Skozi oči novomeščanov

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Osnovna šola Center
Novo mesto

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

ZORA RUPENA - KATJAOsnovna šola Center 1
Novo mesto

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Zbrali in uredili: Manca Pezelj Berger, Zlata Valentić

Sodelujoči:
učenci OŠ Center

mentorji: Nataša Dežan Avsec, Matevž Jurše, Petra Kukman, Manca Pezelj
Berger, Urška Štupar, Tea Zagorc, Jana Zorko, Anka Zupančič, Zlata Valentič,

Valter Rabič

Likovni izdelki učencev in učenk OŠ Center

Slika na naslovnici: Nika Novak, 8.a

Jezikovni pregled: Manca Pezelj Berger, Zlata Valentić

Oblikovanje: Valter Rabič

Izdala in založila: Osnovna šola Center, Novo mesto

Novo mesto, februar 2022

ELMA KAPIČ, LS3 Brez pisnega dovoljenja OŠ Center je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna
priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v
kakršnem koli obsegu ali postopku, hkra s fotokopiranjem, skanjem ali shranitvijo v 2
elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Četrtemu listu Rastoče knjige na pot ....................................................... 5

Zelo rada ima svojo družin ........................................................................ 6
Brez trdega dela ne gre, pravi moj ati, Marijan Dović .............................. 6
Visok mož brez las, poln domišljije in poguma ....................................... 8
Novomeški čevljar izpod Kapitlja ............................................................. 10
Vsaka stopnica vodi bliže k cilju …............................................................ 12
Moj poklic je izbral mene ........................................................................... 13
Znani televizijski voditelj tudi velik dobrodelnež .................................... 16
Prevzela me je lepota Novega mesta ........................................................ 19
21
VSEŽiveti v centru mesta je prijetno ................................................................ 24
29
Zelo pomembne so življenjske izkušnje ................................................... 31
Naša občina je zame najlepša ................................................................... 36
Učimo se celo življenje ............................................................................... 39
Mladost, polna dogodivščin ...................................................................... 44
Branko Grubačevič, potrpežljiv in vztrajen mož ...................................... 47
Ilustracije učencev OŠ Center ................................................................... 48
Šopek zanimivih intervjujev skozi leta ................................................... 50
52
BINa mesto me veže veliko spominov .........................................................

Pomembnejše stvari od udobja .................................................................

NALjubi gledališki oder ...................................................................................
Bodite radovedni ........................................................................................ 54

Navdih je življenje samo ............................................................................ 56

3

Oblikovalka z nagradami ............................................................................ 57

Zanimivo in stresno delo ............................................................................ 59
Nagrada je rezultat dolgoletnega dela ........................................................ 62
Rad ima Alkimista ........................................................................................ 63
Neulovljiva učiteljica ................................................................................... 64
Preizkusil bi vse športe ............................................................................... 65
Uganjali smo tudi norčije in neumnosti ...................................................... 66
Povej po prekmursko! ................................................................................. 68
Računalnik žal pogosto spodrine planinstvo ............................................. 71
72
VSESpominska plošča za Podbevške! .............................................................. 74
75
Nikoli ne odnehaj! ........................................................................................ 76
Poštenost, delavnost, pripadnost .............................................................. 77
Znova bi šla po isti poti ................................................................................. 78
Knjige so jo navdušile že v otroštvu ............................................................
4
BI NALevztrajatijepotrebnoinsetruditi .............................................................

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV Četrtemu listu Rastoče knjige na pot

IVA ŠINKOVEC, 7. a Tudi zaradi naše Rastoče knjige smo se pred leti načrtno zazrli v svoje
5 življenjske vrednote, kajti ta knjiga govori o upanju, o dobrem.

Lev Nikolajevič Tolstoj je dejal: »Življenjski cilj vsakega posameznika je vedno isti:
napredovanje v dobrem.« Že veliki Sokrat pa je napredovanje v dobrem
izenačeval z znanjem. Znanje, ki ga jemljemo kot ključno dobro in vrednoto, mora
biti razširjeno, poglobljeno, univerzalno, mnogostransko.
Zato lahko rečemo, da je naša Rastoča knjiga naša zvezda vodnica v znanje, v
dobro, v napredek.

V Novem mestu živi in ustvarja veliko pomembnih oseb. Nekatere, ki so se rodili
tukaj, je življenje popeljalo po Sloveniji ali svetu, a so po srcu še vedno ponosni
Novomeščani. So pa v dolenjski prestolnici tudi ljudje, ki jih ni videti na televiziji,
slišati po radiu, ki ne nastopajo v rumenem tisku. So človeška bitja, ki se ne smejijo
z reklamnih plakatov, a veliko doprinesejo k delovnemu, ustvarjalnemu,
kulturnemu, športnemu, izobraževalnemu in prijaznejšemu vzdušju v mestu.
Ljudje, ki so nekomu najdražji v očeh in v srcu. Vsak od njih pa ima svojo zanimivo
usodo in zgodbo, o vsakem bi bilo moč napisati roman.

V letošnjem šolskem letu smo si zadali nalogo, da povabimo k intervjujem tako
prve kot druge in z radovednimi očmi osnovnošolcev pokukamo v njihove
življenjske zgodbe. Bili smo uspešni. Novomeščani so namreč prijazni! Nekaj
pogovorov smo ustvarili v letošnjem šolskem letu, večina pa se je nabrala skozi
leta delovanja literarno-novinarskega krožka 4. in 5. razredov in novinarskega
krožka predmetne stopnje.

Objavljene zgodbe temeljijo na posameznikovem življenju in na civilizacijskih
etičnih vrednotah kot so znanje, odgovornost, trud, dosežki, priložnosti,
sodelovanje, cilji, ljubezen do družine in našega mesta, pa tudi na spominih iz
otroštva in mladosti. In prav v vseh zgodbah se kot lučka iz teme sveti Tolstojeva
ugotovitev, da je življenjski cilj vsakega posameznika vedno isti: napredovanje v
dobrem! To pa pomeni, da če bomo živeli v skladu z vrednotami, bomo dobri ljudje.
In zato gre, mar ne!

Pa prijetno prebiranje in spoznavanje naših občanov, kot so jih doživeli
osnovnošolci iz OŠ Center v vlogah radovednih novinarjev ...

.Manca Pezelj Berger, vodja projekta

Zelo rada ima svojo družino SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Moja prababica Metka Wachter se je rodila v Domžalah skupaj še s 3
sestricami. Zelo rada je hodila v šolo, pa tudi v glasbeno šolo, kjer je igrala
klavir. Rada je smučala in se igrala s sošolkami. Skupaj so ušpičile tudi
kakšno neumnost. Najljubši predmet ji je bila kemija, zato je tudi študirala in
diplomirala iz kemije in biologije. Že kot mlada študentka se je zanimala za
kozmetiko.
Pot jo je zanesla v Novo mesto, kjer se je poročila in se zaposlila v Krki tovarni
zdravil. Kozmetika je veda, ki se ukvarja z izdelki za nego zdrave kožo, obraza,
telesa in las. Moja babica je s svojimi sodelavci razvijala in prodajala številne
kozmetične izdelke in tudi dišave. Vodila je Krko kozmetiko in prejela veliko
nagrad. Zelo znani so bili izdelki za zaščito proti soncu, ki jih moramo uporabljati,
da nas sonce ne opeče. Z veseljem je delala na področju kozmetike vse do
upokojitve.
Zelo rada ima družino, sina, hčerko, tri vnuke in nas tri pravnukinje Lijo, Julijo in
mene, Ulo. Mi živimo skupaj, se srečujemo in se pogovarjamo. Hodimo na
sprehode in radi poslušamo zgodbice iz njenih otroških let. Za božič nam igra na
klavir in skupaj pojemo božične pesmi. Rada jo imam, ker pripoveduje zgodbice,
me spodbuja pri učenju in je zabavna.
Drugo leto bo stara 80 let, za darilo ji bom naredila lepo risbico.

Ula Wachter, 3. c

Brez trdega dela ne gre, pravi moj ati, Marijan Dović

Koliko časa živiš v Novem mestu? 6
V Novem mestu živim skoraj vse življenje, le ob rojstvu sem
dva meseca živel v Zagrebu ter v študentskih letih v
Ljubljani.
Ali ti je Novo mesto všeč ali bi morda raje živel kje
drugje?
Novo mesto mi je zelo všeč, tu se res počutim doma. Všeč
mi je tudi Ljubljana, kjer je veliko zanimivih kulturnih
prireditev. Vsekakor pa mi ustreza življenje v Sloveniji.
Kateri kotiček mesta ti je posebej pri srcu – zakaj?
Veliko kotičkov je lepih, najbolj pa so mi všeč staro mestno
jedro, kjer živimo, Breg, Kapitelj, Župančičevo sprehajališče,
prenovljeni Glavni trg in Ragov log z mostom.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Kaj ti je pri tvojem poklicu literarnega zgodovinarja najbolj všeč?
Vedno delam nekaj novega in raziskovanje je pogosto vznemirljivo. Veliko tudi
potujem, spoznavam tuje dežele in zanimive kolege.
Kaj vse te v življenju veseli?
Veseli me muziciranje z dobrimi glasbeniki, čas, preživet z družino, potovanja,
dobra družba, košarka, nogomet ali badminton s prijatelji, izleti v gore, dopust
na morju in branje dobrih knjig.
Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosen?
Ponosen sem na svoje štiri otroke, knjige, ki sem jih napisal ali uredil, in na
zgoščenke, ki sem jih posnel. Ponosen sem tudi na mednarodno
komparativistično nagrado, ki sem jo letos prejel za knjigo Great Immortality.
Kaj najbolj ceniš pri ljudeh?
Ustvarjalnost, smisel za humor in zanesljivost.
Ali si se kot učenec naše šole veliko učil in bral?
Ne, v osnovni šoli se nisem veliko učil, takrat se nam še ni bilo treba. Sem pa
pridno delal domače naloge, hodil na dodatni pouk, in nenehno bral, tako kot ti.
Včasih sem bral celo na poti domov, in kakšna knjiga me je tako pritegnila, da
sem jo bral do poznih nočnih ur. Zraven sem vadil še violino, ki takrat ni bila
tako priljubljena – zato se me nekateri otroci iz soseske zafrkavali, češ da igram
»cigu-migu«.
Kako ste učenci preživljali prosti čas v tvojih osnovnošolskih letih?
Stanoval sem v bloku, v naselju Plava laguna na tedanji Cesti herojev, in zunaj
smo se veliko igrali, se frnikolali, se vozili s kolesi in se včasih kopali v reki Krki.
Nismo imeli telefonov in interneta, zato smo veliko več časa preživeli na
prostem.
Ti je kakšen učitelj oz. učiteljica ostal v posebej lepem spominu?
Zelo lepe spomine imam na učiteljico Ireno Gostiša, ki me je navdušila nad
kemijo, rad pa sem imel tudi likovni pouk pri učitelju Valterju Rabiču.
Kaj bi svetoval mladim, da bi bili pri svojih prizadevanjih uspešni?
Naj odkrijejo, kaj jih navdihuje. Potem pa se morajo zelo potruditi, izpopolniti
svoje znanje – in morda jim bo uspelo, da bodo v življenju počeli nekaj
takšnega, kar jih res veseli. Brez trdega dela ne bo šlo, včasih pa je dobro imeti
poleg tega še kanček sreče.

