SPREHOD PO KORTAH

Sprehod po Kortah

TEKMOVANJE »TURISTIČNI VODNIK«
za mlade od 16 do 29 let

Lea Grbec
Turistično društvo Šparažin Korte

Korte 2019

Pot na grobo

Korte so zelo razvejan vas na izolskem podeželju, ki leži na križišču cest, ki vodijo v Izolo,
Portorož in v Koper preko Šmarji pri Kopru.
Najzanimivejši predel Kort in tudi starejši del vasi, z značilnim sredozemskim videzom, leži
na približno 221 metri nadmorske višini. Lega na vrhu hriba ponuja pogled na sosednje
značilne vasi šavrinskega podeželja Padna, Sveti Peter, Nova vas nad Dragonjo in druge.
Ta predel delimo na Doljno in Gornjo vas, ogled bi začeli v Doljni vasi, kjer se nahaj danes
hostel Stara šola in kot ime že pove je bila ta stavba nekoč šola. V Gornji vasi bi si nato
ogledali župnijsko cerkev sv. Antona Puščavnika in nadeljevali pot proti pokopališču in mimo
le tega po stranski poti v Medoše. Pot nas bi vodila mimo njiv, olčnikov in vinogradov,
pogled bi pa že segel do sosednje države Hrvaške. Sprehod lahko nadaljujemo proti Krogu,
prav tako zanimiv opuščen naselek, danes se nahaj v Piranski občini, od Kort je oddaljen 3
km. Glede na koliko časa ima sprehalalec ali skupina na voljo za ogled in koliko želijo
prehoditi, je ogled Kroga pogojen, je pa oba zaselek omenjena, saj je povezan s Kortami in
njihovo zgodovino, ko pridemo do ceste Korte – Medoši, se lahko vrnemo proti Kortam po
poti, ki nam odpira prelep pogled na Sečoveljske soline in na reko Dragonjo. Po tej poti
pridemo do zadružnega doma, tukaj se lahko odpočijom, če smo se sprehodili do Kroga in
Stare vasi. Zadružni dom je nekako središče vasi, saj v istem kompleksu so še gostilna,
trgovina, gasilski dom ter balinarski klub. Zraven stoji še obnovljena torklja, ki je danes
gostilna. Poleg vsega tega, ki omogoča vasi socialno, kulturno in gastronomsko življenje,
imamo še spomenik žrtvam osvobodilne vonje, da se spomnmo tudi na zgodovino in pretekle
čase. Pri zadružnem domu je tudi postavljen zemljevid za obiskovalce vasi, da pogledajo, kje
so, kje so bili in mogoče kam bi lahko še šli. Od zadružnega doma po cesti, ki vodi v
Portorož, se lahko sprehodimo do Kapelice Marije Zdravlja in nato naprej proti Kaštelirju, ki
je zaradi arheoloških najdb zelo zanimiv, ponuja pa kot hrib prav tako lep razgled na Piranski
zaliv. Po tem ogledu lahko rečemo, da smo videli velik del Kort, nekaj pa nam ostane še
vedno skrito.

Postaje na poti

Stara šola:

