Galerija Elektra

Galerija Elektra

Galerija Elektra

Izdal: Elektro Gorenjska
Besedila: Anamarija Stibilj Šajn
Fotografija in oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna Pleško

Kranj, september 2007

Katalog likovnih del
Zbirke Elektro Gorenjska

2 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Spoštovani

Za podjetje ni več samo pomembno, da je finančno uspešno in da so njegovi izdelki oziroma storitve
kakovostni in prinašajo končnemu odjemalcu ustrezno zadovoljstvo, zelo je pomemben vpliv njegovih
dejanj na okolje in družbo. Elektro Gorenjska se tega dobro zaveda, zato že dolga leta z gostovanjem
umetniških razstav različnih slovenskih akademskih in amaterskih umetnikov in s širjenjem zbirke umetnin
združuje poslovnost in umetnost v enem prostoru.

S ponosom lahko trdimo, da smo v Elektru Gorenjska ljudje, ki se zadevamo svojega poslanstva, sodelujemo
in soustvarjamo delovno okolje, iščemo poti in nove rešitve za boljše poslovne rezultate, tkemo poslovne
in osebne poti, z energijo in medsebojnim dopolnjevanjem dajemo prostorom podjetja svoj pečat. Dodaten
pečat podjetju daje stalna zbirka umetnin, ki ne bogati samo prostorov, pač pa s posredno prisotnostjo
slikarja in njegovega ujetega trenutka na sliki, nudi duhovno hrano in prijetno počutje.

Stalna umetniška zbirka Elektra Gorenjska je začela nastajati v poznih sedemdesetih letih prejšnjega sto-
letja. Predstavljena dela s širino tako v umetniških zvrsteh, slogih kot skupinah umetnikov prikazujejo
odnos podjetja do slovenske umetnosti in prikazujejo odnos podjetja do lokalne skupnosti. Preko nje
želimo še tako zahtevnim odjemalcem sporočiti svojo širino poslovanja in odprtost za nove in dinamične
spremembe, ki so stalno prisotne.

Katalog likovnih del Elektra Gorenjska, ki ga držite pred seboj, je prva tovrstna publikacija, ki jo je izdalo
Elektro Gorenjska, in predstavlja začetek širitve kataloga, ki bo z izbranimi deli dodatno pozicioniral
podjetje in Galerijo Elektro kot pomembno stikališče umetnosti in ekonomije. S svojim dolgoletnim odno-
som do kulture in s tem do okolice, v kateri delujemo, namreč želimo, da je kulturna dejavnost oziroma v
našem primeru likovna umetnost del dejavnosti, ki je trdno vezana na logiko ekonomije.

Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili vsem umetnikom, ki so s svojimi deli obogatili že naše podjetje, ter
vsem, ki trdno verjamejo, da tudi umetnine govorijo in vsakemu od nas sporočajo svojo zgodbo.

Predsednik uprave
mag. Jože Knavs

član uprave
mag. Andrej Šušteršič

Umetnik potrebuje umetnost.
Z njo zadovoljuje svoje želje in potrebe po izpovedovanju.
Umetnina je tako posledica razmišljanja.

Čeprav je snovanje zaključen proces, še ne pomeni, da je dokončen. Umetnina namreč doseže svojo
dokončnost šele v stiku z "uporabnikom", torej likovna umetnost z gledalcem. Kako jo ta sprejema, je
odvisno od posameznika, od sposobnosti njegovega zaznavanja, ki lahko ostane le na fizičnem in s tem
površinskem nivoju ali pa zajame emotivno (po)doživljanje in se morda celo naseli v sfere miselnih
poglabljanj in razpredanj.

Skratka, tudi gledalec potrebuje umetnost. Kljub poplavi informacij in kljub pestremu virtualnemu
dogajanju sodobni svet ne more obstajati brez umetnosti. Njena vloga se sicer spreminja, njene oblike
so vse bolj raznolike in zaznamovane z multimedialnostjo. Njena primarna vloga pa ostaja vselej ista.

Umetniška dela nam dajejo novih izkušenj, nas ozaveščajo. Odpirajo nam oči. V nas ne puščajo le občut-
ka, da smo doživeli nekaj lepega, zaznali nekaj estetskega, nekaj, kar nas je notranje oplemenitilo. Če
dovolimo, umetnost v nas pušča mnogo vidnejše in pomembnejše sledi. Zastavlja nam vprašanja, vodi nas
v sfere razmišljanj, raziskovanj in osebnih poglabljanj. Preprosto, še vedno ali ponovno nas oblikuje v
prave osebnosti. Da, le z umetnostjo in zaradi nje bo naše življenje v času neustavljivega napredka,
stehniziranih odnosov in površinskih medsebojnih relacij drugačno. Lepše, plemenitejše, bogatejše.

Umetnost je tista, v kateri je izražen presežni del človeka, ki razkriva njegova videnja, doživetja, njegove
misli, sanje, fantazije, njegovo vpetost v svet.

Tudi umetnost mora biti vpeta v svet.

Če govorimo o likovni, potem je ta (pre)pogosto zaprta v galerijske prostore ali pa ostaja celo neopažena
v ateljeju posameznika. In vendar lahko sobiva z interieri, ki ji po svoji primarni funkciji niso namenjeni.
Navidezno neopazna, tiho in nevsiljivo vstopa tudi v vsakdan vseh "prebivalcev" stavbe Elektro
Gorenjska. Tu je dobila svoje novo domovanje. V hiši ponudnika električne energije se tako pretakata
tudi moč in energija likovnih del, ki svoje impulze usmerjata v delovni vsakdan posameznika.

Max Beckmann je daljnega leta 1937 v razpravi z naslovom Moja teorija slikarstva zapisal: "Umetnost
služi spoznanju, ne zabavi, poveličanju ali igri." Kadar umetnik ustvarja, se spoznava. In kadar gledalec
gleda in podoživlja likovno stvaritev, se prav tako spoznava in se plemeniti.

Znanost in tehnika z vsakim dnem doživljata spremembe, posodobitve. Tudi likovna snovanja gredo s
časom, saj je bila umetnost vselej odsev človekovega razvoja. Sledila mu je, se mu prilagajala, odražala
je kulturo, zgodovino, civilizacijo in filozofsko orientiranost nekega miljeja. A najprej je v svoj odsev
ujela posameznika, snovalca, skratka avtorja. Ti pa so raznoliki in to je tudi tisti prvi temelj, ki pogojuje
raznolikost umetniške produkcije.

Likovne stvaritve "stalne zbirke" Elektra Gorenjska so zelo heterogene. Težko bi jih stilno opredelili,
lahko pa jih razvrstimo po najrazličnejših kriterijih: po avtorjih, po času nastanka, po motivih, tehnikah,
po dimenzijah ... Avtorji so različni tako generacijsko kot po afirmiranosti in izostrenosti likovnega jezi-

4 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

ka. Posledično se tako po umetniški vrednosti na lestvici razporejajo zelo različno. Najstarejša je slika
Frana Klemenčiča, nato pa ob sprehodu in doživljanju heterogenosti naredimo preskok v sedanjost in
spoznamo aktualno likovno produkcijo posameznikov, predvsem slikarjev pa tudi nekaterih kiparjev.

Vsem pa je bolj ali manj skupno priseganje na klasična likovna izrazna sredstva. S tem dokazujejo, da še
vedno obstajata privlačnost in živost tako slikarstva kot kiparstva, in to v primerjavi s sodobnimi mediji.
Številni se, tako kot Klemenčič, tudi motivno potapljajo v lepoto stvarstva. Vsak na svoj način iščejo zno-
traj tovrstne motivike in v vsebinskem pogledu zaobjemajo področja tradicionalne, neposredno prepo-
znavne motivike, se oddaljujejo v svet posredne prepoznavnosti in v sfere, ki so povsem njihove,
intimistične, vsebinsko nedoločljive.

Prave umetnine namreč prihajajo iz umetnika samega. Globoko osebne so. Rojevajo se v njegovi notran-
josti, so simbioza zunanjih impulzov in notranjih videnj. Tako nastajajo "resnične umetnine z avtonom-
no vsebino, ki izžareva ustvarjalčevega duha", stvaritve, ki črpajo svojo eksistenco "iz umetnika", je rekel
ruski slikar in umetnostni pisec Vasilij Kandinsky.

Likovna produkcija je bogata, a ni vse, kar nastane, umetnina. Le dela, ki bodo preživela tisti zadnji in
najstrožji kritični pogled starčka Časa, bodo umeščena v zakladnico umetnostne zgodovine. Naj števil-
na prav takšna najdejo pot do Elektra Gorenjska!

Anamarija Stibilj Šajn

Peter Abram

Peter Abram se je rodil 27. marca 1956 leta v Kobjeglavi na Krasu. Študiral je slikarstvo na Akademiji
lepih umetnosti v Benetkah, kjer je leta 1981 diplomiral. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani
je nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Andreju Jemcu. Nekaj let je poučeval likovno vzgojo
v Dobrovem v Goriških Brdih, dokler se ni odločil za poklic samostojnega umetnika. Imel je številne
samostojne razstave, sodeloval pa je tudi na skupinskih v Benetkah, Tolminu, Idriji, Solkanu, Cetinju,
Novi Gorici, Ljubljani in v Pančevu.

Biti umetnik ni le poklic, je poslanstvo, ki je Petru Abramu zaupano tako na področju kiparstva kot
slikarstva. Med tehnikami najraje ustvarja v mehkobi akvarela. Odloča se tudi za tankočutne zapise v risbi
ali za impresivna vizualiziranja v oljni tehniki. Pogosto svoje kreativne misli projicira v trdoto kamna,
odloča pa se tudi za grafično tehniko lesoreza. Blizu mu je motivni svet narave, predvsem rastlinstvo in
samotne pokrajine. V njih je zaznati duhovno dimenzijo, in ta žari tudi iz obrazov njegovih
upodobljencev, ki so vselej zaznamovani s posebno plemenitostjo. Na likovni način oživlja tudi staro-
davni ornament, v katerem resnično biva duh naroda in s tem kulture.

Kristalni cvet, kamen, 33 x 13 x 33 cm, 2000 Avtor je nekakšen likovni asket, minimalist, ki očiščuje oblike in barve. Reducira jih, saj ga pri ustvarjanju
nenehno vodi težnja z manj povedati več. Zato se njegove stvaritve pogosto odenejo v podobo, ki je rahla
kot dih, kot sanjski privid, ki te še dolgo spremlja in zaposluje misli. V njegovih delih namreč biva globo-
ka, pomenljiva, za avtorja značilna simbolika. Ne glede na likovni medij in ne glede na motivni svet je v
likovnih zgodbah prisoten Kras, in to v prepoznavni ali pa latentno prisotni, posredno prepoznavni
podobi. S svojim bogastvom oblik mu ponuja številne asociativne namige, mu daje simbolne vrednosti in
mu omogoča prenesene misli.

Ob besedi Kras nedvomno najprej pomislimo na kamen. Prav njemu Peter Abram zelo rad prisluhne. A ne le
to, čuti ga, z odprtostjo sprejema njegovo specifiko, odkriva njegovo življenje, njegovo dušo. Predstavlja
mu živo tvarino s katero lahko snovno udejani svoj idejni svet. Avtor naravnim danostim kamna prefinjeno
sledi, zato da bi njegovi sicer narativni naravni podobi dodal še svojo osebno in tako v simbiozi obeh ust-
varil polnost svoje skulpturalne forme. Njegov kristalni cvet je rafinirano izdelana preprosta, odprta
forma, je objektivizacija avtorjeve odprtosti do vsega naravnega, prvobitnega, pozitivističnega. V obliko, ki
trepeta v robustni površinski razgibanosti, je kot dragulj položen gladek, spoliran fragment. Tako je
vzpostavljen napet dialog protislovij, v katerem se v svoji izraznosti manifestirata oba.