Katarina Dović, 6. b

NIKA ŠALINGER, LS3 NEŽA GORŠE, 2. a
7

Visok mož brez las, poln domišljije in poguma SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

V začetku meseca novembra 2021 je v naš 4. b razred prišel Damijan Šinigoj,
slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist in jamar. Preden
je prišel, smo se na spletu že malo pozanimali o njem in ugotovili, da je član
Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, urednik
revije Jamar ter kolumnist pri reviji MAMA. Je strasten jamar, inštruktor jamarstva,
jamarski reševalec, vodja izobraževanja pri Jamarski reševalni službi Slovenije in
podpredsednik Jamarske zveze Slovenije.
Sam se je nam predstavil kot visok možak brez las in pisatelj, že od kar ve zase. Že
od majhnega je vedno veliko bral, kajti za potop v domišljijo so zanj bile knjige
edinstvena možnost. Za jame pa pravi, da ga privlačijo zato, ker so potop v
neznano.
Že od nekdaj si je želel postati pisatelj in veliko je bral in še vedno veliko bere.
Knjige mu dajo veliko več kot filmi, čeprav je za marsikoga brati težje kot gledati
televizijo. Pri branju moraš vklopit več domišljije.

GAJA KLOBUČAR, LS3

8

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Prvo knjigo je napisal pri 21 letih, in sicer akcijski roman, ki opisuje njegove osebne
izkušnje med služenjem vojaškega roka še v času Jugoslavije. Napisal je sedem
knjig, med drugimi tudi Očkov kotiček, Iskanje Eve, Kjer veter spi, Tretji otrok. Vse
njegove knjige so mu enako drage, v njih je veliko njegovih dogodivščin in
spominov. Pri njegovem delu mu je najbolj všeč ustvarjanje, pogovor z bralci in
odziv bralcev na njegove knjige.
V prostem času bere, veliko časa pa posveti tudi svoji družini, prijateljem ter
jamarstvu.
Odraščal je v Novem mestu. Življenje otrok je bilo takrat bolj umirjeno in enostavno.
Pred hišami so se s prijatelji igrali po cele dneve.
Kot Novomeščanu mu je mesto zelo všeč. Predvsem to, da je mesto majhno. Tudi
to, da je staro, mu daje nek poseben čar. Rad ima tudi sprehajalne poti po mestu,
kamor se rad poda s svojim kužkom.
Pri ljudeh najbolj ceni iskrenost. Zato ima tudi ob sebi nekaj dobrih, iskrenih
prijateljev. Povedal nam je, da so prijatelji tisti, ki se s tabo radostijo v dobrih časih in
ti pomagajo v slabih trenutkih.

V svojem življenju je najbolj ponosen
na svoje tri otroke, na svoje knjige in
na reševalne akcije v sklopu
jamarstva.
Pravzaprav je ta mož, pisatelj brez las,
kot hudomušno imenuje samega
sebe, zelo skromen človek. Vidi se, da
mu največ pomenijo mladi bralci, ki,
kot nam je znano, zelo radi posegajo
po njegovih knjigah. To je zanj največja
nagrada. A nekaj je tudi res, kar
Damijan Šinigoj zamolči. Je namreč v
krogu tistih slovenskih pisateljev, ki so
pogostoma nagrajevani. Tako je letos
dobil v Sloveniji zelo cenjeno nagrado
Desetnica 2021 za roman Kjer veter
spi.
Hvaležni smo, da nas je v razredu
obiskal prav on in ugotovili smo, da je
zelo nadarjen, poln domišljije in
poguma.

9 4. b razred z učiteljico

Novomeški čevljar izpod Kapitlja SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

To je kratka zgodba o gospodu Henriku Kolencu. V našem mestu pod
Kapitljem na Prešernovem trgu že skoraj štirideset let popravlja čevlje.
Letos je dopolnil 85 let. V mesecu novembru smo ga z novinarskim
krožkom obiskali v njegovi zanimivi delavnici, kjer vse diši po lepih spominih.
Odraščal je v Trebnjem, v Novo mesto pa je prišel leta 1955. Prej je dvakrat na
teden peš prihajal iz Mirne Peči, kjer je delal, v mesto v šolo. Čevljar je postal iz
samega veselja do tega poklica. Najbolj mu je všeč, če lahko čevlje popravi, in
potem razveseli človeka, ki iz njegovih rok dobi čevlje, ki so skoraj kot novi. Pri
svojem delu uporablja veliko različnih šivalnih in brusilnih strojev, v njegovi
delavnici pa je čutiti vonj po lepilih, usnju in ljubezni do starega poklica.
Na svoje otroštvo ima lepe spomine. Pravi, da se spomni, koliko mu je pomenilo že
samo to, da je dobil košček potice. Kot mlad fant je igral na harmoniko. Včasih so
ga povabili kot muzikanta na ohceti, ki so takrat trajale tudi po tri dni.
Čeprav bi se lahko že upokojil, še vedno pridno in z zadovoljstvom dela. Vsak dan

LUKA TEKSTOR, 6. c 10

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

od ponedeljka do petka, po tri ure dopoldan in tri popoldan. Vmes si vzame čas za
kosilo, ki ga skuha njegova žena. Stanujeta kar nad njegovo delavnico, kar je zelo
priročno za tako delovnega gospoda.
V našem mestu mu je všeč, a skorajda nima časa za kakšne sprehode, saj večji del
dneva še vedno dela. V prostem času rad bere in gleda televizijo.
Gospod Henrik je vesel, da je dovolj zdrav, da lahko še vedno opravlja poklic, ki ga
navdaja z radostjo. Boji se, da v mestu, ko bo on zaključil s svojim delom, ne bo več
nobenega čevljarja. Zato je tudi žalosten, ker res ni videti, da bi kdo nadaljeval
njegovo delo.
Na koncu obiska nam je stari čevljar razkazal še zadnji, skriti del delavnice, kamor

ne povabi vsakega. Bilo je zanimivo pogledati po zbirki starih čevljarskih

pripomočkov, ki jih tam hrani. Svoje delo resnično jemlje kot poslanstvo. Spoštuje

poštenost, odkritost in delavnost. In morda je ravno ta skrivnostna čumnata, v

katero zahaja z veliko ljubeznijo, povzročila, da se gospod pri visokih letih ne loči

od obrti, ki izumira.

Poslovili smo se v želji po njegovem zdravju in v upanju, da bo lahko še dolgo

opravljal svoj ljubljeni poklic, ki ga spremlja že dolgo let.
Popoldanski pohod

ELHAN BAJRAMOVIĆ, 6. c po Novem mesto Novinarji iz 4. a in 4. b
11

Vsaka stopnica vodi bliže k cilju … SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Bila si učiteljica na naši šoli. Katere predmete si poučevala? (Intervju z babi Danico
Na Osnovni šoli Center sem poučevala slovenščino in retoriko, vodila krožek Rangus, upokojeno
ruščine, bila sem mentorica šolskega glasila, literarnega krožka. Dodala sem učiteljico)
nekaj kamenčkov v mozaik zgodovine OŠ Center, izmenjala mnoge izkušnje …

Česa se najraje spominjaš?
Danes se s ponosom oziram na prehojeno
poklicno pot. Delo z učenci me je neizmerno
veselilo, še posebej, kadar so bili pri pouku
prizadevni, delavni, vedoželjni. Zagotovo pa sem
bila zelo ponosna na uspehe učence na
tekmovanjih in natečajih.
Slovenščina je kar zahteven jezik, imamo dvojino,
ki je večina drugih jezikov nima. Treba se ga je
učiti tudi tako, da veliko berete, pišete, razmišljate,
se pogovarjate v šoli, doma, s prijatelji.
Vzemite pa si tudi čas za smeh in sanje, ki naj vas
vodijo do sreče!
Sreča je, da ljudje nosimo v svoji prtljagi tudi
stvari, ki nam jih nihče ne more vzeti. Morda bi
radi kdaj kaj od tega tudi odložili, a to ni mogoče.
Zagotovo pa vsakega od nas bogati tisto, po
čemer se razlikujemo od drugih

Kaj sporočaš nam učencem?
Zastavite si visoke cilje! Trudite se, da jih boste
dosegli. Vedite, da vsaka stopnica vodi bliže k
cilju! Znanja, ki ga boste pridobili v šoli, tudi
drugje, vam nihče ne more vzeti.

Kaj v življenju šteje?
Spoštovanje, iskren pogled, sproščen nasmeh,
razumevanje, potrpežljivost in zaupanje, kritičnost
do sebe in drugih, iskrive misli, prijazna beseda …
Vaše življenje je tukaj – in zdaj!
Bodite prijatelji med seboj!

Aja Tutin, 2. a 12

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV Moj poklic je izbral mene

Naš krožek, ki ga vodi knjižničarka Nataša, je obiskala gospa Diana
Paveljšek, znanstvenica, ki zelo rada opravlja svoj poklic. Najprej smo z
njo naredili intervju, potem pa smo pod njenim vodstvom naredili še
nekaj zanimivih poskusov.
In kaj zanimivega nam je povedala o njenem delu?

Kaj ste po poklicu in kaj delate v vašem poklicu?
Po poklicu sem znanstvenica, moje področje raziskovanja pa so različne veje s
področja bioznanosti. Zaposlena sem na Inštitutu za mlekarstvo in probiotike na
Biotehniški fakulteti, kjer med drugim raziskujemo in proučujemo koristne
mikroorganizme. Poleg tega tudi poučujem na Biotehniški fakulteti Univerze v
Ljubljani.

Zakaj ste si izbrali ta poklic?
Pravzaprav se mi zdi, kot da bi poklic izbral mene. Že od malega sem raziskovala
in se zanimala za tisto, kar še ni znano, česar še ne vemo. Bioznanost pa sem
izbrala, ker me je zanimal svet mikrobov, celic, proteinov – stvari, ki jih drugače
lahko vidimo le z mikroskopom.

Kaj vam je pri vašem poklicu še posebno všeč in kaj ne?
Všeč mi je, ker je vsak dan drugačen, ker si lahko tudi sami izberemo, kaj bomo
raziskovali, kaj nas zanima. Malo manj pa mi je všeč, ker zelo malo poskusov uspe

WACHTER LIJA, 6. c
13

ZORA RUPENA - KATJA SKOZZOI ORČAI NROUVOPMEENŠAČA-NOKVATJA

takoj. Večino moramo večkrat ponoviti in jih spreminjati, jaz pa sem v ANDRAŽ KIRM, 6. c
pričakovanju, kaj bomo odkrili.

Katere pripomočke uporabljate pri vašem delu?
Pri delu uporabljamo zelo veliko pripomočkov, na primer mikroskope različnih vrst,
različne kemikalije, kemijsko posodo ... Najraje in najpogosteje pa uporabljam
pipeto. Z njo lahko zelo natančno odmerjamo tudi zelo majhne količine kemikalij, ki
jih potrebujemo za poskus. Poleg tega uporabljamo tudi zaščitne halje, očala,
včasih tudi maske.

Katere šole ste morali končati za vaš poklic?
Po osnovni šoli sem šla na gimnazijo, nato pa na Biotehniško fakulteto v Ljubljani.
Po zaključeni fakulteti sem končala še doktorski študij Bioznanosti.

Se vam je pri delu pripetila kakšna zanimiva prigoda?
Zanimivo je vedno, ko pri raziskovanju izvemo kaj, kar sploh nismo pričakovali in
načrtovali. Spominjam pa se, da smo pred leti imeli v laboratoriju požar. Polile so
se nam kemikalije in zagorel je cel pult. Na srečo je sodelavec hitro vse pogasil z
ročnim gasilnim aparatom, sicer ne vem, kako bi se končalo.

Kaj počnete v prostem času?
Zelo rada berem, rada kam grem in se rada družim z ljudmi.

Kakšne knjige najraje berete?
Najraje imam fantazijske knjige. Občudujem, koliko domišljije imajo pisatelji, da
ustvarijo tako zanimive zgodbe. Pri branju me ponese v zgodbo in se čisto
odklopim od realnega sveta.

Ali radi potujete?
Zelo rada potujem. Najraje raziskujem stara mestna jedra, zanima me zgodovina
mest, kulturne znamenitosti. Na primer, v Rimu mi je bilo zelo všeč. V prihodnosti
pa si želim na Japonsko, ker mi je njihova zgodovina in kultura zelo všeč.

