MFLUK 2023

51 Andreja Eržen je delujoča na področjih slikarstva, prostorskih postavitev in grafike. Diplomirala je iz slikarstva in likovne teorije na ljubljanski ALUO pod mentorstvom prof. Franca Novinca in prof. dr. Jožefa Muhoviča. Svoje delo je predstavila na več festivalih in galerijah doma in v tujini. Prejela je odkupno nagrado Gorenjskega muzeja na MFLUK 2015, nagrado za kvaliteto likovnega dela na MFLUK 2013 in nagrado za oblikovanje lučke na natečaju ROGLight 2017. V zadnjem času se posveča prostorskim instalacijam z vetrnicami, ki jih je predstavila na različnih festivalih, kot sta Arteria v Novigradu in Millstart v Millstatt am See, ter v drugih galerijskih in javnih prostorih. Živi in ustvarja v Kranju. Andreja Eržen / Vetrnice, risba na poliester, aluminij, ležaji, 1,5 x 1,5 x 2,5 m, 2020−2023 GORENJSKI MUZEJ

52 GORENJSKI MUZEJ / GALERIJA PREŠERNOVIH NAGRAJENCEV KRANJ PREŠERNOVI NAGRAJENCI Javne likovne zbirke izražajo duhovno bogastvo neke države. To velja tudi za stalno zbirko Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj, ki sistematično nastaja že skoraj 25 let. Najvišji državni priznanji – Prešernova nagrada za življenjsko delo in nagrada Prešernovega sklada za dosežke zadnjih treh let –, ki ju prejmejo izbrani umetniki, mnogokrat izražata tudi ideološko naravnanost komisij in Upravnega odbora Prešernovega sklada. Za sodobne likovne zbirke pa velja še ena posebnost. Čeprav so prosto dostopne in na ogled vsem obiskovalcem, imajo neko dodano vrednost predvsem za osebe z določeno količino znanja, s katerim so sposobne dekodirati razstavljene umetnine. Bolj ko se odmikamo od vizualnega k likovnemu, od podobotvornega k oblikotvornemu, vedno več potrebujemo znanja in potrpežljivosti pri dekodiranju. Sodobne umetnostne galerije imajo zato mnogokrat dve tendenci: po eni strani omogočajo krepitev družbene zavesti, po drugi strani pa zaradi svoje »ekstravagantnosti« silijo k ločevanju v družbi. Zato je predstavljanje zbirk – eno takšnih smo pripravili tudi v okviru 12. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj: Risba, intimni zapis in temelj likovnega ustvarjanja – dobrodošlo, saj ob zavedanju, da gre za likovna dela nagrajenih slovenskih umetnikov, krepimo pripadnost in tudi kritičnost do države, ki podeljuje nagrade. NAGRAJENCI Marko Arnež

53 GORENJSKI MUZEJ / GALERIJA PREŠERNOVIH NAGRAJENCEV KRANJ PREŠERNOVI NAGRAJENCI Janez Boljka / Saksofonist, mešana tehnika na papirju, 70,5 x 50 cm, 1993 Janez Boljka Rodil se je v Subotici. Na ALU v Ljubljani je študiral kiparstvo. Diplomiral je leta 1956, leta 1959 je zaključil specialko za kiparstvo pri profesorju Karlu Putrihu in specialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku leta 1961. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1966 za kiparsko delo, razstavljeno v preteklem letu na razstavah DSLU in za spomenik Talcem na Ljubljanskem pokopališču, Prešernovo nagrado pa je prejel leta 1988 za življenjsko delo. *** Ustvarjalčeva notranja energija se posebej osebno izpove v risbah. Vsako med njimi, ki je navidezno nastala v hipu, z nekaj potezami roke, s slučajno packo tu in tam, z dodano široko potezo čopiča, z nametano barvo ali s predhodnim odtisom ali kot vsota vsega tega, je treba pogledati počasi, v miru in natančno. Odpirati se nam začnejo plasti, pomeni, ideje. Številni teoretiki in ustvarjalci priznavajo, da so prav risbe najbolj sproščeni način razmišljanja vsakega likovnika. V skici preizkuša zamisli, nove ideje, izpopolnjuje pot do končnega izdelka, kaže možno udejanjanje zamisli vsem, ki so soudeleženi pri procesu soustvarjanja kipov, livarjem naročnikom. Risba razkriva najbolj intimno slikarjevo ustvarjalnost. Boljka je mojster s svinčnikom, pasteli, tušem, akrilom, s katerimkoli risalom. Njegova risba je vedno sproščena, daleč od akademskih okvirjev, polna domislic in povezav. Kaže avtorja, ki v risbo vloži sebe, samozavest, potezo, ki je premišljena in podzavestna obenem. −Gojko Zupan, razstava v GPN 2012

54 GORENJSKI MUZEJ / GALERIJA PREŠERNOVIH NAGRAJENCEV KRANJ PREŠERNOVI NAGRAJENCI Zvonko Čoh / AMZS akril in fototransfer na platno, 107 x 220 cm, 2015 Zvonko Čoh Rodil se je v Celju. Na ALU v Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku. Diplomiral je leta 1980. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1999 za celovečerni risani film Socializacija bika? *** Likovno delovanje je tako kot že v prejšnjih delih povezano z elementarnostjo vsakdanjosti in ujeto v domiselne in sproščene ustvarjalne zgodbe. Iz velikega števila tematsko motivnih in tudi po formatu raznolikih grafik – grafik izdelanih iz t. i. ready made matric (avtor je velikokrat uporabil lesene podloge, ki se uporabljajo v kamnolomih pri rezanju marmorja in ta les, poln najrazličnejših rezov, postane nekakšna naravna matrica, na katero doda barvilo za odtis) – sestavlja avtor male ali obsežnejše likovne kompozicije./.../ V teh delih je prav skozi sproščenost, igrivo naključnost in spontanost prisotna velika mera humornosti in hkrati resnosti. Kot se avtor rad sam izrazi, »moje grafike so malo mešano«, so odtisi geometrične igrivosti, napolnjene vidne in prikrite figuralnosti, preko njih se raztezajo najrazličnejši rastri, gostote in razredčenosti linij ter raznolika tonska razmerja, zdaj gosto tkana v mnoštvo malih likov, zdaj razredčena v razmerjih praznin in polnosti. /.../ −Sarival Sošič, razstava GPN 2018

55 GORENJSKI MUZEJ / GALERIJA PREŠERNOVIH NAGRAJENCEV KRANJ PREŠERNOVI NAGRAJENCI Bine Rogelj / Polemika, tuš na papirju, 50 x 70 cm, 2001 Bine Rogelj Rodil se je v Ljubljani. Na ALU v Ljubljani je študiral slikarstvo pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu. Diplomiral je leta 1955. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo pri profesorju Maksimu Sedeju. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970 za grafično delo na področju karikature. *** Rogelj nikoli ni bil »trojna« osebnost: čeprav njegova športna dejavnost z obema umetniškima na prvi pogled ni povezana, dejansko ravno tako odraža in določa njegov osebni ter umetniški značaj. Kakor za večino športnikov je za skakalce značilna težnja k popolnosti in k (navidez) skrajno poenostavljeni in elegantni prečiščenosti, pa tudi sposobnost hitre, (spet navidez) nagonske reakcije na nepredvidene situacije. Vsakega športnika pa zaznamuje tudi tekmovalnost, ki se ne more in tudi ne sme podrediti takšnim ali drugačnim avtoritetam - kakor umetnik se mora zanašati predvsem nase, na svojo presojo. Vsemu temu je treba še dodati, da je Rogelj kot umetnik odrasel v petdesetih letih, v obdobju, ki je bilo v slovenski umetnosti med vsemi v marsičem nabolj razburkano in razburljivo. Od njega starejši ustvarjalci so v tem času že podrli ograde predhodnega obdobja, mladi pa so vso širino moderne umetnosti lahko odkrivali tudi neposredno. Ob vseh informacijah, ki so nam danes dostopne dobesedno v trenutku, si je seveda komaj mogoče predstavljati, kako silna se je ta širina sredi petdesetih let prejšnjega stoletja morala zazdeti tistim, ki so jo prvič doživeli, seveda pa odmeve takšnih šokov lahko začutimo tudi v Rogljevem opusu. − Lev Menaše, razstava v GPN 2009

56

57 Prizorišče LAYERJEVA HIŠA Maša P. Žmitek Ema Kobal Tereza Prepadnik Brut Carniollus Daniel Freed Duc Ly Kristin Holcomb Mario Čaušić Michael Mastrototaro Paola Telesca Nejč Slapar Marko Pogačnik Goran Medjugorac Miha Perne Barbara Jurkovšek Jona Bedanjec Linda Zimmerman

58 Maša P. Žmitek (1985) je ilustratorka, kuratorka in producentka. Leta 2018 je prevzela vodenje Galerije Vodnikove domačije Šiška, v okviru zavoda Divja misel pa je vzpostavila Center ilustracije, ki ga tudi vodi. Več let je delovala, poučevala in sodelovala pri umetniških projektih v okviru Ellen Frank Illumination Arts Foundation v New Yorku. Zanima jo domišljijska ilustracija, glavnino časa pa posveča znanstveni ilustraciji. Ilustrirala je več knjižnih projektov za domače in tuje založbe, kot ilustratorka pa je med drugim razstavljala v mnogih slovenskih in tujih galerijah. Za magistrsko delo na področju znanstvene ilustracije je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado, ob tem pa je tudi prejemnica nagrade Silver Award (GRAPHIS, New York), priznanja za odlično slovensko oblikovanje Brumen in priznanja zlata hruška. Maša P. Žmitek / brez naslova, 29,7 x 42 cm, 2021 LAYERJEVA HIŠA Ema Kobal (1997) trenutno obiskuje podiplomski študij grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri Zori Stančič. Svoja dela je razstavljala na mnogih skupinskih razstavah v Ljubljani in v tujini. V svojem umetniškem ustvarjanju se izraža skozi različne medije, zadnje čase jo zanima predvsem eksperimentiranje z grafičnimi tehnikami. Od leta 2019 je članica umetniškega kolektiva Podmladek, s katerim pogosto razstavlja in sodeluje v različnih projektih. Ema Kobal / Opazovalki, kolagrafija, 2023

59 Brut Carniollus (Jesenice, 1959) je likovni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela najpogosteje izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV-odtisa. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparaca zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Je član ZDSLU in Likovnega društva Kranj. Zastopata ga Staam Gallery in Singulart. Kot samozaposleni v kulturi živi in dela v Radovljici. LAYERJEVA HIŠA Tereza Prepadnik (1995) deluje na področju ilustracije, grafike in oblikovanja. Študij oblikovanja vizualnih komunikacij na UL ALUO je dopolnjevala na Academy of Design and Crafts v Göteborgu. Njena dela so bila med drugim razstavljena na skupinskih razstavah v Galeriji Kresija, Galeriji Cankarjevega doma, Mestnem muzeju Ljubljana, Galeriji DobraVaga, Kino Šiška in v Plečnikovi hiši. Redno je prisotna na Slovenskem bienalu ilustracije ter na Vodnikovem sejmu ilustracije. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšel njen knjižni ilustratorski prvenec Bleščivka (avtorica Špela Frlic), s katerim se je uvrstila na World illustration awards. Med drugim je soprejemnica nagrade brumen za Celtrino celostno grafično podobo ter nagrade 44. Salona arhitekture v Beogradu za projekt Borba za arhitekturo (avtor Timotej Jevšenak). Pri ustvarjanju jo zanima predvsem srečevanje človeka in narave. Stremi k temu, da bi bila njena risba čim bolj sproščena, celo otroška. Brut Carniollus / Diana, digitalna grafika, 100 x 100 x 3 cm, 2022 Tereza Prepadnik / Nesamoumevnost arhitekturne dediščine, sitotisk, 2022

