Naše stopinje 2022

NAŠE STOPINJE

Drage učenke in učenci, starši, sodelavke in sodelavci!
Po dveh nenavadnih s korono zaznamovanih letih zaključujemo šolsko leto tako, kot
smo ga v starih dobrih časih. Pri šolskih urah in na obujeni zaključni prireditvi ste
učenci in zaposleni ponovno pokazali, česa ste se naučili in kaj zmorete.
V popotovanju skozi iztekajoče se šolsko leto, ki smo ga večji del preživeli v tako
imenovanih mehurčkih, je bilo potrebno optimistično zreti v prihodnost in z veliko mero
razuma premagovati sedanjost. Že iz zgodovine je znano, da je zelo pomembna
značilnost najbolj ustvarjalnih ljudi, da jih ni strah neuspeha. Pot do uspeha pa je
vedno tlakovana tudi S preprekami z majhnimi etapnimi neuspehi, ki nikakor ne smejo
zamajati vaše samozavesti. Različna predznanja in različni interesi so vam že odprli
mnoge poti in postavili pred vas nove izzive.
Zaposlene na OŠ Center že ves čas spremljala misel, da: kdor daje dober nasvet,
gradi z eno roko, kdor pa daje dober nasvet in zgled, gradi z obema rokama. Moč
besede lahko spreminja svet, le dobra dejanja pa ga lahko izboljšajo. Ponosni smo
na prav vsakega učenca naše šole in na vas, dragi starši in sodelavci, saj vemo, koliko
truda je treba vložiti, da smo našim učencem dali korenine, da so se lahko utrdili, in
krila, da bodo lahko vzleteli in izboljšali svet.
Ampak najprej so na vrsti počitnice! Preživite jih tako, da se bomo septembra z veliko
energije in z novim zagonom ustvarjalnosti podali na novo skupno pot do znanja in
izkušenj.
Srečno!
Marta Pavlin, ravnateljica OŠ Center

1

Ali je na oblaku kdo doma

Beli oblak sredi neba,
sonce vpraša, ali je kdo doma.

Oblak mu reče, naj gre tja
in bo že našel koga doma.
Sončece zlato leti in leti,
dokler mu ne zmanjka moči.
Oblak se zakrohota in reče:

»Nekdo je pa le doma!«
Luyu Liu, 4. b

2

NAJBOLJŠI!

Župan MO Novo mesto vsako leto pripravi sprejem za učence, ki so se še posebno
izkazali na učnem in športnem področju. Ovrednoteni so tudi vsi ostali vidni dosežki
učencev osnovnih šol MO.

Izkazalo se je, da je NAŠA ŠOLA tudi v
šolskem letu 2021/2022 NAJBOLJŠA
ŠOLA MO Novo mesto po številu zlatih
priznanj na tekmovanjih iz znanja in tudi
po dosežkih na športnem področju.
Ravnateljica Marta Pavlin vedno poudari,
da so ti izjemni dosežki rezultat skupnega
dela učencev, učiteljev in staršev.

Od leve proti desni:
Roland Grah, Manca Vidic, Bine Zajc, Marta Pavlin, Gregor Macedoni, Filip Judež, Bernarda Tomažič

Fotografija: Foto Asja

3

Učenci od 6. do 9. razreda z zlatimi priznanji na državnih tekmovanjih iz znanja

Nagrajeni učenci z zlatimi priznanji na zaključni prireditvi
4

NAJ UČENEC ŠOLE

Že vrsto let šola podeljuje naziv Naj učenec šole
učencu ali učenki, ki je v tekočem šolskem letu osvojil
največ najvišjih priznanj na tekmovanjih iz znanja in
mora biti hkrati šoli v ponos.

Letošnji naj učenec je
Filip Judež, učenec 6. c.
Filip se je v letošnjem šolskem letu udeležil trinajstih
tekmovanj iz znanja ter na državni ravni osvojil kar šest
zlatih priznanj in eno srebrno. 1. nagrado in zlato
priznanje je prejel iz Astronomije in Razvedrilne
matematike, zlato priznanje iz Vesele šole, Matemčka,
Logične pošasti in Kenguru Vegovo priznanje iz
matematike. Na državnem tekmovanju v
računalniškem razmišljanju Bober je osvojil srebrno
priznanje. Poleg tega je osvojil še štiri bronasta
priznanja, saj se je udeležil tudi tekmovanj iz
geografije, logike, tekmovanja Kresnička in
tekmovanja za Cankarjevo priznanje.
V prostem času se Filip posveča atletiki, ki jo redno
trenira v klubu in se udeležuje tudi šolskih tekmovanj,
sestavljanju različnih Rubikovih kock, kriptografiji,
žongliranju in čarovniškim trikom.
Bernarda Tomažič

5

NAJ ŠPORTNIKI ŠOLE

Tudi na športnem področju kljub slabšim pogojem dela dosegajo naši učenci
zavidljive rezultate. V skladu s Pravilnikom o pridobitvi naziva najboljši športnik in
najboljša športnica, sta si ta laskavi naziv letos prislužila

Manca Vidic iz 9. c in Bine Zajc iz 9. a.
Manca je najboljša športnica naše šole. Svoje največje športne dosežke je zabeležila
v atletiki, a se rada preizkusi tudi v drugih športnih panogah. Z rokometno ekipo je na
področnem tekmovanju in državnem četrtfinalu osvojila 2. mesto, z odbojkarsko ekipo
je bila na področnem tekmovanju tretja. Na državnem tekmovanju v krosu je osvojila
5. m. Na atletskem dvoranskem tekmovanju je bila najboljša v teku na 60 m in v štafeti
4 x 200 m. Na področnem atletskem tekmovanju je zmagala v teku na 300 m, v štafeti
4x100 m je bila druga, v finalu državnega tekmovanja pa je bila v obeh disciplinah
tretja. Hkrati je Manca dosegla tudi normo za olimpijske dneve mladih v teku na 100
m.
Bine je odličen in med vrstniki zelo priljubljen učenec in vsestranski športnik. V klubu
že od svojega desetega leta trenira rokomet, uspešen pa je tudi v drugih športnih
panogah. V tem šolskem letu je bil z rokometno ekipo občinski prvak, s košarkarsko
področni prvak, z atletsko in smučarsko ekipo je na državnem tekmovanju osvojil 3.
mesto. Tudi na področnem tekmovanju v košarki 3 na 3 je bil v ekipi, ki je osvojila 3.
mesto in se uvrstila na zaključni turnir. Dober pa je tudi v badmintonu in v šahu, kjer
je na državnem finalu z ekipo osvojil 10. mesto.

Manca Vidic in Bine Zajc
6

NAJ ŠPORTNA EKIPA

Naziv najboljša športa ekipa pripade ekipi, ki v šolskem letu, na šolskih športnih
tekmovanjih, v organizaciji Zavoda Novo mesto in Zavoda Planica, za šolo osvoji
največje število točk. In ta laskavi naziv je letos osvojila gimnastična ekipa
starejših deklic v sestavi: Gaja Klobučar, Ema Tomažič, Nika Belavič in Tina
Ovniček.
Silvo Kopač

Najbolj uspešna športna ekipa

7

KULTURNIK ŠOLE

Naziv kulturnik šole pridobi učenec, ki se v tekočem letu najbolj aktivno in uspešno
izkaže na področju kulturnih dejavnosti v okviru šole in zastopa ter uveljavlja šolo na
srečanjih, tekmovanjih, revijah in podobno. Letos ta naziv podeljujemo prvič in ga
prejme

