Čas pozabe Feri Lainšček, Aleksander Červek, Milan Vincetič

poČzaasbe

Feri Lainšček
Aleksander Červek

Milan Vincetič



1

2

Čas
pozabe

Feri Lainšček
Aleksander Červek

Milan Vincetič

3

4

Čas pozabe

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj v decembrskem času, ki
je v galeriji namenjen aktualnim Prešernovim nagrajencem, z zbir-
ko izbranih pesmi predstavlja Ferija Lainščka in Milana Vincetiča
ter z izbranimi reprodukcijami slikarja Aleksandra Červeka. Gale-
rija je v svojem poslanstvu zavezana predstavljanju in ohranjanju
umetniških dosežkov Prešernovih nagrajencev. Feri Lainšček je
prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo za leto 2021.
Sandi Červek se je z letošnjo nagrado Prešernovega sklada za raz-
stavo 1+1=11, ki je bila leta 2020 na ogled v Galeriji mesta Ptuj,
zapisal kot drugi likovnik (poleg Zdenka Huzjana) iz Prekmurja,
ki je bil nagrajen s tem najvišjim državnim priznanjem s podro-
čja kulture in umetnosti. V knjižici, ki je pred nami, se jima je
pridružil še pesnik in pisatelj Milan Vincetič, nagrajen z nagrado
Prešernovega sklada za leto 2005. Oba pesnika smo že gostili v
Kranju: Vincetiča pri predstavitvi pesniške zbirke Dotiki daljav 1,
Lainščka pa pri predstavitvi drugega dela te trilogije, v kateri so
predstavljeni vsi pesniki, Prešernovi nagrajenci, ki so bili nagraje-
ni za svoj pesniški opus od leta 1947, ko so se začele podeljevati
nagrade, pa do danes. Aleksander Červek se je v galeriji pred leti
predstavil kot eden od nominirancev za nagrado.

5

To jih druži na zunaj. Notranje vezi so vezi treh prijateljev, ki imajo
skupni svet, svet, ki nam ga predstavljajo v verzih, prozi in likov-
nih podobah. Z občutljivim jezikom poezije in slikarstva knjižica
kaže njihovo vedrino, pa tudi samost, ki prehaja iz zunanjega v
notranji svet, od tam pa v pesem in na platno. To, kar vemo o
Goričkem, o življenju onkraj Mure, prepoznavamo v podobah, ki
stopijo pred nas iz Ferijeve in Milanove poezije in iz Aleksandro-
vih slik. To, kar vemo, se izrisuje v podobah pesmi in sliki in le
če bomo dovolj vztrajni, če se ne bomo zadovoljili samo s hitrim
preletom čez črke, črte in barve, ampak bomo motrili v drži kot
kakšni »srednjeveški mistiki«, se nam bo košček po košček razkri-
valo to, kar že vemo, pa še ne vidimo. Genius loci, prekmurske
ravnice in Goričko. Z besedno zvezo čas pozabe, ki se me je dota-
knila v Vincetičevi pesmi Začetna, sem želel poudariti mističnost
prekmurskega duha, ki ga zasledimo pri vseh treh, še posebej v
Červekovih črnih slikah ter v Lainščkovih in Vincetičevih ljube-
zenskih pesmih. Z vstopanjem v njihove umetnine njihov svet
postaja tudi naš svet.

6

Čas pozabe ne napotuje samo v najgloblje kotičke njihovega ob-
čutenja ljubezni (in s tem tudi našega), temveč stopamo tudi nazaj
v preteklost, v svet, ki je skoraj pozabljen. Pa vendarle z vžive-
tjem, ki kdaj pa kdaj terja tudi ogromno napora, je ta svet zopet
postavljen pred nas – kot Červekove črne slike.