Skupina dečkov, ki se je zbirala v farni hiši leta 1815 in se najverjetneje učila v italjanščini, je
začetek poučevanja v Kortah, začel pa je takratni kaplan Marco Dudine. Prvo uradno šolsko
leto pa je bilo 1819/20, saj so 16. oktobra 1819 poslali obvestilo o ustanovitvi kortežanske
državne ljudske šole in v tem letu je bilo vpisanih 13 učencev od 49 šoloobveznih otrok v
vasi. Pouk je potekal v stavbi Bratovščine sv. Antona, učil jih je takratni župnik Matteo
Gianola v »ilirščini« in italijanščini. Od leta 1839 do 1858 je poučevanje prevzel Jože Pavšič
in poučeval v slovenščini, saj takratna zakonodaja je predvidevala pouk v materinščini. Pouk
je potekal vsak dan in obiskovale so ga tudi deklice. Pred prihodom župnika Franceta
Ravnikarja je poučeval še njegov predhodnik Anton Valentin, vendar ne preveč uspešno in
samo dečke, too je nato še ostalo, saj je bilo veliko število otrok. Župnik Ravnik je bil za šolo
v Kortah zelo pomemben, on je dal zgraditi novo šolo, skrbel za njeno opremljenost in seveda
za namestitev primernih učiteljev. Po smrti Ravnika leta 1883 je poučeval na šoli njegov
naslednik Josip Omerz, kmalu pa so na šoli namestili prvega laičnega učitelja Ferdinanda
Breitschopfa. Nato je prišla druga oseba, ki je prav tako pomembna kot Ravnik, Fran Orel, ki
zamenja Breitschopfa leta 1892. Pod Orelom je šola postala dvorazredna in med letoma 1905
in 1907 je s pomočjo domačinov in deželnih sredstev zgradil šolsko stavbo. Prihod Italijanov
po vojni je pomenilo spremembe, saj so začeli z načrtnim potujčevanjem tudi v šolah. Po
nastopu z zborom pred oblastmi v Izoli leta1919 pravijo, da sej je Orel po nastopu rajokal, saj
niso dovolili peti v slovenščini. Kmalu nato je tudi umrl. Leto za tem so v šolo uvedli
italijanski jezik za druge razrede in to tri ure na teden. Z uvedbo italijanščine in nato šolske
reforme Gentileja, je italijanščina kot učni jezik prešla v vse razrede. Otroci in starši tega niso
zlahka sprejeli tako, da to obdobje do razpada Italije zaznamuje velik osip otrok v šoli. Že prej
niso bili priljubljeni in nikakor jim ni uspelo omajati slovensko zavest, so poiskusili približati
italijanščino najmlajšim. Odločiliso se ustanviti vrtec, uradno so ga odprli junija 1930, na
otvoritev je prišla tudi vojvodinja d'Aosta. Tudi šolo so preimenovali, ime je dobila po
Almerigu Fragiacomu in zamenjali so vse učitelje. Po razpadu Italije je šola delovala še do
aprila 1944 in ponovno odprla vrata po odhodu Nemcev 1945. Septembra 1945 je v Korte
prišla slovenska učiteljica Elka Kemperle (1893-1967), njej pa so sledili še drugi. Leta
1951/52 je šola v Korta dobila osem razredov, a žal ne za dolgo, saj so višje razrede leta 1955
preselili v Izolo, zaradi večjega izseljevanja ljudi v mesta. Ne dolgo za tem v šolskem letu
1963/64 je šola izgubila samostojnost in postala podružniška šola izolske šole. Zadnji udarec
za to stavbo pa je bilo leto 1976, ko so pouk preselili v novo montažno šolo v Čedljah, kjer
poteka še danes in v isti stavbi je tudi vrtec. Stara šola je od takrat samevala in propadala, na
koncu prejšnjega tisočletja pa je šola dobila novo podobo in namembnost ter tako še naprej
sooblikuje življenje v Kortah.

Župnijska cerkev sv. Antona puščavnika:

Današnji zvonik je leta 1799 dal zgraditi upravitelj fare Peter Benedetti, ki jo je imel v oskrbi
od leta 1764 do leta 1823. Poleg zvonika je gradil še hišo, farovž in razširil cerkev leta 1797.
Te gradnje so v svojem času vzbujale vprašanje, od kod toliko denarja župniku, razvila se je
teorija, da je na Kaštelirju odkril »Atilov zaklad«. Žal pa resnica ni tako zanimiva, saj sam
župnik jim je govoril, v svojislabi slovenščini, da je to le sad skromnega življenja. Cerkev ima
tri oltarje, glavni oltar je delo Bigoccija in ga krasi slika Antona Puščavnika, za katero ne
vemo avtorja, vemo pa, da je iz 17. stoletja. Za njim se skriva kustodija s starim slovanskim
glagolskim napisom iz leta 1468. Leta 1983 je bil dodan sodoben oltar za mašo po novem
pravilu, ko je duhovnik obrnjen k občestvu med maševanjem, delo arhitekta Kvaternika in
kamnoseka Trgona. Drugi oltar krasi kip Marije Pomočnice, ki so ga farani postavili leta 8.