Nika Novak iz 8. a.
Nika je prizadevna učenka, ki je uspešna pri vseh
šolskih predmetih, izstopa pa na umetnostnem
področju, še posebej pri glasbeni in likovni umetnosti.
Prosti čas namenja igranju klavirja in likovnemu
izražanju. S svojim prispevkom na likovnem področju
je prispevala k boljši prepoznavnosti naše šole. Na
13. državnem likovnem natečaju DREVO je med
1500 poslanimi izdelki prejela zlato priznanje. Za
sodelovanje na mednarodnem likovnem natečaju
»Plakat miru« Lions kluba je prejela drugo nagrado,
izdelek za mednarodni likovni natečaj z naslovom
»Kraj tukaj in zdaj« pa ji je prinesel bronasto
priznanje. Tudi sicer je Nika samoiniciativno in
zavzeto sodelovala pri različnih projektih in
dejavnostih znotraj šole. Prispevala je naslovnico in ilustracije za 4. zvezek naše
Rastoče knjige, bila vodilna pri izdelavi scene za letošnjo zaključno prireditev, veliko
njenih likovnih izdelkov pa krasi prostore naše šole.
Maja Sečnjak

8

ZLATO PRIZNANJE ŠOLE

Učenci, ki so v času šolanja dobili
vse letne pohvale, so osvojili
ZLATO PRIZNANJE OŠ Center.
Letos ste to priznanje osvojili:
Gaja Klobučar in iz Neža Skvarč
9. b ter
Sofija Brkič Strman in Jakob
Cesar iz 9. c.

NAGRADA ZA ODLIČNOST

Nagrado za odličnost na učnem področju prejmejo:
Teo Tomažič in Bine Zajc iz 9. a,
Gaja Klobučar, Janja Dolšina, Neža Skvarč in Lenart Bernik iz 9. b ter
Sofija Brkič Strman in Jakob Cesar iz 9. c.

Jakob Cesar, Sofija Brkič Strman, Lenart Bernik, Gaja Klobučar, Neža Skvarč, Bine Zajc, Janja Dolšina,
Teo Tomažič
9

Rebeka Maras in Nika Peterlin sta bili vseh
devet let zvesti šolskemu pevskemu zboru.
Dobili sta posebno pohvalo.

BRALNA ZNAČKA 2022

V letošnjem letu je bralno značko opravilo 441 učencev: od 1. do 4. razreda 235
učencev, od 5. do 9. razreda pa 206 učencev. G. Rozman nam je čestital in podelil
priznanja za opravljeno bralno značko. Še posebej pohvaljeni so bili učenci, ki so vseh
devet let opravili bralno značko. Zlatih bralcev je letos 26:

- iz 9.a: Nik Bartolj, Živa Bojanc, Tajda Mestnik, Zala Plut, Lana Podobnik,
Meta Taufer, Teo Tomažič Bine in Zajc,

- iz 9.b: Tia Baša, Lenart Bernik, Janja Dolšina, Veronika Husak, Gaja
Klobučar, Jakob Ličen, Neža Skvarč, Taja Štamfelj in Neža Železnik Krhin,

- iz 9.c: Ema Bekrič, Sofija Brkič Strman, Jakob Cesar, Val Hribar, Luka
Makovec, Rebeka Maras, Nika Peterlin, Tina Radkovič in Lovro Strniša.

Vsem čestitamo in želimo, da bi ostali ljubitelji knjige!
Nataša Dežan Avsec, koordinatorka BZ

10

Naši najboljši bralci z Andrejem Rozmanom - Rozo

SE ŠE SPOMNITE ZADNJIH TREH ŠOLSKIH LET?

Začelo se je marca 2020, se vleklo v letu 2021 ter se uradno zaključilo maja 2022.
Kaj bi to bilo? Ukrepi za zajezitev pandemije z virusom covid-19!
Po napovedanih prvih dveh tednih v letu 2020 smo ostali doma do začetka maja, nato
smo delali od doma skoraj celo šolsko leto 2020/2021. V letošnjem šolskem letu pa
nismo bili doma vsi, le nekateri oddelki, v katerih so bili bolni učenci.
Na naši šoli je bilo odrejenih 55 karanten (v oddelkih od 1. do 5. razreda 30 in v
oddelkih od 6. do 9. razreda 25). Prva karantena je bila odrejena že 3. 9. 2021, zadnja
pa 4. 2. 2022. 8 oddelkov je bilo v karanteni po 3-krat in 8 oddelkov po 2-krat.
V karanteni je bilo tudi kar nekaj učiteljev in posameznih učencev, zato smo izvajali
pouk na različne načine – tudi hkrati preko video povezave in v šolskem razredu – tak
pouk so poimenovali hibridni pouk.
Se spomnite mask, razkuževanja rok, učilnic, miz, pouka in ostalih dejavnosti v
mehurčkih, ostajanja v matičnih učilnicah in praznih šolskih hodnikov, samotestiranja,
cepljenja, odpovedanih prireditev in ekskurzij? Na vse te ukrepe smo se težko
navadili. Najbolj čudno pa je, da smo se spomladi ravno tako težko vrnili v nekdanjo
normalnost.

11

Upamo, da bo jesen
2022 lepa in zdrava!

ZAKLJUČNA PRIREDITEV 2022

DOBRO JUTRO, ŽIVLJENJE. LAHKO NOČ, NEGATIVA …

»Po dveh nenavadnih s korono zaznamovanih letih zaključujemo šolsko leto tako, kot
smo ga v starih dobrih časih. Pri šolskih urah in na obujeni zaključni prireditvi ste
učenci in zaposleni ponovno pokazali, česa ste se naučili in kaj zmorete.« Tako je
letošnjo zaključno prireditev, s katero smo se poslovili od dveh nenavadnih šolskih let,
pohvalila naša ravnateljica Marta Pavlin.
Na prireditvi so sodelovali skoraj vsi učenci. Idejna vodja Urška Vuk je v program
vključila tudi tiste, ki se le redko opogumijo za nastop pred nabito polno dvorano, ki je
z glasnim aplavzom nagradila čisto vse točke. Z veseljem pa smo zaploskali tudi 41
učencem, ki so v letošnjem letu osvojili zlata priznanja na tekmovanjih iz znanja, in
uspehom naših športnikov. Na obeh področjih je naša šola najboljša v MO Novo
mesto!
Naj učenec šole je Filip Judež, 6. c, naj športnika sta Manca Vidic, 9. c, in Bine Zajc,
9. a, naj športna ekipa so gimnastičarke in kulturnica šole je Nika Novak, 8. a. Ti
učenci so se v letošnjem šolskem letu izkazali z resnično izjemnimi dosežki.
S svojim obiskom nas je razveselil župan MO Novo mesto Gregor Macedoni, ki je bil
pred mnogimi leti tudi naš učenec. V nagovoru nas je pohvalil in obljubil nadaljevanje
izboljšav šolske stavbe. V naslednjem letu si lahko obetamo preureditev male
telovadnice in še kaj.
Prireditev so začele in končale učiteljice, združene v pevski zbor. Na odru so se jim
pridružili tudi nastopajoči in skupaj z vsemi gledalci smo pomahali v pozdrav
prihajajočim počitnicam!

Novinarski krožek

12

FOTO UTRINKI Z ZAKLJUČNE PRIREDITVE

13

14

Vse fotografije so delo našega foto krožka.

Še nekaj mnenj o zaključni prireditvi, ki so jih zapisali učenci 6. a:
Zaključna prireditev mi je bila všeč, čeprav je bila kar dolga. Vsi so se zelo potrudili.
Po dveh letih čakanja je bilo veselje v dvorani zelo veliko. Nastopali smo skoraj vsi.