In po tistem se prileže spanec1, …

Potem to traja in včasih še
pusti kje sled, ki se ne briše.2

Marko Arnež

1 Milan Vincetič: Končna.
2 Feri Lainšček: Luč.

7

Červekovi likovni dialogi

Prekmurje je dom številnim izvrstnim likovnim ustvarjal-
cem. Zlasti osemdeseta leta prejšnjega stoletja so v slo-
venskem likovnem prostoru postregla z izredno močno
generacijo prekmurskih likovnih umetnikov, katere eden
osrednjih predstavnikov je akademski slikar in Prešernov
nagrajenec Aleksander Červek.

Njegove likovne začetke označujemo z obdobjem barvne
figuralike (1985–1987). Po kratki fazi t. i. kontrolirane
geste (1987–1989) pa je Červek skrajno zreduciral likov-
na sredstva in se usmeril v minimalistična črna platna v
oljni tehniki, po katerih je širši publiki še danes najbolj
poznan, s strani likovnih kritikov pa zaradi njih pogosto
označen za umetnika črnine. Sprva so njegove črne slike
še zelo ploskovite, njihova površina groba, slikovno polje
pa kompozicijsko nesistematično. Vendar pa je umetnik
skozi tri desetletja svoj racionalno načrtovan ustvarjalni
proces izpopolnil do te mere, da so njegove črne slike do-
bile filigransko nitkasto teksturo, z organizacijo slikarskih
potez v oblike spiral, lokov in stožcev pa mu je uspelo
izničiti evklidovski prostor. S slikarsko lopatico ustvarjene
brazde imajo vlogo prostorskega ključa, hkrati pa ulovijo
tudi ogromno svetlobe, ki jo nato gledalec z lastnim gi-
banjem ob sliki usmerja po platnu. Červek z izvirnim na-
govorom svetlobe in optičnimi iluzijami ustvarja magične

8

črne opne, skozi katere vstopamo v meditativna polja, v
katerih ritem slikarske lopatice odzvanja kot ponavljajoča
se mantra. Zaradi sakralnega značaja črnih slik ni prese-
netljivo, da je umetnik leta 2008 dobil povabilo, naj jih
razstavi v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana v
Kostanjevici na Krki.

K črnim slikam, ki jih od leta 2018 vse bolj nadomeščajo
modra platna, se umetnik nenehno vrača po sproščenih li-
kovnih intermezzih. Slednji predstavljajo precej bolj barvit
in igriv pol Červekovega opusa ter ga označujejo tudi za
odličnega risarja in kolorista. Tovrstne vmesne ustvarjalne
faze so za Červeka ključnega pomena, saj mu predstavljajo
nujen formalni ter vsebinski odmik od črnih slik, ki od
njega terjajo ogromno koncentracije, pa tudi fizičnih moči.
Serija Onkraj spomina sestoji iz barvitih oljnih pastelov
majhnih dimenzij in nastaja od leta 1992 naprej ter pred-
stavlja »tihe sopotnike« črnih slik. V Červekove intermez-
ze spadajo še duhovite risbe iz serije Skice za skulpture
(2017) ter barvno zgoščena slikarska cikla Slike brez na-
slova (2018) in Iz srca dobesedno (2018), v katerih ume-
tnik brez vsakršne patetike ujame lepoto drobnih vsakda-
njih trenutkov. Svojevrsten unikum znotraj Červekovega
sproščenega likovnega izraza so erotični objekti iz ženskih
najlonk serije Naylon (2013-2018). Umetnik se barvno
umiri v slikarskem ciklu Kar to ni, to je (2017-2019).

9

Razstava predstavlja izbor iz Červekove nagrajene razstave
1+1=11 v Galeriji mesta Ptuj ter ponuja dialog med ume-
tnikovimi ustvarjalnimi fazami v preseku zadnjih tridesetih
let. Umetnika tako spoznamo v črnini kot v barvah, na eni
strani skozi racionalni, na drugi strani pa izrazito spontan
ustvarjalni pristop.

