Živko Marušič - Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj (katalog)

Poplesavanje Živka Marušiča
v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj

Slikar Živko Ira Marušič spada med tiste Prešernove nagrajence, ki jim nagrada ni pomeni-
la neko posebno priznanje. Bolj kot veselje je občutil jezo in bolečino, da država kljub na-
grajevanju ni sposobna vzpostaviti spoštljivega odnosa z umetniki. Nič novega. Že Platon
je v svoji Državi zapisal, da so umetniki nekoristni, škodljivi, celo nevarni za državo in da
bi jih zato morali z redkimi izjemami iz države izgnati. Zakaj že? Ker vnašajo nemir med
ljudi, ker posnemajoči umetnik »v duši slehernega posameznika posebej ustvarja slabo
državno ureditev, tako da […] ustvarja podobe, ki so zelo daleč od resničnosti.« Ne pri-
pomorejo veliko k družbenemu redu in blaginji. Vseeno pa jih moramo kdaj občudovati.

Platon je tudi vedel, da so umetniki divji, neobvladljivi, neposlušni in zato nevarni. Prežeti
s strastjo sledijo klicu daimona, ki jih vodi iz svoje notranjosti. Eden takih umetnikov (fi-
lozofov) je zagotovo tudi Marušič. Nikdar se ni predal ugodju, ki bi mu zagotavljalo mirno
slikanje podob in s tem ležerno življenje, uživanje. Odločil se je za poslušanje notranjega
glasu, zato ga je življenje potegnilo v vrtinec, ki (podobno kot njegove podobe) za mnoge
poplesava v norem svetu, daleč proč od realnosti. V svojem svetu umetnosti. Proč od (na-
mišljeno) umirjene vsakdanjosti, ki mu iz leta v leto postaja vse bolj tuja in mučna.

Razstava, ki smo jo v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj načrtovali kar nekaj let, je
vpogled v ta slikarjev svet, v njegovo intimnost. Umetnik nas je povabil, da skupaj z njego-
vimi podobami zaplešemo skozi prostore Pavšlarjeve hiše.

Pregledno razstavo risb iz njegovega štiridesetletnega obdobja ustvarjanja smo v kranjski
galeriji pripravili v sodelovanju s kustosinjo Nino Jeza in Marušičevim »umetniškim« spre-
mljevalcem Andrejem Medvedom. Z njo v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj dopol-
njujemo predstavitev nagrajenih istrskih umetnikov – slednje smo na skupinski razstavi v
sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran gostili lansko poletje. Po Janezu Lenassiju, Zvestu
Apolloniu in Aleksiju Kobalu se v galeriji samostojno ni predstavil zgolj Andraž Šalamun,
ki je v mnogem podoben Marušiču.

S slikarjevo donacijo risb bomo dodali pomemben kamenček v mozaik celotne predstavi-
tve Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost, ki izžareva estetske in etične značilnosti
umetnikov, pa tudi izbor Upravnega odbora Prešernovega sklada.

Marko Arnež

na naslovnici:
Osim toga nemam ništa, 2009,

pastel, papir, 35 x 50 cm

1

Živko Marušič:

CARNETS I Pregledna razstava del na papirju

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
12. marec – 9. april 2020

2 ABCDEF, 1992, olje, papir, 63,5 x 45 cm

Živko Marušič

Živko Marušič: Osim toga nemam ništa 3

Nina Jeza »Slikarstvo je čisto.
Slikarstvo je enostavno.
Slika je avantura, je večno iskanje.
Intuicija je zelo pomembna pri ustvarjanju.«

(Ž. Marušič)

Pregledna razstava risb Živka Marušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.
Marušič je eden najbolj kreativnih slovenskih umetnikov. Na to namiguje tudi dejstvo, da je že
pred dvajsetimi leti prejel nagrado Prešernovega sklada za samostojno razstavo Slika je mr-
tva – naj živi slika!, ki jo je razstavljal v Moderni galeriji leta 1998. Zaradi njegovega izvirnega
pristopa k figuraliki so ga kritiki že takrat umeščali med prepoznavne evropske predstavnike
figuralnega slikarstva.