Enostavne, estetsko dovršene, simbolno oplemenitene stvaritve Petra Abrama so stremljenje po
prezentaciji veličine in popolnosti narave ter vzpostavitvi harmoničnih občutenj med ustvarjalnim
medijem in umetnikovim posegom ter gledalčevim spremljanjem. V njih se avtorju lastna filozofija živ-
ljenja dotika z vsem, kar je bistveno, odmišlja pa odvečno in nepotrebno ter se tako staplja v zavidljivo,
pomirjajočo likovno harmonijo.

6 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, slepi tiski in mešana tehnika na papirju, 30 x 40 cm

Rajko Bogataj

Rajko Bogataj se je rodil 15. 8. 1936 v Kranju, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Po končani tehnični
šoli v Ljubljani je postal geometer. Ko se je leta 1996 upokojil, je začel uresničevati svoje mladostne želje.
Intenzivno se je pričel posvečati slikarstvu, in sicer najprej na Univerzi za 3. življenjsko obdobje v
Kranju, nato pa se je leta 1998 vključil v Društvo likovnikov Ljubljana, kjer se strokovno izpopolnjuje
in sodeluje v okviru društvenih dejavnosti. Za svoje delo je prejel priznanja in nagrade za risbo, akvarel,
akril in oljno slikarstvo ter še posebno za grafiko, kjer je v letih 2001, 2002 in 2006 prejel certifikat za
kakovost, ki ga podeljuje Zveza likovnih društev Slovenije.

V okviru svojega primarnega poklica je Rajko Bogataj veliko delal na terenu. Postal je občutljiv opazo-
valec narave in urbane krajine, kar je vselej zaznati tudi v njegovih slikarskih zapisih.

Avtorjevo temeljno ustvarjalno vodilo je realizem, saj želi na slikovno polje prenesti čim bolj veristično
podobo izbranega motiva. Z natančnostjo in doslednostjo definira izbran motivni izsek in zabeleži vsak
detajl. Vsaka poteza čopiča je konstruktivna, igra odločilno vlogo pri komponiranju podobotvorne go-
vorice. Celoten ustvarjalni proces usmerja želja po ohranitvi zvestobe do videnega, pa tudi doživetega.
V popolnem mimezisu je namreč prisotna tudi avtorjeva bit, njegova osebna nota, njegova posebna afiniteta
do razpoloženjskih, atmosferičnih dimenzij, s katerimi stvaritvam daje avtorsko svojskost.

Zemlja I, akril na platnu, 80 x 70 cm, 2002 Tako njegove slike prinašajo tudi časovno dimenzijo, ki veje predvsem iz zračnosti in jo je čutiti v
nenehni igri "chiaro-scuro" dialogov, s katerimi avtor izkorišča izraznost med osvetljenimi in osenče-
nimi deli oziroma sončnimi in senčnimi partijami. Ozračja, svetlobe posmeznih ambientov so različne,
dopoldanska "luč" je drugačna od popoldanske.

Slike Rajka Bogataja nastajajo v simbiozi črte in barve. Prva mu predstavlja armaturo slike, vez z real-
nostjo, v drugi pa vselej znova odkriva izrazno in sugestivno moč. Bogastvo naravnoposnemajoče palete
vodi v pahljačo prefinjenih tonalitet in niansiranj.

Zimski gozd, akril na platnu, 37 x 58 cm, 1997-98 Občutek za perspektivo, za uravnoteženost odnosov med posameznimi segmenti likovne zgodbe in za fili-
gransko dovršenost upodabljanja se izrazito manifestira v motivih zanimivih pogledov v mestna jedra, v
prepoznavno veličastno arhitekturo. Čeprav je vsa slikarjeva pozornost usmerjena v arhitekturno kuliso,
zračnost in čistost atmosfere celoto napolnjujeta s pozitivističnim razpoloženjem.

Še izrazitejše je stanje atmosferičnosti na sliki Zimski gozd, v kateri idilo začutimo skozi mehkobo snežnih
nanosov in se skozi umirjeno barvno skalo povsem prepustimo motivu mirujočega časa, iz katerega nas
predramijo klena debla dreves.

Občasno pa se slikar Rajko Bogataj odreka verističnim upodobitvenim pristopom in za ekskurz odide v
sfere abstrahiranega likovnega izraza.

Kranj - Glavni trg, akril na papirju, 60 x 50 cm, 1997

8 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Zapuščen, akril na platnu, 60 x 60 cm, 2001

Anton Dolenc

Anton Dolenc se je rodil leta 1930 na Rečici ob Savinji očetu Ivanu, podobarju in zlatarju, in materi
Alojziji, diplomirani babici. Klasično gimnazijo in medicinsko fakulteto je končal v Ljubljani. Tu je
opravil tudi specializacijo iz sodne medicine, nato pa v Beogradu še specializacijo iz patološke anatomi-
je. Bil je redni univerzitetni profesor, doktor medicinskih znanosti in predstojnik Inštituta za patalogi-
jo ter pozneje, do upokojitve, predstojnik Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani.
Objavil je nad 500 strokovnih in poljudnih člankov ter knjigi Medicinska deontologija I in II.

Antona Dolenca potreba po likovnem ustvarjanju spremlja že od mladosti.Leta 1966 je postal član
Društva slovenskih likovnih umetnikov. Razstavljal je v okviru nekdanje države, v Sloveniji, Avstriji in
Italiji na več kot 100 samostojnih in skupinskih razstavah.

Osamljeni mornar, akril na platnu, 70 x 50 cm, 1998 V središču zanimanja Antona Dolenca je človek, in to tako v njegovem primarnem poklicu kot na nje-
govem ljubiteljskem ustvarjalnem področju. Avtor je izoblikoval svojstveno figuraliko, prepoznaven
človeški lik, ki je najpogosteje nosilec socialno zaznamovane problematike. Ob vsem tem je prisotno
dejstvo, da korenine njegovega slikarstva črpajo vsebine in forme v ljudskem podobarstvu. Življenje pa
jim vdihuje on sam: z ostro, jasno konturo in z izrazitimi barvnimi ploskvami. Umešča jih v prostore,
urbanizirane s pomočjo skoraj risarsko razčlenjenega prostora. Plemeniti pa jih z barvami, ki se "razli-
vajo" znotraj konturnih ločnic. Živost kolorita monumentalno izzvanja v njegovih delih in razkriva
izostren občutek za barve in njihovo medsebojno součinkovanje. Pomeni, da je bil v preteklosti slikarjev
strah pred živimi barvami povsem neupravičen. Sivo zeleni razpon takratnega časa namreč uspešno
nadomešča z bogato paleto.

Avtorju je uspelo človeški lik izoblikovati v nekakšno arhetipsko figuro, ki se pod težo slikarjevega
občutenja in v želji po močnejši izraznosti nagiba v ekspresionistično obarvano podobo. Zato ni naključ-
je, da njegovi ljudje odstopajo od klasičnih zakonitosti anatomije, ki jo še kako dobro pozna. Tovrstna
"presenečenja" so namreč v vlogi izpovednosti in pripovednosti, ki je prepričljiva, bogata, pomenljiva in
sugestivna. Njegova Prodajalka rož in Osamljeni mornar sta le dva izmed neštetih avtorjevih portreti-
rancev, pripovedovalcev dolgih in pomenljivih zgodb. Hoteno sta tipizirano stilizirana in rahlo
deformirana. V trikotni oziroma piramidni kompozicijski zasnovi sta postavljena v prvi plan slikovnega
dogajanja.

Anton Dolenc s poenostavljenimi, a namensko izbranimi, premišljenimi likovnimi pristopi in rešitvami, v
bivanje s simbolno sporočilnostjo prikliče številne figuralne like. Ob takšnih smernicah se približuje
tudi krajinskim temam, najpogosteje kraškim motivom, ustvarjalno pa potuje tudi po Istri in otoku Krku.

10 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Prodajalka rož, akril na platnu, 75 x 53 cm, 2004

Jože Eržen

Jože Eržen se je rodil 29. februarja 1946 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v
Ljubljani, kjer je leta 1970 diplomiral na oddelkih za kiparstvo in grafiko. Imel je številne samostojne
razstave in sodeloval je na mnogih skupinskih tako doma kot v tujini. Od leta 1975 živi in ustvarja kot
samostojni likovni umetnik v Kranju. Honorarno poučuje na srednji gradbeni šoli v Kranju.

V ustvarjalnosti Jožeta Eržena se ideja dotika gline: tople, vlažne, gnetljive, prvobitne materije. Avtor
izbrano materialno snovnost modelira po različnih kiparskih postopkih. Z izborom kiparske materije se
pogreza v zemljo, z motivi pa v prazgodovino. Na nek način se tudi tu vrača k prvobitnemu, v davnino, v
čas človekovega prvega ustvarjalnega samozavedanja. Njegove skulpture predstavljajo ženske figure, in
to takšne, ki aludirajo na Willendorfsko Venero, na drobne kipce, ki so jih uporabljali v obredne
namene. Telesa Erženovih upodobljenk so voluminozna, polna, v tistih najbolj pomenljivih, najbolj sim-
bolnih in sporočilnih detajlih so močno poudarjena, predimenzionirana. Kot bi avtor tudi danes želel
izpostaviti poslanstvo ženske, njeno erotičnost, žensko kot nosilko novega življenja. Njegove
upodobljenke so pravo nasprotje vitkih, elegantnih teles manekenk. Njegova figuralika je polna, ekspre-
sivna, "baročna", je drugačna od norm in tendenc časa, v katerem živimo. Daleč od estetskih meril, ki
vladajo. A zato in prav zato je naglašena z metaforično in simbolično pomenljivostjo.

O tovrstnih ustvarjalnih prizadevanjih govori tudi Sedeči par. Avtorsko afirmirane figuralne zasnove,
v katerih anatomski realizem nadomešča umetnostni, katerega naloga je namensko, izrazno, pomenljivo
pretiravanje, doživijo metamorfozo in se razvijejo v ženski in moški lik, ki v simbiotični, spokojni, sedeči
drži zaživita enovito življenje.

Jože Eržen je sicer kipar, a v zadnjih letih se posveča predvsem slikarstvu. Osebno interpretirani obmorski
pejsaži, oblikovani iz sproščeno sestavljenih likovnih elementov, so postavljeni na izrazite temelje
poenostavljanja in reduciranja, skratka avtorskega preoblikovanja in se tako nagibajo v sfere abstrakt-
nega. V njih se avtor poigrava z oblikami in "gnete" barve: žive, bujne, nasičene, raznolike.

Sedeči par, bron na kamnitem podstavku, 14 x 10 x 12 cm

12 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del



Črtomir Črtomir Frelih je bil rojen leta 1960 v Nomenju. Diplomiral je leta 1985 na Akademiji za likovno umetnost
Frelih v Ljubljani, na oddelku za grafiko pri prof. Zvestu Apolloniju. Nadaljeval je grafično specialko, v tem času
je bil asistent stažist in asistent za grafiko na istem oddelku. Leta 1997 je zaključil magisterij iz likovne didak-
tike. Zaposlen je kot izredni profesor za risanje in grafiko na oddelku za likovno pedagogiko pedagoške
fakultete Univerze v Ljubljani. Živi in ustvarja v Radomljah in v Bohinju.

