Abstraktni Stane Kregar Slike in dela na papirju 1953 - 1963 Stane Kregar
2 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar
4 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar
Dr. Andrej Doblehar Kregarjeva abstrakcija v času in prostoru Akademski slikar Stane Kregar je eden osrednjih slovenskih umetnikov druge in tretje četrtine 20. stoletja. Ustvarjal je v štirih slogih, ki kažejo tudi tok razvoja likovne umetnosti 20. stoletja doma in na tujem: nadrealizem, poetični barvni realizem, abstrakcija in angažirana nova figuralika. V našem umetnostnem prostoru je bil z izjemo realistične faze kar trikratni pionir, ki je prinesel nove slogovne pristope in novo dojemanje podobe v širšem kontekstu razvoja likovne umetnosti na Slovenskem. Slikarska dela štirih Kregarjevih obdobij so formalno raznolika, vendar jih kot vsebinska in izrazna rdeča nit povezujejo značilne karakteristike: humanistično dojemanje sveta, lirično umetniško razpoloženje, hkratnost sijočega kolorizma in pritajene zamolklosti ter smisel za dekorativnost. Vse to je prišlo najbolj do izraza v obdobju abstrakcije, prvo in zadnje obdobje njegove umetnosti pa povezuje tudi simbolno preoblikovana človeška figura kot slikarjev komentar na aktualno družbeno dogajanje. Ob tem je treba poudariti, da je bil kot umetnik Kregar vselej bolj kolorist kot risar. Da je s svojim likovnim ustvarjanjem pionirsko spreminjal podobo, razvoj in pomen likovne umetnosti na Slovenskem, mu je priznala tudi strokovna javnost s podelitvijo Prešernove nagrade leta 1971 za življenjsko delo in slikarski opus v zadnjih letih z utemeljitvijo: Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu, ki ga je bleščeče zastavil sredi tridesetih let z našimi prvimi in dolgo časa tudi edinimi surrealističnimi kompozicijami, utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu. Tako kot v tridesetih letih je tudi kmalu po letu 1950 nastopil z drznimi kompozicijami, kjer se je odpovedal upodabljanju predmetov in človeške figure. Z barvnimi liki, svojsko kompozicijo in sozvočjem med posameznimi strukturami umetnine je na izrazito in specifično slikarski način izpovedal svoj odnos do sveta. Kljub abstraktni likovni govorici pa je bila njegova umetnost tesno povezana z življenjem in zato pomeni le slikarsko videnje in transformacijo otipljivega vidnega sveta in dogajanj v človeku. Umetniška prizadetost in ustvarjalno nezadovoljstvo z že doseženim sta umetnika pripeljala do tega, da je spet radikalno zarezal v slovensko likovno kulturo s slikami, kjer se je vrnil k predmetu in figuri. Ta figuralika na novi višji ravni pa je tudi dokaz o svežini in vitalnosti Kregarjeve umetnosti ter pomenu, ki ga ima v slovenskem kulturnem prostoru. (Arhiv in dokumentacija TV Slovenija, 1971)
6 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Sprejemanje, razumevanje in vrednotenje Kregarjeve umetnosti pa ni bilo vselej pozitivno, kaj šele navdušujoče, kar se je pokazalo ob prvi predstavitvi abstraktnih slik na skupni razstavi z Rikom Debenjakom v Moderni galeriji leta 1953 (odprtje razstave je bilo 25. novembra ob 18. uri, na ogled pa je bila do 15. decembra). Umetnika sta se predstavila z najnovejšimi deli: Debenjak je razstavil devetindvajset grafik v visokem, globokem in ploskem tisku, vse iz leta 1953, Kregar pa devetintrideset olj na platnu iz obdobja 1950–1953. To je bilo obdobje Kregarjeve poti iz realizma v abstrakcijo, pri čemer so bila prva dela v tem sklopu še povsem realistična in zadnja že abstraktna na njegov značilen geometriziran način. Razstava v Moderni galeriji je doživela buren odziv, v katerem je družbeno-politično vrednotenje preglasilo estetsko-likovno kritiko, vendar je bilo ob pionirskem Kregarjevem slogovnem nastopu pozitivno tudi to, da je dogodek sprožil potrebno (širšo in javno) razpravo o povojnem razvoju likovne umetnosti, tudi v razmerju do sodobnih evropskih gibanj. Polemiko je sprožil Josip Vidmar v Slovenskem poročevalcu, kjer se v daljšem članku z naslovom Po novi modi z Debenjakom sploh ni ukvarjal, temveč se je posvetil Kregarju: Resnično ozadje vsega tega Kregarjevega iskanja ni prekipevajoč in v vse smeri kompliciran temperament, ki bi bil poln problematike in napetosti našega časa, temveč je ravno nasprotje vsega tega: puščoba, praznost in dolgčas, ki si namesto skromnega umetniškega zadoščenja, kakršnega mu upodabljanje življenja in stvari brez strasti ne more nuditi, išče nadomestila v artističnih novotarijah, trikih in modnih fintah. Nihče ni zoper novo formo, toda ta nova forma mora biti najdena, ne da bi bila iskana. In našel jo bo nevede in nehote samo umetnik polnega srca in živega duha, ki bo resnično nosil v sebi vso problematiko našega časa in ki se bo hotel tega bremena na vsak način iznebiti in ga izročiti svojim sodobnikom v obliki, ki mu bo v imenu iskrenosti in preciznosti diktirana in edino mogoča. Kregar in njegovi »soiskalci« lahko »ustvarjajo« v vsakem stilu in v vsakem načinu, ki ga kje srečajo. Najljubši jim je seveda tisti, ki je ravno v modi, ker jim daje občutek, da korakajo v prvi vrsti bojevnikov in »iskalcev«. Samoprevara, ki je prav tako bedna, kakor je bedna vsa ta razstava, o kateri govorim. (Vidmar, 1953; str. 4) Koliko je k takšni kritiki prispevala ideološka naravnanost pisca in koliko Vidmarjev estetski okus, ne moremo empirično izmeriti in dokazati, smatramo pa, da gre za mešanico obojega. Kregar sicer ni deloval kot župnik na župniji, ampak je do leta 1945 poučeval na Škofijski klasični gimnaziji, sprva v Zavodu sv. Stanislava
