Skozi oči novomeščanov

Na mesto me veže veliko spominov SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Nekdanji novomeški novinar in nedeljski pisatelj, kot se imenuje sam, se je (Janez Pezelj, februar 2020)
odzval vabilu OŠ Center, ki jo je tudi sam obiskoval, naj bo gost na
prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku 7. 2. 2020. Pogovor z njim je
vodila učiteljica Zlata Valentić. Mi smo kasneje z njim naredili intervju in zvedeli
nekaj zanimivih stvari iz njegove mladosti.

Novo mesto poznate kot svoj žep. Se motimo?
Ne. Mama je bila rojena v tretji hiši na Bregu. V tej ulici siromakov, kot so jo
imenovali včasih, in ki je lepša od znamenite Zlate ulice v Pragi, smo otroci
končali enajsto šolo pod mostom, kot je o svoji mladosti zapisal Ivan Cankar.
Danes malo ljudi ve, da je bilo nad to ulico kegljišče in da je tu prebival slikar
Jakac, ki sta se z mamo poznala. Nekaj več jih morda ve, da je bil za hišo v
Pugljevi ulici, kjer stanujem, nekoč glavni leseni novomeški most. Zgradili so ga
leta 1600 in podrli 298 let kasneje, ko so postavili današnji železni Kandijski
most. Ob vstopu na leseni most je stala na novomeški strani, to je na levi strani
reke Krke, kapelica z lesenim kipom sv. Janeza Nepomuka. V 17. stoletju so

MARTA MUREN, LS2
48

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

IZAK NOVLJAN, 6. c prvič postavili svetnikov kip na Karlovem mostu v Pragi, kar so začeli posnemati
49 tudi drugje v Evropi. No, ko smo se otroci igrali skrivalnice, sem se pogostokrat
uspešno skril za kip z mojim imenom. Imenitno se je bilo igrati v štirih rovih pod
Bregom, kjer so pred in po 2. svetovni vojni naredili štiri zaklonišča. Dva rova sta
dolga kar 72 metrov. Že od vojne sem rovi samevajo, a so zlasti za male dečke, če
zaidejo v to ulico, zelo zanimivi, čeravno vanje vstopajo s strahom in velikimi očmi.

Na reko Krko vas najbrž veže kar veliko spominov, mar ne?
Eden je manj lep. Bratranec Stipe, ki ni znal plavati, se je na bregu reke za hišo –
takrat smo vsa poletja preživeli ob in na reki – junačil, in neprevidnost je botrovala,
da se je začel utapljati. Skočil sem mu na pomoč. V trenutku se me je oklenil in
znašla sva se pod vodo. Ko sem z nogo začutil dno, sem se na vso moč odrinil proti
bregu. Imela sva veliko sreče. Spomnim se tudi, kako smo fantički zavzeto iskali
kotiček ob Krki, kjer naj bi izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel prvič preizkusil
ladijski vijak na modelu … Ko takole stopam po kamnih spomina, me pot pripelje
do znamenitih perišč na reki. Perice so perilo doma namakale, potem v kotlih
kuhale, na Krki so ga le izpirale. Ob Krki so začeli graditi plavajoča perišča s streho.
Na lesenih, kasneje že kovinskih sodih so bili postavljeni hodniki iz desk. V sredini
je bila odprtina. Pod vsem tem je tekla voda. Na breg so bila privezana z verigami.
Tudi na Loki, kjer so športna igrišča, je bilo perišče. Tam smo se otroci, ko smo se
zagledali v dno reke, videli školjke. Odrezali smo meter in pol dolgo vrbovo vejico,
previdno z njo šli proti školjki, in če smo zadeli njeno dva milimetrov široko
odprtino, se je zaprla in tako smo jo ulovili. Največkrat pa smo odprtino zgrešili in
školjka se je v trenutku zaprla. Kasneje sem zvedel, da je v sladkih vodah kar 19
različnih vrst školjk.

Sedaj ste govorili o Bregu, rovih pod njim in reki Krki. Kaj pa je bilo
zanimivega od Brega proti osnovni šoli?
Naj omenim Galerijo Božidarja Jakca. V mojih mladih letih je bila tam gostilna in
nekakšna ljudska kuhinja in tam smo dobili skoraj zastonj malinovec in nagajali
pijančkom. V šolo smo hodili mimo Dolenjskega muzeja. Tam okoli je ležalo polno
kamnitih ostankov iz rimske dobe. Danes so shranjeni na prostem pri galeriji in
temu rečemo lapidarij. To je poseben prostor, kjer se zbirajo in hranijo stari kamniti
spomeniki ali napisi vklesani v kamen. Potem smo šli mimo kapiteljske cerkve. Ko
se začne cesta spuščati, je bila na desni strani neka čudna odprtina. Danes je tam
postavljen lep kamniti vodnjak, ki naj bi spominjal, da so iz njega okoličani iz Krke
dvigovali vodo. Nikoli pa ne bom pozabil mojega prvega srečanja s pravo človeško

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

lobanjo. Na prostoru med Kulturnim centrom Janeza Trdine in stavbo pošte je bilo
nekoč mestno pokopališče. Začeli so ga seliti v Ločno in tu zidati upravno stavbo
takratne Jugoslovanske armade. Neprevidnemu delavcu se je zgodilo, da mu je
ena lobanja 'ušla' na našo pot. Ne vem, morda namenoma, vem pa, da me je bilo
strah in da sem takrat spremenil pot v šolo.

Pomembnejše stvari od udobja

Našemu vabilu na prireditev sta se odzvala nečaka Zore Rupena - Katje dr. (Iz nagovora dr. Katje
Katja Stražiščar in dr. Vladimir Osolnik. Spomine na Katjo Rupena je Stražiščar ob drugem listu
obudila dr. Katja Stražiščar: »O Katji, po kateri nosim ime, sem slišala od Rastoče knjige, posvečene
njene mame, moje stare mame, ki ni nikoli prebolela hčerine smrti, in od svoje Zori Rupena – Katji, februar
mame, njene sestre. Ko sva s staro mamo hodili na pokopališče v Mirni Peči, 2020)
mi je pripovedovala podrobnosti iz Katjinega življenja.

NIKA NOVAK, LS2

50

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Ko sem bila stara toliko kot vi, učenci, sem se začela spraševati, kaj je vodilo to

lepo, mlado, pametno, izobraženo dekle iz premožne družine, da je zapustila vse

to in se ni umaknila pred vojno vihro k sorodnikom, ampak se je z ruzakom, v

katerem je imela vse svoje premoženje, odpravila v gozd, hodila od vasi do vasi in

spodbujala ljudi za boj za svobodo, obrambo naroda in jezika. Šele kasneje, ko

sem brala pisma, ki jih je pisala svoji mami in fantu

Niku, sem začela počasi dojemati, da so v življenju

pomembnejše stvari od udobja.

Katja je dobila osnove razumevanja družbe že v

družini. V Mirni Peči so imeli veliko knjižnico, za

celotno družino je bilo branje in znanje vrednota.

Socialni čut, ki si ga je izoblikovala v družini, je bil zelo

pomemben za njeno opredelitev za boj. Zelo jo je

prizadela neenakopravnost žensk v tedanji družbi – le

redka dekleta so imela možnost hoditi v srednjo šolo,

jo končati in se osamosvojiti. Vse to jo je tako močno

preželo, da se je bila pripravljena podati na težko pot in

za svoje cilje žrtvovati celo življenje. Vso svojo

energijo in vse svoje znanje, vse je vložila v to, da je

motivirala ljudi, predvsem ženske, da se zavedo

svojega položaja in svoje vrednosti, da gledajo

optimistično v prihodnost in da so pripravljeni kaj

naredit, da bo boljše. Tudi danes se po svetu dogajajo

krizne situacije in se pojavljajo ljudje, ki so pripravljeni

zapustiti svojo cono udobja in narediti kaj dobrega za

vse ljudi, da bo življenje boljše za vse, ne da bi pomislili

na lastne koristi – to je treba močno poudariti.

KamiVzaošpbaroašzoboliasjnejeobtvriilandieusčšeittoelelltjiijac?an. oZsailanjoimjee po Katji. Po
bilo znanje

vrednota. Bila je mlada in optimistična, polna načrtov

za prihodnost. Da so po njej poimenovali šolo, se mi je

zdelo zelo simbolno – šola, ki je center življenja,

izobraževanja, optimizma, je nosila ime dekleta, ki je

vse to imelo.

Mene so poimenovali po njej in sem na to ponosna.

