v Izpod nasih peres 51 Pred metrojem se nas je zbralo več kot tisoč in čisto vsi smo bili vznemirjeni. Zunaj smo čakali več kot eno uro, ko je v stavbi kar naenkrat nekaj počilo! Takrat sem mislila, da bom od strahu kar omedlela! Od strahu mi je po licu pritekla mala solzica. Mami mi je povedala, da naj bi bil v stavi sumljiv kovček z bombo, ki so ga razstrelili. Od razburjenosti bi še mene skoraj razneslo! Ko smo se končno vkrcali na vlak, sem se bala, da je še na našem vlaku bomba. Na srečo je ni bilo. Končno smo prispeli, in šele ko sem izstopila iz vlaka, sem si na moč oddahnila. To dogodivščino si bom zapomnila za vedno. To je bil zame najstrašnejši trenutek in vesela sem, da se je vse srečno končalo. Vedno, ko se spomnim na ta dogodek, pa se spomnim tudi na star pregovor, da je strah znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Taja Robek, 7. a Luka Erak, 7. a
52 v Izpod nasih peres GAZELE Kakšne gazele naj napišem? – nimam pojma; ali jih najprej kar narišem? – nimam pojma. Ko tako že razmišljam, ali bi pisal ali ne, ko tako še razmišljam in si že rahle solze brišem – nimam pojma. Pa še kar in kar sanjarim, čakam, da se česa spomnim, koga ali kaj naj tu opišem – nimam pojma. In še in še razmišljam, kaj za pesem bi napisal, in še razmišljam in opazim, da na list napišem jih prekmalu (nimam pojma). Jurij Hudoklin, 9. c Hana Osojnik, 7. a Nika Belavić in Lana Koligar, 9. c
v Izpod nasih peres 53 GAZELE Šola me ubija, rabim počitek, Šola me okoli prsta ovija, rabim počitek. Uči me znanja, ki me ne zanima, okoli mene kar ene ocene zavija, rabim počitek. Redovalnica je za učitelje prava igralnica, samozavest nam iz glave izbija, rabim počitek. Pia Pintarič, 9. b Nika Božović, Eva Horvat, Nina Brčina, 9. c Brina Erenda, 8. a
54 v Izpod nasih peres Nika Božović, Eva Horvat, Nina Brčina, 9. c BREZ KONCA Brez konca, brez konca v neskončno trpljenje. Brez konca, brez konca to kruto življenje. Vsi pravijo mi, da se srečno konča, a v pravem življenju me groza obda. Brez konca lovi me in se krohota, brez konca, ko da obdaja jo lakota, ki se nikakor ne nasiti. Oh, kako biti? Skriva se v mojih laseh in mi diha za vrat in šepeta mi v ušesih, ko probam zaspat. V sanjah me od daleč opazuje in se oblizuje, ko me skrivnostno zasleduje, iz čevljev udobja me ponovno sezuje. Brez konca, brez konca, tako svet deluje. Naja Espinoza Marolt, 9. b Kvadrat neskončnosti (nagrada na fotografskem natečaju Pogled 2023) Sara Bratić, 9.c
v Izpod nasih peres 55 IGRIVA USTVARJALNOST V našem 4. c nas je navdušila pesem Borisa A. Novaka Najhitrejši vlak na svetu. Po zgledu le-te smo ustvarjali tudi mi. ZVEZDA S STRAHOM V OČEH Zvezda s strahom v očeh, kaj tam gori na nebu počneš? Zvezda s strahom v očeh, ne boj se! Zvezda s strahom v očeh, poslušaj me! Zvezda s strahom v očeh, ne izgini, prosim te! Zvezda s strahom v očeh, vrni se! Zvezda s strahom v očeh izginila je! Kajti zvezda s strahom v očeh je zvezda na – sanje. Elena Pašalić Luka Tekstor, 8. b
56 v Izpod nasih peres Lili Ucman, 6. c MOJE DREVO Viktoria Zakšek Moje drevo raste tako hitro kot raketa, ki se dviga v nebo. A moje drevo pozimi sanjavo gleda v belo blago. Iz njega se vijejo zgodbe, polne različnih pustolovščin, ki so tako vznemirljive, da te kar srh spreleti. In ravno moje drevo je drevo na – ljubezen. NAJHITREJŠA HIŠA Moja hiša je hitrejša od hiše na akumulator, moja hiša je hitrejša od hiše na nafto, moja hiša je hitrejša od hiše na elektriko, moja hiša je hitrejša od hiše na paro, kajti moja hiša je hiša na – ljubezen. Luka Mohar Anže Jakša, 6. b
Izpod nasih peres 57 ČRKA NA DOMIŠLJIJO Črka na domišljijo se zvija kakor kača, črka na domišljijo se smeji kakor miška, črka na domišljijo je čudna kakor ropotulja, ki ne neha ropotati. Moja črka na domišljijo je lepa in zlata, kajti njo poganja le sinje modra barva. Neva Hudoklin Pia Paternost, 6. a VRTILJAK NA DOMIŠLJIJO Moj vrtiljak je najlepši vrtiljak na svetu, kajti moj vrtiljak lahko leti, nanj pa lahko pridejo prav vsi. Moj vrtiljak je največji vrtiljak na svetu, moj vrtiljak je najbolj mavrični na svetu, bolj mavrični od sveta samega, kajti moj vrtiljak stoji in leti v svetu najlepših sanj. Ela Kovačič