in po okupaciji v Akademskem kolegiju za Bežigradom. Po vojni je bil samostojni umetnik in se je tudi sicer udeleževal kulturnega življenja v prestolnici (bil je ljubitelj klasične glasbe in reden obiskovalec filharmoničnih koncertov), bil je aktiven in vodstveni član stanovskih društev ter je prijateljeval tudi s kolegi z nasprotnega idejnega pola, veliko pa je tudi potoval po Evropi. Vsekakor ni bil tradicionalen duhovnik, kar je poudaril tudi Franc Rode, ki je Kregarju posvetil poglavje v svojih spominih: Med ljudmi, ki so socialistično Ljubljano sedemdesetih let 20. stoletja delali zanimivo – ali vsaj manj dolgočasno –, je bil duhovnik in slikar Stane Kregar. /…/ Kregar je bil osebno očarljiv človek, v sebi svoboden, neopredeljivo eleganten v vedênju in izražanju, povsem iskren in preprost. Njegov skrivnostni čar je izviral iz dejstva, da sta se v njem ubrano spajala duhovnik in umetnik. (Rode, 2022; str. 241, 242) O Kregarjevem notranjem duhovnem svetu, s katerim je osmislil svoj celoten ustvarjalni svet, je v monografiji o sakralnem slikarstvu pisal Milček Komelj, ter s tem posredno odprl vprašanje, ali sorodno občutljivi likovni kritiki lahko drugače presojajo in globlje dojemajo takšnega umetnika: Bil je slikar, ki ni bil povsem od tega sveta. Hkrati pa je bila zanj bistvena tesna in prav nič asketska povezanost z lepoto življenja in razkošno očarljivimi pojavi narave, vendar vseskozi prežeta z izrazito odmaknjenostjo, kot da bi doživljal resničnost samo iz duhovne daljave, kot nekaj nadstvarnega in večnostnega tudi v optično najbolj otipljivi konkretnosti slehernega motiva. Videti je, kot da bi dojemal svet kot estetsko podobo, usmerjeno k idejni, vseskozi ponotranjeni lepoti, in kot bi ga doživljal najbolj čustveno intenzivno v barvni vznesenosti, ki jo nenehno prežemata slikarjeva melanholija ali nostalgija; obe pa slutita izpolnitev svojih najglobljih teženj v nevidnem, idealnem svetu, katerega daljave nam je slikar vse življenje približeval z ustvarjalno imaginacijo podob, ki ostajajo v svojih barvitih simfonijah za vedno lepe. (Komelj, 2005; str. 13–4) Ob Vidmarjevi kritiki pa je Kregar doživel še eno razočaranje, o katerem je Komelju pripovedoval Marjan Pogačnik, ki je o Kregarju takole razmišljal v svojih spominih: Med ustvarjalci iz kroga Neodvisnih, ki niso prišli učit na akademijo, četudi bi tjakaj sodili, je bil slikar Stane Kregar, in tega ni, kot pripoveduje Pogačnik, nikoli prebolel. To, da so ga spregledali, ni bilo sklenjeno na akademiji – za Kregarjevo nastavitev si je najbolj prizadeval njegov praški sošolec Karel Putrih –, ampak je šlo za politično vprašanje, ker je bil Kregar duhovnik. (Komelj, 2005; str. 281) Lahko rečemo, da je Kregar deloval v kompleksnem zgodovinskem času in prostoru, kar še danes odmeva v recepciji Kregarjeve osebno-
8 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar sti in njegovega dela. Zgovorno je, da ni bilo v utemeljitvi Prešernove nagrade niti z besedo omenjeno slikarjevo delo na področju sakralne umetnosti za slovenske cerkve. Ta del Kregarjevega ustvarjanja je bil do osamosvojitve prezrt, po njej pa izrazito v ospredju, tako da je šele spominska razstava ob štiridesetletnici slikarjeve smrti v Narodni galeriji prvič in enakovredno predstavila posvetni in sakralni del Kregarjeve umetnosti. (Doblehar, 2013) Ob tej razstavi, katere fokus je bil na celovitem pogledu na umetnikovo ustvarjanje in študijski predstavitvi nastajanja njegovih monumentalnih slikarskih del v cerkvenih prostorih, pa je v kontekstu Kregarjeve umetnosti Barbara Murovec poantirala odnos povojne politike in kulturne elite do umetnikov in likovnih kritikov, ki v naši stroki še ni docela razjasnjen: Prve kataloge h Kregarjevim razstavam so pisali za režim podobno problematični umetnostni zgodovinarji, kot sta bila France Stele in Emilijan Cevc. Slednjega je v svoji oceni stanja na seji komisije za tisk, ki je pomembna tudi za razumevanje (politične obremenjenosti) likovne kritike v petdesetih letih, izpostavil glavni kulturni ideolog Boris Ziherl kot posebej neprimernega pisca. /…/ Kregar bo deležen ustreznih raziskav in razumljen šele takrat, ko bodo njegovo življenje, umetnost, iskanje ustreznega likovnega izraza, razstavna in druga dejavnost ovrednoteni v dejanskem historičnem kontekstu. Prav analiza kompleksnosti njegovega ustvarjalnega življenja bi morala