OMGOMG, kaj je zdaj to,vse beži in hiti,počutim se kot v risanki.Cesta pelje me v neznano,zmaji, troli in padala.Padam dol na samoroga,ki nikogar ne uboga.Rišem, pišem, plešem, pojem,OMG, kaj je zdaj to –risanke naporne so.Raje bi doma že spal,kot pa bi se tu igral.OMG, OMG, kaj je zdaj to,vse vrti se kot kolo.Bine Rozman
BODI PRIPRAVLJENKo zagori, hitro 112 pokliči.Gasilci takoj pridrvijo,ko jim telefoni zazvonijo.Če hudo ni,hitro bodo rešili.Rešijo vse lepo in prav,da ne nastane kak direndaj.Če pri tebi pride do požara,upoštevaj pravila, požar ni šala!Če dim se kadiali požar gori,če si v hiši,začni se kotaliti,na pomoč začni klicati,obraz si zaščiti,vrata zapri, okna odpriin ugasni vse luči,ne veš, kaj se lahko zgodi.Če v šoli kaj se vžge,pojdi po učitelje,oni opozorili bodo dalje,poskrbeli za varnost in gašenje.Če kaj zagori BODI PRIPRAVLJEN, BODI VARENKdor se ne pripravi, lahko hitro dobi po glavi.Požar uniči inne sliši krikov na pomoč.Zato se čim prej zaščitiin razišči možno pomoč.Če pride do požara,zagotovo bo v pomoč.Zaščita je pomembna,saj če je ni,groza pridrvi inmir odpodi.Ne pozabi preventive,ki lahko reši življenje.Če se ne izide,pa pride rdeča armada.112 že hiti, ko prvi dim se vali,oni pa gasijoin požar zajezijo.Žiga Šumak
Ana Trstenjakin veš, da nisi kriv ti,vseeno bodi v pripravljenosti.Alarm na steni stoji,da te opozori.Pravila upoštevaj tiin na požar pripravljen bodi.Ana Trstenjak
BODI PRIPRAVLJENBodi pripravljen,kjerkoli lahko zagori,a ko zagori,več šale ni.Poklicati gasilce moraš, a paziti moraš, da požardo tebe ne prihiti,gasilcem moraš povedati, kje si.Si res pripravljen na vse stvari,ko ti karkoli zagori?Pripravljen moraš bititudi na strah,ker strah prikliče paniko.A paniko ukrotiti moraš,saj paziti moraš, da se ti kaj ne zgodi.Ko gasilci prihitijo,na gasilskem avtu žesirene gorijo,vse iz sebe dajo,da se komu nič ne bi zgodilo.Pripravljen bodi na vse,saj izgubiti ne sme nihče.POŽARNA VARNOST – BODI PRIPRAVLJEN BODI VARENKo nekje zagori, ne bodi v paniki. Če je to lonec, ga pokrij, da več ne gori.Ko ti ogenj pride na obleko,te noben ne bo vrgel v reko.Povaljaj se, če ne konec je.Kliči 112, koliko hitro se le da.Sirene tulijo, a želodci ne krulijo.Ko na dom prihitijo,pomagati želijo.Preverijo vse, kako se sploh začne.Ko vse uredijo,v gasilski dom odhitijo.S požarom se ne gre igrati,mi pravijo vsi brati.Pripravljen moraš biti, da znaš to rešiti.Nika Križan
Ko pridejo rešit te,ubogati moraš,kar rečejo ti, saj nočejo zavlačevati.Gasilci res dosti trenirali so,zdaj ko gre zares, nastane v mislih gosta zmes. Vita Pulko
BODI PRIPRAVLJEN, BODI VARENKo ogenj zagori,gasilec prihiti.Po cesti sirene se glasijo,z gasilnim vozom na vso moč drvijo.Ko prispejo na kraj nesreče,gasilni aparat se takoj privleče.Ko začnejo ogenj gasiti,še množico morajo pomiriti.Na koncu reševalci so pridrveli,na srečo samo dve poškodbi so imeli.Hvala bogu, da so prispeliin poškodovance oskrbeli.V nevarnosti štiričlanska družina je bila,ki dva lepa otroka ima.Otroci so na srečo v redu bili,da starši so bolj mirni bili.S požari se ne gre igrati,treba se je takoj zbrati.Varnostni ukrepi so zelo pomembni vsi,da v bolnišnico ne prideš ti.Biti moraš pripravljen,zato ne smeš biti malomaren.Te stvari pomembne so zelo,da nam v življenju bo lepo.Živa Sever
POŽARNA VARNOST - BODI PRIPRAVLJEN, BODI VAREN(Neresnična zgodba)2. 8. 2011 je v Cezanjevcih zagorela kmetija. Niso bili pripravljeni, da bo zagorel tudi hlev s 25 bikci. Začelo se je ob 5.18 uri zjutraj, ko se je kmet zbudil in je hotel iti k bikcem. Zavohal je smrad ognja v hlevu. Pričel je iskati gasilni aparat in ga ni našel, zato je poklical gasilce. Gasilci so hitro pridrveli in že pričeli gasiti hlev. Prišli so še reševalci. Gasilci so prišli v hlev in požar tako omejili, da so našli bikce. Našli so jih samo 11 in jih pregledali. Nobeden ni bil v smrtni nevarnosti, nekateri so imeli male opekline, ki niso bile nevarne. Poiskati so še morali štirinajst bikcev, ki so tekli ob začetku požara in se skrili v nek kot, kjer ni bilo požara. Tako so se rešili pred požarom in niso imeli opeklin. Požar so pogasili. Rešili so vse bikce in vsi so bili zdravi.Matic Veršič Hana Kramberger
DREVOTam, le tam drevo stoji,raste in se ne boji.Spet bo tam,ko pridem nazaj in se vrnem v svoj raj.V gozdu raste to drevo,ne bo umrlo, ne, ne bo.Vedno gleda v nebo, dol pogleda le, če je hrupno.Ne gre ga vzeti, gre pa ga objeti.Ne bo odletelo, če pa bo,bo vedno nazaj prišlo.To je to drevo, ki me je spremljalo.Nikoli ni odšloin nikoli ne bo.Žiga ŠumakDREVODrevo posadim,saj plodove si želim.Plodov ne gre zgraditi,zato ga moram zalitiin malo pustiti.Ko enkrat pride pomlad,drevo pogledam rad.Zrasli so cvetovi inkmalu dozoreli še plodovi.Sadovi so veliki, a rahlo raznoliki.Vsi so že zreli,v usta poleteli.Nika Križan
DREVOKaj sploh je drevo?Se je kdo že vprašal to?Živo bitje naj bi bilo,spoznajmo skozi pesmico.Drevo ima deblo,ima krošnjoin ima korenino.Deblo je rjavo,drži drevo pokonci,v vetru je majavo,v usodo svojo vdano.Krošnja je spomladi zelena,jeseni rjava,pozimi pa s snegom obdana.Korenin veliko je,pod zemljo skrivajo se,razen, če jih kdo izkoplje.Drevo zelo pomembno vlogo ima,saj vsem nam kisik da.Pogosto raste v gozduali v sadovnjaku dela družbo grozdu.Dreves več vrst je.So gozdna in sadna,pa z listjem in iglico obdana.