Ali radi kuhate? Kaj najraje?
Kuham kar rada. Ko v službi delamo poskuse, je to pravzaprav tudi zelo podobno
kuhanju, ker dodajamo različne sestavine, mešamo, sproti kaj prilagajamo.
Najraje skuham nekaj, kar imamo vsi radi. Lazanja je v naši družini zelo
priljubljeno kosilo.

14

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Katere tri lastnosti najbolj cenite pri ljudeh?
Pri ljudeh cenim iskrenost, ker menim, da se vsak človek lahko izboljša, če ga kdo
iskreno opozori na neko stvar, ki morda ni v redu. Ravno tako vsak rad sliši iskreno
pohvalo, ki mu da dodatno spodbudo.
Cenim tudi odprtost, saj se rada družim in pogovarjam, z odprtimi ljudmi pa je
druženje veliko prijetneje. Ker se tudi sama rada smejem, pri ljudeh cenim tudi
smisel za humor.

Najljubša barva/žival/knjiga …
Najljubša barva je modra, barva morja. Najljubša žival je ris, ker imam rada mačke,
ris pa se mi zdi zelo skrivnostna mačka. V zadnjem času sem prebrala fantazijski
roman Patricka Rothfussa Ime vetra, ki mi je bil res všeč.

Živite v Novem mestu že od rojstva?
Ne, v Novem mestu živim 10 let. Prihajam pa iz Trbovelj, kjer sem živela do študija.

Kateri del Novega mesta vam je najbolj všeč? Zakaj?
Najbolj všeč mi je stari del Novega mesta. Všeč mi je, ker je Glavni trg zaprt za
promet, da so ga prenovili in se s tem ohranja kulturno-zgodovinska dediščina.

Ali v Novem mestu kaj pogrešate?
Želim, da bi se promet še bolj umaknil iz središča mesta na obrobje in da bi več
hodili peš, kolesarili ali se vozili z mestnim potniškim prometom.

Kje se najraje sprehajate?
Najraje se sprehajam po Ragovem logu in grem na Marof, kjer je čudovit razgled
na reko Krko in mesto.

LUNA GORŠEK, 7. a Učenci krožka Od
15 pravljice do mavrice
iz 3. c

Znani televizijski voditelj tudi veZOlikRAdoRbUrPoEdNeAln-eKžATJA SKOZZOI ORČAI NROUVOPMEENŠAČA-NOKVATJA

Jani Muhič je v medijski svet je vstopil leta 1992 na radijski postaji Studio D,
sodeloval je tudi pri pripravi oddaj na lokalni televiziji Vaš kanal. Od leta 2001
dela na POP TV, med drugim je pripravljal radijske novice 24UR, med letoma
2003 in 2007 je deloval kot televizijski novinar, leta 2007 pa je bil prvi ustvarjalec
nove večerne informativne oddaje 24UR ZVEČER. Novembra 2012 je s Petro
Kerčmar začel voditi osrednjo informativno oddajo televizije 24UR. Da Jani Muhič
ni zgolj televizijski človek, pa smo se v našem 4. a razredu prepričali v pogovoru z
njim.

Kakšne spomine imate na otroštvo in osnovno šolo?
Na otroštvo in osnovno šolo imam lepe spomine. Obiskoval sem to šolo. Zanimivo
pa je to, da sem se učil od petega do osmega razreda prav v vašem razredu.

Kaj ste v otroštvu želeli postati po poklicu?
V otroštvu nisem imel pojma, kaj bi bil po poklicu. Niti nisem vedel, kako bo
izgledalo življenje, ko odrastem. Učiteljice so ugotavljale, da rad veliko govorim, bil
sem klepetav deček. V srednji šoli pa sem želel postati biolog in raziskovalec.

Ste imeli v otroštvu kakšen hobi?
Imel sem več hobijev. Z družbo smo se radi vozili s kolesi. Takrat so bili popularni
poniji. Igrali smo tudi košarko ter nabirali divji kostanj. Le tega smo nato prodali in
zaslužili nekaj denarja.

Kakšen mora biti po vašem mnenju dober učitelj?
Mora biti predvsem strokovnjak na področjih, ki jih uči. Pomembno je tudi, da
učence razume, jim prisluhne in jih zna dobro motivirati.

Kaj za vas pomeni znanje? Bi nam kaj v zvezi s tem svetovali?
Znanje mi pomeni veliko. Svetoval bi vam, da se res dobro naučite pisati, brati ter
računati. V osnovni in srednji šoli se res splača potruditi.

ŽIGA HVALEC, 7. a 16

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

ASJA KRHIN, 6. c Ste imeli v otroštvu kakšen hobi?
17 Imel sem več hobijev. Z družbo smo se radi vozili s kolesi. Takrat so bili popularni
poniji. Igrali smo tudi košarko ter nabirali divji kostanj. Le tega smo nato prodali in
zaslužili nekaj denarja.

Kakšen mora biti po vašem mnenju dober učitelj?
Mora biti predvsem strokovnjak na področjih, ki jih uči. Pomembno je tudi, da
učence razume, jim prisluhne in jih zna dobro motivirati.

Kaj za vas pomeni znanje? Bi nam kaj v zvezi s tem svetovali?
Znanje mi pomeni veliko. Svetoval bi vam, da se res dobro naučite pisati, brati ter
računati. V osnovni in srednji šoli se res splača potruditi.

Kakšni so bili vaši začetki v medijskem svetu?
Kot začetnik sem delal na radiu kot radijski voditelj. Kasneje sem bil televizijski
voditelj na lokalni televiziji. Medtem sem opravil tudi šolo retorike ter se tako še
dodatno izobrazil za vodenje oddaj. Leta 2001 pa sem pričel z delom v Ljubljani na
POP TV – 24 UR. Novinarskih izkušenj se mi je v teh letih nabralo res veliko.

Ste imeli pri izbiri poklica podporo družine?
Da. Rekli so mi, naj počnem to, kar me veseli, da bom z veseljem hodil na delovno
mesto.

Ali se vam je že kdaj med snemanjem zgodilo kaj neprijetnega?
Enkrat med snemanjem v živo. Buljil sem v kamero, nič nisem mogel izustiti.
Zamešali so se namreč kadri. To me je zmedlo. Zato je v tem poklicu zelo
pomembna iznajdljivost.

Kakšen odnos imate s sodelavci?
S sodelavci imam zelo dober odnos. Vsi smo skoraj vedno dobre volje. Med seboj
se spoštujemo, razumemo in se pogosto nasmejimo.

Življenje in raziskovalna novinarska žilica sta vas vodila skozi težke zgodbe
posameznikov in družin. Ste se tudi zato odločili, da boste pomagali po
svojih močeh in sodelovali v dobrodelnih projektih? Med drugim vas
poznamo kot člana Lions kluba Novo mesto. Na katere dobrodelne
akcije/projekte, vezane na Lionsi, ste najbolj ponosni?
Ponosen sem kar na vse. Videl sem veliko žalostnih zgodb in vse se me dotaknejo.
Sploh tiste, kjer so vpleteni otroci in invalidi. Ob žalostnih zgodbah mi je hudo, zato

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

pomagam, kot le lahko. Lovro Tiran, 4. a

Ste tudi ambasador vseslovenskega projekta Veriga dobrih ljudi, ki je
zaživel v sodelovanju POP TV in Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Kaj
lahko poveste o tem projektu, kaj vam pomeni biti del te zgodbe?
V veliko čast mi je sodelovati v tej zgodbi. Že besedna zveza veriga dobrih ljudi, mi
je zelo všeč. Pomagamo predvsem družinam z otroki iz vse Slovenije, ki so se
znašli v finančni stiski.

Katere zgodbe ljudi vas najbolj ganejo?
Absolutno me pretresejo žalostne zgodbe ljudi. Ni mi vseeno za njih. Na žalost je
tudi v Sloveniji veliko lačnih ljudi. Prav je, da jim pomagamo po svojih močeh.

Preizkusili ste se tudi na gledaliških odrih kot amaterski igralec v Gledališču LINDIČ STELLA, 6. a
Prečna, sodelovali ste v dolenjskih komedijah, kot so Spomini mame
Manke, Milice 1 in 2, Na svoji Vesni. Kaj vam pomenita gledališče in film?
Film in gledališče sta moja hobija. Ob njima se sprostim, zabavam, pohecam in
podružim s prijatelji. Tako se razvedrim in napolnim baterije za nove podvige.

Na delovnem mestu ste gotovo spletli precej prijateljstev. Ena od sodelavk
vas je opisala z besedami: »zaveden Novomeščan, oče treh otrok, ampak po
srcu večen pobalin. Tudi izgleda tako. Nosi allstarke. Je tudi velik kavalir,
dobrodelnež in krasen prijatelj, ki mi je podaril kar nekaj odličnih nasvetov«.
Bi rekli, da vse omenjeno drži?
Menim, da vse omenjeno drži. Rad se tudi pohecam in nasmejim.

Kako na vašo kariero gleda družina?
Družina me pri delu podpira. Eden od otrok se tudi spogleduje z delom v
medijskem svetu. Želi namreč postati igralec.

Ali za prihodnje snujete kakšne večje podvige, spremembe, ki bodo vplivale
na vaše življenje?
Rad bi živel vsaj tako kot sedaj. Rad delam, snemam, ne bi kaj dosti spreminjal. Še
naprej bom sodeloval pri dobrodelnih akcijah in tako pomagal ljudem v stiski.

Kakšen nasvet za življenje bi nam podelili? Učenci 4. a z učiteljico Teo
Pomembno je, da gremo zvečer mirno spat, z mislijo, da smo opravili kakšno 18
dobro delo.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV PrevzelaZOmReA jReUlPeEpNoAta- NKAoTvJeAga mesta

(Intervju z mojo babico, Kako se počutiš v Novem mestu?
Emilijo Jug) Zelo dobro. Tukaj živim od leta 1969, ko sem prišla iz Celja.

TAJA BLEJEC, 6. a Kako poteka življenje tukaj?
19 Novo mesto ima zelo lepo lego, krasijo ga Krka, lepo naravno okolje ter prijazni
ljudje. Življenje v tem mestu poteka umirjeno.

Kaj se ti je zgodilo najlepšega v tem mestu?
Najlepše, kar se mi je zgodilo, je rojstvo mojih treh sinov.

Kako se počutiš v mestu in kaj najraje počneš?
Po toliko letih bivanja, mi je mesto zelo priraslo k srcu. Prevzela me je njegova
lepota. Najljubši so mi sprehodi okoli mesta ter Ragovega loga, kjer se sprostim
v gozdu. Kot upokojenka živim umirjeno življenje, včasih me zdrami kakšno
nepredvideno bolezensko stanje, kar je značilno za moj EMŠO. Razveselijo me
prihodi mojih 6 vnukov in 2 vnučk. Vse imam zelo rada, so prikupni, vsak na
svoj način.

Če bi imela možnost, da bi se preselila kam drugam iz Novega mesta, bi
šla?
Če bi se morala preseliti drugam, bi verjetno šla v Celje. A sem tukaj že 52 let in
se počutim kot prava Dolenjka.

Kaj si bila po poklicu?
Po poklicu sem bila učiteljica
geografije in zgodovine. V
osnovni šoli sem učila 3 leta.
Po prihodu v Novo mesto sem
bila zaposlena v tamkajšnjem
Dijaškem domu kot
vzgojiteljica, kasneje pa sem
bila tajnica tega doma.

Kako ti gre v življenju?
V življenju sem se spopadala
s težkimi preizkušnjami. Leta
1987 mi je po hudi bolezni
umrl mož in postala sem

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV 20

samohranilka s tremi doraščajočimi sinovi. Človek sam veliko zmore in postane
močnejši ob kruti usodi, ki je zaznamovala mojo družino. Zdaj je bolje, čeprav
sem letos imela težjo operacijo, ki je na srečo dobro uspela.

