Čas pozabe Feri Lainšček, Aleksander Červek, Milan Vincetič

Drobiž

Koga ujame poletna nevihta,
komu bo dala zdaj roža ime,
kakšna bo luna, ko pride čez reko,
kdo bo narisal na vodi srce?

Midva ne bova, ker čas se ne vrača,
nama je v srcu ostal le drobiž,
nimava zmaja, ki dela oblake,
v sanjah so kače in teh se bojiš.

Ogenj ciganski je takrat ugašal,
kot bi umiral nesrečni otrok,
noč je kričala, bežali so svati,
najina želja bila je brez rok.

Koga bo prva zbudila snežinka,
komu bo kurent za srečo igral,
kakšna bo roža ledena na oknu,
kdo bo spet snežno kraljico izdal?

Midva ne bova, ker čas se ne vrača,
nama je včasih še znotraj hladno,
nimava zvonca, ki zimo prežene,
v vicah so mnogi končali tako.

V pajkovi mreži visijo spomini,
muha ujeta in košček srca,
sama je ptica na robu obzorja,
sama sem z mizo, le stola sta dva.

Feri Lainšček

49

Tišina

Med starci posedam na vrtu,
kjer rastejo rože za vence,
v pogledu tja proti obzorju
vse daljše postajajo sence.

Zapojem si tiho kot veter
in skrivam pod krilom spomine,
verjamem da čisto na koncu
življenje bo polno tišine.

Ti nimaš več belega konja
in z grehi plačuješ svobodo,
jaz nimam več tvoje ljubezni,
vsi moji so venčki pod vodo.

Že dolgo ni dame v tem špilu,
taloni so vsi izigrani,
pobegnil junak je iz zgodbe,
končuje se črta na dlani.

Za zmeraj so mrtve resnice,
kot pisma ljubimcev v šatulji,
le bog je še zmeraj na križu,
iz črvov so včasih metulji.

Letijo kot vešče k svetlobi,
žarijo jim pisana krila,
nobeden ni angel med njimi,
nikogar ne čaka tam vila.

Feri Lainšček

50

zgoraj: Aleksander Červek, Slika nima naslova,
olje na platnu, 90 x 130 cm, 2018

51

Zima

Ta zgodba je dolga kot stari roman,
postopajo konji in zrejo tja v dan.
Lisica pred lovcem tu več ne beži,
ob ognju so kotli in vanje sneži.

Na svetu je zima in polno snega,
ostala sva sama na koncu vsega.
Po robu zavesti drsijo sani,
od želje še vroče so tvoje dlani.

Stopinje še zadnje odhajajo proč,
neskončna belina spreminja se v noč.
V morju tišine in mrtvih stvari
me ljubiš počasi kot sveča gori.

Na duši je tvoji hudičev pečat,
rodil si se grešen in zmeraj boš tat.
Na koži so moji vseh časov sledi,
nasmeh pa je večen in kar ne zbledi.

Na svetu je zima in polno snega,
ostala sva sama na koncu vsega.
Se ljubiva tiho, kot tiho sneži,
ljubezen kot dete med nama laži.

Feri Lainšček

52

Ljubezen je samotna vas

Povej mu veter iz ravnic,
kako je pod perutmi ptic,
prinesi mi kdaj pod večer
iz čárne reke rib nemir.

Med sence je ujeta luč,
moj ljubi je izgubil ključ,
ne zmore biti zame mlad,
v spominu le ima me rad.

Ljubezen je zakleti grad,
v njem je vse še od takrat,
na mizi vse, kot je bilo
tedaj za dva napravljeno.

Povej mu veter iz daljav
o vroči žeji mladih trav,
prinesi mu kdaj iz noči
jelenov klic in vonj sledi.

V belem stišju poka led,
ledena roža dela cvet,
sneg se ulega na poti
in še sneži in še sneži…

Ljubezen je samotna vas,
s trstičjem jo obrašča čas,
nihče ne bo več shodil pot,
nihče ne posadil rož.

