Izpod naših peres

N ŠE STOP NJE GLASILO v Izpod nasih peres OSNOVNA ŠOLA CENTER NOVO MESTO Šolsko leto 2023/2024

Dragi bralci, pred vami je nova izdaja šolskega glasila Naše stopinje Izpod naših peres, v kateri so se naši učenci umetniško izražali v sliki in besedi, da bi predstavili svoj bogat notranji svet, obogatili bralce in jim odprli nov pogled v svet znanja, navdiha in domišljije. V njihovih delih se prepletajo talent, izvirnost in ustvarjalnost. Naj vam bo branje v navdih in naj tudi vas spodbudi k ustvarjanju. Ravnateljica Marta Pavlin

KAZALO VSEBINE LEPA DOLENJSKA, NASE NOVO MESTO, NAS DOM v v Str. 4-7 BAJKE IZ SODOBNIH CASOV Str. 8-16 VEZI MED NAMI Str. 17-24 VSI SMO DRUGACNI, A EDINSTVENI IN DRAGOCENI v Str. 25-29 Str. 30-35 DOBRO SE Z DOBRIM VRACA NASA DOBRA DELA v Str. 36-41 VSAK DAN VSAKDANJI VSAKDAN Str. 42-54 v v IGRIVA USTVARJALNOST Str. 55-61 PRAVLJICE ZA SRECEN KONEC Str. 62-64 v

LEPA DOLENJSKA, NASE NOVO MESTO, NAS DOM v v 4 v Izpod nasih peres NOVO MESTO Na sedmih gričih Novo mesto stoji. Reka Krka ga krasi. Ob reki Krki pa je Breg – pozimi na njem je sneg. Rotovž lep imamo – iz vina je samo, saj vino je bilo slabo, kislo je zelo. Imamo Glavni trg, ki lepši je kot vsak Lunin mrk. Ogleda tujec si ga vsak, saj tam tudi je vodnjak. Je tudi mesto situl, kjer lahko poješ veliko fritul saj v dobrih gostilnah, Dolenjci napol živijo. V Krkinem okljuku Novomeščani ne tekmujejo v smuku. V garažni hiši nimamo miši, saj se bolj renaulte sliši. Ema Osojnik, 7. a Riana Erenda, 7. c

v Izpod nasih peres 5 GOZD V daljavi opazuješ visoka drevesa. Mogočna in lepa se dvigajo s tal. Misliš na gozd in njegovo lepoto, plodove zelene, njegovo mladost. Ko stopiš v gozd … pozabiš probleme, čutiš, ko veter ves nežen poboža ti obraz. Poslušaš, ko ptice prepevajo pesmi. Poslušaš, ko listje šumi kot potok v daljavi. Z lahkoto zaznavaš lepoto narave. Zatopljen si v misli, ko stopaš po poti, za sabo pa puščaš skrivnostne poti. Julija Mrvar, 8. a Kiara Blažič, 7. C

6 v Izpod nasih peres NOVO MESTO Ob reki Krki leži cesta, ki vodi do Novega mesta. Če greš lepo mesto iskat, pridi Novo mesto obiskat. Imamo dobre šole, ki imajo udobne stole. V naših gozdovih medvedi spijo, otroci pa se v šolah učijo. Taja Robek, 7.a Ajdin Begić, 7. a DOLENJSKA Dolenjska lepa dežela je, vsak, ki sem pride, zaljubi se. Reka Krka jo krasi, Breg pa doda piko na i. Življenje tu dolgočasno ni, saj veliko se godi. Pozimi so adventni koncerti, poleti so pa lokali odprti. Tudi če temačno je, vsak dan kaj dogaja se. Če ti je slabo, pa tovarna Krka pozdravi to. Tisa Tratar, 7. a Tilen Kulovec

v Izpod nasih peres 7 LEVINOVO MESTO Novo mesto je lepo za vse čase v letu. Naše mesto je znano, ker situle ne prodamo. Zraven teče reka Krka, ki nam na srce potrka. Nad njo je leseni most, za njim se skriva čarobni gozd. Tam se najde kaka lisička pa tudi kaka lepotička. V mestu kralj je Levko, ki piše se Metelko. V reki Krki je povodni mož. Če ga najdeš, vsem si kos. Levin Metelko, 7. a Ula Dulič Štrucl, 6. C

v Izpod nasih peres BAJKE IZ SODOBNIH CASOV v VILA IZ KRKE Pri reki Krki je živela vila. Bila je prijazna, lepa in mila. Vsak dan po rečnem jezu je hodila, nato nekega dne se je zaljubila. Prišla je v grad. Videl jo je kraljev brat. Rekla mu je, da je prišla na zabavo, a princ je rekel, da ima med oblaki glavo. Vila, vsa užaljena, v ječo je bila postavljena. Hitro je pobegnila in se ni več vrnila. Čez nekaj dni princ vilo opazi, kako po jezu gazi. Princ jo prav lepo gleda, a vila si misli, da je on čista beda. Vila ga odslovi in mu zaželi, naj se v gozdu izgubi. Zoja Moškon 7. a 8 Jana Kantor, 6. c

v Izpod nasih peres 9 VELIKAN Z BLEDA Na Bledu se velikan ustavi in pogleda po visoki travi. Ne vidi dveh trnov v travi, ker zakrivata ju kravi. Stopi na špico in si zaželi potico. V čevelj se luknja naredi, velikanu se iz ušes prikadi. Iz čevlja tako zasmrdi, da se cel Bled prebudi. Velikan po trati zdrvi in tam svoj odtis pusti. Dež se ulije tisto noč in velikana odžene proč. Tako je nastalo Blejsko jezero, ki mirno tam šumi, dokler se velikan spet ne prebudi. Hana Osojnik, 7. a Nermina Derišević, 6. a

