POTOVANJE PO VIPAVSKI DOLINI

Potovanje po Vipavski
dolini

Maruša Sajevic
Mentorica: Kajetana Tornič
Šolski center Postojna

KAZALO

UVOD...................................................................................................................................... 3
I. VIPAVA…………………………………………………………………………………………………………….
II. AJDOVŠČINA…………………………………………………………………………………………………….
III. PROGRAM………………………………………………………………………………………………………..
IV. OPIS ODSEKOV VODENJA ........................................................................................ 7

1. GLAVNI TRG, SPOMENIK PADLIM V NOB IN DVOREC LANTHIERI…………………...7
2. CERKEV SVETEGA ŠTEFANA………………………………………………………………..8
3. ANTON LAVRIN IN EGIPČANSKA SARKOFAGA...............................................................11

3.1 EGIPTOVSKA SARKOFAGA ....................................................................................................... 12
4. VINOTEKA VIPAVA………………………………………………………………………….13
5. IZVIRA REKE VIPAVE – PODFAROVŽ IN PODSKALA…………………………………..14

5.1 MOST ZA LANTHIERIJEVO GRAŠČINO………………………………………………………………………………….1
5.2 GOSTIŠČE PODSKALA………………………………………………………………………………………………………….1
6. DVOREC ZEMONO…………………………………………………………………………...17
7. IZVIR REKE HUBELJ…………………………………………………………………………18
7.1 FUŽINE OB HUBLJU…………………………………………………………………………………………………………….19
8. MUZEJ AJDOVŠČINA - ARHEOLOŠKA RAZSTAVA IN ZBIRKA FOSILOV…………...20
9. OGLED MESTA AJDOVŠČINA………………………………………………………………21
10. TURISTIČNA KMETIJA ARKADE CIGOJ…………………………………….........22
V. CENA IZLETA…………………………………………………………………………………………………..
VI. INFORMACIJE ZA SAMOSTOJNI OGLED……………………………………………………………23
VIRI………………………………………………………………………………………………………………………………….24

2

UVOD
Sem Maruša Sajevic, dijakinja 3. letnika ekonomske šole v Postojni. Za tekmovanje turistični
vodnik moramo pripraviti seminarsko nalogo oziroma enodnevni izlet po nekem kraju. Sama
sem izbrala Vipavsko dolino, natančneje mesti Vipavo in Ajdovščino, saj sta to mesti iz moje
okolice in ju kar dobro poznam. Za konec sledi še večerja in druženje na eni izmed turističnih
kmetij v Črničah.
Najprej se bomo pozdravili v Vipavi na Glavnem trgu, kamor bodo turisti prispeli z
avtobusom. Na trgu si bomo ogledali Plečnikov spomenik padlim v NOB (narodno
osvobodilnem boju), nato pa še dvorec Lanthieri. Potem se bomo odpravili do cerkve svetega
Štefana ter naprej do pokopališča, kjer si bomo ogledali egipčanska sarkofaga. Ko se bomo
vrnili nazaj na Glavni trg bomo v Vinoteki Vipava poskusili različna vina različnih
proizvajalcev iz Vipavske doline. Nato sledi še ogled mostu ter dva izvira reke Vipave. Da pa
ne bomo lačni si bomo kosilo privoščili v restavraciji Podskala. Po kosilu se bomo naprej
odpravili do dvorca Zemono, nato pa še na ogled rimskega mesta – Castre (Ajdovščine). Tu si
bomo ogledali fužine in izvir reke Hubelj, nato pa še muzej o fosilih ter življenju starih
Rimljanov. Sledi sprehod po Ajdovščini, kjer si bomo ogledali rimske ostanke zgradb. Izlet
bomo zaključili v Črničah na turistični kmetiji Arkade Cigoj.

3

I. VIPAVA

Vipava je naselje in središče istoimenske občine, ki leži v zgornjem delu Vipavske doline, ob
številnih izvirih reke Vipave. Leži na nadmorski višini 108 metrov in ima 1939 prebivalcev.
Znana je po veliko mostovih, teh v Vipavi najdemo kar 25. Najimenitnejši in najstarejši pa je
most za Lanthierjevo graščino. Prav zaradi mnogih mostov pravijo kraju tudi male oziroma
slovenske Benetke.
Vipava z okolico je pomemben kmetijski center zahodne Slovenije. Zlasti je znan po pridelavi
vina - Kmetijska zadruga Vipava deluje od leta 1894. Pomemben je tudi turizem, prav tako pa
obrt in srednje velika podjetja. Precej prebivalcev dela v bližnji Ajdovščini.
Prvi prebivalci Vipave so bili Kelti. Od tod tudi njeno ime, beseda Vipava izhaja iz dveh
keltskih besed: »wip« (kar pomeni dolina, pokrajina) in »ach« (skala, kamen), v prostem
prevodu iz keltščine: dolina pod skalami. Arheološka odkritja pričajo, da je bila v Vipavi tudi
rimska naselbina. Leta 394 je najverjetneje nekje v bližini potekala za krščanstvo pomembna
bitka pri Mrzli reki (danes najverjetneje reka Vipava), kjer je vzhodnorimski cesar Teodozij I.
s pomočjo vipavske burje porazil uzurpatorja Evgenija.
O zgodovinski pomembnosti Vipave priča predvsem vrsta gradov. Tu so živele premožne
plemiške družine: Herbersteini, Thurni, Edlingi, Baumkirchnerji in kot zadnja plemiška
rodbina Lanthierji. O njihovem bivanju pričajo razvaline Starega gradu nad Vipavo, na
strmem pobočju Nanosa, Grad Tabor in Lanthierjev dvorec v središču Vipave, ki je dobil
baročno podobo v 18. stoletju. Na razglednem gričku severozahodno od Vipave so si
Lanthierji v 17. stoletju zgradili lovski dvorec Zemono, ki je danes ena redkih povsem
ohranjenih renesančnih stavb v Sloveniji.