Mi lahko poveš kaj o tvojem otroštvu?
Rodila sem se sredi vojne vihre leta 1944. Mama me je kot dojenčico morala
skrivati pred Nemci in njihovimi pajdaši. Če so slišali otroški jok, so vdirali v
hiše in poškodovali dojenčke. Večkrat me je skrivala v kleti, kjer so mi družbo
delale podgane.
Otroštvo sem preživljala v Celju s starši, bratom in sestro. Živeli smo zelo
skromno, po vojni je primanjkovalo vsega - hrane in oblačil. Nedeljska kosila so
bila drugačna kot danes. Jedli smo krompirjevo juho in jabolčni zavitek, drugih
priboljškov ni bilo. Prvo pomarančo sem dobila šele pri 18-ih letih.
Nisem imela nobene igrače, igrali smo se na bližnjem travniku Med
dvema ognjema, ter Ravbarje in Žandarje.
Najbolj pa se spomnim poplave 1954. leta. V stanovanju smo imeli
več kot meter in pol vode. Poplavljal je bližnji potok Koprivnica, ki pa
so ga kasneje regulirali. Stanovanje je bilo popolnoma uničeno,
preselili smo se v sosednji blok. Mi smo preživeli, sosednja 5-članska
družina pa je umrla.

Bi bila še enkrat otrok?
Ne vem, bilo je preveč težav, če ga primerjam z današnjimi
razmerami.

Ali si sodelovala pri čem pomembnem in dobila kakšno
nagrado?
V življenju nisem dobila nobene nagrade, največja nagrada je bila, da
so se sinovi izšolali, zaposlili ter uspešno prebrodili najstniške težave.

Kaj najraje počneš v prostem času?
Berem knjige in revije, sedim pred računalnikom in rešujem križanke.
Rada sem doma, še rajši pa v naravi, ki me pozdravi in mi da
energijo.

Lara Jug, 5. b

BABNIK GAZVODA MAKS, 6. c

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV Živeti v centru mesta je prijetno

Gospod Jernej Piko, že celo življenje živite v najstarejšem delu mesta, drži?
G. Piko: Res je tako. Že od rojstva, starši so se že prej priselili sem. Še vedno živim
v naši družinski hiši.

Kako je bilo živeti v starem centru? Kako je bilo v vašem otroštvu?
G. Piko: Živeti v centru mesta je bilo in je prijetno, ker je bilo vse blizu – vse trgovine
so bile v centru, šola je bila blizu, glasbena šola tudi. Veliko smo se družili s
prijatelji. V centru je bilo veliko vrstnikov.

Ali se je ta del mesta v zadnjih letih kaj spremenil? V centru se veliko dogaja.
G. Piko: V zadnjih letih se je veliko spremenilo. Opažam spremembe v arhitekturi.
Obnova mestnega jedra traja že nekaj let. Ogromno se je že naredilo. Vendar je
vse to zelo sitno za nas, ker je po stranskih ulicah veliko več prometa zaradi zapore

NEJC L. SLOBODNIK, 6. a
21

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Glavnega trga in prenove Rozmanove ceste. Te spremembe nam krojijo vsakdan ANJA BLAŽIČ, 6. c 22
in otežujejo življenje, ampak na vse to gledamo z optimizmom, saj bo slej kot prej
vse lepše in boljše.

Kakšno je vaše mnenje o našem mestu?
G. Piko: Novo mesto je super mesto. Ni preveliko in ni premajhno. Ljudje so
prijazni. Če gledamo večja mesta, so ljudje bolj zaprti, se ne pogovarjajo med
seboj, saj se niti ne poznajo. Na deželi so ljudje še bolj povezani, a ima Novo
mesto to prednost, da ima vse, kar imajo večja mesta in je vse pri roki.

Stari del mesta je navdihnil mnoge umetnike, ki so živeli tukaj: slikarja
Božidarja Jakca in Vladimirja Lamuta, pisatelja Mirana Jarca, pesnika
Dragotina Ketteja, skladatelja Marjana Kozino, dramatika Slavka Gruma,
pesnika in dramatika Antona Podbevška, arhitekta Marjana Mušiča … Tudi
vi ste umetnik, kajne?
G. Piko: Res bi sebe označil kot umetnika. Moja umetniška pot se je začela že
pred osnovno šolo, ko so moji starši prepoznali mojo nadarjenost za glasbo in me
vpisali v glasbeno šolo, kjer sem igral violino. Glasbena šola mi je dala zagon za
umetniško izražanje, kar še vedno ohranjam. Še vedno sodelujem z Glasbeno
šolo Marjana Kozine in igram v simfoničnem orkestru. Ob petkih imamo vaje, ki so
zame sprostitev, veselje in hkrati spodbuda za nadaljnje glasbeno udejstvovanje.
Poleg tega se je oče ukvarjal s fotografiranjem. Na OŠ Center je bil v mojih
osnovnošolskih letih odličen foto krožek, ki ga je vodila sedanja ravnateljica Marta
Pavlin. To sta bili spodbudi k ustvarjanju in iskanju neobičajnih kadrov pri običajnih
stvareh – skozi objektiv smo ujeli nevsakdanje poglede na vsakdanjost. To je bil
del ustvarjanja, ki me spremlja še danes.
Omenili sta celo vrsto umetnikov. Preigrali smo veliko del Marjana Kozine. Ko
odrasteš in se zmožen bolj poglobiti v delo, začneš spoznavati in čutiti, kaj je
skladatelj izrazil skozi note, v kakšnih razmerah in okolju je živel in ustvarjal.

Nam lahko poveste več o vašem ustvarjanju in načrtih?
G. Piko: Hm, glasbena pot je bila vedno le hobi. Nikoli nisem razmišljal o tem, da
bi se z njo profesionalno ukvarjal. Želim, da tako tudi ostane. Prepuščam se toku
življenja in ne delam kakšnih posebnih visokoletečih načrtov. Igram, sodelujem v
skupinah na tak način, kot mi ustreza.
V spominu učiteljev ste ostali kot vzoren in uspešen učenec. Kakšni so vaši
spomini na osnovno šolo?
G. Piko: Spomnim se, kako sem zjutraj hodil v šolo z one strani Kapiteljskega

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

griča in sem moral pešačiti v hrib, ko je deževalo, snežilo, pihalo ali ko je bilo mrzlo.
Vsako jutro sem preklinjal tisti hrib. A z leti ni nič drugače – vedno najdeš vzrok za
slabo voljo, ko se pred tabo pojavi prepreka. Čeprav sem stanoval blizu šole, sem
vedno lovil zadnje minute in pogosto zamudil v šolo – ne se učiti od mene. To je še
danes značilna grda razvada prebivalcev centra.
Učitelji so se mi globoko vtisnili v spomin. Imel sem zelo prijetne izkušnje in se še
danes spominjam skoraj vseh. Mnogi še vedno poučujejo in se vedno lepo
pozdravimo. Moj razred je bil malo bolj težaven, razdeljen na skupine – nekaterim
sošolcem se je bilo treba izogniti. Kljub vsemu mi je bilo hudo, ko sem šel iz šole.
Vedel sem, da sem obrnil nov list svojega življenja.

Kakšne priložnosti nudi Novo mesto za mlade izobražence?
G. Piko: Priložnosti je ogromno. Kar naprej se odpirajo nova podjetja, novi izzivi in
nove možnosti. Možnosti so tudi za nadaljnje izobraževanje. V tem času je veliko

več možnosti za študij, kot pa jih
je bilo prej. Videti je, da se Novo
mesto še kar razvija in da je
idealna priložnost za mlade.

Kaj bi sporočili današnjim
učencem?
G. Piko: Ne nagajajte preveč
učiteljem (smeh)! Sledite svojim
sanjam. Razmislite, kaj želite
početi v življenju, ugotovite, kaj
vas veseli, in razvijajte tisto, v
čemer ste dobri!

Lia Kotnik in Nika Peterlin, 9. r.

MAŠA ROZMAN, LS3
23

Zelo pomembne so življenjske izkušnje SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

G. Car, lahko poveste kaj o sebi? (Pogovor z gospodom
G. Car: Zaposlen sem v Adrii Mobil, ki je proizvajalec vozil in mobilnih hišk za Denisom Carjem,
prosti čas. Govorimo o avtodomih, potovalnih kombijih, bivalnih prikolicah … produkcijskim
Podjetje je staro skoraj 55 let in je vodilno na evropskem trgu po prepoznavnosti in
številu prodanih izdelkov. Trenutno sem zaposlen v delovnem mestu v prodaji, ki vodjo v podjetju Adria Mobil)
se imenuje produktni vodja. Produktno vodenje je skupek povezav različnih
oddelkov znotraj podjetja. Vsako proizvodno podjetje ima oddelek prodaje, NIKA OSTIČ, 6. a 24
oddelek marketinga, nabave, razvojni oddelek in jaz povezujem vse te oddelke
med sabo, torej od ideje, kakšna naj bi bila mobilna hiška v času razvoja, ki traja od
enega do dveh let, pridemo do končnega produkta, ki ga potem predstavimo na
trgu. Po desetih letih dela v podjetju Akrapovič sem se odločil za Adrio Mobil zaradi
osebnih izzivo. Vsakih nekaj let si zastavim nove izzive in poskušam doseči svoj
cilj – to priporočam tudi vam.
Kakšna izobrazba in znanje je potrebno za opravljanje tega dela?
G. Car: Po končani ekonomski fakulteti sem se zaposlil v podjetju Akrapovič, ki je
eno najbolj znanih slovenskih podjetij, ki izdeluje proizvode za avtomobile in
motorje za svetovni trg. Hkrati sem se ves čas dodatno izobraževal. Potrebno je
predvsem znanje jezikov in znanja, ki pomagajo pri komunikaciji s poslovnimi
partnerji na svetovnih trgih. V desetih letih sem prepotoval skoraj cel svet, bil sem
v državah od Severne in Južne Amerike do Azije. V teh letih se je svet drastično
spremenil. Ker so vedno potrebna nova znanja, sem vpisal še magisterij
ekonomije in ga opravil. Sedaj sem magister ekonomskih znanosti. Znanje
pridobivam tudi od sodelavcev iz našega podjetja in iz drugih držav. Moj nasvet je:
če boste imeli možnost, potujte in se pogovarjajte se s čim več različnimi ljudmi. V
domačem okolju je lepo, ampak ogromno stvari se naučite tudi drugje. Pravijo, da
so trije meseci v tujini enakovredni trem letom šolanja doma. Šola vam da veliko,
zelo pomembne pa so tudi življenjske izkušnje.
Kdo vas je vpeljal v ekonomijo?
G. Car: Vedno so me zelo zanimale znamke, tudi vi jih poznate. Gre za modne