Živko Marušič se po dvajsetih letih prvič samostojno predstavlja v Galeriji Prešernovih na-
grajencev v Kranju. Odločil se je, da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval
z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem
arhivu in bodo javnosti predstavljene prvič. Na ogled bo postavljen njegov pregledni opus
ustvarjanja skozi študijske risbe, ki zajemajo štiridesetletno ustvarjalno obdobje. Papirji, risbe,
pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega
svinčnika ali grafita/oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika, do vodnih akvarelov,
kolažev in tudi risb, ki so ustvarjene v oljnih barvah (česar na papirju ponavadi ne uporablja-
jo). Pa ne le to: skozi opazovanje različnih vrst papirja, ki jih uporablja umetnik, kakor v pre-
ciznem baletu med najcenejšimi kartonastimi raztrganinami in najkvalitetnejšimi japonskimi
umetniškimi papirusi, prepoznamo pomembnost nikoli naključno izbrane podlage. Marušič
namreč ve, da risba, ki je velikokrat »zgolj« študijski pripomoček, le prehod k sliki in s tem
v bistvu odloženi tukaj-in-zdaj, potrebuje notranje pulziranje in živost, ki pogosto prerašča v
radoživost, da bi samostojno zaživela. Ta – upoštevajoč manko primernih terminov – eterični
utrip risba (predvsem v primeru Živka Marušiča) pridobi s podlago.

Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. Razstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v
osnovi raziskuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil.
Slikar je prepoznaven po značilni močni barvi in gibljivi figuri. Gre za zelo osebne slikarske
študije, ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost. Figura že s samo
postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo
mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost dis-
proporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja,
ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz.

Poleg neskončne domišljije in kompleksnega humorja, ki odlikujeta njegova dela, je Marušič
tudi izvrsten pripovedovalec zgodb in eden redkih, ki obvladajo punch-line. Vse te lastnosti,
nadgrajene z ekstravagantnim karakterjem, enkratno domišljijo in izjemnim znanjem, osmišlja-
jo Marušičev svojstveni slikarski svet. Ta je predvsem ironičen, kar so pri Marušiču prepoznali

Živko Marušič4 mnogi umetnostni zgodovinarji, kritiki, kustosi, filozofi, profesorji in študentje, predvsem pa
tisti, ki so delovali v času povojne Jugoslavije: Ješa Denegri, Tomaž Brejc, Jure Mikuž, Andrej
Medved, Nadja Zgonik in Nadja Gnamuš.

Na razstavi so tudi risarski dnevniki, ki predstavljajo nekakšen “fotoarhiv” njegovih del, kjer
so zelo natančno zabeleženi podatki o nastanku slik, krokijevski nastavki del s postavitvijo
figure, formata in uporabo barv, naslov, letnice in podobno. Umetnik pogosto poroča tudi
o provenienci slik ter z njimi dokazuje avtentičnost del. Ti ročno narejeni “fotoarhivi” so v
resnici nekakšni umetnikovi kodeksi, zapisi iz podzemlja, celo elaborati umetnikove intimne
zavzetosti in nenehnega prepraševanja lastne izvornosti.

Marušič je iznajdljiv slikar, ki se neprestano »poigrava«. Izraža se na svojstveni in unikatni
način, s čimer venomer znova sprošča svojo risarsko linijo in jo transformira v mehko, gibko
ter u(b)pogljivo. Je zelo radoveden umetnik, ki rad raziskuje, kar ves čas dokazuje skozi svoj
umetniški proces, ki je nenehno v pogonu. »Biti slikar je naporno,« še danes trdi Marušič.
»Slikar mora delovati v sedanjosti, poznati preteklost in hkrati biti vizionar, poznati mora
zgodovino in tehniko, predvsem pa mora biti v svoji izvedbi neprestano inovativen, če hoče
skočiti iz povprečja in uspeti kot umetnik.«

In to je – povejmo pošteno – za Marušiča prej kazen kakor nagrada. Ne zato, ker bi mu
zmanjkalo inovativnosti, temveč preprosto nikoli ni bil v povprečju. Mogoče je prav zato
tudi raztrgal Prešernovo nagrado, ko jo je dobil. Danes na vprašanje, zakaj je to storil, nima
zanesljivega odgovora, zgolj to, da dejanja ne obžaluje. Takrat je bil to upor proti državni ne-
kulturi, ki za umetnike po padcu Jugoslavije ni skrbela, nanje se je spomnila le enkrat letno,
enako je dandanes. Dan kulture in dan mrtvih imata identičen čas trajanja.