4

II. AJDOVŠČINA

Ajdovščina je mesto v osrednjem delu Vipavske doline v občini Ajdovščina. Leži ob sotočju
potokov Hublja in Lokavščka, na stiku nasutega Ajdovskega polja in flišnega pobočja pod
Goro (Sinji vrh, 1002 metra). Srednja nadmorska višina mesta je 106 metrov, prebivalcev pa
je okoli 6692.
Ime mesta Ajdovščina izvira iz besede Ajdi, legenda namreč pravi, da so Slovani, ko so videli
mogočne razvaline Castre, njeno gradnjo pripisali velikanom s človeško podobo, Ajdom.
Mesto se je razvilo ob cesti Razdrto-Nova Gorica ob odcepih v Idrijo, na Predmejo, na Ustje
ter mimo Vipavskega Križa v Štanjel. Od leta 1902 je z železnico povezana z Gorico.
Stari Rimljani so v času Rimskega imperija na območju današnjega naselja okrog leta 270
začeli graditi utrjen vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, imenovan Castrum Ad
Fluvium Frigidum (Utrdba ob mrzli reki), ki je služil kot cestna postaja na poti iz Italije v
Panonijo in na Balkan.
Ob preseljevanju narodov so preko Vipavske doline na jug prehajali Huni, Vzhodni Goti in
Langobardi, nato pa še Slovani, ki so se tod naselili. Do leta 1945 so današnji Ajdovščini
gospodovali še: oglejski patriarhi, Goriški grofje, Beneška republika, Habsburžani in Italijani.
Kraji so v 15. stoletju trpeli tudi zaradi osmanskih vdorov.
Naselje se ponovno omenja šele leta 1507, ko naj bi ji Maksimilijan I. dal trške pravice.
Znotraj antičnega obzidja je nastalo značilno srednjeveško mesto. Razcvet kraja se je začel,
ko so zgradili cesto iz Logatca čez Hrušico in leta 1664 še kamniti most, ki je povezal deželi
Kranjsko in Goriško, meja med njima je namreč potekala po Hublju. V 16. stoletju se je začel
razvoj fužinarstva, ki je s prekinitvami trajal do leta 1909. V naselju je bilo še veliko drugih
obratov (žage, strojarne, tovarne testenin, papirnica, pivovarna, predilnica, barvarna ...), iz
katerih se je razvila današnja industrija.
V Ajdovščini je bila 5. maja 1945 ustanovljena prva slovenska vlada po 2. svetovni vojni. V
spomin na ta dogodek slavi občina Ajdovščina svoj praznik.

5

III. PROGRAM

Vipava:
9.00 – 9.15 – sprejem na Glavnem trgu v Vipavi ter uvodni pozdrav
9.20 – 10.00 – ogled Lanthierijevega dvorca
10.05 – 10.25 – ogled cerkve svetega Štefana
10.30– 10.50 – ogled egipčanskih sarkofagov na pokopališču v Vipavi
11.00 – 11.40 – pokušina vipavskih vin v Vinoteki Vipava
11.45 – 12.05 – ogled dveh izvirov reke Vipave (Podfarovž in Podskala) ter
najznamenitejšega in najstarejšega mostu v Vipavi
12.10 – 13.35 – čas za kosilo v gostilni Podskala
Dvorec Zemono:
13.45 – 14.20 – ogled dvorca Zemono
Ajdovščina:
14.30 – 15.00 – ogled fužin ob izviru reke Hubelj ter ogled izvira reke Hubelj
15.15 – 16.15 – ogled muzeja Ajdovščina (fosili in arheološka razstava)
16.20 – 17.00 – sprehod po Ajdovščini, ogled ostankov rimske utrdbe Castre
Črniče:
17.15 – 19.15 – ogled, večerja ter druženje na turistični kmetiji Arkade Cigoj
Ob 19.30 odhod proti domu.

6

IV. OPIS ODSEKOV VODENJA

1. GLAVNI TRG, SPOMENIK PADLIM V NOB IN DVOREC LANTHIERI
Na Glavnem trgu se nahaja Turistično informativni center Vipava, Plečnikov spomenik
padlim v NOB (narodno osvobodilnem boju), Lanthierijev dvorec in park. Glavni trg v Vipavi
danes predstavlja center dogajanja v mestu, tukaj je tudi več lokalov, gostilna in drugo.
Po načrtih Jožeta Plečnika izdelani spomenik, odkrit leta 1952, stoji sredi Glavnega trga. Na
manjšem podestu iz granitnih kock stoji kockast betonski podstavek, ki ga obdajajo štiri
valjasta korita za rože. Na podstavku je baza s stebrom, v katerega sta vdelana kvadra z
napisi, na vrhu pa je kapitel iz štirih masivnih trtnih listov z grozdi.
Na vipavskem glavnem trgu kraljuje prelep baročni dvorec, ki so ga grofje Lanthieri zgradili
leta 1659 o čemer priča letnica na sklepniku dvoriščnega portala, ki je bil sprva glavni vhod v
dvorec. Osrednji del stavbe z glavnim vhodom so poudarili s kamnitim portalom, nad katerim
je balkon z balustrno ograjo. Okna so dobila močnejše okvirje, pročelje pa so razgibali s
stolpi, ki navidezno podpirajo streho. Poleg gradu so lastniki prenovili tudi okolico. Pred
zgradbo so naredili podolgovat park z vodometom. V park so postavili tudi kipe baročnih
dečkov z različnimi atributi, ki so pričali o življenju in delu v pokrajini. V Lanthierijevi
graščini je nazadnje do leta 1910 prebival grof Friderik Lanthieri. Po njegovi smrti so goriško
– vipavski grofi izumrli in veja je prešla na barona Hermana von Lewetzowa-Lanthieri.
Dvorec je bil od 1918 do 1991 v vojaških rokah. Več stoletij je bil pomembno upravno,
kulturno in družabno središče zgornje Vipavske doline. Zaradi odlične lege ob pomembni
prometni povezavi, udobja, lepega parka in gostoljubnosti je v 17. in 18. stoletju gostil
številne pomembne osebnosti, tudi vladarje in slovite umetnike, kot je denimo beneški
komediograf Carlo Goldoni. Pred nekaj leti pa je bil dvorec temeljito obnovljen, v njem zdaj
deluje Visoka šola za vinogradništvo in vinarstvo ter drugi pedagoški in raziskovalni
programi Univerze v Novi Gorici.