Verjetno imam tudi nekaj njene trme in vztrajnosti.«

NIKA BABNIK GAZVODA, 7. c
51

Ljubi gledališki oder SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Je mlada igralka. Najprej smo izvedeli, da je kot otrok želela postati odvetnica, (Sara Gorše,
tako kot vse njene sošolke, a se je za poklic igralke odločila zato, ker se ji je 22. november 2019)
takrat zdel zanimiv. Po srednji šoli je odšla na sprejemne izpite na AGRFT v
Ljubljano in jih uspešno opravila. Nad poklicem jo je navdušila učiteljica
slovenščine v osnovni šoli, Alenka Krese. Tudi Sara je namreč obiskovala našo
osnovno šolo, OŠ Center. Starša sprva nista bila preveč navdušena nad njeno
izbiro poklica, a sta se kasneje z njo strinjala. Ko je prvič stala na gledališkem odru,
je bila stara 19 let. Delo v gledališču se ji zdi težko, a zanimivo.

V času, ko smo z njo opravili intervju, je igrala v dveh gledaliških predstavah, in
sicer v Adamsovih in Predstavi, ki gre narobe. Vlogo Katje v Reki ljubezni je dobila
tako, da so jo poklicali na avdicijo, ki jo je opravila. Sicer ji vloga ni bila preveč všeč,
saj je bila Katja bolj »mila Jera«. Igrala je še v nadaljevanki V dvoje in Lajf je tekma.
Bolj ji je všeč igranje v gledališču kot pred kamerami, saj v gledališču vidi odziv
igralcev. Najtežje ji je odigrati čustvene prizore. Ko se gleda na televiziji, se počuti

GOTLIB LEJLA, LS3 52

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

počuti kot učiteljica. Vse analizira in razmišlja, kako bi kakšno stvar lahko
popravila. Najtežjo vlogo, kar se tiče zahtevnosti
besedila, je imela v predstavi Hamlet. Če se zmoti
na predstavi, poskuša to hitro popraviti, tako da
gledalci niti ne opazijo njene napake. V Predstavi,
ki gre narobe, igra mlado, nadobudno dekle, ki
prvič igra, je zelo glasna in vesela. Dogaja se ji
veliko stvari, zato je vloga zelo zabavna. Po njenem
mnenju mora biti igralec pozoren, natančen in
empatičen. Njeno delo ji predstavlja zabavanje s
pozornostjo ljudi. Sarin delovni dan poteka tako, da
ima dopoldan najprej vajo od 10h-14h, potem pa
popoldan ali proti večeru predstavo ali še eno vajo.
Vedno ima malo treme pred nastopi, a jo odpravlja
sproti. V mislih ima to, da se mora potruditi po
najboljših močeh. Že v osnovni šoli je veliko
nastopala, pred razredom ali v telovadnici na
šolskih prireditvah.

Imela je dobre ocene. Najbolj se spomni, da so bila
tla na OŠ Center, kjer je bila učenka, drseča in so se
drsali po hodnikih. Njena prva šolska ljubezen je bil
zabaven sošolec, ki ji je kradel časopis med
likovnim poukom.

Med prostim časom se najraje sprehaja z njenim
kužkom Vasjo, kuha in plava.

Rada bere, saj pravi, da se med branjem izgubi v
svetu knjig. Najljubša ji je zbirka pesmi pesnice Mile
Kačič: Med tisoči bi te spoznala.

Rada ima tudi glasbo. Trenutno je najbolj
navdušena nad špansko pevko Rosalijo.

V prihodnosti si želi biti zaposlena v gledališču,
ustvarjati v Ljubljani in veliko časa preživeti na
morju, ki ji je zelo ljubo.

LUČKA TRATAR, 6. b
53

Bodite radovedni SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Slišali smo, da ste se rodili v Novem mestu. Kdaj ste se preselili drugam (Bernarda Oman,
in kam? 8. november 2018)

Na Dolenjskem sem se res rodila, a sva bili z mamo tu le 14 dni, ko sva se vrnili 54
nazaj v Kranj.

V katero OŠ in srednjo šolo ste hodili?

Hodila sem v OŠ Stražišče pri Kranju in na
Srednjo ekonomsko šolo, na kateri pa mi ni bilo
najbolj všeč.

Nam zaupate kakšen prijeten dogodek iz
šolskih let?

Trenutno se ne spomnim nobenega posebej, se
pa spomnim, da sem bila zelo dejavna na
mnogih področjih (atletika, recitacijski krožek,
dramske predstave, bila sem tudi predsednica
razreda.)

Ali se spominjate prve šolske ljubezni?

V 1. razredu sem bila zaljubljena v fanta, ki je bil
zelo navihan. S črnilom mi je pobarval jopico. V
šestem razredu pa se je zgodil prvi poljub na
plesnih vajah.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?

Kot otrok sem želela postati medicinska sestra,
a so bili starši proti. Mikal me je tudi igralski
poklic, a tudi to staršem ni bilo preveč povšeči.

Kako ste postali igralka?

Hodila sem na dramski krožek, za pusta sem se
rada šemila, saj sem rada postala nekdo drug.
Moj stric, ki je bil v amaterskem gledališču, me je
povabil k sodelovanju in z veseljem sem
pristopila. Potem sem šla na avdicijo na AGRFT
in jo uspešno naredila.

Koliko ste bili stari, ko ste postali igralka?

Približno pri 25-ih letih.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

EMA JAKOPIN, 6. b Kdo vas je navdušil nad tem poklicem?
55 V bistvu nihče. Sama. Morda je pripomogel moj stric s svojo gledališko skupino.
Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Od nekdaj sem čutila, da ta poklic odpira svobodo. To mi je bilo pri njem všeč. Da se
lahko preleviš v druge vloge, da raziskuješ druge ljudi.
Katere lastnosti mora imeti dober igralec?
Mora imeti talent, a to ni dovolj. Mora ga vzdrževati, biti delaven, discipliniran,
odgovoren in radoveden.
Kje ste zaposleni?
V Mestnem gledališču Ljubljana
Kako ste prišli do vloge v nadaljevanki Reka ljubezni?
Povabili so me in mi predstavili vlogo.
Kako se počutite, ko igrate v tej nadaljevanki?
Dobro, ampak bi želela biti še bolj ustvarjalna. Ni mi preveč všeč to, da hitijo in ni
časa, da bi dobro dodelali prizor.
Kako se razumete s soigralci in kako vam je všeč vaša vloga Vide?
Razumemo se odlično. Kot igralec svojo vlogo sprejmeš in jo imaš rad. Vsake
vloge se privadim, tako sem se tudi te.
Kakšno se vam zdi delo v gledališču?
Meni je všeč, rada igram v gledališču.
V katerih gledaliških igrah, ki so na vas pustile največji vtis, ste nastopali?
Igrala sem že v približno 90-ih igrah. Igra Vse o ženskah je zagotovo med njimi, saj
smo naredili že 250 ponovitev in jo igramo že 14 let.
Nam poveste razliko med igranjem v gledališču in pred TV kamerami?
Pred kamerami lahko prizor večkrat ponavljamo, v gledališču je vse v živo.
Kje igrate raje – v gledališču ali pred kamerami?
Težko se odločim. Ko sem dlje časa v gledališču, pogrešam kamero, in ko
snemamo za TV, že komaj čakam, da grem spet v gledališče.
Katere prizore vam je najtežje odigrati?
Tiste, ki so najbolj navadni, ki ne povejo nič posebnega.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Ali imate kaj treme pred snemanji ali nastopi in kako jo odpravite? MAŠA ROZMAN, LS3
Tremo imam vedno, še posebno na premierah ali prvih ponovitvah oz. na začetku
snemanja. Odpravljam jo s poglobljenim dihanjem.
Kako bi opisali svoje delo?
Všeč mi je, ker je timsko.
Kaj naredite, če pozabite besedilo ali se zmotite na gledališki predstavi?
Nekako se igralci rešimo. Ali s pomočjo prišepetovalca ali pa nam priskoči na
pomoč soigralec s svojim besedilom.
Kaj delate v prostem času?
Rada se sprehajam, hodim v naravo in preživljam čas s svojima vnukinjama.
Ali vam je kakšna žival še posebno pri srcu?
Najbolj pri srcu mi je pes.
Katera je vaša najljubša zbirka pesmi ali knjiga?
Srečko Kosovel in njegova poezija ter knjiga madžarskega pisatelja Sveče so
dogorele.
Kaj bi nam priporočili kot mladim novinarjem?
Bodite radovedni, veliko raziskujte, iščite dlje, informacije pa vedno preverite.

Navdih je življenje samo (Borut Antončič in
Lara Poreber, april 2018)
(Borut Antončič in Lara Poreber, april 2018)
Boruta Rossa in Lamai smo po koncertu, ki sta ga imela na naši šoli, prosili za
intervju. Z veseljem sta odgovorila na nekaj vprašanj.
Kdaj ste se zavedli, da je glasba to, kar želite početi?
Lamai: Vedno sem pela – tudi ko sem bila še čisto majhna. Pred letom in
pol pa me je Borut prepričal, da bi lahko glasba bila tudi poklic.
Bort: Delala je v optiki, pa se mi je smilila in sem jo povabil k sodelovanju
(ha ha ha).
Ste peli v šolskem pevskem zboru?
Bort: Sem. Bil sem edini fant. V glasbeni šoli sem igral trobento.
Lamai: Tudi jaz sem pela v zboru. Nisem hodila v glasbeno šolo.
Zaigram lahko tri akorde na kitaro in na klaviaturo.

