redko v neposrednem stiku z vami – sem še dalje skušala po vseh svojih močeh
prispevati pogoje, da ste lahko delovali. Danes imam kaj pokazati, na primer to, da so
študijski krožki vsebovani v predlogu Zakona o izobraževanju odraslih kot praksa, ki jo
je potrebno zakonsko zaščititi. Saj ne, da bi želela poudarjati sebe, a vi ste bili meni
vsako leto vidni v Poročilu in izdelkih, jaz pa vam ne, pa je zato pravzaprav primerno,
da se vam kot oddaljen skrbnik predstavim vsaj ob slovesu. Morda se uprete
prenehanju. Poprosite svojo Tatjano za še en krožek ali zasnujete novo serijo – prav v
letu 2016 bo namreč nekaj javnega poudarka prav na študijskih krožkih, ki povezujejo

17


lastnike gozdov, na zbiranju pripovedi žensk, lastnic gozdov, o tem, kako so to postale
in kaj so bile posebnosti njihovega gospodarjenja z gozdom. V letu 2016 študijske
krožke vabimo k razmisleku o prilagajanju na spremembe podnebja, ki bi jih morda
utegnila čutiti vaša Sušjek in Kum, če bi dolina Sopote (preveč) razredčila svoj gozdni
pokrov. Toliko v spodbudo k nadaljevanju vašemu neposredno ali nadaljevanju koga
drugega, ki mu nasveta, pomoči in sodelovanja gotovo ne boste odrekli.

STROKOVNA EKSKURZIJA »V SVIBNEM JE RES LEPO«

In kaj naj rečem za morebitno slovo? Najprej zagotovo zahvalo. Za pogovore, srečanja,
potrpljenje drug z drugim, spodbudo, trud in nastope. Še zlasti hvala za pogum, da ste
prestopali mejo zadržanosti, predsodkov, neznanja in pasivnosti. Kajti dosti lažje je biti
sam s svojo resnico, kot pa zagovarjati ter spreminjati svoj prav ob srečanju z drugimi
ljudmi brez posebnih konfliktov. Dosti lažje je reči »ne potrebujem …«, »ne znam« kot
pa pobrskati za znanim ali zapisanim zato, da bi obzorje razširil sebi in se predal še
komu v dobro vseh.

ČLANICE ŠK SOPOTA NA IZLETU SREČANJA NA DOMOVIH ČLANOV

Hvala vam, da ste trasirali pot, tole pravo, na Kum, »na boljši zrak« in tisto simbolno,
navzgor, višje, proti notranjemu bogastvu znanja in človeške zrelosti. Primerjava in
misel je naša, a stara – že arhitekt Plečnik, ki je zasnoval Tromostovje, Žale in obrežje
Ljubljanice v Stari Ljubljani, je znano stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice zasnoval
v duhu stopanja s teme navzgor, proti svetlobi. Ko odrinete velikanska vrata te stavbe,

18


vas najprej objame hlad črnega marmorja, ki simbolno predstavlja neznanje, torej tudi
negotovost, zadržanost, morda tudi strah. Sledijo široke kamnite stopnice, temno sive.
Pogled se samodejno dvigne navzgor … zagledate vrata (v čitalnico), nad njimi pa
svetlobo, luč. Proti njej se morate korak za korakom dvigniti. Vsak planinec počne isto
– iz teme dolin se korak za korakom dviga proti soncu, ki je v polni meri na voljo šele
na vrhu.
Slovo od vašega študijskega krožka – četudi ne bom prenehala upati, da ni dokončno –
zato ni temno ali žalostno, ampak svetlo. Zgodilo se bo na vrhu Kuma, vaši najvišji točki.
Verjamem, da je vsakemu od vas prinesel svetlobo, ki sveti in bo svetila, kadar vam je
ali bo morda težko. Dogaja se skupaj, saj so z nami predstavniki institucij, vaša
mentorica, vi in mnogi, ki ste jih na svoji poti pritegnili. Svetloba, tudi vaša, se torej širi
in prav je tako. Svetlobe, ki ste jo soustvarili skupaj, torej voščim tudi v vaših domovih,
še zlasti pa vaši mentorici Tatjani ter botroma Mariji in Jožetu.