10 v Izpod nasih peres KRKA Reka Krka vije se, v njej ribe kričijo, o povodnem možu govorijo in zvečer težko zaspijo. Otroci ob Krki hodijo, ko povodnega moža zagledajo. Vsi stečejo k skali, eden pa se na breg zakotali. Povodni mož ga v pest dobi ter z njim v reko odhiti. Od takrat otrok ne spi in se zaveda, da priden bil ni. Lovro Tiran, 7. a Taja Prus, 9. b

v Izpod nasih peres 11 POVODNI MOŽ IN DEKLICA Ko je reka Krka začela teči, se je vanjo preselil povodni mož, ki ni maral meščanov. Vsi so mislili, da je povodni mož zloben in žre otroke. Neke temne noči je majhna deklica Helena hodila ob okljuku reke Krke. Nenadoma zasliši brbotanje. Začudena je pogledala reko in videla, da je iz nje prišel povodni mož. Spotaknila se je ob kamen in padla na hrbet. Mislila je, da jo bo pojedel, povodni mož pa jo je z globokim glasom vprašal, če je dobro. Deklica, začudena, da ji pošast nič noče, ga je prosila, naj gre stran. Povodni mož je stopil korak nazaj, potem pa jo je prosil, naj o tem srečanju nikomur ne pove, saj se ga ne bodo potem več bali in bi ga ubili. Deklica je, začudena, ker je ni pojedel, obljubila, da ne bo nikomur povedala zanj. In je zbežala … Lovro Šavelj, 7. a Nika Božovič, 9. c

12 v Izpod nasih peres KAKO JE NASTAL RAGOV LOG Nekoč so me spraševali o zgodbi, ki se je zgodila v gozdu v Novem mestu, zato jo danes zapišem. Nekega prelepega dne se je naenkrat nad Ragovim logom zabliskalo. Zelo me je zanimalo, kaj je to, zato sem se odpravila na dolg sprehod. Nekaj sem slišala, to je bil prelep glas deklice. Bila je vila, ki je sadila drevesa in ostalo. A ta semena niso bila navadna. To so bila semena iz zlata, ki so se v soncu zlato bleščala. Nekaj časa sem jo gledala, nato pa sem zagledala starejšo gospo, ki je bila vsa v črnem. Imela je kodraste lase in modre oči. To je bila njena mati, ki se mi ni zdela prijazna. Opazila sem blisk. Zažgala je polovico gozda, ker jo je hčerka razjezila. Njena hči je znova zasadila rastline. Ko je zlobna mati odšla, me je zagledala vila, ki je bila vila narave. Pomagala mi je, da se pri Krki umijem, ker sem se umazala v grmu. Nato mi je povedala, da se njena mati razjezi, če se pogovarja z ljudmi in če jim pomaga, zato takrat zažge pol gozda. Nato mi je razkrila, da gozd zraste takoj, ko ga ona posadi, ima bogate krošnje in plodovi so ogromni. Po nekaj letih je njena mati umrla. Njen grob je postavila na sredino Ragovega loga, ki se je takrat že čisto razcvetel, iz njega pa je zrastlo veliko drevo črne barve. Vila se je odšla okopat v Krko. Odneslo jo je in se je utopila. Na Krki pa je ostal le zelen listek. Asja Krhin, 7. b Neja Čutura Kavšček, 7. c

v Izpod nasih peres 13 ZAKAJ IMA NOVO MESTO TOLIKO GRADOV? Novo mesto je zelo znano po svojih gradovih. V preteklosti jih je bilo več kot 60. Toda zakaj jih je toliko? Na sredini srednjega veka je obstajal le en grad, in sicer grad Grm. Njegov vladar in njegovi plemiči so bili zelo bogati in znani na celotnem slovenskem ozemlju. Vsake tri dni so prirejali gostije. Meščani so jih imeli zelo radi, tudi revni kmetje, saj jim vladar ni pobiral veliko (eno petino). Vse je bilo v redu, dokler se nekje ni zalomilo. Vladar je umiral. Celo mesto je žalovalo. Tik preden je umrl, je svojim trem sinovom podaril grad. Vsi so žalovali za njim. Tri mesece so sinovi vladali, nato pa jih meščani in kmetje niso več marali. Plemiči so se sprli in si sezidali svoj grad. Med sabo so se vojskovali. Na koncu so ostali samo gradovi Grm, Otočec, Struga in Stari grad. Nato pa se je razširila kuga. Vohuni z grada Grm so se okužili s to grozovito boleznijo, ko so vohunili na gradu Otočec. V trenutku so bili vsi gradovi, ne samo gradovi, celotno slovensko ozemlje, okuženi s to smrtonosno boleznijo. Tako se je končalo vojskovanje. Čez eno stoletje, torej na koncu srednjega veka, je bolezen čudežno izginila. Prelepa vila s svetlimi, kodrastimi lasmi in biserno svetlečo kožo je to bolezen odstranila z lahkoto. Gradovi so naredili križ čez vojskovanju in začeli novo življenje. Trenutno še obstajajo ruševine nekaterih gradov (grad Hmeljnik, grad Luknja, grad Mehovo), vendar so gradovi in te ruševine le turistična atrakcija. Gašper Blaić, 7. b Ajda Peterlin, 6. a