Iz drevesa dobimo papir lahko,če jih posekamo,zato manj papirja porabljajmo.V dežju te lahko zaščitijo,v nevihti te lahko ubijejo,zato pazi,da v bližini njih takrat te ne zasačijo!Če gozd posekamo,dom vzamemo,živali brez njega ostanejo,poiskati drugega si morajo.Ana TrstenjakKAKO ME VZGAJATA MAMA IN OČKAMama in očka nimata dobre vzgoje. Ves čas sta sitna. Ko pa sta prijazna, pa hočeta, da kaj storim, in če rečem ne, mi dasta še več nalog, npr. Bine pospravi sobo in to ponovita stokrat. Jaz pa med tem slišim le Bine bla bla bla bla bla in spet Bine bla blabla bla bla in tako je vsak dan. Če se pa s sestro skregava, pa spet začneta: Brez telefona, pomagaj mi zlagati drva, pa rečem ne in že spet bla bla bla. Ali pa je sestra poredna in nasrkam jaz, in se zgodba ponavlja. Ko pa naredim nekaj dobrega in povem očetu in on začne: »Veš kaj jaz vse naredim za to hišo? Zlagam drva. Misliš, da se pozimi drva sama vržejo v peč, ja!« in bla bla bla bla bla. Sicer jih imam rad, ampak znajo biti ekstremno sitni.Bine Rozman
KAKO ME VZGAJATA MAMA IN OČEKako?! To je vprašanje!Na žalost, ni isto kot ležanje,a to pri meni je pogosto,v postelji ležim ponosno.A ko pride mama v sobo,s postelje me vrže strogo.Res ne vem, kaj ji ne paše,naj le samoroga v sanjah zajaše.Kaj pa ata?Ata, on hodi brez copata,a vseeno mu nogomet zmagat rata.Jesti moram vse,čeprav mi ne paše.Ena hrana dobra mi ni,pač mi ne leži,ni me treba siliti.Domačo nalogo moram narediti takoj,če ne vzame mi telefon.Če domov pridem s slabo oceno,v sobo me zapre zavedno.Učiti se moram, res bedno.Spat nujno pred deveto,jaz grem pet čez deseto.Ona hvala bogu ne sliši,saj tiho sem kot miši.Še za glasbeno se moram učiti,jaz razumem to besedo kot mučiti,torej moram se mučiti, se opravičujem, učiti,od telefona in televizije se moram ločiti.Nimam rada hišnih opravil,še manj pa pravil,ko šolo opravim,še nalogo napravimin v glasbeno se odpravim.Mama vedno govori,da čas ji fali,ker v glasbeno in na treninge nas voziin ona za službo nič ne stori.Mama je bolj stroga,manj me uboga.Hišo čistiti je treba,vsako jutro do večera.Stroj pospravi,test dobro opravi,perilo obesi,krompir prinesi,ga olupi,le tisto, kar rabiš, si kupi,telefoni so glupi,to vedno mi govori,živce krade mi,ne morem več tako živeti.
Torej, saj v redu sta,v redu me vzgajata,a jaz ubogati moram oba!Čeprav stroga sta,vseeno imam ju rada.Ana Trstenjak Bine Rozman
ČE BI IMELA ČAROBNO MOČ?Če bi imela čarobno moč,kaj bi si želela?Rada bi ---- poletela,nešteto krofov pojela.A če rada sto kužkov bi imela,jih iz košare bi vzela.Če čarobno, čarobno moč bi imela,rada moči ognja bi imela,saj plamen velik je, močan,strašen velik velikan.Kajti čarobno moč bi vsi imeli,saj bi radi zlato imeli.Zakaj čarobno moč bi imeli,kaj bi si sploh z njo začeli?Aha --- naredili bi lahko nešteto kužkov.Za koga pa?Ah, zame, za koga drugega pa?Čarobne moči zabavne so,ampak z njimi delati ni lahko.Če bi jih le imela,vse bi si lahko zaželela.Če bi imela čarobne moči,rada znala teleportirati se bi.Veliko, veliko čokolade bi za sebe imela,čipsa pa še več za sebe priskrbela.Kaj bi še imela?Čarobno moč spreminjanja v druge živaliali pa doma dinozavra imelaali pa raco pripravila, da bi pela,kaj pa ... pingvin, ki znal bi leteti,bil bi večji od medveda,in nam bi pričaral veliko meda.Če bi imela čarobno moč,rada bedela bi vso noč.Našla rada bi skrit zaklad,ki bi v sebi skrival nešteto marmelad.Če bi rada veliko križarko imela ...…… ali pa ponija,bi kar naprej pela.Če čarobno moč bi imela,bi rada da sanje razburljive bi imela,Upam, da sanje lahko začaram,nasilje pa odčaram.Če rada čarobno moč bi imela,bi rada najdražja oblačila imelain nikoli ne bi cela zgorela.Če rada zlate zajčke bi ujela,veliko zlatih ljubljenčkov bi imela. Vita Pulko
ČE BI IMELA ČAROBNE MOČI …Če bi imela čarobne moči,bi rada, da muca leti,kuža pa ne smrči.Če le moči imela bi,bi bila majhna kot pajekali pa velika kot slon.Če imela bi jih,še čarobno palčko bi imela,da še kakšnega zlobneža bi ujela.Če imela bi čarobne moči,Nutelle zmanjkalo mi ne bi.Če imela jih bi,se bi teleportirala v neznano,kjer vile spoznala bi.Bonbonov bi ogromno imela,še več pa čokolad pojedla.Še mavrico bi jahala,številke, črke … začarala.Hišo nevidno bi imela,zlato ribico bi ujela.Avto v ponija bi spremenila,da oboževalcev več bi dobila.Marmelado še sladkejšo bi naredilada več denarja bi prislužila.Z motorjem bi letela,ptice dohitela,ČE BI IMEL ČAROBNO MOČČe bi imel čarobno moč,bi vsem priskočil na pomoč.Človek, mačka al pošast,za vse bi vzel si čas.Če imel bi čarobno moč,imel bi željo, ki ne mineter reševal bi družine.Ne bi gledal na denar,slavo in pokal.Če bi imel čarobno moč,letal, plaval, tekel bi na vso moč,hiter bil bi kot športni avto,močen kot ogromen zmaj!Premagal bi Nezemljane, uničil bi vesolje,le zaradi dobre volje. Galaksije bi ustvaril,jih sestavil in podaril.Preprečil bi nasilje,pripravil bi veselje,in uresničil vse skrite želje.Bil bi bogat kot Elon Musk,le da bivsem daroval.
oblake pa pojedla.Inna MurkovičSvet bil bi lepbrez vojn in grdih besed.Bil bi najboljši in najlepši,najmočnejši in najhitrejši. To ja ta konec,ki ni noben lonec.A je tovornjak,ki uničil je ta čas.Žiga Šumak Hana Kramberger
ČE BI IMEL ČAROBNO MOČ Če bi imel čarobno moč, bi si želel, da bi lahko zavrtel čas nazaj do časa, kjer so še živeli neandertalci. Hotel bi, da bi lahko opazoval, kako so živeli.Potem bi pa zavrtel čas do koliščarjev. Tudi tam bi se lahko kaj naučil, na primer izdelati hišo in druga opravila.Po tej dogodivščini bi se odpravil v čas Rimljanov. Tam bi si ogledal, kako so bile narejene hiše, dvorišče, mesto, terme, forum in ceste. Poskusil bi živeti kot Rimljan.Nato bi se odpravil v čas, ko so še delovali gradovi, kot so Predjamski grad, Ptujski grad, grad Vurberk in grad Borl, ki danes še delujejo kot muzeji. Tam je veliko zanimivih stvari in pohištva in druge bojevniške opreme.Ko bi prišel iz te dogodivščine, bi šel v JUGOSLAVIJO. Tam bi si ogledal štafeto JOSIPA BROZA TITA. Lahko bi ga tudi pozdravil. Videl bi tudi grozne stvari, kot je vojna. Videl bi tudi vojake v četah.