Ustvarjalnost Črtomirja Freliha se je v preteklosti pogosto naslanjala na rodni bohinjski ambient.
Avtorjeve številne vizualizacije krajinskega izkustva so prav iz njega črpale motivne segmente in koloristično
zasnovo in tako zaživele v prevladujočih modrih in zelenih barvnih tonih. S prodorno in odločno potezo
avtor še vedno sledi različnim krajinskim izsekom, ki so mu dani v ustvarjalno podoživetje. Z njo zabeleži
temeljne oblike in se približa najbolj pristnim in specifičnim danostim, hkrati pa rahlja vezi z realno podobo.
Z jasno izraženim principom sublimacije v njej pogosto vzpostavi celo metafizične razsežnosti.

Njegova osrednja barvna zanimanja pa so kmalu izzvenela v črno - beli orkestraciji. In bela je postala kon-
stanta Frelihove palete. A to ni ena sama barva. Vanjo je namreč zajeto pravo bogastvo istega barvnega pig-
menta, ki se pahljačasto razpira v različne, komaj zaznavne, prefinjene naglase oziroma dodatne vrednosti.
V beli barvi so skrite vse barve, tudi tiste, ki niso v našem vidnem spektru. Kot takšne se ti razodenejo šele v
trenutku, ko se giblješ po ločnici med fizičnim svetom in metafizičnimi stanji. Na slikovnem prizorišču se
bela pojavlja večkrat, in sicer v različnih vlogah. Navsezadnje tudi kot nekakšna slikarjeva korektura, s
katero izkristalizira misel, dopolni idejo in dokončno naglasi motiv. Ali pa je njeno poslanstvo povsem
nasprotujoče - je poteza, ki zastira, ki prekriva že povedano, vnaša nadorečenost, s tem pa mističnost in kon-
templativnost.

V opusu je zaznati tudi zanimiva motivna prehajanja na relaciji krajina - figura, njune medsebojne spretne
preplete in domiselna poigravanja. Antropomorfne oblike se stapljajo s krajinskimi, se z njimi poistovetijo,
se spreminjajo v pokrajino z realno konfiguracijo. Avtor pa ne potuje le iz ležečega človeškega telesa v telo
pokrajine, v pejsaž in zopet nazaj, ampak tudi iz realnosti v imaginarnost, iz videnega in doživetega v sfere
misli in čutenj, iz barvno omejenega, asketskega v koloristično. Vse to so relacije v dialogu nasprotij, ki
skozi proces likovnega snovanja začenjajo zanimivo sobivanje.

Brez naslova, olje na platnu, 100 x 60 cm, 2001 Ob vseh motivnih ekskurzih pa je človeška figura še vedno in vselej znova center, kamor Črtomir Frelih
usmerja svoje ustvarjalne raziskave. In celo figura živi v nenehnem soočanju dveh nasprotij - razgrajevanja
in spajanja oziroma v uprizarjanju problemskega pristopa, kako in do kakšne mere razčleniti, preoblikovati
njeno pojavno obliko, da bo ta še vedno razumljena in prepoznavna. Tako je človeški lik njegova temeljna
okupacija, in to ne le v vsebinskem, temveč tudi ali pa predvsem na poglobljenem likovnoproblemskem nivoju.
S potezo, ki objektivizira pravo življenjsko energijo, avtor nakazuje oblike, oblikuje formo, preprosto,
uteleša svojo figuro. Ta je postala njegov arhetip, stiliziran lik, omejen na zgovorno bistvo, v svoji frag-
mentarnosti včasih komaj nakazan, nagibajoč se celo v znak , v simbol. Vedno pa je čvrsto umeščena na
slikovni oder. Tu postane v svojih najrazličnejših legah dominantni element dogajanja v neopredelje-
nem ali pa v neskončnem prostoru, v iluziji kozmičnega ali pa v razsežnostih realnega, celo dodatnega
referenčnega prostora. Kolikokrat je njegov črno - beli človeški lik vstopil v bivanje bolj ali manj
barvno homogene modrine ozadja, ki je vanj odsevala pomenljivo duhovno dimenzijo in s svojo čis-
tostjo še izraziteje pripomogla k suverenemu nastopu poteze.

Črtomir Frelih svojim portretirancem vdihuje življenje, razpeto med slikarskimi in grafično risarskimi
podrobnostmi. V opus, ki je v svojem začetnem obdobju izšel iz t.i. temnega modernizma, značilnega za
slovensko umetnost, je vpeljal svet barv. Te pa še vedno ostajajo asketsko omejene in simbolno izbrane.

14 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, akril na platnu, 120 x 90 cm, 1995

Vincenc Hlebš

Rojen je bil 21. januarja 1943 v Tržiču. Izobraževal se je na likovnih tečajih v Kranju pri S. Kregarju in
dr. M. Butini. Je član ZDSLU.

V slikarstvu Vincenca Hlebša je trdno zasidrana motivika, ki se navezuje na naravo. Zanima ga predvsem
snovnost rastlinskega sveta, v kateri vidi posebno veličino. Zato se njegov pogled iz mikro spreminja v
makro in končna podoba postane močno povečan detajl izbranega rastlinskega segmenta. Tako lahko
sledimo pravim oblikovnim metamorfozam, v katerih je realnost preoblikovana, domišljijsko povečana,
razpotegnjena. Posledično se v zapisu, ki je stkan z vso slikarsko natančnostjo, realnost deformira in
transplantira v nekakšen fantastični realizem.

V zgodovini umetnosti ničkolikokrat in na najrazličnejše načine vizualizirana narava v ustvarjalnosti
Vincenca Hlebša dobiva svojstvene avtorsko prepoznavne stilne naglase. Skozi njegov likovni pogled je
vzpostavljen primarni odnos človeka do narave, njuno sožitje. Avtor svoj pogled na naravo in spoštljiv
odnos do nje poglablja in aktualizira. Svet videnega plemeniti z globljepomenskostjo, celo s filozofsko
orientiranimi mislimi.

Brez naslova, olje na platnu, 71 x 91 cm, 1999

Njihovo latentno prisotnost je čutiti tudi v vizualizacijah, ki bi jih lahko opredelili kot veristično sle-
denje motivni iztočnici. Z izjemno natančnostjo avtor tke podobo, sestavljeno iz cvetov teloha. Pri tem
odraža izrazit smisel za detajle. Rože - njegove portretiranke, odigravajo dominantno vlogo na
slikovnem polju, na prizorišču temnega, vsakršnje ilustrativnosti razbremenjenega ozadja. In zdi se, da
njegove rože - ti drobni cvetovi teloha, bivajo v varvno skrivnostnem prostoru, v prostranstvih kozmosa
in niso le oznanjevalci pomladi, temveč novega življenja nasploh.

Z zorenjem avtorjevega likovnega izraza so v njegovem opusu vse bolj izpostaljeni skrbno izbrani frag-
menti rastlinskega sveta, ki skoraj magično obvladujejo slikovni ekran. Prezentirani so s filigransko
natančnostjo, z rahlimi stilizacijskimi posegi, podrejenimi slikarjevi osebni viziji, pri kateri forme rastja
prehajajo v antropomorfnost.

16 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, olje na platnu, 92 x 92 cm, 1988

Peter Jovanovič

Rodil se je 6. februarja leta 1938 v Spodnji Žetini pod Blegošem. Že kot otrok je začel risati in s svojimi
stvaritvami je kmalu opozoril strokovno javnost. Poskusil je tudi modelirati iz gline, iz mavca, pozneje pa
je začel oblikovati les. Leta 1966 je imel na gradu v Škofji Loki svojo prvo razstavo risb in lesenih kipov.
Dve leti pozneje pa je sodeloval na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici na Krki.
Pozneje je svoje skulpture postavil tudi v Šentvidu pri Stični in v različnih drugih krajih po Sloveniji.

Peter Jovanovič je ustvaril prepoznaven kiparski in slikarski opus, za katerega je značilen neposreden, pri-
maren izraz, pa tudi globoko čuteč odnos do človek, do življenja, predvsem tistega, kateremu pripada
tudi sam. Motivov mu tako ni potrebno iskati, saj jih sam najprej živi. Njegov svet likovnega vizualiziranja
je najbolj verodostojno pričanje o resnicah, o specifiki življenja v svojstvenem, od vsakodnevnega hrupa
in vrveža odmaknjenem življenju. V svojem trdem kmečkem življenju pa Peter Jovanovič ne najde le časa
za likovno izražanje, temveč tudi za poglabljanje v literaturo, tako profano kot religiozno. Tako se poleg
ikonografije, izhajajoče iz kmečkega življa, pojavlja tudi posredno prepoznavna, vezana na literarne vsebine.

Vsebine so njegove, prav tako je njegov tudi jezik njihovega likovnega ubesedovanja.

Na področju kiparstva ga zanima predvsem tršata forma. Drevesno deblo je že samo na sebi pripovedno
in izpovedno. Za utelešenja preprostega motiva potrebuje le še preproste, enostavne oblike. Avtor sledi
naravnim danostim in čokato, robustno formo lesenega kubusa prefinjeno nadgrajuje. Na tak način
ustvari simbiozo med naravnim in osebno interveniranim, ustvari sožitje med naravo in človekom - med
samim seboj. In v to sožitje se naseli motiv, ki je rezultat njunega medsebojnega sinhroniziranja.

Če se avtor vselej zateka k primarnemu, prvobitnemu, k preprostim stvarem, potem ni naključje, da tudi v
svojem slikarskem svetu goji risbo, tisto primarno, elementarno, najbolj neposredno sredstvo izražanja,
ki je nosilec prvega, najbolj iskrenega čuta umetnika. Namesto besed, ki odzvanjajo, v belino slikovnih
površin, zareže njegova klena, jasna, neposredna črtna sled, s katero opisuje stvarno, brez vsakršnih
olepšav. Črte se sestavljajo v podobe, realistične, poenostavljene, v besede in te v zgodbe. Avtor je for-
muliral specifične figuralne like, ki so v svoji stlizirani pojavnosti pristni pripovedovalci. V dogajanje pa
vstopajo tudi nekateri fragmenti črtnih sledi, ki so le namigi na vsebinskost, so posredovalci dodatne
sporočilnosti. To so črte, pike, krogci, drevesa, rože, sonce, luna, zvezde. To so simbolna in metaforična
znamenja, ki imajo nekoliko drugačno prepoznavno podobo. Njihove sledi so karakterno drugačne:
mehke, čutne, dražljive in lirične.

Ob realni preprostosti živijo njegova dela še eno življenje - imaginarno, poetično, skoraj pravljično, a
vselej simbolno pomenljivo.

18 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Pot, srebrna in zlata risba na papirju, 33 x 23 Dež, srebrna risba na papirju, 33 x 23

Fran Klemenčič

Fran Klemenčič se je rodil 12. oktobra 1880-ega leta v Ljubljani. Svojo mladost je preživljal v Boštanju,
kamor se je družina preselila kmalu po njegovem rojstvu. Ker je že kot otrok rad risal in rezbaril, so ga
starši po končani ljudski šoli poslali v uk k podobarju Antonu Riharju v Koprivnico. Kasneje je obisko-
val umetnostno-obrtno šolo v Ljubljani in jo kot izredni dijak končal pri prof. Juliusu Springerju.
Študij je nadaljeval na akademiji na Dunaju. Tu je leta 1903 skupaj s slovenskimi sošolci ustanovil prvo
akademsko društvo, imenovano "Vesna", katerega člani so si pod vplivom dunajske secesije zadali nalo-
go ustvariti "narodno umetnost" in jo približati ljudstvu. Nato je študiral še v Münchnu in tam ustvaril
nekaj zelo pomembnih del. Okrog leta 1906 se je vrnil v domovino, kjer je živel po raznih krajih.
Umrl je 3. novembra 1961 na Bokalcah.