14 v Izpod nasih peres KAJ SE SKRIVA ZA TRŠKO GORO? Bila je revna družina, ki je živela pri reki Krki blizu Glavnega trga. V družini jih je bilo pet – oče, mati in trije sinovi. Ko sta bila srednji in najmlajši sin še majhna, sta jima starša pripovedovala strašne zgodbe, ki so se dogajale ljudem, ki so se odpravili na Trško goro. Nekega dne je srednji sin vprašal očeta, zakaj ne smejo iti na Trško goro, saj je menil, da so vse te strašne zgodbe izmišljene. Oče se je razburil in ga poslal na trg po kruh. Sin je ubogal očeta, kupil kruh, a se ni hotel vrniti domov. Odločil se je, da razišče, kaj je v ozadju zgodbic o Trški gori. Odpravil se je na pot. Stopal je hitro, nazaj se ni oziral. Radovednost ga je gnala dalje. Med potjo je razmišljal o vseh možnih scenarijih in teorijah. Prehodil je že polovico poti, ko se je stemnilo. Zapihal je močan veter, ki je lomil veje, slišati pa je bilo tudi nenavadne zvoke. Kljub vsemu se je podal naprej. Prišel je na vrh gore in zagledal vhod v jamo. Odločil se je vstopiti vanjo. Ker je bilo temno, je uporabil majhno svečko, ki jo je imel v žepu. Ko je taval po jami, ga je nenadoma zaslepil majhen žarek svetlobe. Odločil se mu je slediti. Prišel je do dveh spečih velikanov. Ustrašil se je, a je pri enem velikanu videl zanimiv ključ, ki ga je pospravil v žep. Še prej se je najedel, saj sta imela velikana na mizi bogato pojedino. Odpravil se je po rovu naprej, ko je prišel do kletke, ki je bila zaklenjena in prekrita s pregrinjalom. Velikana je prebudil hrup, zato se je urno odpravil do kletke. Ko je zagledal fanta s ključem v roki, ki odklepa kletko, je zakrulil, da se je stresla cela gora. Fant je iz kletke vzel zlato situlo, ki je bila last Novega mesta, ukradla pa sta jo dva velikana, ki sta se skrivala na Trški gori in strašila vse, ki so prihajali nanjo. Ko se je fant dotaknil situle, sta velikana izginila. Nenadoma se je znašel na travniku pred cerkvijo na Trški gori. Vhoda v jamo ni bilo več, povsod okrog pa so rasle čudovite cvetlice, ki so lepo dišale. Odpravil se je domov. Ker so že vsi spali, se je odločil, da bo naslednji dan vse zaupal očetu. To se je res zgodilo. Oče je bil sprva šokiran, nato pa presrečen, da se je mesto rešilo strahu pred velikanoma. Situlo so predali mestnim oblastem, ki so jih bogato nagradile.

v Izpod nasih peres 15 Od takrat je cela družina redno hodila na Trško goro, ki je privabila tudi množice romarjev in drugih obiskovalcev. Ljudje so na tem prostoru občutili poseben mir in hvaležnost. Ajša Ljaljić, 7. b Asja Begić, 6. a

16 v Izpod nasih peres ZMAJ TRIGLAV Nekoč je živel zmaj Triglav, ki je bil prijazen. Namesto, da bi bruhal ogenj, je bruhal vodo. To je bil poseben zmaj. Pred davnimi časi so ljudje govorili o legendi, o zmaju Triglavu. Mislili so, da ne obstaja. Ves čas so hodili v gozd, da bi ga našli. Nekega dne je zmaj sedel na skali in gledal naokoli, da bi ga ljudje zagledali. A nihče ga ni videl, le živali, ki so se pasle v dolinah, so ga videle. V gozdu je zaslišal pok puške. Ustrašil se je in se skril v podzemlje. Ljudje so ga našli in ga skoraj ubili. Ampak zmaj je v tistem trenutku z volkom izginil v neznano deželo. Zmaj je bil začuden, da ga je volk rešil. To je bil zanj pravi čudež. Volk mu je rekel, da naj ostane tam na varnem. Zmaj Triglav je bil vesel in srečen, da ga je volk rešil. Zmaj zdaj živi v deželi, ki ni znana. Če pa ga boste našli, pa raje nikomur ne povejte. Ajda Blažič, 4. d Manca Kovačič, 7. b

VEZI MED NAMI VESELI DECEMBER Veseli december prihaja, to pomeni, da prava bo zabava. Otroci na snegu se bodo igrali in dobri možje nas bodo obiskali. Z družino bomo veliko srečanj imeli in polno toplih spominov doživeli. December nas pripeljal bo do novega leta in z njim prinesel nova doživetja. Ana Zrimšek, 4. c Larisa Šašek, 8. d v Izpod nasih peres 17

ZIMA RIMA Zima je rima. Je bela in snežinke je imela. Zima je sneg, pod snegom pa se skriva breg. Na snegu stoji snežak, ki je vedno nekomu enak. Otroci so čez dan na snegu in na mrzlem bregu. Močno kričijo, ko snežinke lovijo. Vsi domov odhajajo, saj prezebli postajajo. Doma se s čajem posladkajo in zanimivo kramljajo. Ela Kovačič, 4. Maja Dolšina, 7. c 18 v Izpod nasih peres