56

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

(Ana Jelinič, januar 2018) Slišali smo, da sodelujete z različnimi glasbeniki. S katerimi vam je ljubše?
Bort: Zanimivo je z vsakim. Z Lamai mi je všeč, ker je pridna in poslušna. Vsak ima
kaj svojega povedati. Vsak ima svoje zgodbe – tako kot vi!

Kakšne glasbene cilje imate?
Bort: Prav visokih ne.
Lamai: Nimaš? Kaj pa izdajanje plošč?
Bort: Aja, to pa že. Moj cilj je izdati avtorsko ploščo.
Lamai: Moj tudi.

Koliko časa potrebujete za snemanje plošče?
Bort: Odvisno je od tega, s kom delaš. Če z menoj, traja dlje. (Ha ha ha …)
Lamai: Mojo sva snemala tri mesece. Nastajala pa je skoraj leto in pol.

Sami pišete pesmi? Kje dobite navdih?
Bort: Življenje samo je navdih.
Lamai: Kar koli je lahko navdih.

Oblikovalka z nagradami

S čim vse se ukvarVjaatlee?ta 2017/2018
Z modnim oblikovanjem oblek in modnih dodatkov.

Zakaj ste se odločili za poklic modne
oblikovalke?

To sem si želela početi že dolgo.

Kaj bi postali, če ne bi bila oblikovalka?

Zobotehnik ali arhitekt. Tudi moja pot me je peljala v
tej smeri.

Koliko časa že opravljate ta poklic in kateri
izdelek najraje izdelujete?

Štiri leta. Izdelek? Težko se je odločiti, a najraje
izdelujem majice.

Kateri je vaš najuspešnejši izdelek?

57 Zadnja kolekcija iz Beograda.

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Kakšno se vam zdi vaše delo in zakaj? TINA RADKOVIČ, LS3

Raznoliko. Zanimivo. Zato, ker je potrebno veliko znanja.

Kdo ali kaj vas je navdušil za to delo?

Osnovnošolski učitelj Valter Rabič.

Ali se udeležujete kakšnih tekmovanj?

Da, udeležila sem se jih že kar nekaj. Državnih in mednarodnih.

Ste že prejeli kakšne nagrade? Koliko in katere?

Okoli 10 nagrad.

Ste že imeli svojo modno revijo? Kje?

V Novem mestu, Ljubljani, Zagrebu in Londonu.

Kaj želite še doseči v življenju na vaši poklicni poti?

Želim imeti čim več kupcev.

Kje ste odraščali kot otrok in katere šole ste obiskovali?

Na Seidlovi cesti. Po OŠ Center še srednjo oblikovno šolo in naravoslovno
fakulteto.

Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli in kakšne ocene ste imeli?

Likovna vzgoja. Trojke in štirice.

Kaj počnete v prostem
času in katero glasbo
najraje poslušate?

Ukvarjam se s taborništvom,
zelo rada hodim v naravo.
Glasba? Najraje poslušam
kar radio, Val 202.

Vaš največja želja in kaj
nam svetujete?

Biti bolj uspešna. Svetujem,
da pišete izvirno in
postavljate različna
vprašanja.

LAURA, 6. b

58

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Zanimivo in stresno delo

(Mirko Štular, 18. maj 2017) Kaj ste študirali in od kdaj ste urednik Vala 202?
Študiral sem francoščino in novinarstvo, urednik pa sem od leta 2006.
Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Šel sem na avdicijo, bil sem sprejet in delo na radiu mi je postajalo všeč.
Kaj ste želeli postati po poklicu, ko ste bili otrok?
Policist in pilot.
Kako poteka vaš delovni dan?
Med računalnikom, sestanki s kolegi, prevajanjem, poslušanjem radia, aktivnostmi
na službenih profilih, dogovarjanjem za delo in izbiranjem vsebin.
Koliko ljudi je zaposlenih na Valu 202 in kaj so po poklicu?
Na radiu je zaposlenih 40 ljudi. Po poklicu so večinoma novinarji, pa tudi voditelji,

IVA ŠINKOVEC, 7. a
59

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV

Katera znana oseba vam je najljubša?

Veliko jih je. Tomaž Humar, Saint Exupery.

Kje vam je ljubše živeti? V Novem mestu ali Ljubljani?

V Ljubljani, ker je vse bližje.

Glede na to, da ste Novomeščan - kakšne so razlike v življenju v Novem
mestu ali v naši prestolnici?

V mestu se ljudje bolj poznajo med seboj, stiki so pristnejši, tempo pa bolj umirjen.

Vaš najljubši film in najljubša
knjiga?

Sedem. Knjig, ki so mi všeč, je
več. Izpostavil bi Veter, pesek
in zvezde, Plešasta

pevka, Mačje pokopališče,
Nočni let.

S čim se radi ukvarjate v
prostem času?

Preživljam čas s svojimi otroki.

Vaše tri največje želje?

Zdravje, malo več časa za
branje in potovanja.

Kakšne cilje imate še v
življenju?

Potovati z družino, nekaj časa
živeti v Afriki in oditi v Čile.

Nasveti za nas, bodoče
novinarje?

Veliko je potrebno brati. Bodite
radovedni. Ugotovite, kaj vas
zanima in iščite …

TADEJ ČUČEK, 7. c MAKS KOCUVAN, 7. c
61

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

jezikoslovci, družboslovci. Važno, da imajo smisel za delo na radiu. MAKS KOCUVAN, 7. c 60

Kakšne razlike vidite med Valom 202 in drugimi radijskimi postajami?

Val 202 je javni radijski program, del RTV Slovenije. Vse skupaj je v Sloveniji osem
javnih programov. Drugi so komercialni. Javni programi imamo določene naloge,
ki jih moramo opravljati. Več je informativnih oddaj. Na našem radiu predvajamo
različne zvrsti glasbe.

Katero zvrst glasbe najpogosteje predvajate?

Pop in rock. Želimo predvajati čimveč različne zvrsti glasbe in informirati ljudi na
širokem glasbenem področju ter predstaviti izvajalce, ki jih še poslušalci še niso
slišali, čeprav ti izvajalci ne pridejo na vrh lestvic.

Naštejte dobre in slabe strani vašega dela.

Delo je zanimivo, ker srečuješ in se spoznavaš z različnimi ljudmi. Lahko pa je tudi
zelo stresno, ker je treba loviti roke, pogosto se kam mudi, veliko je različnih nalog.

Kdo vas je navdušil za medije?

Že od nekdaj sem hotel postati športni, potem pa radijski novinar. Ni nikogar, ki bi
me posebej navdušil.

Katero radijsko postajo poslušate v prostem času?

Radio Ars, radio SI, BBC 1, 2, 4, občasno tudi komercialne radijske postaje.

Katere šole ste obiskovali?

Podružnico Stopiče in OŠ Šmihel, Gimnazijo Novo mesto, Fakulteto za družbene
vede in Filozofsko fakulteto.

Kakšne ocene ste imeli?

V osnovni šoli petice in štirice, v Gimnazije večinoma od tri do pet, v tem času sem
dobil tudi prvo nezadostno oceno. Na fakulteti sem dobival ocene od 6 do 10.

Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli?

V osnovni šoli slovenščina in angleščina, v gimnaziji pa francoščina.

Kako vam je bilo všeč v šoli in ali se spomnite kakšne šolske vragolije?

V šolo sem hodil zelo rad. Kakšne posebne ne, sem pa enkrat med poukom s
sošolcem odšel kar ven. Vozila sva se s kolesom, namesto da bi bila pri pouku.

Katere igre ste se radi igrali, ko ste bili majhni?

Med dvema ognjema.

Nagrada je rezultat dolgoletnega dela SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Zelo nas je razveselila novica, da je eno od treh nagrad MO Novo mesto za (Zinka Muhič, april 2017)
leto 2016 prejela naša učiteljica matematike in fizike Zinka Muhič. Dobila jo NIKA NOVAK, 8. a
je za »pomembnejše trajne uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju«.