Po tej dogodivščini bi šel v prihodnost, ko naj bi vse postalo drugače, ko naj bi ljudje živeli na planetu Mars, ker bi se Sonce povečalo. To bi bilo zanimivo.Aleks JuršaKAJ SI ŽELIMŽelim imeti psa, da bi se z njim igrala vsak dan. Njegova mehka dlaka je kot vzglavnik, da bi kar zaspala na njem. Moji najljubši psi so zlati prinašalci. Prijazni, reševalni, igrivi in še več bi lahko naštevala. Radi tudi pomagajo in se hitro naučijo stvari. Ne razumem, kako lahko ljudje zavržejo živali, zato tem ljudem zamerim.Alina ŠauperlKAJ SI ŽELIMMoje ime je Matic Veršič. V svojem življenju si želim kar nekaj stvari. Želje mi zelo veliko pomenijo. Veliko želja mi izpolnijo starši, kar mi ogromno pomeni. Veliko pa mi pomeni moja družina, da so vsi zdravi, a od moje mame brat ima raka in se bori za življenje. Hodi na dializo. Do zdaj je še hodil, sedaj pa več ne more in še komaj da živi. V mesecu februarju pa sta mi umrla oba dedka. Najprej je umrl očetov oče, čez 10 dni pa še od moje mame. Ponoči ob dveh smo se zbudili in videli, da več ne diha. Poklicali smo reševalce, a niso prišli takoj, ampak ob sedmih zjutraj. Moja prva želja je, da bi imel ribnik z najbolj dragimi oziroma najbolj cenjenimi ribami. To so KOI krapi. Želim si tudi Mazdo 3Sedan.KAJ SI ŽELIM Moje ime je Tai. V življenju si želim veliko. Ena izmed teh želja je, da bi moja babica ozdravela, saj so ji vzeli ledvice. Moje želje so tudi, da bi bil varnostnik, saj je to zanimiv poklic, vendar je tudi nevaren. Prav tako si želim imeti motor, saj ko sem bil še majhen, smo imeli doma motor in takrat sem se navdušil nad njimi. Želim si tudi da bi vozil Moto
GP in da bi bil uspešen dirkač, saj mi je to všeč. Ko sem bil majhen, sem si tudi zelo želel štirikolesnik. Želim si tudi še enega mucka. Tai PintaričO ČEM SANJAM?Sanje so velike želje, ki si jih po navadi zelo močno želimo, a ni mogoče, da se vedno uresničijo. Za naše želje se moramo zelo potruditi in morda kdaj tudi marsičemu odpovedati. To ni enostavno, a če si jih res želiš, jih boš potem tudi uresničil. Zaraditega smo lahko žalostni, potrti, jezni … A če se uresničijo, smo pa polni veselja, radosti.Moja želja je da bi postala učiteljica razrednega pouka, saj sem od nekdaj imela rada delo z otroki. Z njimi sem se zelo rada igrala in jih pazila. Najprej bi šla v gimnazijo, potem pa na pedagoško fakulteto.Živa Sever O ČEM SANJAMSanje pomenijo, da hočeš nekaj imeti ali nekaj biti. Sanje se včasih ne uresničijo. Sanje ne pridejo samo tako, za nje se moreš potruditi.Moje sanje so, da postanem najboljša jahalka konjev. Že od nekdaj sem imela konje najraje. Hodila sem tudi na poletne počitnice s konji. Rada bi, da bi me starši peljali na ure, ampak mi govorijo, da preveč stane in da je preveč vožnje. Jaz bi pa zato prepričala starše ter bi si sama plačevala vse ter bi se zelo potrudila. V tem se počutim dobro in to me najbolj veseli od vsega. Če bi se mi te sanje uresničile, bi z veseljem vadila vsak dan. Upam, da se bodo kdaj uresničile, saj si to zelo, zelo želim. Živa Rauter
O ČEM SANJAMSem Teo Škrlec. Želje mi v življenju veliko pomenijo in si jih zastavim, da jih uresničim. Veliko mi bodo pomenile, če jih bom uresničil. Moja želja, ki jo hočem najprej uresničiti, je, da je moja družina srečna, vesela, zdrava, saj mi družina veliko pomeni, in ker jih imam neskončno rad. Moja druga želja je, da bi bil po poklicu oseba, ki dela tatto-je ali kaj podobnega. Želim si tudi, da bi kot odrasel imel motor. Moja želja je tudi, da ko bom velik, da bi imel ženo in otroke, ki mi bodo pomagali pri različnih delih. Moja želja je tudi, da moja dedka in babice ne bi imeli težav s srcem in s kapmi. Samo eno babico imam, ki nima težav s srcem in s tem želim, da jim ne bi bilo tako hudo. Moja želja je tudi, da bi imel 911 Porsche.MOJE NAJLJUBŠE IGREMoja najljubša igra je ugani kdo. V tej igri moraš uganiti, katero kartico ima nasprotnik, ki sedi nasproti tebi. Imaš eno kartico in tvoj nasprotnik mora ugotoviti, katera je s pomočjo trditev, ki ti jih zastavi, npr. ima rjave lase. In ti mu odgovoriš ja, če trditev drži, in ne, če ne. Zmaga tisti, ki prvi ugotovi nasprotnikovo kartico.Moja druga najljubša igra je Monopoli. Pri tej igri imaš eno figuro, ki jo premikaš tako, da vržeš kocko. Kolikor pokaže, za toliko se premakneš, če npr. vržeš šest in pristaneš na vprašaj, dobiš eno vprašanje in moraš odgovoriti. Če odgovoriš pravilno, tam ostaneš, če ne, se premakneš na tisto polje, kjer si prej bil. Imaš pa tudi denar, s katerim lahko kupiš parcele.Moja tretja najljubša igra je Uno. V tej igri imaš karte. So 4 barve kart in karte, ko moraš pobrati npr. 4, 5 ali 2 karti. Barve kart so rdeča, modra, rumena in zelena. Igra se tako dolgo, dokler eden ne porabi vseh kart. Tilen Šumak