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

LANA GORNIK, 6. a znamke, avtomobilske znamke … V mojih najstniških letih jih ni bilo toliko. Poznali
25 smo Addidas, nekaj pa je bilo domačih. Na ekonomski fakulteti me je pritegnila
reklama, razumevanje tržnih kanalov, sponzorstvo, zato sem se usmeril v
marketing. Če razumeš marketing, zelo dobro razumeš tudi prodajne poti.
Marketing zajema veliko reklame - to področje me je vedno zanimalo in na njem
sem se tudi vseskozi izobraževal. Delo ki ga opravljam, je naporno, ker prodajniki
nosijo veliko odgovornost: če ni kupcev oz. prodaje so vedno krivi ravno prodajniki.
Omenili ste, da je znanje jezikov zelo pomembno. Katere obvladate?
G. Car: Tekoče govorim angleško in nemško. V šoli se naučite pravil jezika, veliko
pa pridobite v pogovoru. Na nemškem trgu se veliko dogaja. Morda ne moremo
pisati brez težav in čisto pravilno, ampak komunikacija poteka brez težav. Mnogi
sodelavci so se naučili tujih jezikov v pogovoru s poslovnimi partnerji. Tudi
komunikacija v podjetju poteka večinoma v angleščini, čeprav smo v Novem mestu
in je večina zaposlenih Slovencev. V oddelku prodaje in marketinga je vodja
prodaje Anglež. Kolegi, ki pokrivajo evropske trge, govorijo tudi italijansko,
špansko, francosko, saj v mnogih državah slabo govorijo angleško. Poseben
primer je Južna Amerika, npr. v Braziliji govorijo portugalsko, a angleščina odpre
veliko vrat. Slovenci nimamo težav s tujimi jeziki. Naši gostje pravijo, da je naše
znanje jezikov, predvsem angleščine, odlično.
Kako to, da je direktor vašega oddelka Anglež?
G. Car: Zgodba je zelo zanimiva. Slovenija je super država imamo uspešna
podjetja – tudi v svetovnem merilu – primanjkuje pa nam razgledanih vodilnih
kadrov. Ta gospod je bil zaposlen v podjetju Akrapovič, ki je uspešno na svetovnih
trgih, saj sodeluje s firmami, kot so BMW, Audi, Mercedes in s športniki, kot je
Valentino Rossi in mnogi drug. Vodilnih kadrov za tako zahtevne trge ne moreš
dobiti v Sloveniji, pomembno pa je, da imaš nekoga, ki se je s tem ukvarjal. Zato
smo ga pripeljali v Slovenijo. V prejšnjem podjetju je bil direktor marketinga in tudi
pri nas je. Pred tem je bil direktor marketinga v Rolls Rroycu in v Benteleyu. Že
štirinajst let delam z njim, zato lahko rečem, da je izjemno napreden. Z angleščino

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

se v našem podjetju vsi strinjajo in jo sprejemajo. VID GRABIĆ, 6. a 26
Kakšno je stanje na trgu avtodomov?
G. Car: Način potovanja z avtodomi postal zelo priljubljen, zanimanje se je
povečalo za 80%. Ta industrija je zmagovalna kljub covid krizi. Mnogi so se
odločili, da ne bodo potovali z avioni in bivali v hotelih, in so začeli kupovati
avtodome. Zato je tudi Adriina proizvodnja narastla, to je za sabo potegnilo nove
zaposlene … Veliko slišite o električnih avtomobilih, vendar velika večina
avtomobilske industrije še vedno temelji na klasičnih načinih pogona. Verjetno bo
bolj kot elektrika ljudi pritegnila izposoja avtomobilov, električnih skirojev in koles,
kar je praktično in ekonomično predvsem v večjih mestih. Verjamemo tudi, da si bo
veliko več ljudi delilo avtomobile, saj je največji problem v Evropski uniji, da se v
avtih vozi samo ena oseba, kar poviša stroške in obremenjuje okolje. V avtodomih
in potovalnih kombijih lahko tri ali štiri osebe preživljajo prosti čas in se tudi vozijo v
službo oz. delajo kar iz kombija. Menda je že več kot polovici zaposlenih
omogočeno delo na daljavo. Opažamo trend, da ljudje prodajajo stanovanja,
bivajo v avtodomih, potujejo z družino po svetu in delajo kar s poti.
V katerih državah ste že bili? Katera je vaša najljubša?
G. Car: Všeč so mi ZDA zaradi enostavnosti komunikacije. Moja najljubša država
pa je zagotovo Brazilija. Tam so zelo odprti za nove ideje in ni toliko stresnih situacij
kot v Evropi. Všeč mi je tudi narava.
Tudi k nam v tovarno prihajajo ljudje z vsega sveta, npr. Tim Gajser, naš odlični
motokrosist, Tina Maze, smučarka, Primož Roglič, kolesarski šampion, Ivica
Kostelić, hrvaška smučarska legenda, Valentino Rossi, italijanski dirkač, in še
mnogo drugih. Sodelujemo res z mnogimi športniki z vsega sveta, ki s svojimi
življenjskimi vrednotami podpirajo našo blagovno znamko. Način sodelovanja pa
je odvisen od dogovora, npr. damo jim na uporabo avtodom ali prikolico, oni preko
objav na socialnih omrežij svoje sledilce seznanjajo z našim izdelkom, mi pa
imamo dostop oz. pravice do vsega foto materiala. Ne gre za direktne denarne
koristi. Zanje je to prijetna izkušnja, za nas pa dIzobšroalsrkeeklkarmonai.kGelede na to, da imam

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

ŽIVANA VIDIĆ, 6. a izkušnje iz športa, v podjetju Adria skrbim za komunikacijo s temi športniki in jih tudi
27 sprejmem, ko nas obiščejo. Takrat tudi našim zaposlenim omogočimo druženje z
njimi.
Ste bili kdaj v Rusiji?
G. Car: Seveda, vsaj trikrat. Ampak tam je način življenja in poslovanja drugačen. V
ostalih državah so veliko bolj sproščeni, verjetno je vzrok za to razliko v
zgodovinskih okoliščinah. Vse je zelo strogo določeno, veliko je pravil, barve so
temne, počutiš se utesnjeno in podrejeno … Je pa izjemno lepa država – a tudi zelo
nevarna. Podoben vtis imajo tudi moji znanci.
Ste na poslovnih poteh tudi turist?
G. Car: Včasih si lahko privoščimo ogled mesta, ne pa vedno. Vedno manj časa je
za to in manj priložnosti še posebno zaradi covida.
Poslovno sodelujemo tudi z državami v Aziji. Bil sem na Japonskem, Kitajskem, v
Maleziji, Singapurju, na Tajskem. Veliko kupcev in tudi tehnološkega znanja prihaja
iz držav, ki jim to ne bi pripisali, npr. iz Bangladeša, Indije …
Preden greš v drugo državo, se moraš pozanimati za njihove navade in običaje. Na
Japonskem so npr. zelo vljudni, vse pokimajo in potrdijo, odločitev pa sporočijo šele
po dveh tednih. Tam tudi ne smeš priti v službo za šefom in ne oditi pred njim. Zelo
cenijo natančnost – celo vlaki so do sekunde točni. Čeprav ni nikjer košev za smeti,
je vse zelo čisto, saj vsak odnese svoje smeti domov.
Vrnimo se domov v Novo mesto. Kakšno je vaše sodelovanje z mestom?
G. Car: Adria je družini prijazno podjetje. Zaposlujemo okoli 1800 ljudi, kar je
ogromno za majhno mesto. Zelo cenimo dobre odnose med sodelavci,
omogočamo izobraževanje in napredovanje … Vse to je zelo pomembno za dobro
počutje na delovnem mestu. Smo eno najmočnejših podjetij v občini, ki veliko vlaga
v Novo mesto in okolico. Imamo svoj kolesarski klub Adria Mobil. Vsako leto smo
tudi pokrovitelji kolesarske dirke po Sloveniji.
Kaj bi priporočili našim učencem?
G. Car: Kaže, da je v zahodnem svetu trend ustanavljanje samostojnih manjših

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

podjetij. V to gredo mladi takoj po študiju. Obstaja veliko zelo prodornih podjetij z ANES IBRIĆ, 6. a
visoko tehnologijo, katerih lastniki in vodje so stari dobrih dvajset let. Ne pozabite,
da bodo veliko del v bližnji prihodnosti opravljali roboti. Iščite priložnosti v
podjetjih, ki ustvarjajo zanimive produkte, ki pa še vedno zahtevajo in omogočajo
komunikacijo med ljudmi. To so v prihodnost usmerjena podjetja. Za kar koli pa se
boste odločili, vedite, da brez stalnega izobraževanja in iskanja informacij ni
napredka. Šola nudi veliko, nadaljevati pa morate sami – obstaja veliko možnosti
na raznih področjih. Gotovo boste našli pravo pot zase.

Učenci IP Vzgoja za medije iz 7. razreda

TINA RADKOVIČ, LS3

28

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV Naša občina je zame najlepša

Dr. Vida Čadonič Špelič je že šesto leto direktorica Občinske uprave Mestne
občine Novo mesto. Kot direktorica občinske uprave zaseda delovni položaj takoj
za županom in je kot županova desna roka odgovorna za zakonitost delovanja
občinske uprave. Ukvarja se z operativnimi nalogami, seznanjena je z vsemi
projekti na občini, občani pa se lahko nanjo direktno obrnejo.

Kdaj in kako vas je pot zanesla v našo Občino?
Marca 2015 sem bila sprejeta na delovno mesto direktorice občinske uprave. Na to
delovno mesto sem se prijavila, ker sem si želela spremembo delovnega okolja in
ker sem se že naveličala vožnje v Ljubljano, kamor sem se vozila celih 23 let.

Kako izgleda vaš delovni dan?

Vsak dan je nekoliko drugačen. Večino delovnega časa preživim na različnih
delovnih sestankih s svojimi sodelavci ali z županom. Do mene prihajajo tudi ljudje
iz cele občine, ki potrebujejo pomoč občinske uprave.

NINA BAJEC, LS3 Ga. direktorica, dotakniva se najprej aktualnih razmer. Ne moreva mimo
29 korone. Kako smo se kot občani odzvali na celotno situacijo? Katere so tiste
stvari, ki bi jih izpostavili?

Občanke in občani naše občine so se po moji oceni zelo odgovorno odzvali na vse
ukrepe povezane z epidemijo. Ker sem bila dežurna na informacijski številki naše
občine, sem direktno od njih izvedela kaj najbolj potrebujejo oz. kaj jih najbolj moti v
zvezi z omejitvami vsakdanjega življenja.

Kakšne zadolžitve obsega funkcija direktorja občinske uprave?
Direktorica občinske uprave je odgovorna za organizacijo dela in delovne pogoje
občinske uprave.

Kakšno je razmerje med direktorjem občinske uprave in županom?

Župan je na volitvah direktno izvoljen od volivcev. Direktor pa je le uradnik občinske
uprave. V službo se direktorja vzame preko javnega razpisa. Direktor je za svoje
delo odgovoren županu.

Zaradi česa se lahko občani in občanke obrnejo na vas?

Občina ima zelo veliko pomembnih nalog za življenje občank in občanov.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Naštejmo najpomembnejše: skrb za predšolsko in šolsko vzgojo, za primarno
zdravstvo in socialno varstvo in za vso komunalno infrastrukturo.

Kateri projekti so trenutno v teku v našem mestu?

Najbolj pomemben se mi zdi zaključek del na Rozmanovi ulici, izgradnja bazena v
Češči vasi in dveh povezovalnih brvi čez reko Krko.

Marsikaj ostaja odprto, nerazrešeno. Katere stvari so še neuresničene in
imajo oranžno ali rdečo luč?

Sama si najbolj želim, da bi imeli moje sodelavke in moji sodelavci
primerne prostore za delo in da ne bi delali kar na treh lokacijah.
Upam, da bomo nekoč vsi, ki delamo na Občini živeli pod eno streho.

Kaj pa občina kot celota? Bi ji kaj dodali, odvzeli?

Zame je naša občina najlepša, nič ji ne bi dodala in nič odvzela.

Kdo je Vida Čadonič Špelič v prostem času?

Velika ljubiteljica svojih dveh muc in nemške ovčarke Zete.

ZALA PLUT, LS3

Vemo, da ste poročeni in
imate družino. Kaj vam
predstavlja ta skupnost?

Vesela sem, da imam družino
in sem ponosna nanjo. Pomeni
mi varno zavetje.

Kako bi na koncu nagovorili
svoje občane?

Bodite ponosni na svojo občino
in uživajte v njenih lepotah.