Slika 2: Dvorec Lanthieri
Slika 1: Plečnikov spomenik padlim v NOB

7

2. CERKEV SVETEGA ŠTEFANA

Cerkev sv. Štefana leži med primorskimi hišami, ki jo strnjeno obdajajo. Usmerjena je proti
vzhodu, na južni strani pa je obdana z lipami.

Cerkev sv. Štefana praznuje svojo “šagro” (praznovanje cerkvenega zavetnika) 26. decembra
na dan mučenca Štefana. Vzrok, da je cerkev posvečena mučencu Štefanu, bi lahko iskali v
ustanovitvi kapitlja sv. Štefana v Ogleju, od koder se je čaščenje svetega Štefana razširilo tudi
na naše kraje. Nastanek cerkve je povezan s cerkvijo sv. Marka, saj je bila cerkev sv. Štefana
leta 1345 zgrajena kot podružnica te cerkve. Cerkev je doživela veliko sprememb, saj so jo
leta 1556 v celoti prenovili oziroma kar podrli in zgradili današnjo cerkev v gotskem slogu.
Takrat je tudi postala župnijska cerkev.

Danes pa bi zaman iskali gotski slog v cerkvi, saj je bila cerkev v letih 1737 in 1738
obnovljena in barokizirana. Gotski prezbiterij so modernizirali: odstranili so služnike in rebra.
O gotskih značilnostih še vedno pričata dva služnika, ki sta delno ohranjena v zidu nad
glavnim oltarjem, na zunanji strani pa gotski oporniki še vedno opravljajo svojo nalogo.
Cerkev je po letu 1750 postala baročna cerkev. Zvonik je po višini razdeljen na pet nadstropij
in velja za posebno vrsto zvonika, predvsem streha, ki so jo ob prenavljanju spremenili in ni
več v obliki piramide, ampak ima obliko baročne čelade.

Cerkev je predvsem znana po svojih freskah, ki se po svoji kvaliteti uvrščajo med vrhunske.
Prve stropne freske je poslikal leta 1738 Franc Jelovšek. Novo ladjo so postavili leta 1750 in
Jelovšek je na njenem stropu naslikal tri freske. Na teh freskah so upodobljeni: od zahoda
proti vzhodu – latinski cerkveni očetje: sv. Avguštin, sv. Ambrož, sv. Gregor Veliki, sv.
Hieronim, na drugi je Marijino vnebovzetje in na tretji štirje evangelisti. Glavni oltar so
naročili leta 1789 pri goriškemu kiparju Giambattistu Zipperliju. Oltar je zasnovan v
klasicističnem stilu: ves je iz belega marmorja, vendar ima tudi baročne značilnosti. Ena od
teh značilnosti je s čopki okrašena zavesa, ki se imenuje lambrekine. Na visokih postavkih sta
kipa sv. Petra in Pavla. Med njima je bogata arhitektura, v kateri je tabernakelj in baldahin za
izpostavljanje najsvetejšega. Na vrhu je alegorija Vere s križem in kelihom. Ob bogatem
baldahinu je na vsaki strani po ena sedeča alegorična postava: Ljubezen z dvema otročičkoma
v naročju in Upanje z velikim sidrom. Slikar Andrej Herrlein je leta 1796 naslikal novo
oltarno sliko sv. Štefana, ki je visela nad glavnim oltarjem, sedaj pa je v krstilnici.

Prezbiterij je poslikan od vrha do tal – slikarija pripada dvema dobama, in sicer Francu
Jelovšku ter Janezu Wolfu.

Franc Jelovšek je sredi 18. stoletja poslikal ves svod do začetka apsidnega stropa, kjer iz
oblakov prihaja svetloba na sv. Štefana. Resnična arhitektura se zaključuje z bogato
okrašenim zidcem, ki omogoča pogled v odprta nebesa. Na oblaku, ki ga pridržujejo angeli,
sedita Bog Oče in Bog Sin. Nad njima se oblaki odpro in v siju zlate svetlobe, ki jo obdaja
venec oblačkov in angelskih glavic, plava golob – podoba Svetega Duha. Na desni strani
oboka predstavlja “Vero” žena, ki drži steber v levici. Njeno moč predstavlja kij, ki ga angel
drži na njegovi desni strani. Pod Vero je Nevera, ki jo simbolizirata dve razbiti tabli Božjih
zapovedi, v rokah pa drži nož in daritveno žival. Upanje predstavlja žena s sidrom, angel ob
njej nosi napis “IN DEO SPES MEA” (v Bogu je moje upanje). Obup v levici drži kačo, ki ga
bo rešila zemeljskega trpljenja. Na levi strani oboka je upodobljena Ljubezen z ženo, ki v
rokah drži goreče srce, pod ljubeznijo pa Sovraštvo – človek, ki drži škorpijona. Pravičnost je

8

predstavljena z ženo, ki ima tehtnico in meč v rokah, ob njej drži angel knjigo z napisom
“IVSTITIA EIVS MANET IN AETERNUM”, kar pomeni: “Pravičnost Njegova ostane na
veke.” Pod Pravičnostjo pada Krivičnost – človek z zmajevim repom udarja pravičnika in ga
skuša s seboj povleči v pogubljenje. Arhitekturo, ki je le naslikana, krasijo vinska trta, vaze s
sadjem in kite zelenja, nebesa pa množica angelčkov.

