Galerija Elektra

Pejsaž, olje na kartonu, 22 x 33 cm, 1997

Vilim Toplak

Vilim Toplak se je rodil leta 1945 v Zagrebu, kjer je končal tudi petletno šolo za uporabno umetnost. Kot
slikar je sodeloval na številnih domačih in mednarodnih razstavah, tudi dobrodelnih. Na mednarodnih
razstavah in ex temporih je bil večkrat nagrajen. V Coseanu v Italiji je od 284 slikarjev, in sicer iz Italije,
Avstrije in Slovenije, osvojil absolutno prvo mesto. Sedaj živi in ustvarja v Kranjski Gori in Piranu.

Vilim Toplak prisega na motive, na pojave in like iz realnega življenja. S slikarsko intuicijo in odprtostjo
se razgleduje po številnih krajinskih miljejih in poleg tega nenehno odkriva dražestnost tradicionalne
motivike, kot so tihožitje, portret in druga figuralna področja.

V njegovih delih ni nikakršnega preloma z vizijo sveta, saj ga upodobitve narave opredeljujejo kot rea-
lista, vendar takšnega, ki zna verističnim smernicam pridružiti kanček sproščenega izražanja lastnih
občutkov in emocionalnih stanj. To je njegovo slikarstvo pripeljalo bodisi v impresivne naglase bodisi v
ekspresivni izraz. Ekskurzi v eno ali v drugo smer se vselej prefinjeno vraščajo v mimetični naboj
posamezne stvaritve in se naseljujejo tako v barvo, kot v potezo ali pa v kompozicijsko strukturo. Likovne
zgodbe pogosto zaplujejo v lirično razpoloženje in se tako razprostirajo od resničnosti do vznesene
poetičnosti.

Posebno žlahtnost dogajanja jim daje sama tehnika beleženja. Vilim Toplak ustvarja v tehniki olja na platno.
Tako ni le eden izmed nadaljevalcev tradicije bratov van Eyck, temveč je predvsem eden tistih, ki poznajo
in izkoriščajo specifične danosti tovrstnih barv ter naglašujejo njihovo izraznost. Avtor zajema iz narav-
noposnemajoče palete, vztraja pa pri uravnoteženosti in rafiniranosti kolorističnega dogajanja. Vanj
"zameša" še kanček svojih pigmentov, s katerimi krajinske danosti in razpoloženja preplete z osebno razpo-
loženjskostjo. V barvi se manifestira trenutek, ki zaživi v neštetih niansah in svetlobnih tonih.

V simbiozi drobnih in mekih potez, pa tudi odločnih, izrazitih, suvereno popeljanih na slikovno polje, se
rojevajo zapisi, v katerih prevladuje posebna mehkoba. Ta biva v potezah, ki so komaj vidne, celo skrite pod
večplastne nanose, naseljuje pa se tudi v one druge, ki so del povsem površinskih intervencij in dajejo še
zadnji akcent likovnemu zapisu. Homogeni nanosi govorijo o odločni postavitvi likovne konstrukcije,
razslojeni pa o avtorjevem analitičnem raziskovanju barvne snovnosti.

Ljubljana s frančiškansko cerkvijo je slika, ki povsem pripada avtorjevi vizualni izkušnji in njegovemu
interpretativnemu jeziku. Ob klasični kompoziciji, ki predstavlja Toplaku temeljno ustvarjalno izhodišče,
se odvija nadaljnja motivna interpretacija. V verizem vizualnih zaznav se infiltrira avtorjev intimizem,
njegova doživetja in občutja. Končna stvaritev postane izrazno celovita in avtorsko prepoznavna, slikov-
na ploskev pa se odene v specifično sferičnost.

50 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Ljubljana s Frančiškansko cerkvijo, olje na platnu, 50 x 70 cm, 2002

Vinko Tušek

Vinko Tušek se je rodil 5. septembra 1936-ega leta v Ljubljani. Slikarsto je študiral na ALU v Ljubljani pri pro-
fesorjih F. Miheliču, G. Stupici in R. Debenjaku. Ukvarjal se je s pedagoškim delom. Bil je tudi strokovni vodja
za likovno dejavnost pri ZKO Kranj (Zveza kulturnih organizacij Kranj). Od leta 1984 deluje kot samostojni
kulturni delavec. Tuškovo delo je izrazito raziskovalne narave. Ustvarja ambientalno plastiko, slike, objekte
in grafiko. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini.