Slišali smo, da ste dobili nagrado Mestne občine Novo mesto.
Res je. Nagrada je rezultat dolgoletnega dela. Vesela sem, da je moje delo
prineslo uspeh učencem. To je bil in bo tudi v prihodnje moj cilj. Samo učenci, s
katerimi delam, in njihovi starši vedo, koliko truda je treba vložiti, da dosežeš nekaj
več. Zelo vesela sem, da so mojo prizadevnost opazili tudi učitelji s sosednjih šol.
Čestitke kolegov se mi zdijo zelo pomembne. Resnično sem ponosna, da sem
med letošnjimi dobitniki nagrade MO Novo mesto.
Gotovo imate preštete vse generacije učencev, ki ste jih učili.
Te številke pa res nimam! Bolj kot preštevanju učencev se posvečam delu z njimi.
Razredničarka sem bila, mislim, desetkrat. Te učence sem najbolje spoznala,
učila pa sem seveda veliko več fantov in deklet – najstarejši so le malo mlajši od
mene. Marsikoga težko prepoznam, ko
me pozdravi – posebno fantje se
spremenijo. Tako kot nisem preštevala
učencev, tudi o dosežkih nisem
sistematično razmišljala. Kar nekaj
časa sem potrebovala, da sem vse
preštela: Mentorstvo učencem z zlatimi
priznanji: 30 iz matematike, 38 iz logike,
121 iz razvedrilne matematike, 41 iz
matemčka in 17 iz logične pošasti; 41
učencev se je uvrstilo na prva tri mesta
na državnem tekmovanju, 20 jih je
osvojilo 1. nagrado.
Vam nagrada veliko pomeni?
Nanjo nisem računala in v javnosti se
zelo nerada izpostavljam. Že prej sem
povedala, da mi je v veliko čast, da je
moje delo opaženo in pohvaljeno. Za
nagrado so me predlagali sodelavci in s
tem pokazali, da cenijo moje delo. Če
moj trud opazijo kolegi, moji učenci in
njihovi starši, je zame čisto dovolj.

62

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Rad ima Alkimista

(Borut Kincl, Je trener borilnih veščin Kempo Arnis. Odraščal je v Novem mestu. Z borilnimi
1. december 2016) veščinami se je začel ukvarjati v osnovni šoli, bolj resno pa v srednji šoli. Za
veščine ga je navdušil ogled njegovega najljubšega filma Karate Kid 1. Prav
za Kempo Arnis se je odločil zato, ker se je želel naučiti samoobrambe. V karateju
namreč ni našel, kar je iskal. Je pa v Kempu Arnisu začel tako uživati, da je postal
tudi trener. V vlogi trenerja zelo uživa, najbolj pa ga osrečuje napredek njegovih
učencev. Ponosen je, da v Sloveniji ta šport trenira že več kot 300 otrok. Ukvarja se
še s športom, ki se imenuje Kettle bell. To je šport, ki izhaja iz Rusije in pri katerem
se dviguje uteži.

Po poklicu je univerzitetni diplomirani sociolog. V šoli je imel vedno zelo dobre
ocene. V osnovni šoli Grm je dobil zlato pero, kar je pomenilo, da je bil vseh osem
let odličen učenec. Najraje je imel zgodovino, še posebej na gimnaziji.

VAL KOBE, 7. c Kot otrok se je najraje igral
63 ravbarje in žandarje, puščice in
zemljo krast. Rad posluša stari
rock in glasbo z dobrimi besedili.
V prostem času rad igra kitaro.
Najraje je govejo juho z ribano
kašo, sladkarije ter pije kavo.

Najbolj pogosto vzame v roko
knjigo Alkimist, ki ga je že
večkrat prebral.

Njegove največje želje so, da bi
bil še vedno trener, da bi Kempo
Arnis še naprej tako cvetel, da bi
bil zdrav in dober oče svoji
hčerki. Svetoval nam je, naj
bomo še naprej tako radovedni,
drzni in da si upamo vprašati
več, kot drugi.

Ob koncu intervjuja je razdelil
avtograme in nam pokazal svojo
bogato zbirko fotografij in
člankov.

Neulovljiva učiteljica SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Nuša More, učiteljica športa, ki je dobila Bloudkovo priznanje, je ena od (Nuša More, maj 2016)
najteže ulovljivih učiteljic na naši šoli – pa ne le zato, ker zmore hitro teči,
ampak zato, ker je danes na tekmovanju z učenci, jutri na plavalnem
tečaju, prejšnji teden na zimski šoli v naravi, naslednji teden veliko nadomešča
ipd.

Na prireditvi Športnik leta ste dobili priznanje. KARIN BUKOVEC, 7. c
Iskreno čestitamo.
Hvala za čestitke. Dobila sem srebrno Bloudkovo
priznanje za 20 let dela v športu. Vsa ta leta aktivno
delam s športniki in rekreativci, največ z mladino,
predvsem v smučanju. Zadnjih dvanajst sem pa tudi v
šolskem športu.
Ste tudi vi kdaj tekmovali?
Najprej v alpskem, kasneje v akrobatskem smučanju
po grbinah. Bila sem na evropskem in na svetovnem
prvenstvu.
Šolski šport je skupek različnih športov. Kateri je
za mlade najbolj primeren?
Vzdržljivostni športi kot dolgotrajnejši tek in
kolesarjenje. Delalo pa najbi se tudi vaje za moč in
gibljivost Menim, da naj bi učenci spoznali čim več
športov, tako iger z žogo kot atletske discipline. To
znanje naj bi uporabili, ko bodo starejši in se s športom
ukvarjali rekreativno. Nujno bi bilo vsaj 30 minut do 1
ure fizične aktivnosti na dan.
Za vami je veliko uspešnih športnih let. Kakšne
načrte imate za v prihodnje?
Če bi imela več časa, bi se še bolj intenzivno ukvarjala
s športom. Preizkusila sem res široko paleto različnih
športov, tako da si novih ne želim, bi pa kakšnega
obnovila, recimo potapljanje in ostale poletne vodne
aktivnosti. V resničnem življenju pa je moj načrt čim
dlje se rekreativno ukvarjati s čim več športi in
navdušiti čim več učencev, da se že v šoli začnejo
ukvarjati s športi, da bo to, ko odrastejo, sestavni del
njihovega življenja.

64

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Preizkusil bi vse športe

(Roland Grah, april 2016) Naš učitelj Roland Grah je za svoje delo na področju športa dobil bronasto
Bloudkovo značko.

Zdi se nam, da je vaš najljubši šport smučanje. Ali je za vaditelja smučanja
dovolj, da znamo dobro smučati?
Imate prav. Sem trener PRO. Naziv sem si pridobil z diplomo na Fakulteti za šport,
smer alpsko smučanje ter z dolgoletnim sodelovanjem s Smučarskim društvom
Krka Rog ter ostalimi društvi v Sloveniji. Redno tudi izpopolnjujem svoje znanje na
različnih seminarjih, drugih izobraževanjih in seveda z lastnim delom v praksi.
S katerimi športi se še aktivno ukvarjate? Katere spremljate po televiziji? Ali
si ogledate kakšen športni dogodek v živo? Navijate?
Potapljanje, nogomet, moto šport … te športe imam rad. Kolikor mi čas dopušča,
spremljam po televiziji skoraj vse športe, kjer nastopajo slovenski tekmovalci.
Včasih mi uspe tudi v živo pogledati kakšen športni dogodek. Seveda najbolj
navijam za slovenske tekmovalce v zimski športih in za Valentina Rossija (moto
GP).
Šolski šport je skupek različnih športov. Kateri je za mlade najbolj primeren?
Za mlade, ki so zdravi, je vsak šport primeren. Seveda pa mora imeti otrok veselje
do športa. Tako mladi kot starejši se bodo težko ukvarjali s športom, če jih šport ne
veseli. Seveda pomaga, če je zraven še dobra družba. V življenju je pomembna
rekreacija v vseh starostnih obdobjih. Nekateri jo nadgradijo in »svoj« šport še bolj

zavzeto vadijo – trenirajo.

Za vami je veliko uspešnih športnih let. Kakšne načrte
imate za v prihodnje?
Nadaljeval bom delo v Smučarskem društvu Krka Rog,
trudil se bom navdušiti čim
več otrok in odraslih za športno rekreacijo, se strokovno
izobraževati na področju športa in podajati svoje znanje
učencem in učenkam naše šole.

Če ne bi bili omejeni s časom in denarjem, bi bilo v
vašem življenju več športa? Kateri šport bi si želeli
preizkusiti?
Da, bilo bi več športa. Preizkusil bi vse športe, za katere
sedaj nimam časa!