Nina Brčina, 7. c

VORANC BOJANC, 7. a 30

SKONZaIšOsČveItNsOe VspOrMemEinŠjaČA..N. OV Učimo se celo življenje

LANA PODOBNIK, LS3 Učenci 5. a razreda smo se pogovarjali z Alešem Tiranom, arheologom
31 Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in izvedeli veliko novega o
njegovem zanimivem poklicu.
Kaj je predmet arheologije?
G. Tiran: Arheologija se ukvarja z vsem, kar je staro vsaj sto let oz. tudi z ostanki iz
1. in 2. svetovne vojne. Dokler ne preučimo izkopanega, ne vemo, kaj je in od kdaj
je.
Zakaj ste postali arheolog?
G. Tiran: Zgodovina, ki jo arheologija raziskuje, me je vedno navduševala. Ko sem
bil vaših let, sem vedno risal po zvezkih stare vaze, posode, sfinge, piramide itn.
Že zelo zgodaj sem vedel, kaj me veseli, kaj bi rad študiral in kaj bi bil po poklicu.
Na srečo se je vse izšlo po mojih željah in danes delam kot arheolog.
Koliko let ste že arheolog?
G. Tiran: Pravzaprav že od začetka študija, ker sem že med študijem veliko delal
na terenu. Takrat so se gradile avtoceste po Sloveniji, zato je bilo ogromno
terenskega dela, h kateremu smo bili povabljeni tudi študentje. To je bila usluga
arheologom, ki so dobili pomoč, in nam, ki smo se pri tem delu zelo veliko naučili.
Torej sem arheolog že od leta 1999. Kot študent sem izkopaval tudi v Novem
mestu in delal za novomeški Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Katere šole je potrebno opraviti za arheologa?
G. Tiran: Po osnovni šoli sem končal gimnazijo v sosednji stavbi, potem pa sem se
vpisal na študij arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg tega se
ukvarjam tudi s podvodno arheologijo in sem zato opravil izobraževanje na
Unescovem inštitutu za podvodno arheologijo v Zadru.
Se za poklic arheologa zanima več žensk ali moških?

G. Tiran: Število je kar izenačeno. Tako je bilo že med študijem. Res pa je,
da je pri terenskem delu več fantov, a dekleta niso redkost. Morda delajo
nekatere stvari, ki so nam odveč (poročila, urejanje …). V resnici pa se nihče
ne more ničemur izogniti in delamo skupaj. Sodelovanje v timu je ključno.
Kaj pravzaprav dela arheolog?
G. Tiran: To je dobro vprašanje! Arheolog preučuje preteklost na podlagi
materialnih človeških virov, tj. na podlagi izkopanin, ki so ležale v zemlji že
100, 200, tisoče let, skušamo razložiti zgodovino. Kar piše v učbenikih, še
zlasti o prazgodovini, temelji na arheoloških izkopaninah. Naše delo je, da
izkopano povežemo s tistim, kar že vemo, in nadgradimo vedenje o življenju
na določenem prostoru v določenem času.
Kakšen je vaš delovni dan?
G. Tiran: Moj delovni dan je odvisen od tega, kje poteka. Če smo na terenu, se
zberemo že zelo zgodaj, se dogovorimo o delovnem načrtu, razporedimo delo

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

delo in se ga lotimo. Če je potrebno, damo navodilo bageristu, kako globoko in v TIA BAŠA, LS3
kolikšnem obsegu mora kopati, kasneje se začne ročno čiščenje terena in ročno
izkopavanje, dokumentiranje, mejenje, fotografiranje. Na terenu delamo tudi po 32
deset ur, še sploh poleti. Ko nismo na terenu, pa je potrebno vse podatke zbrati,
urediti, opisati, urediti geodetske izmere, fotografije, napisati poročilo za
investitorja in strokovno poročilo, ki ga lahko objavimo v knjigi ali v strokovni reviji
– to je v pomoč ostalim arheologom in zgodovinarjem, da se seznanijo z novimi
odkritji, ki jih lahko uporabijo pri nadaljnjem raziskovanju.
Katero opremo potrebujete za svoje delo?
G. Tiran: Tako kot vi na vrtu! Motike, grablje, lopate, manjše ročno orodje (npr.
strgulje različnih oblik, metlice in čopiče za čiščenje stvari), samokolnice. Pri
večjih posegih nam pomaga tudi bager. Pomembna je tudi fotografska oprema,
pripomočki za merjenje in geodetski inštrumenti. Delo je zelo natančno, da lahko
v tlorisu ali pa v profilu preučevanega področja prepoznamo določene strukture
Katera je vaša največja najdba?
G. Tiran: Mi, arheologi, se veselimo vsega, kar najdemo, zato ker iz vsega
dobimo nove podatke. Najljubše pa mi je bilo slovansko grobišče pri Beli Cerkvi in
vse, kar smo izkopali v Novem mestu. Veste, da je bil velik del centra zaprt. Na
delu smo bili, preden so se začela gradbena dela. Letos smo imeli zelo lepe
najdbe v Metliki, kjer tudi obnavljajo infrastrukturo. Najdemo grobišča in
ostanke naselbin iz prazgodovine in tudi čisto drobne najdbe, ki nam povedo,
kako je teklo življenje na določenem območju. Zelo smo veseli vsake najdbe!
Katera je bila najlepša vaza, posoda?
G. Tiran: Veseli smo lepe, luksuzne, glazirane, porisane posode. Veselimo
se tudi posod, ki so k nam prišle od drugod. Ampak čisto vsaka najdba je
dragocena! In pomembna!
Ali ste našli kaj zlata ali diamantov?
G. Tiran: Diamantov ne, ker daleč nazaj niso poznali njihove vrednosti. Našli
smo predmete iz pozlačenega brona.
Kje ste našli največ izkopanin?
G. Tiran: Zelo veliko v Novem mestu in v Metliki, kjer smo našli kar 14 000
najdb: dele posod, cele posode, ostanke glinenega ražnja, del lesene hiše,
odtočni kanal iz lesa, ognjišče, velike statve z utežmi, posode s proseno kašo …
Najdbe so iz starejše železne dobe iz časa 2000 pr. n. št. Ravno smo zaključili
podvodna izkopavanja v Portorožu – našli smo veliko število lepih najdb.
Ste že sodelovali pri izkopavanju v tujini?
G. Tiran: Da, na Hrvaškem in v Egiptu. Še kot študent sem se pridružil italijanski
misiji, ki je delala v Egiptu. Izkopavali smo grobnico višjega svečenika. Delali smo
z egiptologi, delo je bilo drugačno, a zelo zanimivo. Našli smo keramiko, dele

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

EMA BEKRIĆ, LS3 mumij (roko, prst …), platno za zavijanje mumij, veliko kamnov z
vklesanimi hieroglifi, dele papirusa … To območje je zelo suho
in se stvari zelo dobro ohranijo.
Kaj so mumije?
G. Tiran: Mumije so mrtvi, ki so jih v starem Egiptu, v Srednji in
Južni Ameriki pokopavali na poseben način. Hoteli so ohraniti
videz človeka, zato so ga mumificirali in zavili v platnene povoje.
Truplo je ohranilo izgled. Zelo znana je Tutankamonova
mumija, ki je razstavljena v kairskem muzeju. Prave mumije ne
oživijo – to je le v filmih.
Kje ste nazadnje izkopavali?
G. Tiran: Trenutno izkopavamo v Novem mestu na Rozmanovi
ulici, pred tem sem bil v Portorožu in v Metliki.
Koliko časa traja izkopavanje?
G. Tiran: V Sloveniji so določena zaščitena območja, za katera se ve, da skrivajo
izkopanine. Pri nas se izkopava že od časa Avstro-Ogrske od 19. stoletja. Vsi
podatki so se zbirali in na podlagi novih raziskav se predvideva, kje iskati. Preden
se tam zida, najprej pridejo raziskovat arheologi. Včasih je območje prazno –
ampak tudi to je pomemben podatek.

LIU LUHAN, 8. a
33

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Kako izvemo, koliko je izkopanina stara? META TAUFER, LS3
G. Tiran: To se naučimo v času šolanja. Npr. pri keramiki opazujemo
material, oblikovanje (ročno ali z lončarskim vretenom), žganje. 34
Pomembno je, ali gre za grobiščno ali za naselbinsko najdbo. Čas povedo
tudi organski ostanki. Na podlagi vsega tega lahko datiramo izkopano.
Ali kdaj ne veste, za kateri predmet gre?
G. Tiran: Seveda. Takrat se posvetujemo s strokovnjaki in se naučimo kaj
novega. Celo življenje se učimo.
Kam odnesete najdbe?
G. Tiran: Najdbe hranimo nekaj let mi, da jih očistimo, zlepimo, narišemo,
pregledamo in preučimo. Ko je to delo opravljeno, naredimo sezname in
jih predamo pristojnemu muzeju, npr. najdbe iz Novega mesta in celoten
arhiv zapisov gredo v Dolenjski muzej.
Kako dolgo že živite v Novem mestu? Ali vam je všeč življenje v Novem
mestu?
G. Tiran: Novomeščan sem že od rojstva. Zadovoljen sem, da imam tukaj svoje
zasebno življenje in službo. V Ljubljani je bilo lepo, a vedno sem bil vesel počitnic v
Novem mestu.
Kaj menite o spremembah v mestu?
G. Tiran: Mesto se intenzivno obnavlja: Glavni trg, Rozmanova ulica, sledila bo
Kastelčeva ulica in Prešernov trg, obnavljajo se stare hiše. Ko sem bil vaših let,
smo živeli na Šegovi ulici – Ulice Slavka Gruma sploh še ni bilo, ni bilo avtobusne
postaje, ne Šmihelskega mosta, na mestu Novega trga je bil park. To pove, da se
je mesto v zadnjih desetletjih zelo razvilo in povečalo. Kjer smo se včasih smučali
in so bile njive, je danes vse pozidano. Tega je kar preveč. Še v Kosovi dolini raste
parkirišče – tudi tam bo konec sankanja in smučanja.
Kaj ste arheologi ugotovili ob prenovi mestnega jedra?
G. Tiran: V zadnjih 5, 6 letih smo dobili popolnoma novo sliko Novega mesta v
prejšnjih obdobjih. Še v rimskem obdobju ni bilo Glavnega trga, kot ga poznamo
danes – mesto je namreč nastalo v srednjem veku. Na novo smo odkrili dele
obrambnega zidovja in obrambnega jarka. Zdi se, da je bil glavni vhod v mesto
malo severneje, kot se je sklepalo do sedaj. Zgodovinarji so predvidevali, da je
bila zgradba knjižnice del obzidja oz. vhoda v mesto; nove ugotovitve pa kažejo,
da je bila del zidu hiša, v kateri so bila vrata in skozi njo je vodila pot v mestno jedro
– tako kažejo tudi Valvazorjeve upodobitve. Ljudje pa so že davno prej živeli na
tem področju – to kažejo izkopavanja. Pod kockami v mestnem jedru smo našli
200 do 300 let staro tlakovano cesto. Ko smo jo odstranili, smo prišli na rimsko
cesto, pod njo je bila prazgodovinska cesta iz mlajše železne dobe – iz časov
Keltov, nato smo prišli do starejše železne dobe … Že takrat je obstajalo naselje

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

ČRT BAJEC, 7. c lesenih hiš s tlakovanimi dvorišči in potmi. Potem so se naselili Rimljani, razširili
ceste …Torej so tukaj živeli že pred 4000 leti.
Preteklost Novega mesta je zelo zanimiva. Ljudstva, ki so tukaj živela, so bila zelo
napredna in bogata, kar vemo iz najdb. Obrt je bila zelo razvita in celotna skupnost
tudi. Novo mesto slovi po ogrlicah, zapestnicah, oklepih in situlah, kar je bil
zagotovo znak bogastva in prestiža.
Vi ste radi arheolog, kajne?
G. Tiran: Zelo rad opravljam ta poklic. Najbolj mi je všeč zanimivo, prijetno in
dinamično delo, vedno je kaj novega, presenetljivega, vedno nas kaj razveseli.
Delo je skupinsko, sodelujemo z mnogimi strokovnjaki od drugod.
Kaj pa naprej?
G. Tiran: Sedaj bomo izvajali nadzore pri gradnjah (npr. pri gradnjah vodovodov).
Dela imamo veliko!