nadomestiti črno-bele simplifikacije (mitologizacije in demistifikacije) umetnosti 20. stoletja. (Murovec, 2014; str. 153–154) * * * * * Obravnave Kregarja (in njegovih sodobnikov) v zgodovinskem kontekstu so nujne in potrebne, vendar lahko pristopamo k njegovemu opusu, posameznim zvrstem ustvarjanja, slogovnim izrazom in razvojnim fazam tudi s povsem likovno-teoretskega in umetnostno-estetskega zornega kota. Boštjan Jurečič ob aktualni razstavi v Galeriji Prešernovih nagrajencev pravi, da Kregarjevo delo skozi vsa obdobja krasi nekakšna nevsiljiva lepota in skladnost, tudi njegovo abstraktno slikarstvo je tako. (Arhiv in dokumentacija TV Slovenija, 2024) Za to razstavo smo izbrali abstraktna likovna dela, saj je bilo to obdobje za Kregarja ključno, ker je na podlagi lastnega umetniškega razvoja in pod vplivi francoskega slikarstva t. i. mladih slikarjev francoske tradicije iz geometrično stiliziranega realizma prešel v abstrakcijo. Sprva so nastajala dela v
slogu geometrijske in nato lirske abstrakcije, konec tega obdobja pa se je približal informelu. O poti v abstrakcijo je Kregar ob podelitvi Prešernove nagrade spregovoril za revijo Znamenje: Polagoma sem se začel ločevati od predmetnosti. Vizija skrivnostnega novega sveta je vstajala pred mano. Bil je to trd in boleč boj, boj proti realni težnosti sveta, iskanje poti v breztelesno, breztežnostno stanje. To je trajalo dve leti, od 1951 do 1953. To ni bila modna muha. Če bi bila to modna muhavost, bi bilo moralo moje slikarstvo takoj iz realnosti v abstrakcijo, kot se je to dogajalo pri nekaterih, ki so kar namah preskočili v abstrakcijo. Pri meni tega ni bilo. Pri meni je bila samo želja po novem svetu, po svobodi ustvarjanja. To je bilo v meni. /…/ Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da lahko šele zdaj izpovem vse, kar hočem. (Rode, 1971; str. 174) V svojem času je Kregar tako v kulturnih kot cerkvenih krogih veljal za umetnostnega revolucionarja, tudi za Rodeta: Kot mnogi, sem si tudi jaz zastavljal vprašanje, kako je mogoče, da je v bistvu tako umirjen in tradiciji zvest človek v umetnosti tak revolucionar. (Rode, 2022; str. 243) S časovne distance pa v njegovem opusu in pionirskih nastopih pravzaprav ne zaznavamo več takšnega radikalnega preloma, kot se je odražal v slikarjevem času in prostoru. V slovenski umetnosti je bil Kregar vsekakor edinstven in močno drugačen od ekspresivnega Preglja, ponotranjenega Stupice in fantastičnega Miheliča. Kregarjevo abstrakcijo danes smatramo za najbolj obsežno, značilno in dovršeno v celotnem slikarjevem opusu, v njej je našel svoj najbolj avtentičen umetnostni izraz in z njo je po drugi svetovni vojni odprl novo poglavje v likovnem visokem modernizmu na Slovenskem. Znotraj Kregarjevega opusa pa je bistveno, da pri abstrakciji ne gre toliko za iskanje novih vsebinskih, temveč novih likovnih pristopov; slike so postale metafora vidnega sveta in nagovarjajo z liričnim občutenjem, pretanjeno atmosfero in intenzivno barvitostjo. Njegova abstrakcija nikoli ni absolutna, saj vedno izhaja iz realnega izhodišča, ki ga ohranja likovno asociativno in v naslovu dela. Kar se vsebine tiče, se slikar v tem obdobju praviloma ne ukvarja z družbeno-političnimi koncepti in v svojih slikah le redko upodablja mitološke, literarne in aktualne družbene teme (dogodke), ampak gre predvsem za prevajanje vtisov iz narave na slikarsko površino. Kregarjev prevladujoči ikonografski motiv je torej krajina, zato je po mnenju Tomaža Brejca obveljal za nadaljevalca izkušnje slovenskega impresionizma:
10 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Podobno kot Jakopič tudi Kregar sledi dogajanju v naravi, nanj vplivajo spreminjajoča se stanja barv v različnem okolju. Registracija spreminjanj, ki ustvarjajo poglavitno osnovo poetični inspiraciji, vpliva na oblikovanje podob: predmetno razvidni svet impresije se spreminja v plasteh barv, vendar pa pri tem ne izgubi docela spominov in izvorno pobudo. Narava se kar naprej vrača v prostor slike, metaforične težnje poetične inspiracije jo odmikajo za hip neposredni registraciji, spremenijo atmosferično stanje impresije, tako da se poprejšnja iluzionistična razvidnost spremeni v pretakanje barv, pa jih končno trdna zavezanost slikarja naravi in izročilu spet vrne nazaj, k izvorom. To dogajanje je izoblikovalo posebno zvrst abstraktnega slikarstva, ki sicer ne nosi po pravici tega naziva, je pa značilno za neavtentično, nezgodovinsko izkušnjo abstrakcije, to je slikarstvo »abstraktne krajine« in glede na tradicionalno zavezanost impresiji, abstraktni impresionizem. (Brejc, 1972; str. 115, 116) Kregar je med domačimi umetniki tudi sicer najbolj cenil Riharda Jakopiča (Rode, 1971; str. 178) in prav v Jakopičevem slikarstvu že lahko zaznamo odmik od realistične podobe k abstrahiranju, pri čemer seveda (še) ne moremo govoriti o abstrakciji, ki se v slovenskem prostoru dejansko zgodi s Kregarjevim nastopom leta 1953. K naravi kot slikarskemu motivu se je Kregar vrnil že takoj po koncu druge svetovne vojne, ko je zaradi zdravljenja bival v Preddvoru in slikal gorenjsko pokrajino, nato pa se je odpravil v Istro, ki ga je najmočneje zaznamovala z intenzivnimi barvami in bleščečo svetlobo, ter odločilno vplivala na odmik od realističnega slikarstva. To je Kregar štel za ključni prelom v svojem ustvarjanju: Pozneje sem začutil, da goli realizem zopet vodi v neke vrste okostenelost, v akademizem. Od tod proč mi je pomagal mesec dni bivanja v Istri. Nov svet, nove barve, sonce, me je klicalo na nova pota. /…/ To je bilo 1949. leta. /…/ Pokrajina sama je bila močno barvita. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem opazil, da bo treba poiskati pot svobodnejše izbire barve, ker ima ljubljanska pokrajina bolj sive, meglene barve. Jaz sem pa hotel žive, močnejše barve, barve, ki bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet. Ker barva v večji in čisti ploskvi močneje učinkuje, sem začel razbijati predmete v ploskve. Ne vidim v tem nobene modnosti, ampak nujo, logični razvoj, ki ga je terjala ta moja želja po barvi. To je bilo tisto. Ne modna muhavost, temveč želja po večji barvni učinkovitosti. (Rode, 1971; str. 173, 174) Kregar je leta 1951 začel samoiniciativno spreminjati tridimenzionalnost slikarske upodobitve v dvodimenzionalne ploskve, ki jih zamejujejo temne konture in
ustvarjajo mrežasto strukturo, barve pa so postale svobodnejše v odtenkih in v polaganju ploskev na platno. Leta 1952 je dobil možnost za študijsko pot v Pariz, kjer se je srečal s sorodnimi deli umetniške skupine mladih slikarjev francoske tradicije. V njihovih delih je našel potrditev in novo inspiracijo za svoj razvoj. Med avtorji, ki so vplivali na Kregarjevo umetnost, je slikar sam za največji vzor navajal slikarja Alfreda Manessierja, ob francoskih avtorjih pa lahko sorodnost Kregarjevi abstrakciji opažamo tudi v delih drugih tujih avtorjev: v slikarskih delih švicarsko-francoskega arhitekta Le Corbusierja, Italijana Edmonda Baccija in Avstrijca Carla Ungerja. Navezavo na francosko slikarstvo v zgodnjem obdobju je ovrednotil in slikovno primerjalno dokazal Jure Mikuž v študiji o slovenskem modernem slikarstvu in njegovi povezavi z zahodnoevropsko umetnostjo: Slikar je že pred vojno ohranjal stik z evropsko umetnostjo, katere pripadnik se je počutil že med študijem v Pragi, predvsem z obiski v Parizu. Očitno je, da se je po ozdravitvi ta vez vsaj prek tiskanih informacij obnovila. Štirimesečno bivanje v Franciji, najverjetneje od aprila do konca julija 1952, ga je lahko vsestransko utrdilo v prepričanju, da je na pravi poti, saj je našel v delih mladih slikarjev francoske tradicije ne le formalne in motivne, ampak tudi vsebinske in duhovne sogovornike. Popularnost slikarjev, ki jih je kritika v tistem času združevala z oznako »les jeunes peintres de tradition française«, je bila prav tedaj največja in v istem letu so razstavljali v Parizu na razstavi Peintres de la nouvelle Ecole de Paris med drugimi: Bazaine, Le Moal, Manessier, Singier, Ubac. Prav tako so imeli leta 1952 v Parizu samostojne razstave slik Roger Bissi re v galeriji Jeanne Boucher, Manessier in Singier pa v Galerie de France. (Mikuž, 1995; str. 35) Stane Kregar je bil torej pionir abstrakcije v Sloveniji in med prvimi jugoslovanskimi abstraktnimi slikarji, pri čemer seveda govorimo o veliki časovni oddaljenosti od začetkov abstrakcije v zahodnoevropski likovni umetnosti s slikarjem Vasilijem Kandinskim; v Kregarjevem času v sredini 20. stoletja so bili vsi tuji avantgardni odmiki zgodnjega 20. stoletja od akademskega realizma, impresionizma in variacij postimpresionizma z nekajdesetletno odmaknjenostjo že del umetnostne zgodovine. Tudi zato in ker se socialistični realizem v slovenskem slikarstvu razen posameznih primerov niti ni zares prijel, je ostrina napadov ob Kregarjevi predstavitvi prvih abstraktnih del zelo hitro izzvenela in slikar je nadaljeval z razvijanjem svojega abstraktnega jezika. O njegovi abstrakciji namreč ne moremo govoriti kot o izrazno enovitem obdobju, saj se je spreminjal tudi znotraj lastne abstrakcije: delimo jo na
12 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar dve fazi, pri čemer je sprva bolj razviden naslon na francosko slikarstvo, sčasoma pa je našel svoj izviren likovni izraz. Prvo fazo imenujemo geometrijska abstrakcija (okvirno 1953–1957), v kateri motiva nikoli ni zreduciral v čisto geometričnost, ampak je s temnimi obrisnimi linijami gradil kompozicijo in ritem slike ter hkrati asociativno ohranjal vsebino naslikanega. Takšno za Kregarja uveljavljeno poimenovanje, ki sta ga uporabljala sam slikar in avtor do sedaj edine monografije o Kregarjevem posvetnem slikarstvu, Aleksander Bassin (Bassin, 1972), je Jure Mikuž zavrnil (Mikuž, 1995; s. 35). Druga faza je lirska abstrakcija (okvirno 1958–1962), v kateri so se te naravne oblike posnemajoče in v konturah zamejujoče likovne prvine postopoma izgubile