S tem, da se je Vinko Tušek zapisal neokonstruktivizmu, je na slovensko likovno sceno prinesel ustvarjalno
svežino. Vidne izkušnje je začel spreminjati v radožive prehode v lastni svet, v slike, ki so konstrukcija razno-
likih oblik, elementov, ki ne zazvenijo v geometrijski, racionalni hladnosti, temveč v otroški sproščenosti in
najbolj pristni osebni čutnosti. Ritmično ubran ples oblik zaplava, se za trenutek ustavi v črtno določenem
pristanu in že odpluje v opoj barvne magme. Čeprav je ta v nekaterih vsebinskih sklopih zadržana in nekoliko
skrivnostna, prinaša slikarju intimno izživetje.

Jesenski vrt, akril na platnu, 80 x 100 cm, 1997 Ustvarjalno misel Vinka Tuška nenehno zaposluje likovni prostor. Avtor ga doživlja in izživlja v vsej polnosti.
Celo sprehaja se po njem ter prehaja iz ene sfere v drugo, iz slikarstva v kiparstvo, grafiko in v različne ambi-
entalne postavitve. Prostor ni le vir in impulz njegovi raziskovalnosti in eksperimentiranju, temveč je tudi vse-
bina njegovih del. Krajine, urbanizirani izseki in arhitekturne kulise so najpogostejše motivne smernice.
Vinko Tušek se dvigne nad svoje krajine, poleti nad njimi, ne da bi zmotil njihov utrip in nam nato na slikovne
površine vrne pogled, pogled s ptičje perspektive. In ob videnjih od tam zgoraj se na slikovno polje naseljuje-
jo za avtorja tako značilna polja in njive, skratka ruralno okolje, ki je še en dokaz več, kako avtor na zanimiv
način prepleta naravo s svojo osebno naravo. Zato tudi slike njiv in travnikov ostajajo intimno zaznamovane,
videne od zgoraj in doživete od znotraj. So razparcelirano zemljišče z vidnimi mejami, znotraj katerih se izživi
avtorjeva igra barv ali pa se nadaljuje njegova črtna intervencija. Pogosto avtor izzveni kot obdelovalec
svojih polj, h katerim se vrača z novimi izkušnjami in spoznanji, z novimi idejami. Zemljo svojih slikovnih
prizorišč rahlja in likovne podobe spreminja v naglašena, strukturirana, razgibana površja.

Pisani šopek, akril na platnu, 65 x 65 cm, 1987 Čeprav nas ustvarjalnost Vinka Tuška običajno prevzame tudi z živahno in koloristično pestro atmosfero, je
Jesen 4, akril na platnu, 70 x 75 cm v zapisu Starega Kranja dogajanje barvno umirjeno, ubrano in spokojno ter veličastno hkrati. Znotraj veliko
skromnejšega spektra se razpre pahljača občutenih tonskih variacij, ki vodi v pravo barvno očarljivost. Med
sivinami kot asociativnimi namigi na patino starega se porajajo beline in barvne vrednosti z izhodiščem v
rumeni. Tako zaživi igra toplo - hladnega in preteklega - sedanjega. Ali natančneje, igra se šele začne, saj avtor
nešteto detajlov, nešteto oblik, nešteto stavb poveže v fantazijski, sanjski, skratka v takšen konglomerat, ki
realno ne more obstajati in spada zgolj in samo v domeno slikarjeve ideje in njene predstavitve. Realni so le
fragmenti, interakcija med njimi pa je povzdignjena v sfere irealnega, nadrealističnega. Vinko Tušek skuša s
svojimi pristopi oblikovanja prostora poseči po še eni razsežnosti. V svoje konstrukcije zajema čas, in sicer
tako, da jih oblikuje v zanimiv, dinamičen ambient pogosto pojavljajočih in ponavljajočih se oblik.

V ustvarjalnost Vinka Tuška prihaja podoba o življenju, a tista in takšna, ki je povsem njegova, izpovedna
in avtorska, vselej sestavljena v sproščen spoj geometrijsko naglašenih likov, črt in pisanih barvnih vred-
nosti. Vitalizem površin je brezmejen in se zrcali tudi v formatih, ki so pogosto nekonvencionalni. Z
njimi se nadaljuje razgibana pripoved. Ta pa lahko poseže tudi v širši ambient, saj je ne omejuje dvodi-
menzionalni okvir.