Med plesom je bilo malo treme, a smo bili dobro pripravljeni, zato je trema hitro

izpuhtela. Brina
Zaključno prireditev smo zelo pogrešali. Najboljša točka je bila tista, pri kateri sem

plesal tudi jaz. Nisem imel treme. Anes
Ples smo pripravljali tudi pri urah športa. Ko smo plesali, je publika tako zelo uživala,
da so začeli ploskati. Vsi smo ujeli ritem in se smejali. Ostal sem tudi na valeti, ker se

mi je zdelo zelo zanimivo. Maro
Ni mi bilo všeč, da so nam pred nastopom govorili, da se moram smejati, nato se pa
tudi učiteljice niso smejale. Nejc
Najbolj mi je bila všeč dramska točka. Špela
Nastopala sem v MPZ. Zadnja pesem je bila bolj poskočna in publika je ploskala. Na
koncu so plesali tudi devetarji – bili so zelo zrihtani. Taja
Prireditev je bila zabavna. Meni je bil najbolj všeč kamišibaj. Prireditvi je sledila valeta.
Tudi moj sosed je plesal – potreboval bi malo več vaje. Nika
Bilo je zelo lepo. Še najbolj lepo je bilo, ko smo nastopali mi. Bilo je imenitno in
zabavno. Najboljši smo bili MI! tudi ostali so bili dobri. Lara
Všeč mi je bilo, ko je publika ploskala. ker je bilo predolgo, bi dal oceno 8. Kenan

15

VALETA GENERACIJE 007

14. 6. 2022 so se s slavnostno prireditvijo naši
devetošolci poslovili od OŠ Center. Še
poslednjič so se nam predstavili v najboljši luči
in pokazali, da jim ne manjka ustvarjalnega
zagona in energije za nadaljevanje poti.

Naša ravnateljica Marta Pavlin jim je naročila:
»Dragi devetošolci, že jutri boste zakorakali v
nov svet, v svet novih znanj in spoznanj. Bodite spodbudni in pozitivni tako do sebe
kot do drugih. Zavedajte se, da sami krojite svoj uspeh. Zaupajte vase in sledite svojim
sanjam. In kot je zapisal Tone Pavček: Vsak tiho zori počasi in z leti, a komor že
greš, vse poti je treba na novo začeti.«

V imenu razredničark pa se je od generacije 007 (rojene 2007) poslovila Anja
Gašperšič, razredničarka 9. b:

»Učitelji smo vas vodili po poti znanja ter vas skupaj z vašimi starši spodbujali, ko je
bila pot trnova in bremena težka. Vedno znova ste dokazovali, da zmorete, če le
vztrajate in ne obupate. Kot da bi vas že od začetka vodil Bondov duh, da se »lotite
svoje misije tako, da odkrijete talente v sebi, namesto da bi kritizirali sebe za tisto,
česar ne zmorete.«
To vztrajnost in vedoželjnost ohranite tudi v prihodnje. Kamor koli vas bo vodila pot,
ostanite odprtih misli in src. Vemo, da boste v srednješolske klopi sedli polni zagona
in boste s trudom in delom pridobili poklic za življenje, v katerem boste lahko pokazali
vsa svoja znanja in spretnosti.
Vendar vedite, da si cilja ne želite doseči dovolj močno, če niste pripravljeni po
bondovsko tvegati vsega. V novi življenjski preizkušnji, ki vas čaka od jeseni, boste
morali biti samostojnejši in odgovornejši. Ne bo vam vedno lahko. Ne bodite žalostni
in razočarani ob zamujenih priložnostih ali ob neuspehih, ki se bodo zagotovo
pojavljali. Pred vami je še veliko neodkritih izzivov in novih zmag. V težkih trenutkih
se spomnite svojih začetkov na naši šoli. Spomnite se, kako ste uspešno prebrodili
vse izzive in se oblikovali v čudovite mladostnike. Me verjamemo v vas in vemo, da
boste uspeli.
Po Bondovo rečeno, mislim, da ste v teh letih dojeli bistvo. James je v Goldfingerju
dejal, da »moramo sanjati«, a univerzalnega zlatega recepta za uspeh ni. Ste pa kljub

16

vsemu generacija 007, zato se uresničevanja svojih sanj in doseganja ciljev lotite kot
James Bond, v velikem slogu: »Ne neham, ko sem utrujen. Ustavim se, ko
končam!«
Srečno!«

FOTO UTRINKI Z VALETE – Vse fotografije so delo našega foto krožka.

17

18

NESREČA PRI AVTOBUSNEM POSTAJALIŠČU

V petek, 27. 5. 2022, se je blizu avtobusnega postajališča nasproti trgovine Motoroil
zgodila prometna nesreča, ki bi se lahko zelo tragično končala. Oba voznika sta bila
poškodovana, tudi zvite pločevine je bilo veliko, na srečo pa se nam, učencem, ki smo
čakali na šolski in lokalni avtobus, ni nič zgodilo.
S sošolko sva se pogovarjali, ko je nenadoma glasno počilo. Dva nasproti vozeča
avta sta trčila. En avto je obrnilo in ustavil se je le 1 meter od naju. Steklo se je
razletelo in delci so bili povsod. Zelo sva se ustrašili in bili v popolnem šoku. Voznica,
ki je vozila za avtom ponesrečene, je stekla do razbitega avta in pomagala voznici iz
avta. Starejšemu vozniku v drugem avtu je bilo slabo.
Kar naenkrat smo zaslišali sirene rešilcev in gasilcev, nekaj časa za njimi so prišli tudi
policisti. Učiteljica, ki počaka z nami do odhoda avtobusa, je poskrbela za našo
varnost. Šele takrat sva se zavedli, kaj bi se lahko zgodilo.
Ta nesreča nama bo zavedno ostala v spominu.

Naslednji dan so nas po ozvočenju opozorili, da moramo med čakanjem na avtobus
paziti na svojo varnost in na varnost vseh udeležencev v prometu. Prav tako so nas
opomnili, da snemanje in fotografiranje nesreče in ponesrečencev nikakor ni
primerno.

Tija Baša in Lia Kotnik, 9. c

19

20

Varno v šolo Varna pot v šolo

Hitro v šolo zdaj hitimo, V centru mesta šola ponosno stoji,
da ne zamudimo. nam znanje in oliko deli.
A pozor! Kako moramo hoditi? K sebi vsak dan nas kliče:
Čez prehode varno iti! »Otroci moji, pridite bližje«.
Promet se je sprožil, pazimo!
Le previdno! Saj gremo, saj gremo,
Ko se promet končno umiri, močno se mudi!
Bolj varni smo mi. A do šole vodijo nevarne poti.
V šolo mi varno pojdimo,
da ne zamudimo. Avto, motor, skiro in kolo,
je kolona na cesti,
Tinkara Mali, 4. b ne bo šlo lahko.

Noge so hitre in časa je malo.
Ko zvonec zazvoni,
ne gre več za šalo.

Počasi, počasi, počakaj zeleno!
Čez cesto in zebro
na drugo stran v mesto.
Tam, kjer v centru mesta šola
stoji,
nam znanje in oliko deli.

Vasja Sančanin, 4. b

21

NAŠA ŠOLA JE EKO

22

OB DNEVU ZEMLJE

Z go. Bernardo Barbo, vodjo večine ekološko

obarvanih dejavnosti na naši šoli, smo se pogovarjali
ob letošnjem dnevu Zemlje. Ugotovili smo, da na šoli

poteka veliko dejavnosti, s katerimi bi lahko izboljšali

življenje in ohranili planet zase in za tiste, ki bodo
prišli za nami.

Letošnja prireditev ob dnevu Zemlje je bila že 15. po

vrsti. Idejni vodja vseh je naša učiteljica biologije

Bernarda Barbo, izvedene pa so pod

pokroviteljstvom Komunale Novo mesto. Na začetku

je bila prireditev na Novem trgu, nato se je preselila
na travnik pri trgovini Tuš, kasneje pa v središče

mesta, kjer je bila načrtovana tudi letos, a jo je na

žalost zagodlo vreme (predvidoma bo izpeljana

septembra 2022). Po vsaki prireditvi je bilo izdano
glasilo Eko šolarček, v katerem so bile predstavljene
vse eko dejavnosti v vrtcih, osnovnih šolah, na

srednjih šolah in v društvih oz. organizacijah, katerih delo se dotika varovanja

naravnega okolja. Pogosto so sodelovala tudi podjetja oz. podjetniki s svojimi pridelki

in izdelki, ki so prijazni do narave.