60 Daniel Freed Umetnik zase pravi: Fotografija zame naseljuje prostor nekje med poezijo in filmom, prvotnima področjema mojega izpopolnjevanja. Ker je veliko mojih fotografij nastalo v New Yorku, včasih razmišljam o modrosti nadarjenega newyorškega fotografa Saula Leiterja. Če bi moral izbrati en sam vir vpliva na mojo fotografijo, bi bile Leiterjeve mikavne plasti in teksture mesta – »okno, prekrito z dežnimi kapljami, me zanima bolj kot slavna oseba« – dober kandidat. Moje vizualno raziskovanje se ukvarja z idejo t. i. mejne izkušnje – v smislu omejitev, časa in prostora – kot način ustvarjanja doslednih del, ki bogatijo. Večplastni mediji in časovni premiki vtisnejo svoje igrive sledi v mojo fotografijo. Velik del mojega miselnega procesa, ki se odraža skozi delo v poeziji in prevajanju, se nanaša na drugeumetnike, pisatelje in umetniške discipline. Pred tem sem se ukvarjal z estetiko pokojnega filozofa Jean-Françoisa Lyotarda. Ti vplivi prehajajo skozi mojo trenutno fotografsko prakso, prav tako pa tudi veselje v procesu poimenovanja. Daniel Freed / Akimbo (Stencil Red), fotografija, 51 x 76 cm, 2018 LAYERJEVA HIŠA Duc Ly se je rodil blizu mesta Can Tho v Vietnamu. V Oregon se se je priselil leta 1978 kot begunec. Od leta 2000 pogosto potuje v Budimpešto v okviru umetniške rezidence. Živi v Portlandu v Oregonu in se vsako leto vrača v Tra Vinh, kjer živi ženina družina. Duc Ly / Kozarec, fotogram, 49 x 68 cm, 2023

61 Mario Čaušić (Osijek, 1972) je leta 2001 diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, in sicer na oddelku za grafiko v razredu profesorja Anteja Kuduza. Poklicno se ukvarja s sodobno vizualno umetnostjo in se izraža v različnih medijih, predvsem v grafiki, risbi, slikarstvu, fotografiji, videu in instalaciji. Glavno področje njegovega zanimanja je raziskovanje prostora ter širjenje področja vizualnega izražanja. Mario načrtno širi medij tiska in ga poskuša povezati z drugimi mediji. Umetnik aktivno razstavlja od leta 1998 in je do sedaj sodeloval na več kot sto skupinskih in samostojnih razstavah na Hrvaškem in v tujini. Za svoja dela je prejel pomembne umetniške nagrade. Od leta 2005 je zaposlen na oddelku za likovno umetnost na Akademiji za umetnost in kulturo, trenutno kot docent za grafično umetnost. Njegova dela so vključena v različne umetniške zbirke na Hrvaškem in v tujini. Mario je član Hrvaškega društva likovnih umetnikov v Osijeku, kjer trenutno živi in dela. LAYERJEVA HIŠA Kristin Holcomb je umetnica in pedagoginja, pred tem pa je bila popotniška fotografinja. Diplomirala je na Univerzi Cornell in iz likovne umetnosti magistrirala na Inštitutu Pratt. Poučuje na Mednarodnem centru za fotografijo v New Yorku. Nedavno je imela v New Yorku dve samostojni razstavi: Boundaries v fotofoto gallery v Huntingtonu ter In the Silences: A Retrospective v Knox Gallery, St. James. Pred kratkim je delovala kot sokuratorka razstave The Magic is in the Seeing: Philip Perkis and His Creative Legacy v New Yorku in Koreji, na kateri je razstavila tudi lastno fotografijo. Njene fotografije s potovanj so bile objavljene v časopisih Chicago Sun Times, The International Herald Tribune, International Investor Magazine, Landmarks of New York III in Newsday. Mario Čaušić / Mindcraft 2, digitalna fotografija Kristin Holcomb / Transformations #241, pigmentni tisk, 33 x 48,25 cm

62 Michael Mastrototaro je nagrajen umetnik in deluje na področjih spletne umetnosti, eksperimentalnega filma, instalacij za javni prostor, radijske umetnosti, performansa, medijske umetnosti, literature in vizualnih umetnosti ter kriptografije. Njegova dela je mogoče najti v številnih zasebnih zbirkah in v The Life Collection v Johannesburgu v Južni Afriki. Realiziral je projekte v Afriki, Aziji, Evropi, Južni in Srednji Amerikiter ZDA (npr. Hong Kong Arts Center, Kitajska; University of California, ZDA; Bag Factory, Južna Afrika; Kunsthalle Basel, Švica; Muzej moderne umetnosti v Detroitu, ZDA). Michael Mastrototaro / 1716, fotografija, poslikava, 9 x 13 cm, 2023 LAYERJEVA HIŠA Paola Telesca Paola Telesca je leta 1983 diplomirala na Šoli za prevajalce in tolmače v Rimu. V letih 1987 in 1988 je obiskovala večerno šolo na visoki šoli za umetnost Weissensee v Berlinu. Med letoma 1989 in 1995 je študirala na umetniški univerzi v Berlinu (UdK), kjer je leta 1996 magistrirala. V letih 2000 in 2001 je študirala multimedijske koncepte na Akademiji za digitalne medije v Berlinu. Že od leta 1985 tako živi in dela v Berlinu. Njeno delo obsega risanje, fotografijo in instalacijo. Deluje tematsko v ciklih in serijah, njeno delo je konceptualno. Fotografije Paole Telesca prikazujejo gradacijsko lestvico od črne preko vseh sivin do bele. Tu imata pomembno vlogo dve polarnosti: jin in jang; pozitivno in negativno; v igri zrcaljenja in obračanja. Interpolirane figure se medsebojno potrjujejo v izražanju polarnosti stvari, obe plati medalje ustvarjata nove podobe in asociacije. Paola Telesca / iz serije On nature, digitalna fotografija, 60 x 60 cm, 2019

63 Nejč Slapar / Galaksija – po sledeh risbe, original: rotring pisalo na papir, reprodukcija: tisk na cerado, 2,6 x 10,2 m, 1976 Marko Pogačnik Študiral je na akademiji za umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1967. Bil je soustanovitelj neoavantgardnega umetniškega gibanja OHO, katerega člana sta bila tudi Tomaž Šalamun in Slavoj Žižek. Od osemdesetih let je zavzel celostno vizijo umetnosti. Trdi, da je razvil metodo zdravljenja zemlje, podobno akupunkturi, z uporabo stebrov in njihovim postavljanjem na tako imenovane litopunkturne točke pokrajine. Leta 1991 je oblikoval uradni grb novonastale Republike Slovenije. Leta 2006 se je pridružil Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ga je vodil Janez Drnovšek, takratni predsednik Slovenije. Leta 1998 je skupaj s hčerko Ano ustanovil gibanje Lifenet, ki ga strokovnjaki opisujejo kot tipično newagevsko skupino. zadnjem desetletju je občina Nova Gorica, na območju katere domuje, od Pogačnika naročilo vrsto javnih spomenikov, med katerimi izstopa spomeniktisočletnici prve omembe Gorice in Solkana, ki stoji na osrednjem mestnem trgu. Od leta 2008 na križišču Tivolske in Slovenske ceste v Ljubljani stoji skupina njegovih spomenikov z naslovom Hologram Evrope. LAYERJEVA HIŠA Nejč Slapar Po končani gimnaziji se je najprej odločil za študij gradbeništva, nato pa se je preusmeril v grafično industrijo. Kasneje se je kot grafik popolnoma predal likovni umetnosti, vmes je nekaj časa deloval kot svobodni umetnik. V letih 1970–76 je s filmsko skupino Ime (skupaj z Janezom Horvatom, Živkom Kladnikom in Gašperjem Starcem) posnel več kratkometražnih igranih filmov (Do spoznanja, Rdeča kapica, Balada o mrtvecu, Dolgčas …) in zanje prejel pomembnejše filmske nagrade takratne Jugoslavije, pa tudi Marko Pogačnik / Kozmogram, kamen Avstrije in Italije. Imel je preko sto samostojnih in okoli petdeset skupinskih razstav tako doma in kot v tujini, sodeloval je s konceptualistično skupino West-East (F. Zagoričnik) ter skupaj s Francetom Pibernikom pripravil nekaj razstav na temo konkretne poezije in grafike. Udeležil se je več likovnih kolonij, leta 1976 pa prejel prvo nagrado piranskega extempora. Živi in ustvarja v Stražišču pri Kranju.

64 Goran Medjugorac je leta 2002 diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 2011 magistriral na Fakulteti lepih umetnosti v sklopu Univerze v Barceloni (Facultat de Beles Arts de la Universitat de Barcelona). Od študijskih let je sodeloval v številnih projektih KUD Mreža in ustvarjal v slikarskem ateljeju na Metelkovi. Leta 2000 je predstavljal AKC Metelkova mesto na Bienalu nastajajočih umetnikov BIG Torino v Italiji (BIG Turin 2000, Biennial of Emerging Artists). Istega leta je sodeloval na mednarodnem seminarju in arhitekturnem natečaju Solovki – A Model Of Developement (Soloveški otoki, Belo morje, Rusija, 2000). V galeriji Tate Modern je predstavil izkušnjo kulturnega centra Metelkova mesto na konferenci A place for Creative Work (London, 2007). Leta 2000 je soustanovil kulturno prizorišče in mladinski center Menza pri koritu (Metelkova mesto). Bil je eden izmed izbranih umetnikov, ki so se leta 2000 udeležili 25. bienala sodobnih umetnosti v Sao Paulu vBraziliji (25th Bienale of Contemporary Art of Sao Paulo). Goran Medjugorac / Absit omen, tuš na papirju, 200 x 100 cm, 2016 LAYERJEVA HIŠA Miha Perne se je rodil 22. 4. 1978 v Ljubljani. Leta 1997 maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija, in nato eno leto študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1998 je vpisal študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2004 tudi diplomiral. Naslednje leto je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino BELI SLADOLED. Leta 2011 je skupaj z Leonom Zuodarjem prejel nagrado OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in keramike. Živi in dela v Ljubljani. Miha Perne / Risbe s tušem, tuš na papirju, format a6, 2019−2023