»Slikanje je avantura,« je nekoč rekel. »Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kako se bo končalo.
Lahko imaš dober ali pa slab dan. Ne moreš se odločiti, kaj boš naredil in kako se bo tisto
zaključilo. To pride samo, z iskanjem.«

Morebiti sta si zato tako blizu z Bukowskim, ki je eden od stalnih članov Marušičeve osebne
biblioteke.

Brez naslova,
1994, akvarel, papir,

17 x 69,5 cm

S tančico odstrt 5
[enigma Živka Marušiča]

Andrej Medved

»Kar je dovoljeno bogovom«

(Emile Benveniste)

I.

Med besedilom in podobo je razlika očitna. Besedilo predstavlja pomene, podoba pred-
stavlja oblike.Vsak nekaj kaže: isto stvar in drugo. Ko kaže, vsakdo kaže samega sebe,
torej prav tako kaže drugega pred sabo. Torej se mu tudi kaže, podoba se kaže besedilu,
ki se kaže njej (J. L. Nancy, V temelju podob, 2002).

II.
Seksualnost v figuralnem tkanju
kot figurativno (vz)postavljanje slikovnega prostora

(le devenir-espace marušičienne)

Figure marušičienne je »spolzka« in gibljiva, »zdrsna«, minimalna … Je magična in je = magija.
Vedno – vedno znova – je jeEden … v pomenu Enosti dveh spolov … in rajskega giardina. Kjer
v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le »zasnutki« du dessin, ki je premična in/ali
upogljiva, saj kaže na dotik: s prsti, dušo, glavo in temenom … Ki nikdar ne prerase v »figuro gran-
de«, v figuralni monstrum, saj kaže le … samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno
zapolnitev slikovnega prostora.

Ničesar, prav ničesar se ne dogaja zunaj tega intimnega, empatičnega, z barvo in barvnimi odten-
ki, »packami« in »sprimki« prepojenega … minimalističnega tkanja. To tkanje, ta likovna tkanina
je gr. techne, se pravi – v gladkem in (s)miselnem pre=vodu – (kot) proizvajanje-v-lepo= lepota
sama … kot Reich der Schönheit … Figura kor razmerje Dveh in v Enem: v jeEdnu … so figure
sexualis, se pravi da je njihovo osnovno »sporočilo« le die Liebe, Ljubezen kot poljub in/ali zlitje-
-v-objemu, erotični odnosi, ki so v resnici: nikdar potešena Želja, ki se vedno znova vrača … kot
temeljna, osnovna Želja: neskončno, večno vračanje potrebe po združitvi … dveh teles … in duše.
Potrebe po združitvi, po erotiziranemu združevanju … sexus. nexus. plexus.

Eros in smrtnost Moškega in Ženske: njunega telesa, se nikdar in nikoli ne konča … Vse se na
vsaki risbi spet začenja znova, v hipni, zapeljivi, zapeljani in trenutni potešitvi … Erotičnost Maru-
šičeve risbe je končni ter dokončni smoter, ki ga slikar uresničuje na humoren, duhovit in »pa-
raboličen« način. Igrivo in osvobojen prav vsakršnih pred=sodkov … kot je igriva in osvobojena
njegova misel in zavest o tem, kar slika … Prostor teh risb je pravljičen in neresničen, izpolnjen
s »teksturo« hipnih in kratkokrakih barvnih linij, »pack«, oblačkov in »stvari«, ki se na videz zdijo
nepomembne, a jih Slikar (vz)postavi kot temeljno »ogrodje« za devenir-espace marušičienne …

Resničnost sama je torej zanemarljiva, nepomembna … Pomembna je samo Ljubezen= die Liebe
kot sexuel rapport, v resnici nežna, »mehka« in vabljiva – četudi stokrat ponovljena – = mitska,
mistična in surrealna.