52 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Morska njiva, akril na platnu, 64 x 79 cm, 1987
Stari Kranj, olje na platnu, 100 x 180 cm, 1997

Etko Tutta

Etko Tutta se je rodil leta 1961 v Postojni. Likovno umetnost je študiral na Pedagoški akademiji v
Ljubljani, kjer je leta 1985 diplomiral pri profesorju Milošu Požarju. Po končanem študiju je poučeval
na šolah v Novi Gorici. Leta 1992 se je zaposlil v HIT-ovih igralnicah in se začel aktivno ukvarjati s
slikarstvom. Za svoje likovno iražanje uporablja različne tehnike in pristope. Za svoje delo je prejel več
mednarodnih nagrad. Razstavljal je doma in v tujini. Organiziral je tudi različne mednarodne aktivnost
na področju umetnosti, tudi spletne predstavitve, kot na primer internetworldart.com ter mednarodno
srečanje umetnikov MMM ART v Medani v Goriških Brdih.

Likovni opus Etka Tutte je heterogen, saj zajema tako slikarski kot kiparski medij. Od klasičnega likovne-
ga upodabljanja vstopa tudi v sfere nadgradenj s pomočjo računalniške tehnologije, ki mu s svojimi
postopki in metodami omogoča nove vizualizacije. Izjemna avtorjeva odprtost in senzibilnost, pa tudi nag-
njenost k raziskovanju in eksperimentiranju zaznamujejo njegovo ustvarjalnost z zanimivimi ekskurzi in
metamorfozami.

In vendar se zdi, da vsa podobotvorna videnja, prepletena in inspirirana od aktualnosti, izhajajo iz nje-
govega bivanjskega in delovnega okolja. To je realnost, ki pa se reproducira preko detajlov, znakov,
simbolov. Včasih se ti fragmenti, zaradi minuciozne, filigransko dovršene obdelave, zdijo dekorativni.
Kot nekakšni ornamentalni zapredki v stvaritve vnašajo občuteno estetiko. A tu se zgodba ne konča,
saj Etko Tutta vse te drobce igrivo sestavlja naprej in nadgrajuje njihov pomen. V preteklosti so bile
njegove likovne izpovedi gostobesedne, postopoma pa je avtor začel "prezračevati" slikovno polje.
Nosilce vsebinskosti je zreduciral in jih vse bolj premišljeno in prefinjeno vkomponiral v še vedno
dinamično, vendar z asketskim pridihom oblikovano kompozicijo. Pogosto jih je umesil v mrežo nevid-
nih vertikal in horizontal, diagonal ali parabol, s katerimi je vzpostavil red notranje strukture
slikovnega organizma. Sledimo pa lahko tudi sestavljanju v določene jasno artikulirane vsebinske
okvire. Nasproti koncentriranemu likovnemu dogajanju je postavljeno ozadje z vse bolj nevtralno,
celo čisto podobo, ki je simbolom in znakom dalo možnost še večje izraznosti. Celote so ploskovito
prezentirane, saj avtorja v slikarstvu in grafiki ne zanima tretja dimenzija in zato se ne odloča za
polnoplastično učinkovanje posameznih elementov ali za perspektivična pomagala oziroma iluzionis-
tične trike. Ko želi tovrstne efekte, se iz dvodimenzionalne površine umakne v trodimenzionalni medij.

Ob tovrstnih eksaktnih ustvarjalnih prizadevanjih pa se v njegovih delih manifestira tudi poteza čopiča,
ki ne more in noče skriti prvinskosti in ekspresivnosti. To je poteza, ki površino svobodno prepoji z barvno
magmo. V kombinaciji grafičnih in slikarskih prvin se ideja razvija v slikarjevo stvarnost, ki je drugač-
na. Izhaja iz konkretno videnega in doživetega, a se nato razkraja v bistvene segmente, artikulirane kot
sklope geometrijsko naglašenih oblik, v govorico znakovnih in simbolnih znamenj. In nato je ponovno
sestavljena v novo celoto, osmišljena z avtorskim naglasom. Eksaktne linije in jasno oblikovane ploskve,
ki se še izraziteje manifestirojo v grafičnih tehnikah, tkejo slikarjevo zgodbo, ki je figurativno dorečena.
Njen določljiv okvir pa posrka vso slikarjevo pomenljivo likovno igrivost.