Vedno je bila dana podpora MO Novo mesto, ki v sodelovanju s Komunalo Novo
mesto tudi denarno podpira tovrstne projekte. Vse te dejavnosti so bile opažene tudi

izven naših meja – Komunala Novo mesto je s svojo organiziranostjo in
izobraževalnimi programi vodilna v Sloveniji in ena redkih v Evropi – tudi pri
uresničevanju krožnega gospodarstva.

23

Učenci na naši šoli

- dvakrat na leto zbirajo odpadni papir in del denarja

namenijo za skupne potrebe, del denarja pa ostane
oddelčni skupnosti;
- v učilnicah so koši za ločevanje odpadkov: papir
gre v lesene zaboje, ki so jih pred leti izdelali učenci
sami, biološki odpadki se odvržejo v drug koš, koši za
embalažo so na hodnikih;
- zbirajo zamaške, ki jih posredujemo društvu
Vesele tačke, ki izkupiček namenijo otrokom z
gibalnimi težavami;
- zbirajo izrabljene kartuše in tonerje;
- varčujejo s pitno vodo in energijo, na kar nas opozarjajo napisi v učilnicah;
- so večkrat opozorjeni na odnos do hrane, ki je še vedno preveč zavržemo;
- sodelujejo v raznih projektih: začeli smo leta 2005 z Eko šolo, nadaljevali pa pri
KEMSO (zbirali smo kartonsko embalažo za mleko, sokove in ostalo, kar se da
predelati v toaletni papir, ki ga sedaj uporabljamo na šoli);
- se seznanjajo z možnostmi čiščenja okolja (obisk čistilne naprave v Ločni,
zbirno-reciklažnega centra na Cikavi, trgovine brez embalaže Cekr in trgovine »druge
rabe oblačil« …) …
»Ugotavljamo, da so učenci in delavci šole dobro izobraženi, več težav pa je, ko je
treba znanje spraviti v vsakdanje življenje. Še vedno zavržemo preveč hrane, po šoli

24

in okoli nje ležijo odpadki, po vsakem športnem dnevu moramo določiti tiste, ki za
svojimi sošolci poberejo odvrženo plastiko in papir … Želeli bi si več samoiniciativnosti
in pobud, kar bi dokazalo, da se v resnici zavedamo resnosti svojih dejanj in da smo
sami odgovorni za svoje okolje,« je dodala ga. Barbo.
Učenci IP vzgoja za medije – tisk

25

MNENJA …

Nekaj delavcev šole smo povprašali, kaj menijo o pomenu dneva Zemlje.
Ga. Saje: »Mislim da bi moral biti dan Zemlje vsak dan. Tudi jaz recikliram, kolikor se
le da. V trgovinah kupujem »zero waste« artikle in se izogibam plastiki. Največji
ekološki problem je zagotovo pohlep ljudi, ki izrabljajo naravo za svoj lastni dobiček
in s tem uničujejo okolje za ljudi in druge organizme.
Ga. Gašperšič: Preveč smeti vsepovsod. Mislim, da ni nikogar, ki bi lahko trdil, da s
svojim ravnanjem ne obremenjuje narave.
G. Rabič: Najbolj pereč problem je, da smo vsi lutke premožnih. Ekološko stanje tega
sveta se ne bo izboljšalo, dokler se tisti ljudje, ki imajo v svojih rokah bogastvo in
oblast, ne zamislijo nad usodo vseh nas.

26

G. Špeh: Današnje delo poteka prav
odlično – delavno in organizirano.
Zadovoljen sem s svojo skupino – vsi so
se sami odločili, da bodo pospravljali
podstrešje, kjer se je nabralo veliko
stvari, ki niso več uporabne. Nosimo jih
na notranje dvorišče, od koder bodo
odpeljane v zbirni reciklažni center na

Cikavi. Dela je za celo dopoldne.
Okolica šole (dvorišče, notranje dvorišče
in šolsko igrišče) je kar urejena in čista.
Pred obdobjem covid-19 so učenci 7.

razreda vsak dan pobrali smeti. Sedaj po

dveh letih in pol bi bilo treba to obnoviti,
saj lahko prav učenci naredijo največ za
svoje kulturno delovno okolje – še bolj

kot s pospravljanjem tako, da ne smetijo.

Pavle, Maj, David, Maj, 9. r.

KRKA

O, ta naša Krka barve je lepe,

smaragdno zelena se vije krog mesta
včasih se skrije brezčasna ta cesta.

Čez jezove se preliva razigrana,
njena tiha pesem je od neba dana.

Pozimi ob njej snežaka gradimo,
vsakega snežca se razveselimo.

Spomladi se ob Krki z vijolicami pogovarjamo
in s prijatelji norčije novega časa zganjamo.

27

Ko pride poletje, po zrcalni
gladini s čolni divjamo,
na njenih bregovih se včasih s
peskom igramo.

Jeseni hodimo na sprehode,
dolge in trudne,
ob vodi lovimo trenutke
nezamudne.

Tako se ob Krki življenje kali,
reka življenja ga z nami deli.

Nina Brčina, 7. c

BREZ VODE NI ŽIVLJENJA

Voda je naše največje zlato, Vodo potrebujemo,
zato jo čuvajmo modró, pa je vseeno ne spoštujemo;
uporabljamo jo, kot bi bila neskončna,
saj voda je zelo vodnata, a ne bo vedno tako pokončna.
povrhu vsega pa še bogata.

A če vode ne bi bilo, Ko enkrat vode zmanjka,
bi z njo odšlo tudi vse zlato;
brez vode ne bi bilo življenja, izbruhne hladna, vodna vojna;
vsak se bo boril,
le veliko trpljenja. da bi zadnji požirek vode dobil.

Žejni bi bili Zato pijmo jo s ponosom
in ne bi še prešteli niti do tri,
in ne zlivajmo je stran pred nosom,
ko bi ugotovili, čuvajmo jo skrbnó,
da od žeje stradamo vsi. kot bi bila naše največje zlato.

Gaja Klobučar, 9. b

28

BREZ MODRE NI ZELENE PITNA VODA

Izvir, skrit pred očmi, Potreba po vodi je v Sloveniji
speljana do nas po ceveh, in tudi v oddaljeni Ameriki,
pomembna tako kot kri, toda ljudje pogosto sanjamo,
brez nje ne dočakaš dni dveh. na druge se ne oziramo.
S prostim očesom lahko vidimo,
Na Zemlji je z namenom, kako jo onesnažujemo.
predpisana v ustavi,
z ne vem katerim členom, Vsak dan popij vode kozarce tri,
ne glede na stanje v glavi. ohrani svoje zdravje za vse dni.
Da ostalo vode bo za vse, varčuj!
Tukaj pri nas Afriki in vsem nam prihodnost
preveč je spolzi skozi odtok, obvaruj.
drugje izteka se čas,
po njih pride samo še Bog. Katjuša Cetina, 7. b

Brez modre ni zelene,
brez vode ni življenja.
Poskrbimo za nujno zlato,
da dovolj za vse je bo.