65 Barbara Jurkovšek / Meganeura, akrilna risba na juti, 100 x 70 cm, 2023 Jona Bednjanec (1991) je zaključila dodiplomski in podiplomski študij na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer oblikovanje tekstilij in oblačil. Med študijem je veliko sodelovala na študentskih skupinskih revijah in projektih. Svoje delo je prvič samostojno predstavila na natečaju Stylo (v sodelovanju z Mercedes Benz Fashion Week Ljubljana) v Kopru, kjer je tudi dobila prvo nagrado za najbolj inovativno, tehnološko in oblikovalsko dovršeno kolekcijo. Od takrat naprej predstavlja svoje delo tako na tujem kot domačem trgu. V času študija je Jona Bednjanec sodelovala v vsakoletnih študentskih revijah v sklopu Ljubljana Fashion Week. Za prvo samostojno kolekcijo pletenin Viva la Balkan, kjer je črpala navdih iz balkanske folklore, je na natečaju Stylo v Kopru (2018) dobila prvo nagrado. Nagrado digi wow je dobila za kolekcijo Granny Takes a Trip, ki jo je prvič samostojno predstavila na Ljubljana Fashion Week (2019). Aktivno sodeluje tudi v raznih pop-up dogodkih, kot sta Pop-UpStart v sodelovanju s Centrom za kreativnost v Mariboru (2019) in pop-up prodajna razstava v sodelovanju s 5WAY v Milanu (2020). LAYERJEVA HIŠA Barbara Jurkovšek (Ljubljana, 1981) je leta 2006 diplomirala in leta 2009 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec. Kasneje se je izpopolnjevala na Accademia di Belle Arti di Lecce v Italiji. Imela je številne samostojne in skupinske razstave ter projekte doma in v tujini (ZDA, Velika Britanija, Francija, Belgija, Nemčija, Madžarska, Italija …). Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi. Deluje na področju slikarstva, kiparstva, grafike, kaligrafije in znanstvene ilustracije. Jona Bednjanec / Študija II, pletenje, 35 x 57 cm, 2021

66 Linda Zimmerman Rodila se je leta 1951 na Dunaju, kjer je tudi študirala modno oblikovanje na Modeschule der Stadt Wien Schloss Hetzendorf. Zatem je študirala in diplomirala na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, smer scenografija. Med letoma 1995 in 2005 je bivala v ZDA. Razstavljala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Živi in ustvarja v Avstriji. Linda Zimmerman / Lutka za Opero za tri groše: Bezniška Jenny (Spelunken-Jenny) LAYERJEVA HIŠA

68 Ciklus Portreti, mešana tehnika, 30 x 40 cm, 2009

69 Prizorišče ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ GALERIJA KRANJSKE HIŠE Milan Erič Razstava dobitnika priznanja za življenjsko delo

70 ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO Likovna govorica, ki jo Milan Erič ustvarja, je prepoznavna, vizualno izrazita in napolnjena z značilno kritičnostjo, ironijo ter satiričnostjo, a prepletena z optimizmom, hudomušnostjo in veseljem. Temelji na nazorno uporabljeni in obravnavani risbi, izdelani v tehniki svinčnika, oglja, tuša, pastela in akrila (predvsem pri risbah na platno). Umetnik risbo gradi na močno izraženi črti, kjer sosledje podob vedno znova ohranja občutenje navidezne enostavnosti, preprostosti in logičnosti likovnega jezika. Logika Eričevih del je posebno urejena notranja in zunanja struktura likovnega dela, ki vztraja na fleksibilnosti, variabilnosti in kombinatorni igri posameznih delov slik. Avtor je ustvaril lastna pravila organizacije celovitosti podobe, ki so zgrajena na semantični in strukturni razrahljanosti likovnih elementov ali motivov in se lahko poljubno premikajo znotraj celovitosti podob. Umetnik v kompoziciji izpostavlja mrežni sistem, ki skozi sosledje motivov postaja gradni način, tako da udejanja motivno-vsebinski preplet, podkrepljen z vertikalnimi, horizontalnimi in diagonalnimi poudarki. Z zgoščevanjem motivov v središču ali vzdolžno ob robovih tudi sistematično gradi vizualno pripoved, vedno znova napolnjeno z aluzijami na spreminjanje ali delno ponavljanje posameznih delov znotraj celote. Eričeva obsežna dela, velike sestavljene slike, učinkujejo kot možni izseki v namišljeni neskončnosti podobe, nekakšni neskončnosti podobe življenja, ki se vedno znova lahko dopolnjuje, širi in prinaša svežino motivov in zgodb. Tako organizirano likovno delo postaja pustolovščina, vodi v likovno pustolovsko potovanje, kjer je pot variabilna in končnost nepredvidljiva. Eričevo likovno delo zato pogostokrat predstavlja dinamično gibljivo razmerje med strukturno in semantično organizacijo podob, tako da absorbira in rekonstruira slikarjevo videnje sveta, ki ga obdaja, skozi pripovedno kombinatoriko in likovno ustvarjanje motivnega ravnovesja, opredeljenega z Eričevim iskanjem prvobitnosti podobe. Tematski ali širše vsebinski akcenti gradijo svojo moč pripovedi in vizualne izraznosti tudi na elementih, kot so ekspresivni likovni akcent, alegorični in simbolični poudarki, komičnost, smeh, humor, ironija, parodija, farsa, groteska, sarkazem in karnevalskost. Eričevo likovno ustvarjenje je torej napolnjeno z vizualno gibljivo likovno materijo, sestavljeno iz alegoričnih in simboličnih elementov. Pri likovnih alegorijah slikar na prvi pogled prepoznavne motive rahlo odmika od logike z odpiranjem skritih pomenov, razprostiranjem nadpomenov, odstopajočih od kavzalnosti, in pomikanjem proti čutnosti. Na simbolni ravni podobe prestopajo nazornost in vsakdanjost, da tisto, kar je prikazano, naslikano ali upodobljeno, presega danost in nakazuje nekaj drugega. Na simbolnih planjavah avtor lahko preigrava skrivnostnost, domišljijskost, igrivost, fantastičnost in neobičajnost; tu lahko izjemno preseneča in ohranja zase značilno nepredvidljivost. Obe ravni, alegorična in simbolna, pa se združujeta v komičnem. Komično se pojavlja kot nekakšen leitmotiv, ki stopnjuje dramatičnost podob in dražljivo učinkuje na gledalce. Komičnost se pojavlja tudi skozi približevanja podob človeka živali ali predmetu in rastlinam. Prav tako se slikar pogostokrat poigrava s podobami predmetov, kretnjami ali početji figure v določenih, predvsem neobičajnih situODSENČENJA Sarival Sosič

71 ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO acijah, pri čemer se komičnost včasih razvije v parodijo, ki podobe zunanjosti ponotranji v notranji monolog, notranje zaznavanje resnosti motivne igre ali vsebine. Slikar večkrat izpostavlja tudi elemente nepričakovanosti oz. presenečenja, umeščene v številne majhne motive, ki jih razporedi po likovnih delih. Ob ogledovanju Eričevih del se sprošča vedri smeh, pridušen s prepoznavanjem avtorjeve kritične note do sveta, človeka in njegovih nesmiselnih početij. V seriji del z naslovom Rastlinstvo in živalstvo (2001) je umetnik začel risati oblike brez vnaprej izdelane ideje, ta se je postopno izoblikovala skozi naslikane živali, ki so sestavljale celotno podobo. Prav v tem delu je Erič prvič sestavljal dele v celoto. Velika slika je omogočala tudi gradnjo kompozicije po principu mrežnega sistema (renesančni sistem urejanja podob v kompozicijsko skladno sliko), kjer je celota sestavljena kot mrežni ritem enako (ali približno enako) velikih delcev, pri čemer se vsak del lahko nadomesti z nekim drugim delom, po možnosti tudi iz kakšne druge slike. Takšno kolažno smiselno in berljivo celovitost vedno znova napolni z avtorsko domiselnostjo, domišljijskostjo in presenetljivostjo. Vpliv Henrija Rousseauja je prisoten v veliki sliki z naslovom Pesem (2008). Likovni prostor je gosto, skoraj dramatično zapolnjen z rastlinjem. Rastlinski pejsaž je približan na skrajni rob možne bližine, narava je tako blizu, da se je lahko dotakneš, in v tej zgoščenosti se skozi postopno ogledovanje počasi izriše majhen deček, ki poje. Skoraj skrit med rastlinami prepeva in nad njim se počasi vijejo zvoki, upodobljeni v krožno-eliptični abstraktni formi in razliti nad rastlinjem. Umetnik se poigrava z nepričakovanostjo, igrivost je prisotna kot ponavljajoči se motiv, spoznamo humornost in istočasno kritično opozorilo na pomen ljubezni in spoštovanja do narave. To likovno delo verjetno najbolj od vseh Eričevih del izpostavlja pomen ekologije in primernega čutenja človeka do narave, katere del še vedno je. Podobno sodobnemu zemeljskemu preobilju, a še veliko bolj družbeno kritično je likovno delo z naslovom Distorsia soziale (2009), sestavljeno iz številnih majhnih risb formata A3, kjer je figura Mehikanca prebodena tako, kot je preboden sveti Sebastijan. Izstopa njegovo pokrivalo z babilonskim stolpom kot simbol želje človeštva po doseganju absolutnih dosežkov. Vsebina slike je preplet asociativnih elementov in realističnosti podob, predvsem figur, ki so postavljene v različne konotacije in satirično-ironične navezave. Prikrito humornost nakazuje še odebeljena podoba kapitalista z lokom, ki se pripravlja, da bo streljal, in na čigar zadnjico se obeša figura majhnega Afričana. Slikar je skozi satirično igro izpostavili kritični pogled na sodobno družbo, kjer je vse prepleteno v različnosti idej, ideologij in potreb in kjer kapitalist z lokom lovi svoje nenasitljive potrebe, delavec pa mora prenašati pretirane (babilonske) želje človeštva. Figura, podobna klovnu, se pojavlja v nekaterih likovnih delih. Verjetno še najbolj izstopa v sliki Popotnik (2007). Lebdeča figura je manieristično razpotegnjena v breztežnem prostoru. Simbolično obtežena s popotnimi torbami in nahrbtniki nosi s seboj težo ali različnost zgodovine človeštva, lahko pa je to podoba posameznika, ki ga bremenijo sodobne težave globaliziranega neoliberalizma. Polno je različnih detajlov, saj se Erič pogostokrat posveča majhnim pripovednim akPesem, oglje na papirju, (fragment), 240 x 360 cm, 2008 Posmrtno življenje v Evropi, svinčnik na papirju, (fragment), 240 x 420 cm, 2007

72 ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO Distorsia soziale, svinčnik na papirju, (fragment), 240 x 420 cm, 2009