MOJA NAJLJUBŠA DOGODIVŠČINA - TEKMA AC MILAN - HELLAS VERONAMed počitnicami smo šli v Milano. Videli smo veliko znamenitosti. Najbolj všeč pa mi je bila nogometna tekma na San siru. To je ogromen stadion. Ko smo prišli do njega, sem bila navdušena. Bil je ogromen, meri kar 70 metrov v širino ter 105 v dolžino. Ko so nas preverjali, nismo smeli imeti s seboj nobene pijače. Škoda, saj so na stadionu imeli samo pivo. Torej prišli smo notri. Stadion je bil ogromen, še lepši kot zunaj. Nogometaši so se ogrevali. Veliko sem slikala, ker takšne priložnosti še nisem imela. Prvič sem bila na tako velikem stadionu. Slikala sem bolj znane igralce. Moj oče, sestra ter bratranec so mi rekli, naj slikam tri najbolj znane, ki jih bolj ali manj vsi poznajo. To so Kyle Walker, ki je februarja prestopil iz Manchester city v AC Milan, João Félix, ki je tudi februarja prestopil v AC Milan ter Rafael Leão. Tekma se je začela. Vsi so navijali, a najprej so predvajali himno AC Milana. To je bila italijanska pesem Sara perche ti amo. Na začetku sem vedela peti, dalje pa ne. Minil je pol čas. Vse se je kar hitro odvijalo. Bilo je napeto. V 70. minuti je Santiago Gimenez zadel gol. Vsi so ploskali in bili veseli, saj je bil na koncu rezultat 1- 0. AC Milan je zmagal. Upam, da se še kdaj to ponovi, saj je bilo odlično.Živa Rauter NAJBOLJŠA ZGODBA, KI MI JO JE PRIPOVEDOVALA PRABABICAZačele so se poletne počitnice in z družino smo se odpravili k dedku in prababici.Zanimalo me je, kaj prababica Rozalija oz. Roza počne, zato sem vstopila v njeno hišo in jo pozdravila. Nisem vedela, kaj naj jo vprašam, zato sem dobila idejo in jo vprašala, kakšno je bilo njeno otroštvo. Pogledala me je bolj čudno, zato nisem vedela, ali je kaj narobe. Rahlo sem se prestrašila. Začela je govoriti. Bila sem zelo mladih let. Vojaki so hodili po domovih in vzeli mlade punce kot služkinje in fante kot vojake. Bilo je grozno. Vojaki so prišli na naš dom. Vzeli so mene. Mama je jokala, mene pa so odpeljali k Hitlerjevi mami. Tam sem morala delati kot služabnica. Pogrešala sem družino, saj sem bila daleč stran. Tam sem morala čistiti tla in nositi hrano k njej.
Dalje se ni več mogla spomniti, saj je bila stara 93 let, sedaj leta 2025 je 94. Edino, česar se spomni, je to, da je prišla domov. Ob poslušanju te zgodbe me je obšel strah. Odšla sem iz hiše. Bila sem zaskrbljena. Nisem vedela, ali naj se zjočem ali kaj naj naredim. Spomnila sem se, da imam srečo, da se to še ni zgodilo meni in upam, da se ne bo zgodilo nikoli.Nika KrižanČESA ME JE STRAHStrah me je kač in pajkov. Če vidim pajka, še jaz postanem pajek. Zagrozim mu: »Ti, nagnusna žuželka, proč od mene.« In potem stopim na njega, na koncu pa to obžalujem. Ko hodim po cesti in če vidim kačo, zgleda kot POŠAST, ampak se spomnim na pajka. Lahko stopim na kačo? Pa ne morem, ker me potem ugrizne. Zakaj me je strah? Strah me je, ker so kače hitre, sluzaste, se plazijo in z jezikom dihajo. Kaj? Saj so kače male, jaz pa velika, kače se lahko kar pometa. Kače so prijazne, ampak tudi stroge. Lahko ugriznejo in potem spustijo tekočino. No, ene vrste strup. Lahko tudi umreš. Res je, lahko umreš.Maša JelenZAHTEVNA KOŠARKAKadar pridem na trening, me je strah, ker nas trener preveč žene. Delamo vaje za moč s kolebnico. Da nam 100 poskokov vsake vaje, ker moramo biti hitri v nogah. Ko končamo s poskoki s kolebnico, gremo na vaje z lestvico. Vsako polje delamo sklece. Trener nam da 2 minuti pavze za piti in za WC. Ko je pavze konec, imamo raztezne vaje. Ko končamo z razteznimi vajami, se razdelimo v trojice in igramo tri proti tri. Ko igramo tri proti tri, igramo 20 minut. Ko končamo z igro tri proti tri, imamo 3 minute pavze. Ko je konec pavze, nas trener razdeli v dve enakovredni ekipi. V vsaki ekipi je pet igralcev ali več. Če nas je več, je v ekipi več igralcev. Igramo pet proti pet. Če nas je več, se vsakih 6 minut menjujemo. Igramo do 17:15. Ko končamo z igro, se gremo knockout. Če še imamo čas, lahko vajo ponovimo. Ko končamo igro, se preoblečemo. Lija Belcl
O »žandorjih«, »skrivočih«, »opasnem« Janku Ribiču in ustreljenih talcihPo spominih mojega pradedkaLani smo obeležili 80. obletnico streljanja talcev pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih. Žalosten dogodek se je zgodil 25. aprila 1944, ko je pod streli maščevanja umrlo 25 talcev. O vojnih časih sem vprašala mojega pradedka Draga Poštraka, ki je v času streljanja talcev imel 9 let. Še vedno živi na kmetiji svojih prednikov v Cezanjevcih, njegovo domačijo od mlina ločuje reka Ščavnica in polja. Presenetilo me je, da se o teh časih veliko spominja in da so bili moji predniki na prizoriščih glavnih dogajanj, povezanih z odpornim gibanjem v teh krajih. Z mano je delil spomine na čas, ko se je 2. svetovna vojna zaključevala. Pradedek se spominja, kako je bilo v tistih časih. Nemški žandarji so stražili po vasi. Omenja kozake, ki so večkrat prijahali na dvorišče njihove domačije. Pove, da so nemški vojaki bili nastanjeni v Ljutomeru. Spominja se cezanjevske šole z nemškima učiteljicama iz Gradca. Vsako soboto je v šolo v košari nosil meso učiteljici. Ko so otroci kaj ušpičili, so na šolo poslali žandarje. Spominja se treh domačinov in znancev, imenuje jih »skrivoči« (tisti, ki se skrivajo). Prišli so s fronte na dopust, v vojsko pa se nato niso več vrnili. Podnevi so spali po hlevih, ponoči so razgrajali. Pove, da so bili žandarji pogosto na strani domačinov in niso vsega izdali. Opiše dogodek, ko je sovaščanka pritekla k njim v hišo z zadnje strani, s prednje, cestne strani, pa je vstopil žandar, ki je preverjal streljanje pri pradedkovi domačiji. Sovaščanka Micika je zaklicala: »Drago, Karlek! Pri nas sta dva partizana v omori!« Žandar se je začel smejati. Dedek je rekel, da če bi bil žandar zagrizen, bi lahko zaradi tega Nemci požgali celo vas, partizana, ki sta se skrivala, pa bi izsledili.Spominja se tudi Janka Ribiča. Pove, da je bil »opasen«, malo večji in močnejši od njega. Skupaj sta na mlinu večkrat skakala po vrečah. Dedek mi opiše dogodke iz časa, ko je Janko umrl. Pri pobegu z zaslišanja, ki je potekalo v občini Cezanjevci, je ubil žandarja. Žandarja je prelisičil tako, da mu je rekel, da mora na stranišče. Takrat je nabil puško in enega ubil. Ko je tekel v Vogričevce, po poteh ob Ščavnici, mu je sledil lastni pes. V Vogričevce je tekel k znanki, dedek je rekel, da je bila njena družina povezana z Ribičevimi. Janka so izsledili. Preden so ga ubili, je bil tam tudi