Drugi del poslikave pripada Janezu Wolfu, in sicer apsida in stene v letih 1876–1877. Janez
Wolf je prišel v Vipavo na željo takratnega dekana Jurija Grabrijana, ki je hotel s freskami
poživiti stene svetišča. Pri izdelavi tako obsežnih fresk je imel Wolf tudi pomočnike: in sicer
Simon Ogrin naj bi po izročilu naslikal portrete, poleg njega pa še tudi Ludovik Grilc, en
mesec Anton Jebačin, in nekoliko tudi Benečan Risigaro. Na severni in južni steni prezbiterija
sta naslikana in po arkadah v prizore razdeljena življenje in smrt sv. Štefana. Osrednji prizor
prikazuje oblak, ki ga nosijo trije angeli, na katerem sedi sv. Štefan, oblečen v liturgično
obleko diakona. V hrepenenju po snidenju s Sveto Trojico razprostira roke, angel pa mu
ponaša palmo mučeništva. Ob slopu na levi stoji evangelist Luka, držeč odprto knjigo Acta
apostolorum, v njej je napis: “Stephanus vidit coelos apertos” (Štefan je videl nebesa odprta).
Na levi strani prezbiterija so dogodki iz svetnikovega življenja. V levi arkadi daje okvir sliki
sv. Štefan, sprejet med diakone, v srednji vidimo sv. Štefana, ko deli miloščino, v desni arkadi
pa je prizor, ko sv. Štefan prejema red diakona. Na desni strani je prikazana smrt sv. Štefana
oblečenega v diakonska oblačila. Okrog njega je sedem dobrih žena, ki so ostale, da bi mu
lajšale trpljenja. Eden od ubijalcev pobira velik kamen, da bi dokončal začeto delo.

Naslikani obrazi predstavljajo portrete. Obraze si je Wolf sposodil pri tedanjih prebivalcih
Vipave. Na sliki. “Posvečenje sv. Štefana” je kot sv. Štefan naslikan Ivo Trošt, tedanji učitelj,
mož z brado je vipavski obrtnik in pesnik Radoslav Silvester. Na sliki, kjer sv. Štefan deli
miloščino, je kot Štefanov spremljevalec, ki nosi košaro s hlebčki kruha, tedanji grof
Lanthieri. Levo sedi žena z otrokom, ki jo predstavlja Kristina Premru. Poleg sedečega
invalida je portret baronice Masburg, rojene Tribuzzi. Poleg grofa Lanthierija je upodobljen
vipavski dimnikar Jamšek. Tretja slika predstavlja posvečenje sv. Štefana v diakona in tu so
upodobljeni dekan Grabrijan kot škof, katehet Luka Hiti kot diakon, ki drži škofovo palico,
kaplan Vidergar mu asistira in pa cerkovnik Gerlovič. Na freskah so tri različne podobe sv.
Štefana in dve različni podobi sv. Petra. Wolf je po izročilu upodobljen dvakrat: kot
evangelist Luka in kot oseba stoječa za cerkovnikom. Obakrat naj bi Wolfa naslikal Simon
Ogrin.

Levi stranski oltar je posvečen Imenu Jezusovemu. V niši je slika, na kateri so upodobljeni
apostoli z imenom Jezusa. Slika je nastala sredi 18. stoletja v beneški šoli. Desni stranski oltar
je posvečen Materi Božji. Arhitektura je pri obeh stranskih oltarjih baročna iz 18. stoletja. V
niši je moderen kip Matere Božje.

Na levi strani je kapelica sv. Barbare, kjer je poznobaročen oltar iz 2. polovice 18. stoletja. Na
vrhu je Lanthierijev grb. Sliko sv. Barbare je naslikal slikar Nirenberger leta 1775. Oltar Srca
Jezusovega v desni kapeli pripada dvema obdobjema: spodnji del je baročen, zgornji konec pa
je bil dodan konec 19. stoletja. V novejšem delu sta stranski figuri angelov in figuralna
skupina z dvema puttoma in angelom nosilcem velike marmornate školjke. Motiv angelskih
kariatid je na Primorskem izredna redkost oziroma že kar izjema. Za prižnico so značilne
intarzije in plastike. Na ograji balkona so niše, v katerih so miniaturne plastike cerkvenih
očetov, čelni stranici pa krasita reliefa s figurama Vere. Leta 1899 so cerkev zadnjikrat

9

popravili, kar označuje tudi vklesana letnica na južnem oknu prezbiterija. V letu 1947 je tekla
obnova fresk, ki je bila izvedena izredno nestrokovno in je freskam škodovala. Sledila je
restavracija Wolfovih in Jelovškovih fresk leta 1964, ki so jo izvedli restavrator Mirko Šubic
in študentje Oddelka za restavratorstvo ter konzervatorji dr. Franc Štele, Ivan Komelj in Emil
Smole.