Fran Klemenčič je sodobnik impresionistov, savanov in ekspresionistov in je ustvaril izjemno obsežen
opus. Veliko je slikal po naročilu, predvsem portrete, domačije, pa tihožitja, vedno znova pa se je vračal
h krajinski motiviki. Bil je odličen slikar, ki je deloval v prvi polovici 20. stoletja, njegov naročnik pa je
bil predvsem srednji razred.

Njegova dela so realistična, akademsko izpopolnjena in dovršena, hkrati pa je v njih zaznati tendence,
skratka duh časa, v katerem so nastajala. So impresionistično oplemenitena, folkoristično savanska ali
ekspresionistična. To so slikarjevi drobni ekskurzi, ki so njegov realizem zaznamovali s svojskostjo in
prepoznavnostjo.

Klemenčičevo likovno ustvarjalnost lahko dojamemo kot izjemno dokumentarno vrednost. Beležil je
motive, med katerimi so se številni pod težo časa povsem spremenili, v svoje likovno ubesedovanje pa je
vnesel tudi odsev družbene klime ter svojih osebnih videnj in dojemanj. Lahko bi ga opredelili za izčrp-
nega in poglobljenega ilustratorja zunanjih podob in notranjih dogajanj.

Fran Klemenčič je bil predvsem krajinar in tako ga označuje tudi njegova slika z naslovom Srednji vrh
s Špikovo skupino. Avtor pogled na mogočno gorsko gmoto široko kompozicijsko odpre in občuteno
stopnjuje prehod proti veličastnim vršacem. Z natančnim beleženjem vsakega detajla ustvarja ilustra-
tivnost. Subtilno sledenje lepoti in dovršenosti narave ter perfeksionistično beleženje obeh omogoča
ohranjanje idilične atmosfere tudi v svetu likovnega. V njem se postimpresionistični pristopi slikanja z
oljnimi barvami prepletajo s privlačnostjo in čustvenim razmerjem do motiva ter se stapljajo v slikarjev
osebni izraz.

20 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Srednji vrh s Špikovo skupino, olje na platnu, 50 x 70

Vladimir Makuc

Vladimir Makuc se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu pri Gorici. Slikarstvo je študiral na Akademiji za
likovno umetnost v Ljubljani in se po diplomi vpisal še na specialko za restavratorstvo. Leta 1960 se je
nekaj časa izpopolnjeval v grafičnih tehnikah globokega tiska v pariškem ateljeju J. Friedlaenderja. Imel
je več kot 70 samostojnih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Makedoniji, na Hrvaškem in na Japonskem.

Vladimirja Makuca je prevzel svet različnih likovnih področij in tako lahko sledimo njegovim delom v
grafiki, risbi, sliki in kipu. Ob popolnem poznavanju in ob suvereni uporabi različnih grafičnih tehnik je
avtor ustvaril zavidljiv opus in mu dal samosvoj pečat. V vsebinskem smislu se njegove podobe vselej roje-
vajo iz pristne navezanosti na naravo, predvsem na kraško krajino. V tem skromnem svetu avtor vselej
ustvari bivanjske možnosti za ljudi in rastline, predvsem pa za živali, za ptico, ki je postala njegovo
arhetipsko znamenje. Ambient neusahljivega inspirativnega vira avtor slika z lahkotnostjo, čistostjo,
iskrenostjo, skoraj z otroško naivnostjo. Vizualizira ga na videz enostavno in skromno. To je sicer svet
zunanjega, a oplemeniten z Makučevim notranjim pogledom. Asketsko učinkujoč je, a izpoveden in
pripoveden hkrati, poln pomenov.

Vsaka linija, vsaka črta ima svojo vlogo: je zapis, opis, simbol ali metafora. Njim se pridružujejo
stilizirani elementi stvarnosti, zreducirani na bistvo, na znakovnost.

Pokrajina s škrjancem: zemlja in nebo, ptica, dvignjena nad zemeljski "friz", postavljena v sfero
zemeljskega svoda in hkrati povezovalka obeh, je osrednji akter dogajanja, je simbol in element, ki daje
prizoru dinamičnost. Med zemljo in nebom je nekakšna zarja, ki z "očesom" koncentričnih krogov še škili
v zaključujoči se dan ali pa je to svetloba novega, šele porajajočega se. Tudi tu, kot že v neštetih likovnih
kompozicijah, je avtor nebo zaznamoval s puščicama. Z njimi nam usmerja pogled, zdaj navzdol in takoj
za tem še navzgor, kot bi želel voditi gledalčevo vizualno potovanje po sliki. Izrazitejše vodoravne pa tudi
rahlo diagonalno napete črte dajejo motivu posebno širino in konstantnost. Hkrati pa so to lahkotne
slikarjeve sledi, poudarek več, ki njega samega povezuje z vsebino in s tem daje zapisu dodatno intimnost.
Ko tudi gledalec "poleti" v sliko, ko premaga zaslon številnih avtorjevih črt in njihovih zapredkov, takrat
se mu razodene umetnikov svet v svoji polnosti.

Pokrajina s Škrjancem, lito. - serigrafija, Makučeva Bela ptica ima sorodne likovnoformalne pristope. Ima ozadje, ki vibrira v drobnih črtnih
44 x 31,5 cm, 2002 intervencijah, ki pričarajo trepetavo atmosfersko vzdušje. Avtor ga opisuje tudi s številnimi besedami,
zreduciranimi na govorico znakov. Ptica pa je tokrat statična. Trdno je zasidrana na robu temne
ploskve - nekakšnega kubusa. Bela ptica na črnem. Koliko poglobljenih misli se lahko zasidra v to sta-
tično dogajanje!

Vladimir Makuc nikoli ni pretrgal vezi s kraji, iz katerih izhaja. Vselej ostaja njihov poet, ki v natanko
domišljeno zgradbo prostora znotraj grafičnega lista vključuje figuralne elemente.

22 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Bela ptica, barvna suha igla in brus, 69 x 49 cm, 1968

Henrik Marchel

Rodil se je leta 1929 v Otočah na Gorenjskem. Leta 1959 je diplomiral na ALU v Ljubljani pri prof. G.
Stupici. Do leta 1971 je poleg svojega umetniškega dela opravljal tudi delo likovnega pedagoga in
tehničnega urednika. Živi in dela kot svobodni umetnik v Kranju.
Slikarstvo Henrika Marchela je povsem razbremenjeno predmetne stvarnosti, je apredmetno, torej abstrak-
tno, vselej pa zapisano izrazitemu kolorizmu. Namesto jasno artikuliranih elementov pripovednosti na
slikovnem polju nastopajo barve, ki s sugestivno močjo in z aluzivnimi pomeni vzpostavljajo razpoloženje.
In to tisto, ki prihaja iz narave kot primarne ustvarjalne spodbude. Po težo slikarjevega intimističnega
pristopa pa se njena podoba razprši v vehementnost potez, ki jih avtor smiselno in po osebno izbranem redu
razporeja po slikovnem polju. Z njimi ne ostaja le na njegovi površini, temveč jih konstelira v obliki odpi-
ranja v prostorsko iluzijo. To pričara s premišljenim razporejanjem, z vzpostavljanjem medsebojnih
odnosov in s plastenjem. Linijski poudarki imajo svojo smer, ritem, napetost in moč. V igrivo dogajanje so
vključene široke, vidne poteze, pa drobne, komaj zaznavne sledi. V dialogu raznolikosti se prebuja
dinamično dogajanje.
A linije kljub svoji napetosti, orientiranosti, kljub karakterno raznolikim pojavnim oblikam, kljub
kreativni moči, ki jo ima poteza, potrebujejo najpomembnejše - barve. Kako bi brez njih snoval eden najvid-
nejših predstavnikov slovenskega abstraktnega in kolorističnega slikarstva? Avtor z njimi celo izpolnjuje
tako pomenski kot formalni pol svojega likovnega zapisa. Na sliki Ognjemet so te tople, sijoče, celo žareče,
saj prinašajo izpovedno bistvo. Tudi sicer Henrik Marchel izbira svetle, rad posega po rumeni, beli, rožnati
in s palete vzame še malo modre in zelene. Njegove barve so prežarjene, v njih biva svetloba.
Luminiscentnosti mu ni nikoli preveč. Nanosi, ki niso nič drugega kot intenzivni svetlobni žarki, bežeči
snopi svetlobe, razsvetljujejo tudi prostor v globini slikovnega prizorišča. Ne glede na slikarsko kompozi-
cijo je svetloba vselej avtorjeva sila, ki brezkompromisno, z dominantno vlogo, intenzivno in nasičeno
zajame prizorišče, bodisi v obliki fluidne razpršenosti ali pa žarišč z neomejeno močjo delovanja. V
Ognjemetu se iskre svetlobe tvorijo v točkah, v mirnih točkah, in z neustavljivo hitrostjo, z neomejenim
tonskim stopnjevanjem in z variabilnim niansiranjem ter s silnim nabojem pozitivistične energije in moči
obvladujejo celoten odrski prostor.

24 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Ognjemet, olje na platnu, 74 x 100 cm

Aleš Nežmah

Aleš Nežmah se je rodil leta 1967. Njegova prva likovna dela segajo v leto 1996. To so bile le kopije slikarij
z ovitka CD plošče in so predstavljale nekakšna simbolna znamenja stare kulture iz Severne Amerike.
Kopiranje je vse bolj plemenitil z njemu lastno izrazno noto in kmalu začel slikati povsem samostojno,
brez vsakršnjih predlog. Tudi svoj likovni čut je ostril povsem sam. Še vedno raziskuje in njegov likovni
svet je le odsev tega, kar v resnici obstaja.

Topli veter svobode, olje - kolaž na platnu, 120 x 180 cm Aleš Nežmah se na sliki Vzami svoj križ ustvarjalno sooča s sakralno vsebino. Kristusovega lika pa ne
predstavi na realističen, portretno dovršen način. Silhueta njegovega portretiranca je zreducirana na
bistvo, zajeta v poenostavljen obris konturne sledi. Niha med komaj sluteno prepoznavnostjo in ekspre-
sivnimi upodobitvenimi naglasi. Prizor lahko spremljamo kot trpljenje Kristusa, vendar brez vsakršnega
religioznega prizvoka, le kot izbran življenjski trenutek kateregakoli človeka, torej slehernega izmed
nas. Vertikala silhuete pa se zaključuje z belim poljem. Takšni polji se ponovita še levo in desno in
namigujeta na simboliko števila tri, hkrati pa se skupaj s telesom konstelirata v obliko razpela. Simbolika,
izraznost in sporočilnost trpljenjske zgodbe se nadaljuje s skrbno premišljeno barvno izbiro. Z rdečo
in njenimi številnimi variacijami je avtor objektiviziral življenje in trpljenje. V belih segmentih se uteleša
svetloba in tu je zaznati latentno prisotnost neizrečenega. Tako tragedija zaživi v luči novega upanja, v
misterioznem razodetju svojega pomena in bistva.