Neža Skvarč, 9. b

29

Fotografij vodnih kapljic: Naja Marolt, 7. b
30

Brez vode ni življenja

Mali deček Miha živi v Braziliji v vasici daleč od velikih mest. Vsak drugi dan mora
hoditi z mamo 30 kilometrov daleč po pitno vodo. Njegova mama nima dovolj denarja,
da bi lahko hodil v šolo. Miha pa bi rad živel tako kot drugi otroci iz bogatih družin.
Nekega dne, ko sta šla z mamo po vodo, je mama padla in si zlomila nogo, ker je tam
veliko skal. Miha jo je moral pustiti na mestu, kjer se je poškodovala. Ni ji mogel
pomagati, ona pa ni mogla hoditi sama. Tako je odšel sam po pomoč. Čeprav mu je
bilo težko, je to naredil. Na srečo je bila mama, ko se je vrnil z dvema odraslima
sosedoma, še malo pri močeh, da se je lahko slabotno opirala na oba soseda.
Njihovo življenje je težko dan
za dnem. Boj za pitno vodo je
težak.
Življenje dečka iz Brazilije je
podobno življenju več tisočim
drugim otrokom po svetu, ki
nimajo tako lahkega dostopa
do pitne vode kot mi. Upam,
da bodo ljudje po svetu lahko
pomagali vsem tistim, ki vodo
potrebujejo, saj brez vode ni
življenja.

Ajda Peterlin, 4. b

Želim si …

Otroci v Afriki so brez vode in
hrane. Zelo trpijo. Od žeje in
lakote umirajo. Zelo mi je
hudo zanje. Želim si, da se to
ne bi dogajalo.
Hanana je bila že zelo
dehidrirana in blizu smrti.
Odločila se je, da ne more samo čakati, zato se je odločila, da bo poiskala vodo.
Začela je kopati luknjo. Bila je desetletna deklica, slabega zdravja, a zelo odločna, da
ji bo uspelo. Kopala je nekaj dni in se čisto izmučila. S pomočjo prijateljica Mane, ki ji
je priskočila na pomoč, sta skopali že globoko luknjo in prišli do rova. Zanimalo ju je,
kaj je v njem. S svetilko sta odšli vanj in po pol ure prišli do jezera. Nista mogli verjeti
svojim očem. Bili sta tako žejni, da sta stekli do vode, a voda se jima je nenadoma

31

izbrisala izpred oči. Bila je le privid. Kaplje vode so bežale pred njima. Želeli sta jih
ujeti, a zaman. Spet sta zagledali tri kapljice in jima začeli slediti. Prišli sta do slapov.
Svetleča voda s kristalčki in ptički, ki so že navsezgodaj žgoleli. Kot bi bili v čisto
drugem, očarljivem svetu …
Ko bi bilo vse to res! Žal se to ne more zgoditi drugače kot v mislih ali sanjah. V
domišljiji ali pravljicah. Resničnost je drugačna.
Kako bi lahko pomagali? Z varčevanjem, z darovanjem. Verjetno bi bil vsak evro
kakšni dobrodelni ustanovi dobrodošel.
Res si želim, da noben človek, še posebej pa otrok, ne bi nikoli trpel zaradi žeje.
Upam, da bomo to nekoč dosegli.

Ula Durič-Štrucl, 4. b

ZELENKO – BOREC ZA ZELENI PLANET

Zadnje čase so časopisi polni novic o Zelenku, velikemu borcu za čisto vodo, zrak in
okolje. Zadnja novica prihaja iz Brazilije, kjer je neusmiljeno obračunal z ilegalnimi
izsekovalci lesa iz deževnega pragozda. Potem, ko je uničil njihove stroje in pregnal
delavce, se je želel podati na novo avanturo. Prosil je vse dvanajstletnike za pomoč
pri izbiri nove avanture. Predlagal sem mu, da očisti plastiko iz oceanov.
Prišle so poletne počitnice in na Zelenka sem čisto pozabil. Veliko sem se družil s
prijatelji. Končno smo se s starši odpravili na morje. S seboj sem vzel masko in
opremo za potapljanje, saj se na morju zelo rad potapljam in opazujem življenje pod
vodo. Že drugi dan sem globoko na dnu morja opazil nekaj svetlečega. Bil sem
radoveden, zato sem hotel raziskati, kaj je to. Potapljal sem se vse globlje, kar
naenkrat pa se je stemnilo in bil sem ujet. Okrog mene so se prepletale smeti, plastika
in plastenke iz katerih se nisem mogel rešiti. Na vso moč sem se trudil rešiti,
zmanjkovalo mi je že zraka. Nisem več vedel, kako naj se rešim. Nato pa sem kot
strela z jasnega začutil dve roki, ki sta me potegnili na površje in mi rešili življenje. Ko
sem nekoliko prišel k sebi, sem ugotovil, da me je rešil Zelenko. Osebno mi je prišel
sporočiti, da je izbral mojo idejo. Predal mi je svoje super moči in v hipu sva zletela
nad ocean. Takoj sva zagledala velik kup smeti, ki so plavale na površju. Kar šokiralo
me je, koliko smeti je plavalo po morju. Tudi Zelenko je bil videti zaskrbljen. Predlagal
sem, da bi zgradila robota, ki poje smeti in jih razgradi v naravno gnojilo. V trenutku
nepozornosti pa se nama je približal kit in naju pogoltnil. Znašla sva se v njegovem
ogromnem želodcu in videla, kako se nama približuje njegova želodčna kislina. Z
delom očesa sem opazil, da je tudi v njegovem želodcu ogromno smeti. Med njimi pa
sem opazil tudi nekaj delov, ki bi jih lahko uporabljal pri izdelavi robota. Po petnajstih

32

minutah v kitovem želodcu sva bila že čisto izmučena in omotična. Začutila sva pritisk
in kar naenkrat je kit kihnil, naju pa je odpihnilo na odprto morje skupaj z vsemi
uporabnimi deli za robota. Zelenko je k sodelovanju povabil še strokovnjaka za robote
in kot bi mignil, je bil robot končan. Zdaj ga je bilo le še treba preizkusiti. Robota sva
zvlekla v ocean, kjer je takoj začel požirati smeti. Vmes je zagotovo pojedel tudi
kakšno ribo. Kmalu so na njegovem hrbtu začele utripati rdeče lučke, to je pomenilo,
da je robot poln in da je treba izprazniti njegov rezervoar z naravnim gnojilom. Z
Zelenkom sva rezervoar izpraznila na polju, kjer kmetom že dolgo primanjkuje
rodovitne zemlje. Zelenko je hkrati naročil več rezervoarjev za robota, da mu jih bova
lahko menjala. Robot je delo nadaljeval in midva z njim. Zdaj je delo potekalo brez
težav.
Dragi starši, učitelji, sošolci! Če kdaj ne boste vedeli kje sem, ne skrbite in glejte
poročila. Z Zelenkom rešujem svet. Da bova z Zelenkom vse počistila rabiva še vsaj
deset let. Če pa boste zmanjšali količino plastike, ki jo porabljate, se morda, če bova
hitra, vidimo že na maturi.
Jakob Maras, 7. a

33

34

PREIZKUSI SVOJE EKO ZNANJE

1.Kaj je recikliranje?
2.Zakaj je plastika škodljiva?
3.Kako lahko omejimo rabo plastike?
4.Kje vse najdemo mikroplastiko?
5.Naštej obnovljive vire energije.
6.Kaj so fosilna goriva?
7.Kaj so obnovljivi viri?
8.Naštej neobnovljive vire energije.
9.Katera vrsta elektrarne proizvede največji delež elektrike v Sloveniji?
10.Kaj so emisije?
Lan Arauko Espinoza Marolt, 9. b

REŠITVE

35

PREIZKUSI SVOJE EKO ZNANJE

Maj Murn, 9. a
P. S. Če imaš težave pri reševanju križanke, lahko pomagam.

36

37

NAŠA ŠOLA JE KULTURA

UMETNIŠKI KOTIČEK

38

INTERVJU Z ANDREJEM ROZMANOM – ROZO,

GOSTOM PRIREDITVE OB ZAKLJUČKU BRALNE ZNAČKE
2021/2022

V četrtek, 21. 4. 2022, smo na šoli gostili mojstra slovenske besed Andreja Rozmana
– Rozo. V odmoru med prireditvama smo se z njim pogovarjali v šolski knjižnici.
Vprašanja smo pripravili učenci novinarsko-literarnega krožka in izbirnega predmeta
vzgoja za medije – tisk.