54 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Jesenski vrt, mešana tehnika na papirju, 28 x 20 cm, 1995

Mario L. Vilhar

Mario L. Vilhar se je rodil 25. junija 1925 v Velikem Otoku pri Postojni. Umetnika poznamo kot slikarja,
kiparja, grafičnega oblikovalca in novinarja, ki je deloval tudi kot igralec, propagandist, pesnik in
predavatelj. S slikarstvom se ukvarja od leta 1943, s kiparstvom in grafičnim oblikovanjem pa od leta
1945. Leta 1963 je imel v Piranu prvo osebno razstavo iz cikla Danski motivi. Samostojno je razstavljal
stodesetkrat, in sicer v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Srbiji, Črni gori,
Avstriji, na Danskem, v Italiji, na Nizozemskem, Švedskem in v Švici, prav tako je sodeloval na številnih
skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova umetniška dela so v mnogih javnih in zasebnih zbirkah v
Sloveniji in zunaj nje.

Mario L. Vilhar se ustvarjalno sooča z različnimi likovnimi mediji, predvsem z oljem in akvarelom, v
kiparstvu pa je leta 1965 celo uvedel posebno tehniko, tehniko metalizacije, ki je bila v Sloveniji novost.

V slikah Maria L. Vilharja je čutiti mediteranski temperament in s tem bogat kolorit.

Primarni, notranji smoter pestre palete pride do izraza šele takrat, ko barve postavimo v kontekst z
njihovim naravnim in kulturnim okoljem. Prav okolje, narava, torej krajina v svojih najrazličnejših
izsekih in v spreminjajoči se podobi časovnega krogotoka, je njegov inspirativni motiv. Avtor je namreč
v prvi vrsti krajinar, lirični izpovedovalec svojstvenosti in lepote domače Primorske. Njegov pogled pa
zvedavo potuje tudi drugam. Z izostrenim, tankočutnim sprejemanjem sveta videnega se rojevajo njegove
občutene, živahno razpoloženjske, harmonično uglašene likovne stvaritve. Njihove kompozicije so
odprte, vselej pa premišljeno in čvrsto grajene.

Pretanjen slikarski občutek in doživljajska odprtost podobe prežemata s posebnimi, avtorsko prepoz-
navnimi likovnimi učinki. V njih se barvna polnost, prefinjeno kontrastiranje, posamezni izrazitejši
linijski poudarki in rahla ekspresivna vsebinska pojasnjevanja vključujejo v sicer realistično naravnan
zapis. Polnost kolorita avtor ohrani tudi takrat, ko se odmakne od primorskega ambienta in se poda na
pot med gorske vršace, do ostrih vrhov Špikove skupine.

Avtor s svojimi vedno svežimi stvaritvami vabi še na sprehod mimo njegovih vedut, odpira poglede v nara-
vo, v krajino poraslo z drevesi, pred slikovna polja "nature morte", ki likovno živa prezentira motiviko
cvetličnih tihožitij.

Špikova skupina, olje na platnu, 80 x 65 cm, 1955

56 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del



Franc Vozelj

Franc Vozelj se je rodil leta 1954 v Kranju. Po končani šoli za oblikovanje se je vpisal na Akademijo za
likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1979 diplomiral na oddelku za slikarstvo. Leta 1981 je končal
podiplomski študij slikarstva pri prof. Janezu Berniku. Imel je več kot 80 samostojnih razstav, sodeloval
pa je na več kot 100 skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in ustvarja v Kranju.

Tihožitje 102, olje na platnu, 40 x 40 cm, 1991 Franc Vozelj je ustvarjalni credo podredil povsem osebni interpretaciji, zaznamovani z estetsko
dovršenostjo in osebno filozofijo. Svoja likovna dela pripelje do takšne stopnje, da zaigrajo v zavidljivi
Spodaj: harmoniji. Likovno snovanje mu je nenehno raziskovanje, popotovanje med abstraktnim in realističnim,
Rože XV, olje na platnu, 40 x 50 cm, 1994 med zunanjim svetom in osebno notranjostjo. Pripovedne vsebine so odete v simbolične in metaforične
Brez naslova, olje na platnu, 50 x 60 cm, 1981 tančice. Prekrite so z večplastnimi nanosi ali pa povsem osvobojene oklepa zadržanosti. Takrat se razživijo
Tihožitje XXXVII, olje na platnu, 90 x 120 cm, 1989 v barvnih okruških, v kolažnih fragmentih ali črtno izstopajočih detajlih.