V večplastni slikovni organizem pa so vtkane tudi spremljajoče figure, ki v svoji nedoločljivosti lahko
pripadajo svetopisemskemu izročilu ali pa aktualnemu bivanju.

Veliko plastenja in sestavljanja posameznih ploskev v celoto, veliko prefinjene površinske strukturira-
nosti in vibrirajočih linijskih sledi premore tudi Nežmahova slika Topli veter svobode, ki z obilico
pozitivistične energije napolnjuje enega izmed prostorov upravne zgradbe Elektra Gorenjske. Prostor je
lateralno, ploskovito obravnavan, kot sestavljanka bolj ali manj jasnih kvadratnih in pravokotnih
polj, postavljenih v toplo - hladno komunikacijo. Le en sam lik na slikovnem polju je okrogel. S svojo
drugačno formo povsem zaznamuje dogajanje na prizorišču. Je to sonce? Linijski poudarki pa so sledi
v obliki njegovih žarkov, ki se raztezajo prav do roba slikovnega polja. Ali pa še dlje, saj sta moč in ener-
getski naboj tisti sili, ki imata domet tudi zunaj slikovnega roba.

Svojskost likovnega izraza najde Aleš Nežmah v neizrečenem, zastrtem, komaj zaznavnem ter v iskanju
prenesenih, simbolnih pomenov. Slikarska spoznanja oplemeniti z bogastvom videnj in doživljanj, izha-
jajočih iz posameznikovega odnosa do ustvarjenega.

Vzami svoj križ, olje - kolaž na platnu, 172 x 120 cm, 2004

26 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del



Franc Novinc

Franc Novinc se je rodil 24. novembra 1938 na Godešiču pri Škofji Loki. Leta 1964 je diplomiral na
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Francetu Miheliču in Maksimu Sedeju. Od
leta 1996 dela kot redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Akademskemu slikarju Francu Novincu je krajina neusahljiv inspirativni vir. V ustvarjalnem dialogu z njo
snuje podobe gozdov, močvirij, sadovnjakov, ajdovih polj, njiv, domačega "podnja", čebelnjakov in vran
ter opisuje kmečko življenje. To so pripovedi o njegovem rodnem in bivanjskem ambientu, to je dediščina,
iz katere še vedno črpa. Narava namreč premore draž nenehnega spreminjanja, spomini ohranjajo živost,
videnja se vsakokrat oplemenitijo s trenutnimi doživljajskimi vzgibi in razpoloženjskimi stanji. Franc
Novinc ne spremlja le zunanje slike narave, ampak že od otroštva v njej čuti enigmo nedojemljivega, neraz-
ložljivega, veličastnega, celo mitološkega. Vsemu temu se približuje likovno ustvarjalno, vendar ne na
način klasične (re)interpretacije. Avtor želi preseči podobo vizualne stvarnosti in jo projicirati v novi,
transformirani, preoblikovani in sublimirani podobi.

Ajda in zemlja, akril na platnu, 120 x 140 cm Na osnovi tovrstnih prizadevanj je že ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let utemeljil
novokrajinsko likovno usmeritev in postal njen najvidnejši predstavnik. Še danes ji je zvest, jo nenehno
nadgrajuje, dopolnjuje in ostri z osebno senzibiliteto. Franc Novinc za krajino išče (ob)likovni ekviva-
lent, poslužuje se reduciranja, omejevanja na bistveno ter prezentiranja tistih najbolj zgovornih,
pomenljivih in s tem temeljnih značilnosti nekega krajinskega miljeja. V njegovi čustveni eruptivnosti
oživljajo spomini, svoj odsev najdejo neposredna podoživljanja.

Noč in kresnice, akril na platnu, 90 x 130 cm Krajine Franca Novinca so nove in drugačne predvsem zaradi svojstvenega kolorita, s katerim jih zaz-
namuje. Avtor preseneča in nagovarja z močnimi, čistimi, temperamentnimi, žarečimi in hkrati
pomenljivimi barvami. Temeljne barve njegove palete so rdeča in rumena, pa modra in zelena, elemen-
tarne in intenzivne, barve, ki s prepričljivo močjo in z izjemnim energetskim nabojem zaznamujejo in
napolnjujejo slikovni oder. Nikoli pa ga ne nasitijo in nikoli niso agresivne, saj Novinčeva ljubezen
do barve premore izostren, hedonističen občutek za njeno lepoto. Na slikovno polje zlaga čiste tone,
jih nanaša večplastno, umiva, dodatno izčiščuje ter tako dosega njihovo kristalno čistost, intenziteto,
pa tudi polnost. Odkriva prvinskost izbranega barvnega imenovalca, posega v bistvo ter posamezni
nanos pripelje do ciljne točke, v kateri se razodene kot izjemno stanje iluminiranosti, kot pravo
barvno žarenje. Z osebno barvno interpretacijo prezentira krajinsko bistvo in spregovori na globlje-
pomenski, simbolični ravni. Vzpostavlja dinamična, včasih celo napeta, kontrastna stanja in medsebojna
součinkovanja, prežeta z dramatičnostjo in zaznamovana s fantastiko. A ob skrbnem tehtanju barvnih
mas se končna podoba prevesi v sinhronizirano vzdušje ravnovesja. Vse to nakazuje Novinčevo
pomenljivo, izrazno močno ter likovnoproblemsko interpretiranje. Franc Novinc je samosvoj, samo-
voljen kolorist. Z barvo izraža svoja likovna zanimanja, videnja, doživljanja in občutenja, razkriva
osebno afiniteto, celo ljubezen do upodobljenega krajinskega izseka.

Tudi ustvarjalni sprehodi skozi atmosfersko stanje noči slikarja vedno pripeljejo v svetlobo. V njegovih
nočeh se trga zavesa temine. Poraja se skrivnostna svetloba, ki vdira v dogajanje na slikovnem polju,
razsvetljuje posamezne predele in zarisuje nenavadne oblike, ki soustvarjajo enigmatično, nedorečeno
zgodbo. Pogosto so nosilke svetlobe kresnice, ki s svojimi linijskimi svetlobnimi sledmi preplavljajo temino
travnikov in njiv.

28 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

V likovnih zgodbah Franca Novinca se v konglomerat stapljajo odločne, ekspresivno močne in segmen-
tirane poteze, ki so nosilke dinamičnega dogajanja in izjemne revitalizacijske energije. Pričarajo utrip
trenutka, ki ob barvnem žarenju zaživi v skoraj nedojemljivo stopnjo izrazne moči atmosferskih vibracij.
Franc Novinc krajino spreminja v novo krajino, ki je tako zelo avtorsko živa, prepričljiva in vselej ople-
menitena z močjo simbolizma. Opisuje jo s svojskim koloritom, z barvami, s katerimi slovenski prostor,
pogosto še vedno utrujen od temnega modernizma, preplavlja s čudovitim barvnim žarenjem.

V Dobravah, akril na platnu, 70 x 110 cm, 1986

Uroš Paternu

Uroš Paternu se je rodil leta 1972 v Kranju. Diplomiral je leta 1995 na ALU v Ljubljani. Leta 2000 je
zaključil podiplomski študij slikarstva. Živi in dela v Ljubljani.

Uroš Paternu je ob zaključku študija na ALU prejel tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. Štiri leta
zatem pa še I. nagrado za podiplomski študij v Kulturnem domu Ivana Napotnika v Velenju. Uroš Paternu
je predstavnik mlajše slikarske generacije, ki s svojim slikarstvom dokazuje, da je le-to aktualno tudi s
svojo tradicionalno vlogo.

Brez naslova, olje na platnu, 100 x 90 cm Uroš Paternu z lazurnimi barvnimi opnami subtilno zastira slikovno polje. A v zagrinjanju je tudi
odgrinjanje, odstiranje, saj se za vsemi zastori odpira slikovni prostor s svojo globino, s tretjo
razsežnostjo. Pod tančicami je slutiti svetlobno razpoloženjsko atmosfero. Avtor tako vzpostavlja ritem
bližine in oddaljenosti, sedanjosti in preteklosti, morda realnosti in imaginarnosti. Nič ni določljive-
ga, prepoznavnega, vendar je sporočilnost bogata. Stvarne vsebine so zamegljene, potopljene in ostajajo
prikrite tudi takrat, ko nam uspe pogled skozi koprene, skozi tančice slikovnega organizma.

In vendar mora biti nekje nekaj realnega, nekaj otipljivega, kar prevzema slikarjev pogled in prebuja nje-
gove misli. A vse to avtor odmerja v povsem abstraktni obliki. Kot izlive mehkih, lazurnih barvnih lis, kot
nekaj, kar prežema samo globoka slikarjeva občutljivost. Z njo ustvarja slikovne zaslone dogajanj, ki
bolj kot vizualne informacije prinašajo stanja duhovnih, celo kontemplativnih razsežnosti.

Zdi se, da se na slikovnih površinah Uroša Paternuja zlivajo naključja, stopljena v zapis brez vsakršnih
namigov na predmetnost ali pa z oblikami, ki komaj sluteno aludirajo nanjo. A tudi če gre za svobodno
konstelacijo, je slikovno prizorišče preplavljeno premišljeno, po določenih pravilih, celo zakonih. Tudi
svet abstraktne umetnosti je namreč svet pravil in reda. De Koonig je zapisal, da mora biti tudi abstrak-
tna slika nečemu podobna.

Slikovno dogajaje je nabito in hkrati lahno, razneženo, prosojno. Neomejeno v svoji omejenosti
slikovnega formata, saj se zdi, da bo že v naslednjem hipu barvna magma zapljuskala čez njegov rob, čez
okvir. Razživeto močna in subtilno občutena barvna substanca se s svetlobno lucidnostjo staplja v
skrivnostno nedosegljivo vzdušje, v atmosfero, ki pomirja in zbira misli.

Brez naslova, olje na platnu, 101 x 81 cm, 1999 Nešteta prelivanja, presevanja, pretakanja in odtenjanja barvnih open, ki se analogno s stanjem v naravi
prekrivajo in odkrivajo, se stapljajo in odvajajo ter se dokončno združijo v neskončnih daljavah v uni-
verzum, kjer ni več meja med realnim in kozmičnim.

Barve s svojimi simbolnimi in materialnimi vrednostmi postanejo edine protagonistke sveta, ki je le avtor-
jev, posredno pa zajemajoč iz sugestivnih čarov med zemljo in nebom, med racionalnim in imaginarnim,
iz sveta, ki abstraktni likovni nagovor postavlja na temelje duhovnosti.

30 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, olje na platnu, 101 x 81 cm
Brez naslova, olje na platnu, 101 x 81 cm

Peter Petrovič

Peter Petrovič je bil rojen v ZR Nemčiji, v mestu Blaubeuren. Po končani drugi svetovni vojni pa se je s
staršema in sestro vrnil na Ptuj. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, srednjo tehnično šolo v
Mariboru, nato pa Fakulteto za strojništvo v Ljubljani. Od leta 1968 živi v Slovenj Gradcu.

Ob izjemno uspešni karieri v gospodarstvu se je Peter Petrovič v prostem času ukvarjal s slikanjem.
Usposabljal se je v različnih likovnih delavnicah. Njegov likovni pedagog in strokovni mentor je bil
slikar Albin Lugarič, slikarske kompozicije pa se je učil pri akademskem slikarju Janušu Miklavcu. Kot
član društva šaleških likovnikov se je usposabljal pri akademskem slikarju Lojzetu Zavolovšku. Peter
Petrovič se posveča tudi pisanju tako proze kot poezije.