65

Uganjali smo tudi norčije in neumnosti SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Nam lahko poveste kaj o svojem šolanju? Verjetno je bila osnovna šola v (Tone Furlan, februar 2016)
prostorih naše šole.
V prvi razred osnovne šole sem hodil v prostorih frančiškanskega samostana. ANA KUM, 7. c 66
Dobro se spomnim, da me je učila ga. Hedvika Švajger. Stavba vaše šole je bila
namreč med drugo svetovno vojno dvakrat bombardirana in je bila na začetku
mojega šolanja še v ruševinah. Kasneje so jo obnovili, tako da sem v drugi razred
hodil že sem. Osnovna šola je trajala štiri leta, nato pa sem osem let obiskoval
gimnazijo v sosednji stavbi.
Ali vaša rodovina že od nekdaj živi v Novem mestu?
Moja babica je prišla v Novo mesto okoli leta 1914. Njena hiša je bila velika hiša na
bršljinski strani Marofa, v kateri je danes okulistična ambulanta. Babica je bila
učiteljica – verjetno je učila na Vrhniki, kjer je bil rojen moj oče, ki je hodil v Novem
mestu v gimnazijo, njegova sestra pa je postala medicinska sestra. Leta 1934 je
kupil pritlično hišo na današnji Rozmanovi ulici – to je bila Pintarjeva gostilna. Hišo
so podrli in na istem mestu zgradili dvonadstropno hišo z značilnim balkonom na
pročelju, v kateri še danes živim. Hiša je resda videti povojna, a je bila zgrajena že
leta 1934 po načrtih znanega novomeškega arhitekta Marjana Mušiča. Med drugo
vojno je nanjo padla letalska bomba in ji odkrila streho, a hiša je na srečo ostala
cela. V hiši pa je bila pisarna nemške organizacije TODT, ki je bila odgovorna za
gradnjo utrdb po Novem mestu. Podprli so klet in v to zaklonišče smo smeli tudi mi.
Koliko vas je bilo v razredu v osnovni šoli?
Ne vem natančno, mislim, da 25 ali 30. Otroci so prihajali peš z vseh vetrov – s
Karteljevega, s Kamenc, iz Bršljina …
Kje ste se otroci po pouku največ zadrževali?
Obveznost je bila šola. Popoldne pa smo uganjali razne norčije in neumnosti.
Hodili smo tudi v Ragov log – kar po jezu pri Seidlovem mlinu. Zgodile so se tudi
hude nesreče – mojega vrstnika je nekega dne, ko je šel na Ragovo po mleko,
Krka potegnila vase in je utonil. Sicer pa smo poleti v Krki plavali na Loki, kjer je
bilo urejeno mestno kopališče. Polni sebe smo nagajali puncam, ki smo jih metali v
vodo. Popoldanskih aktivnosti, tečajev, treningov ipd., ni bilo. Sami smo si morali
poiskati zaposlitev in zabavo.
Kaj pa znani Novomeščani? Gotovo ste jih veliko poznali.
Naš sosed, res dober sosed, je bil Severin Šali, slovenski pesnik in prevajalec.
Njegova žena je bila Perova Mici, ki je bila znana igralka novomeške amaterske
gledališke skupine. Tradicijo Perove gostilne nadaljuje njun sin Cveto Šali, znani
novomeški glasbenik. Naš sosed je tudi nekdanji novomeški župan Franci
Koncilija. On je bil govornik na pogrebu mojega pokojnega sina. Za prijazen govor
sem se mu oddolžil z zelo uspelim portretom.

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV

JURIJ HUDOKLIN, 7. c Bili ste znani novomeški odvetnik. Kaj vam je bilo pri poklicu odvetnika
všeč?
Ves poklic mi je bil všeč. Bil sem zelo zadovoljen in svoj poklic sem z velikim
veseljem opravljal. Odvetnik se srečuje z raznolikimi ljudmi, ki imajo vsak svojo
zgodbo. Znašli so se v stiski in iščejo pomoč. Včasih jim lahko pomagaš, včasih pa
jim lahko le lajšaš bolečine.
S čim ste se še ukvarjali? Zasledili smo podatek, da ste slikali.
Že kot otrok sem imel dar za risanje. Položen mi je bil v zibko. Ko sem šel v pokoj,
sem hodil v slikarsko šolo k slikarki Nuši Lapajne, kjer sem se učil risati. Imel sem
točno zastavljen cilj – t.j. narisati portret v pastelu. To se mi je zdelo dosegljivo.
Ugotovil sem, da mi risanje portretov res leži. Vseh portretov je zagotovo več kot
dvajset. Ker sem večino portretov naredil po fotografijah, se portretiranci niso
pritoževali. Ena od portretirank je bila tudi vaša nekdanja učiteljica glasbe Marjana
Dobovšek. Bila je vesela odličnega portreta.

LANA KOLIGAR, 7. c
67

Povej po prekmursko! SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Danica Rangus je na slavističnem kongresu leta 2015 prejela priznanje za (Danica Rangus,
posebne dosežke na pedagoškem področju. Letos spomladi je od november 2015)
veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani prejela zahvalo za
sodelovanje in popularizacijo ruskega jezika, Društvo Slovenija-Rusija, kjer je
članica upravnega odbora, pa je prejelo priznanje, ki ga ruski predsednik Vladimir
Putin podeljuje za zasluge pri krepitvi odnosov med državama.

Ali se je bilo, Prekmurki, težko naučiti pravilne slovenščine?
Ne, čeprav izhajam iz Prekmurja, ki ima zelo značilno narečje. Če v Novem mestu
srečate Prekmurca, ga ne morete spregledati. Knjižne slovenščine sem se
naučila že v šoli, kjer sem občudovala učiteljice, ki so govorile knjižno. To mi je bilo
všeč. Kadar smo se kot otroci igrali šolo, sem bila vedno učiteljica – s palico in
kredo – imeli smo tablo, tako pravo, stoječo, ki je v šoli niso več uporabljali. Moji
»učenci« so bili mlajši sosedovi otroci, pred katerimi sem govorila kot prava
učiteljica v šoli. Da se meni narečje ne pozna toliko, je morda vzrok tudi v tem, da
sem bila vsake počitnice pri teti na Gorenjskem. Tam so govorili prav lepo in so tudi
meni pogosto rekli: 'Ti pa tako lepo govoriš.' Naš sosed, ki je delal na RTV v
Ljubljani, je večkrat rekel: 'Ti, deklica, pa tako lepo govoriš. Dobra bi bila za
napovedovalko na televiziji.' Rada sem tudi brala, pisala zgodbe – še sedaj imam
cel kup svojih zgodb – in seveda govorila. Mislim, da imam prirojen čut za jezik.

MAJ VIDIC, 7. c 68

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV

EVA KUM, LS1 Nam lahko poveste kaj po prekmursko?
EVA HORVAT, 7. c Kaj je »labuška«? Kaj pa »krüj«? »Šparat«? Ne razumete? »Labuška« je ponev,
69 »krüj« je kruh, »šparat« je štedilnik, »mantlin« je plašč, »glaž« je steklenica,
»rašuška« so vilice, »bujta repa« je prekmurska specialiteta… Prekmurščina je
mešanica slovenskih, madžarskih, nemških in tudi hrvaških besed, precej se jih je
v tem področju na obrobju slovenskega jezikovnega prostora ohranilo tudi iz
starocerkvene slovanščine, npr. krilatci so angeli. Po toliko letih, ko ne živim v
Prekmurju, še vedno obvladam svoje narečje. Ko govorim po telefonu s svojimi
sorodniki, v trenutku preklopim v prekmurščino. Sodelavci se mi smejejo, ker nič
ne razumejo. Tudi kadar srečam kolege Prekmurce, avtomatično začnemo
govoriti v prekmurščini – čeprav smo kot slavisti zapriseženi govorci knjižne
slovenščine. Doma v Prekmurju, kjer imam še mamo, brata, sorodnike, pa moram
govoriti počasi, da se ne zmotim. Če se mi to zgodi, mi rečejo: »Povej to po
prekmursko, ne po slovensko. (Učiteljica govori po prekmursko, ne znamo
zapisati. op.p.) Narečja zelo cenim. So bogastvo jezika in naroda. Dokler bomo
imeli narečja, bomo Prekmurci, Dolenjci, Gorenjci, Štajerci … Jaz sem Prekmurka
na Dolenjskem. V Ljubljani na sestankih mi pogosto rečejo: »No, ti, dolenjska
Prekmurka…«
Prebrali smo, da ste slovenščino učili tudi zamejce.
Res je. 22 let sem na jezikovnih počitnicah na OŠ Grm poučevala mlade Korošce
iz Avstrije. Začetki tega projekta segajo v davno leto 1989, ko sem bila s strani
Zavoda za šolstvo Novo mesto izbrana v tim učiteljev. Z osnovnih in srednjih šol
pošiljajo med počitnicami otroke v Novo mesto, ki so si ga izbrali zato, ker menijo,
da govorimo najbolj podobno knjižni slovenščini. Otroci, bilo jih je do 45, bivajo pri
družinah in se slovenščine učijo tudi od svojih vrstnikov. Prva leta je ta poletna šola
trajala tri tedne, sedaj pa dva. Izkušnja učiti otroke, ki ne znajo slovenščine in so
popolni začetniki, ali pa najstnike, katerih znanje je bolj pasivno, je zelo zanimiva.
Poudarek je vedno bil na rabi jezika, tako pri pisanju in govorjenju kot pri slušnem
ter bralnem razumevanju. Nekateri učenci so bili zelo dobri v slovenščini in so se
lahko učili tisto, kar poučujemo na koncu osnovne šole. Vse to je bil zanimiv izziv.
Ta bogata strokovna izkušnja mi koristi pri delu z učenci tujci. Tudi sicer sem imela
priložnost dobro spoznati Koroško, hospitirati na celovški gimnaziji, osnovnih
šolah (tj. v glavnih in ljudskih šolah). Za raziskovalno delo in poučevanje na
jezikovnih počitnicah sem prejela občinsko nagrado.
Delovni zvezek za književnost Stopinjice v svet književnosti je vaše delo.
Kako je nastal?
Na učbenik sem zelo ponosna. Idejo sem dobila, ko sem dve leti poučevala tudi na
Gimnaziji Novo mesto. Ta izkušnja je bila zame zanimiva, čeprav me nikoli ni