Kali Štamfelj Ribič, 7. a 58 v Izpod nasih peres v Izpod nasih peres SLADKA ČOKOLADA Sladka čokolada je tako sladka, da ko jo ugriznem, takoj v zrak poletim. Sladko čokolado ugriznem drugič, še višje poletim. Sladko čokolado ugriznem tretjič, do najvišjih krošenj dreves poletim. Sladko čokolado ugriznem četrtič, poletim do ptic, ki letijo najvišje. Sladko čokolado ugriznem petič, do oblakov poletim. Sladko čokolado ugriznem šestič, do vesolja poletim, kajti moja sladka čokolada je na energijo iz najboljšega kakavovca. Leilani Kulovec
Lovro Tiran, 7. a Izpod nasih peres 59 GOBA NA POGON Goba na pogon tako lepo čisti, da čistilke v šoku ostanejo, goba na pogon tako lepo čisti, da se kar tabla sveti, goba na pogon je tako hitra, da je še hitrejša od najhitrejšega človeka na svetu, kajti goba na pogon je goba na – čistilo in željo po čistem. Gal Štamfelj ROBOT NA ? Robot z DOMIŠLJIJO je pameten kot človek. Robot z DOMIŠLJIJO ima večje možgane od največjega slona. Robot z ELEKTRIKO je pametnejši od človeka. Robot s PARO je pametnejši od opice, delfina, slona ali celo od pingvina. Robot na DOMIŠLJIJO je najpametnejši na svetu, kajti moj robot je na – čarovnijo. Andrej Ilić Sara Maras, 6. a
60 v Izpod nasih peres NAJGLASNEJŠA TROBENTA NA SVETU Moja trobenta je tako glasna, da prežene miši iz kotov, moja trobenta je lahko glasnejša, da prestraši cel gozd, moja trobenta je lahko najglasnejša, da vsi bi poleteli med oblake, moja trobenta je tudi naj najhitrejša, da vsi bi poleteli v vesolje, kajti moja trobenta je na – veter. Mark Mrvar TORBA Z NOGAMI Torba z nogami je hitra kot konj, torba z nogami hoče biti najhitrejša, torba z nogami je iz vesolja, kajti torbo z nogami poganjajo šolske potrebščine. Torba z nogami rada nosi šolske potrebščine in komaj čaka na nov šolski dan. Julija Muršič Maša Vovko, 6. b Naja Espinoza Marolt, 9. b
Riana Erenda, 7. c Izpod nasih peres 61 KO PRAVLJICA Ko sem hodila domov, sem srečala prodajalca kokoši. Hotela sem jih kupiti, ampak me je na drugi strani mesta privlačilo igranje kontrabasa. Videla sem kosa, ki mi je bil zelo všeč. Na tržnici sem opazila, da prodajajo kokos in takoj sem ga šla kupit. Na poti domov mi ga je ukradla kobila. Bila je tako suha, da so se ji videle kosti. Konec tedna sem šla na morje. Sredi valov se je prikazala korala. Bila sem vesela kot komik. Mislila sem, da za mano stoji kostko, a sem na srečo imela samo privide. Zvečer sem jedla kostanj. Videla sem sosede, ki so skakali s kolebnico in se peljali s kolesom. Pred spanjem sem šla v kopalnico in izpod tuša je skočila koza. GROZA! Naja Gašperšič, 5.c KO KO KO … KOZEL Ko sem šla v gozd, sem srečala kozla. Jedel je koprive. Moj pes Konoplja se je zapodil v kozla, ki je jedel kostanj iz kotla. Mislim, da se mi je sanjalo, ampak živali na sredi jase so igrale košarko. Imele so celo dva komentatorja. Zagledala sem živi koriander, ki je skakal čez kolebnico. Ko, ko, ko, se sliši iz grmovja. Ja, res se mi je sanjalo. Neža Gorše, 5. b
62 v Izpod nasih peres PRAVLJICE ZA SRECEN KONEC v ČUDEŽNA ZDRAVILNA LIZIKA Za devetimi gorami so nekoč živeli trije sinovi. Prvi, ki je bil najstarejši, je bil pameten. Drugi je bil najbolj iznajdljiv in tretji, ki je bil najmlajši, je imel zelo rad naravo. Živeli so skupaj z očetom. Nekega dne je oče zbolel. Ravno na ta dan je na njihova vrata potrkal lovec, ki je prišel iz bližnjega gozda. Eden od sinov je odprl vrata. Lovec, ki je stal pred vrati, je rekel, da je slišal za zdravilno liziko. Rekel je tudi, da bo ostal vedno zdrav, kdor jo poliže. Oče je hotel ozdraveti, zato je svoje tri sinove poslal v gozd, da