73 centom, ki obogatijo in napolnijo podobe s hudomušnostjo, domiselnostjo in satiričnostjo. Eričeve likovne stvaritve so refleksije, ki se intenzivno in likovno dinamično odmikajo od gole danosti fenomenov predmetne zavesti ter skozi številne motivne enote in vsebinske sklope vstopajo v vedno nove raziskovalne razsežnosti. Takšno pripovedno dinamiko izkazuje polivanka Popoldne (The Afternoon, 2011). V tem delu se podobe razvijajo naprej iz naključnih črnih pack, razlitih po papirjih. Nato iz naključnosti likov začne umetnik izpeljevati glavo ter postopno dodajati številne majhne motive, s katerimi je celotna slika napolnjena. Nastane ekspresivna podoba civilizacije, nekakšen popis stanja sveta, ki učinkuje rahlo nadrealno, nekoliko neresnično, a vendarle prav zaradi čutenja neresničnosti še toliko bolj realistično, spominjajoč na kafkovski svet brezizhodnosti in nemoči. V središču slike je velika glava, grajena kot kulisa, okoli nje se pojavljajo številni majhni motivi – lestev, žerjavi, ljudje med delom, mrgolenje delavcev, ki gradijo človeka in njegov humanizem, gradijo družbo in lastno subjektivnost, različno se vključujejo v procese sveta, a istočasno uničujejo vse pred seboj. Umetnika je v nekaterih likovnih delih zanimala upodobitev vode. Že v sliki Posmrtno življenje v Evropi (2007) je naslikal pretakanje vode v tolmun, naslikal je tudi koncentrične kroge, ki jih pušča rahlo gibanje vodne gladine. Upodobljena je močvirnata pokrajina na različno tonsko obarvanih papirjih (več stopenj rjave), kjer se voda ne samo vidi, temveč z nekoliko domišljije celo sliši. Naslov dela je ironičen kot še nekateri naslovi, umetnik je pri izbiri naslovov likovnih del namreč natančen in pogostokrat z njimi izpostavlja komično, absurdno, satirično, ironično ali družbenokritično narativno komponento. Pregled Eričevih del dokazuje močno kontinuiteto grajenja prepoznavnega likovnega jezika, kjer se izmenjujejo različne perspektive zaznavanja ali odsenčenja stvari, pomenov in vsebin. To, kar vidimo, je avtorjev likovni življenjski svet, postavljen nasproti pretiranemu objektivizmu in vsakdanjosti. Dosega ga predvsem z domiselnostjo, domišljijo, presenečenjem in pretiravanjem. Eričeve podobe so napolnjene s komičnim in s poudarki značajskosti, med katere so vtkana različna čustva, stopnje moralnosti in občutenja. Njegova umetnost se giblje na meji med sanjami in akcijo, saj se pogostokrat zarišejo na likovno podlago tudi nepredvidene oblike, ki jih v bistvu ustvarja umetnikovo trenutno stanje osebnosti kot odnos do umetnosti nasploh, kot odnos dela do celote, tako v vsebinskem kot kompozicijskem smislu. ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO

74 ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO Milan Erič je bil rojen 31. 10. 1956 v Slovenj Gradcu. Leta 1979 je diplomiral je na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letniku prof. Janeza Bernika in leta 1981 končal slikarsko specialko na isti šoli pri istem profesorju. Leta 1980 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za risbo na ALU v Ljubljani. V letih 1981 in 1982 je obiskoval študij grafične specialke v letniku prof. Bogdana Borčiča. Po končanem študiju se ukvarja s slikarstvom, risanim filmom in ilustracijo. Svoja slikarska dela in risbe od leta 1980 predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 1981 sta z akademskim slikarjem Zvonkom Čohom posnela risani film Poskušaj migati 2× in zanj prejela nagrado zlata ptica tednika Mladina (1983) ter kasneje, leta 1988, tudi Zupančičevo nagrado in nagrado na mednarodnem festivalu v Stuttgartu. Leta 1986 je pridobil status docenta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se istega leta zaposlil na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot predavatelj za predmet risanje na Katedri za modno oblikovanje. V letih 1988– 1990 se je intenzivno ukvarjal s časopisno ilustracijo v tedniku Mladina in knjižno ilustracijo za založbo Mladinska knjiga. Leta 1985 je začel nastajati animirani risani film Socializacija bika, ki je bil končan leta 1998 v soavtorstvu z akademskim slikarjem Zvonkom Čohom. Istega leta je film prejel nagrado grand prix na Festivalu slovenskega filma, nato pa leta 2000 nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 nagrado za humor na festivalu animiranega filma v Stuttgartu. Leta 1994 se je zaposlil na Oddelku za oblikovanje na ALU v Ljubljani kot profesor za predmet risanje in slikanje. Leta 2006 je prejel plaketo Hinka Smrekarja na 9. Slovenskem bienalu ilustracije in leta 2019 nagrado Hinka Smrekarja na 13. Slovenskem bienalu ilustracije. Istega leta je prejel še nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo na področju slikarstva in nagrado Saše Dobrile Društva slovenskih animatorjev za življenjsko delo. Je član društva Društva slovenskih likovnih umetnikov. SAMOSTOJNE RAZSTAVE 2023 / Ljubljana, Bežigrajska galerija II, Svetlobe 2022 / Izola, Galerija Salsaverde, Glasba je zvok sveta 2019 / Ljubljana, Galerija ZDSLU, Mali primitivi črno-beli svet 2019 / Ljubljana, Galerija Celica, V iskanju izgubljenega časa 2019 / Izola, razstava v Galeriji Insula 2018 / Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev, Vidno, a ne za vedno (z Zvonkom Čohom) 2015 / Domžale, Galerija Franceta Bernika, Mali primitivni črno-beli svet 2014 / Kostanjevica na Krki, samostanska cerkev, Galerija Božidar Jakac, Koprnenje po svetlobi, instalacija (z Zvonkom Čohom) 2012 / Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev (z Zvonkom Čohom) 2012 / Ljubljana, Mestna galerija, Nepregledna razstava 2012 / Izola, Galerija Salsaverde, risbe in ilustracije (z Zvonkom Čohom) 2011 / Ljubljana, Galerija S, Ljubljanski grad, Transformerji – Nekaj na klavir, risbe (z Zvonkom Čohom) 2011 / Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, Prizori vsakdanjega življenja, risbe 2009 / Ljubljana, Galerija Lek, risbe The Afternoon, tuš na papirju, (fragment), 240 x 420 cm, 2012

75 ZAVOD ZA TURIZEM IN KULTURO KRANJ RAZSTAVA DOBITNIKA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO 2010 / Škofja Loka, Galerija Ivana Groharja in Galerija na gradu, Raztreščena enovitost razpadle celote, ponovno sestavljena po delcih, risbe in slike 2011 / Ljubljana, Galerija Instituta Jožef Stefan, risbe 2008 / Ljubljana, Galerija Equrna, Zgodbe od nikoder, risbe 2006 / Ljubljana, Moderna galerija, Laboratorij profesorja Rozine, instalacija risb iz risanih filmov (z Zvonkom Čohom) 2005 / Maribor, Galerija DLUM, risbe, slike in objekti 2004 / Ljubljana, Bežigrajska galerija, risbe 2001 / Ljubljana, Galerija Equrna, Objekti, objekti iz različnih materialov 2000 / Izola, Galerija Alga, razstava risb iz risanih filmov ob I. Festivalu slovenskega animiranega filma (z Zvonkom Čohom) 1999 / Šentjanž v Rožu, Avstrija, Slovenski kulturni dom k & k, razstava risb in objektov 1999 / Maribor, Razstavni salon Rotovž, razstava risb iz filma Socializacija bika (z Zvonkom Čohom) 1998 / Ljubljana, Bežigrajska galerija, razstava risb iz risanega filma Socializacija bika (z Zvonkom Čohom) 1998 / Slovenj Gradec, Knjižnica Ksaverja Meška, razstava risb 1998 / Gorica, Italija, Kulturni dom Gorica, festival Film Video Monitor, razstava risb iz risanih filmov 1997 / Ljubljana, Galerija P74, Objektivno?, razstava objektov 1993 / Ljubljana, Knjižnica Glinškova ploščad, samostojna razstava ilustracij 1993 / Maribor, Galerija Media Nox, risani film, risbe (z Zvonkom Čohom) 1988 / Tübingen, Studio D, slike in risbe 1988 / Celje, Likovni salon, ilustracije in risbe in animirani filmi (z Zvonkom Čohom) 1987 / Ljubljana, Galerija Ars, skike in risbe 1987 / Ljubljana, galerija Feniks, ilustracije (z Zvonkom Čohom) 1987 / Reka, Hrvaška, razstavni prostor Kvarner Express, risbe 1986 / Zagreb, Hrvaška, Galerija doma JNA, slike in risbe 1985 / Ljubljana, Mala galerija, risbe in slike 1985 / Slovenska Bistrica, Grad Slovenska Bistrica, risbe in grafike 1985 / Dubrovnik, Hrvaška, Galerija Sebastjan, risbe in slike 1985 / Vrhnika, Salon IUV, risbe 1984 / Maribor, Galerija Ars, risbe in grafike 1984 / Tübingen, Studio D, risbe in slike 1984 / Ljubljana, Bežigrajska galerija, objekti (skupaj z Zvonkom Čohom) 1984 / Beograd, Srbija, Galerija Doma omladine Beograda, slike in risbe 1983 / Ajdovščina, Pilonova galerija, slike in risbe 1983 / Kranj, Gorenjski muzej, risbe in slike 1983 / Maribor, Rotovž, risbe in slike 1983 / Koper, Galerija Loža, risbe in slike 1982 / Sežana, Mala galerija, risbe in slike 1982 / Koper, Galerija Meduza, risbe in slike 1982 / Postojna, Knjižnica Beno Zupančič, risbe in grafike 1981 / Ljubljana, Poslovni center Iskra, razstava risb 1981 / Ljubljana, Galerija Škuc, risbe 1980 – Ljubljana, Galerija Škuc, razstava objektov (s Tomažem Kolaričem) Živalstvo in rastlinstvo, svinčnik na papirju, 2 x 158 x 60 cm, 2002

76 Drawing for me is freedom of expression. Nothing extra − no bunch of materials, tools, frames and paints − just a pen, paper and you. Anywhere and anytime. In drawing, I can go with the flow, putting aside the planning and preparatory work. It’s like singing, only with your hands. −POLINA VERBITSKA

77 Prizorišče ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Albina Yaloza Anna Myronova Ave Libertatemaveamor Eduard Belsky Elga Zefirova Natalia Korf-Ivaniuk Natalia Lisova Nina Murashkina Oleksandr Zhyltsov Oleksandra Voronina Oleksii Revika Olga Kopeleva Polina Verbytska Tetiana Saienko Svitlana Redkach Victor Khomenko

78 Albina Yaloza Na splošno so moja dela minimalistične oblike. Določajo pomensko polje, kjer je vsako posamezno delo vendarle specifična izjava, ki je natančno vpletena v umetniški jezik. To je priložnost, da povemo nekaj o svetu in človeku, ne da bi se zatekli k običajnemu pripovedovanju. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Anna Mironova Ustvarjalnost je sposobnost biti v dveh dimenzijah hkrati. Realni in tisti, ki se je je mogoče dotakniti in je prav tako resnična, le da jo ustvarim jaz. Albina Yaloza / Koktajl, digitalna risba, 2023 Anna Myronova / Mir, papir, svinčnik, risba, 40 x 40 cm, 2022

79 Eduard Belsky Moja umetnost je zgrajena na čustvih. Risanje je kot seks, potopiš se vanj in prideš ven, ko ne moreš več dihati. Ave Libertatemaveamor Umetnost je nekaj, brez česar ne bi mogla biti. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Ave Libertatemaveamor / Odeja, papir, tuš, marker, 29,7 x 21 cm, 2023 Eduard Belsky / Onadva, papir, suha igla, mešana tehnika, 149 x 45,5 cm, 2010