ter so ostale le prevladujoče barvne ploskve v več prostorskih planih in tudi presvetljenost iz zadnjega plana slike. V zgodnjih šestdesetih letih so Kregarjeve slike postale izrazito enobarvne, z niansiranjem ene prevladujoče barve, mnogo slik pa je v sivi barvni skali; s to monokromnostjo in plastenjem barv, redkeje pa tudi napisi na slikarski površini, se je v svoji zadnji fazi abstrakcije približal takrat aktualnemu informelu. V letu 1963 je Kregar v svoje slike že vključeval izseke iz realnega življenja in površino platna s črtami razčlenjeval v večje pravilne ploskve. S tem je nakazal pot v novo umetniško fazo angažirane figuralike, ki se je polno razvila z letom 1965. Kregarjev likovni svet abstrakcije teži k nefigurativnosti in nepredmetnosti, a jo hkrati ohranja z naslovi del, saj je slike vedno poimenoval. Med procesom slikanja je naslove tudi spreminjal in včasih najdemo v seznamu slikarjevih del, katalogih in na hrbtnih oznakah slik različne naslove ali variacije istega naslova. Redko se je zgodilo, da se je naslov izgubil, s tem pa asociativna vez, ki je določala vsebino naslikanega. Barva je v Kregarjevi abstrakciji postajala vedno bolj pomembno izrazno sredstvo, nikoli pa se ni popolnoma osamosvojila, saj vselej ohranja simbolno predstavo o vsebini naslikanega, ki jo naslov še potrjuje ali nadgrajuje. Z umanjkanjem naslova likovnega dela se pokaže, da lahko likovne prvine podobe avtonomno govorijo tudi same zase, in da so si Kregarjeve slike v osnovi vedno podobne, ne glede na to, ali je slikarju kot izhodišče služila narava, literarna tema ali zgodovinski dogodek. Naslovi Kregarjevih slik, ki so večinoma ohranjeni, pa niso samo vez z realnim izhodiščem, ampak dajo njegovim podobam vselej še dodaten pomen, saj so skorajda literariziran ekvivalent poetičnega, nostalgičnega, harmoničnega in atmosferskega likovnega karakterja njegovih abstraktnih podob ter imajo tudi (lasten) duhovni naboj in razpoloženjsko povezavo s poezijo in glasbo, kar je posebej izpostavil Emilijan Cevc:
V petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih doživljamo že naslove Kregarjevih kompozicij kot pesmi, kajti vsebino slik uglašajo na višji, zares pesniški ravni. Živi lirizem, ki je v kali že od vsega začetka vrojen spremljevalec Kregarjeve umetnosti, jo preveva tudi zdaj. /…/ Toda slikar sam pravi, da se ni navdihoval ob pesmih. Pesmi so pele v njem samem. Spet mi gre spomin do ekspresionistično ubranih verzov Antona Vodnika. In kakor v nepričakovanem dvospevu se ujemajo Kregarjevi motivi in odmevi s kratkimi, skoraj dahnjenimi stihi pesnika in duhovnika Vladimirja Truhlarja. /…/ Ob srečevanju s Kregarjevimi platni na stenah njemu posvečene galerije se nikar ne sprašujmo, kaj slika predstavlja, kje in kakšni so njeni motivni rekviziti. Te slike moramo doživeti kot glasbo, ki je ne moremo ujeti z nebogljeno besedo, moramo pa jo vpiti s srcem, da zapoje še očem. Na njih počiva komaj sluten božji pečat, tudi kadar gre za na videz čisto posvetne motive. (Cevc, 1996; str. 15–16) * * * * * Aktualna Kregarjeva razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj prinaša reprezentativen pregled slikarjeve abstrakcije iz obdobja 1953–1963, ki predstavlja celoten razvojni lok z izborom tako neznanih oziroma manj znanih slik kot znamenitih (večkrat razstavljenih in reproduciranih) slikarjevih del. Za razstavo so jih posodili Galerija Staneta Kregarja, Moderna galerija, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Umetnostna galerija Maribor, Gorenjski muzej, Sava turizem in zasebni lastniki, tako slikarjevi sorodniki kot zbiralci. Razstava obsega osemindvajset slik v tehniki olje na platnu in dvanajst del v mešani tehniki na papirju, dodali pa smo še dva realistična avtoportreta (v oljni tehniki na platnu) in figuralni karton – osnutek za fresko v župnijski cerkvi v Dražgošah. Razstava sledi tako kronološkemu kot študijskemu konceptu: olja na platnu se zvrstijo po letnicah, kar omogoča sledenje slikarjevemu razvoju abstraktnega likovnega izraza, nekatera olja pa so dopolnjena z delom na papirju z istim motivom, kar omogoča primerjalno analizo in vrednotenje procesa nastajanja likovnega dela; pozornost pri postavitvi pa je vezana tudi na raznolikost nabora vsebinskih izhodišč slik. Razstava obsega vse tri galerijske nivoje: v pritličju so olja iz let 1953–1957, ki kažejo fazo geometrijske abstrakcije, v prvem nadstropju olja v slogu lirske abstrakcije iz let 1958–1960 in v drugem nadstropju olja iz let 1960–1963 v istem slogu, med katerimi se nekatera približujejo informelu. Dela na papirju so razporejena