JAZ IN TI Ko se znoči, se nasmehnem ter pomislim na lepe, prijazne oči. Zaslišim glas, ki me pokonci drži. Govori mi: “Nisi sam, jaz sem s tabo dan na dan.« Svet je velik, včasih teman, a prijatelj te popelje v kraj neznan, kjer ptice pojo, reka šumi in narava nikoli ne zaspi. Tam, v majhnem kotičku sveta sva le jaz in ti in ni skrbi. Maksim Košmerl, 6. a Tinkara Mali, 6. b v Izpod nasih peres 19

NESREČA = LJUBEZEN Ko te zagledam, metiljčke pobiram, oči pasem nad tabo. Lahko bi rekel, da sem simp. Kar sem. Med poukom se vate oziram, občasno razmišljam, če veš ali ne. Ampak, če bi vedela, bi se drugače obnašala. Zato se bojim, kako bi reagiral, kako bi odgovoril. Še sam ne vem. Najbrž je vseeno. To se bo samo slabo končalo, zato je ljubezen slepa. Skoraj nihče ne uspe v ljubezni. anonimni osmošolec Taja Robek, 7.a 20 v Izpod nasih peres

LJUBEZEN Ljubezen me je zadela na prelep dan in odšla drugam. Iščem te vsak dan. In sanjam o tebi, o tvojih čokoladno modrih očeh. Dan in noč, vedno sanjam o tebi. Tvoj parfum nariše podobo tvojega obraza. Vsak dan razmišljam, kako bi načel pogovor s teboj. Lovro Retelj, 8. a Tijana Milešević, 6. c Izpod nasih peres 21

v GAZELA O AVSTRALIJI Želim si obiskati sestrično, saj daleč je, ne znam opisati Avstralije, saj daleč je. Ko pri nas je sneg, tam vroče poletje je, hočem ji napisati pismo, saj daleč je. Aligatorje in kenguruje, rad bi šel pogledat Avstralijo, saj daleč je. Kjer zanimive živali bivajo, želim si raziskati pokrajino, saj daleč je. anonimni devetošolec Laura Lipovec, 9. b 22 v Izpod nasih peres

SREČA Sreče si vsak želi. Ko se srečaš s srečo, si srečen. Sreča po svetu hodi, kot strela drvi. Hočeš jo ob sebi, a hitro beži. Nikoli predolgo ne ostaja, se ji naprej mudi. Vsak si jo želi. Takrat pa nesreča po svetu roma, srca razdira, ljudi prepira in svet uničuje. Nato pa sreča koščke src pobira, jih sestavlja in po svetu razstira. Riana Erenda, 7. C Karin Bukovec, Nina Brčina in Sara Bratić, 9. c v Izpod nasih peres 23

SAMOTA Ko v življenje vstopi samota, moje telo po prijatelju hrepeni, po človeku, ki mi pomagal bi, me čutil. To je vez med ljudmi. Sem kot žarek, ki ne čuti toplote, kot žarnica, ki ne oddaja svetlobe, kot človek, ki ni slišan, ampak sliši, kot človek, ki ni ljubljen, ampak ljubi. Brina Erenda, 8. a Jerca Hudoklin, 7. a SLOVO Stekla sem k babici in jo objela močno. Morda zadnjič, morda je to najino slovo. Težke solze mi zopet niso dale miru. Težko in boleče, saj sem vedela, kaj še bo … Ko pogledam to dobro dušo v oči, pa babica naposled spregovori in pravi še zadnjič mi tako: »Vsi visite konec, jaz pa nov začetek. Ne žalujte za tistim, kar ni večno.« Brina Erenda, 8. a Jonida Rustemi, 9. a 24 v Izpod nasih peres

VSI SMO DRUGACNI, A EDINSTVENI IN DRAGOCENI v VSI SMO LJUDJE Včasih se nam zdi, da so ljudje s posebnimi potrebami čudni in neumni. Velikokrat se kdo komu posmehuje zaradi tega, tistim ljudem pa ob tem seveda ni prijetno. V resnici smo vsi enaki, vsi smo ljudje. Sploh niso oni krivi, da so taki, kot so. Včasih se zgodi, da se pri rojstvu kaj ponesreči, otrok pa čuti posledice. Zdi se mi prav, da imamo šole za otroke s posebnimi potrebami. Ne smemo se jim posmehovati, raje se z njimi pogovorimo, vsaj prijazno pogledamo. Tako se bodo počutili veliko bolje, kot če bi se jim smejali in jih zmerjali. Alja Pintarič, 6. a v Izpod nasih peres 25 VSI SMO LJUDJE Ljudje velikokrat delamo razlike med seboj. To se odraža tudi v družbi, saj se ne znamo postaviti v njihovo kožo. Čeprav so lahko enaki kot mi, jih ne sprejmemo in jih zavračamo zaradi majhnih razlik med nami. Mislimo si, da smo tako rečeno »najboljši«, kar se velikokrat izraža v nasilju – ne nujno fizičnem. Da bi to preprečili, se moramo med seboj spoštovati, četudi je nekdo drugačen. Vseeno je človek s čustvi in nekaj čuti, čeprav tega vedno ne pokaže. In če si zdaj med tako imenovanimi »najboljšimi«, še ne pomeni, da bo tako tudi ostalo. Ljudje z različnimi boleznimi in ljudje, ki so prikrajšani, lahko premorejo več čustev kot vsak od »najboljših«. To pa lahko preprosto spremenimo. Potrebnih je le nekaj besed, da se pokaže, kdo je tu brezčuten. Vsi smo ljudje – takšni ali drugačni. Zato se ne smemo več odrivati, temveč se spoznati in pogovarjati. Na nas in naši sočutnosti stoji ta svet, ki mu rečemo Zemlja. Ajda Peterlin, 6. a