80 Elga Zefirova Kot umetnica osebe vidim skozi okoljsko perspektivo. Fizično in socialno okolje občutno vplivata na oblikovanje misli, čustev in dejanj posameznika. In seveda je odnos vzajemen – hkrati ljudje oblikujejo in spreminjajo svet okoli sebe. Skozi svoje delo raziskujem to dinamično interakcijo in izpostavljam njeno kompleksnost. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Natalia Korf-Ivaniuk Zame v ustvarjalnosti ostaja pomembna podoba! Začutiti moram energijo in čutiti čustva, da lahko to tudi sama živim! Šele takrat je mogoče ustvariti dobro delo – ko sam postaneš udeleženec zgodovine, si popolnoma potopljen v proces. Tudi sama se pogosto vračam h koreninam, saj vem, da so pravi vir navdiha in znanja ustvarili naši predniki, in pomembno je, da ga znamo uporabiti – to je ogromen vir, ki nam je bil dan! Ljudska umetnost in naša kultura predstavljata preprostost in globino in zame je to pomemben kriterij pri ustvarjalnosti! Elga Zefirova / Dan 284, kolaž mešane tehnike na papirju, 30 x 40 cm Natalia Korf-Ivaniuk / Ljubezen v času vojne, papir, črnilo, 30 x 42 cm, 2022

81 Nina Murashkina Glavna tema mojega raziskovanja v umetnosti je psihologija spolnosti, osebna drama, povzdignjena v kult. Sem pogumna, drzna in neustrašna, sem erotična in vidim svet v erotičnem kontekstu. Rada spregovorim o tem, o čemer raje molčite. O tistem, o čemer ste sanjali, vendar niste pričakovali, da se boste zavedali. O sočnih podrobnostih iz Podzavesti in skrajnih mejah, ki so dovoljene v družbenih odnosih. Natalia Lisova Kot umetnica sem svoj izraz našla v smereh land arta, lokacijsko specifične umetnosti, performansa, instalacije in likovne umetnosti. Pri ustvarjanju se nagibam k metodi opazovanja, detekcije, interakcije, dodajanja in fiksiranja okolja. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Natalia Lisova / Ravnodušni prostor, olje na papir Nina Murashkina / “Fly me to ...”, črnilo, zlati lističi, papir, 50 x 70 cm, 2023

82 Oleksandr Zhyltsov Kemični svinčnik je zelo preprosto orodje, ki ga ima vsakdo in je vedno pri roki. Uporabljam samo kemični svinčnik in nič drugega. V bistvu so to enobarvna dela, ki imajo globino le zaradi večplastnega ponavljajočega se prepleta. Rad opazujem, kako se tanka samotna črta sčasoma, zelo počasi, najprej spremeni v liso, nato ta lisa pridobi globino, ostrino, nato pa več takšnih lis, ki se združijo v sliko, že povzroča napetost in čustva. To je trenutek rojstva, ko slika zaživi svoje življenje. To je transformacija. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Oleksandra Voronina Moja dela so razdeljena na fragmente, saj tako poudarim viharnost življenja in pretok informacij, ki jih prinaša, ter da se je treba potruditi, da se ne sesuje, ga hraniti na kupu. Težim h geometrijskim ritmom, tridimenzionalnim oblikam, a hkrati obožujem ilustracije, obožujem delo z njimi. Mislim, da bi lahko ustvarjala brez vidika ilustracije, vendar se ne želim prikrajšati za ta užitek. Oleksandr Zhyltsov / brez naslova, papir, kemični svinčnik, 50 x 70 cm, 2023 Oleksandra Voronina / iz projekta Virginity (eno od 7 del), jedkanica na baker, papir, tiskarska barva, 100 x 72 cm, 2014

83 Olga Kopeleva Živim in delam v Kijevu, Ukrajini. Ne slikam realnosti, slikam svoj odnos do nje. V mojih delih me zanima raziskovanje podzavesti, preoblikovanje notranjih procesov in izkušenj v umetniške podobe, motiv zakomplicirati in dati banalnim stvarem ne banalne pomene. Vsako novo delo je iskanje kompozicije, pik, torej ne na skicah in pripravljalnih skicah, ampak neposredno na glavni ravnini. Izbira materialov, podlag, tem, zapletov je intuitivna. In šele v končni fazi pride do kritične in analitične presoje dobljenega rezultata in rodi se ime in pomen. S tehnikami abstraktnega giba v umetnosti poskušam govoriti o konkretnih, ne abstraktnih pojmih. Oleksii Revika Verjamem, da je umetniška fronta sestavni del odporniškega gibanja, s katerim ukrajinska družba nasprotuje ruski vojni agresiji, pa tudi pomembno komunikacijsko orodje zunaj Ukrajine za pritegnitev pozornosti in zagotavljanje celovite podpore svetovne skupnosti. Slava Ukrajini! ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Oleksii Revika / Napad, serija Rdeča linija, papir, kemični svinčnik 70 x 50 cm, 2022 Olga Kopeleva / brez naslova, iz serije Moški-Ženska, papir, akrilni flomastri, črtalo, 28 x 40 cm, 2023

84 Polina Verbytska Vedno sem se osredotočala na človeka kot na kompleksen sestav lastnosti in seveda oblike, ki je tako čudovit izraz stanja duha. Zanimala me je notranjost, vesolje individualnih izkušenj, ki jih vsi nosimo v sebi, kompleksnost in nevidna ranljivost. Posvečanje mesenemu v umetnosti je fascinacija nad lupino, ki naj bi kot oklep pokrivala bistvo. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Tetiana Saienko Risanje je zame priložnost, da dosežem neskončnost. Vse se začne v mikrodelcu: točki. Oporna točka, s katero lahko obračam svet. Točka je začetek. V njej se začnejo ton, črta in prostranstvo ravnine, tu se znajdem v somraku tona, v mnogoterosti mikrotočk. Nikoli ne vem, kaj mi bo uspelo potegniti iz tega somraka, in temu se vsakič znova čudim in se veselim kot otrok – pa je vendarle uspelo! Polina Verbytska / Danse Macabre, papir, črtalo, 80 x 60 cm, 2023 Tetiana Saienko / Rojstvo metulja iz duha dvoma, papir, črtalo, 100 x 73 cm, 2021

85 Victor Khomenko Umetnik mora biti v svoji umetnosti pošten. Umetnik mora videti realnost tako pred seboj kot za seboj. Ko stoji v dolini, mora umetnik gledati čez pete. Svitlana Redkach-Bilonizhka Memento mori – v moji duši je veliko ogledal, v katerih živijo odsevi, ki tavajo znotraj astralnega labirinta večne zavesti ... materializacija zavesti, duhovni in notranji boj. Prav na reku »Memento mori« temelji vse moje ustvarjanje, saj zavedanje, da lahko umremo v vsakem trenutku, ustvarja prehod v nov sistem poznavanja sveta. ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE Svitlana Redkach-Bilonizhka / Smrt, kraft papir, grafit, 107 x 77 cm, 2007 Victor Khomenko / Scenarij No more_98_2’, mešana tehnika na papirju, 60 x 46 cm, 2023

86

87 Prizorišče CAFFE GALERIJA PUNGERT Biserka Komac Miha Perčič Lojze Kalinšek Zmago Puhar Lara Ješe Irena Jeras Dimovska Jur Samec

88 Biserka Komac je akademska oblikovalka vizualnih komunikacij. Na ALUO v Ljubljani je diplomirala iz grafičnega oblikovanja pri prof. Ranku Novaku. V začetku sedemdesetih je risala modne kreacije za reviji Mladina in Svijet. Poklicno je do upokojitve delovala na področju grafičnega oblikovanja. Vzporedno je ves čas slikala. Od leta 2000 svoja dela razstavlja. Doslej ima prek trideset samostojnih slikarskih razstav in veliko skupinskih razstav doma in v tujini. Sodeluje na tradicionalni mednarodni skupinski razstavi More, ljudi, obala v Šibeniku, na festivalu Cest is d'Best v Zagrebu, na hrvaškem festivalu CrOz v Zagrebu in Melbournu ter na mednarodnih simpozijih keramike V-oglje. Ukvarja se tudi s fotografijo. Je dobitnica priznanj s področja mode, več nagrad in priznaj z likovnega področja, fotografskih priznanj ter zlate in srebrne Puharjeve medalje. Je članica ZDSLU, LD Kranj, LD KUD-a UKC in Fotokluba Janez Puhar Kranj. CAFFE GALERIJA PUNGERT Miha Perčič se je rodil leta 1972 v Kranju. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1997. Leta 2002 je končal podiplomski študij grafike pri prof. Branku Suhyju in pridobil naziv magister likovnih umetnosti. Sodeluje na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu. Na bienalu Alpe-Jadran v Kranju leta 2013 je prejel priznanje za kakovost likovnih del. Nagrado Gorenjskega muzeja za kvaliteto likovnih del pa je prejel na 6. Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU 2017. Dela kot samostojni kulturni delavec. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Biserka Komac / Transcendenca, akril na platno, 90 x 120 cm, 2017 Miha Perčič / Človek – stroj, diptih, linorez, svinčnik, 70 x 70 cm, 2023

89 Zmago Puhar Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1977 diplomiral pri profesorjih Borčiču, Didku, Berniku in Jemcu. Je slikar, grafik in likovni pedagog. Njegov opus obsega več kot 60 samostojnih razstav tako doma kot v tujini (Evropa, New York). Sodeluje v številnih skupinskih likovnih projektih, največkrat skupaj z Likovnim društvom Kranj, ki redno promovira slovensko ustvarjalnost na razstavah doma in v tujini. Že od diplome se posveča heterogenim likovnim aktivnostim. Od leta 2007 se samostojnemu ustvarjanju in likovnemu izobraževanju vseh generacij predaja v lastnem ateljeju v okviru družinskega podjetja Puhart v Kranju. Lojze Kalinšek slikar in likovni pedagog, se je rodil leta 1956, leta 1977 pa je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Redno se udeležuje vsakovrstnih likovnih kolonij, simpozijev in srečanj doma in v tujini. Je član Društva slovenskih likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj ter nekaj mednarodnih likovnih asociacij. Ukvarja se tudi z ilustracijo, fotografijo in oblikovanjem na grafičnem in tehničnem področju. V več kot 40-letnem ustvarjalnem obdobju ima za seboj več kot 90 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstav svojih likovnih del, poleg Slovenije tudi v več kot 20 državah. Njegova dela najdemo v številnih umetniških zbirkah širom po svetu. Za svoja dela je prejel tudi nekaj nagrad. CAFFE GALERIJA PUNGERT Lojze Kalinšek / Adam in Eva, risba v kit na platnu, 50 x 70 cm, 2022 Zmago Puhar / Kolorirana risba I, svinčnik, akril na umetno površino, 50 x 35 cm, 2023

90 Lara Ješe je vizualna umetnica, ki živi in dela v Kranju. Ne ostaja zvesta nobenemu mediju in stilu, čeprav se največkrat izraža v figurativnem slikarstvu. V njenih delih s prevladujočimi živalskimi motivi so se iz hladnejših in temnejših tonov v novejšo produkcijo naselile žive barve ter močne, ostre oblike. Leta 2016 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, izobraževala pa se je tudi na HGB Leipzig v Nemčiji. Razstavljala je samostojno in v skupinskih razstavah po Sloveniji in tujini, med drugim v Švici, Nemčiji in ZDA. CAFFE GALERIJA PUNGERT Irena Jeras Dimovska Leta 1985 je diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1988 končala še magistrski študij konservatorstva in restavratorstva. Od leta 1990 je članica ZDSLU in LDK, od leta 2015 pa članica ZUŠL. V Gorenjskem muzeju v Kranju je od leta 1992 zaposlena kot konservatorsko-restavratorska svetnica. V umetniškem svetu deluje na področju slikarstva, grafike in risbe, tako v klasičnih, analognih kot tudi digitalnih tehnikah. Znana je predvsem po motivu figuralike, ki ga razume kot upodabljanje brezčasnih postav, vselej vpetih v notranja razmerja s samimi seboj, z drugimi in naravo. Do sedaj je imela štiriintrideset samostojnih ter preko 200 skupinskih razstav. Za svoje delo je prejela štiri nacionalne in štiri mednarodne nagrade in priznanja, tako s področja slikarstva in grafike kot konservatorstva-restavratorstva. Živi in ustvarja v Kranju. Lara Ješe/ True Love (Prežeči jaguar, skriti zmaj), oglje in sprej na papirju, 82 x 118 cm, 2018 Irena Jeras Dimovska / Življenja, digitalna risba, giclee tisk, 50 x 70 cm, 2020