Irma Brodnjak Firbas

Aleksander Červek se je rodil 19. julija 1960 v Murski Sobo-
ti. Leta 1980 se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno
umetnost. Študij slikarstva je končal leta 1985 z diplomo pri
profesorju Gustavu Gnamušu. V letu 1998 je kot štipendist
Ministrstva za kulturo in Zavoda za odprto družbo dalj časa
bival v New Yorku. Umetnik deluje na področju slikarstva,
risbe, grafike, ilustracije in oblikovanja, od leta 2011 pa tudi
poučuje. Med svojim dolgoletnim ustvarjanjem je sodeloval
na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah, tako pri nas
kot v tujini (v Belgiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, Italiji,
na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini itn.). Njegovo
delo je redno objavljeno s strokovnimi mnenji in nadvse
odmevno. Červekova dela se nahajajo v številnih javnih in
zasebnih zbirkah galerij in muzejev doma in v tujini. Živi in
ustvarja kot svobodni umetnik v Murski Soboti.

10

11

Po ravnici navzgor

Feri Lainšček (1959), pisatelj, pesnik, dramatik in scena-
rist, je eden najvidnejših sodobnih slovenskih književni-
kov z izjemno obsežnim in kompleksnim literarnim opu-
som, ki obsega preko 11.000 revijalnih objav in več kot
100 samostojnih knjig. V slovenskem in mednarodnem
literarnem prostoru je najbolj znan kot romanopisec, avtor
trideseterice romanov, ki so prevedeni v sedemnajst jezi-
kov. V njegovi pripovedni prozi režiserji velikokrat najdejo
hvaležno filmsko snov, po šestih njegovih romanih so bili
posneti filmi in Lainšček je slovenski pisatelj, katerega li-
terarna dela so doživela največ filmskih adaptacij. Je tudi
priznan mladinski avtor z več kot 30 samostojnimi knji-
gami, med katerimi so ob slikanicah še štirje mladinski
romani in knjiga avtorskih pravljic. Raznolikost njegove-
ga literarnega ustvarjanja potrjujejo objave kratke proze v
petih skupinskih knjigah, deseterica dramskih besedil in
dvajseterica radijskih iger za odrasle ter filmski scenariji.

Opazen del njegovega literarnega ustvarjanja je tudi poezi-
ja, objavljena v literarnih revijah in petnajstih samostojnih
pesniških zbirkah. V prvem obdobju pesniškega snovanja,
v 80. letih 20. stoletja, je Lainšček ustvarjal modernistič-
no poezijo, ki jo karakterizirata raziskovanje pomenskih
potencialov ruralne in naravne motivike ter povezovanje

12

pesniške in likovne govorice. Po desetletju pesniškega pre-
daha je v prvem desetletju 21. stoletja svojo pesniško izpo-
ved vsebinsko in formalno preoblikoval: komunikativne
pesmi s prevladujočo ljubezensko tematiko so zapisane v
metrično urejenih in zvečine rimanih verzih, povezanih v
spevne (pretežno štirivrstične) kitice. To značilnost njego-
ve poezije odraža tudi avtorjev izbor 25 pesmi v pričujoči
knjižici, ki so vzete iz zbirk Ne bodi kot drugi, Pesmi za
ženski glas in zvonove, Demon ljubezni ter iz za objavo
pripravljene nove pesniške zbirke Med nama je angel.
Za svoje literarno ustvarjanje je Feri Lainšček prejel številna
literarna priznanja in nagrade, tudi dvakrat nagrado kre-
snik za najboljši slovenski roman (1992, 2007), dvakrat
nagrado za mladinsko književnost (večernico leta 2001 in
desetnico leta 2012), nagrado Prešernovega sklada (1995)
in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2021).

13

Milan Vincetič (1957-2017) je na slovensko literarno
prizorišče stopil na začetku 80. let 20. stoletja skupaj s
Ferijem Lainščkom v skupinski pesniški zbirki Kot slutnja
radovedno in na njem deloval kot literarni publicist, ure-
dnik, pisatelj in pesnik. Njegova bibliografija šteje preko
400 književnih ocen in spremnih besed, 11 samostojnih
knjig pripovedne proze (3 romani in 8 zbirk kratke proze),
14 samostojnih pesniških zbirk in likovno-pesniško mapo.