Iz slikarskih del Petra Petroviča najpogosteje odseva narava. Ta ga s svojo podobo prevzema in navdihuje.
Med krajinskimi motivi so najpogostejši tisti, ki izhajajo iz slikarjevega življenjskega okolja, torej
domače slovenjegraške okolice, iz koroškega sveta, iz pokrajine pod Uršljo goro in Pohorjem.

Jesenski motiv, akvarel, 40 x 50 cm, 1998 Njegove krajine niso le odslikavanje motiva, saj v procesu projiciranja na belino slikovnega polja
sodelujejo avtorjeva čustvena doživetja, njegova ustvarjalna radost, sreča, njegov odnos do stvarnosti,
prepojen z ljubeznijo in spoštljivostjo, pa tudi nenehno stremljenje, da bi specifiko, lepoto in dovršenost
narave ohranil v svojem likovne stvariteljstvu.

Peter Petrovič ima izostren občutek za lepoto. Da jo lahko hitro in neposredno prenese na slikovno
polje, da zajame bistvo podobe in ulovi razpoloženje, ki veje iz upodobitve v celoti, se odloča za njemu
priljubljeno tehniko akvarela. Videno tako spremeni v likovno dogajanje z izrazito razpoloženjsko
uglašenostjo, z lirično atmosfero, ki se nadaljuje v odmevanju romantičnega. Občutljivost pisatelja in
poeta se manifestira tudi skozi njegov likovni jezik, zaznamovan s harmoničnim komponiranjem prosoj-
nih, prelivajočih se , mehkih barvnih nanosov, ki jih avtor širokopotezno vodi v virtuozno naslikano
novo vizualnost. Velika sproščenost v potezi, življenjska širina ter narava s svojo mikavnostjo in
nenehno spremenljivostjo so nepogrešljive komponente njegovih likovnih poezij. Panoramske poglede
slika v različnih letnih časih, jih zajema v skupek barv, tonov, v igro svetlobe in senc, v kompozicijsko
enovitost, iz katere dihata tudi belina in strukturiranost slikovne podlage. Objektivnemu daje
razsežnosti subjektivnega, intimističnega, prijetnega in mehkega. Likovne besede zlaga v ritme, v ubrano
melodijo, ki še dolgo odzvanja v gledalčevih čutilih.

32 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Tihožitje, akvarel, 60 x 40 cm, 2001

Nora
De Saint Picman

Prognat’ija, poliran les, 20 x 20 x 22 cm Nora de Saint Picman je leta 1983 končala Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, 1986 pa je diplomirala na
ALU v Ljubljani. V letih 1988 - 90 se je kot štipendistka francoske vlade izpopolnjevala zlasti v grafičnih
tehnikah na Ecole Nationale Superieure des Beaux Arts v Parizu. Od leta 1991 je članica združenja
Maison des Artistes. Kot samostojna umetnica deluje v Kranju, Ljubljani in v Parizu.

Nora de Saint Picman se na svoji umetniški poti izraža v različnih tehnikah. Njen likovni svet je figu-
ralen, z njegovo pomočjo pa avtorica ustvarjalno raziskuje odnose med spoloma, med žensko in moškim.
S svojimi vsebinsko in formalno poglobljenimi mislimi je nekakšna psihoanalitičarka. Pri tem slikarka
izhaja iz sebe, zato je zlasti ženska figura, kot simbol ljubezni, predanosti, spomina, sanj in najrazličnej-
ših čustvenih stanj, med katerimi je tudi žalost, nepogrešljiv lik v njenih likovnih snovanjih. Avtorica
razmišlja o bivanjskih skrajnostih, o razmerju med življenjem in smrtjo, o odnosu med žensko in moškim,
o materinstvu.

Podoba človeka je namreč tista, h kateri se ustvarjalec najlažje zateka, zato ji je bila skozi zgodovino
umetnosti zaupana najgloblja in najbolj intimna izpovednost. Prav lik človeka mu je omogočil najlažje
poistovetenje z njim in vzpostavitev najbolj pristnega dialoga s samim seboj. V takšnem kontekstu ga poj-
muje tudi Nora de Saint Picman.

Brez naslova, mešana tehnika na papirju, Avtorica na enem samem slikovnem polju kombinira različne tehnike. Še posebej zanimiva je njena upora-
80 x 63 cm, 1994 ba izpovednih virtuoznih rokopisov, ki spajajo njeno delo z osebnim svetom. Kar avtorica ne more izraziti
z barvo, s črto, to zaupa letrizmom, pisani besedi, s katero v stvaritve vnaša ne le vsebinski moment, ne le
svoje intimne misli in pojasnila k vizualiziranemu. Njeni letrizmi so tudi povsem svojstvena grafična
intervencija, ki asociira na ornament in kot taki postanejo likovni segment slikovnega dogajanja.

Ne le v pisani besedi, ampak tudi v risbi, s katero avtorica formulira svoje podobe in s katero ostaja v
tesni vezi s konkretnostjo in prepoznavnostjo, se uteleša primarni slikarkin čut. Njena risba je tekoča,
mojstrsko dovršena in eksaktna. Z njo je podano izrazno bistvo, ki ga kolorit le še naglašuje in razpo-
loženjsko oplemeniti.

Ženska Nore de Saint Picman je zgovorna v svojih obraznih potezah, v drži telesa, pripoveduje pa tudi z
gestami svojih rok. V določenih likovnih rešitvah njena pripoved odmeva v ozadju slike in obratno, saj
tudi ozadje odseva v njej. Tako se pomenljivo prepletata v neločljivo simbizo. In tudi, ko je njena prisot-
nost sublimno razpršena pod kopreno večplastnih nanosov, njen duh svobodno veje iz vsake slikarkine
ustvarjalne sledi.

Brez naslova, mešana tehnika na platnu,
100 x 100 cm, 2001

34 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, mešana tehnika na papirju, 80 x 60 cm, 1994

Zmago Zmago Puhar se je rodil leta 1952 v Kranju. Po končani gimnaziji je študiral na Akademiji za likovno
Puhar umetnost v Ljubljani pri profesorjih Borčiču, Didku, Berniku in Jemcu. Diplomiral je leta 1977. Imel je
številne samostojne razstave v Sloveniji in v tujini, med drugim je dvakrat razstavljal v New Yorku in na
Dunaju. Poleg slikarstva se ukvarja še z grafiko, oblikovanjem, s fotografijo in z ilustracijo.

Na slikah Zmaga Puharja se realnost utaplja v abstraktnosti in abstraktnost asociira na predmetnost.
Videno, konkretno prinaša ustvarjalni impulz, a končna stvaritev se pogosto iz prepoznavnosti prevesi na
področje nepredmetnega slikarstva. Avtorja namreč v procesu snovanja vodita predvsem stiliziranje in
omejevanje na bistveno. Tako je nastal osebno izoblikovan, svojski likovni jezik; na študijskih temeljih ga
je dograjeval v smereh, ki so zaznamovale umetnost sedaj že preteklega stoletja. Znotraj modernizma so
mu bili blizu predvsem ekspresionizem, kubizem in priljubljeni konstruktivizem. Navdušilo ga je tudi
abstraktno slikarstvo, informel, pop-art, nova podoba in postmodernizem. Iz tega konglomerata
usmeritev, ki jih je podredil lastnim videnjem, doživljanjem in hotenjem, je ustvaril avtonomen likovni
izraz.

Njegove slikovne površine učinkujejo enovito, čeprav se v njih srečujeta in razživita dva svetova. Na nek
način sta si nasprotujoča, po drugi strani pa se njuni vlogi dopolnjujeta. Puharjevi slikovni ekrani
razodevajo, kako pomembna mu je risba. Kot polnomočno izrazno sredstvo suvereno nastopa na dani
površini. Predstavlja mu nekakšno konstrukcijsko sredstvo. A za trdno zgrajeno in likovno prepričljivo
telo slike je nujno potrebno enakovredno vključevanje barvnih partij. Torej črta dopolnjuje barvo in
obratno, kontura ni nič drugega kot njena sled. Njuna vloga je enakovredna. Karakterja, ki ju slikar-
jevi izrazni osnovi prinašata, pa sta si v marsičem nasprotujoča. Kontroliranosti sledi spontanost,
racionalno učinkujoči risbi čustvene dimenzije barve, igrivosti sledi umirjenost, ostrini mehkoba in
nežnosti odločnost. Na slikovni površini tako nastaja igra prepletanj, dopolnjevanj, pa tudi izključe-
vanj. Nastajajo čvrste kompozicije, ki prekipevajo v življenjskem ritmu in nam razgaljajo njegovo
resničnost.

Kranj, akril na platnu, 60 x 80 cm, 1997 Avtor na nekaterih slikah pripoved zamejuje in ukaluplja v nekakšen organski svet, v forme, ki asociirajo
na rastlinske oblike in s tem ohranja tesnejšo navezanost na videno stvarnost. V opusu najdemo celo
svojstvene krajine, zaznamovane s povsem osebnim predstavitvenim svetom tovrstne motivike. Tudi zno-
traj tako zasnovanih področij likovna zgodba pestrosti in igrivosti nadaljuje svoj polet. Svobodna in
brezmejna je, tudi takrat, ko je ujeta v motiv, v stilizirano nakazan vsebinski temelj.

V ponavljanju barv, v beleženju sorodnih oblik oz. puščanju sledi, v njihovem prepletanju in večkratnem
vključevanju na odrske kulise je čutiti dinamiko in živost. Prav zaradi tako organiziranega slikovnega
odra zaslutimo v Puharjevi izpovedi še eno, dodatno dimenzijo. To je čas.

O ponavljanju oblik in o neštih sledeh različnih usmeritev, napetosti, karakterjev in barv pričata tudi
njegovi sliki z upodobitvijo dreves. Morda je na njiju časovna dimenzija še izrazitejša. Tla so prostor
avtorjevih ustvarjalnih vibracij in te se razbohotijo v krošnjah dreves. Vmes pa le debla, ki strogo
zarežejo v dogajanje in so pravo nasprotje igrivi poteznosti znotraj pripovednih oblik. V ta "prazen" med-
prostor pa pade tudi list z drevesa in s tem likovno zgodbo izrazito popelje v dimenzijo časa, v lahkotno
razpoloženjskost pa vnese razsežnost dramatičnega.

36 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Slikar v svojem jeziku zelo zanimivo predstavi tudi veduto mesta. Njena ploskovno obravnavana podoba
učinkuje kot kulisa nekega arhitekturnega izseka. Motiv je oblikovno poenostavljen, obrisno zabeležen.
Znotraj kontur pa nastopi za avtorja značilno dogajanje. Poenostavljene oblike napolnjuje z raznovrst-
nimi šrafurami, ki ritmizirano utripajo v strogo začrtanem "prostoru". Čeprav so ubrane, pa vseeno
prinašajo izjemno gestualno sproščenost znotraj predmetno določenih in prepoznavnih ploskev. Z njimi
mesto dobi utrip. Arhitekturna kulisa se prebudi v življenje, v dogajanje, ki asociira na vsakdan urbane-
ga miljeja.

Rast I, akril na platnu, 140 x 80 cm, 2002 Rast II, akril na platnu, 140 x 80 cm, 2002

France Slana

France Slana se je rodil leta 1926 v Budislavcih pri Ljutomeru. Otroštvo je preživel v Splitu, gimnazijska
leta pa v Ljubljani. Jeseni 1945-ega leta je začel s študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani,
kjer je 1949-ega leta diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško,
v Egipt in v Ameriko.