Živko Marušič6 III.
Filozofska (u)temeljitev

Umetniška (po)polnost kot Celota= Drugo= bog, umetnost kot božanstvo je v temelju
odvisna od objet petit a, delčka realnega, nemožno – nemogoče, ki se utelesi v ženskem
spolu. Ženski spol je »nekaj bornega, a so v resnici moški nori nanj« (Lacan v Hrbtni strani
psihoanalize), saj jih določa v spolnosti, v spolni shizmi. Moški je podrejen, podložen in
podvržen ženski, t. i. subjectum, ki je zaprečen, dejaven v nedejavnosti, prečrtan: sujet
barré, kot je v njegovem – Lacanovem pravidenju= Pogledu (Pogled je istoveten s pozi-
cijo objet petit a-ja) zaprečena ne-cela Ženska. Spolnost: erotično razmerje je možna le v
izsiljeni ljubezni, ki je dodatek, dopolnilo v Sinthomu.

Ljubezen nadomešča in izsili dvojnost moškega in ženskega sintoma in je dejansko za Lacana
videz, nadomestek, le semblant – dozdevek erotičnega, spolnega razmerja. Izsiljena ljubezen
nadomešča temeljno in metafizično distanco, spornost, dvojnost in Razliko. Zdaj je v lacano-
vskem »objemu« dveh krogov kot osmic nekakšna konsistenca, moški in ženski pra-sinthom
več nista recipročna, postavljena sta zdaj v odnos, ki omogoča hkrati spolnost in ne-spolnost,
spolno razmerje hkrati je in ni mogoče. Še vedno pa o(b)staja nek JeEden, nek y a de l’Un, ki
psihoanalizi zagotavlja temeljni odnos, ki je in hkrati ni odnos – razmerje, temveč (zdaj) hkrati
je in ni nekakšna spornost, ki se izliva v celoto.

Celota pa ni objet grand A, ta je ne-cel, barré, prečrtan, kot je bila nekoč zaprečena La Femme. La
Femme zdaj vlada, obvladuje le signifiant unaire: unarno, temeljno potezo, ki je »v odvisnosti« od
(- phi), s kastracijo, z oslepitvijo, s scandalonom moškega načela. Moški je razmožen, entmannt,
émasculé, obstaja le kot znak, veliko znamenje in govorica, vendar kot »govorilo« – parlētre, ki
mu, subjektu, iz nezavednega prišepetuje tihotapec (clandestin) resnico dena, khôris, kot ob-
soluta objet petit a-ja, ki je Ding an sich in kategorični imperativ in torej individualna singularnost
kot usoda (destin). Objet petit a nastopa tu kot clam, se pravi: školjka kot človeška in filozofova
Usoda. Za školjko vemo, kaj predstavlja, predstavlja ženski spol.

Zakaj naj bi bila ta njena školjka zdaj usod(n)a? Ta bisernica školjke, ta cre`me de la pla-
sme vaginale, … dišeča krema – sluz, ki zdaj obdaja njeno ustje? Usoda kot poslanost, kot
Geschick, se pravi njena zgodovina (kot Geschichte): iz-bitje v svet, v luč, v svetlobo, ki
določa našo eksistenco? Ta njena školjka kot daimenon ... zli Duh, kot phytos ... skrinjica
Pandore. Dokler je školjka še zaprta, smo varni pred nesrečo – zlom, odprta školjka pa
grozi, je vzrok tesnobe – groze, izvorni vzrok, prek katerega se jaz = sujet barré identificira
s svojo Željo. Vzrok Želje tu sovpada z Nezavednim, z neartikuliranimi goni, s Triebe kot
Todestrieb (gon smrti in uničevalne sle). Najsubtilnejša med vsemi možnostmi, ki so v re-
snici vse ne-možnosti v Realnem … kot sublimacija poročne rinke – l’aneau, poroke med
nebesi in peklom, med poželenjem in obljubo ter njenim uresničenjem, med Ničem in
Praznino, med mankom manka in njegovim Ničem, med entropijo, ki je presežek v niču
in hkrati nek clinamen, se pravi rast in spust kot zadnji, kot poslednji »padec«, kot zaton,
propad, obroček – Ring kot »(raz)delitev-v-neskončnost«.