Najopaznejšo sled je v sodobni slovenski književnosti za-
pustil kot pesnik samosvojega in izvirnega pesniškega izra-
za, ki ga karakterizirata na eni strani stroga in premišljena
forma, na drugi strani pa razprta, svobodna in razgibana
metaforika ter jezikovna večplastnost in zvočnost pesniške
govorice. Njegove pesniške zbirke so geometrično natanč-
no grajene, tako da so med grafično izpostavljeni začetno
in končno pesem umeščeni pesemski cikli z enakim števi-
lom pesmi, najpogosteje sedem razdelkov s po sedmimi
pesmimi. Podobno natančno in premišljeno so grajene
tudi posamične pesmi, skoraj za vsako pesniško knjigo je
ustvaril posebno pesemsko obliko in jo v njej dosledno
uresničil. Njegova pesniška izpoved, stkana iz osebnega
doživljanja in premisleka ter intertekstualnih navezav na
različne literarne, kulturne in civilizacijske kontekste, od-
raža značilne eksistencialne položaje sodobnega človeka
in disonance našega postmodernega časa.

14

Milan Vincetič je bil večkrat med nominiranci za Jenkovo
in Veronikino nagrado, za zbirko Lakmus pa je leta 2005
prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 2007 nagrado
čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus.
Za pričujočo knjižico sem podpisani izbral 10 parov za-
četnih in končnih pesmi iz Vincetičevih pesniških zbirk
Finska, Stajanke, Arka, Divan, Pristave, Lakmus, Retuše,
Raster, Balta in Kalende ter pet še neobjavljenih pesmi iz
njegove literarne zapuščine.
Franci Just

15

16

Feri Lainšček
Aleksander Červek

Milan Vincetič

17

18

Luč

Od zmeraj je tema v vesolju
in se svetloba le prižiga.
Ljubezen, luč v človeškem templju,
vznesena se iz duše dviga
in v duši tudi spet utrne.

Le vmes je res odprta knjiga,
da parka kakšen list obrne,
kak pesnik vanjo kaj napiše
in iz čakalnice obskurne
nastane vrt brezdanje hiše.

Potem to traja in včasih še
pusti kje sled, ki se ne briše.

Feri Lainšček

19

Navdih

Z nemirom ravninskega vetra si hodil.
Lunino senco si vlekel za sabo.
Na jasah, kjer vile popijejo roso,
poln upov nastavljal si vabo.

Na vodni gladini si pustil stopinje.
Nihče te ni videl, ko šel si kje mimo.
Le pesnik je čutil, da stopil si v pesem.
Odprl je vsa okna, odklenil je rimo.

Naj gre glas iz duše, naj krik se razleže!
Še dolgo po bitki v čuječni tišini
podobe iz sanj se spreminjajo v stihe.
Poraja se smisel, ves dvom se razblini.

Feri Lainšček

20

Afrodita

Kot roža je cvetela in on ji je dišal
po nečem iz spomina in vetru iz daljav.
Tako ga je čutila, kot čutiš redko kdaj,
ga s smehom je vabila in vabil ju je maj.

Mehko mu je postlala, kjer ležal nikdar ni,
vso svilo mu je dala in kožo, ki dehti.
S strastjo ga napojila in šla mu je v kri,
kot smola se stopila, ki vonja ne zgubi.

Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima,
še spal je kakor angel, ko tiho je odšla.
Le sled mu je pustila in vzela kos srca,
vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna.

V spominu jo bo nosil vse svoje žive dni,
iskal jo bo v nebesih, a tam je tudi ni.
Bila je Afrodita, že drug obraz ima,
kar hoče, to si vzame, se s tabo poigra.

Feri Lainšček

21

Najina noč

Prišel si kot pride večer,
prinesel si slutnjo in tihi nemir,
sestavil si svet iz drugačnih besed,
ujela sem vase tvoj svetli pogled.

Kdo je začaral samotni kostel,
kdo je naslikal panonski pastel,
kaj sploh bilo je med zdaj in nekoč,
kje sva iskala to najino noč?