dr. Nevenka Bogataj Andragoški center Slovenije
Ljubljana, 7. prosinec, 2016

5. NEŽINA POT – OB 10-LETNICI POTI

Slovenija je gorata dežela in Slovenci smo planinski narod. Prebujanje narodne zavesti
na prehodu iz 19. v 20. stoletje je močno povezano tudi z lastništvom naših gora in
zavedanjem, da slovenske gore pripadajo Slovencem in tudi danes so simboli
slovenstva povezni z našimi gorami.
Planinstvo je pri Slovencih po nekaterih raziskavah najpogostejša prostočasna
dejavnost, za kar se lahko zahvalimo naravnim pogojem, saj se lahko z domala vsakega
kraja ali vasi povzpnemo na bližji hrib. Po naših planinah in gorah je speljano skoraj
10.000 km planinskih poti, za katere skrbi preko 200 planinskih društev. Planinske poti
urejajo in markirajo markacisti prostovoljci, opravljajo rutinske preglede, markiranje in
čiščenje poti, še posebno zahtevno pa je njihovo delo po raznih ujmah, bodisi
vetrolomu ali žledolomu bodisi vodnih hudourniških ujmah, ki odnašajo nadelane poti.

19


VRH KUMA
Kum je s 1220 m najvišji vrh Posavskega hribovja in ob lepem vremenu oko seže od
bližnjih posavskih vrhov proti severu do belih verig Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp,
koroških Koralp in Svinje planine, proti jugu pa do dolenjskih gričev in Gorjancev, vse
do Sljemena nad Zagrebom na vzhodu in Snežnika in Nanosa na zahodu. Obiskovalci
Kuma so vedno dobrodošli v planinskem domu, ki se ponaša tudi s certifikatom
»Družinam prijazna planinska koča«, prav na temenu pa stoji znamenita cerkev sv.
Neže z ločenim zvonikom iz 17. stoletja.
Na Kum vodijo planinske poti z vseh strani, iz Zagorja preko Završja in Čebulove doline,
z Malega Kuma, iz Radeč preko vasice Čimerno, Zidanega mosta po Škratovi dolini,
Hrastnika čez Matico in seveda Trbovelj po planinski poti čez Čebulovo dolino ali po
cesti skozi vas Dobovec. Preko 35 km je teh planinskih poti, za katere skrbijo markacisti
planinskega društva Kum, vse so vpisane v register planinskih poti pri PZS.

20


POGLED S KUMA PROTI DOLENJSKI
In še ena je pot, ki pohodnika pripelje na Kum. Pot, po kateri se je nekoč iz Kostanjevice
na Kum podala deklica Nežika, da je svoje sovaščane rešila hudih poplav. Za Nežino pot
iz Sopote do vrha Kuma rabimo dve uri hoda in vodi mimo znamenj, povezanimi z
legendo. In prav legenda o Nežiki daje poti skrivnostnost in čarobnost in je zato za
marsikoga najzanimivejša pot na Kum. Zato snovalcem in skrbnikom ob 10-letnici poti
izrekamo zahvalo, spoštovanje in podporo, da se Nežina pot in njena legenda ohranita
in obogatita ljudsko izročilo za naslednje rodove.

Marjeta Bricl
Planinsko društvo Kum Trbovlje

21


6. NARAVA OB NEŽINI POTI

Izhodišče Nežine poti je v dolini potoka Sopota, ki izvira pod vasjo Velika Preska. Dolina
Sopote je slikovita in poteka po tektonski prelomnici v smeri vzhod–zahod. Sopota
ustvarja brzice in slapišča,

BRZICE POTOKA SOPOTA

zaradi umetne zajezitve je ob delu struge nastalo tudi večje mokrišče z vlagoljubnim
rastlinstvom.

MOKRIŠČE V DOLINI SOPOTE

22


Še posebno je zanimiv levi pritok, Sušjek, kjer voda malo pred izlivom v Sopoto teče
preko lehnjakove skale v dveh slapovih. Porozna kamnina lehnjak nastane, ko voda,
nasičena s kalcijevim karbonatom, teče ali prši preko rastlinskih delov, vejic, listja ali
maha. Pri tem se iz nje izloča kalcijev karbonat, ki se nalaga na rastlinske dele in tvori
novo kamnino.

SLAP SUŠJEK

23


V okolici doline Sopote se razmeroma visoko Zasavsko hribovje preko posameznih
višjih osamelcev prevesi v Dolenjsko gričevje. Prisojna pobočja nad dolino so marsikje
poraščena s toploljubnim rastlinstvom, kot so puhasti hrast, črni gaber, mali jesen,
mokovec, šmarna hrušica in ruj. Te submediteranske vrste so se tod verjetno ohranile
kot termofilni relikti iz toplejšega medledenodobnega obdobja. Po drugi strani pa se v
vlažnejših skalnih razpokah na visokih osamelcih nad dolino pojavlja subalpinska flora,
katere predstavniki so avrikelj ali lepi jeglič, dlakavi sleč, marjetičastolistna nebina in
rumeno milje. Te vrste imenujemo glacialni relikti, saj so verjetno preostanek
ledenodobne flore.