14 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar v galerijski sprejemnici, v pritličnem delu in v prvem nadstropju, bodisi z namenom primerjave med študijo in končnim delom bodisi kot samostojna dela, saj formalne vezi z oljno sliko ne poznamo. V prvo skupino slik, nastalih v času znamenitega prehoda v abstrakcijo, se uvrščata Spomin na francoske katedrale (1953) in Žena pred ogledalom (1953). V prvem primeru gre za vedutni motiv, ki pa ga je slikar geometrično zreduciral na najbolj bistvene prvine gotske arhitekture: šilaste fiale in okrogle vitraje. To ni več konkretna katedrala, ampak samo še umetniško preoblikovani spomin iz slikarju ljube Francije. V drugem primeru gre za Kregarjev priljubljeni žanrski motiv dekleta z močno prezentno figuro in njenim jasno razvidnim obličjem v ogledalu, konkretni ambient sobe pa se je spremenil v barvito sanjsko vizijo kot simbol notranjega sveta upodobljenke. V drugo skupino umeščamo slike Pomladni veter (1954), Bitka (1954), Requiem (1954), Na smrt obsojen (1955) in Jutro v gorah (1956). Prva in zadnja slika sta vremensko-atmosferska motiva iz narave: pri obeh barvno podlago ostro sekajo temne linije, ki dajejo podobi posebno dinamičnost, pri čemer je podlaga pri prvi bolj enovita v hladnem odtenku modrin neba in z nežnimi barvnimi odbleski, pri drugi pa je barvno močnejša z raztrganimi vertikalnimi linijami modrin in sivin visokogorja, prežarjenih s prvimi sončnimi žarki. Slike Bitka, Requiem in Na smrt obsojen se navezujejo na družbeni kontekst, najverjetneje so bile pobude za njihov nastanek konkretni dogodki ali še vedno aktualno odzvanjanje tragedij druge svetovne vojne. Pri barviti prvi sliki je v kompoziciji in ritmu čutiti dinamično kro-
žno gibanje tako v abstrahirani podlagi kot temnejših konturah, pri ostalih dveh pa o vsebinski tragiki pripovedujeta zamolklo temen kolorit in ritmična ostrina črnih kontur, ki se v zadnji sliki sklene v trnjev venec. Opazna je tudi prisotnost svetlobnega elementa, sonca ali lune, ki ju je Kregar večkrat vključeval v svoja dela. Slike Potopljeni čolni (1956), V hvarskih vinogradih (1956) in brez naslova (1957) tvorijo novo skupino razstavljenih slik, v katerih se prvine Kregarjeve geometrijske abstrakcije z ostrimi temnimi konturami postopoma reducirajo. Pri prvi sliki gre za Kregarjev pogost motiv morske oziroma rečne obale in podvodnega sveta, v tem konkretnem primeru z razpadlimi čolni v razpenjenem morju, pri čemer njihovi deli delujejo kot starodavno okostje. Na drugih dveh navedenih slikah, ki sta izseka iz narave, pa so značilni rastlinski prepleti na močno poudarjeni barvni podlagi – na prvi se prepletata tipična rdečina primorske zemlje in ritmična sivina kamnitih ograj, na drugi pa sončna presvetljenost v drugem planu podobe. Vse slike v pritličnem delu galerije kažejo močan naslon na francosko slikarstvo mladih slikarjev francoske tradicije in razvidno linijo razvoja slikarjevih upodobitev narave od zgodnjih petdesetih let dalje. V prvem nadstropju galerije so (z izjemo enega dela) vse slike iz let 1958 in 1959. To je obdobje, ko je Kregar v abstrakciji našel svoj izviren umetniški izraz v liričnem občutenju upodobljenega in do polnosti razvil svoj kolorizem, ki asociativno usmerja k vsebini upodobitve. Za razstavo so izbrani motivi iz narave, junaki antičnega sveta in družbeni odmevi. Slednje predstavljata sliki Porušeno mesto (1958) in Praznik (1959). Na prvi sliki prepoznavamo temne vertikale zidov, žareči odtenki celotne slike pa spominjajo na ogenj, zato gre lahko za upodobitev požara. Na drugi sliki pa rdeče ploskve na zemeljski in zeleni podlagi tako barvno kot kompozicijsko poantirajo celoto in spominjajo na lampijone na čolnu ali ob reki, kar lahko povežemo s praznovanjem. Sliki Ikarus (1958–1959) in Orfej (1959) sodita v sklop slikarju tako ljubih upodobitev antičnih tem, zlasti motiva Ikarovega padca, ki se v njegovem opusu večkrat ponovi. V razstavljenem delu je padec gorečega Ikara zastrt s temnimi ploskvami, kar lahko interpretiramo kot tragično končnost prizadevanj za svobodo in ponesrečenega leta. Pri Orfeju lahko slutimo pot iz temin podzemlja skozi rdečine proti svetlobi preko rečnih modrin, ki pa se je za Evridiko tragično zaključila. Slike Poletno jutro (1958), Na vrtu (1958), Pomladni dan (1958), Zorane njive (1959) ter Sonce in morje (1959) z očitno barvno prepoznavnostjo, a vsaka na svoj izrazni način, beležijo vtise iz narave. Prebujanje poletnega jutra in pomladnega dneva sta izrazito subtilni upodobitvi atmosfere letnih časov, prizor z vrta prinaša bujno zeleneč in cvetoč rastlinski preplet, zorane njive kažejo svetlejše odbleske na