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

mikalo poučevati v srednji šoli. Spoznala sem avtorico učbenika Stezice do FILIP JERKO, 6. c 70
besedne umetnosti, gimnazijsko profesorico Vladimiro Korošec. Predlagala sem
ji, da bi naredili nekaj podobnega za osnovno šolo. Trajalo je kar nekaj časa, da
sem jo prepričala. Delovni zvezek je nastajal dve leti, preden je prišel v razred.
Trudili sva se, da bi bil čim bolj prijazen za učence in v pomoč učiteljem. Delovni
zvezek se, na moj predlog, uporablja v treh razredih, tako da imajo učenci na
koncu zbrano večino znanja iz književnosti, ki se obravnava v osnovni šoli, kar je
koristno pri pripravah na NPZ in tudi za srednjo šolo. Nekatere šole ga uporabljajo,
drugje ga uporabljajo le učitelji. Založba je zvezkom dala višjo ceno, jaz pa jih za
našo šolo priskrbim po zmerni ceni.

Bili ste predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine. Kaj je to?
Res je, kar devet let sem opravljala to funkcijo. Pred kratkim sem jo predala ge.
Jožici Jožef Beg, profesorici slovenščine na ŠC Novo mesto. To pomeni, da sem
vodila učitelje slovenščine na osnovnih ter srednjih šolah Dolenjske in Bele
krajine. Organizirala sem strokovna srečanja, predavanja in ekskurzije. V oktobru
sem peljala dolenjske učitelje na Koroško – v kraje Prežihovega Voranca,
Suhodolčana, Kotlje, kjer je bila rojena bralna značka, na Ravne in v Slovenj
Gradec.
V zadnjih letih se veliko ukvarjate tudi z ruščino.
Povedala sem, da sem se ruščine učila že v gimnaziji, potem pa sem jo tudi
doštudirala. V veselje mi je voditi krožek ruščine. Smo edina šola na Dolenjskem,
ki imamo ruščino, čeprav le kot krožek. Imajo pa učenci možnost spoznati osnove
tega velikega jezika. Ponosna sem, da smo uredili ruski kotiček, ki je posebnost.
Spomladi sem skupaj z Ruskim centrom znanosti in kulture iz Ljubljane in Ruskim
mirom v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu organizirala mednarodni
festival »Veseli veter«, kjer se je pevski zbor OŠ Center odlično odrezal in osvojil
prvo mesto.
Kakšni so vaši načrti?
Veliko jih še imam! Želim si iskrive misli, energijo za delo v društvih, dobro in
uspešno poučevati slovenščino! Želim, da bi učenci z veseljem prebirali knjige,
negovali slovenski jezik, lepo pisali, da bi dosegali dobre rezultate, bili uspešni. Da
bi kulturni živžav dobil nove razsežnosti, pronicljive ideje. Da bi bilo naše šolsko
glasilo vsebinsko in vizualno kakovostno. Moja srčna želja pa je še, da bi šola
izdala pesniško zbirko, saj imamo kup poetičnih vulkančkov. Kot kulturni
koordinator na šoli si prizadevam za bogatejšo kulturno dejavnost učencev.
Načrtujem ekskurzijo za učence v Moskvo in Sankt Peterburg. In ne nazadnje,
rada poučujem tudi retoriko, ki jo letos obiskuje zelo dinamična skupina
devetošolcev.

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Računalnik žal pogosto spodrine planinstvo

(Anton Andrejčič, Na prireditvi ob razglasitvi najboljšega športnika občine Novo mesto ste vi,
februar 2015) gospod Andrejčič, dobili zlato Bloudkovo priznanje.
Da, bil sem presenečen. Nisem pričakoval, da me bodo predlagali in izbrali. Je pa
to potrditev in priznanje mojemu delu z mladimi v planinskem društvu in tudi na šoli.
Res sem bil v preteklih desetletjih zraven pri mnogih dejavnostih. Danes brez
zadržkov rečem, da je bilo opravljenega veliko dela.
Kje ste dobili veselje do planinstva?
Ob prihodu na OŠ Center sem bil takoj vključen v vodenje planinskega krožka.
Tega je 30 let. Pred prihodom na šolo nisem bil planinec. Ker sem geograf in
zgodovinar, sem dobil planinski krožek. Tisto leto je umrla znana učiteljica Ana
Thorževskij, ki je bila dolgoletna mentorica planincev. Planince sva vodila skupaj z
Vido Yebuah Zupančič.
Kako ste se izobraževali? Biti mentor planincem je zelo odgovorno delo.
Izkušnje niso dovolj. Sem se izobraževal in postal planinski mentor. Svoje znanje
redno obnavljam in dopolnjujem. Lani sem bil tri dni v Bavščici, kjer so nas dodatno
izobraževali za delo z mladino. Če želiš biti samostojen planinski vodnik, moraš
skozi resno izobraževanje in izpite. Znanje je nato treba dokazovati na vsakih
nekaj let. Jaz, ki imam licenco mentorja, sam ne morem voditi izleta, ki ga
organiziram, ampak mora to delo opraviti planinec, ki je uradno priznani vodnik. Pri
tem smo zelo natančni, ker peljemo otroke v hribe, ki so nevarni že v lepem
vremenu, kaj šele v grdem.
Koliko otrok naše šole se prijavi na pohode?
Pred leti nas je šlo z naše šole po 90, na kostanjev piknik tudi 130. Časi so se
spremenili. Med mlajšimi je nekaj navdušenja, a računalnik žal pogosto spodrine
planinstvo.
Vaši cilji, problemi, kdo se lahko prijavi?
Največ hodimo po Sloveniji, pot nas zanese tudi v tujino. Pri planincih ima veliko
vlogo družinska tradicija. V času gospodarske krize je problem plačilo prevoza.
Prijavi se lahko kdor koli. Manj težav imajo na poti tisti, ki so opravili planinsko šolo,
tako da poznajo značilnosti gorskega področja, načela varne hoje in planinski
bonton. Pohodi so ponavadi celodnevni, hodimo vsaj 7 ur. Nam Dolenjcem pobere
čas in energijo tudi vožnja do vznožja gore. Pohode popestrimo tudi z ogledi
muzejev, naravnih in kulturnih znamenitosti in prireditev.

LARA VELIKONJA, 6. b
71

Spominska plošča za Podbevške! SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Kako je živeti v centru mesta? (Ajda Muhič, februar 2015)
Z možem uživava v centru mesta, ki ima svoje prednosti. Vse je blizu, šola, vrtec,
imamo nekaj prijetnih lokalov … Res pa je, da center mesta izumira. Treba bi bilo REBEKA MIŠLJENOVIČ, 7. c
vložiti kar precej evrov v infrastrukturo mestnega jedra. Od 70-ih let, ko je bila 72
dokončana prenova po načrtih arhitekta Mušiča, se je v center vlagalo občutno
premalo. Skrajno neprimerno je za mamice z vozički, ker je polno stopnic, pragov,
raznolikih tlakov. Tudi staro mesto se mora prilagoditi novim razmeram in
zahtevam. Center naj ne bo namenjen množičnim nakupovalnim središčem, pač
pa specializiranim majhnim butičnim trgovinam, kupci naj bi uživali v prijaznih
lokalih, trgi naj bodo namenjeni prireditvam – obisk mestnega jedra mora biti
užitek. Krasno je, da se je ustanovil Anton Podbevšek teater.
Slišali smo, da ste sorodnica Antona Podbevška. Je to res?
Da. Eden od Podbevškovih sinov, Ciril, je bil drugi mož moje babice. Vsi bratje,
rojeni sicer na grmskem gradu, kjer je bil njihov oče oskrbnik, so bili umetniki:
Metod Podbevšek je bil glasbenik in je napisal dve novomeški opereti, Anton
Podbevšek je bil književnik in prevajalec, znan tudi kot eden od pobudnikov
novomeške pomladi, moj dedek Ciril pa je bil intarzist – nekaj njegovih del imamo
doma, nekaj jih je v Dolenjskem muzeju. Bil je tudi prijatelj akademskega slikarja
Vladimirja Lamuta. Prav bi bilo, da bi se Podbevškovim bratom postavila vsaj
spominska plošča.
Ste Antona Podbevška osebno poznali?
Da, gospoda Antona Podbevška sem zelo dobro poznala, saj je bil moj stari stric.
Bil je čudovit in plemenit človek, svetovljan, član SAZU. Veseli me, da so
novoustanovljeno novomeško gledališče poimenovali po njem. Tudi njegova
žena Štefanija Podbevšek je bila pisateljica. Najboljši prijatelj je bil z Božidarjem
Jakcem.
Kjer je danes gledališče, je bil včasih kulturni dom in kino. Kje so pa pred
tem imeli kulturne prireditve?
V Sokolskem domu. Zgrajen je bil z denarnimi prispevki novomeških obrtnikov. Mi
imamo ohranjene celo zadolžnice, ki dokazujejo, da so prispevali denar za
izgradnjo Sokolskega doma. Mami pravi, da tam niso imeli samo resnih prireditev,
ampak tudi maškarade in plese.
Kaj pa mesto v 80-ih letih, ko ste vi bili najstnica? Je bilo drugače kot danes?
Seveda, mesto je bilo živo, čeprav je bilo prometa manj. Vse se je dogajalo v
centru. Tu so bile vse trgovine in tudi lokali. Srednješolci smo morali vsak dan
zaokrožiti po Ribji (danes Situla) in biti redno na Loki. Pri tem ni bilo dobro srečati
profesorjev. Pogosto smo bili na kavi v Slonu – to je stara Perova gostilna nasproti
naše hiše. Tej navadi smo zvesti še danes. Na Loki so bili plesi in koncerti. V mestu