Samostojno je prvič razstavljal leta 1953 v Mali galeriji v Ljubljani. Od takrat se vrstijo samostojne in
skupinske razstave doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj, med
njimi prvo nagrado za slikarstvo na II. Sredozemskem bienalu v Aleksandriji leta 1957, nagrado
Kunstvereina na razstavi Intart v Celovcu 1967-ega leta in nagrado na razstavi Plavi salon v Zadru leta
1968. Leta 1962 je za svoje ustvarjanje prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Cvetje, grafična tehnika - papir, 60 x 39 cm, 1997 Ustvarjalna misel akademskega slikarja Franceta Slane se giblje med realizmom in abstrakcijo. Med dvema
skrajnostima, znotraj katerih avtor izbira likovna izrazna sredstva: osebno izoblikovana, mojstrsko
dovršena in vselej prepoznavna. Pogojena so s trenutkom, v katerem nastaja zapis, v katerem konkretnost,
misel ali spomin nanjo doživlja utelešenje na dvodimenzionalni površini. Staplja se v prepričljivo likovno
stvarnost, v podobe, na katerih se krajine, morska obrežja, mestne vedute, razpadajoče domačije, mlini,
kozolci, šopki, ženska telesa, živali, predvsem petelini, ribe in mačke prepojijo z umetnikovo intimo, z razpo-
loženjsko noto, z doživljajsko specifiko, s čutnostjo in poglobljeno čustvenostjo. Vsebine oživijo v
likovno prepričljivi podobi in v estetski polnosti. Prepoznavne so, na trenutke delno stilizirane, zato da je
njihov jezik zgovornejši in še bolj samosvoj. Tudi takrat, ko se avtor odločneje odmika v nepredmetno
slikarstvo, ostaja slutena intencija po vsebinskem temelju. Ta je vendar nosilka ustvarjalnega vzgona.

Slana se izraža s pomočjo različnih slikarskih tehnik, najpogosteje pa v olju ali akvarelu. Z njima lahko
pripoveduje najbolj pristno, pove največ. Z njima slikarjeva lahkotna poteza zaigra, zapleše, se prepusti
ubrani ritmiki. Morda pa je akvarel tisti, ki mu je še bliže. Izrazno bogat je, lazuren, mehak, jasen, svetel.
France Slana ga plemeniti še s posebnimi efekti, ki so rezultat njegovega raziskovanja, študijskega
poglabljanja, grajenja povsem osebnega načina izražanja. Skozi njegovo jasnost in svetlost se najbolj
čuti avtorja samega, saj se njegova doživetja, občutki in čustvena stanja neposredno projicirajo v
zračnost in svežino barve, v lahkotnost in virtuoznost poteze. Ta v nezmanjšani meri odigrava svojo
vlogo tudi na slikarskem platnu, čeprav takrat ponuja drugačen repertoar izrazov.

Avtorjeva paleta je naravnoposnemajoča, ob tem pa še lirično podoživeta ali ekspresivno, ponekod že
dramatično občutena. Kot izvrsten kolorist snuje številne podobe šopkov, v katerih se razbohoti nji-
hova barvitost ali pa jih predstavi v umirjeni, barvno omejeni variaciji. Vselej z občutkom za harmonijo
kombinacij in v želji, da zaživi celota v vsej svoji polnosti ter da se osmisli vsak cvet njegovega
aranžmaja. Kompozicije so pretehtane, vselej pa odprte. Niti rob slikovnega polja jih ne more omejevati.
Takšna zasnova najde svoj odsev v ozadju, spokojnem in poenostavljenem, preko katerega se umetnina
z vso svojo močjo, pripovednostjo in likovno dovršenostjo preseli v širši ambient. Njegov Rumeni šopek
- Cvetje premore obilo mimetičnega, hkrati pa tudi tistega, samo avtorjevega. In to je le ena variacija na
temo, ki jo je že neštetokrat preigral z različnimi barvnimi vrednostmi in oblikovalnimi pristopi.

38 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

S prefinjeno črto France Slana vselej ostaja v mejah razumskega, z barvno magmo pa prisluhne sebi,
ambientu in času pripovedi. S plejado tem se sooča in poigrava v okviru osebno afirmiranega likovnega
jezika, ki je klen in ni nikoli potonil v vrtincu modernizmov in najrazličnejših drugih likovnih tendenc.

Šopek v modrem, olje na platnu, 60 x 56 cm

Nejč Slapar

Rodil se je 10. marca 1945 v Stražišču pri Kranju. Po končani gimnaziji se je najprej odločil za študij
gradbeništva, nato pa se je preusmeril v grafično industrijo. Kasneje se je popolnoma predal likovni
umetnosti. Je član ZDSLU. Sodeloval je s konceptualistično skupino West-East (F. Zagoričnik) ter skupaj
s Francetom Pibernikom pripravil nekaj razstav z naslovom Konkretna poezija in grafika.

Kreativna iskanja Nejča Slaparja so heterogena, aktualna in likovno sveža ter kot taka ustrezajo zahtevam
sodobnosti. Prežeta so z nenehno raziskovalnostjo, z iskanjem novih likovnoformalnih in vsebinskih
rešitev, znotraj katerih mu uspeva ohranjati avtorsko prepoznavnost. Zanjo je značilno prepletanje tradi-
cionalnih izraznih sredstev s tistimi, ki po svojem primarnem značaju ne spadajo na področje likovnega.

Njegova ustvarjalna misel je vselej usmerjena v pričaranje izrazitih, celo šokantnih efektov, pa v sno-
vanje optično variiranih podob, spreminjajočih se s točko gledišča. Avtor torej snuje likovne zapise,
ki odsevajo principe op-arta in geometrijske abstrakcije. Svoje zamisli pa projicira tudi v assemblage in različne
objekte, torej jih projicira v obliki, ki kaže na odklon od konvencionalnega likovnega pojmovanja.

Brez naslova, mešana tehnika na papirju, 46 x 40 cm, 2003 Nejč Slapar je sicer predvsem grafik, ki s črtnimi sledmi dokazuje njihovo moč in izraznost ter z njimi
slikovno površino spreminja v prostor različnih optičnih efektov, odkriva bravuroznost črte in jo spre-
minja v brbotajoč, energetsko močan segment likovne zgodbe.

Tovrstnim avtorjevim prizadevanjem najbolj jasno sledijo risbe in grafike. V njih Slapar izživi vso
različnost črtne sledi, tega primarnega in elemetarnega sredstva izražanja. To so linije, ki kljub svoji
eksaktnosti trepetajo, vibrirajo, skratka živijo. V kontrastnih črno - belih odnosih je vzpostavljeno line-
arno sozvočje. Racionalnosti geometrizma se pridružuje čutnost poteze in s tem linije, v kateri biva utrip
roke. Nizanja črtnih sledi drugo ob drugo zapis razprejo v obilico vidnih zaznav, torej optičnih vred-
nosti in s tem slikovno realnost spreminjajo v kompleksno virtualno dejanje. Vizualno dogajanje je
spreminjajoče se, saj se njegova podoba nenehno generira in revitalizira.

Mehke, valujoče linije so v dialogu s tistimi, postavljenimi znotraj geometrijskih likov, črne konture pa
pogosto komunicirajo z jasno artikuliranimi, koloristično čistimi in intenzivnimi ploskvami. To so dialogi
nasprotij, odprti, neposredni in pomenljivi, to so drugačnosti, ki v svoji končni točki celoto pripeljejo do
enovitega dogajanja.

V urejenih kompozicijah geometrijskih likov in čistih oblik ni čutiti matematične hladnosti, saj so to
forme, ki jih avtor izpeljuje in modificira iz organskega sveta.

Nejč Slapar je eden tistih avtorjev, ki mu je z jasnostjo ideje in njenih reprezentativnih vrednosti ter z
doslednostjo izvedbe omogočen vstop na področja novih likovnih izzivov.

Brez naslova, mešana tehnika na lesu, 62 x 52 cm

40 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del



Tomaž Šebrek

Tomaž Šebrek se je rodil 26. decembra 1963 v Kranju. Likovno umetnost je začel odkrivati pod strokovnim
vodstvom različnih mentorjev, in sicer v Ljubljani, Novem mestu, na Ptuju in v Kranju. Deluje na
področju kiparstva in slikarstva, kjer nenehno raziskuje in se poglablja. Imel je več razstav doma in v
tujini. Živi in dela v Goričah pri Golniku.

Upodabljanje stvarnosti vodi Tomaža Šebreka na široko motivno področje figuralike. In v krajini vselej
najde inspirativno moč. Njegova interpretativna pota pa niso le refleksija resničnosti, temveč tudi impre-
sija doživetega. Razpenjajo se od prepoznavnosti in določljivosti pa do povsem nasprotne
podobotvornosti, v kateri je predmetna stvarnost razblinjena in so vsebine bolj občutene kot videne,
torej zaznamovane s pojmom abstrakcije.

Steklenice, olje na platnu, 96 x 96 cm, 2001 V motivu tihožitja z jabolki nosilci pripovednosti ohranjajo prepoznavnost. Z zeleno barvo vnašajo sim-
bolne razsežnosti. Oživljajo friz spremljajočega dogajanja, ki je prostor asociacij, namigov, simbolov,
skratka ambient, v katerem stvarnost spregovori v prenesenem pomenu. Spremljajočega ambienta ne
moremo analizirati s stališča predmetne določljivosti, lahko pa ga označimo kot bogato, trepetavo,
brsteče ozračje, v katerem jasno prepoznavna vsebina sobiva s povsem drugačnim ozadjem.

Brez naslova, olje na platnu, 15 x 20 cm Čeprav Tomaž Šebrek ostaja ob tihožitni motiviki, je na sliki Steklenice naredil ekskurz v stilno drugačen
način projiciranja stvarnosti na slikarsko platno. Preko nekakšne mizne ploskve se pogled zaustavi ob
bučasti formi obeh steklenic in nato potuje še mimo svetlih, harmonično ubranih barvnih nanosov ter
se hitro približa zgornjemu robu slike. Akterki dogajanja sta namreč s svojim steklenim delom iz kom-
pozicijskega centra odmaknjeni in postavljeni v zgornjo polovico slikovnega prizorišča. S ponekod še
izrazito vidno črno konturo ter s širokimi, konkretnimi barvnimi ploskvami avtor stopi čez prag ekspre-
sivnega podajanja klasičnega žanra. V zemeljskosti in osončenosti ozadja vznemirjajo hladni sivi in
zeleni toni steklenic, ki vodijo celo v dramatično napetost.

Brez naslova, olje na platnu, 59 x 155 cm
Levo: Brez naslova, olje na platnu, 20 x 15 cm

42 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Dialog med toplimi in hladnimi barvnimi partijami se udejanja tudi na njegovi povsem abstraktni sliki,
zaznamovani s številnimi barvnimi nanosi, s katerimi najverjetneje asociira na krajinski izsek. Dogajanje
je prav v koloritu dinamično, napeto, nasprotujoče si. Pri tem pa se kaže avtorjev občutek za skrbno
tehtanje barvnih mas, s katerim svojo kompozicijo uglašuje in vodi v stanje ravnovesja.

Jezik motivnega opismenjevanja Tomaža Šebreka je spreminjajoč, kot bi avtor na prvo mesto želel postaviti
svoj trenutni odnos do vsebine. Na teh intimnih občutjih in spoznanjih vsakokrat gradi svoj likovni
pristop. Ta pa se razlikuje po stilih ter tehnikah in se celo seli iz dvodimenzionalnega v trodimenzionalni
likovni medij.