Prišla sva kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.

Kdo je prekrižal v ravnici poti,
kdo je odtisnil na kožo sledi,
kaj naju čaka med zdaj in nekoč,
komu bo ljuba ta najina noč?

Feri Lainšček

22

Med nama je angel

So tudi trenutki, ko skupaj molčiva.
Ta lepa tišina je polna nečesa,
kar čutiva in si na tihem deliva.

Velike besede so zdaj brez pomena.
Med nama je angel, ki ve za nebesa.
Ni mar mu za žalost in druga bremena.

Želim si, da čas bi se najin ustavil.
Da večno bi zrla v zgodbo brez konca.
Iz sanj in želja bi drug svet se sestavil.

Feri Lainšček

23

Aleksander Červek,
Kar to ni, to je,

akril in svinčnik na platnu,
130 x 90 cm, 2018

na straneh 26 in 27:
Aleksander Červek, Kar to ni, to je,

akril in svinčnik na platnu,
90 x 130 cm, 2018

24

25

26

27

Aleksander Červek,
Kar to ni, to je,

akril in svinčnik na platnu,
130 x 90 cm, 2018

28

29

Moj ljubi potuje

Moj ljubi potuje s klavirjem
na vlaku brez zadnje postaje,
v daljavo z njim note bežijo,
želijo še v druge si kraje.

Moj ljubi verjame, da veter
zapomni si vse melodije,
raznosi jih kakor je treba,
najlepšo pa zame kje skrije.

Moj ljubi ve dobro, da vzamem
si pesem namesto zlatnika,
saj moje srce se napolni
z lepoto, ki vseh se dotika.

Moj ljubi me čakal bo zadnji
v svetlobi na koncu obzorja,
kjer note razpeta so jadra
v glasbi neskončnega morja.

Feri Lainšček

30

Daljave

Spet slutim da te vabijo daljave
in taka me nemirna misel bega.
Ti slišiš veter, ki premika trave
in čutiš senco, ki na dušo lega.

V spominu davnem ogenj se prižiga
in divji vranci spet imajo krila,
roj isker se nad belim dimom dviga,
in divja češnja zopet bo rodila.

Če znova bi prebredla čárno reko,
do jutra z godci bi plesala bosa,
ti druga roka slekla bi obleko
in vročo željo bi hladila rosa.

Če taka bi prišla po dolgi poti,
se mati tvoja znova bi rodila,
in ljubi bratje šli bi ti naproti,
verjeli nebi kaj si izgubila.

Feri Lainšček

31

Aleksander Červek,
Kar to ni, to je,
akril in svinčnik na platnu,

130 x 90 cm,
2018

32

Demoni

Kam šli so demoni, ki bivajo v maskah,
in kdo se tam vroče golote dotika?
Kje koža svilena okopa se v mlakah
in usta s poljubi razprejo do krika?

Kje čaka jih kdo, ki ne ve za poraze
in grehe jim vse bo odpustil še tokrat?
Kdaj vidijo svoje resnične obraze -
in čisto na koncu, kam pojdejo jokat?

Tu spijo demoni in maske so prazne,
kot liste v platanah jih veter obrača,
le deklice zale od želje so blazne
in ribič že dolgo brez sreče se vrača.

Tod teče le reka, ki več ne poplavlja,
in šaš se počasi umika v mrtvíce,
tu suhega čolna nihče ne popravlja,
le tja pod večerje minevajo ptice.

Feri Lainšček

33

34

Ob bregu

Ko včasih ob bregu se Drava obrne,
vrtinec tam drobni za hip se utrne.
Prepolna nemira stojim ob očetu,
ki roko otroško že stiska dekletu.

Odhajam ujeta v kroge srebrne,
vse z njimi mineva in nič se ne vrne.
Ko včasih nad Dravo ležijo meglice
spet vidim nad Bregom nevidne stopnice.

Ne slišim korakov, saj nimajo teže,
že dolgo so prazne vse najine mreže.
Ostajam na bregu prepolna tišine,
le val se spet vrača in nosi spomine.