91 Jur Samec Diplomiral je iz smeri slikarstvo na Šoli za risanje in slikanje (visoki strokovni šoli) pri docentu Mladenu Jernejcu, magistru umetnosti, in docentu dr. Jaku Bonči. Organiziral in sodeloval je pri številnih kolonijah in razstavah v Sloveniji in v tujini. Štiri leta je prejemal štipendijo MOL za nadarjene. Za izjemno kvalitetna dela je leta 2004 prejel priznanje Šole za risanje in slikanje. CAFFE GALERIJA PUNGERT Jur Samec / Urbana korita: Enolončnica, kolaž, akril, papir, tkanina in mešani risarski pribor, 120 x 20 cm, 2023

92

93 Prizorišči ULIČNA GALERIJA PRED MESTNO KNJIŽNICO KRANJ – TAM TAM Na velikih plakatih bomo predstavili izbor avtorjev iz gorenjske regije in vidne svetovne mojstre. GLAVNI TRG Delavnice Urban sketching Urban Sketchers Ljubljana je del mednarodne skupnosti urbanih skicarjev. Urban Sketchers je globalna organizacija, ki jo sestavlja skupnost ljudi, ki ustvarjajo skice na terenu in si prizadevajo za dokumentiranje sveta okoli nas skozi vizualno umetnost. Cilj Urban Sketchers je spodbujati skiciranje na terenu in izmenjavo znanja, izkušenj in tehnik med urbani skicarji po vsem svetu ter spodbujati kulturo dialoga, medsebojnega spoštovanja in razumevanja skozi umetnost. Urban Sketchers Ljubljana je ena izmed številnih lokalnih skupnosti urbanih skicarjev po vsem svetu (v 60 državah, 394 mestih in s preko 120.000 člani), ki delujejo v skladu s cilji in načeli manifestaUrban Sketchers. V skladu z manifestom Urban Sketchers je skiciranje na terenu namenjeno odkrivanju novih krajev, ljudi in kultur ter spodbuja opazovanje in razumevanje sveta okoli nas. Skiciranje je tako orodje za izražanje kreativnosti in ustvarjalnosti, ki ga lahko uporabljajo vsi, ne glede na njihove umetniške sposobnosti. Manifest Urban Sketchers spodbuja sodelovanje in izmenjavo med skupnostmi urbanih skicarjev po vsem svetu ter si prizadeva za ohranjanje in širjenje te bogate umetniške prakse.

94 O najbolj temeljni likovni temi so me naprosili pisati. O risbi [lat. tractus; it. il disegno; ang. drawing; nem. die Zeichnung; fr. le dessin]. Na prvi pogled sila preprosto, lahko pa je to téma za doktorat. Najpreprostejša in najzahtevnejša prvina hkrati torej. Risba predstavlja osnovni likovni zapis, oris, osnutek, skico, študijo ali premišljen načrt in je zelo neposreden medij. Utelešuje – materializira – likovne zamisli. V potezi risarja se zrcalijo energija, vitalnost, disciplina in moč zamaha. Med vsemi likovnimi možnostmi izražanja najbolj neposredno izraža intuicijo in, kar je pri dobri risbi bistveno, mora se izraziti v skrajno ekspresivni zgoščenosti. »Risba mora imeti v sebi moč ekspanzije, ki oživlja stvari okrog le-te.« (Henri Matisse, 1869–1954, Slikarjevi zapiski)1 V besedi risba se skriva koren -ris-: gre za znamenje v obliki črte, po ljudskem verovanju pa za na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč (npr. napraviti okrog sebe ris). Ta koren lahko zapazimo tudi v nekaterih besedah drugih slovanskih jezikov2, ki so ris-bo prepoznale kot magijo, kot alkimistični jezik. Beseda risba v tujih jezikih ima v umetnosti bolj kompleksen pomen: il disegnio iz italijanske besede za risanje ali oblikovanje vključuje tako sposobnost risanja kot intelektualno sposobnost izumljanja dizajna, oblikovanja iz nič oziroma nečesa (drugega) torej; podobno v francoščini. Angleški to draw izhaja iz to drag, kar pomeni izvleči, potegniti, izžrebati. Nemška Zeichnung je izpeljanka iz starovisokonemške zeihhanunga (dokumentirano okoli leta 800) in prav tako pomeni dejanje žrebanja oz. vlečenja. Od renesanse naprej je bila ta sposobnost izumljanja ali ustvarjanja sredstvo za dvig statusa slikarstva iz obrti v umetnost. V renesančni Italiji je prišlo celo do spora med Michelangelo1 Kompozicija, ki si prizadeva za izraz, se spreminja glede na ploskev, ki jo je potrebno prekriti. Če vzamem list papirja določene dimenzije, bom nanj narisal risbo, ki bo v nujnem razmerju z njegovim formatom. Prav take risbe ne bom ponovil na drugem listu, katerega dimenzije bodo različne, ki bo npr. pravokoten namesto kvadraten. Vendar pa se tudi ne bi zadovoljil s tem, da bi jo povečal, če bi jo moral prenesti na list podobne, vendar desetkrat večje oblike. Risba mora imeti v sebi moč ekspanzije, ki oživlja stvari okrog nje. (Tomaž Brejc: Slikarji o slikarstvu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984, str. 75.) 2 Рису́нок (risunok) rusko; prek poljskega rysowac in iz bližnje vzhodne nemščine rizen – rezati, risati; pисунка (risunka) bolgarsko. Risba Petra Vencelj BESEDILA KURATORJEV vimi in Tizianovimi privrženci glede tega, ali je bolj važen disegno (Michelangelo) ali colorito (Tizian) … Risba je ena najstarejših oblik človekovega izražanja v vizualnih umetnostih. Na splošno se ukvarja z označevanjem črt in območij tona na papirju oz. drugem materialu, kjer je na površini izražena natančna predstavitev vizualnega sveta. Je rezultat in posledica risanja. »V risbi dobi likovna misel prvo likovno obliko, v njej misel iz abstraktne in subjektivne dimenzije postane čutno dostopen predmet in na ta način risarju omogoči, da jo kritično oceni. Risba tako omogoči dialog umetnika s svojo mislijo.«3 »Risanje je namreč ves postopek določanja oblik. Ker vemo, da si ne moremo zamisliti barve brez omejitve, se pravi brez oblike, dejansko slikar riše tudi tedaj, ko z barvnimi lisami sledi obrisom slikanih predmetov in podobno. Isto velja za kiparja, saj vemo, da je modeliranje le lovljenje obrisov predmetnosti z vseh strani. Tudi kipar torej riše, ne glede na to, ali telesnost oblikuje z modeliranjem (z dodajanjem, per via di porre, so rekli že v renesansi) ali s klesanjem (z odvzemanjem, per via di levare) ali – v sodobnih zvrsteh kiparstva – s konstrukcijami najrazličnejših materialov, s postopki varjenja, spajkanja, lepljenja kovine, lesa, plastičnih mas ipd.«4 Pri risanju gre torej v vsakem primeru za puščanje sledi, tako v dobesednem pomenu kot v faktografskem (zarisovanje, zapisovanje), v preneseni rabi pa za zapis sporočila, zgodovinsko sled, dediščino itn. Poenostavljeno rečeno, pri kiparjenju gre prav tako za risanje po obeh principih: za dodajanje z glino, za odvzemanje z dletom, vendar vedno v prostorskem smislu, po trirazsežnem modelu oz. prostorskem ključu. Risba ima torej vektorski značaj zapisa na dvorazsežni ravnini, kiparjenje pa podobnega v trirazsežnem prostoru, v volumnu. Osnova arhitekture je risba, le- -tej pa predhodi pogled, saj nenazadnje rišemo tudi z očmi: naš vid je oster kot pisalo, le v kotu dveh stopinj, vse ostalo je v trenutku našega hipnega pogleda motno in nejasno, tako da lahko le s fokusom pogleda orisujemo, opisujemo 3 Milan Butina: Slikarsko mišljenje, od vizualnega k likovnemu, Ljubljana: Cankarjeva založba 1995, str. 338. 4 Marijan Tršar: Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana, 1983, str. 10.