AVRIKELJ DLAKAVI SLEČ

MARJETIČASTOLISTNA NEBINA RUMENO MILJE

Nežina pot se proti Kumu vzpenja po njegovem južnem pobočju, ki je zgrajeno iz
karbonatnih kamnin. Celotno pobočje je precej bolj osončeno kot severno pobočje
Kuma, zato je tudi pomlad tukaj zgodnejša. Večji del Nežine poti poteka po gozdu, kjer
so najpogostejše drevesne vrste bukev, hrast graden, gorski in beli javor, že omenjene
toploljubne drevesne vrste, nekaj malega je tudi smreke. Na bolj izpostavljenih
pobočjih se pojavljata rdeči in črni bor, v podrasti pa je pogosta resa.

24


Pot nas vodi tudi preko negojenih travnikov,

NEGOJENI TRAVNIK

NAVADNA KUKAVICA TRIZOBA KUKAVICA ZVEZDASTA KUKAVICA

25


ki so v zelenem delu leta polni pisanega cvetja in mnogovrstnih drobnih živali. Za
negojene travnike, ki se jih kosi le enkrat letno, so še posebej značilne vrste iz družine
kukavičnic. Navadna, trizoba in zvezdasta kukavica, piramidasti pilovec, dolgolistna in
Damasonijeva naglavka, gnezdovnica – to je le nekaj najpogostejših predstavnikov te
družine. V mesecu maju in deloma še v juniju jih boste na teh travnikih zlahka opazili,
še posebej pod cerkvijo sv. Uršule v Borovaku pri Podkumu. Ko boste naslednjič hodili
po poti med travniki, se le dobro ozrite naokrog. Kjer je trava zaradi gnojenja visoka in
gosta in se verjetno prvič kosi že v juniju, je med travami kaj malo pisanega cvetja
oziroma vsako leto manj. Kjer pa je travnik prekrit z bolj nizkoraslo travo, pogosto na
pobočju, na pičli suhi zemlji, in se kosi samo enkrat letno, je na njem vse polno pisanega
cvetja. Takšni vrstno bogati travniki ne dajejo toliko krme kot gojeni, vendar so pravi
naravni zakladi rastlinskih vrst.

Prav zato bodo suhi travniki na območju Kuma v naslednjih petih letih vključeni v
evropski projekt LIFE+ (Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Sloveniji), katerega
vodilni partner je Zavod RS za varstvo narave. Širše območje Kuma je namreč od leta
2004 vključeno v Naturo 2000, to je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij,
razglašenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohraniti biotsko
raznovrstnost za bodoče rodove. Celotna Nežina pot poteka znotraj območja Natura
2000. Polnaravna suha travišča in grmišča na karbonatnih tleh, ki predstavljajo
pomembna rastišča kukavičevk in številnih drugih rastlin, so pomembna tudi v
evropskem merilu. Namen projekta je spodbuditi kmete h košnji teh travnikov, saj se
ta marsikje opušča. S tem se na travnike širijo gozdne vrste, ki izpodrivajo travniške. Na
tak način lahko nekatere ogrožene rastline, kot so prav kukavičnice, celo izumrejo.
Spomladi suhe travnike polepšajo tudi žanjevec, modrocvetne mračice, rumenocvetna
sončeca, v juniju pa obronke gozdov kranjske, brstične in turške lilije. Na pobočju
Ostrega vrha v Svibnem raste endemična vrsta križnice kranjski šebenik,

OPOJNA ZLATICA KRANJSKA LILIJA KRANJSKI ŠEBENIK

na negojenih travnikih v Čimernem in Župi pa ravno tako endemična opojna zlatica.
Endemične vrste so omejene na ožje geografsko območje. V tem cvetočem okolju lahko
opazimo tudi dve vrsti metuljev, ki veljata za evropsko pomembni vrsti po Naturi 2000

26


– to sta travniški postavnež in črtasti medvedek. Travniški postavnež poseljuje suha in
polsuha travišča in se spreletava predvsem v juniju, črtasti medvedek pa se pojavlja
zlasti na gozdnih robovih, po jasah, ob poteh v listnatih in mešanih gozdovih. Pogost je
na rastlini konjski grivi, pojavlja pa se od julija do poznega poletja.