TAJDA MESTNIK, LS3 Nagradni izlet v adrenalinski park Otočec 2013/2014
35

Mladost, polna dogodivščin SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Že vse življenje živite v starem delu mesta. Kakšna je bila vaša mladost ob (Pogovor z Ljubom Murnom,
vodjem šolske prehrane
Krki? na naši šoli v pokoju)

G. Murn: Ko sem se rodil, smo stanovali v Polenškovi hiši na vznožju Kettejevega TINA RADKOVIČ, LS3

drevoreda nasproti športne dvorane. Blizu je hiša, kjer je živel Dragotin Kette. Leta 36

1959 smo se preselili na Ulico talcev. To je ena najlepših lokacij v centru mesta –

pod nami je Krka, nasproti Ragov log. V moji mladosti ni bilo ne televizije ne

mobitelov – imeli pa smo naravo. V našem sosedstvu je bil zgrajen prvi

stanovanjski blok v Novem mestu, tako da je bilo veliko otrok moje starosti.

Obdelali smo cel Ragov log. Spomnim se, da smo se lotili celo sekanja

dreves, da bi naredili splav. Lastnikom gozda to sploh ni bilo všeč.

Že v prvem razredu sem bil ribič. Uporabil sem »cviren«, za trnek pa je bila

ukrivljena bucika. Ob bregu je bilo vse polno rdečeok in tudi kakšna ščuka je

bila vmes. Na nasprotnem bregu Krke je bila desno od mosta jasa – danes

je skoraj čisto zaraščena – kjer je bilo pravo kopališče za mlade in stare z

naše in sosednjih ulic. Bil je pravi živžav. Spomnim se raznih dogodivščin.

Nekoč sem naredil pravi splav. V nekdanji tovarni obutve sem dobil prazne

kante za lepilo, zaprli smo jih, zbili skupaj z deskami in žeblji, ki smo jih

nabrali po ulici. Ob narasli reki sem se prevrnil, padel v vodo, a tako hitro

skočil ven, da sem bil moker le do pasu. Lepo mladost sem imel!

Kako bi lahko Krko bolj izkoristili?

G. Murn: Na žalost ugotavljam, da so ribe skoraj izginile. Mladih ribičija ne zanima

več. Svojega vnuka sem vzgajal za ribiča, a se je posvetil kolesarjenju. Ob

intenzivnih treningih za drugo ni več časa.

Dobro je, da so ob Krki uredili park in igrišča za otroke. V času korone so tam imeli

pouk srednješolci in tudi vi,

osnovnošolci. Videl sem Silva

Kopača, ki je z učenci šel v Ragov log.

Dobro bi bilo urediti pravo učilnico na

prostem, ki bi jo uporabljali za pouk

tudi takrat, ko korone ne bo več.

Pomembno je, da seznanimo otroke z

vsemi možnostmi, ki jih nudi naše

mesto. Potem bodo tudi kot odrasli

bolj cenili to, kar imamo. Vendar me

moti, da ta prijetni prostor

ponesnažijo psi, ki jih tja pripeljejo

njihovi lastniki. To bi morala urediti

ANAMARIJA SAJE, 8. b mestna redarska služba.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

LASS ANETE LAUREN, LS3 Mestno jedro je v zadnjih letih zelo spremenilo svojo podobo. Kakšno je
37 vaše mnenje o spremembah?
G. Murn: O tem sem se že pogovarjal z županom. Pomembno je, da bi oživili
mestno jedro. Vemo, da so nadstropja mnogih hiš prazna. V mestno jedro bi
morale priti družine z otroki. Vendar je problem pomanjkanje parkirišča – z
majhnimi otroki, z nakupljenimi stvarmi ipd. bi radi prišli z avtom do svojih vrat.
Vem, da že obstaja projekt, da bi nasproti rotovža bil vhod v podzemna
parkirišča (pod tržnico) za prebivalce Glavnega trga in za dostavo. Nekaj
podobnega imajo v Münchnu. To bi bila odlična spodbuda za oživitev Glavnega
trga, ki je zelo lepo urejen, a preveč prazen. Otroška igra bi bila dobrodošla. Mi
smo igrali nogomet na travnatem trikotniku pred gostinsko šolo, kasneje pa na
igrišču za osnovno šolo, na prostoru, ker je danes športna dvorana. Tja so prišli
tudi otroci z Mestnih njiv in iz Bršljina. Vsi smo se poznali med seboj.
Sicer sem zelo zadovoljen s prenovo mesta. Pred mnogimi leti je mesto že dobilo
novo podobo, ko so prebarvali fasade hiš v centru. Takrat je pri obnovi pomagala
občina in tudi danes bi moralo biti tako. Vsi bi občudovali lepo mesto, zato prenova
ne sme biti le skrb lastnikov hiš v mestnem jedru, saj gre za skupno dobro. Morda
bodo ob urejanju stanovanj olepšali še kaj drugega. Že sedaj obiskovalci hvalijo
naše mesto.
Po izobrazbi ste kuhar, kajne? Zakaj ste se odločili za ta poklic?
G. Murn: Želel sem se vpisati na gradbeno šolo, a je takrat v mestu ni bilo. Čim prej
sem hotel postati neodvisen, zato sem se odločil za gostinsko šolo. Nekateri
sošolci so se po dveh letih prepisali na gradbeno, jaz pa sem ostal na gostinski. Bil
sem vajenec na Bregu, v hiši mojega starega očeta.
Šola je le nekaj korakov od vašega doma. Se je v zadnjih desetletjih kaj
spremenila?
G. Murn: O današnji šolski prehrani ne vem veliko, ker se ukvarjam z drugimi
stvarmi. Šolska stavba pa je točno taka, kot je bila v moji mladosti.
Na naši šoli ste bili učenec in kasneje eden od zaposlenih. Gotovo imate
kakšen zanimiv spomin.
G. Murn: Spomnim se, da smo se hodili v šolo kotalkat. Nekateri so imeli kotalke,
ki smo si jih sposojali med sabo. Po ulicah ni bilo asfalta, pa smo se ob nedeljah
vtihotapili v šolo in se kotalkali po hodnikih. Ko je prišel hišnik, ki je stanoval v
kletnih prostorih (danes so tam jedilnice), smo jo hitro popihali.
Ko sem bil zaposlen na šoli, se je tudi ves čas kaj dogajalo. Ob prireditvah so
bile tudi pogostitve in to je bila moja skrb. Spomnim se, da sem sodeloval na
pogostitvi ob stoletnici Leona Štuklja, ob 250-letnici osnovnega šolstva v
Novem mestu in še pri mnogih drugih. Dve leti sem celo učil gospodinjstvo. Ko

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

srečam svoje učence, mi povedo, da še vedno znajo skuhati tisto, kar sem jih NINA ŠINKOVEC, 7. a
naučil. To je pohvala, kajne? Biti kuhar je lep poklic in tudi napredovati se da, če
želiš. Sofija Brkič Strman
Kje vse ste še delali in kaj počnete sedaj? in Rebeka Maras, 9. c
G. Murn: Ko sem leta 1978 začel voditi šolsko prehrano, sem skrbel za vse šolske
kuhinje v Novem mestu – bilo je 9 šol in njihovih podružnic, kasneje se je zgradila
še šola na Drski. Šlo je za načrtovanje, nabavo, kontrolo in pisarniško delo. Moja
pisarna je bila sedanji športni kabinet, kasneje pa sem se preselil v prostore šole
na Drski.
Sedaj sem upokojen. Lovim ribe – tako kot včasih, imamo zidanico in vinograd, rad
sem na morju, pred kratkim smo imeli koline, kuhal bom žganje, proti pomladi bo
čas za vrt, vinograd … Ne delam s tako hitrostjo kot prej, delam pa ves čas.
Brali smo, da je vaša nekdaj sloveča restavracija Breg v starem delu mesta.
Nam lahko poveste kaj o tem?
G. Murn: Breg je kupil moj stari oče. Mimogrede, naš rod po očetovi strani sega do
davnega leta 1657. Stari straši so stanovali na današnji Rozmanovi ulici, leta 1911
pa so kupili gostilno na Bregu. Za nekaj časa so jo dali v najem, ker je stari oče
dvakrat bankrotiral, saj so obrtniki, ki jim je šel za poroka, propadli. Lastnik Brega
je bil do leta 1952, ko jo je dal v najem – star je bil 80 let. Leta 1959 pa so bili vsi
lokali v Novem mestu nacionalizirani. Po 21-ih letih pravdanja smo dobili vrnjeno,
kar je bilo staremu očetu odvzeto. Vendar je bila gostilna že pred tem zaprta,
stavba dotrajana in nevzdrževana. Obnova bi zahtevala velika sredstva. Morda se
bosta tega lotila sinova. Če bi dobil gostilno takrat, ko je bil sprejet zakon o
denacionalizaciji, bi se verjetno odločil za vodenje restavracije – in bi moja otroka
ne bila vrhunska športnika, ampak kuharja …
Delno ste jo obnovili, kajne?
G. Murn: Da, zato da stavba ne propada in da ne kazi izgleda mesta. V tej hiši se je
menda rodil Božidar Jakac, o čemer priča tudi spominska plošča na pročelju.
Slikarja sem nekajkrat videl, poznal ga pa nisem.
Še zaključna misel za učence in zaposlene na šoli.
G. Murn: Bo šel kdo od devetošolcev na gostinsko šolo? Verjetno bolj redki. Delo v
kuhinji je težko, slabo plačano … a nujno potrebno. Družba ne potrebuje le
računalnikarjev in ekonomistov, ampak tudi natakarje, kuharje, vodovodarje …
Vsem v šoli pošiljam lepe pozdrave in polagam na srce, naj učence učijo in
usmerjajo tudi v poklice. Ne smemo pozabiti na uporabno znanje in spretnosti,
koristne za vsakdanje življenje.
Hvala za pogovor.

38

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV Branko Grubačevič, potrpežljiv in vztrajen mož

Učenci 3. b razreda in V Knjižnici Mirana Jarca smo srečali Novomeščanko, potepinko z naslovom
učiteljica Urška Štupar Nega konja. Postregla nam je z besedami. Te so nas pripeljale do
Novomeščana Branka Grubačeviča iz Češče vasi. Na mizi so nas čakali
piškoti in čaj. Grel nas je gašperček, v ozadju pa smo poslušali rezgetanje,
mijavkanje in blejanje. Bili smo v dobri družbi.

Pogovor med knjigo, Brankom in 3. b razredom vam serviramo na pladnju.
Naj vam tekne.