Figuralne likovne vsebine so že od začetka 80-ih let njegove zveste spremljevalke. Z njimi se je torej
ukvarjal tudi v času, ko je bilo do njih zaznati odklonilno stališče. Vselej so ga vodile v poglobljeno,
analitično in predano raziskovanje ter ga pripeljale v različna ustvarjalna obdobja. V začetku se je ome-
jil in posvetil notranji zgradbi figure. To je čas zanimivih prepletov skeletnih form, ki odzvanjajo v kon-
struktivističnem duhu. Sestavni deli njegovih okostnjakov so domiselno, igrivo, a premišljeno in
likovno utemeljeno konstruirani v izjemno variabilne sheme. Skelet pa je bil tudi temelj, iz katerega je
razvil svoj svet človeških likov, od torzov, figure, parov, od brezspolnih do jasno poudarjenih teles,
obdarjenih z mehkobo ženskih oblin ali s čvrstim mišičastim tkivom, ki je njegove moške like približeval
idealu renesančne lepote. In tako na njegovih slikovnih odrih še vedno dominirajo graciozni človeški
liki, s katerimi Franc Vozelj vselej znova dokazuje, da se pod težo avtorjevih osebnih interpretacij figura
lahko transplantira v nov čas in prostor, ne da bi izgubila izpovedno moč.

O spokojnih in umirjenih likovnih zapisih govori že slikarjeva paleta, ki je nekoliko zamolkla in hladna.
Njena zadržanost pa se v posameznih akcentih razživi in otopli, saj avtor v prefinjenih drobcih v pripoved
vpleta rdečo, rumeno, pa tudi intenzivne modre barvne naglase. Na slikovnem ekranu igra pomembno
vlogo tudi bela, ki se razbohoti v pahljači različnih nežnih izpeljank in nas vodi k svetlobi. Ta se
neustavljivo, včasih komaj zaznavno prebija skozi večplastne nanose. S komponiranjem svetlo - temnih
partij avtor pričara zanimive prostorske efekte, bivališče svoji figuri, ter atmosfero, v kateri odzvanjajo
moč, prepričljivost in duhovni moment upodobljenega.

Na tehnično popoln in estetsko prefinjen način pa se Franc Vozelj loteva še ene teme, to je tihožitje. Tako
kot figura je tudi "natura morta" njegovo najintimnejše likovno izživetje. Kot takšno se je na začetku
kazalo predvsem v zadržani, barvno zamolkli barvni skali, ki je enigmatično zaznamovala sicer klasično
slikarsko tematiko. Tihožitni aranžmaji so skrbno inscinirani, kompozicijsko dogajanje je izjemno preteh-
tano in stremi po uravnoteženosti in umirjenosti, kolorit pa je ubran. In to so slike, ki še zdaleč niso le
likovne zgodbe o steklenicah, posodju, cvetju, najpogosteje v vazah, saj se na njih skrivajo pomembne vse-
bine. Tudi vanje so namreč vtkani sorodni vsebinski momenti kot v pripovedi o človeku. Na slikovni oder
sicer ne prihajajo a priori, temveč so postavljeni za kulise, v barvne ploskve ozadja, ki je abstraktna likov-
na scena, na kateri se pojavljajo predmeti prepoznavne stvarnosti.

58 Elektro Gorenjska ● Zbirka likovnih del

Hkrati pa je na dvodimenzionalnih površinah zaznati tudi ekskurze v povsem nedodelana področja, na
katerih diha moč platna s svojo primarno, elementarno strukturiranostjo. Kot povsem suveren element
pa se na trenutke osamosvaja tudi risba. V slikovno dogajanje lahko vstopajo tudi kolažirani letrizmi, ki
niso le element likovne gre, temveč prevzemajo vlogo pripovedovalca vsebin oziroma namigujejo nanje
in tako ustvarjajo dodaten komunikacijski most med umetnino in gledalcem.

Rože 103, olje na platnu, 40 x40 cm, 1992

Tihožitje 138, olje na platnu, 40 x 50 cm, 1994

Tihožitje 24c, olje na platnu, 71 x 91 cm, 1999
Brez naslova, olje na platnu, 61 x 51 cm, 1981
Skelet, mešana tehnika na papirju, 50 x 70 cm