Vprašanje: Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?
Andrej Rozman – Roza: Nisem čisto prepričan, zdi se mi, da sem najprej želel biti
detektiv ali pa vojak – komandos. Dolgo sem bil otrok in kasneje sem imel željo postati
pesnik.
Vprašanje: Morda veste, katera je bila vaša prva pesem?
Andrej Rozman – Roza: Vem, da so bile na začetku vojaške, borbene pesmi, čisto

prve se pa res ne spomnim.
Posnemal sem pesmi, ki smo
jih takrat peli. Živel sem blizu
Dolenjskih Toplic. Zvečer smo
doma peli partizanske pesmi
– moja mladost je bila namreč
po 2. svetovni vojni. Ko sem
začel v Ljubljani hoditi v šolo,
sem že pisal podobne pesmi.
Takrat sem bil star približno 8
let in sem se želel vrniti v čas,
ko mi ni bilo treba hoditi v
šolo.
Vprašanje: Kaj pa prijatelji iz Podhoste?
Andrej Rozman – Roza: Mnogih ni več. Ostali pa so lepi spomini.
Vprašanje: Katere predmete ste imeli radi kot najstnik?
Andrej Rozman – Roza: Gramofon, radio, kolo in – knjige.
Vprašanje: Bi nam povedali kakšno svojo šolsko dogodivščino?
Andrej Rozman – Roza: To me dostikrat vprašajo, ampak se ničesar posebnega ne
spomnim. Imel sem veliko srečo z učitelji slovenščine. Pri neki učiteljici smo tekmovali

39

v sklanjanju – npr. pljuča – in
drugih slovničnih težavah.

Takrat sem presenetil samega

sebe, ko sem ugotovil, da sem

zelo dober v tem. Prej nisem

vedel, da imam jezikovni talent.
Sicer mi je bilo najlepše pri

tabornikih. Za vikende smo

hodili na razne dejavnosti in

poleti na taborjenje. Sicer pa se
mi zdi, da je največja vrednota

prijateljstvo in prijateljev se rad

spominjam.
Vprašanje: Ali je treba biti
dober pri slovenščini, če želiš

postati pisatelj?
Andrej Rozman – Roza: zagotovo ne škodi. Treba je biti samozavesten in suveren v
jeziku, ni pa nujno, da si strokovnjak za slovnična pravila.
Vprašanje: Ali so vas starši podpirali pri odločitvi postati pisatelj?
Andrej Rozman – Roza: Imel sem samo mamo, ki je bila zelo prijazna in me je
podpirala pri vsem, kar sem počel.
Vprašanje: Kakšno je bilo življenje v nekdanji Jugoslaviji?
Andrej Rozman – Roza: Že to, da sem bil mlad, je bil velik plus. Bilo je optimistično.
Za vse, kar nam ni bilo všeč, smo krivili politični režim, vendar je bilo jasno, da se
mora nekaj spremeniti. In se je! Zato pravim »optimistično«. Potem smo prišli v nov
svet, v katerem se je izkazalo, da za težave ni kriv politični sistem, ampak ljudje – na

mnogih funkcijah so ostali isti.
Vprašanje: Kdaj ste dobili vzdevek Roza? Vam je všeč, da vas tako kličejo?
Andrej Rozman – Roza: Pišem se Rozman in ko sem hodil v osnovno šolo, smo bili
v istem razredu štirje, ki nam je bilo ime Andrej. Zato je bilo logično, da smo se klicali

po priimkih oz. po izpeljankah iz priimkov. Tako sem jaz postal Roza. Veliko ljudi, tudi
žena in oba sinova, me kličejo Roza. Ampak Roza se ne bi pojavil v knjigah, če ne bi
v 80-ih letih ustvarjal še en Andrej Rozman. Ko sem prevajal iz češčine, je tudi on
prevajal iz češčine in slovaščine, nato je tudi on pesnil. Prihajalo je do zamenjav –
namesto njemu so čestitali meni, namesto meni so izplačali honorar njemu … Zato
sem svojemu imenu in priimku dodal še vzdevek. In nastala je »zaščitna znamka«.
Vprašanje: Koliko let ste imeli ob izidu prve knjige?
Andrej Rozman – Roza: Mislim, da 27. To je bil zbornik del mlajših avtorjev.
Vprašanje: Katera je vaša najljubša knjiga, ki ste jo napisali?

40

Andrej Rozman – Roza: Več jih je. Verjetno so mi najbolj všeč Predpravljice in
popovedke, v katerih je zbranih več zgodb. Vse moje knjige so mi zelo všeč!
Vprašanje: S katerim ilustratorjem največ sodelujete?
Andrej Rozman – Roza: Največ z Zvonkom Čohom, ampak pravzaprav so mi všeč

vsi, s katerimi sem sodeloval. Po navadi z ilustratorjem ne sodelujeva prav tesno, jaz
napišem, oni pa narišejo po svoje. Z Zvonkom sva bila tudi dobra prijatelja, dokler ni

zapustil Ljubljane.
Vprašanje: Kje dobite navdih za pisanje?
Andrej Rozman – Roza: Kakor kdaj in kakor kaj! Ko kaj preberem, včasih kaj slišim
ali pa na kaj pomislim, velikokrat pa se spravim k pisanju, ko začutim, da je treba kaj

povedati.
Vprašanje: Kdo je bil pri pisanju vaš vzornik?
Andrej Rozman – Roza: Najprej, v 5. in 6. razredu, je to bil Prešeren, ki se mi je zdel
velik junak in najbolj spoštovan človek v Sloveniji. Želel sem si biti tako uspešen, kot
je bil on. Kasneje sem ugotovil, da ni bil uspešen za časa svojega življenja in da je
kot pesnik zaslovel šele po smrti. Bil je zelo nesrečen človek.
Nato sem se začel zanimati za moderne pesnike, to je bilo v davnih 60-tih letih. Pri
nas je bil to Tomaž Šalamun in njegovi sodobniki, ki so pisali popolnoma drugačno

poezijo od klasične in so takrat

postali popularni v Sloveniji.

Zelo sem se zgledoval po
njihovih modernističnih pesmih,
čeprav so bile večinoma težko

razumljive.

Potem so me pritegnili pesniki, ki

so bili tudi glasbeniki, npr. John

Lennon, Bob Dylan, Leonard
Cohen – to so bili kantavtorji iz
angleško govorečih dežel, pri

nas pa smo imeli Marka Breclja
… Njihove pesmi in glasba so mi bile všeč. Takrat sem začel pisati pesmi z rimami.
Knjige pa niso nastajale načrtno. Pesmi sem pisal za predstave, literarne revije in za
svojo gledališko skupino. Ko se je teh pesmi nabralo, sem se dogovoril s založbo za

izid knjige.
Moj vzornik je bil tudi Shakespeare, angleški dramatik, ki je pisal komedije in tragedije
za široki občinstvo.
Vprašanje: Ali ste že kot otrok imeli radi gledališče?
Andrej Rozman – Roza: Niti ne, rad pa sem nastopal. Kot srednješolec sem pisal
pesmi in jih predstavljal na literarnih večerih. Ugotovil sem, da me to veseli, tako da
sem pisal pesmi z mislijo na nastope. Z gledališčem sem se začel ukvarjati, ker sem

41

se želel družiti s tistimi, s katerimi smo nato delali ulično gledališče, ki se nam je zdelo
potrebno, da bi Ljubljana postala normalno moderno mesto. Potrebovali smo nekaj
sodobnega, zato smo začeli nastopati z uličnim gledališčem in na koncu je to postal
moj poklic. Organiziral sem predstave tudi v drugih gledališčih in zanje tudi pisal. V
klasična gledališča pa ne hodim veliko, čeprav imam gledališče rad. Še raje imam
filme.
Vprašanje: Ste igrali tudi v filmih?
Andrej Rozman – Roza: Ja, pojavil sem se v nekaj filmih. Imel sem manjše vloge.
Kar 12 let pa sem nastopal v reklamah za loterijo in od tega tudi živel. S prijateljem
Dergijem sva posnela tudi film Dergi in Roza v kraljestvu svizca, ki pa ni na voljo za
ogled. Film ni zelo slab, ni pa čisto tak, kot bi si želel.