bi poiskali drevo, na katerem raste zdravilna lizika. Vsak sin je šel po svoji poti. Najstarejši sin je zagledal lovca, ki ga je prej videl pred vrati hiše. Lovec je rekel, naj mu kupi novo puško, a najstarejši sin tega ni hotel storiti. Lovca je le vprašal, v katero smer mora iti. Lovec mu je pokazal, da mora iti v desno. Sin je odšel na desno stran ceste in prišel do prelepega hriba. Na hribu je bilo veliko drevo, na njem pa je bila lepa, svetleča lizika. Odtrgal jo je, a se je takoj spremenil v jelena in takoj stekel proč. Drugemu sinu se je pripetilo enakemu kot prvemu. Nik Jerman, 6. a
Izpod nasih peres 63 NA GRAJSKA VRATA PONOČI POTRKA ŠE ENO DEKLE Nekoč je živel kraljevič. Njegova starša sta že umrla, zato je bil zelo osamljen. Odločil se je, da si bo poiskal kraljično. Nekega jutra je vstal zelo zgodaj in odjezdil, da bi jo poiskal. Domov se je vrnil žalosten, ker je ni našel. Ko je padla noč, je nekdo potrkal na vrata. Bila je kraljična. Povabil jo je na večerjo. Po večerji je deklica prespala pri kraljeviču na gradu. Zjutraj jo je kraljevič zaprosil za roko in kraljična je privolila. Nato se je zgodilo nekaj čarobnega. Grad je poletel v deželo samorogov, kjer sta se kraljevič in kraljična igrala cel dan. Od utrujenosti sta zgodaj zaspala. Ponoči ju je zbudilo glasno trkanje. Odhitela sta odpret vrata in tam je stala še ena kraljična. Ta je bila še lepša od prve. Kraljevič se je odločil, da bo imel drugo kraljično za ženo. Prva kraljična se je od jeze spremenila v dinozavra. Tako se je kraljevič poročil z drugo kraljično in tako sta srečno živela do konca svojih dni. Zala Prešern Bogolin, 3. d Najmlajši sin je na svoji poti zagledal istega lovca kot prej njegova starejša brata. Lovec ga je prosil, naj mu kupi novo puško. Najmlajši sin je stekel v trgovino, kupil puško in stekel nazaj k lovcu. A ko se je vrnil, lovca ni bilo več. Sin je odšel dalje s puško in prišel do hriba, do katerega sta že prej prišla oba starejša brata. Odtrgal je zdravilno liziko in pred njim se je spet prikazal lovec. Ta mu je rekel, naj gre hitro domov in da očetu liziko ter da naj hitro steče pred hišo, in ko bo zagledal dva jelena, se ju bo moral dotakniti. Tako je najmlajši sin stekel domov, dal očetu liziko in oče je ozdravel. Sin je stekel pred hišo, zagledal dva jelena, se ju dotaknil in jelena sta postala brata. Srečno so živeli do konca svojih dni. Gal Vovko, 4. d Ema Cetina, 6. c
64 v Izpod nasih peres MOGOČEN ZMAJ Nekoč je živel zmaj, ki je živel na najvišji gori v najvišje ležeči jami. Tam notri je bilo čisto temno. Pod njim je živel čaroben škrat, a tega ni vedel nihče. Njegov domek je bil namreč skrit za ogromnim kamnom, ki se je odprl z njegovo mogočno močjo. Zmaj pa si je tako zelo želel imeti prijatelja, a ga ni mogel dobiti, ker je bil tako drugačen in nepriljubljen. Nekega dne je šel škrat nabirat zelišča za čaj in takrat sta se zmaj in škrat zagledala. Škrat je hitro stekel proti svojemu domku, zmaj pa za njim. Ko je škrat hitro vstopil v svojo jamo, je zunaj zaslišal jok. Odrinil je kamen in videl, kako je zmaj začel jokati. Škrat ga je potolažil. Tako sta škrat in zmaj postala prijatelja. Naenkrat sta zaslišala korake. Zagledala sta ljudi, ki so hoteli porušiti goro. Zmaj in škrat sta morala to preprečiti. Zmaj je zbral vse svoje kamne, ki jih je imel na zalogi. Škrat pa je naredil napoj, da kamni poletijo v zrak in nikoli več ne pridejo nazaj. Uspelo jima je. Že naslednji dan sta imela odličen zajtrk. Ana Kovačič, 4. d Ema Osojnik, 7. a
NAŠE STOPINJE Izpod naših peres GLASILO OSNOVNE ŠOLE CENTER Urejanje, jezikovni pregled in oblikovanje: Helena Kisilak Literarne izdelke zbrale mentorice: Manca Pezelj Berger, Maja Sečnjak, Helena Kisilak, Mateja Zupančič, Urša Likeb, Valerija Kastelic, Helena Dugonjić Likovne izdelke zbral mentor: Valter Rabič Fotografiji zbrala mentorica: Anja Gašperšič Novo mesto, junij 2024