Sanid Selava, 7. c 26 v Izpod nasih peres IZKUŠNJA Z LJUDMI Z DOWNOVIM SINDROMOM Imam sestro, ki ima Downov sindrom. Vem, da so ljudje s to boleznijo drugačni, a imajo čustva kot mi. Moja sestra se rada smeje, joka ne ravno rada, a so stvari, ki jo zelo prizadenejo. Se pa hitro potolaži. Njej beseda oprosti pomeni kot nekomu 100 evrov. Ljudje z Downovim sindromom niso sramežljivi, vsaj moja sestra ne. Zelo radi imajo živali. V njihovi šoli pogosto hodijo na sprehode ter se v prostem času igrajo družabne igre. Mislim, da imajo na področju matematike, slovenščine in ostalih predmetov večje težave kot mi, na nekaterih področjih pa nas prekašajo, kot npr. v varnosti na cesti, kako se obnašati v prometu itd. Včasih se mi zbudi misel, da bi bil kot oni – brez pouka, brez ocen … A ko po drugi strani vidim slabosti, da bodo težko dobili delo ali ga sploh ne bodo, da ne bodo imeli lastne družine, sem hvaležen za to, kar sem in kar mi je dano. Nik Jerman, 6. a

v Izpod nasih peres 27 VSI SMO LJUDJE 21. marec je svetovni dan Downovega sindroma. Čeprav so ljudje drugačni, so še vedno samo ljudje. Lahko izgledajo neprijetno, nezabavno, a samo zato, ker tako izgledajo, še ne pomeni, da so v resnici res taki. Bistvo je očem skrito, zato je prav, da ljudi ne sodimo po zunanjosti in njihovih pomanjkljivostih. Ponavadi so takšni ljudje potrebni več ljubezni, ki jo tudi zaznavajo. Tudi vračajo ti na svoj način in so veseli, da je nekdo z njimi. Čeprav so drugačni, jih moramo spoštovati in sprejemati. Na ta dan se v znak solidarnosti do ljudi z Downovim sindromom nosijo različne nogavice. Pia Paternost, 6. a BODIMO POZITIVNI Pogosto se vprašam: »Kaj pa če bi bila jaz takšna?« Ljudje, ki imajo različne bolezni ali pa so invalidni, so se mi vedno zelo smilili. A ko jih spoznaš, vidiš, da imajo tudi oni lahko lepo življenje. Mislim, da takšni ljudje gledajo na pozitivne stvari in jih osrečujejo malenkosti. Mi, ki pa nimamo težjih bolezni oz. ali kaj podobnega, se pogosto oziramo samo na slabe stvari, čeprav nas obdaja toliko lepih stvari, za katere bi bili lahko hvaležni. Vedno nad nečim nergamo in smo nezadovoljni. Bodimo veseli, da smo, kakršni smo, in spoštujmo tiste, ki imajo bolezni ali pa so invalidni. Bolni ljudje imajo tudi svoje navade in več omejitev kot mi. Razumimo jih in jih spoštujmo. Sara Maras, 6. a Kiara Blažič, 7. c

28 v Izpod nasih peres Sanid Selava, 7. c VSI SMO ENAKI Ljudje se razlikujemo po videzu in osebnosti, a vseeno smo vsi ljudje. Med seboj bi se morali spoštovati, saj bo sicer med nami rastlo sovraštvo, ki ne bo prineslo nič dobrega. Če je nekdo mongolid, invalid ali kaj podobnega, mu moramo pomagati, saj se ne zavedamo, kako jim je. Ni nujno, da si z vsemi prijatelj. Tudi če nisi, lahko pomagaš drugim. Videz nekaterih ljudi nas lahko včasih preseneti, prestraši, a čeprav so drugačni, še ne pomeni, da niso dobri po srcu. Daleč od tega. Ljudje, ki nimamo prirojenih težjih bolezni ali pa nismo drugače omejeni (npr. gibalno), se sploh ne zavedamo, kako lepo nam je. Pogosto se smilimo sami sebi. Danes, ko sem se odpravljala v šolo, sem na drugi strani ceste zagledala otroka, ki ga je mama peljala na invalidskem vozičku. Zamislila sem se, da mu ni ravno lahko, a je vseeno zelo vesel in nasmejan, zato sem se tudi jaz nasmejala in odšla proti šoli. Ob vsem napisanem bi rada poudarila, da ni potrebe, da bi se nam smilili, ker tega tudi sami ne želijo, ampak, da jih spoštujemo, jim pomagamo, če potrebujejo pomoč in sprejmemo, da smo vsi drugačni, a vsi enaki na nek prav poseben način. Hana Rojnik, 6. a Sara Cimermančič, 6. a

v Izpod nasih peres 29 KRIVICA Krivica, kakšna nepravica. Četudi pameten se zdiš, a v revnih krajih pač živiš ali mogoče ženska si, ki sama trudno dela, da bi otroke preskrbela. Mogoče si otrok, ki v južni Aziji trpi, da najnovejši influencer preizkuša nove stvari. Oh, krivica, kako boli! Naja Espinoza Marolt, 9. b Liu Luyu, 6. b

Nejra Šišić, 6. b 30 v Izpod nasih peres DOBRO SE Z DOBRIM VRACAv DOBROTA Ko nekaj dobrega storimo, v srčku se razveselimo. Srček nam igra in zapoje tra la la. Tra la la, tra la la, tra la la, tako ta pesmica igra. Ko prijatelje spoznamo, se z njimi igramo. Srček vedno zaigra, če se nekomu nekaj da. Zato smo tukaj mi tudi vaši prijatelji. In želimo si, da spoznate nas še vi. Vita Kurnik. 2. b