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV pa je bilo tudi več diskov – najstarejši je bil v
frančiškanskem samostanu, kasneje v današnjem
SARA BRATIČ, 7. c Patriotu, pa še eden za Situlo ... Plesi z
73 uveljavljenimi popularnimi slovenskimi skupinami
so bili vsak mesec tudi v gimnazijski telovadnici.
Ste tudi vi hodili na našo šolo?
Seveda, na OŠ Katja Rupena, ki je takrat pokala po
šivih, toliko nas je bilo! V petem smo dobili sošolce s
podružnice Mali Slatnik in z nekaterimi sem še v
stikih. Še vedno se spomnim svojih učiteljic: Marije
Zemljanove, Darinke Uhanove in Irene Gostiševe, ki
so tudi živele v centru in smo bili družinski prijatelji.
Stara mama je hodila kartat v kavarno in so se
dobivali tam. Včasih smo imeli ribje piknike – nismo
se poklicali preko telefonov, ampak so se ženske
obvestile na poti na tržnico, kjer so se oskrbeli z
vsem, kar so potrebovale za kuho. Mi namreč nismo
nikoli imeli vrta, nekateri pa so imeli kar velike
vrtove, npr. Košakova gostilna na Ulici talcev. Znana
je bila šala o Košakovi gostilni in spomenikih na
Ljubljanskih vratih: Spomenik svobodi, ki ima
dvignjene roke, sprašuje: A je kje gostilna?
Spomenik, ki stoji sklonjen nasproti, pa pravi: Ne
vidim, je za voglom.
Na vašo šolo imam lepe spomine. Spomnim se
ge. Zinke Muhič, ki je bila takrat začetnica in smo ji
prav mi odebelili kožo ter preizkušali njeno
potrpežljivost in vztrajnost. Na vse mile viže smo ji
nagajali. Ga. Vlasta Stokanovič, naša razredničarka
in knjižničarka, nas je branila z vsemi štirimi.
Ravnatelj g. Nahtigal je bil zelo strog, tudi do
svojega sina. Učila me je tudi ga. Vlasta Pincolič.

Nikoli ne odnehaj! SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Kdaj je bil vrhunec vaše kariere? Kdaj vam je bilo najtežje? (Matjaž Smodiš,
Najtežje je bilo ob poškodbi in operaciji hrbta, ker sem uvidel, da je to začetek februar 2014)
konca. Vedel sem, da bom nekaj časa še lahko igral, če bo vse v redu, a tudi, da ne
bo nikoli več tako, kot je bilo prej. Vrhunec kariere pa so bila prva štiri leta v Moskvi, NIKA NOVAK, 8. a
ko smo dvakrat osvojili naslov evropskih prvakov in še dvakrat bili v finalu.
Kakšni so občutki ob velikih in pomembnih zmagah?
Največ se naučiš iz porazov. Ko zgubiš, se počutiš slabo in se spomniš vsake
svoje napake, v glavi premlevaš tekmo in za naslednjo tekmo veš, česa ne smeš
narediti. Ob zmagah pa te ponese navdušenje in ne analiziraš tekme. Lepše je
zmagovati, porazi pa so dobra šola za življenje in priložnost za korak naprej.
Kako pa je bilo s tremo pred pomembnimi tekmami?
Nisem imel posebne treme, razen morda v finalnih tekmah. Vendar se na vse
navadiš.
Kakšen pa je občutek, kadar moštvo izgublja?
Zmeraj je težje gledati tekmo kot igrati. Sedaj gledam tekme ob igrišču ali pred
televizorjem in sem nervozen, ker vem, kaj bi bilo treba narediti za zmago in kaj bi
lahko naredili. Če igraš, te ponese adrenalin in samozaupanje ter sposobnost in
zmožnost, da še kaj narediš. Kot gledalec si poraz bolj ženem k srcu.
Kako se počuti igralec, ki tekmo presedi na klopi?
Za tekmo se pripravlja dvanajst igralcev, trije
ali štirje zagotovo igrajo zelo malo. Ni prijetno!
Dobri trenerji se potrudijo, da vključijo vse
svoje igralce v tekmo in se vsi počutijo kot del
ekipe.
Kakšen je bil konec kariere
profesionalnega košarkarja? Kakšno je
bilo slovo?
Kariero sem končal zaradi prevelikih fizičnih
naporov in poškodb. Zaključek je bil vrhunski,
saj sem zaključil tam, kjer sem začel, to je v
Novem mestu na tekmi z Olimpijo, ki smo jo
premagali. Lepšega konca si nisem mogel niti
zamisliti!
Kakšen je bil moto vaše kariere?
Moj moto je bil »Never give up! (Nikoli ne
odnehaj). Prav moja vztrajnost in trma sta me
pripeljali na vrh.

74

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Poštenost, delavnost, pripadnost

(Marta Pavlin, 1. septembra 2013 je vodenje OŠ Center prevzela gospa Marta Pavlin, ki je bila
september 2013) pretekla tri leta pomočnica ravnateljice Marije Vranešič. Čeprav gospa Pavlinova
ni nov obraz na šoli, jo sedaj videvamo v novi vlogi. Da bi jo bolje spoznali tudi kot
JULIJA OSMANOVIČ, 7. c ravnateljico, smo jo prosili za odgovore na nekaj vprašanj.
75
Kakšen je vaš vtis po prvih tednih na mestu ravnateljice?
Na začetku mi ni bilo všeč. Celo pisarna se mi je zdela tuja in mrzla. Sedaj pa imam
v njej že toliko gradiva, da mi je postala bolj domača. Pogosto so pri meni učitelji in
učenci, tako da postaja kar prijetno delovno okolje, zlasti zato, ker sedaj šolo
spoznavam preko neke druge, zanimive perspektive. Dela je toliko, da se komaj
dohajam, a v dobrem kolektivu je lepo delati. Je seveda zelo odgovorno, veliko
stvari čaka na mojo odločitev, nadzorovati in povezovati je treba delo celotnega
kolektiva in učencev. Čeprav so naloge, ki me čakajo, zahtevne, sem prepričana,
da jih bom uspešno opravljala.
Kaj menite o nas, učencih?
Na naši šoli imamo zelo pridne in
perspektivne učence. Mnogi dosegajo
zavidljive rezultate tako na področju
znanja kot na športnem področju. Res
sem vesela, da sem lahko ravnateljica
šole s tako dobrimi učenci!
Se nam sedaj, ko ste vi ravnateljica,
obetajo na šoli kakšne spremembe?
Temelji, ki so bili postavljeni, so zelo
dobri. Nikoli pa ni tako dobro, da ne bi
bilo
lahko še bolje. Delali bomo na novitetah,
ki nas bodo pripeljale še više, kot smo.
Imate za nas kakšen dragocen
nasvet?
Poštenost je tista vrlina, ki se vedno
obrestuje. Bodite pošteni, spoštujte
vrednote! Ne pozabite zmeraj najprej
pogledati pred svojim pragom in šele
potem iti pometat pred tujim. Pomembna
je tudi delavnost, predanost in
pripadnost šoli.