Feri Lainšček

53

Volčji časi

Še veter se pri tleh zatika,
namesto, da bi dvigal krila.
Jesen je barve izgubila
in dolga bo panonska zima.

V ravnici se množe daljave,
a glas ostaja brez odmeva.
Vsak zase tu lahko sameva
po božje sit, po vražje lačen.

Čez noč se v meni volk oglaša,
podnevi pa le nemo zeva.
Že vse si brez besed poveva,
le kri se še glasno pretaka.

Nemirna sva in včasih greva
čez mrtva polja do vesolja.
Tam zvezde zrejo iz grmovja
in luna je v srebrni puf odeta.

Če bi kak angel šel čez laze,
mar bi se upanje vrnilo?
Bi vsaj odnesel sporočilo?
Brez tebe hladen sem in prazen.

Mogoče te spet srečam v sanjah.
Če prideš, naj bo to spomladi,
ko sneg na najini livadi,
se bo spreminjal v mlado cvetje.

Feri Lainšček

54

Sanje so večne

Vabi me reka in modro nebo,
veter nemirni mi svojo ponuja roko.
Prosi me angel, ki ve za vse to,
dan se prebuja in trave čarobne cveto.

Jaz pa ne morem brez tebe več tja,
strah me je tiste samote na klopi za dva.
Nisem še kamen, ki mrtev leži,
v meni spi ptica, ki misel jo nate zbudi.

Ptica mojih želja, bela vrana srca.

Pridi vsaj enkrat, poglej me v oči,
beri mi z ustnic, prisluhni utripu krvi.
Vzemi dotike vsaj moje nazaj,
sanje so večne, z njimi potujemo v raj.

Feri Lainšček

55

Senca

Tako je le, ko duša joka
v tišino zvezd, ki se gasijo.

Popotnik gre, a noče priti.
Ne vrača se in ne odhaja.
Nihče ne ve, saj ne priznava,
da pot je pravzaprav postaja.

Od jutra, ki oči odpira,
si več ničesar ne obeta.
Le senca, ki ta čas nastaja,
bo do večera nanj pripeta.

Vsa žalost, ki jo v nosi v sebi,
je zdavnaj vajena samote.
In dolgi plašč melanholije
ga bolj razgalja od golote.

Zato se ga vsak kdaj ustraši.
Boječe se umika z roba,
ko mu na lepem gre naproti,
popotnik, ki je prispodoba.

Feri Lainšček

56

Življenje

Nato pa meja. Cona smrti.
Kot blisk srebrna kost vesolja.

Od tam molči kamnita večnost
in prazna so nebeška jutra.
Pogledi zvezd so že preteklost
in njihov blišč je brez spomina.

Ko zreš v utrinke, zreš v neskončnost.
Vse tiste dimenzije so ti tuje.
Želiš ostati tu na Zemlji,
kjer duše nekaj navdihuje.

Nešteto jih želja poganja
in mnogih upov mrgolenje.
Še iz porazov in ostankov
rojeva novo se življenje.

Feri Lainšček

57

58

zgoraj: Aleksander Červek, Svetlo modra slika,
olje na platnu, 100 x 140 cm, 2019

na straneh 60 in 61: Aleksander Červek, Slika (detajl)
olje na platnu, 170 x 150 cm, 1990
(stalna zbirka Galerije Murska Sobota,
foto: Tomo Jeseničnik)

59

60

61

62

63

zgoraj in na naslednji strani: Aleksander Červek, Slika (detajl), olje na platnu,
200 x 200 cm, 2008 (stalna zbirka Galerija Murska Sobota,
foto:Tomo Jeseničnik)

na straneh 62 in 63: Aleksander Červek, Slika (detajl), olje na platnu, 140 x 190 cm,
1996 (stalna zbirka Galerija Murska Sobota, foto:Tomo Jeseničnik)

64

65

zgoraj: Aleksander Červek, Alea, nylon na platnu, 2017
na naslednji strani: Aleksander Červek, Črni kvadrat (detajl),
nylon na platnu, 2017