95 in dopolnjujemo opazovani motiv s podrobnimi detajli.5 Kdo riše v spominsko knjigo, na razglednico ali ob rob knjige kot srednjeveški pisar? Rišejo zagotovo še vedno obrtniki in inženirji, otroci v zvezke in na tapete, vandali na zidove, skrivne znake v šolske klopi, zaljubljenci na zarošena stekla, srčke v sneg in z nalivnikom na telo. Beseda na papir, ki morda nekoč postane pesem ali roman, je lahko risba; na Menartovi kavarniški mizici pod kozarcem, risba v pesek … vse to je risba. V SMS-sporočilu, na notno črtovje ali na ekran, tudi tod se porajajo risbe – bolj in manj obstojne, trajne. Risba je sled, ki ne dopušča popravkov. Z njo ni mogoče varati očesa. Risba ni serijska, asociativna; ničesar ne vsiljuje, sugerira; ničesar ne prenaša ali pooblašča. Nikoli ni posredovalna, amorfna in abstraktna, ampak spontana, individualna, konkretna, čutna – kot dotik, kot zrak, ki se ujame vanjo (Andrej Medved). Umetnost je usmerjena k vizualizaciji nevidnega. Sposobna je odsotnemu in presežnemu dati obraz na čutno nazoren način. Naš namen je bil torej prevrednotiti in rehabilitirati bogastvo ter svežino risbe, dati risbi med likovnimi disciplinami tisto mesto in vrednost, ki ji pripada – obenem pa omogočiti umetnikom in umetnicam soočanja s senzibilitetami in aktualizacijo doživljajskih tém, tako zaznamovati mesto, kjer smo, oziroma upodobiti sebe, kjer in kako se nahajamo, v odnosu do drugih, drugega, v razmerju do nevidnega. *Pregled obsežnega izbora besedil, ki govorijo o risbi pri nas, kot tudi kronološki pregled razstav na to tematiko (str. 29–30) je nedavno podal Goran Milovanović v katalogu Majskega salona 2021. Kataloga, ki sta pospremila pregledni razstavi Risba na Slovenskem I. (1870–1950) in Risba na Slovenskem II. (1940– 2009), sta prav tako podala lep pregled o risbi v našem prostoru – razstavi v ljubljanski Mestni galeriji (Muzej in galerije mesta Ljubljana, 2009) oz. Narodni galeriji. 5 Vojko Pogačar: Majski salon 2021, str. 15. Nejč Slapar: Galaksija – po sledeh risbe, ki jo je občina leta 1977 podarila predsedniku tedanje države Titu (ob njegovem prvomajskem obisku v Kranju in na proslavi na Joštu). Da ni šlo za običajno risbo, pove že njena velikost, saj so njene dimenzije 2,6 × 10,2 metra. Kot se spominja njen avtor, ki so ga pritegnili principi op arta in geometrijske abstrakcije, je takrat veljala za največjo risbo na papirju v državi in se danes nahaja v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu. Za Nejča Slaparja sta značilna popolna konceptna doslednost izražanja skozi prizmo grafike in oziranje po avantgardističnih likovnih principih. V jedru njegovega zanimanja so vprašanja, povezana z osnovnimi načeli modernizma. Z dovršeno črto gradi prepoznavne avtorske oblike. Te zapolnjuje z značilnimi valujočimi linijami, ki vanje vnesejo navidezno valovanje, migetanje, celo frfotanje. To pa je lastno tako imenovanemu op artu ali optični umetnosti, veji abstraktno-geometrične umetnosti, ki se je pojavila v sredini prejšnjega stoletja z naslonom na ustvarjalca madžarskega rodu Viktorja Vasareliya. Termin je v šestdesetih v New York Timesu inavguriral kritik Lawrence Alloway. Hkrati pri Slaparju najdemo naslon na ameriško slikarstvo sedemdesetih. Leta 1976, ko se je Nejč Slapar lotil tega obsežnega risarskega projekta, je bil zaposlen v oblikovalskem oddelku Gorenjskega tiska, vseskozi pa je deloval na umetniškem polju bodisi samostojno bodisi kot član umetniških skupin, v tistih letih na primer v konceptualistični skupini West-East. S pesnikom Francetom Pibernikom sta ustvarila nekaj umetniških projektov, v katerih sta povezovala poezijo in grafiko. Ob tem se je porodila ideja in nastala je ogromna risba, v tako imenovanem linijskem rastru. Z dvomilimetrskim rotringom je v risbi ročno potegnil nešteto črt. Tankih in debelih, pri katerih je moral s tušem tudi barvati. V skoraj šestih mesecih, kolikor je nastajala risba, je porabil kar dva litra tuša. Umetnina ni pomembna samo zaradi dimenzij, temveč predvsem zaradi preciznosti izvedbe in stila. Gre za primerek, ki spada v opartistično nefiguralno smer v umetnosti, ki v Sloveniji, pa tudi v sosednjih republikah (razen Hrvaške) sicer ni imela veliko privržencev. Risba je še vedno atraktivna in aktualna kot ob nastanku ter spada med vrhunske dosežke ne samo slovenske, ampak tudi jugoslovanske umetnosti v tistem času. Glede na njen izjemen format risbe ni bilo mogoče razstaviti kjerkoli. Zato je GaBESEDILA KURATORJEV

96 BESEDILA KURATORJEV laksijo avtor prvič predstavil šele na samostojni razstavi v galeriji Loškega gradu (1977), kjer je dovolj dolga stena za takšno delo. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Andrej Pavlovec, takrat tudi ravnatelj Loškega muzeja, je delo označil za risarsko bravuro. Gledalec dobi ob risbi občutek gibanja, kot da risba diha. To je bil čas, ko se je zidal Cankarjev dom, to je bil čas prvomajskih proslav na Joštu in ko je v Kranj prišel Tito, so na Jošta potegnili asfalt, Slaparjeva Galaksija pa je odpotovala v Beograd, kjer se nahaja še danes. Štirideset let po nastanku si jo je šel umetnik, skupaj s kustosom škofjeloškega muzeja Boštjanom Sokličem ponovno ogledat na kraj sam. Sliko so temeljito fotografirali, dokumentirali in jo v pomanjšanem formatu predstavili v Cankarjevem domu preko poletja 2022. Za priložnost 12. MFLUK smo izdelali računalniško kopijo v avtentičnem formatu, kajti izkazalo se je, da prostor v stolpu Škrlovec omogoča prezentacijo te abstraktne umetnine. I have been asked to write about the most fundamental subject within visual arts: drawing [Lat.: tractus; It.: il disegno; Ger.: die Zeichnung; Fr.: le dessin]. At first glance, it may appear deceptively simple, yet it has the potential to serve as the subject of a doctoral thesis. In this respect, it embodies both simplicity and complexity in equal measure. Drawing represents a basic record of visual art, an outline, a draft, a sketch, a study, or a well-considered plan, and is a very direct medium. It embodies and materializes artistic concepts, reflecting the energy, vitality, discipline, and vigour of the artist’s strokes. Among all the possibilities of artistic expression, drawing stands out as the most direct manifestation of intuition, and, crucially, it must be conveyed with the utmost expressive intensity. “A drawing must have a power of expansion which can bring to life the space which surrounds it.” (Henri Matisse, 1869–1954, Notes of a Painter)1 Risba, the Slovene word for drawing, contains the root ris-, denoting a symbol in the form of a line, and according to folk belief, it represents a circle drawn on the ground at a crossroads, believed to possess an unusual and mysterious power. The same root is also found in certain words in other Slavic languages2, where ris(ba) is understood as a form of magic, an alchemical language. In other languages, words for drawing carry a more complex meaning: In Italian, il disegnio originates from the word for drawing or design and encompasses both the ability to draw and the intellectual capacity to invent a design, to shape something from scratch or from something else. The French le dessin shares a similar notion. The English expression to draw is derived from to drag, meaning to extract, pull, or select. The German Zeichnung is derived 1 Composition that strives for expression adapts itself to the surface that needs to be covered. If I take a sheet of paper of specific dimension, my drawing becomes intricately linked to its unique format. I will not duplicate the drawing on another sheet of different dimensions and shape, i.e., rectangular instead of square. Conversely, I would not simply enlarge it when transferring it to a sheet of a similar shape but ten times larger. A drawing must possess the power of expansion that brings the things around it to life. (Tomaž Brejc: Slikarji o slikarstvu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984, p. 75) 2 Russian: Рису́нок (risunok); Polish: rysowac; Eastern German: rizen (to cut, to draw); Bolgarian: pисунка (risunka). Drawing Petra Vencelj

97 BESEDILA KURATORJEV from the Old High German zeihhanunga (documented around 800 AD) and also means the act of selecting or pulling. From the Renaissance onwards, this ability to invent or create became a means to elevate the status of painting from a craft to an art. In Renaissance Italy, a dispute arose between the partisans of Michelangelo and those of Titian as to whether disegno (Michelangelo) or colorito (Titian) was superior ... Drawing is one of the oldest forms of human expression in the visual arts. Generally, it involves marking lines and areas of tone on paper or other materials to create a precise representation of the visual world on the surface. It is the result and consequence of the act of drawing. As Milan Butina aptly puts it, “In drawing, the artistic thought takes its first visual form, an idea transitions from the abstract and subjective dimension to a tangible, sensory object, thus allowing the artist to critically evaluate it. Drawing enables a dialogue between the artist and their ideas.”3 “Drawing is, in fact, the entire process of defining forms. Since we know it is impossible to conceive of colour without limitation, in other words, without form, in reality, a painter draws even when using coloured patches to trace the outlines of painted objects and similar. The same applies to sculptors as we recognize that sculpting essentially means capturing the outlines of materiality from all sides. Thus, a sculptor also draws, whether shaping corporeality through modelling (by adding, per via di porre, as they said in the Renaissance), through carving (by subtracting, per via di levare), or – in contemporary sculptural practices – through assembling diverse materials using techniques such as welding, soldering, or adhering metal, wood, plastics, etc.”4 In any case, drawing is about leaving a trace, both in the literal and factual sense (drawing, writing) and in the metaphorical sense as a written message, historical trace, heritage, etc. Simply put, sculpture is also about drawing according to both principles: adding with clay, subtraction with a chisel, but always in a spatial sense, according 3 Milan Butina: Slikarsko mišljenje, od vizualnega k likovnemu, Ljubljana: Cankarjeva založba 1995, p. 338. 4 Marijan Tršar: Zvrsti risbe in njene izrazne možnosti, Likovni odsevi 2, Ljubljana 1983, p. 10. to a three-dimensional model or spatial key. A drawing therefore has the vectorial character of a writing on a two dimensional plane, while the sculpture has a similar character in a three-dimensional space, volume. The foundation of architecture is drawing, and before drawing, there is vision, as we ultimately also draw with our eyes: our vision is as sharp as a pen only at a two-degree angle, everything else is blurry and unclear at the time of our momentary gaze, so only by focusing our gaze can we sketch, describe, and supplement the observed motif with details.5 Who draws in a memory book, on a postcard, or in the margins of a book like medieval scribes? Undoubtedly, craftsmen and engineers still draw, children draw in notebooks and on wallpapers, vandals on walls, we find secret symbols on school desks, lovers draw on foggy windows, trace hearts in the snow, and draw with a pen on the skin. A word on paper that may one day become a poem or a novel can be a drawing. Slovene poet Janez Menart sees a drawing in ring stains from glasses on a café table. Shapes traced in the sand ... All of this is drawing. In text messages, on sheet music, or on a screen, drawings emerge here too – some more ephemeral, lasting than others. Andrej Medved once eloquently expressed: “Drawing is a trace that does not allow for corrections. It cannot deceive the eye. Drawing is not serial or associative; it imposes, suggests nothing; it neither conveys nor authorizes anything. It is never intermediary, amorphous, or abstract, but spontaneous, individual, concrete, and sensory – like a touch, like air caught within it.” Art focuses on the visualization of the invisible. It possesses the capacity to put a face to the absent and the transcendent. Hence, our intention was to reevaluate and rehabilitate the richness and vitality of drawing, affording it the rightful position and significance within the realm of visual arts, while also enabling artists to engage with sensitivities and the current exploration of experiential topics. In this way, we aimed to mark the place where we are, to portray ourselves in terms of where and how we exist, in relation to others and in relation to the invisible. 5 Vojko Pogačar: Majski salon 2021/ May Salon 2021, p. 15. (English translation by Jasna Levanič)