V konjušnici ga najdete vsak dan. Zjutraj pride h konjem pred šesto uro, po
deveti uri zvečer pa se vrača domov. Pravi, da ni v službi. Živi, živi z naravo.
Kot vzdrževalec težke gradbene mehanizacije je delal v Pionirju. Od leta 1982 je bil

NIKA NOVAK, 8. a
39

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

zaposlen v podjetju URSA, v proizvodnji izolacije iz steklene volne. Tam je bil v
službi 22 let. Preživel je možgansko kap, ki jo je povzročil stres, kot pravi Branko.
Ugotovil je, da tako ne more več naprej. Hči in sin sta mu priskrbela konja, ob
katerem je vsak dan hodil od 4 do 6 ur. Ko je bil utrujen, se je naslonil nanj. Po letu
dni je postal takšen, kot je zdaj.
Opuščeno vojaško skladišče v Češči vasi je tako postalo streha nad glavo za konje
in ljudi. Konjeniški center na začetku ni imel ne vode ne elektrike. Trenutno imajo v
oskrbi več kot 50 konj, za razvoj centra pa je bilo potrebno predvsem znanje.
Otroke učijo jahanja in skrbi za živali. Veseli so vsakega.
»Domači konj je v človekovem življenju vedno zavzemal pomembno mesto.
Udomačeni konji so najprej imeli dve vlogi. Počasnejši, hladnokrvni gozdni konji
so bili vprežene živali, hitrejši toplokrvni konji odprtih ravnic pa so bili prevozno
sredstvo. Konji se ne uporabljajo več v bitkah, v poljedelstvu je njihovo vlogo
prevzel traktor in danes je glavno prevozno sredstvo dizelski, bencinski in
električni motor.«

BUKREIEV TYKHON, 7. a
40

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

TJAŠA TRATAR, 6. b Kaj tebi pomenijo konji?
41 Konje imam rad in rad imam vas, otroke. S tem se moja duša napolni. Zato sem
tukaj in zato ste tudi vi tukaj. Lahko vam skuham čaj, dam piškote.
Ti piškoti so najboljši.
»V divjini ima konj veliko prostora za gibanje in lahko izbira, kaj bo jedel in kje bo
spal. Na ograjenem pašniku to ni mogoče, zato mora biti pašnik varen in za konja
privlačen. Skrb za varen izpust, zagotavljanje primerne hrane in zavetja ter
pravilno ravnanje s konjem pri spuščanju na pašnik in lovljenju z njega so
pomembni vidiki bivanja na prostem.«
Kako skrbiš za konje?
En konj dobi 10 kilogramov sena zjutraj in 10 kilogramov zvečer, skupaj 20
kilogramov na dan. Potrebuje 30 litrov vode. Če je na travi, ne rabi toliko.
Trenutno imamo 55 konjev. Torej vsak dan porabimo tono in sto kilogramov sena.
Nimamo ne viličarja ne traktorja. Ne rabimo tega. Vse delamo ročno. Konji se bolje
počutijo, če ne ropotamo. Akumulator ima le moja korolca, ta pa je tiha.
V boksih je potrebno vsak dan pobrati fige, mokro in sprijeto žaganje ter dodati
svežo slamo.
Konje vsak dan vsaj za eno uro spustimo v manežo. Imamo jih tudi na pašniku, da
se sprostijo.
»Konj je od vas najverjetneje večji in zanesljivo močnejši. S svojimi 500 kilogrami je
povprečen jahalni konj šestkrat težji kot povprečen človek, tako da nad njim s silo in
močjo ne morete gospodovati. Konj mora narediti, kar od njega zahtevate, zato ker
si to sam želi oziroma ker to od njega pričakujete, in ne, ker bi se vas bal.«
Kako mu poveš, naj gre v korak, kas, galop?
Brez vpitja, brez kletvic in brez biča. Nežno. Konj je nežna žival. Zelo hitro se
ustraši malih stvari, čeprav je ogromen.
»Odnos ne temelji na strahu in bolečini. Nobene potrebe ni, da bi si skušali konja
podrediti z ustrahovanjem.«
Tako je. S konjem smo potrpežljivi, tako da je vse, kar delamo, tudi varno. Spoštuje
nas, če smo odločni, trdni in ljubeči.
Da razumemo, kaj nam konj skuša sporočiti, se moramo naučiti
prepoznavati njegovo govorico telesa.
Moraš biti dober poslušalec in opazovalec. Bolj ko konja poznaš, bolj ko ga
razumeš, boljši učitelj si.
Ne razmišljaš, čigav je konj, ali je tvoj ali od koga drugega. Jaz imam rad vse konje,
nimam najljubšega. Vsi so moji, naši.
Se konji hitro učijo?
Tako kot mi porabimo ogromno ur, da se nečesa naučimo, tudi konji potrebujejo za
učenje čas. Vi ste se učili že v vrtcu, nato v prvem razredu, v drugem, zdaj ste v

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

tretjem in tako bo vse do osmega razreda … LUČKA TRATAR, 6. b
Branko, zdaj imamo osnovno šolo eno leto več, do devetega razreda. 42
O, se opravičujem, do devetega seveda.
Konja se ne da naučiti korake kar čez noč. Žrebe pričnemo učiti zgodaj. Če konj ne
naredi določene naloge, se moraš vprašati, če ni trenutno pretežka zanj.
Ali vi učite konje ali konji vas?
Oni mene in jaz njih. Od njih se lahko veliko naučimo. Preden konja česa naučiš,
moraš najprej sebe naučiti mirnosti, doslednosti, vztrajnosti.
Mi se učimo doma, v šoli … najraje v naravi. Radi imamo prosti čas. Po
končanem pouku si najpogosteje poiščemo družbo v bližini naših domov.
»Divji konji imajo veliko telesnih in družabnih stikov z drugimi konji, udomačeni
konji pa jih imajo pogosto zelo malo.«
Zelo je pomembno, da si vzamemo čas zase in za konja. Biti v družbi z njim, ga
hraniti, se ga dotikati, ga sprehoditi, iti z njim na pašo – vse to vpliva na naše in
njegovo dobro počutje. In konj si to tudi dobro zapomni.
Torej konja ne smeš privezati za drevo?
Ne, ker se lahko zaplete in to ni dobro. Da konji ostanejo na pašniku, lahko
postavimo lesene ograje. Nekateri dajo tudi električne; mi tukaj pa nimamo
električnih pastirjev. Tudi ograja iz bodeče žice je zelo nevarna in lahko konju
povzroči grde poškodbe.
Če med poukom sedimo za mizo, smo ločeni in takrat smo tudi mi
»ograjeni«.
Je pa rojstni dan ena dobra priložnost, ko se pozabavamo s sošolci,
prijatelji. Takrat nam je lepo in smo lahko več časa skupaj.
S konji praznuješ rojstni dan?
Vsako leto ima tudi konj rojstni dan, tako kot mi. Naredi se posebna torta, taka z
briketi, korenjem, jabolki, suhim kruhom.
Tako smo tudi mi naši mački naredili iz konzerve in briketov torto v obliki
štiriperesne deteljice.
Tako kot človek ima tudi konj svojo osebno izkaznico, identifikacijski list. Točno
vemo, kdaj ima rojstni dan, in takrat lahko praznujemo z njim.
»Obstajata dva glavna razloga, zakaj bi hoteli označiti/identificirati konja.
Najstarejši je, da bi dokazali lastništvo. Stoletja se je prav zato izvajalo vroče
žigosanje konj, ki pa je za konja precej boleče. Potreba po dokazovanju lastništva
še vedno obstaja, na primer v primeru kraje, vendar pa bi danes radi konjem dali
tudi specifično identiteto.«
Ali imajo konji v konjušnici imena?
Vsak konj dobi ime, da ga lahko pokličeš. Če je žrebiček, dobi prvo črko po očetu,
žrebička pa po mami. Včasih so konje žigosali z vročim žigom, ki so ga vtisnili v

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

kožo. In res je, to je za konja boleče, ga peče. Zdaj konji dobijo čipe.

Ali konji plavajo?

Konji plavajo tako kot mi. Drsajo po travi, blatu, ledu. Jedo sneg, če so žejni. Radi se

igrajo z žogo. Najraje pa se igrajo med sabo. Tako kot se vi igrate, se tudi oni,

posebno žrebički. Kdaj pa kdaj se tudi ščipajo. Ko jih spustiš v manežo, na travnik,

so razigrani. Takrat so svobodni. Tudi vi rabite svobodo, da niste ves čas nekje

zaprti in da kdo ne vpije na vas »ne tega delati«.

Ja. Konji nimajo hišnega pripora.

A imajo kakšno igralnico?

Ne.

Če bi lahko izbirali med učilnico, telovadnico, dvoriščem, igriščem, vrtom,

travnikom, gozdom, kaj bi izbrali?

Jaz bi izbrala učilnico, ker tam pridobimo znanje.

V telovadnici se lahko igraš igre z žogo.

Meni je všeč igrišče, ker se lahko igraš na igralih, lahko plezaš, si na svežem

zraku.

V gozdu so mi všeč gozdne živali. Tudi od njih se lahko veliko naučiš.

TAJA BLEJC, 6. a Kaj pa ti Branko?
Zame je gozd. Tam sem lahko v miru, da vidim živali. Letos je veliko srn, zajce lahko

vidiš. Tukaj v Češči vasi imamo jazbino pod smreko, v katero se skrije jazbec. Če ga

vidim, sem zelo vesel.

»Vsakdo, kdor skrbi za konja, bi moral vedeti, kako je treba skrbeti zanj, tudi kadar

zboli. Bolje je bolezen preprečiti kot zdraviti.«

Ali se lahko naučimo prepoznati znake bolezni?

Tisti, ki hrani konja, jaz mu pravim hlevar, mora točno vedeti, koliko sena, ovsa,

briketov bo dal, da ne bo količina prevelika, sicer lahko pride do kolike. In če hlevar

tega ne ugotovi, je to potem lahko velik problem. Hlevar mora imeti ogromno

izkušenj, da ugotovi, kaj je narobe s konjem. Je 90 procentov tudi veterinarja.

Veterinar pride narediti samo kakšen šiv, poskrbi za poškodbo, konju vzame kri, ga

cepi, tudi uspava, če preveč trpi.

Ali konj umira sam, brez spremstva, ali je kdo ob njem?

Imeli smo žrebičko, ki je sedmi dan po porodu umrla ob svoji mamici. Da se je

mamica lahko poslovila, smo jo pustili pri njej še eno uro. Imeli smo tudi kobilo, ki je

bila starejša. Imela je 33 let. Prišel je njen čas. Od nje smo se poslovili, nato ji je

Viri: Vogel, C. (2012). veterinar dal injekcijo. Bilo mi je hudo.
Nekateri pa to naredijo drugače, na hitro. Ko ugotovijo, da gre konj v to smer, se ga
Nega konja. znebijo. Peljejo ga v klavnico.
Pri nas je konj kot človek. To je tako, kot če imate mačko ali psa. Žival vam ogromno
Ljubljana: Mladinska knjiga.

43 da, že sam stik s konjem je veliko vreden.

LIKOVNI UTRINKI SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Plakat učenke Nike Novak
je zasedel odlično 2. mesto
na slovenskem izboru
projekta Plakat miru 202.

Razvojni načrt

ANA PALKA, LS2

44

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

MARTA MUREN, LS2

ANAMARIJA SAJE, LS2 ELA ZAGORC, LS2 JULIJA JUDEŽ, LS2

45

JAN RESNIK, LS2 SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

TILEN KRŽAN, LS2 TIA BAŠA, LS3

ANA ROLIH, LS2 PIA RESNIK, LS2
46

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV ŠOPEK ZANIMIVIH INTERVJUJEV SKOZI LETA

Dobro vemo, da to, kar delamo, Na naši šoli že desetletja delujejo številni krožki. Med stalnimi sta
ni drugega kakor kapljica v morje. tudi literarno-novinarski krožek 4. in 5. razredov in novinarski
A če ne bi bilo te kapljice, krožek predmetne stopnje, ki sta med učenci zelo priljubljena,
tudi morja ne bi bilo. pa tudi uspešna, saj se je v arhivu krožka od ustanovitve dalje zbralo
veliko intervjujev in drugih novinarskih zvrsti. Z objavo izbranih
(Mati Terezija) pogovorov v četrtem listu Rastoče knjige bomo pokazali, kako so člani
krožka skozi desetletje pred svoj 'mikrofon' vabili v glavnem osebe, ki
so povezane z našo šolo. Naredili smo pregled vseh objav in se odločili
za objavo najbolj zanimivih, saj smo bili pri obsegu zbornika omejeni.
In res, veliko kapljic se je steklo v to naše morje, v četrti list Rastoče
knjige.

Anamarija Saje, LS2
47