TRAVNIŠKI POSTAVNEŽ ČRTASTI MEDVEDEK

Prav poseben čar dajejo kulturni krajini, ki je nastala in se ohranja zaradi delovanja
človeka, tudi visokodebelni sadovnjaki s starimi domačimi sortami sadnega drevja.
Projekt LIFE+ je namenjen tudi njihovemu ohranjanju.

VISOKOSTEBELNI SADOVNJAK

27


Nad Malim Kumom vstopate v zadnji gozdnati del poti, ki vas bo po bukovem gozdu
privedla do vrha Kuma. Na apnenčastih gozdnih tleh je kar pogosto kamenje. Pod njim
prebiva komaj 0,5 cm velik svetlo rjav hrošč, ki nosi ime prav po Kumu – kumski
brezokec.

KUMSKI BREZOKEC
Ker živi v temi, oči ne potrebuje in so mu zakrnele. Verjetno živi samo na območju od
Litije do Radeč, kar pomeni, da je endemit Kumljanskega. O njegovem življenju je bolj
malo znanega. Živi skrito življenje v razpokah jam in pod kamni. Verjetno se prehranjuje
z drobnimi živalmi v tleh. Njegovo telo je prekrito s kratkimi čutnimi dlačicami, ki
zaznavajo dražljaje v temnem okolju. Če odmaknemo kamen, kumski brezokec kar hitro
zleze v varno vlažno in temno zavetje prsti. Turistično razvojno društvo Krajinski park
Kum Dobovec je na severnem pobočju Kuma nad Dobovcem pred nekaj leti uredilo
Naravoslovno učno pot kumskega brezokca, ki nas popelje do 37 m globokega
Turkovega prepada, ki je najgloblja jama na Kumljanskem.
Večji in lažje opazen pa je hrošč alpski kozliček, ki je pomembna vrsta po Naturi 2000.
Alpski kozliček je do 3,8 cm velik hrošč, modrosive barve s črnimi lisami in z zelo dolgimi
tipalnicami. Pojavlja se v bukovih gozdovih, je redek in z zakonom zavarovan. Ne samo
drobni hrošči, tudi velika divjad je v teh gozdovih kar pogosta, tako srnjad, jelenjad,
mufloni, divji prašiči, na skalnatih pobočjih pa gamsi. Celo rjavi medved se občasno za
krajši čas pojavi na tem območju. Poleg omenjenih živali tu živijo še lisice, podlasice,
kune belice, kune zlatice, jazbeci, divji zajci, veverice in polhi. Tudi ptičji svet je bogat,
od drobnih ptičev pevcev do ujed in sov.
Spomladi je pot proti vrhu prav posebna, saj pod še neolistanim drevjem med
kamenjem na gozdnih tleh bogato vzcvetijo geofiti oziroma podzemke s čebulico,
gomoljem ali koreniko, kot so votli petelinček, navadna polžarka, dvolistna morska
čebulica, čemaž. Na južnem pobočju Kuma uspeva od podzemk v velikem številu tudi
mali zvonček, ki je v nižinah sicer pogost ob rekah in potokih. Za razliko od južne strani
pa na severnem pobočju Kuma proti Trbovljam prevladujejo spomladanski veliki
zvončki ali kronice. Rastišči obeh vrst zvončkov se stikata na vzhodnem in zahodnem
pobočju, pomešano pa vrsti navadno ne rasteta. Kronice uspevajo tudi ob potoku

28


Sopota. Ko zvončki odcvetajo, se razcvetijo številni belocvetni in vijoličnocvetni votli
petelinčki, ki zrak napolnijo s sladkobnim vonjem.

Na vrhu Kuma nas poleg sv. Neže v juniju pričakajo oranžno cvetoče brstične lilije, v
zgodnjem poletju številne cvetoče bele čmerike, v visokem poletju zdravilne hermelike,
od pomladi do jeseni pa rumenocvetne divje vijolice.

PODZEMKE DIVJA VIJOLICA

Območje od vrha Kuma pa do reke Save na severu, od potoka Ribnik na vzhodu do
potoka Šklendrovec na zahodu je leta 1996 Občina Trbovlje z odlokom razglasila za
Krajinski park Kum. Dvajseta obletnica obstoja parka bo obeležena s postavitvijo
razstave fotografij na prostem in spremljajočo prireditvijo na vrhu Kuma v nedeljo, 22.
maja 2016.