16 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar enotni rjavi površini po pravkar končanem kmečkem opravilu, v morskem motivu pa slikar modrino morja poantira s svetlimi sončnimi pobliski, ki dajejo sliki vtis trepetavosti neskončne morske gladine. Motivi travnikov, vrtov, njiv in voda so bili Kregarju zelo pri srcu zlasti zaradi barvitosti, svetlobnih učinkov in atmosferskih sprememb, kar je želel prenesti tudi na platno. Ob teh delih pa izstopa slika Rdeče gmote (1959), pri kateri zaradi abstraktnega naslova pride najbolj do izraza samostojnost likovne govorice, seveda v prevladujočem rdečem koloritu. Zadnja slika v tem nadstropju, ki po letnici in po likovnem izrazu sega že v novo dobo, je Svetloba v oktobru iz leta 1960. Zanjo sta značilna monokromnost s prevladujočo sivino in plastenje barvnih nanosov, s čimer se je Kregar približal informelu. S to sliko je umetnik dosegel enega svojih vrhov in je tudi naslovna podoba razstave »Abstraktni Stane Kregar« v Galeriji Prešernovih nagrajencev. V drugem nadstropju galerije so razstavljene slike iz zgodnjih šestdesetih let, ki sodijo v kakovostni vrh Kregarjevega slikarstva, spet pa gre za različna motivna izhodišča, od krajinskih in literarnih do konkretnih zgodovinskih. V teh slikah je popolnoma izginila mreža kontur, položena na barvno podlago, in govorijo le še z barvnimi ploskvami, bodisi z niansiranjem ene barve ali pa z ustvarjanjem barvnih kontrastov. Zaradi običajne prevlade ene barve in zamolkle barvitosti ta dela dajejo izrazit vtis monokromnosti. Sliki Večerno nebo (1961) in Ožgana zemlja (1962) sta podobi iz narave v potenciranih oranžnih odtenkih, pri čemer je slikar v prvi upodobil atmosfero sončnega zahoda z vrtinčasto kompozicijo, v drugi pa tipično primorsko zemljo, ki ji je zaradi barvitosti posvečal pozornost vse od konca druge svetovne vojne dalje in znane poti v Istro. V sliki Otok sanj (1961) kompozicijsko osrediščeni temni motiv formalno res spominja na otok v morju, a gre morda za simbolno podobo umetnikove podzavesti z asociacijo na nevihtne oblake. Sliki Nemirna zemlja – Žalostna zemlja (1960) in Sokratova smrt (1961) vsaka na svoj način opominjata na temo minljivosti, bodisi žrtvovanja slavnega antičnega filozofa bodisi žrtev druge svetovne vojne, zakrite s sivim pokrovom zemlje; nasilna smrt po drugi vojni je namreč močno zaznamovala tudi slikarjevo družino. Slika Requiem za Skopje (1963) kaže, kako se v Kregarjevem opusu spet pojavijo konkretni zgodovinski dogodki, z razklanostjo oblik in prevladujočimi teminami pa slikar objokuje podrto mesto in človeške žrtve po katastrofalnem potresu v makedonski prestolnici. Slika Romeo in Julija (1963) pa s simbolno rdečo barvo krvi poudarja tragičnost ljubezenske zgodbe, ki je postala ena najprepoznavnejših v evropski literaturi. Obe sliki iz zadnjega leta, ki ga razstava zaobjema, sta
pomembni tudi zaradi novih likovnih pristopov, saj je slikar površino platna začel deliti na horizontalna in vertikalna polja (kar vidimo pri Romeu in Juliji) in vanja vnašati preoblikovano figuraliko z družbeno angažiranimi sporočili (na skopski sliki prepoznamo človeško figuro pod podbojem sredi razvalin in znamenito uro na železniški postaji, ki se je ustavila ob potresu). S tema slikama je Kregar napovedal svoje naslednje slogovno obdobje angažirane nove figuralike, ki se je polno razvilo v sredini šestdesetih let in s katerim je znova pionirsko posegel v razvoj likovne umetnosti na Slovenskem. Ob oljih na platnu so v razstavo vključena tudi dela v mešani tehniki na papirju (gvaš, akvarel, kreda, svinčnik …), ki so bodisi manjše študije, osnutki oziroma predpriprave za velika olja na platnu ali pa so samostojna dela, saj ne poznamo povezave z drugimi slikarjevimi likovnimi deli. Večji del med dvanajstimi razstavljenimi deli na papirju nima naslova in ni datiran, slogovno pa se vsa uvrščajo v obdobje 1953–1963, ki ga razstava predstavlja. Izstopajoče so upodobitve pokrajine, vegetabilnih oblik, vremenskih pojavov z oblaki in vrtinčastih rdečih form. V dveh primerih – Dekle pred ogledalom (1953) in Boj (1954) – sta deli na papirju konkretni študiji za razstavljeni sliki v tehniki olja na platnu (Žena pred ogledalom in Bitka). Zanimivo je, da sta študiji drugače poimenovani kot končni sliki, primerjava slogovnega izraza pa kaže, da so dela na papirju veliko bolj ekspresivno naslikana, medtem ko je izvedba istega motiva na platnu slikarsko bolj kontrolirana in manj spontana. V naslednjih dveh primerih – Ikarov padec (ok. 1959) in brez naslova (1963) – lahko sicer vidimo navezavo na razstavljeni sliki (Ikarus in Requiem za Skopje), a se od končnih del razlikujeta, čeprav se z gesto padanja ali pa z motivom ure in človeške figure kažeta kot variacija na temo končne slike. Pri dveh razstavljenih delih na papirju – brez naslova (1954) in brez naslova (1962) – prav tako prepoznamo sorodnost z znanimi slikami, ki pa nista vključeni v razstavo (Fantazija iz Galerije Staneta Kregarja in Zapuščeno gnezdo iz Moderne galerije). Za preostalo skupino del na papirju pa ne poznamo slikovne navezave in jih smatramo za samostojna likovna dela, nekatera celo s spontanimi zapisi, česar pri delih na platnu iz zgodnjih šestdesetih let skoraj ne zasledimo. Danes vemo, da je za nekatera olja na platnu Kregar pripravil osnutke, spet za druga olja jih ne poznamo, hkrati pa je ustvarjal tudi dela na papirju kot samostojna oz. končna likovna dela. Prvi sklop takih osnutkov na aktualni razstavi služi za študij procesa Kregarjevega ustvarjanja, drugi pa za motrenje njegove slikarske spontanosti pri likovnem ustvarjanju na papirju.