Feri Lainšček

35

Sanje ciganske deklice

Moj sin bo prodajal balone
in hčerka bo večkrat rodila.
Ta zadnji bo mlajši od vnukov,
velika bo moja družina.

Moj dom bo kot pisana ladja,
ki tisoč želja jo poganja,
na njej bo kdaj potnik brez karte,
pa tak ki mogoče le sanja.

Moj mož bo imel več klobukov
in srajco na prsih prešito,
da druga srca mu ne vzame,
da s kroglo ne bo kdaj prebito.

Tam svet bo drugačen kot ta je,
moj čas se ne bo tam porabil,
kot tu se prehitro izteka,
ker bog je na milost pozabil.

In če bom pred jutrom umrla,
prodajte te sanje Cigani,
pustite mi dinar na grobu,
saj kinč bo poceni spomladi.

Feri Lainšček

36

Druga obala

Galebi letijo tam zgoraj k svobodi,
tu sončni se zajčki še kopajo v vodi.
Med naju pa senca večerna že pada,
se vidi od blizu, da nisva si rada.

Od daleč so pari prišli po spomine,
zdaj zrejo tja v morje, ki skriva globine.
Še nama ostala le sol bo na dlani,
nevidni odtisi poljubov od lani.

Kako ti naj rečem, da vem, kaj mineva,
ko sonce zahaja in konec bo dneva.
Neznanec boš zjutraj na drugi obali,
ker tam te vratarji ne bodo poznali.

Kako naj ti rečem, da vem, kaj imava,
kako je ljubezni, ko sama kje tava.
V peščenih se urah presipajo sanje,
le redko ljubimci se vračajo vanje.

Med skale kot ptice so sedli valovi,
se gledajo v morju nebeški vozovi.
Le pesem s terase, ki prosi za vino,
ne more se zliti s to čudno tišino.

Vse sladke besede le prazna so pena,
odhajam kot tujka, ki nima imena.
Kaj vzeli so časi in kaj so mi dali,
molčala o tem bom na drugi obali.

Feri Lainšček

37

Lirsko obredje
Ti nisi dekle iz predmestja
in tvoja je bluza iz svile,
ki z roso panonske meglice
so davi oprale jo vile.
Jaz nisem nekdo izza šipe
in moja je pesem iz žada,
ki Orfej ga našel je v blatu,
ko sam se je vračal iz Hada.
Obredni kozarci na mizi
so polni strasti in hotenja,
na oknu, odprtem v ravnico,
se najina večnost začenja.
Tako se odtrgava času,
ki smrten mineva in peša,
zamrzne najlepše podobe
le z bliskom brezčutnega fleša.

38

Tako sva namenjena v zgodbo,
ki skozi vse veke pronica,
se v rajsko oazo razteza,
iz nje se spet vije stezica …

Tam divji so konji še živi,
na prostem množijo se črede,
srce se z dotikom posluša
in veter razume besede.

Feri Lainšček

39

Šepečeva v veter
Nihče ni prehodil ravnice po robu,
kjer njena skrivnost se začenja in neha.
Sam bog ni te meje označil in raje
tam pustil je tisoč poti za človeka.
Od daleč obzorja se zdijo nestvarna,
a včasih nebo se tu koga dotakne.
Za zmeraj želi si iz blata in sanja
kot pesnik, ki kdaj ga lepota navdahne.
Ponoči, ko svet se ves zgošča in oži,
med speče pa lega vesoljna samota,
spet zrejo čez mejo zveri in duhovi.
Pod kožo tedaj se zabubi tesnoba.
Še s kapljico rose, ki zdrsne po travi,
ujame kos jutra se v pajkovo zanko.
Preveč je ravnice za drobne dogodke
in vse se dodaja v to glinasto shrambo.

40

Pa vendar spet prideš in greva okoli
po spolzkih sipinah razsutega časa.
Ponavljava zgodbo o večni ljubezni
in tistem, za kar še ni najti izraza.