Slika 3: Zvonik cerkve sv. Štefana

Slika 4: Notranjost cerkve (glavni oltar in stranska oltarja)
10

3. ANTON LAVRIN IN EGIPČANSKA SARKOFAGA
Anton Lavrin se je rodil 21. januarja 1789 v Vipavi v premožni družini. Gimnazijo je
obiskoval v Gorici, v Ljubljani je študiral teologijo in na Dunaju kasneje pravo, iz prava je
1816 tudi diplomiral. Po diplomi se je zaposlil na Ministrstvu za trgovino. Zaradi znanja
jezikov, posebno italijanščine, je leta 1822 postal konzularni upravnik v Palermu, Neaplju in
Mesini. Leta 1828 je postal avstrijski generalni konzul v Palermu. Leta 1834 je postal
avstrijski generalni konzul v Egiptu, v Aleksandriji. Lavrin je bil pomemben ljubiteljski
zbiralec in poznavalec staroegipčanskih spomenikov. Grško-rimska kulturna dediščina je
Lavrina zanimala že prej, po prihodu v Egipt pa je njegovo zbirateljsko strast pritegnila
predvsem egipčanska kultura in lotil se je raziskovanj. Lavrin je dunajski Akademiji znanosti
leta 1849 (po drugih virih 1846) in 1850 poslal dve poročili. V prvem je opisal svoje
potovanje v Memfis. Tu si je ogledal najdišče, kjer je plačal izkopavanja, in dve izropani
grobnici. Poročal je tudi o mitreju iz rimskih časov in o grobnici svetih bikov Apisov,
Serapeumu v Sakkari. V drugem poročilu je opisal trgovanje s starinami. Staroegipčanske
spomenike je zbiral v svoji vili v Aleksandriji. Da se je zanimal za staroegipčanske starine,
dokazuje tudi njegov grb. V njem ima namreč tri egipčanske sfinge in dve oljčni vejici. Pisal
je tudi poročila o egiptovskih spomenikih in tako postal član arheoloških institutov v Rimu in
Atenah ter častni član Muzejskega društva v Ljubljani. Leta 1849 je bil odpoklican iz Egipta
in premeščen v Bukarešto. Nato je leta 1854 postal ministrski svetnik na Dunaju, kjer je ostal
vse do upokojitve leta 1858. Zaradi slabega zdravja se je preselil v Milano, kjer je umrl 12.
junija 1869 in bil tam tudi pokopan.
Zanimivost: V Vipavi so po Antonu Lavrinu poimenovali ulico: Laurinova ulica (po nemški
različici imena).

Slika 5: Anton Plemeniti Lavrin

11

3.1 EGIPTOVSKA SARKOFAGA
Egiptovska sarkofaga se nahajata na mestnem pokopališču v Vipavi, kjer si lahko ogledamo
tudi zanimivo cerkvico sv. Jožefa. Anton Lavrin (1789-1869) je bil egiptolog, raziskovalec in
generalni konzul. V Vipavo je v začetku 19. stoletja pripeljal dva egipčanska sarkofaga, ki so
ju našli v grobnici egipčanske dinastije ob vznožju piramid v Gizi. Sarkofaga izvirata iz časa
okoli leta 2450 pr.n.št. in sta iz rdečega granita. V sarkofagih so pokopani njegovi starši Jernej
in Jožefa ter njegov mladoletni sin Albert. Sarkofaga sta še danes del družinske grobnice
Lavrin-Hrovatin na vipavskem pokopališču; da bi ju zaščitili pred dežjem in vetrom, je
družina z državno pomočjo nad njima zgradila z ene strani odprto vežico. Prvi sarkofag je
Lavrin v Vipavo poslal 1845, da bi v njem pokopal svoja starša, drugi sarkofag pa je Lavrin
poslal leta 1846, da v njem pokoplje svojega v Aleksandriji umrlega sina. Sarkofaga sta ob
strani žlebljena, kar naj bi ponazarjalo stebrišče. Sta največji znamenitosti na pokopališču.

Slika 6: Egipčanska sarkofaga na pokopališču v Vipavi

12

4. VINOTEKA VIPAVA
Vinorodni okoliš Vipavska dolina se nahaja na zahodnem delu Slovenije v vinorodni deželi
Primorska ter obsega več kot 2.500 ha vinogradov. Sončne lege vipavskih gričev vipavskim
vinogradnikom omogočajo vzgojo kar 25 različnih sort vinske trte. Skozi dolino se vije
Vipavska vinska cesta, ki povezuje 30 vinskih krajev ter ponudnikov.
Vinoteka Vipava je središče Vipavskih vin, saj jih lahko v njihovi ponudbi naštejemo kar
preko 170 iz Vipavske doline. Vinoteka Vipava ima v ponudbi belih vin zelen, klarnico ter
pinelo, ki so vipavske avtohtone sorte ter ostala vina kot so sauvignon, chardonnay, beli pinot,
rebula, malvazija ter rumeni muškat. Med rdečimi vini lahko izbirate med merlotom, cabernet
sauvignonom, barbero ter modrim pinot. V ponudbi Vinoteke Vipava je pester izbor tudi
različnih rosejev in belih ter rdečih zvrsti. Vsa predstavljena vina v Vinoteki Vipava lahko po
želji kupite v trgovini Zavoda za turizem TRG Vipava.
Po želji si bi v Vinoteki Vipava ogledali tudi kratek film o naravnih in kulturnih znamenitosti
območja občin Vipava in Ajdovščina. Rdeča nit filma sta vinarstvo in vinogradništvo.