18 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar * * * * * Umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki se danes strinjamo, da je Stane Kregar v slovenski likovni umetnosti pustil trajen pečat. S svojim pionirskim likovnim ustvarjanjem je radikalno prebujal domačo likovno sceno in tudi po smrti ostaja prisoten v našem prostoru in zavesti: v galerijskih in zasebnih zbirkah ter v cerkvah; v umetnostni zgodovini in likovni kritiki; v knjigah o njem in knjigah, ki jih je ilustriral. O Stanetu Kregarju je bilo že veliko napisanega – vodilni slovenski umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki so si v monografijah, katalogih, člankih in diplomskih delih zastavljali vprašanja o njegovem obsežnem opusu in pionirskih slogovnih spremembah, o dvojnosti njegovega slikarskega in duhovniškega poklica, o posvetnem in sakralnem polu njegovega slikarstva, o umetnikovi nasprotujoči si, a hkrati sobivajoči introvertiranosti in ekstrovertiranosti, skromnosti in samozavesti, tradicionalnosti in naprednosti. Stane Kregar je bil in ostaja prisoten v razstaviščih ter ima od leta 1993 stalno razstavo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani, vendar ima predstavitev njegovih del v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj še prav poseben pomen. S podelitvijo Prešernove nagrade se je Kregar zapisal v vrsto uglednih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so postavila temelj za nastanek te galerije. V njeni zgodovini so bila posamezna Kregarjeva dela sicer že vključena v pregledne razstave ob obletnicah, predstavili so tudi njegove osnutke za vitraje, večje samostojne predstavitve pa v Galeriji Prešernovih nagrajencev do sedaj še ni imel. S to razstavo ga spet postavljamo na ogled javnosti, a hkrati je že desetletja navzoč v Kranju s svojimi sakralnimi deli v župnijski cerkvi sv. Kancijana v starem mestnem jedru, za katero je zasnoval cikel vitrajev in ustvaril zgrafit. Zato je postavitev aktualne razstave v Prešernovem mestu Kranj, ki nadgrajuje dosedanjo slikarjevo prisotnost in povezuje dva pola njegovega ustvarjanja, še toliko bolj pomembna in dragocena.
VIRI IN LITERATURA: ARHIV IN DOKUMENTACIJA TV SLOVENIJA: Prešernova proslava, 7. 2. 1971. ARHIV IN DOKUMENTACIJA TV SLOVENIJA: Boštjan Jurečič, Razstava Staneta Kregarja v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, v: Kultura, 25. 4. 2024. Aleksander BASSIN, Stane Kregar, Založba Obzorja, Maribor 1972. Tomaž BREJC, Abstraktno slikarstvo v letu 1952, v: Vid govora. Študije o modernem slovenskem slikarstvu, Založba Obzorja, Maribor 1972. Emilijan CEVC, Umetnost Staneta Kregarja, v: Stane Kregar. Stalna zbirka podarjenih del, Zavod sv. Stanislava, Ljubljana 1996. Andrej DOBLEHAR, Romar k lepoti. Spominska razstava, Narodna galerija, Ljubljana 2013. Milček KOMELJ, Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam, v: Stane Kregar. Sakralno slikarstvo, Založba Družina, Ljubljana 2005. Milček KOMELJ, Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost, KUD Logos, Ljubljana 2005. Stane KREGAR. Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1950. Stane KREGAR. Retrospektivna razstava 1933–1971, Moderna galerija, Ljubljana 1971. Jure MIKUŽ, Kregarjeva abstrakcija in mladi slikarji francoske tradicije, v: Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost, Moderna galerija, Ljubljana 1995. Barbara MUROVEC, »Skratka, kadrovsko vprašanje je dokaj težko.« Drobci o političnem vplivu na umetnost in umetnostno zgodovino v Sloveniji, v: AHAS, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana 2014. Franc RODE, Intervju s Stanetom Kregarjem, v: Znamenje, št. 5, leto 1, 1971. Franc kardinal RODE, Vse je dar. Spomini, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2022. Josip VIDMAR, Po novi modi, v: Slovenski poročevalec, 13. 12. 1953, letnik 14, št. 293.
20 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar
Dela
22 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Avtoportret, 1942, olje na platnu, 37 x 29,5 cm
Slikar z modelom, 1950, olje na platnu, 90 x 109,5 cm
24 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Spomin na francoske katedrale, 1953, olje na platnu, 91 x 60 cm
Žena pred ogledalom, 1953, olje na platnu, 81 x 100 cm
26 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Bitka, 1954, olje na platnu, 97 x 130 cm
Dekle pred ogledalom, 1953, mešana tehnika na papirju, 13 x 15,5 cm Boj, 1954, mešana tehnika na papirju, 25 x 38 cm
28 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Pomladni veter, 1954, olje na platnu, 118 x 89 cm
Requiem, 1954, olje na platnu, 80,5 x 65 cm
30 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Brez naslova, 1954, mešana tehnika na papir, 22 x 33 cm
Na smrt obsojen, 1955, olje na platnu, 97 x 130,5 cm
32 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Jutro v gorah, 1956, olje na platnu, 89 x 116 cm
Potopljeni čolni, 1956, olje na platnu, 89,5 x 130,5 cm
34 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar V hvarskih vinogradih, 1956, olje na platnu, 100 x 81 cm
Brez naslova, 1957, olje na platnu, 91 x 60 cm
36 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Poletno jutro, 1958, olje na platnu, 130 x 136 cm
Na vrtu, 1958, olje na platnu, 130 x 97 cm
38 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Porušeno mesto, 1958, olje na platnu, 89,5 x 131 cm
Pomladni dan, 1958, olje na platnu, 80 x 100 cm
40 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Ikarus, 1958–59, olje na platnu, 200 x 116 cm
Orfej, 1959, olje na platnu, 162 x 130 cm
42 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Rdeče gmote, 1959, olje na platnu, 45 x 38 cm
Sonce in morje, 1959, olje na platnu, 130,5 x 136 cm
44 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Praznik, 1959, olje na platnu, 62 x 92 cm
Ikarov padec, ok. 1959, mešana tehnika na papirju, 36 x 27 cm Brez naslova, mešana tehnika na papirju, 21 x 26 cm
46 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Zorane njive, 1959, olje na platnu, 131 x 162 cm
Sokratova smrt, 1961, olje na platnu, 130 x 136 cm
48 Stane Kregar - Abstraktni Stane Kregar Nemirna zemlja – Žalostna zemlja, 1960, olje na platnu, 114 x 162 cm