Brez naslova, 7
2012, kolaž, olje, karton,
17,5 x 29,5 cm

Nad vsem pa je die Liebe kot Ljubezen, JeEden, umetnost proizvodnje, se pravi »proizva-
janja-v-lepo«, Poezija kot mišljenje, misel kot sinteza – sprava med večnim bivanjem in
končno kot dokončno smrtjo. V kroženju obročkov, vozlov – zank se bistvo znova izgubi,
kot let pikapolonice in kačjega pastirja, nad rosno travo, kot duša = pneuma ob večerih,
ko skovika sova v svoj žalobni Glas, s Pogledom v temo. Da se zbudim v novo jutro, v novi
dan, v svetlobo dneva. Kot pav in jerebica ter božja ovca in labod, ki dviga perje k soncu.
V svetlobi sonca da se prebudim in vse začenjam (vsakič) znova. Kot večno vračanje
osvobojenega Otroka (»Ich bin des Weltes Kind«), kot igra »iz sebe (se) vrtečega Kolesa«.
Umetnost je ljubezen, umetnik je nadčlovek, osvobojen, svoboden človek, »edina Ženska,
ki jo ljubi«. Da bi zdaj v igri/ delu našli svojo srečo kot uresničeno kraljestvo vsake, prve
in prvotne želje, prav vsake njene (pra)zadovoljitve. Dvoumnost sprave je varljiva kot re-
volucija neskončne (božje in osebne) eksistence. Le končnost vsakega posameznika in
vseh posameznih stvari je za-gotova. Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med
uživanjem in smrtjo, kot »gonska vzmet« = gonilo, ki poganja srčno kri po žilah, kot več-
nost v minljivih stvorih, v stvareh, ki hipoma izginejo, ko vzide-in-zaide sonce in mine vse
s smrtno bolečino slehernika (Jedermanna), ko napoči zadnja ura. V samoti (solitaire)
se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in
velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.

Sekunda le, ki se spreminja v odrešitev, v dokončni absolut, v »stvar na sebi«, v večno
srečo. In kaj je sreča? Da srečaš drugega v sebi in z drugim v delitvi, prestopanju, prese-
ganju, prestopu iz nič v nič, »nemara Nič, a Nič nemara (in) neNič«, /…/, da te na koncu
ulic znova dohitim.

8 Albero tagliato rinato, Tako se vse vrti in zavrti iz spola kot ewig(e) Wiederkehr des Gleichen in l’éternel retour
2009, oglje, papir,
Živko Marušič 35 x 50 cm de l’ētre, kjer je Razlika, metafizična razlika kot razlôka, la différance brazet sledi in gub

objet petit a-ja, zmehčana, vtelesena in raztrojena. Spolno razmerje hkrati je in ni obstoj-

no, obstaja le razlika, ki omogoča spornost moškega in ženske, spornost, ki se izenači v

ljubezni, v izsiljeni ljubezni. Amor omnia vincit, mors vitrix: ljubezen vedno zmaga, smrt

zmaguje. JeEden je mogoč le v smrti, v smrtnem krču, v krču hystere, v histeričinem krču,

v njeni razsrediščeni zavesti, v samo-vednosti kot vednosti resnice, v njeni delni, omeje-

ni Selbstbewusstsein, ki je objektivni korelat objet petit a-ja. Objet petit a histeričarke je

razodetje in réssurection resnice o ženskem spolu, o spolni shizmi med moškim in med

žensko, resnica spolnega razmerja, ki hkrati je in ni samo v histeričnem diskurzu.

Ta njen diskurz kot temeljna, osnovna govorica nam daje vedeti, spoznati spoznanje o resni-
ci, ki je obenem – hkrati – še spoznanje o realnem v vezi SIR: simbolnega, imaginarnega,
realnega … realnem kot užitku, la jouissance, ki jo Lacan fonetično prevaja z j’ouis sens:
»prislušjem« smislu, smisla, ki ga histeričarka v hysteri postavlja pod vprašaj des absolutes
Wissen in torej smisla prav vsakega spoznanja, smisla histeričarke, njene vednosti resnice/
smisla spola in spolnega razmerja. Smisel, ki ga histeričarka zdaj izreka, Lacan po svoje utaji,
prepoveduje, čeprav se (že) zaveda njenega pomena. Lacan histeričarki ne odreka vednosti
o vednosti, ji pa prikrije realno kot užitek, smisel. Utajitev zdaj poteka na liniji sujet barré
in ženski spol kot temeljni objet petit a, čeprav – četudi v seminarju Še poveže (- phi), sujet
emasculé, subjekt entmannt, prečrtan Phi z objektom mali a kot bistveno – dejavno določilo.