Slika 7: Notranjost Vinoteke Vipava

13

5. IZVIRA REKE VIPAVE – PODFAROVŽ IN PODSKALA
Vipáva je reka v jugozahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira iz več kraških izvirov v
Vipavi in teče večino poti po južnem obrobju Vipavske doline proti zahodu. V spodnjem toku
se pomakne povsem ob vznožje Krasa in teče po južnem robu Goriškega polja vse do izliva v
Sočo pri Sovodnjah. Edina v Evropi ima deltast izvir, saj si pot na prostost utira na več krajih.
Vipava in njeni pritoki so poganjali stroje že od njihovih izumov in vse do sredine 18. stoletja
je bilo ob Vipavi veliko mlinov.
Le par korakov iz Glavnega trga, natančneje za Lanthierijevim dvorcem se v Vipavi nahajata
dva glavna izvira reke Vipave, to sta Podfarovž in Podskala. Ob dvorcu je umetno izdolben
vhod v podzemno jamo z jezerom, izvira reke Vipave pa ob večjem deževju zelo narasteta.
Poleg omenjenih izvirov pa osrednje predstavljajo tudi izvir za Taborom, v Podlipci, v Jami in
Sležencu. Izviri reke Vipave ne presahnejo niti v največji suši in so dovolj močni, da je
Vipava mogočna reka že takoj ob izviru. Temperatura vode ob izviru je nizka in stalna, med
letom pa niha le nekaj stopinj. Ob osrednjih izvirih reke sredi mesta je lepo speljana
sprehajalna pot, ki vodi tudi mimo dveh znanih mestnih restavracij, Gostilne Bernik -
Podfarovž in Gostišča Podskala.

Slika 8: Izvir reke Vipave –
Podfarovž

Slika 9: Izvir reke Vipave -
Podskala

14

5.1 MOST ZA LANTHIERIJEVO GRAŠČINO
Med najznamenitejše mostove na Slovenskem se uvršča tudi most ob Lanthierijevi graščini v
Vipavi. Grofovska družina Lanthieri je most dala postaviti zelo verjetno leta 1669. Opisujejo
ga kot biser bogate kamnoseške tradicije in kulture pri nas. Očem skrit na notranji dvoriščni
strani baročne graščine povezuje grajsko poslopje prek enega od številnih izvirov reke Vipave
z nekoč gospodarskim delom graščine. Zanimiv je že s svojo arhitektonsko podobo,
obogateno s kamnito ograjo izrazitega mediteranskega tipa, dodaten šarm pa mu daje slikovito
okolje. Edinstven pa je (kolikor je znano tudi v svetu) po svoji konstrukciji, saj je v celoti
izdelan iz klesanega kamna. To ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bil most grajen v loku.
Glavna mostna nosilna konstrukcija pa je izdelana iz masivnih in ravnih kamnitih plošč,
položenih na kamnite klesane monolitne stebre posebne oblike, ki imajo temelje v strugi reke
Vipave. Podobnih primerov, da bi povsem raven most tolikšnih razsežnosti nosil kamen,
skorajda ni. S sedmimi vmesnimi polji je dolg 14,18 metra, širok 2,65 metra, na sredini, kjer
je s stranskima ložama najširši, pa meri v širino 4,32 metra. Leta 2001 so most obnovili, pri
čemer so ohranili vse originalne elemente. Ko bo končana celovita obnova grajskega
kompleksa, bo most zasijal v vsej svoji edinstvenosti.

Slika 11: Znameniti most za dvorcem Lanthieri

15

5.2 GOSTIŠČE PODSKALA
V restavraciji Podskala si bomo nato privoščili kosilo. Restavracija nudi sveže morske ribe,
školjke, rake ter druge okusne jedi mediteranske, italijanske in slovenske kuhinje. Nudi tudi
pokušino vipavskih vin v naravni kraški jami Lanthierjev hram. Restavracija je primerna za
obletnice, obhajila, birme, praznovanja, poslovna kosila ali zgolj za lepo druženje s prijatelji.
Seveda je poskrbljeno tudi za otroke, kjer imajo na travnati površini, poleg terase nameščena
igrala, le-ta pa so oddaljena od ceste.

Slika 10: Gostišče Podskala

16

6. DVOREC ZEMONO
Dvorec Zemono (tudi Dvorec Belvedere) stoji na griču (139 m) med vinogradi v bližini
istoimenskega kraja v Vipavski dolini, okrog 2 km zahodno od Vipave. Od tu se širi prelep
pogled na dolinsko dno, kjer je med drugim potekala znamenita bitka »pri mrzli reki« med
cesarjema Evgenijem in Teodozijem.
Zgodovina dvorca na Zemonu ostaja zavita v skrivnost, kot vinsko klet in prostor za zabavo
so ga grofje Lanthieri zgradili verjetno okrog leta 1683. Celotni dvorec naj bi bil nato
dokončan leta 1689 kot poletna rezidenca oziroma lovski dvorec. Zgrajen je bil v
renesančnem slogu z značilnimi polkrožno zaključenimi zunanjimi arkadami. Notranjost
dvorca oziroma osrednjo križno dvorano in vogalne sobe krasijo zanimive, zgovorne
poslikave, katerih avtor ni znan. Listine o najzgodnejšem obdobju dvorca Zemono niso
ohranjene, predvsem zaradi uničenja v prvi svetovni vojni in funkcije, ki jo je dvorec imel, saj
je bil le eno izmed poslopij vipavske graščine, nikoli pa sedež fevdalne posesti.
Dvorec ni bil nikdar stalno naseljen. V njem so potekale zabave plemičev, v času trgatev pa
so v njem pridelovali vino. Njegov prvi lastnik je bil vipavski zemljiški gospod Francesco
Antonio Lanthieri. Nato ga je prodal baronu Levetzovu, ta pa ga je leta 1918 prodal Evgenu
Maierju, potem pa je bil last družin Pregelj in Kalc. V času Jugoslavije je imela v njem
prodajno-razstavni salon tovarna pohištva Lipa.
V njem zdaj pogosto potekajo razne prireditve: koncerte klasične glasbe, likovne razstave in
poročne slovesnosti. V dvorcu danes deluje Gostilna pri Lojzetu, znana po vrhunski kulinariki