Luyu Liu, 6. b v Izpod nasih peres 31 OZRI SE OKOLI SEBE Ozri se okoli sebe! Roke imaš zato, da ljudem pomagaš srčno. Kar daš, to dobiš. Dobro z dobrim vrača se, to vsakdo ve. Pomagaš mi ti in jaz pomagam tebi. Tako prijatelje dobiš, samo dobro z njimi deliš. Jaz tebi, ti drugemu, drugi tretjemu … Verižna reakcija se zgodi, vsak dobro naprej deli. Ozri se okoli sebe spet! Pomagaj in boljši bo ves svet. Julija Muršič, 4. c

32 v Izpod nasih peres DOBROTA MED LJUDMI Okrog sebe poglej, kaj vidiš, mi povej! Vidim veliko ljudi. Pomoč potrebujejo vsi! Zakaj pa tam kot kamen stojiš? Uporabi roke, saj jih imaš! Pomagaj vsem, ki potrebujejo pomoč, čeprav delal boš dolgo v noč. Naj črni oblak izgine in sonce segreje nam srce. Naj dobrota v nas zažari in delimo si jo med seboj vsi. Elena Pašalić, 4. c Sara Cimermančič, 6. a

v Izpod nasih peres 33 Ajda Šašek, 6. b POMOČ Pomisli, kako je kdaj bilo, ko pomagal si zelo. Srečni so bili vsi zato, ker ti pomagal si. Potem pa nekega dne povedal si, da žalost v tebi leži, da dan uspešen ni, ker polno skrbi ti po glavi roji. Enkrat pride dan tvojih sanj, pa ga uniči nekdo in vse je zaman. Greš po ulici, a tam nikogar ni. Iznenada pa pride nekdo, ki pomaga ti zelo. Potem se ti svet lepši zdi, ker vidiš, da pomaga ti marsikdo. Julija Klemenčič, 5. a

34 v Izpod nasih peres Deček po imenu Jaka je šel na sprehod po naselju. Sprehajal se je okoli dvajset minut, ko je na cesti zagledal čebelo. Za dečke njegovih let je bilo navadno, da živali pustijo trpeti, vendar Jaka je bil precej drugačen. Ubogo, vendar še živo čebelo je nesel domov. Doma je naskrivaj odšel v svojo sobo, da bi živali pomagal. Njegova mama mu to ponavadi dovoli, vendar čebele in podobne žuželke so v hiši prepovedane, ker je nanje hudo alergična. Ko je Jaka prišel v sobo, je čebelo nežno položil na mizo. Hitro je stekel v kuhinjo po zamašek od steklenice, vodo in med. Njegova mama ga je gledala, kot da bo požgal hišo, vendar Jaka se z njo ni obremenjeval, saj je na nitki življenje, ki se lahko konča vsako sekundo. Čebelo je previdno premaknil na okensko polico, ker je potrebovala tudi svež zrak. Zoja Moškon, 7. a ČEBELA

v Izpod nasih peres 35 Zoja Moškon, 7. a Poleg je položil tudi zamašek z vodo in malo medu. Ko se je naslednji dan vrnil iz šole, je bila čebela v veliko boljšem stanju. Odločil se je, da ji bo dal ime. Po dolgem času odločanja in razmišljanja jo je poimenoval Katka. Čez tri dni je bila Katka že zdrava, zato jo je Jaka spustil v naravo. Vendar Jaka je imel v šoli zaradi svoje ljubezni do žuželk težave. Ko je Katka odšla, je ostal sam. Nekaj dni zatem je med odmorom zunaj sedel sam. Približali so se mu najbolj nesramni fantje na šoli ter se iz njega norčevali. Ravno ko so se ga hoteli lotiti s pestmi, je prišlo ogromno čebel, ki so nesramneže prestrašile. Ko je Jaka pogledal čebele, je pred njimi vzletela čebelica, ki jo je Jaka z lahkoto prepoznal. Bila je Katka! Jaka je bil zelo vesel, da jo je spet videl. Vse to je videla učiteljica, ki je zgodbo delila z drugimi. Pa kaj, če se je zgodba kdaj malo spremenila. Najpomembnejši del zgodbe je ostal enak. Bistvo, ki ga vsi učenci in tudi drugi zlahka ugotovijo, je, da se bodo vse stvari, ki jih storiš, vrnile k tebi. Pia Pavlović, 6. b

36 v Izpod nasih peres NASA DOBRA DELA v Starejši sosedi sem odnesla piškote, ki sva jih spekli z mamico. Bila je zelo vesela. To sem videla v njenih očeh, ki so se ji zaiskrile. Elena Pred božično-novoletnimi prazniki sem spekla piškotke z namenom, da jih podarim. Odziv sosedove gospe je bil vesel in hvaležen. Babica je bila presenečena nad podarjenimi piškoti. Dedi pa je takoj, ko je samo pogledal v vrečko, pojedel en piškot. Ana Moja prababica ima demenco in domuje v domu starejših občanov. Čeprav se mojega imena ne spomni, me je vedno zelo vesela. Ela

v Izpod nasih peres 37 Očku sem pomagal pri urejanju pisarne. Skupaj sva izdelala leseno steno iz letvic. Pomil sem okna in pometel po tleh ter pospravil smeti. Oči je bil moje pomoči zelo vesel. Ob koncu dela sem mu prinesel še toplo kavo. Mark Spekel sem piškote in jih odnesel sosedu, ki živi sam. Bil je vesel, ker sem mu prinesel sladko presenečenje, v zahvalo pa mi je dal čokolado. Andrej Doma pogosto pomagam pri gospodinjskih opravilih. Nekega dne v decembru pa sem se še posebej potrudil. Mamici sem pomagal peči palačinke, posesal sem stanovanje, pomil lijake in pobrisal okenske police. Starša sta me pohvalila in bila zelo vesela moje pomoči. Nian Moja mami vedno hrani našo mačko. Hotela sem jo razveseliti, saj se ves čas trudi zanjo. Zjutraj sem jo nahranila jaz. Mami in naša mačka Juna sta bili zelo veseli. Ana