Spoznanje spolnega razmerja-v-smrti in posmrtnem krču pa je nekaj drugega,
kar bi G. Bataille označil z žrtvijo in žrtvovanjem, z erotizmom-v-smrti, Hei-
deggrov Sein-zum-Tode. Bit-v-smrti, biti smrt, se pravi nepovratna konč-
nost je erotično »gonilo«, gonska vzmet – Triebfeder, ki določa vsako
seksualnost. V vsakem erotičnem dejanju in dajanju je bit-k- koncu, bit
konca, ki vnaprej določa in odloča o odnosu spolov, tj. razmerju mo-

škega in ženskega sinthoma, ki ju izsili smrtni amor. Amor, erotiké, razmerje
se tu ohranja, ali drugače, heglovsko, bolj filozofsko: v spolnem razmerju moške-
ga in ženske je »sprava« erosa s smrtjo, Heglov Aufhebung, ko spolnega razmerja
hkrati ni in je, a v odnosu ukinitve in istočasno ohranitve dveh nasprotujočih (si) na-
čel, se pravi moškega in ženskega principa, dobrega in zla in biti – niča, ne-vedenja
in pa resnice, smisla in spolne odrešitve. Ressurection je sprava ujetosti – svobode,
sovražnosti – ljubezni, spravljenost prisostvovanja (Anwesenkeit, ousia) in odsotnosti,
večne erotiké in smrti, rojstva, neskončne proizvodnje in entropije, bitja in nebitja, prazni-
ne, niča in ne niča /…/ Nič nemara (in) nemara nič, neNič (Lacan).

Sujet barré je žrtev, žrtvena daritev in žrtvovanje na sončnem disku R: realnega. V re-
snici žrtev delčka R: realnega kot ženskega objet petit a, s katerim je v temelju določen.
Del(ček) realnega je v tem primeru večji od celote in od celotnega realnega, ki je z
njim določen smisel-kot-užitek v preseku simbolnega z imaginarnim. Realnega sveta, ki
je jasnina – Lichtung, ki je svetloba/svet in ženskega telesa. Ejakulacija kot »smrtni krč«,
tj. resnica spolnega razmerja, resnica – smisel zveze realnega z imaginarnim, resničnost
(Wirklichkeit) resnice (Wahrheit) sprave objet petit a, ki je (zdaj) vse realno, le plie du

sexe femmel, s telesom moškega in ženske, ki ga prav tako uživamo po delih, čeprav je 9
kozmično, kozmogenetsko in kozmogonično in kozmološko, … v umetnosti in poeziji.
»Umetnost je edina ženska, ki jo ljubim« – Nietzsche.

»Libido, kot to pove že samo ime, ne more ne biti del luknje (=luknje v >Realnem, ki pride
iz Simbolnega, ki je umetnostni označevalec), prav tako kot tudi druge oblike, v katerih se
kažeta telo in realno. Seveda se poskušam prav skozi to dokopati do funkcije umetnosti. To
je na nek način implicirano v tem, kar je nekako nezapisano kot četrti člen. Ko pravim, da
lahko umetnost celo doseže simptome, to pomeni, da bom poskušal delati bistvo, podstat.«

V značaju samega umetniškega označevanja je, da v sebi nosi luknjo. In v njej zdaj prepozna-
vam to, kar je potlačeno, Urverdrängung sámo. Člen, ki je priviligiran v odnosu do sintoma,
je torej nezavedno: »Kolikor se sintom poveže z nezavednim, in če se Imaginarno veže na
Realno <in torej to, kar je telo, na (nek) užitek>, imamo opravka z nečim, iz česar vzni-
kne sintom« /Lacan/. To je užitek dvojnika, zrcalne (pra)podobe, užitka nekega telesa. Tvori
(umetniške) objekte, ki zapolnjujejo nek prostor v prazninah, katerih temeljni podpornik je
Marušičevo – Živkovo telo. Torej telo – Imaginarno – kot obstojnost, konsistenca, luknja
v Simbolnem kot označevalec Živkove podobe, in smisel in užitek kot obstajanje »na sebi«.