66

67

Aleksander Červek, Temno modra slika,
olje na platnu, 120 x 160 cm,
2019

68

Aleksander Červek, Črna slika, olje na platnu,
50 x 100 cm, 2019

69

70

Lušči lušči se pečat
prvi ali sedmi
kdo od naju mora mlad
k vodi ali zemlji

Lušči lušči se pečat
sedmi ali prvi
kdo od naju bo izbran
po mesu ali krvi

Vdaja vdaja se pečat
od t`eme in svetlobe
za mizo nas je vedno manj
treba je po stole

Vdaja vdaja se pečat
sedmi ali prvi
kdo od nas bo prej izdal
kot je bil na vrsti

Milan Vincetič

71

Čudenje

Kresno je in širni voz
vozari proti vzhodu
po nežive in kosti,

kazne čase in sušine,
da založi med reči,
kar se gre spomine.

Milan Vincetič

72

Zrenje

Šviska, šviska vel konjar
med sence in vetrove,
da pobere, kar leži

za parne in rodove,
ki nas zvabijo do zim
v skorajšnje vrtove.

Milan Vincetič

73

74

Moška pesem

Zate ne more biti drugje
zate so tretje obale
tod si obenem raj in pekel
borna pojedina mravelj

Zate ne more biti še dlje
dlje se obrne po naše
tam je zarobje moških dežel
čeznje se vračaš drugače

Ženska pesem

Nazadnje poči dotrajana vzmet
lene panonske ure
da se odpne bakrena utež
in po svoje potuje

Mrtvi začuda ne ožive
živi ostajajo mrtvi
kadar bo drugič počila vzmet
ne bo več življenja ne smrti

Milan Vincetič

75

Sanje po ženski noči

Z vrčem hodi po vodo
prsata lepotica
ojej kak ziblje se telo
kako drobno stopica

kako postaja med potjo
in vroče se ozira

Hodi hodi po vodo
z vrčem iz papirja
samo da jo ujame noč
kraj kalnega izvira

Milan Vincetič

76

Sanje po moški noči

A vrč se preteguje len
kraj motnega izvira
dekle pa pride spet in spet
četudi se obira

in ponika sredi pen
prepirljivo vitka

Saj ne zmoči si kolen
in svilnega perila
vrč pa pušča po straneh
ker se mu ljubimka

Naj se kradoma ozre
naj me vsaj razbija
in doliva po nočeh
ko sem le črepinja

Milan Vincetič

77

Njegova

Dračje milo prasketa
in drobnica bleje
pred špiljo
skala vzdolž neba
ki zasuva jo pastir
ter vali vali
s pobočja
čez vodovja

kjer preskočiš kopno
ki deli

Milan Vincetič

78

Njena

Kar je je ostalo
se še prerine
v senco vhoda
in do kotla
ter drobnice
ki še bleje
da spet so kvišku
voda in pastir

ter kopno
ko kopniš

Milan Vincetič

79

80

Aleksander Červek, Svetlo modra slika, olje na platnu,
100 x 140 cm, 2019

81

Začetna

Nastežaj sva
na šir kot južnik
ki pomerja
tvoje pete
in moj naprsnik
do konca sva
in še za las
da ni vzdržati
niti ladjam
če jim ni odpluti
čez brežine
nad pozabni čas
po martinčka v jantar
v katerem belcebub

radira s tvojo roko
da bi šel
čez moj obraz

Milan Vincetič

82

Končna

Po tistem
se prileže spanec
ki ga spijo gobe
ali vrtni palčki
se prileže
da zmrzuje dež
in da preskače radio
med sončne zajčke
luteranske rože
in cvetoč tobak
se prileže
da nisva nastežaj
niti proti steni
ki radira okno
in odvije luč
da se ne vidiva
zbuditi