prapradedek Karel, še en domačin in dva žandarja. Dva žandarja, ki sta bila tam, nista upala k njemu, saj niso vedeli, kdo se vse skriva v hiši. Janko je bil oborožen. Pradedek mi pove, da so Janka želeli rešiti, vendar jih ni slišal. Kmalu zatem so prišle okrepitve in kot vemo, so tistega dne Janka ubili.Mladi Janko je bil povod za streljanje talcev pri Ribičevem mlinu. Nekega dne je do domačije mojega dedka, ki je stala na koncu vasi, pripeljal tovorni avto, ki je na kripi vozil talce. Prepoznal je enega izmed njih, Vrbnjak Ludvika. Rekel je, da je to bil njegov sosed. Tovorni avto je zašel. Povedal mi je, da takrat ni vedel, da bo potekalo streljanje in bodo vsi ti, ki jih je videl na tovornjaku, kmalu umrli. Njegov oče Karel je moral isti dan, ko je potekalo streljanje, k mlinu. Domači niso vedeli, kaj se bo tam z njim zgodilo. V skrbeh zanj so mojega pradedka z listkom, kjer je bilo nujno sporočilo, poslali za njim. To je bila pretveza, da bi preveril, če je z njegovim očetom vse v redu. Pri mlinu sta se z očetom srečala. Oče ga je videl in rekel, da je vse v redu in naj se vrne domov. Njegov oče Karel in še štirje z vasi so bili k mlinu poklicani zato, da skopljejo jame. Pri iskanju očeta je dedek pri mlinu videl pet talcev, ki so privezani na »stope1« čepe čakali na streljanje, poleg njih so ležali že ubiti talci. Videl je precej krvi okoli stupov. »To je strašno bilo. Drevje, ograd, to blo vse v enem cveti. Pet rund je bilo. Pet krat po pet. Vsi smo na ogradi vuni bli pa gledali.« Tako povzame spomin na dan, ko so bili talci ubiti. Če se ne bi tovornjak obrnil, ne bi vedeli, kaj se bo zgodilo. Na žagi so se talci morali sleči v spodnje perilo. Slavinec si ni pustil zvezati oči pred streljanjem. Pove, da so govorili, da bi dogodek lahko preprečila pravočasna dostava telegrama, kjer je pisalo, da naj streljanja ne izvedejo. Telegram ni bil pravočasno dostavljen. Ne ve, če je to res ali so si izmislili.Na koncu sem ugotovila, da je še en moj prednik, Rado Pušenjak, bil eden izmed vodij odporniškega gibanja. Pradedek mi je rekel, da je bil šef, Japec. Rado Pušenjak je bil stric mojega drugega, že pokojnega pradedka, ki je prav tako iz Cezanjevcev. Je tudieden izmed častnih občanov občine Ljutomer.Presenetilo me je, kako so bili moji predniki povezani z dogodki in osebami, o katerih sem doslej poslušala le na obeleževanjih v šoli. Zanimivo je, kako se moj pradedek spominja dogodkov izpred 80 let, vendar o njih pripoveduje zelo previdno. Pretrese me ugotovitev, da je v času, ko je bil star toliko kot jaz, že doživel grozote vojne.1Steber zabit v zemljo.
Ana TrstenjakVir: pradedek Drago Poštrak, leto rojstva: 1935Prispevek Ane Trstenjak je bil nagrajen v okviru literarnega natečaja Spominska obeležja pripovedujejo. OSAMOSVOJITVENA VOJNA Pripovedovala vam bom, kako je moj dedek Edi doživljal osamosvojitveno vojno v okolici Brežic, kjer živi. Takrat je še bil precej mlad, v 37. letu starosti. Osamosvojitvena vojna se je dogajala leta 1991, ko je jugoslovanska ljudska armada - JLA napadla Slovenijo. Na srečo se je uradna vojna v Sloveniji končala zelo hitro, saj je naša teritorialna obramba spodila okupatorsko JLA s slovenskega ozemlja že po 10 dneh. Ker pa dedi živi v Dobovi, čisto ob Hrvaški meji, se dejanske posledice vojne, ki je še dolgo trajala med ostalimi jugoslovanskimi republikami, niso končale v tako kratkem času in so se čutile vse do obmejnih slovenskih krajev. Predvsem Dobove, ki je bilo glavno središče železniškega prometa. Ko se je vse skupaj začelo, mi je dedi pripovedoval, da ga je bilo zelo strah. Kljub razglasitvi miru med Slovenijo in JLA so nenehno nad hišami preletavala vojaška letala, slišale so se sirene iz Zagreba, noči so postajale svetle od bliskanja in čutili so se tresljaji bombnih napadov, ki so se dogajali preko meje. Po cestah so bile postavljene barikade, vsa okoliška obmejna mesta so postala prava vojna strahota, polna policije, vojakov, ki so skrbeli, da ne bi prišlo do ponovnega vdora v Slovenijo. Doma smo bili vsi prestrašeni, tudi tvoja mami, ki je takrat imela komaj devet let. Saj nikoli nobeden ni vedel, kdaj bo kakšna bomba priletela bližje, mogoče ravno v naš dom. Nekega dne so z vlaki v Slovenijo prispela tankovska vozila in z njimi gruče skritih srbskih vojakov, prestrašenih mladih mož, ki naj bi se bojevali za svobodo Srbije. To so bili mladi fantje, očetje, možje, ki sploh niso vedeli, kje se nahajajo in kaj se jim dogaja. Takoj ob prehodu meje, na železniški postaji Dobova, so se predali in predali tudi svoje orožje. Dedi in ostali zaposleni na železnici, policisti in vojaki, so jih pospremili do naše teritorialne obrambe, ki pa je poskrbela, da so jih vrnili nazaj domov njihovim družinam.