»Bog ni tisti, ki je zagrešil to stvar, ki jo imenujemo Univerzum (l‘Univers). Bogu se pripisu-
je nekaj, kar je stvar umetnika, katerega prvotni model je, kot to vsak ve, lončar. Pravimo,
da je napravil odlitek – s čim pa, če smo že pri tem – tega, kar ne čisto po naključju imenu-
jemo Univerzum. To pomeni eno samo stvar, in sicer to, da obstaja Enost (l‘Un), Yad‘lun,
vendar ne vemo, kje. Več kot le rahlo neverjetno je, da bi ta Enost tvorila Univerzum. /…/

Vse to implicira nek pojem realnega. Seveda je potrebno, da tu vzpostavimo razliko od
simbolnega in imaginarnega. Edina težava je v tem, da je v celi zadevi realno tudi smi-
selno, medtem ko če se poglobite v to, kar hočem reči s pojmom realnega, se pokaže,
da se realno utemeljuje v toliko, kolikor nima smisla, kolikor smisel izključuje, ali še bolj
natančno, kolikor se pojavlja kot iz smisla izključeno. /Lacan, Sinthome/”

Umetnost je v resnici moško/ženska, M je lončar in Ž vrč, ki ga lončar (pre)oblikuje. Ž
je praznina, nič, manj kot nič, neNič, a vendar je die Leere v bistvu vse, vesolje/svet, sve-
tloba, Lichtung, bit in bitje, »reč« v Heideggerjevem smislu. A ta praznina, tudi entropija
in njen etimološki prapomen je Heglova Aufhebung, sprava, a ne kot rezultat, sinteza,
temveč kot dvojnost in dvoenost, bit in bitje, nasprotje in edinost, naraščanje in spust in
ukinitev in vedno znova dvig in padec, padanje kot dialegesthai, brez končnosti, spojitve
v absolutno Eno, brez dobrega in zla, brez (končne) zadovoljitve, želje in užitka. Užitek
entropije v realnem je la jouissance kot j‘ouis-sens: poslušanje, »prislušje« smislu umetno-
sti in biti in sveta. Tu je na delu amor vincit omnia, ljubezen nova in ljubezen stara, dobra
– zla, neskončna proizvodnja bitij spolnega razmerja. Ljubezen, ki zmaguje, zmaguje eksi-
stenco in njegovo smrtnost in minljivost v večnem krogu vračanja dozdevkov in neenakih
delcev realnega sveta. Končnega – brezkončnega sveta, ki je ustvarjanje, poiétos kot izvor
dejanja in dogodka, kot an-arché: breztemeljnost vsesvetne in eksistencialne heraklitske,
nietzschejanske igre.

Živko Marušič10 Estetika kot aisthesis je tu »v zadržku«, umetnost kot die sinnlich(e) Scheinen der Idee je
manko z ozirom na idejo, umnost, Selbstbewusstsein. Umetnost zdaj ne more premagati
– kot Überwindung, ne more pre-stopiti v »carstvo biti«, das Reich des Seins. Umetnost pri
Lacanu je le pogojno univerzalna, universitatis, čeprav v njej vlada mali a, a le kot dopol-
nilo, ne v smislu celosti ne-cele ženske, ne v nietzschejanskem smislu, kot edina ženska,
ki jo ljubi(m). Die Liebe kot izsiljena ljubezen ne more spremeniti umetniškega akta v
dokončno spravo. Ženska: njen mali a je vedno kastrativna. Ne-cela ženska je kastracijska,
ojdipska, oslepujoča, ki v križ pribija vsebino, smisel, vlogo, sporočilo moškega načela.
Veliki Drugi je mogoč samo v celi Ženski, subjekt kot temeljni dejavnik psihoanalitskega
obrazca je možen in mogoč samo kot le sujet barré, zaprečeni subjekt, v odnosu do ne-
-cele ženske. Ženska je bog, boginja in božanstvo le v popolnoma svobodni interakciji s
künstlerische Liebe.