septembra 1936 za gorje, ki so ga preživeli pod fašizmom, naredil pa ga jeFrancesco
Martineri iz Gardene pri Bolzanu. Zadnji oltar, oltar sv. Valentina, pa danes krasi kip Srca
Jezusovega, ki so ga farani kupili v Trstu leta 1927. Prej je ta oltar seveda krasila slika sv.
Valentina, ki danes visi nad vhodom v zakristijo. Na levi in desni steni je obešen Križev pot iz
19. stoletja z slovenskimi napisi, ki so bili obnovljeni leta 1946 in restavriran je bil leta 1993.
Freske, ki krasijo notranjost so nastale leta 1939, naslikal jih je Virgilij Pitscheiders
Tirolskega. Za modele likov na freskah si je vzel kar domačine s krajino, barvami in
simboliko pa nam je podal čas v katerem sofreske nastale. Za poslikavo cerkve niso darovali
samo domačini ampak tudi drugi, a vseeno so imeli finančno stisko pri njihovem nastanku, saj
slikar je s težavo dobil apno. Ob odkritju fresk 30. novembra 1939 so tudi blagoslovili cerkev,
saj ni dobila le poslikave ampak so jo tudi prenovili. Dve leti za tem je Franc Žerjal iz
Nabrežine izdelal marmornat tabernakelj, zlatar iz Trsta Battaglia je izdelal srebrna in
pozlačena vratca in ciborij. Leta 1932 so zgradili večjo zakristijo, zanjo so denar zbirali že od
leta 1909. Isto leto so v zakristijo vzidali spominsko ploščo trem duhovnikom, ki so pokopani
pod njo, to so Benedetti, Gianiola in Valentini. Poleg te novejše spominske plošče je še ena
starejša iz leta 1812, ki obeležuje gradnjo zvonika in razširitev cerkve. Seveda tudi okolica
cerkve se je spreminjala, v drugi polovici 19. stoletja so pokopališče, ki je bilo okrog cerkve
preselili na Kortino. Prostor pred cerkvijo pa so razširi, da je procesija lahko šla naokoli, novo
obzidje pa so začeli delat leta 1985 mladinciiz Belgije, končali pa so ga leta 1991. V spomin
osamosvojitev Slovenije so na dvorišče posadili tri lipe iz Prekmurja. Posodobitev, ki je
nastala znotraj z vgradnjo novega oltarja, se kaže še v dveh podobnih mejnikih. Leta 1952
pride v cerkev električna napeljava in leta 1977 še vod preko vodovoda. In zdaj na koncu se
vrnemo na začetek, nazaj k zvoniku, ki še danes daje ritem vasi. Ima dva zvonova iz leta
1966, manjši je bil prelit iz starejšeg, ki je bil počen in popravljen za prvo silo leto prej, večji
je pa bil na novo kupljen. Prvi tehta 241kg in je uglašen na Cis, drugi pa je malo težji 346kg
in je uglašen na B.

Pokopališče:

Na pokopališču, ki je bilo leta 2014 razširjeno in obnovljeno, lahko najdemo vse tri
pomembnejše osebe, ki so oblikovale Korte. Spomeniki, ki nas spominjajo na Ravnika, Orela
in Esiha se nahajajo še vedno na pokopališču. Na sredini strejšega dela pokopališča je
kapelica sv. Jožefa, ki je bila popolnoma obnovljena v letu 1990 in kot vsako obalno
pokopališče je obdano s cipresami. Poleg obiska pokojnih vaščanov lahko na Kortini
občudujemo razgled na Padno in Šarvrinsko gričevje. V poletnih mesecih je pa lepotudi
gledat kolono vozil v dolini proti Dragonji.

Krog:

Krog je umaknjen zaselek proti dolini Dragonje, danes opuščen. Nekdaj so pa tam živeli grofi
Grison in zraven je bil benediktinski samostan. Dolgo časa je spadal pod Korte leta 1935 so
pa ga prisodili piranski fari, leta 1942 pa sečoveljski. Tam lahko najdemo obeležje, ki
označuje kraj cerkve in pokopališča med letoma 1432 in 1765. Na Krogu je pa vidna še ena
cerkev, samostanska, posvečena sv. Onofriju. Leta 1947 so samostan zaprli in še danes, na
žalost razpada.

Kapelica:

Kapelica v Čedljah je bila zgrajena leta 1942, ko so iz farne cerkve premestili kip Marije
zdravja iz 16. stoletja, ki pa so ga v baroku predelali. Zanimiva pa sta tudi stebra, ki krasita
kapelico, sta namreč vrtalni sondi iz rudnika v Sečovljah. Leta 1979 je bila obnovljena, pred
kapelico so še v devedesetih letih imeli maše, a zadnja leta se jo ne uporablja več.

Kaštelir:

Je hrib nad Čedljami, na katerem so našli prazgodovinsko in rimsko keramiko tako, da je

arheološko zelo zanimiv. Če pa nas to ne toliko zanima nam Kaštelir ponuja prelep razgled na
Piranski zaliv in seveda Korte.

Samostojen ogled

Enotno zbirko informacij za Korte je težko dobiti. Še najbolj priročen je vodnik Korte,
majhna knjižica iz leta 1989 v zbirki Slovenske istrske vasi. Na kratko nam opiše geografijo,
zgodovino, poda predele vasi in njih značilnosti ter še nekaj zanimivosti. Za bolj podrobne
informacije sta dve knjigi Ravnikova dediščina v Kortah, ki predstavlja zgodovino Kort
obširno s poudarkom na Ravnikovo delovanje, a še vedno polno drugih infrormacij ter Stoji
učilna zidana, kjer pa so navedene informacije specifično navezane na šolo v Kortah. Vse tri
knjige so iz pod rok Nade Morato, učiteljice zgodovine, ki je veliko raziskovala na področju
Kort.

Viri in Literatura:

Morato, Nada: Ravnikova dediščina v Kortah, Koper 1995
Morato, Nada: Stoji učilna zidana, Izola 2001
Morato, Nada: Popotovanje po izolskem podeželju, Korte 1998
Morato, Nada: Korte, Ljubljana 1989