Vsem tem strahotam dolgo časa ni bilo konec. Pripovedoval mi je tudi, da so takrat babica, dedi in teta moje mamice pobegnili iz Zagreba, in kar nekaj časa živeli pri njih v Dobovi, saj je bilo vseeno varneje kot doma. Ravno od njih pa so slišali še hujše zgodbe, ki so se dogajale preko meje. Mamina babi je pripovedovala, kako grozno je bilo, ko so ob vsaki sireni morali bežati v bunkerje in tam čakati ure in ure brez hrane, vode, tople postelje. Otroci so jokali, bili prestrašeni, in vsi so samo čakali do nove sirene, ki je naznanila prenehanje bombardiranja. Kljub lakoti in strahu so bili vsakič presrečni samo, da so preživeli. Moj dedi pravi, da je najbolj vesel, da živimo sedaj v miru v naši lepi samostojni Sloveniji. Nika KrižanMED ZAPRAŠENIMI LISTI …14. 7. 2024 je umrl moj pradedek Ignac Kovačič. Rojen je bil 26. 7. 1938. Bil je zelo prijazen in vedno dobre volje. Po poklicu je bil policist. Zaključil je tudi študij na Višji pravni šoli v Mariboru. Med drugim je bil kar 12 let, do svoje upokojitve v letu 1988, komandir policijske postaje Ljutomer. Rad je igral na trobento. Dolga leta je bil član pihalnega orkestra Ljutomer. Velikokrat je igral na pogrebih. Vedno so me zanimale njegove pohvale, značke, čini, saj jih je imel ogromno. Z veseljem mi je povedal, kaj to pomeni, ampak nisem kaj dosti razumela, ker sem bila premajhna, a zdaj ko sem večja, že razumem, kako aktiven je bil. Leta 1991 so ga vpoklicali v rezervni sestav milice. Tako je sodeloval pri osamosvojitveni vojni. Imel je status vojnega veterana Policijskega veteranskega društva SEVER Pomurje. Ko sem prihajala k njemu na obisk, me je najbolj pritegnil njegov zemljevid sveta, saj so me vedno zanimale države. Imel ga je v dnevni sobi na pisalni mizi. Ta zemljevid mi je babica podarila kot spomin nanj. Vedno mi bo ostalo v spominu, kako je bil dober, pameten, skrben, saj je imel vse podatke natančno in zelo lepo zapisane.
Tako se je med njegovo zapuščino našlo tudi to besedilo, v katerem se spominja osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Dedek Ignac ga je zapisal že pred leti. Prepisala sem ga prav tako, kot ga je zapisal on, brez popravkov. Tudi jaz bi želel prispevati nekaj vidikov ob pogledu na desetdnevno vojno v letu 1991. Po 28 letih aktivnega službovanja v takratni milici, kot so takrat imenovali policiste, sem se konec meseca julija 1988 upokojil. Ker sem bil zadnjih 12 let na postaji v Ljutomeru na vodilnem mestu, sem imel precej izkušenj o delu in ukrepih, ki jih je vsakodnevno opravljala policija, sem bil takoj vključen v rezervni sestav policije, ki je bil formiran na policijski postaji že nekaj let prej. Aktivni in rezervni policisti so se redno usposabljali za terenska in druga dela, zato se ob upokojitvi nisem razdolžil z uniformo in drugo manjšo opremo, saj se je že nakazovalo, da bo s političnimi vodstvi posameznih republik in zveznimi organi začelo prihajati do nesoglasij. Zvezna vlada se je bala razpada Jugoslavije. Med politiki je postalo neko nezaupanje in trenja. To se je pokazalo najbolj v letu 1991, ko je zvezna vlada poskušala z izgovorom zavarovati severno mejo v Sloveniji. V Slovenijo je poslala jugoslovanske vojake in zvezne policiste s tanki. 23. julija je v Slovenijo prišla vojska, sestavljena predvsem iz vojakov srbske sestave. Med vojaki in pripadniki policistov ter s Teritorialno obrambo je prišlo do resnih spopadov. Takrat je bila aktivirana tudi enota rezervnih policistov na policijski postaji Ljutomer. Najprej so nas seznanili s situacijo v Sloveniji in na območju Pomurja. Vodstvo policijske postaje nas je razporedilo na določena mesta, kjer smo opravljali določena opravila. Opravljali smo kontrolno službo po mestu in okolici. Nastanili so nas na policijski postaji. Nekajkrat sem opravljal kontrolno službo na terenu, nato me je vodstvo policije odredilo za dežurno službo, kjer sem opravljal sprejemanje strank in kontaktiranje z osebami, ki so prišli po določenih opravkih na policijsko postajo.Najbolj me je prizadel dogodek, ko smo se morali po nekaj dneh s policijske postaje umakniti na rezervno mesto na terenu, ki je bilo že prej določeno. Prvo noč smo prečuli pod jablanami v sadovnjaku. Do mesta, kjer smo bili, smo slišali
hrumenje tankov, ki so se premikali po bližnji cesti proti Radencem in Gornji Radgoni, kjer so opravili svoj masaker. Po nekaj dneh se je stanje nekoliko umirilo in smo se zopet lahko vrnili nazaj na policijsko postajo. Sedaj je prišlo tudi do sprememb na meji z Republiko Hrvaško. Na Razkrižju in Gibini sta bila na novo ustanovljena Mednarodna mejna prehoda, kjer se je začela redna kontrola prehoda vozil in osebja.Po končani vojni sem kot rezervist ostal na delu na policijski postaji Ljutomer, kjer sem bil pogodbeno določen za delo in naloge kontrole prometa na teh dveh mejnih prehodih. Kontrola na meji je bila zelo poostrena. Delo sem opravljal v turnusu izmenično na obeh prehodih skupaj z aktivnimi policisti in cariniki. Od začetka je bila kontrola za potnike precej dvomljiva, saj se je tako za njih ustvarila ovira za nemoten prehod na Hrvaško, predvsem za osebe iz Prekmurja in občane Ljutomera iz vzhodnega dela Občine, ki so tam imeli na hrvaški strani vikende in vinograde ter nekatere druge nepremičnine. Moje delo na mejnih prehodih se je končalo 12. 7. 1992, ko so bile razmere že normalne.V taki situaciji sem uvidel, da je politično vodstvo Slovenije ubralo pravo pot za osamosvojitev Slovenije, za kar smo jim lahko državljani hvaležni. Živa Rauter, pravnukinja Rokopis Ignaca Kovačiča (osebni arhiv)
Likovni prispevkiInna Murkovič
Inna Murkovič Lija Belcl
Nika Križan Nika Križan
Tai Pintarič Vita Pulko