Slika 12: Dvorec Zemono
17

7. IZVIR REKE HUBELJ
Hubelj je reka, v deževnem obdobju pa hudournik, ki teče skozi Ajdovščino. Izvira iz treh
kraških izvirov (slapov) ob vznožju vzpetine Navrše, približno 3 km severno od naselja in se
pri vasi Dolenje izliva v reko Vipavo. Izvir Hublja je še posebej zanimiv ob visoki vodi, ki
pada iz višje ležečih bruhalnikov v mogočnih slapovih. Pogled na razpenjeno vodo, ko pršijo
kaplje z nadmorske višine okoli 240 metrov do mostu, ki je 40 metrov nižje, je čudovit. Vode
privrejo iz podzemlja skozi tri jame: Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno
Hubeljsko jamo. V sušnem času so izmerili več kot 400 rovov, ki se končujejo s podori in
sifonskimi kotanjami. Izvir Hublja je eden glavnih kraških izvirov v Vipavski dolini,
pomemben tudi zaradi svoje neoporečnosti in čistosti, saj sodi med najbolj pitne vode v
dolini. Ob zgornjem toku Hublja so že v 16. in 17. stoletju delovale kovačije za železo in
fužine. Ob Hublju se je v tistem času razvijalo pravo industrijsko središče, ki je zametek
današnje ajdovske industrije.
Ob izviru stoji restavracija, zapuščena vojaška karavla, od koder vodi krožna naravoslovna
učna pot, ob kateri je moč videti različne drevesne vrste in kamnine. Od izvira vodi cev, ki
vodi do Hidroelektrarne Hubelj. Hubelj predstavlja pomemben vir vode za ajdovski predel
Vipavske doline.
Nekateri viri tudi navajajo, da je Hubelj potok, a ga kljub njegovemu volumnu in neplovnosti
uvrščamo med reke.

Slika 13: Izvir reke Hubelj

18

7.1 FUŽINE OB HUBLJU
12. novembra leta 1561 je Cesar Ferdinand izdal koncesijo za dva plavža ob Hublju in v
dolini Vodic. Vsebina je bila zapisana v posebnem Patentu. Na podlagi tega dokumenta so
začele z delom fužine na Fužinah, kar pomeni začetek delovanja proizvodnih dejavnosti ob
Hublju in temelj za vse kasneje industrijske dejavnosti Ajdovščine.
Pod izvirom reke Hubelj nad Ajdovščino je v 2. polovici 16. stoletja delovala železarna, znana
kot fužina Hubelj. V njej so pridobivali železo z redukcijo železove rude – limonita iz
rudnika. Ob začetku delovanja je bila fužina namenjena predvsem kovnemu železu. Ko pa so
peči predelali v plavž za proizvodnjo grodlja, je tudi količina narasla na 45 ton/letno, z oceno
letne proizvodnje preko 200 ton. V fužini so proizvajali vse tri železne materiale, to je kovno
železo, jeklo in grodelj. Ta je bil namenjen predvsem livarskim izdelkom.
Lesno oglje so kuhali v gozdovih Trnovskega gozda in Hrušice. Železo so predelovali v
lastnih kovačijah, opremljenih s kovaškimi ognjišči ter kladivi in mehovi na vodni pogon.
Kovali so ročna orodja za lastne potrebe, za delo na polju in v vinogradu ter v gozdu in
rudniku, izdelovali so granate in krogle ter okovja za ladijske topove. Vlivali so celo retorte za
žganje cinabarita v rudniku živega srebra.
Fužine so s krajšim presledkom delovale od leta 1561 do leta 1700.
Ob Hublju je skozi stoletja nastajalo mnogo obrtnih in industrijskih obratov in oblikovala sta
se dva obrtno-industrijska centra - na Fužinah in niže ob strugi, v Palah. Ostanki nekdaj
mogočnih objektov in delavnic so še danes vidni, najlepše pa so ohranjene prav fužine na
Fužinah, ki so bile v 70. letih prejšnjega stoletja delno zaščitene.

Slika 14: Fužine ob izviru reke Hubelj

19

8. MUZEJ AJDOVŠČINA - ARHEOLOŠKA RAZSTAVA IN ZBIRKA FOSILOV
Muzej Ajdovščina na ogled ponuja zbirko fosilov Stanislava Bačarja v spodnjih prostorih
muzejske stavbe in razstavo o antični Ajdovščini v zgornjih prostorih.
V spodnjih prostorih muzeja zbirko fosilov sestavlja okoli 1200 fosilov iz vse Slovenije, s
poudarkom na tistih, ki so bili najdeni v Vipavski dolini, iz zasebne zbirke Stanislava Bačarja.
Med njimi so tudi zelo redki primerki, nekateri tudi takšni, ki so bili na našem območju
najdeni prvič na svetu in so poimenovani po naših krajih ali najditeljih.
Del bogate arheološke zgodbe o Ajdovščini je predstavljen na razstavi Fluvio Frigido – Castra
– Flovius – Ajdovščina v zgornjem nadstropju muzejske stavbe. Pripoveduje nam o poselitvi
Ajdovščine od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Predstavljena podoba poselitve je
nastala iz predmetov in spoznanj, ki so plod dolgotrajnih arheoloških izkopavanj ter
raziskovanj zgodovinskih virov. Avtorica zbirke je Beatriče Žbona Trkman, arheologinja
Goriškega muzeja.

Slika 15: Muzej Ajdovščina

20

9. OGLED MESTA AJDOVŠČINA

Obhodna pot Kastra
Sprehodili bi se okrog starega mestnega jedra. Glavna pot se v različnih smereh preko manjših
trgov povezuje z glavnim mestnim trgom, nekdanjim rimskim forumom, v notranjosti mesta.