Vprašanje: Kaj vse počnete sedaj?
Andrej Rozman – Roza: Pišem, nastopam, berem, gledam filme in nadaljevanke,
hodim na sprehode in izlete ...
Vprašanje: Ali bi lahko stresli iz rokava kakšno pesem za nas?
Andrej Rozman – Roza: Kako to misliš? Da bi ji kar sedaj sestavil? Tako na hitro?
Ne! Za pisanje pesmi potrebujem veliko časa. Dostikrat se lotim pisanja, pa mi ne
uspe. Da kaj napišem na hitro je bolj izjema kot pravilo. Če bi moral kaj sestaviti na
ukaz, bi mi bilo groza. Za ustvarjanje potrebujem mir, čas in nobenih pritiskov ali ljudi,
ki bi čakali, kdaj bom kaj napisal in kako.
Vprašanje: Kaj najraje pišete? Pesmi, zgodbe, scenarije?
Andrej Rozman – Roza: Najraje zgodbe, čeprav sem že tako zverziran, da mi grejo
najlažje izpod rok in iz glave pesmi. Vendar nočem zaiti v rutino. Rad delam kaj
novega in se trudim s tistim, kar mi ne gre najbolje. Zdi se mi, da je prozo tudi lažje
prevajati (ni rim, ritma, ni toliko metafor …) in je dostopna širši javnosti.
Vprašanje: Začeli ste z resnimi deli. Kaj vas je pritegnilo k pisanju humorističnih del?
Andrej Rozman – Roza: Ni čisto res. Že v četrtem razredu sem pisal šaljive pesmi,
ki sem jih kazal sošolcem, da so me imeli raje.

42

Nekoč kasneje pa sem napisal zgodbo v 1. osebi. V njej piše, da sem najprej pisal
resne stvari, ki so bile tako resne, da so bile kar butaste in so se ljudje smejali in tako
sem ugotovil, da mi gre dobro s pretiravanjem resnosti, ki tako postane komična. V
tej zgodbi sem uporabil nekaj resničnih dejstev, nekaj stvari pa sem si čisto izmislil.
Vendar so mnogi (tudi na šolah) vzeli to pripoved za čisto resnico.
Res pa je, da se ves čas trudim biti zabaven. Le včasih napišem kaj resnega, pa še
takrat pravijo, da sem komedijant. Najboljša sem mi zdi kombinacija komičnega in
resnega, saj je v vsaki komediji tudi nekaj resnega in v vsaki drami nekaj komičnega.
Vprašanje: Kako poteka vaš delovni dan?
Andrej Rozman – Roza: Sedaj sem upokojen, zato nimam stalnega urnika. Kadar
pišem, začnem zjutraj, potem počivam in nadaljujem zvečer. Če nastopam, cel dan
prilagodim temu. Urnik je urejen, kadar pišem, sicer pa se odločam sproti, moje
življenje je dokaj neurejeno.
Vprašanje: Kaj radi delate, kadar ne ustvarjate?
Andrej Rozman – Roza: Berem in gledam dobre filme, nadaljevanke, hodim na
sprehode in izlete … Morja se že veselim!

Vprašanje: Kako preživljate počitnice? Radi potujete?
Ker sem upokojen, nimam določenega časa za počitnice. Ne potujem več rad. Čeprav
nisem veliko potoval, sem bil na različnih koncih sveta. Zanimivo je bilo spoznavati
druge kraje, ampak sedaj me dolga potovanja ne mikajo več. Zadovoljen sem v
trikotniku Benetke-Praga-naše morje.
Vprašanje: Ali imate hišnega ljubljenčka?
Andrej Rozman – Roza: Ne da bi vedel. Ne, ne, nimam! Imeli smo mačko, ki smo jo
našli in posvojili. Imeli smo tudi psa, ki si ga je želela žena, ampak je na žalost končal
pod vlakom. Ugotovili smo, da je zelo zahtevno imeti psa, tako da sedaj nimamo nič
– razen nekaj muh, pajkov in sem pa tja zaide v naše stanovanje kakšen čmrlj.

43

Vprašanje: V življenju ste veliko dosegli. Kateri dosežek je za vas najbolj pomemben?

Andrej Rozman – Roza: Najbolj pomembno je, da lahko delam to, kar me veseli, in
da s tem lahko preživim.
Vprašanje: Imate kakšen nasvet za nas, mlade?
Andrej Rozman – Roza: Potrudite se, da boste v življenju delali, kar vas veseli, da
vam ne bo treba delati le za preživetje. Meni se je to srečno izšlo. Želim, da bi se vam
tudi! Bodite pošteni sami do sebe in ne rinite v tisto, kar vam res ne gre, ter dovolj
samozavestni, da ne boste prehitro vrgli puške v koruzo.
Hvala za pogovor!

Intervju so pripravili učenci novinarsko-literarnega krožka in IP vzgoja za medije – tisk
44

NAJSREČNEJŠI TRENUTEK

Bilo je sobotnega večera, ko smo z družino odšli na sprehod. S sestro sva imela
neskončno željo imeti psa. Očeta sva ves čas prepričevala z obljubami, čeprav sva
vedela, da se jih ne bi držala v celoti. Po neuspešnem poizkusu prepričevanja očeta
sva pristopila do mame in jo uspela prepričati, da dobimo psa. Tudi oče se je na
koncu, ko sva obljubila, da bova vsak dan eno uro vadila inštrumenta, le strinjal.
Odločili smo se za pasmo labradorec. Rejnico smo našli v Zagrebu. Odločitev,
katerega psa vzeti, je bila po slikah zelo težka. Vzeli smo največjega.
Očetu je zazvonil telefon. Bila je rejnica. Rekla mu je, da bi kužka lahko dobili že čez
kak teden. Takrat mi je srčni utrip tako narastel, da nisem več vedel zase. Pred očmi
sem že videl rjavo kepico.
Dnevi so hitro minevali, še hitreje pa ure. Končno je prišel dan, ko se je oči odpeljal
do rejnice. Tisti dan sem v šoli razmišljal le o kosmatincu. Ko je šolski zvonec zazvonil
za konec pouka, sem tekel iz šole, da bi čim prej prišel domov in videl kužka. Nisem
se ga mogel nagledati. Bil je še lepši kot na sliki. Ko me je zagledal, se je skril pod
mizo in ven so prestrašeno gledale samo velike rjave oči. Počepnil sem, da bi ga
lahko pobožal. Njegova dlaka je bila tako mehka in rjava, da smo mu dali ime Medo.
S tem, ko sva obljubila, da bova skrbela za Meda, sva sprejela veliko odgovornost in
dolžnost: jutranji in večerni sprehod, pobiranje iztrebkov, hranjenje, sesanje dlak in
vse ostalo. Ni mi žal niti minute svojega časa, ki ga posvetim psu!

Ivan Ilovar, 6. c

SELITEV, SELITEV

Živel sem v bloku, Čez čas pa zaspimo
v bloku čudes. in sanje ukrotimo.
Imel sem prijateljev do širnih Potem pa sestrico dobimo
nebes. in bratca pomirimo.

Nekega dne se preselimo Pozabil pa ne bom,
in se vsi razbesnimo. da hiša in blok sta naš dom.