Brez naslova, olje na platnu, 60 x 80 cm

Bernarda Šmid

Bernarda Šmid se je rodila 9. maja 1947. Od leta 1994 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umet-
nikov. Intenzivno se posveča slikarstvu. Imela je številne samostojne razstave. Živi in ustvarja v Lešah pri
Tržiču.
V ustvarjalnosti Bernarde Šmid lahko sledimo različnim motivom in heterogenim likovnoformalnim
rešitvam. Avtorica z odprtostjo sprejema vizualno stvarnost kot tisto vselej prisotno inspirativno moč,
odloča pa se tudi za upodabljanja intimnega, imaginarnega, sanjskega, fantazijskega. Zdi se, da temi,
motivu, prilagaja tudi tehniko, način oziroma stil upodabljanja, saj želi biti čimbolj izrazna. Svoje ustvar-
jalne misli razpreda med dvema skrajnima točkama, med realizmom in abstrakcijo, ter postoji na vmesnih
postajah tega širokega interpretativnega razpona.
Prepoznavnost motiva velikokrat "zamegljuje" in ga vodi po poti abstrahiranja. Vse to dosega po principu
zgoščevanja likovnih potez, njihovega segmentiranja in pastoznega nanašanja barvne tvarine. Tako se
realnost spreminja v impresijo videnega.
Na njeni upodobitvi šopka je prisoten zanimiv dialog nasprotij: z drobnimi, zgoščenimi potezami avtori-
ca motiv zabrisuje, hkrati pa ga prav z njimi revitalizira, saj imajo barvne sledi različne smeri, različno
napetost in intenziteto ter tako brbotajo v teh elementarnih, tako raznolikih detajlih. Klasična tihožitna
motivika je zaznamovana s trepetavo, oživljajočo atmosfero. Kompozicijsko povsem uravnotežen prikaz
cvetja v vazi obvladuje celotno slikovno polje in na njem dominira. Cvetovi so skrbno povezani v celoto,
a kljub temu vsak izmed njih premore avtonomijo. Harmonija kolorita se iz pripovedovalca likovne
zgodbe, iz cvetličnega koncentrata širi še na obrobje in tako nakazuje prostor.

44 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Brez naslova, mešana tehnika na papirju, 34 x 32 cm, 1995

Lojze Spacal

Slikar in grafik Lojze Spacal se je rodil 15. junija 1907 v Trstu. Komaj štiriletnemu je umrl oče in tako se je
že pri enajstih letih začel preživljati sam. Osnovno in meščansko slovensko šolo je končal na tržaškem
inštitutu Cirila in Metoda. Zaradi delovanja v antifašističnem gibanju in zaradi izrazite narodne zavesti
so ga leta 1929 aretirali ter za tri leta konfinirali v južno Italijo. Tam se je pričela njegova slikarska pot.
Obenem se je pripravljal na maturo, ki jo je po prestani kazni opravil na zasebnem umetnostnem liceju v
Benetkah. V Rimu je leta 1934 postal profesor risanja, naslednje leto pa je že poučeval na strokovnih šolah
v Trstu. Dve leti pozneje je šolanje nadaljeval na umetnostnem inštitutu za dekorativno umetnost v Monzi,
zasebno pa je študiral tudi na Akademiji Brerra v Milanu.

Po drugi svetovni vojni, med katero je bil interniran, se je naselil v Trstu, občasno pa je živel in ustvarjal
še v Piranu in v Škrbini, kjer je etnografsko uredil kraško domačijo.

Umetnik je razstavljal od leta 1937, in sicer na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji,
Italiji in drugod po svetu. Sodeloval je na svetovno pomembnih razstavah, štirikrat na Beneškem bienalu,
redno pa na Ljubljanskem grafičnem bienalu.

Lojze Spacal je umrl v Trsu 6. maja 2000 in tako še doživel odprtje velike retrospektivne razstave v ljub-
ljanski Moderni galeriji. Njegov izjemno bogat opus pa ima trajno vrednost. Zanj je prejel vrsto
mednarodnih in nacionalnih (slovenskih in italijanskih) nagrad in priznanj. Za grafični in slikarski opus
je leta 1974 prejel tudi Prešernovo nagrado.

Ob spoznavanju likovnih del vrhunskega, mednarodno uveljavljenega in priznanega grafika, slikarja in
risarja Lojzeta Spacala, narejenimi v najrazličnejših tehnikah in v različnih ustvarjalnih obdobjih, začu-
timo avtorjevo izjemno prepoznavnost, njegovo intimo in moč likovnega izraza. Z njim ustvarjalec razodeva
motivno zavezanost kraški ter istrski zemlji in izpričuje posebno ljubezen do svoje kamnite dežele.

Po prvem zanj značilnem obdobju, ki ga kritiško analitično označimo kot magični realizem, je ob izzivih
modernizma doživel stilno preobrazbo. Avtorjeva misel se je vse bolj osredotočala na bistveno, se odločala
za oblikovno poenostavljanje in barvno omejevanje, skratka, za značilne simbolne poudarke. Tovrstne
smernice so Spacalovo ustvarjalnost pripeljale do izjemno čistih in jasnih likovnih izpovedi. Elementi, vzeti
iz kraške pokrajine in arhitekture, pa so postali preoblikovana stvarnost, znaki in simboli, prava slikarjeva
arhetipska znamenja. Ničkolikokrat upodobljena, a v svežih kontekstih in s še globljo pomenljivostjo so
izražala individualnost in postajala vse bolj monumentalna. Takšna je že ena sama linija, saj avtor z njo v
polnosti izrazi bistvo.

Slikarja je kraška pokrajina inspirirala predvsem v času, ko je slekla svoje bogato, razkošno jesensko ogrin-
jalo in zaživela v skromnih odtenkih in hladnih zimskih tonih. Slikarju se je zdelo, da šele takrat pride do
izraza njena specifika, njena prvinska lepota, celo dramatičnost. In zato minimalno število uporabljenih
barv poveže v harmonijo oblikovno poenostavljene elemente pripovednosti. Zunanja pokrajina se vse bolj
ponotranja, takrat se da "z manj povedati več", in to asociativno, simbolno, metaforično. Barvam, razpetim
od bele preko sive do črne, pridružuje rdečo in njej sorodne tople akcente. A to ne pomeni le, da v razpoke
kamna polaga terro rosso ali z rujem prepreda površino krajine. V njej je namreč zajeto mnogo več: umet-
nikova doživljanja in spoznanja ter njegovi subtilni odmevi na aktualno dogajanje.

46 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

V navidezno hladen geometrijski racionalizem avtor vselej naseljuje svoja čustva, išče odmeve na narodno,
politično in kulturno dogajanje, motive pa s širino in globino dojemanja razpreda z izrazito sugestivno
izpovednostjo.

Spacalovo stensko slikarstvo je vključevalo tudi mozaik in tapiserijo, dve danes že skoraj pozabljeni, pred-
vsem pa tehnološko izjemno zahtevni zvrsti likovnega snovanja. Tudi v njih je ohranil zanj značilno
motiviko, način vizualizacije in svojstven kolorit. Predhodno je namreč upodobitve realiziral v manjših,
komornih formatih, nato pa so po predlogah stvaritve večjih dimenzij prevzele izkušene tkalke. To so
umetnine, ki ne govorijo le s svojo vsebino, saj izraznost pridobi še eno, novo dimenzijo. Pogled namreč
prevzema in očara tudi plemenitost njihovega organskega gradiva, ki vabi celo v taktilno podoživetje.

Kraško dvorišče, volnena tapiserija,
205 x 173 cm, 1998

Veljko Toman

Veljko Toman se je rodil 29. decembra 1944 v Splitu. Osnovno šolo je obiskoval v Žalcu, Srednjo šolo
za oblikovanje (grafični oddelek) pa v Ljubljani. Leta 1964 se je vpisal na Pedagoško akademijo (likovni
oddelek), kjer je leta 1966 absolviral. Nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in
leta 1971 diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju. Zaposlil se je v Mestnem muzeju Ljubljana in nadaljeval
podiplomski študij restavratorstva pri prof. Mirku Šubicu. Leta 1975 je dobil študentsko Prešernovo
nagrado. Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko in ilustracijo ter s pedagoško-andragoškim delom. Od leta
1973, ko je prvič razstavljal v Mestni galeriji v Kranju, je imel okoli stoštirideset razstav doma in v tujini.
Sodeloval je tudi na več kot dvesto skupinskih razstavah. Prejel je okoli petdeset nagrad in priznanj. Živi
in ustvarja v Rakitni.

Drevesa ob vodi, mešana tehnika na papirju, Ustvarjalna misel akademskega slikarja Veljka Tomana najraje zaobjame motive iz narave. Z odprtostjo
50 x 70 cm, 1997 pogleda in duha ter z neposrednostjo in pristnostjo doživljanja jih avtor spremlja med rodno
Dalmacijo na jugu in Alpami na severu. Oblikuje jih v likovni nagovor, ki se giblje med realizmom in
popolno ekspresivnostjo ter se v svoji skrajni točki nagne v abstrakcijo, v nekaj, kar sploh ni več
določljivo, kar lahko opredelimo le še kot manifestacijo barv in označimo kot vibracije in ritem
poteznosti.

Veljko Toman črpa iz zunanjega sveta, vizualizira pa oplemeniteno s svojim notranjim, intimnim svetom.
V večplastni slikovni organizem vnaša likovne besede, ki so nosilke slikarjevih notranjih stanj in
doživetij. Končna podoba slike spregovori z barvnimi občutenji izbrane motivne iztočnice. Zapisana je kot
eruptivni izbruh slikarjeve resnice, kot vulkan pomenljive, izpovedno nabite barvne magme in nezadržne,
vehementne, impulzivne in neposredne poteze, ki opisuje, najpogosteje pa le nakazuje tisto najbolj
temeljno, najbolj primarno in hkrati tako zelo zgovorno. Narava ga radodarno nagovarja, a Veljko
Toman ne slika njene mimetične podobe. Slika doživetja, zapisuje čustva, ki mu jih poraja konkretna
stvarnost, misel nanjo ali spomin. Zato zgodbo o ambientu zaupa in prepušča predvsem izpovednosti in
sugestivnosti kolorita. Da, vsak krajinski izsek mu da svoj motiv, a v njem so temeljne barve. Njegov
kolorit je temperamenten. To so barve, ki ne le slikajo, temveč opisujejo, pripovedujejo, izražajo, pri-
našajo, razkrivajo, ki pričarajo, vzpostavijo. In slikarjeva poteza je veličastna. Razbohoti se po slikovnem
polju in postane odločna, nezadržna, vehementna, nosilka temeljnih oblik. Je poteza, ki beleži, nakazuje
ali sporoča.

V dinamičnem kompozicijskem dogajanju likovne zgodbe, v barvno polnem koloritu (čeprav z vodo
mešanih barvnih pigmentov) in v hitrih potegih čopiča se kaže Tomanovo intenzivno podoživljanje, njegov
odnos do narave, moč in ustvarjalna energija, s katero tokrat oživlja podobo dreves ob vodi. V svobod-
nem interpretativnem izživetju se v sinergijo povežeta izkustvo obdajajočega in bogastvo animističnega. In
to značajsko, barvno razkrito in zgovorno. S sublimirano preobrazbo, z avtorskim ovrednotenjem.

48 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del