Znova bi šla po isti poti SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Če bi se danes ponovno odločali za poklic, bi si izbrali drugega? (Majda Vranešič, 76
Mislim, da ne. Sedaj, ko se moja poklicna pot bliža koncu, sem prepričana, da bi junij 2013)
izbrala enako pot, kot sem jo, čeprav je želja v življenju vedno veliko. Ja, znova bi
šla na to pot. MATIC KOTNIK, 7. c
Ste v svoji mladosti pričakovali, da boste ravnateljica? Ste se kdaj videli na
tem delovnem mestu?
Pravzaprav ne. Z veseljem sem učila drugi razred. Otroci so bili taki, kot ste danes:
pridni, malo manj pridni, zelo sposobni, malo manj sposobni ... In vse je bilo treba
naučiti, da so lahko nadaljevali v naslednjem razredu. Resnično nisem razmišljala
o tem, da bi bila ravnateljica. Vedno pa sem pridno delala. Ob delu sem se tudi
dodatno izobraževala. Doštudirala sem organizacijo dela, zato sem imela
možnost postati ravnateljica. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za to, čeprav
je biti ravnateljica odgovorno delo. Šola je velika (550 učencev, 70 zaposlenih),
vsak, s katerim delam, je osebnost zase in potrebuje svoj delež pozornosti. Delo v
šoli dobro poznam, saj sem bila dvanajst let pomočnica ravnateljice in zadnja tri
leta ravnateljica. Voditi šolo v tem razburkanem času ni enostavno, a mislim, da mi
dobro uspeva.
Kaj bi na naši šoli spremenili, če bi imeli neomejena finančna sredstva in
pomoč?
Če bi imela čarobno palico, bi tej šoli dala nov, svež in sodoben videz. Znotraj in
zunaj bi marsikaj posodobili (najprej bi popravili stranišča, zamenjali vse luči,
olepšali garderobo, zamenjali bi vsa okna, oblekli stavbo v novo fasado, tako da bi
rože na oknih še bolj zasijale …). Res pa je, da smo že do sedaj za to častitljivo
stavbo lepo skrbeli v okviru danih finančnih možnosti. Zamenjali smo okna,
učilnice so opremljene z računalniki in projektorji, kar omogoča sodoben pouk. Za
počitnice je načrtovana zamenjava ploščic v garderobi. Ja, šola je v dobri kondiciji!
Povrhu vsega pa so vsi delavci na šoli pridni, zagnani in se trudijo dati učencem
največ, kar je možno. Prepričana sem, da bo naša šola še dolgo dolgo dobra šola,
ker v njej delajo ljudje, ki jim je mar za otroke in se zanje zelo potrudijo.
Kaj bi povedali učencem ob iztekajočem se šolskem letu?
Upam, da ste vsi dosegli zastavljene cilje in da se je vaše znanje povečalo za vsaj
en vrtljaj na višji nivo. Bolj odrasli ste, bolj spretni in zagotovo je v vaših glavah
veliko več znanja, potrebnega za nadaljevanje šolanja. Po napornem delu vam
vsem želim, da bi se med počitnicami spočili in se z največjim veseljem in
zagnanostjo vrnili 1. septembra.
Kaj bi sporočili novemu vodstvu šole?
Želim, da bi se nadaljevala tradicijo uspehov na področju poučevanja in da bi se
nadaljevala obnova šolske stavbe. Vsem želim veliko zadovoljstva pri delu!

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV Knjige so jo navdušile že v otroštvu

(Nevenka Granda, maj 2013) Nevenka Granda, naša dolgoletna knjižničarka. Od nje smo izvedeli veliko
zanimivih stvari. Kot otrok si je želela postati trgovka, pa tudi zdravnica in
učiteljica. Preden je postala knjižničarka, je res kar nekaj let delala kot
učiteljica, tako da se ji je želja iz otroštva izpolnila. Kot knjižničarka dela 13 let, na
našo šolo pa je prišla že leta 1977. To delo je začela opravljati, ker je vedno rada
brala in se ji je takrat ponudila priložnost, ki jo je z veseljem izkoristila. Delo pa jo
veseli tudi zato, ker rada dela z otroki. Da opravlja ta poklic, je morala končati
pedagoško fakulteto in izobraževalni program iz bibliotekarstva.

NIKA BELAVIČ, 7. c Knjige so jo navdušile že v otroštvu, čeprav zase meni, da ni pravi knjižni molj. V
77 življenju jo veseli odkrivanje novih knjig, vrtnarjenje, plavanje, sprehodi in
nabiranje gob. Nikoli še ni napisala nobene knjige, je pa to njena želja. Njeni
najljubši predmeti v šoli so bili matematika, slovenščina, zgodovina in geografija. Iz
šolskih dni se najraje spominja, ko je nastopala v šolskem gledališču, kjer je igrala
cesarico. Čeprav ni govorila veliko, ji je bilo všeč nastopati. Njena najljubša knjiga
je Prevzetnost in pristranost, v otroštvu pa je veliko časa posvečala branju knjig in
je najraje brala zgodbe Ele Peroci. Včasih je zvečer brala tudi, ko so starši mislili,
da že spi. Če se le da, bere vsak dan. Rada ima romane, ki niso žalostni. Ob branju
knjig doživlja različne občutke. Od avtorjev so ji najbolj všeč Bina Štampe Žmavc,
Anja Štefan in Desa Muck. Vse tri je že tudi osebno spoznala. Nam, otrokom, bi
priporočila knjige Sadako bi rada živela, Heidi, Zlata knjiga, Biseri … Našim
staršem bi priporočila zgodbe in pravljice, čeprav so že odrasli. Letošnji
povabljenec na bralni znački, Žiga X. Gombač, se ji je zdel zelo zanimiv. Vesela je
bila, da ga je imela možnost gostiti na podelitvi, sicer pa ga pozna že od njegovega
rojstva. Njen najljubši film je Moje pesmi, moje sanje, najljubši letni čas je pomlad,
najraje je ajdove štruklje in pije
limonado, najbolj pri srcu ji je pes.
Zelo ji je všeč, kadar jo učenci
pozdravljajo in pohvalijo.

Mladim novinarjem priporoča, da
naredimo čimveč intervjujev in
strokovnih člankov, mladim bralcem
pa sporoča, da jo veseli, da radi
berejo. Tistim, ki pa ne berejo redno,
želi povedati, da nikoli ni prepozno.

REBEKA MIŠLJENOVIČ, 7. c

Le vztrajati je potrebno in se truditi SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

Je novomeški maratonec in kandidat za olimpijske igre. Izvedeli smo, da je z (Primož Kobe,
resno športno kariero začel šele leta 2010 na svojo pobudo, sicer pa je že od 6. december 2011)
majhnega sanjal, da bo postal uspešen športnik. Povedal nam je tudi, da so
olimpijske igre sanje vsakega športnika, saj so največje tekmovanje.

Pred tekmo ima malo treme, vendar je ta
pozitivna. Da jo zmanjšuje, zaupa vase in se
skoncentrira. V svojih mislih preteče celo
progo z zaprtimi očmi in pomisli, kaj je
pomembno. Na tekmo se pripravlja s
psihološko in telesno pripravo. Ko teče, mu
je težko, a se počuti sproščeno.

Po poklicu je profesor športne vzgoje. V
prostem času rad igra harmoniko,
najdragocenejši pa mu je čas, ki ga preživi s
svojo družino. Zelo veliko mu pomeni
tekaška kariera, zato je bil najbolj vesel, ko je
dosegel normo za Olimpijske igre. Družino
in šport usklajuje težko, ampak ima njegovo
udejstvovanje s športom tudi nekaj
prednosti, saj je včasih veliko doma.

Večinoma trenira dvakrat na dan od eno uro
do dve uri. Pri teku mu je najbolj všeč, ko
teče po gozdu. Mladim športnikom vliva
pogum z besedami, da vsak lahko veliko
doseže in najde svoj talent, le vztrajen je
potrebno biti in se truditi, tudi če nam želeni
cilj ne uspe takoj.

Opomba uredništva: Primožu Kobetu so se TIA BAŠA, LS3
leta 2012 uresničile njegove sanje
sodelovati na olimpijskih igrah. V Londonu je 78
zasedel 46. mesto od 105 nastopajočih in
postavil najboljši slovenski čas na OI v
maratonu.

SKZOZRIAORČUI NPOENVOAM-EKŠAČTAJNAOV

LIU LUHAN, LS2 TINA RADKOVIČ, LS3
TAJDA MESTNIK, LS3
79

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

META VERČEK LUMPERT,
LS2

MARTA MUREN, LS2

LILJANA MITEVSKA, LS2 MIMI ILOVAR, LS2 MAŠA TURK, LS3 80

SKOZI OČI NOVOMEŠČANOV

ZORA RUPENA - KATJA

LIU LUHAN, LS2

RASTOČA KNJIGA

„Vsaka stopnica vodi bližje k cilju ...“

Danica Rangus

„Poštenost je tista vrlina, ki se vedno obrestuje. „

Marta Pavlin