7. razredVedno brez znanja stopim v razred,A učitelj vztraja, da delam, poslušam,Leto med šolskimi klopmi se mi vrti. Tiha sedmošolka je mlada,Izjemoma razred je preskočila,A ne pomeni, da ga obvlada.Noči je zelo vzljubila,Adrenalinska ni skoraj nikoli.Nekam se mu mudi,Edino na trening in v šolo ne zamudi.Je v pesmicah doma,Celo uro šah igra.MOJ RAZREDAdrijan pri športu vrv preskakuje,Nejc pa pri matematiki roko dviguje,Larisa se trudi in pri slovenščini besedilo piše, Tiana pa zraven nje skico riše.Včasih pa v razredu nihče ne ve, kaj se dogaja,edino učiteljica, ki se dere vaja.Val pa se glasno pritožuje,da od matematike nič ni huje.MOJ RAZRED Tiana: Zelo dobro zna risati. Je zelo dobra sošolka. Je prijazna.Lana: Je prijazna in dobra sošolka. Je tudi dobra oseba.Gaia: Zna zelo dobro igrati odbojko.Nejc: Je zelo pameten, pomaga. Je dober sošolec in je prijazen.Aleks: Je dober nogometaš. Je dober sošolec. Je prijazen.Adrijan: Je dober sošolec.Larisa HanžekovičMOJA TETA METAMoja teta Meta je prav zares zagreta,vsak dan pometa, ker si zeta obeta.Pa sestrična končno zeta pripeljala,cela vas se je zbrala.Zet si je zaželel pečenico,Meta je že segrela pečico.A potem cela štala je nastala,v zmrzovalniku samo repa je ostala.Po mesarja je poslalain iz hleva pujsa pripeljalain ko končno pečenica na mizi je pristala,
Gaia pa odbojko trenirain ta jo motivira.Aleks pa nogomet igrain ob padcu umira.Adrijan pa matematiko se uči,tako da pri uri enko dobi.Ko pri športu nogomet se igra, tukaj ni usmiljenja.Lana Babičsestrična je priznala,da domov vegana je prignala.Nejc Čonč – nagrajena pesem na natečaju Rima raja festival Adrian Markovič
PRVIČ NA KOŠARKAŠKI TEKMIPrvič na igrišče stopil sem.Prvič mi srce tako razbijalo je.Nisem vedel, ali bom zmogel, ali bo šlo,ampak rekel sem si, zmagal bom.Tekma se je začela,žoga se je hitro vrtelain iz koša v koš letela.Prvič zadnja minuta na tekmi začela se,naša ekipa za koš izgubljala je,ko pa žoga v moje roke priletela je,v zadnji sekundi koš za zmago zadela je.Nejc Čonč
DAN, KAKO PREŽIVETI KOT UČITELJ Prideš v 7. razred in začneš poučevati ZGO. In ko poučuješ snov, en učenec neprestano klepeta, se šali ali pa ne morebiti tiho. Vpišeš ga v dnevnik in to vidijo njegovi starši in ga vprašajo, zakaj je vpisan in otrok se zlaže. Starši pridejo v šolo in zahtevajo mene. Ko pridejo v moj kabinet, zahtevajo pojasnilo in povejo, da je njihov sin najbolj priden učenec. Povem jim, da se motijo in da njihov sin nikoli ne posluša pri pouku in ne dela snovi. »In zdaj vi od mene zahtevate, da se vam opravičim in vašemu sinu, čeprav je on edini tu kriv in da se še ne dotaknem njegovih ocen … Je najslabši v razredu, ima same enke ali dvojke!?« In oni rečejo, da sem ga jaz preslabo naučil snov, da on vedno vse naredi prav. Na koncu pa sem jaz kriv zaradi učenca. Starši so končno odšli in še vedno so hudi name, da sem njihovega sina vpisal v dnevnik. Spet pridem v šolo v torek in začnem poučevati SLO. Pričnem poučevati stavčne člene. »Naslednji teden bomo pisali stavčne člene, narečja, to je vse za ta test.« Učenec, ki vedno vse moti pri pouku, reče: »Zakaj moramo imeti še en test, saj smo že imeli dva in eno ustno?« »Ker ne morem zaključiti ocen brez tega testa, razumeš.« Prišel je dan testa. Vsi začnejo pisati test. Gledam in gledam, če kdo goljufa ali prepisuje. Ko pogledam na učenca, ki vedno moti pouk, ga vidim, da goljufa in prepisuje od sošolcev in iz zvezka. Šel sem k njemu in mu vzel test in zvezke in ga presedel tja, kjer ni nobenega učenca. Preverjal sem teste in ko sem preveril njegov test, sem bil presenečen, da je zbral 5 točk od 35. Dobil je nezadostno oceno. Ko sem odložil teste, sem dal njegovega na zadnje mesto, ker je bil najslabši. Vsi ostali so pisali 3, 4, 5, le on je pisal 1. On je najslabši učenec v mojem razredu do zdaj. Rekel sem mu, naj po pouku pride do mene, da se zmeniva, kdaj bo popravljal oceno. Reče mi, da to ni njegov test, saj je on pisal najbolje. Preden sva se videla, sem ga videl nadlegovati sošolko. Ko sva se videla, je rekel, da bo pisal v četrtek pri uri in strinjal sem se s tem. Ko je odpisal test, je dobil 2. Naslednji dan je spet izzival sošolko. Ta sošolka je prišla do mene in mi je rekla, da jo izziva in da jo je po šoli zasledoval domov in jo je udaril in je ne pusti pri miru. Naslednji dan je prišel do mene njegov prijatelj in mi povedal, kaj je ta učenec naredil. Ko sem to slišal, sva z učencem šla do ravnatelja in mu povedala, kaj dela.
Naslednji dan sta prišla njegova starša na roditeljski sestanek. Tam sva z ravnateljem obvestila njegove starše, da bo njun sin moral zapustiti šolo, ker je dobil tri ukore in ga bomo morali vreči iz šole. Bila sta šokirana, da bomo njunega sina vrgli iz šole. Zdaj pa pišem kot učenec. Ali so kazni res potrebne? Mi smo tisti, ki smo tukaj in vas poslušamo. Kaj pa, če bi vi poslušali nas? Samo kazen je tisto, kar te čaka, ko kaj slabega narediš. Saj smo vsi že dobili kakšne kazni, tudi učitelji, ko so bili v šoli, a oni so imeli strožje kazni kot pa mi v današnji šoli. Oni so bili tepeni, če so zamujali ali pa so jih učitelji pretepli s palicami po prstih ali pa po riti. Vidite, vsi smo bili že kaznovani ali pa bomo.Val Kolarič DELOVNIK MOJE MAMEPredstavila bom Metko Markoč, mojo mamo. Stara je 39 let. Svoje otroštvo je z bratom preživela v Moravcih. Zdaj z družino živi v Lukavcih. Po poklicu je profesorica matematike, vendar je zaposlena na čisto drugem področju. Dela kot vodja skupine v proizvodnji svetil v Murski Soboti.Moja mama ima službo z dvoizmenskim delovnikom, kar pomeni, da en teden dela dopoldan, drugi teden popoldan. Ko dela dopoldan, ima delovno tudi kakšno soboto. Takrat od ponedeljka do petka oz. v soboto zjutraj vstane ob 4.25. Najprej spije velik kozarec tople vode s kurkumo. Nato se obleče v antistatična delovna oblačila, in sicer modro majico s črtami in črne hlače. Nato gre v kopalnico, kjer si uredi lase, umije obraz, nanese kremo in se rahlo naliči. Ob 4.55 poje zajtrk, ki je po navadi kruh z maslom ali kruh s klobaso in kalčki ali navadni jogurt z ovsenimi kosmiči in sadjem. Nato si umije zobe, nanese kremo za roke, obleče jakno, vzame torbico, v kateri ima lonček za kavo, obuje športne čevlje in se ob 5.15 odpravi proti vratom, kjer jo že čaka pes. Na hitro ga poboža in si odpre drsna vrata, ki vodijo na cesto. Nato se z avtom odpelje proti Murski Soboti. Tja prispe ob 5.40. Parkira na svojem parkirnem prostoru, izstopi iz avta, ga zaklene in se odpravi v notranje prostore proizvodnega obrata. Najprej gre v garderobo, kjer odklene svojo omarico, kamor odloži jakno in torbico ter se preobuje v delovne čevlje.