Nežina pot na Kum je kar strma, saj morate premagati 768 m višine v slabih petih
kilometrih. Toda med potjo lahko kadar koli postojite in se razgledate po hriboviti
okolici. Lahko tudi posedite na suhem travniku med pisanim cvetjem in si odpočijete.
V kolikor se na Nežino pot podate pozimi, cvetočih rastlin ob poti seveda ni, toda kljub
temu je pot zanimiva in vaše misli lahko počivajo ali se krepijo v spokojni naravi. Nežina
pot naj za vas ne bo naporna kot je bila za pastirico Nežo. Mirno se razglejte po naši
lepi kumljanski deželi, saj vas Turki ne bodo dohiteli.

Vlasta Medvešek Crnkovič
Načelnica varstva narave pri MDO Zasavje

29


7. ŠTUDIJSKI KROŽEK SOPOTA, USTVARJANJE VIDNEGA IN
NOTRANJEGA

S študijskimi krožki sem se pri svojem delu prvič srečal leta 1999 in jih z veseljem privzel
v svoje delovno področje na Zavodu za gozdove Slovenije. V njih sem videl lepo
priložnost za razvoj podeželja. V tistem letu je bila na usposabljanju za mentorje
študijskih krožkov na Andragoškem centru Slovenije prva skupina iz Zavoda za gozdove
Slovenije. Med njimi sem bil tudi sam, skupaj s kolegom Jožetom Prahom, ki je potem
vodil mnoge študijske krožke, kot prvega Študijski krožek Svibno. Tej skupini so sledile
še številne druge in do konca mojega službovanja v Zavodu za gozdove Slovenije
ustvarile okrog 70 študijskih krožkov. Med njimi ima v mojih spominih posebno mesto
Študijski krožek Sopota. Bil je eden prvih. Zaživel je na podeželju Zasavja, med
skromnimi in marsikdaj spregledanimi, a tako ustvarjalnimi ljudmi. Med ljudmi, ki nikoli
niso imeli domišljavih ambicij, ampak so sebe pogosto neupravičeno imeli za
nepomembne, v široki javnosti neznane.

ČLANI ŠTUDIJSKEGA KROŽKA SOPOTA TONE LESNIK NAGOVORI ČLANE ŠK
Ko so se začeli povezovati v Študijskem krožku Sopota in ustvarjati, pa je zablestela
njihova ustvarjalna moč. Pri tem mi je zmeraj, kadar sem imel čast priti med njih,
prihajala na misel skrivnostna tuja beseda subsidiarnost. Kaj neki pomeni ta beseda, ki
je večkrat uporabljena, kadar strokovnjaki, predvsem družboslovci, govorijo o razvoju?
Splošno se je uveljavila razlaga, da pomeni nekaj, kar ljudje naredijo sami, ne da bi
čakali na pomoč višjih organov države. Če se je kje ta pomen uveljavil, se je prav v
študijskih krožkih. Kakšna ustvarjalna sila so lahko študijski krožki, pove podatek iz
njihove več kot stoletne zgodovine, da je na Švedskem demokracija zrasla prav na
podlagi dela v študijskih krožkih. Poleg vsega, kar je Študijski krožek Sopota ustvaril
vidnega in je med svojim delovanjem tudi predstavil, in tega je veliko, je ustvaril nekaj
najbolj dragocenega – osebni razvoj njegovih članov in ustvarjalne medsebojne
odnose. Pri delu Študijskega krožka Sopota ni bilo tarnanja, čeprav so morali
premagovati številne težave, temveč je šlo za iskanje rešitev, torej predvsem
ustvarjanje. To, kar v naši družbi najbolj potrebujemo na vseh ravneh — na osebni, v
družinah, organizacijah, lokalnih skupnostih, državi.

30


MENTORICA TATJANA KAVŠEK NA DELOVNEM SREČANJU ŠK
Posebno simbolen je za Študijski krožek Sopota tradicionalni pohod po Nežini poti. Vanj
je vključen tudi studenec z zdravilno vodo, ki pozdravi vid. Vsi potrebujemo, v vsakem
trenutku, da si simbolno izboljšamo vid, da naredimo samorefleksijo našega ravnanja
in vplivanja na druge in svet okrog sebe. Da vsi, prav vsi, vplivamo na svet okrog sebe,
negativno ali pozitivno. Delovanje Študijskega krožka Sopota nam je pri tem s čarobnim
učinkom Nežinega studenca lahko zgled.

Tone Lesnik
Predsednik Prosilva Slovenije

31


Click to View FlipBook Version
Previous Book
The Knowledge Bank at The Ohio ... - Ohio State University
Next Book
Back to the Future: Time Travel Books for Teens & Tweens