Šepečeva v veter, kar treba bo reči
nekomu, ki sliši, razume in pomni.
A kaj, ko tod meja ni meja, ob poti
pa ždijo le božci, strašila in klovni.

Feri Lainšček

41

Ob reki

Morda se bom zdrznil v spominu,
ko šla boš spet gola čez prode.
Sedel bom – kot pravkar – na bregu
in čakal, da prideš iz vode.

Pa vendar bo takrat drugače.
Na nebu še ena bo reka,
bel čoln bo drsel med oblaki,
le slutil na njem bom človeka.

Zaman bom ponavljal uroke,
odganjal in klical duhove,
minulost bo vse, kar zdaj skuša
na pesku pustiti sledove.

Pri skritih tolmunih bom čakal,
napil se bom tožne lepote,
ne bom se več vračal čez leta,
ker strah me bo ribje samote.

Zato te zdaj jemljem iz časa
kot lokvanjev cvet iz močvare,
v zelene te dalje odnašam
čez trave, prisoje, ozare …

Feri Lainšček

42

Demoni ljubezni

Vzemi podobe iz moje mladosti
in sanje iz časov, ko upam.
Moje srce je tam polno radosti,
kot dete lahko še zaupam.

Pridi spet čarna iz tiste bližine
po moje plešoče korake.
Tamkaj naj vigred nikoli ne mine,
naj drugi zamujajo vlake.

Noro verjemi, da res se poznava
in da sva v tej zgodbi edina.
Živo je vse, kar lahko si zdaj dava,
prav nič ni grenko iz spomina.

Reci, da šla bi spet pome čez mejo,
ki zveže in loči svetove –
drzno hodila, kjer drugi ne smejo
brez žalnih darov za bogove.

Minula se leta pogrezajo vase,
le demon ljubezni je večen.
Še misli naj name, odnaša me v čase,
ko bil sem kdaj ljubljen in srečen.

Feri Lainšček

43

Pesem o fantu
Ko zjutraj bo pesem že legla
med sence na robu spomina,
v kitari bo nekaj ostalo
in zunaj bo čudna tišina.
Na mizi bo mrtva resnica,
kaj vse so nam vzeli in dali.
Krčmar bo zaspal brez računa,
le luzerji bodo ostali.
Odšel bom iz tvojega mesta,
tja proti svetlobi na koncu.
Nekoč bom umrl za svobodo,
na trgu, ki dviga se k soncu.
Živela bo pesem o fantu,
ki duše ni hotel prodati.
Po ulicah vaših je hodil,
ostal je za zmeraj pred vrati.

44

Ko svet bo drugačen čez leta,
ti roža bo v prsih vzcvetela.
Takrat boš spet noro ljubila
in zopet lahko boš verjela.
Verjela boš lepim besedam,
verjela boš zjutraj tišini.
Verjela boš fantu s kitaro,
ki tiho bo šel med spomini.

Feri Lainšček

na straneh 46 in 47:
Aleksander Červek, Kar to ni, to je (detajl),
akril in svinčnik na platnu,
130 x 90 cm, 2018

45

46

47

Na kožo zapisane zgodbe

Ko zopet poljubim te s prsmi,
kot Eva je prva ljubila,
med nama drsijo kresnice,
nobena ne bo ugasnila.

In tisti metulji v trebuhu,
ki znova razpirajo krila,
nad nama letijo kot ptice,
nobena ne bo se zgubila.

Ko zopet začutiva plimo
in kakor divjad si dišiva,
med nama je kaplja razlita,
do jutra ostaja lepljiva.

In tista zmečkana odeja,
ki vročo goloto pokriva,
je speča zastava ljubezni,
ki novo že upanje skriva.

Na kožo zapisane zgodbe
v jeziku skrivnostne dvojine,
so črke življenja in smrti
v knjigi vesoljne praznine.

In rože rdeče na grobu,
ki včasih kot čudež cvetijo,
so žarek ljubezni in smisla,
ko sveče nekoč dogorijo.

Feri Lainšček

48