Antična kopalnica
Kako velik pomen so Rimljani pripisovali kopališčem, potrjujejo tudi manjše rimske terme, ki
so jih zgradili v Ajdovščini. Ostanki kopališča se nahajajo v južnem delu mesta, na območju
današnje tržnice.

Nato sledi odhod proti glavni avtobusni postaji.

Slika 16: Rimska utrdba Kastra

Slika 17: Antična
kopalnica – današnja
tržnica

21

10. TURISTIČNA KMETIJA ARKADE CIGOJ
Turistično kmetijo Arkade najdemo v vasi Črniče, do katere je približno 10 minut vožnje iz
Ajdovščine.
Kot sami pravijo, se delo in nove ideje prenašajo iz roda v rod in tako je tudi njihova kmetija
dobila novo podobo, ko sta oče Branko in mama Zmaga predala kmetijo sinu Jordanu, ki je k
hiši pripeljal nevesto Silvo iz Stanošine pri Podlehniku. Vedel je, da so Štajerke pridna in
delovna dekleta. Tako so leta 1989 odprli vrata turistične kmetije, ki se nahaja v najstarejši
hiši v vasi. Po starih zapiskih in najdenem portalu, naj bi njena izgradnja segala v leto 1811.
Po 7 letih, torej leta 1996 so zaključili izgradnjo novega kmetijskega poslopja in celotno
kmetijo so preselili na obrobje vasi. Uredili so novo klet in povečali prostor v namene
turistične kmetije. Ker pa je bila njihova želja gostom ponuditi, da ostanejo na kmetiji dlje
časa, so po 7 letih, torej leta 2003 dopolnili ponudbo s sobami. Resnično je številka 7,
čudežna, so rekli.
Turistična kmetija obsega 40 ha, kjer vinograde, njive ter domač vrt obdelujejo njihove pridne
roke. Za hišo je zelenjavni vrt. Za vrtom je vinograd. Ob vinogradu je hlev poln prašičev ter
nekaj deset kapunov. Za hlevom je ograjen pašnik, kjer po zemlji rijejo mangalice. Meso,
slanina in ocvirki imajo veliko boljši okus in vonj kot navadno svinjsko meso. Meso
mangalice je namreč izredno okusno in marmorirano. Po prerezu spominja na kobe govedino
in ima prav tako visoko vsebnost nenasičenih maščobnih kislin. Okus mesa je eleganten in
nevsiljiv. Nad hlevom je ograjen hrib, na katerem se pase govedo angus.
Kar ponudijo svojim gostom je prav zares domače.

Slika 18: Zunanjost turistične kmetije Arkade Cigoj

22

V. CENA IZLETA ZNESEK

AKTIVNOST 3,00 €/osebo oziroma 120 €/skupino
Ogled Lanthierijevega dvorca in dvorca Zemono 4,50 €/osebo oziroma 180 €/skupino
Degustacija treh vrst vin v Vinoteki Vipava 15,00 €/osebo oziroma 600 €/skupino
Kosilo v gostilni Podskala 4,00 €/osebo oziroma 160 €/skupino
Ogled Muzeja Ajdovščina 12,00 €/osebo oziroma 480 €/skupino
Večerja na turistični kmetiji Arkade Cigoj
Turistično vodenje + avtobusni prevoz 130 €/skupino

Cena preračunana na osebo v primeru 40 prijavljenih znaša približno 42,00 €.

VI. INFORMACIJE ZA SAMOSTOJNI OGLED

Turistično informacijski center (TIC) Vipava URNIK:
Glavni trg 1
5271 Vipava od ponedeljka do petka: 9.00 – 18.00
sobota: 9.00 – 14.00
Tel: 05 368 70 41 Za organizirane skupine tudi izven
Tel: 05 368 70 40 določenega urnika.
GSM: 051 215 226
E-naslov: [email protected]
E-naslov: [email protected]
Spletna stran: www.vipavska-dolina.si

TIC Ajdovščina URNIK:
Cesta IV. Prekomorske 61 a ponedeljek - petek: 8:00 - 16:00
5270 Ajdovščina sobota: 8:00 - 12:00

Tel.: 05 365 91 40
GSM: +386 31 355 110
E-naslov: [email protected]

23

VIRI:
http://www.vipavskadolina.si/odkrivaj/dediscina/kulturna-dediscina
http://imagosloveniae.net/prizorisce/lanthierijev-dvorec-vipava/
https://sl.wikipedia.org/wiki/Vipava
http://izvirna-vipavska.si/sl/izviri-reke-vipave
http://izvirna-vipavska.si/sl/vinoteka-vipava
https://www.ajdovscina.si/ajdovscina/zgodovina/prelomni_dogodki/2012062810031138/12.%
20novembra%201561%20so%20pri%C4%8Dele%20delovati%20fu%C5%BEine%20ob%20
Hublju/
http://www.dedi.si/dediscina/75-lanthierijeva-grascina
http://zupnija-vipava.si/predstavimo-se/cerkev-sv-stefana/
https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Lavrin
http://izvirna-vipavska.si/sl/vinoteka-vipava
https://mojsvet.info/vipava-svojevrstna-kraska-reka/
http://www.vipavskadolina.si/odkrivaj/dediscina/kulturna-dediscina/gradovi-in-
dvorci/dvorec-zemono-pri-vipavi
https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Zemono
https://www.ajdovscina.si/ajdovscina/zgodovina/prelomni_dogodki/2012062810031138/
https://www.primorske.si/2015/01/03/nekateri-stojijo-ze-dolga-stoletja,-nekatere-porus
https://ajdovscina.si/ajdovscina/zgodovina/zgodovinski_kraji/2012082508113168/Rimska%2
0utrdba%20Castra%20/
https://arkade-cigoj.com/
http://www.tic-ajdovscina.si/#
https://www.napovednik.com/tic-vipava

24

25