Lučka Tratar, 8. a 38 v Izpod nasih peres Očku sem delal družbo pri sprehajanju moje psičke Tare, mamici pa sem pomagal postaviti smrečico. Na božični večer so k nam prišli na večerjo babici in dedka. Starši so pripravili večerjo, jaz pa sem jih želela razveseliti z violinskim nastopom. Zaigrala sem jim nekaj pesmi. Ker vem, da imajo najraje pesem Sveta noč, sem se zelo potrudila in se jo zelo hitro naučila na pamet ter jim jo zaigrala. Bili so zelo veseli in so zraven tudi malo zapeli. Leilani Gal

Laura Lipovec, 9. b v Izpod nasih peres 39 Z mojima dvema bratoma smo naredili kosilo, spekli piškote in skupaj z mamico postavili smrečico in jaslice. Mamici sem vsak dan skuhal kavo. Pomagal sem ji pospraviti hišo in pometel dvorišče. Ko je očka prišel iz službe, je bil zelo vesel in ponosen na nas tri fante. Luka Katarina Dovič, 8. c Moji ljubi babici sem pomagala pomiti posodo in ji prebrala knjigo. Bila mi je hvaležna. Julija

40 v Izpod nasih peres Ucenc 4. c i v DOBRO SE Z DOBRIM VRAČA V sredo je bil zelo mrzel dan. Vrnil sem se iz šole in opazil, da je v hiši zelo mrzlo. Bilo mi je zelo čudno, zato sem poiskal atija in ga vprašal, zakaj je tako mrzlo. Povedal mi je, da nismo zakurili peči in da gre zdaj vozit drva. Rekel sem mu, da lahko pomagam, saj bova tako lažje opravila to nalogo. Povedal mi je, da je hvaležen za mojo pomoč. Delo sva opravila in hiša je bila spet topla. Prišel je vikend in ati mi je rekel, da me bo peljal na Gače, ker sem mu pomagal voziti drva. Tam mi je bilo zelo všeč. Ves ta teden mi je bil zelo všeč, saj sem se naučil, da se dobro z dobrim vrača. Gal Štamfelj, 4. c Tim Jerman, 7. a

Hana Rojnik, 6. a v Izpod nasih peres 41 PISMO MAMICI Draga mami, res sem vesel za vso tvojo pomoč in nasvete. Ne morem ti pustiti, da vedno samo ti kuhaš in pospravljaš. Zato se ti moram tudi jaz oddolžiti, da boš še bolj srečna. Že danes ti bom pomagal pri opravilih, da bo vse hitreje opravljeno. Zaradi tega se bo veliko stvari spremenilo in ti ne boš imela tako veliko dela. Vmes se boš lahko spočila in počela stvari, ki jih imaš rada. Tvoji nasveti, ki mi jih daješ, mi bodo celo življenje pomagali. Rad te imam, mami. Tvoj Mark Mark Mrvar, 4. c

Jurij Hudoklin, 9. c 42 v Izpod nasih peres MOJE PISMU DEDU Dragi dedo, slišala sem, da te je infarkt. Iz oči so se mi ulile močne in velike solze, ki so tekle po licu navzdol. Sploh nisem smela slišati besede dedo. V šoli mi je bilo zelo težko. Meni se je zdelo, da se že res dolgo nisva videla. Minevali so dnevi. Vsa družina je bila potrta. Vsak trenutek smo mislili nate in ti pošiljali dobre misli in čakali na klic iz bolnišnice. Slišala sem, da ti na novomeški urgenci niso znali pomagati, zato si moral v Ljubljano. Potem so mi starši sporočili, da boš okreval. Razveselila sem se tako, da si človek ne more predstavljati. Hotela sem kar takoj iti pote v Ljubljano. Na srečo si kmalu prišel domov. Se še spomniš, ko je cela družina prišla do tebe in smo imeli na tisoče vprašanj? Res sem bila srečna. Povedal si nam, da si dobil spodbujevalec za srce. Še bolj vesela sem bila kot prej zato, ker sem vedela, da se infarkt težko ponovi. Vesela sem bila, da so naše dobre misli pripomogle k tvoji ozdravitvi. Pregovor pravi, da se dobro z dobrim vrača. Tokrat je to delovalo. Ama Slapnik, 4. b

v Izpod nasih peres 43 VSAK DAN VSAKDANJI VSAKDAN Platon Shapovalov, 7. a TRPLJENJE Pridem v šolo, zagledam lesen stol. Vidim, da je sam. Peresnica je na mizi … prazna kot moja duša. Vrata in okna se zapro. Pride učitelj. V razredu vse tiho. Ohromila nas je disciplina. Neznanje beži skozi zaprto okno stare učilnice. Le siva stena nas ločuje od prostosti. Lovro Retelj in Izak Novljan, 8. a