98 BESEDILA KURATORJEV *Goran Milovanović recently offered an extensive collection of texts on drawing in Slovenia, along with a chronological overview of related exhibitions in his contribution to the May Salon 2021 catalogue (p. 29–30). Additionally, the catalogues accompanying the retrospective exhibitions Drawing in Slovenia I (1870–1950) and Drawing in Slovenia II (1940–2009) provided a comprehensive insight into the world of drawing within the region. These exhibitions took place at City Art Gallery Ljubljana (The Museum and Galleries of Ljubljana, 2009) and the National Gallery of Slovenia. Vojna je vedno smrt, žalost in izguba. Ljubezen je vedno življenje, sreča in ponovno rojstvo. In zdi se, da sta ti dve stvari – ljubezen in vojna – nezdružljivi nasprotji. Toda da bi premagal sovražnika v vojni, moraš znati ljubiti. Ljubiti tisto, kar varuješ. Državo, ljudi, bližnje in daljne. In samo taka ljubezen daje moč, da greš vsak dan skozi pekel vojne in izstopiš kot zmagovalec. In ljubiti – ali je mogoče to storiti, ne da bi šli skozi svojo notranjo vojno? Samo tako, da vsako minuto premagamo sebe, svoje notranje demone, se lahko naučimo ljubiti. Projekt Ljubezen/Vojna/Ljubezen govori o nas in našem srečanju znotraj in zunaj nas samih, tako z najstrašnejšim – vojno – kot z najbolj čudovitim – ljubeznijo. O našem srečanju s samim seboj. In o tem, da smo – ljudje. Projekt, prikazan v galeriji Ceneta Avguština, je enotna instalacija, v kateri so dela v stalnem dialogu med seboj. Ti dialogi so niti, ki povezujejo Ukrajince na različnih koncih sveta. Biti skupaj. Boriti se skupaj. Preživeti in zmagati skupaj. In ljubiti. Avtorji, ki sodelujejo pri projektu, so zdaj v različnih državah. Nekateri Ukrajine niso zapustili že od začetka ruske agresije, nekateri so državo zapustili, da bi se kasneje, po zmagi, vrnili. In nekateri se ne bodo mogli vrniti. Ker se ni več kam vrniti. Uničene niso bile samo njihove hiše, ampak tudi mesta, v katerih so živeli. Projekt predstavlja široko paleto grafičnih tehnik, ki jih uporabljajo udeleženci, od preproste risbe s svinčnikom do klasičnih jedkanic velikega formata in eksperimentalnih tehnik. Ena od pomembnih nalog kuratorja je bila seznanjanje slovenskega gledalca in likovne stroke z ukrajinsko sodobno umetnostjo, s katero so se Slovenci doslej malo srečali in jo malo poznajo. Jezik te umetnosti je zelo samosvoj in hkrati v celoti vpisan v kontekst evropske sodobne umetnosti. Ambivalentnost ukrajinskih sodobnih avtorjev je v zelo drznih formalnih in tehničnih iskanjih ter hkrati v trdni naslonitvi na tradicionalno umetnost. Projekt Ljubezen/Vojna/Ljubezen je tudi nov eksperiment, ki premika običajne festivalske meje ter prinaša nov dih in nove priložnosti za nadaljnji razvoj našega festivala. Ukrajinski projekt Ljubezen/Vojna/Ljubezen Bagrat Arazyan Kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

99 Osem primerov klasikov sodobne grafične risbe Klavdij Tutta magister likovnih umetnosti Risba, ta primarni zapis, skica, neposredni izraz, je za vsakega ustvarjalca esencialna izkušnja, ki se plasti, ko se ustvarjalec poglablja v vsebino likovne pripovedi. Zelo podoben postopek se dogodi pri risbi, ki jo ustvarjalci prenašajo v različne grafične tehnike. Tako se na primer lesorez zelo razlikuje od jedkanice, akvatinte ali litografije. Tudi klasiki sodobne umetnosti so se stalno risarsko izražali skozi grafični medij, vsak na svoj avtorsko prepoznaven način. Joanu Miróju je risarski zapis v tehniki litografije dobesedno pisan na kožo, ker ta tehnika dovoljuje spoj linije in ploskve in slikarskega razmišljanja v sami likovni podobi. V litografiji je prednost ta, da se da izredno lepo izvesti laviran pristop, ki še poudarja izraznost v pesniško-grafični zbirki. Prav tako je litografija medij, v katerem se izraža nadredalist in dadaist André Masson v litografiji z naslovom Par. Vladimir Veličković je mojster ekspresivne risbe, ki jo sugestivno izvede v tehniki barvne serigrafije. Delo Jiříja Anderleja obravnava človekovo stisko ob nastopu vojnih grozot, ki je umetelno izražena v tehniki jedkanice in mehke akvatinte. Naš avantgardist in konstruktivist Avgust Černigoj se izraža z intervencijo grebsti-dolbsti, tako da v stiroporno ploščo izpraska, izdolbe risbo, veduto mesta. Zoran Mušič za svoje interpretacije izbira dalmatinske motive, ki jih z mehkobo prenese v lirično poetsko litografsko pripoved. Pri Jožetu Tisnikarju je figura narisana z ogljem na barvni ali toniran papir. Njegove risbe delujejo okorno, a hkrati organsko, saj risba z ogljenimi kredami dopušča dobršno mero mehkobe. Pri Ivu Mršniku, ki se prav tako izraža v risbi z ogljem na papirnem nosilcu, pa v risbi zaslutimo krhkost človeške duše. BESEDILA KURATORJEV Poteze animirane risbe mag. Domen Dimovski V avdiovizualnem segmentu festivala se predstavlja šest avtorjev, ki s svojimi deli tvorijo droben, a kljub temu znaten vpogled v poetiko animirane risbe. Risba je, kot bi rekel John Berger, oblika odkrivanja, v katerem umetnik hkrati gleda, razmišlja in išče. Vede se kot slepec, ki s palico tipa okolico, čeprav morda ne bo nikoli dosegel svojega cilja. Tudi risba sama je takšna neprehodna dejavnost, ki je bolj kot denotacija realnosti zanimiva, ko izgubi predmet reprezentacije in se premakne na raven raziskovanja likovne izraznosti. Moč njenega bistva se namreč nahaja v sledeh potez, ki jo zarisujejo. Poteza razkriva utrip risarske sile in njen energon, ne glede na to, kako negotova ali rahla je. Umetnikove geste kot organizirane forme kineze v risarskih sledeh utelešajo pomene ritma in stil izraza. Pomen risarskega izraza pa je ves čas imanenten, saj je neposredno spojen z njeno obliko: označevalec je njen označenec. V risbi, ki je materialna podpora gesti, se zato fosilizira historična substanca življenja. Prav usedline časa izvrstno ujame v svojo afektivno strukturo film Naprej in nazaj (Heen en weer) Lise Foster. Umetnica trenutke skupnega življenja zabeleži v toplo-hladnih odtenkih s slikarsko potezo, ki vsaka v svojem ritmu trepeta včasih v jasnih, včasih v zbledelih obrisih. Figure se sprehajajo ali plešejo, združujejo ali ločujejo ter ves čas usklajujejo z vzdušjem celote. Poteze se kot oblikotvorne sile uspejo transponirati v linije, ki v gledalcu vzbujajo celoten spekter psiholoških afektov in emocij. Vendar poteza ne more biti nikoli popolnoma poenotena z označevalnim režimom. Kinetična dispozicija telesa, ki je v veliki meri utelešena navada naučenih gibov in vzorcev, v sebi nosi tudi nekaj nekulturnega, nekaj divjega in nesmiselnega, česar označevalni režim ne uspe nevtralizirati. Samuel Patthey in Silvain Monney s prav posebno animirano skicirko Ecorce naravnost navdušita, ne samo s poetično potopitvijo v likovno interpretacijo švicarskega doma starejših občanov, temveč tudi z bogatim slogom in samozavestno likovno raznolikostjo. Razgradnjo linijske strukture v brezoblične širine oceana nadvse bistro transformirata v simbol staranja. S skicoznim stilom se ohranja tudi tisto, kar je v risbi neudomačeno in kar je Dürer imenoval gwalt poteze. Moči gwalta se ni mogoče naučiti ali ga posnemati, ni stvar risarske spretnosti (ars). Presežnost poteze je nezlomljiva in elementarna vez komunikacije, ki je hkrati znak tišine in neukrotljive indeksalne sledi. Risarska gesta je nekaj, kar v svoji divji vitalnosti vsakokrat deviira od želenega scenari-

100 BESEDILA KURATORJEV geometričnim ter energičnim in izčrpanim. Risbe, razporejene v prostoru, ustvarjajo virtualna vesolja in medgalaktične meglice, ki jih slutimo v globinah. Da bi ugotovili, kaj se skriva onkraj obzorja Hubblovega teleskopa, moramo staviti na moč poteze, da intervenira, prekine, zareže ali zmoti konvencionalni kod prostora, ki ne more biti nikoli dokončno razvozlan. Šele s tem ustvarimo nove ideje, percepte in afekte. Koncept poteze ali geste v tem smislu presega omejenost na medij risbe in omogoči dojetje odnosov v sodobnih filmih in videih kot avdiovizualnih prostorih, ki presegajo klasične narativne reprezentacije in iluzionistične vsebine. Gesta nenazadnje prepleta sliko, zvok, prostor, telo, zato bi lahko istočasno govorili o gestah videa. In prav v preseku kulture, narave in psihe konstituira poteza bistveni element videa in animiranega filma. Vizualno polje, v katerem skozi likovne silnice občutimo napetosti, pa spremeni umetnika v medij, skozi katerega se manifestira umetniška (animirana) risba. ja. Še tako subtilni gibi roke pričajo o goreči napetosti med prsti rok, pisalom in risalno površino, na metafizičnem zaodrju pa njihovo trenje zrcali težo človekovega bivanja. Sofiya Kruglikova se s kontemplativno animacijo Luknje v transcendentalnem slogu loti prav te, skoraj spregledane dimenzije osamljenosti in samote kot nujnega pogoja, da se individualna ustvarjalnost uspe zliti z univerzalnim. Z vihrajočo linijo je ustvarila domišljijsko krajino na severnem tečaju, ki vzbuja občutenja globoke zamišljenosti. V prepletu narave in poetične samorefleksije pa ji uspe pričarati svet, ki mu želimo prisluhniti in v katerem se želimo izgubiti. Kruglikova se zaveda, da se vsako umetniško delo rojeva v coni boja, trenja in upora, ki priča o človeški usodi neizpolnjenih upov. Film Upanje Zane Oboreno odkriva potencial za upanje in preobrazbo v sledeh, ki jih v svetu puščajo še tako mile poteze. Z izraznostjo črte poveže padajoče drevesne liste z minljivo naravo življenja. Črte se z zgostitvijo razrastejo v rastlinje, ki se razširi v temen gozd kot dan, ki se prevesi v noč. In prav tu smo trčili ob paradoks poteze in risbe. Po eni strani pisalo sledi želji očesa in je podrejeno režimu vidnega ter vsem številnim zunanjim in notranjim vplivom, toda po drugi strani je gesta gib, ki izraža svobodo in upor. Poteza je v risbi to, kar ji daje možnost za upor in subverzijo medija za njegovo razprtje, saj signalizira več kot to, kar konotira. Kontemplacija risbe nas bo zato vse bolj potiskala k opisanemu paradoksu kraljestva nesmiselnosti, v katerem bomo odkrili duh originalnega dejanja, prepojenega z otroškim čudenjem, dvomi in imaginacijo. Ajda Kadunc se z animacijo Katoy posveti prav mladosti, brezskrbnemu otroštvu in moči otroške domišljije. Njeno potezo zaznamuje dinamika med rahlimi in močnejšimi barvnimi linijami najrazličnejših debelin, ki so značilne tudi za njeno slikarstvo. Na beli podlagi v minimalističnem slogu raziskuje metamorfozo oblik in figure, ki jo omogoča tehnika animacije, kot tudi klasične principe montažnega grajenja zgodbe. Risba se tako giblje v polju med kulturno konotacijo in naravno nekodirano ekspresijo, kar predstavlja svojevrstno dvoumnost med telesnim in vizualnim ali vsakdanjim in estetskim. Domen Dimovski v Eroziji poteze v želji po preseganju opisanega toka dualnosti vsakodnevne denotacije in konotacije sestavi sekvenco abstraktnih prizorov s pomočjo svojih digitalnih kompozicij in grafik Alje Košar v klasični tehniki. V njih se z zgostitvami točk in črt izgrajujejo teksture, igra pasivne in aktivne linije pa ustvarja napetosti med organskim in