Milan Vincetič

83

Dnevna

Vselej za par
in nekaj posamič
da spredaj gre gor
in zadaj navzdol
če ostane dovolj
za tiste na sredi
in tiste z imeni
ki niso v pristankih
niti postankih
kjer se pečati

kar se nakrca
kot v sanjah

Milan Vincetič

84

Nočna

Pa so jo obtežili
s suhim zlatom so jo
po obeh straneh
in po vsevidni
da bi ji zneslo
da bi jo neslo
kot po olju
čez širjave
do svečave
kjer se razkrca

vselej za par
in nekaj posamič

Milan Vincetič

85

Po očetu

Kolikokrat po koliko
in kakšenkrat po mnogo
da bo nebo
in doli zemlja
da bo luč
in doli senca
ki ne sega
da bodo vode
in doli riba
ki nas izbljuva
da bi nas pobrali
ali zgodnji
ali pozni
in se pobili
za toliko
in koliko
znabiti

Milan Vincetič

86

Po materi

Kar prihaja
z nami
je v ladjah
temno ozaljšanih
vetrno nagnjenih
krivo pogreznjenih
je v ladjah
ki se nabočijo
in si dajejo
svetna imena
in se mehko ogibajo
druga drugi
da bi se zaletele
ali zgodaj
ali pozno
ali obojekrati

Milan Vincetič

87

Kateri sem
ki ga spiš
in polagaš
v roke gozdov
kateri ki je moral
slednjič pod sneg
ali v trebuh ribe
da te zaroči
in premine
kot čuvar zemlje
in zvezdnih tišin
kateri ki še zna
s palico
nad kamen

ki dela ogenj
iz voda
preden gre narazen

Milan Vincetič

88

Nobena sva
nobena bolj
kot je svetloba
pomrlih zvezd
nobena kot so nobene
tvoje prsi
in moja roka
ki brezvoljno
smukne mednje
nobena kot so nobeni
vetrovi barv
v tvojih laseh
in mojih ustih
nobena preveč nobena

da bi bila še
po tvoji podobi
razvajeni vrtnar

Milan Vincetič

89

Aleksander Červek, Izvir trobente,
voščenke na papirju, 21 x 10,5 cm, ...-...

90

91

Luna bere gor
in medi vetrove
da potuhne se živad
med hiše in brloge

da basnosnovi bog
odmerja čez pokojne

in spet je svet
premil in lep
in roža
podivjana v cvet

Milan Vincetič

92

Luna bere dol
in morje vre pod dno
po grušč in razbitine
ladij ki zašle so tod

mest ki niso razvaline
zvezd če se jim sine

ko zaveje rodni čas
za slednjič in takrat
ko prileže svetni par
pod cvet ki se osipa v sad

Milan Vincetič

93

Aleksander Červek, Hiše,
voščenke na papirju, 10 x 21cm, ...-...

Aleksander Červek, Modrooka miš,
voščenke na papirju, 12 x 21 cm, ...-...

94

95

Galileo

Kaj ti bodo morja
kadar ni jim volja
da so globlja in globoka
če se gre do kopna

kaj ti bodo gore
reke in podolja
mesta in samote

če si nisva dana
kot bila bi rada

Hubble

Vêdre sinje so livade
polne rose polne mane
pa se ti ne pase
pa se ti ne pase

zvezd ki se jim bega
od nébesa do néba
ki se boči ko se neha

kot da je pribegli sij
kakor midva ko ga ni

Milan Vincetič

96

Newton

Marogast sem
ti pa brezpotna
od vzhoda do zahoda
zdaj nizka zdaj visoka

kot loško jabolko
s premilega drevesa
ki mu dreza veja

v slišje popoldneva
če ga jeva in ne jeva

Milan Vincetič

97

Titikaka
Šari šari divji ribič
v trstičasto plitvino
da zatrnka tolsto ribo
zlato ribo čaralico
ki trstičje pokamni
ki jezero posuši
še preden jo nazaj spusti
med temine vseh globin
do trnka ki jo spet spusti

Sprevodnik
Godijo se gozdovi
reke in predmestja
pašniki ob progi
in srnjad ki bega
godi da v vlaku
kinka oče trzne sin
ko vozovnico preščipne
s komaj slišnim trsk
manj sprevodnik kakor smrt

Milan Vincetič

98