44 v Izpod nasih peres POSTELJA PONOČI V moji mali sobi, prav tam v kotu, kjer vsi pričakovali bi, da prav ničesar ni, moja postelja stoji. Kaj postelja počne podnevi, vemo vsi, ves dan sameva, samo obleka z nje visi. Zvečer, ko končno se stemni, postelja ponovno oživi. Takoj ko v posteljo se namestim, se v sanje sladke potopim. Postelja srka vase moje sanje in se zlije vanje. Spremeni se v barko zlato, dvor kraljevi ali me ponese tja, kjer družijo se levi. Ko pa pustolovščine si zaželi, pa naju podivjan bik lovi. Ko mi je ponoči vroče, z mano se poti in skoraj joče. Ko ponoči zebe me, mrazi, drgetajo ji kosti. Če me kdaj pa kdaj predolgo ni, postelja se res jezi. Vse okrog frči in v moji koži dobro biti ni. Ko posveti nanjo žarek sončni, se zdi, kakor da nič dogajalo se ne bi. Razblinijo se vsi trenutki slabi, le spomini dobri ostanejo neskončni. Sara Maras, 6. a

v Izpod nasih peres 45 Nika Ostić, 8. d TELEFON Zjutraj zabrenči in brenči ter se jezi, dokler me ne zbudi. Ko vstanem, pogledam vanj ves začuden in še vedno zaspan. Rad bi še malo legel, se sanjam predal, a telefon mi ne pusti, da v šolo zamudil bi. Jan Medic, 6. A Neja Čutura Kavšček, 7. c

46 v Izpod nasih peres UČITELJSKA Od sedmih do dveh, od sedmih do dveh hrupni, hrupni razredi v očeh … Od sedmih do dveh razredi, razredi v očeh. In peti in šesti, deveti in osmi pa sedmi v očeh. Od sedmih do dveh, od sedmih do dveh. Učiti, učiti, učiti majhne otroke, učiti otroke od sedmih do dveh, od sedmih do dveh. Na teden pet dni vsak mesec od sedmih – do dveh. Potem konec tedna, priprava nalog … … počitnice … … oddih … In potem spet nazaj in vsako leto enako … Od sedmih do dveh, od sedmih do dveh otroci v očeh. Vladimir Kosenchuk, 9. a Dhurata Gajraku, 7. a

Hana Osojnik, 7. a v Izpod nasih peres 47 DELOVNI DAN Od osmih do dveh, od osmih do dveh možgani mi delajo, zvezki se odpirajo, zvonci donijo, učenci se učijo – od osmih do dveh, od osmih do dveh. Od dveh do štirih, od dveh do štrih sam sem doma, se dela naloga, največja nadloga, kar svet jo pozna – od dveh do štirih, od dveh do štirih. Do osmih od šeste, do osmih od šeste se žoga odbija in reže in nabija – do osmih od šeste, do osmih od šeste. Ko pridem domov, se vržem vznak, prižgem si TV in razmišljam naglas: ,,Bilo je danes zelo res lepo, upam, da jutri bo tudi tako.’’ Žiga Pincolič, 9. b

48 v Izpod nasih peres Rebeka Mišljenovič, 9. c

v Izpod nasih peres 49 TO JE DEVETI A Po hodnikih slišiš hrup in vidiš, da to je 9. a. Polovica razreda ponavlja fiziko. To je 9. a. Vse učiteljice ob živce spravlja. To je 9. a. Preden naše teste popraviš, se mentalno pripravi, saj to je 9. a. Šele zvečer, ko zaspiš, se umiriš in navadiš, da to je 9. a. Spomni se, kdo ti pomaga, da v šoli ne zaspiš. To je 9. a. Morda res nismo najpametnejši, a z nami si srečnejši, saj to je 9. a. Nina Šinkovec, 9. a Grafit v rdečem (nagrada na fotografskem natečaju Pogled 2023) Eva Kum, 9.c

50 v Izpod nasih peres Zala Lipičnik Begović, 9. c STRAH JE ZNOTRAJ VOTEL, ZUNAJ GA PA NIČ NI Bil je začetek počitnic. Doma smo se že pošteno dolgočasili, ko se je moji mami kar naenkat porodila ideja, da obiščemo glavno mesto Francije. Meni je bil predlog zelo všeč, a niti malo si nisem mislila, da nas čaka tako velika dogodivščina. Na spletu smo kupili karte za letalo in rezervirali apartma na severu Pariza. Po dveh urah leta smo končno pristali in kmalu nato našli tudi svoj apartma. V štirih dneh smo si ogledali veliko zanimivosti, za vedno pa mi bo ostal v spominu tretji dan. Moja mama se je odločila, da ravno zadnji dan obiščemo grad na robu francoskega velemesta. Odpravili smo se na postajo, od koder naj bi odpeljal naš vlak. Stavba je bila res ogromna, saj je bila tudi postaja za avtobuse in metroje. Bilo me je malce strah, da se bom izgubila. Dve uri smo že čakali na naš vlak, ko so se v stavbi kar naenkrat začeli zbirati vojaki. Zelo sem se ustrašila, saj nisem vedela, kaj se dogaja – kar srce mi je padlo v hlače. Ravno smo se želeli vkrcati, ko so v stavbi začeli piskati še alarmi. Varnostniki so začeli kričati. Kar nagnali so nas iz stavbe. Nekaj so začeli govoriti še po zvočnikih, a jaz jih nisem kaj dosti razumela.