Lovro Tiran, 5. a

45

BILO ME JE STRAH

Strah! Najlepši občutek na svetu!? Človek ga sploh ne more opisati. Ko prebereš to
besedo, se ti v glavi pojavi vprašanje: Kaj je strah? To je občutek, ob katerem se tvoje
telo trese, saj čutiš nevarnost. Vsak se vsaj enkrat sooči s tem groznim občutkom.
Opisala bom, kako se je to zgodilo meni.
Bil je lep sončen da, o katerem ne morem veliko povedati, saj si ga nisem dobro
zapomnila. Zakaj bi si ga, saj k moji zgodbi prispeva le toliko, da nam pove, da se
sončni dan ni končal tako, kot bi si želela. Strah se je namreč pojavil ponoči.
Spat sem šla kar pozno. Ura je bila že deset, kar je za devetletnika toliko kot tri zjutraj
za odraslega. Zaspala sem. Po eni ura me je prebudil zvok. Nisem si upala pogledati,
kaj je. Vseeno sem vstala in se odpravila proti kuhinji. Tla so bila mrzla, hrastov parket
je ob vsakem koraku zaškripal. V kuhinji ni bilo nikogar! Oddahnila sem si. Iz kuhinjske
omarice sem vzela kozarec, saj se mi je od strahu osušilo grlo. S dolgimi požirki sem
spila vodo in kozarec odložila na leseno mizo. Ko je otrok star devet let, se hitro
zamisli. Stala sem ob mizi in razmišljala, če imajo sloni obrvi. Misli so mi švigale sem
in tja, ko jih je prekinil piš vetra, ki je prihajal od priprtih balkonskih vrat. Približevala
sem se k vratom. Nekdo je začel šepetati moje ime. Bolj sem se bližala, glasnejše je
bilo šepetanje. Vrat nisem zaprla, ampak sem jih odprla, da bi videla, od kod prihaja
glas. Ozrla sem se na desno – kar streslo me je. Na stolu je sedel mož, oblečen v
črno, z nožem v eni in cigaro v drugi roki. Od strahu nisem niti trznila. Spomnim se
samo, da me je oblila črna tema.
Znašla sem se v postelji v svoji sobici. Samo nočna mora je bila, ampak tako resnična.
Oh, kako sem si oddahnila. Solze so mi polzele po licih. »Varna sem,« je bila moja
prva misel.
To je bila najhujša in najbolj strašljiva nočna mora. Še danes me je strah, kadar grem
ponoči v kuhinjo, zato vedno preverim balkon, saj se bojim, da tam kdo čaka name.
Vem, da se mi ni treba ničesar bati, a svojih čustev ne morem nadzorovati. Strah je
del našega življenja.

Larisa Šašek, 6. c

NAŠE BASNI

LISICA IN ZAJEC

Živela je prijazna lisica, ki je imela veliko prijateljev. V gozdu je živel tudi zajec, ki se

je vseh živali zelo bal. Najbolj se je bal lisice, čeprav mu ta ni hotela nič slabega.

46

Odločil se je, da bo lisico ujel. Skopal je tako globoko luknjo, da je moral uporabiti
lestev, če je hotel iz nje. Luknjo je prekril z listjem.
Ko ga je lisica nekega dne zasledovala, da bi ga vprašala, če bi bila prijatelja, je zajec
bežal pred njo, saj je mislil, da ga hoče pojesti. V paniki je pozabil na jamo, padel
vanjo, lisica pa nanj. Bila je užaljena, ker je vedela, da je bila jama namenjena njej.
Takoj je skočila iz jame. Zajec jo je prosil, naj mu pomaga iz jame, a lisica je bila gluha
za njegove prošnje.
Nihče ni hotel pomagati zajcu, zato je še dolgo ostal v tisti luknji.

NAUK: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Nina Brčina, 7. c

MUHA IN METULJ

Muha in metulj sta bila najboljša prijatelja. Metulja so vsi imeli radi, sitne muhe pa ne.
Želela si je enako pozornost kot metulj, zato se je razjezila.
Nekega dne se je odpravila do metuljevega prijatelja čmrlja. Potrkala je na vrata
njegove hiške. Čmrlj jih je odprl in muho vprašal, kaj želi. Muha mu je odgovorila, da
mu mora nujno nekaj povedati. Zlagala se je, da ga metulj v resnici sovraži in da
govori, kako mu bo podrl hišo. Čmrlj je žalostno pogledal in vprašal, če je to res. Muha
mu je odločno zatrdila, da je vse čista resnica. Nato je šla do vseh znancev, jim
govorila grde stvari o metulju, a ji na srečo ni nihče verjel, le še bolj so jo zavračali in
sovražili. Tudi metulj, ko so do njega prišle muhine laži.

NAUK: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Ana Kum, 7. c

KOBILICA IN METULJ

Metulj je nekega dne letel preko travnika in se nenadoma zataknil v pajkovo mrežo.
Ustrašil se je in pajka milo prosil, naj ga ne poje. Dogovorila sta se, da ga ne bo
pohrustal, če mu bo v mrežo spravil kobilico. Če mu ne bo uspelo, bo on, metulj,
njegovo kosilo.

47

Metulj je odletel in iskal kobilico. Ko je eno našel, jo je izzval na dirko. Metulj je letel
proti pajkovi mreži, kobilica pa je skakala pod njim in ga uspešno dohitevala. Ko pa
sta prišla do mreže, je kobilica skočila še više in – mrežo preskočila. Metulj se ni
mogel ustaviti, ujel se je v pajkovo mrežo in postal njegovo kosilo.

NAUK: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Črt Bajec, 7. c

PES IN LISICA

Pes in lisica sta se zmenila, Lisica ga tiho uboga,

da bosta skupaj hrano lovila. skupaj gresta do brloga.

Lovila sta in lovila, vse sta ulovila. A glej, mesa ni več!

Bila sta dober par, Vse meso je preč!

Ne eden ne drugi ni bil slepar. V lisičin trebuh vse je šlo.

Nekoč pa lisica predrami psa iz Pes razjarjen je zelo,

sna: najraje nabil bi jo močno.

»Meso bi shranila za hude čase A le utihne in gre svojo pot.

morda.« Odslej lisica sama strada,

Pes odvrne ji z močnim: »Ja.« pes in mačka se po novem

Tako prišla je zima, lakota, imata rada.

okrog vogalov je zavela hladna Kar zapomnite si to poved:

sapica Še osel gre le enkrat na led.

Pes potarna lisici: »O, botrica,

sestradan sem tako močno, Jurij Hudoklin, 7. c
da megli se mi oko. Načniva zalogo

najino.«

OSEL, KOKOŠ IN ZAJEC

Nekega dne so se sprehajali osel, kokoš in zajec. Na poti so zagledali košaro z
zelenjavo in sadjem. Kokoš in osel sta hotela imeti vsak vse zase in sta se začela
prepirati. Tako glasno sta kričala eden na drugega, da je ženska, ki je delala na

48

bližnjem vrtu, prišla pogledat, kaj se dogaja z njeno košaro dobrot. Zajček jo je
zagledal, se prestrašil in se skril za bližnji grm. Ženska je napodila osla z lopato, na
kokoš pa tako zakričala, da jo je ta ucvrla, se zaletela v košaro, košara je poletela v
zrak in padla naravnost pred zajca. Zajček jo je vzel in jadrno stekel v gozd.
Na veji je sedel ptiček, opazoval to zmešnjavo in na koncu zapel: »Kjer se prepirata

dva, tretji dobiček ima.«

Julija Osmanović, 7. c

MAČEK IN PES

Bila sta maček in pes. Maček se je naveličal pasjega laježa in se je hotel psa znebiti.
Ampak kako? Domislil se je in postavil skledo s priboljški pred hišo. Pes je to videl in
se šel ven sladkat. Maček je takrat hišo zaklenil in tako je pes celo noč preživel na
mrazu. Zjutraj se je ves premražen splazil v hišo. Naj je maček nastavljal še tako
slastne priboljške pred hišo, pes ni več nasedel prevari in je vsako noč spal na toplem.

NAUK: Osel gre samo enkrat na led.

David Zajc, 7. c

49