Umetnost je upodobitev kot upogleditev. Matem/podoba kot sinthom je bistveno lacano-
vski pogled, objet petit a= kot ženski spol. Podobnost se izkaže v grafemu, zanki, vozlu,
v chainenoeud: verigi-zanki, ki spominja na sinthome v Lacanovih predavanjih prapozne
dobe, v mos geometricus, v matemu – geometriji. Ki temelji v načelih moškega in ženske-
ga principa, v panplenetarni shizmi, ki obvladuje svet, po Heideggerju v svet-lobi (Lich-
tung) kot v tó phôs. Spolnega razmerja torej ni mogoče zapisati, lahko pa ga naslikamo s
podobo, z upogleditvijo matema/zanke. Upodobitev kot upogleditev.

Brez naslova,
1994, oglje, carboncino papir,

lepljeno na les,
46 x 35 cm

Marko J. guarda UFO,
2009, pastel, papir,
35 x 50 cm

Carnevale, 11
1994, akvarel, papir,
35 x 25 cm

Živko Marušič12 Brez naslova,
2005, olje, papir,
56,5 x 38 cm

PESCADOR, 13
2001, olje, papir,
29,5 x 21,5 cm

Živko Marušič14 Harlequin I.,
1993, olje, papir,
100 x 69,5 cm

Krokodilje solze, 15
2008, kolaž, olje, vosek, papir,
42,5 x 26 cm

Živko Marušič16 Kinder Ballettschule Graz,
1993, olje, papir,
70 x 50 cm

Brez naslova, 17
1993, olje, papir,
70 x 50 cm

Živko Marušič18 Brez naslova,
1995, obojestranski kolaž,
olje, vosek, papir,
48 x 35 cm

Opium, 19
2010, olje, oglje, papir,
58 x 38 cm

Živko Marušič20 Brez naslova,
1998, obojestranski kolaž,
papir, 35 x 25 cm

Brez naslova, 21
1998, obojestranski kolaž,
papir, 35 x 25 cm

Živko Marušič22 Che piange,
1993, akvarel, indijski čaj,
papir, 70 x 50 cm

Mexico, 23
1999, kolaž, papir,
28,5 x 22 cm

Živko Marušič24 La mamma,
1989, oglje, papir,
lepljeno na platno,
55 x 72 cm

La mamma, 25
1989, akvarel, svinčnik,
papir, 13,5 x 20,5 cm

Živko Marušič26 Brez naslova,
2011, akvarel, papir,
42 x 100 cm

Brez naslova, 27
2011, akvarel, papir,
56,5 x 76 cm

Živko Marušič28 Ko v trgovini ne moreš kupit
krompir delan z ljubeznijo,
2006, oglje, papir,
35 x 50 cm

Deskožitje psa, 29
1985, svinčnik, papir,
33 x 50 cm

Živko Marušič30 Plesalec,
1993, akvarel, papir,
50 x 70 cm

Che piange, 31
1993, akvarel, papir,
70 x 50 cm

Živko Marušič32 Brez naslova,
1996, akvarel, papir,
70 x 50 cm

L’omino della pioggia, 33
1993, akvarel, papir,
70 x 50 cm

Živko Marušič34 Brez naslova,
2015, kolaž, olje, papir,
35 x 14 cm

Brez naslova, 35
2015, kolaž, olje, papir,
35 x 14 cm

36 I miei piccoli fantasmi
di porcelana,
Živko Marušič
2006, oglje, papir,

71 x 100 cm

I miei piccoli fantasmi 37
di porcelana,
2005, olje, papir,

29,5 x 21,5 cm

Živko Marušič38 Peniche, Portugal,
1999, akvarel, papir,
57 x 39 cm

Brez naslova, 39
2004, akvarel, papir,
70 x 50 cm

Živko Marušič40 Fatima, Portugal,
1999, akvarel, papir,
57 x 38 cm

Fatima, Portugal, 41
1999, akvarel, papir,
57 x 38 cm

Živko Marušič42 Brez naslova,
1988, oglje, papir,
lepljeno na platno,
13 x 11 cm

Brez naslova, 43
1988, svinčnik, papir,
21 x 13 cm

Živko Marušič44 Brez naslova (na levi),
2004, oglje, papir,
50 x 35 cm

Gugalnica za M. Bulgakova, 45
1994, oglje, papir,
45,5 x 34,5 cm

Živko Marušič46 Brez naslova,
1983, oglje, papir,
45,5 x 70 cm

Pikapolonica, 47
1987, svinčnik, papir,
25,5 x 35 cm

48 Živko Marušič