Vzame lonček za kavo, ključe, telefon in odide v prostore končne montaže. Spotoma s posebnim ključem zabeleži svoj prihod.Ob 5.50 prižge računalnik in pozdravi sodelavke. Ko se računalnik prižge, preveri nujno listo naročil in prebere e-pošto od prejšnjega popoldneva. Nato preveri, kakšno je stanje naročil na liniji, razdeli delo sodelavkam. Med delom jim svetuje, pomaga, daje navodila, da so izdelki čim hitreje in kvalitetno izdelani. Vmes še hodi na sestanke, prevzema nova naročila, ki prihajajo na linijo, ureja reklamacije neustreznih polizdelkov, ves čas spremlja nujno listo naročil, odgovarja na e-pošto, vnaša končana naročila v računalnik, odvaža končane izdelke na testiranje, pripravlja material in delovne mize, izdeluje vzorce za nova naročila, izdeluje in vnaša v računalnik mere žic, dela vračila odvečnega materiala, se posvetuje s sodelavci planerji glede datumov končanja naročil, spajka platine in skrbi, da je linija urejena in delo dobro opravljeno. Ob 7.40 je čas za 10-minutni odmor. Takrat vzame svoj lonček za kavo in si naredi kapučino. S sodelavkami na hitro poklepetajo, spijejo kavo in jedo piškote. Potem nadaljujejo z delom do 10.15. Takrat sledi malica. Odpravi se v jedilnico, kjer si vzame pladenj in jedilni pribor. Na računalniku si naroči malico za naslednji dan. Vzame krožnik s hrano, si postreže z juho in iz hladilnika vzame solato. Odpravi se k mizi, kjer pomalica. Ob 10.30 se odpravi v prostore končne montaže, kjer si s sodelavkami spet privošči klepet in piškote. Že ob 10.35 nadaljuje s svojim delom. Približno ob 13.50 pride sodelavec iz druge izmene. Mama mu pove, kaj je novega, kaj je treba nujno narediti ali končati do 16.00 in kaj do 22.00, kaj je v reklamaciji in druge posebnosti. Ob 14.00 zabeleži svoj odhod domov. V garderobi se preobuje, si obleče jakno in se odpravi proti avtu. Odpelje se proti domu. Na poti se včasih ustavi še na bencinski črpalki ali v trgovini. Domov se pripelje okrog 14.35. Najprej pozdravi psa, ki jo veselo pričaka. Potem si umije roke in se preobleče v trenirko ali pajkice ter jopico. Ob 15.10 z družino poje kosilo ob tem se pogovarja o novostih in pripetljajih tega dne. Po kosilu pomije posodo in očisti mizo. Ob torkih in petkih me ob 16.30 odpelje v Ljutomer v glasbeno šolo. Nato gre oprat avto ali pa v trgovino. Ob 17.30 gre na pilates. Ob 18.30 se odpeljeva domov. Če čez petnajst minut si pripravi stvari za zajtrk in umije lonček za kavo. Ob 19.00 se umije in obleče v pižamo. Do 21.00 preživi čas z družino na kavču pred TV, kjer gleda dokumentarce, kriminalke in serije.
Ob ponedeljkih se do 17.00 z mano pogovarja, mi svetuje pri delu za šolo ali se z mano odpravi na sprehod s psom. Ob 17.00 se preobleče v športno opremo in se odpelje v Ljutomer na pilates. Ob sredah kosita skupaj samo ona in moj oče. Ob 15.40 se odpelje v Cezanjevce po mene in me odpelje domov. Ob četrtkih po kosilu preživlja čas z mano, gre k sosedi na kavo ali pa pride soseda na obisk. V spomladanskem in poletnem času ne hodi na pilates, ampak popoldan ureja cvetlične lonce, pometa, kosi travo, ureja vrt, pospravlja zunanjo teraso, zlaga drva, se ukvarja s psom, nabira in suši zelišča za čaje in zeliščni liker, pobira jagode, borovnice in maline, kuha marmelado, kompote, vlaga kumarice, feferone in vkuhava omake.Ko dela popoldansko izmeno, vstane ob 7.30. Naredi vaje za hrbet, spije kozarec tople vode s kurkumo, si umije obraz, se obleče v trenirko in pozajtrkuje. Vmes preveri novice na telefonu. Če je ob ponedeljkih in petkih lepo vreme, se ob 9.00 odpravi s psom v gozd na sprehod, ob torkih in četrtkih pa na pilates. Ob sredah se prek računalnika med 9.00 in 10.00 udeležuje različnih izobraževanj, ki jih ponujajo v službi. Ob 10.05 gre na vrt po solato in začimbe za pripravo kosila. Po navadi naredi lazanjo, mesno štruco, njoke z mesom v gobovi omaki, pico, zelenjavne juhe, enolončnice, palačinke, carski praženec … Ob 12.00 poje kosilo in pomije posodo. Ob 12.20 se stušira, rahlo naliči, uredi lase in se obleče v delovna oblačila. Če ostane kakšna minuta časa, bere knjigo. Ob 13.10 se z avtom odpelje v službo. Tja prispe ob 13.40. Ko se v garderobi preobuje, zabeleži svoj prihod in gre v jedilnico, kjer s sodelavkami klepeta. Ob 13.50 gre v prostore končne montaže, kjer ji sodelavec preda delo in jo seznani z nujnimi naročili. Ob 14.00 razdeli delo svojim sodelavkam. Ob 14.30 gre na sestanek, kjer vodja izmene pove, kaj je novega. Naprej delo poteka podobno kot v dopoldanskem času. Ob 15.50 ima 10-minutni odmor za kavo, takrat me pokliče. Ob 18.10 gre na malico. Ob 22.00 ugasne računalnik, pospravi orodje in zabeleži svoj odhod. Ob 22.10 se odpelje s parkirišča. Ob 22.30 se pripelje domov, pozdravi psa in se umije, umije še lonček za kavo in spije kozarec vode. Med 11.00 do 11.30 gre spat.Ob sobotah vstane ob 8.00, se obleče, razvrsti umazano perilo in ga odnese v pralnico. Ob 8.30 zajtrkuje z družino. Ob 9.00 počisti kopalnico, posesa, pobriše tla in prah, prezrači posteljnino in odnese smeti. Ob 11.00 kuha kosilo. Če kosilo že kuha babica, mama speče pecivo ali mafine, naredi tiramisu ali chees cake … Vmes obeša in
pospravlja oprano perilo. Ob 13.30 pomije posodo. Ob 14.00 z očetom spijeta kavo in skupaj poskusimo pecivo. Ob 15.00 gre na sprehod z mano in psom. Poleti postavi na travo dva ležalnika, kjer se druži z mano ob sladoledu, križankah, knjigi in telefonu. Včasih se skupaj z mano odpravi na kopališče ali očetom in mano supat. Eno soboto v mesecu gre na Ptuj s prijateljicami na kavo. Ob sobotnih večerih se druži s sosedi ali z očetom gleda TV. Ob 20.00 se umije in obleče v pižamo. Spat se odpravi ob 23.00. Ob nedeljah in praznikih vstane ob 8.00 zjutraj. Ob 8.30 zajtrkuje. Ob 9.00 gre v lepem vremenu s psom na sprehod. Do 12.00 mi, če je potrebno, pomaga pri šolskih obveznostih. Ob 12.00 se z avtom odpeljeva v Moravce k njenim staršem. Vožnja traja 15 minut. Do 14.00 pomaga babici pri kuhanju kosila. Ko končamo s kosilom, pospravi mizo in skuha kavo. Do 17.00 se pogovarja z babico in dedkom. Včasih tudi z bratom in nečaki, če pridejo istočasno na obisk. Po 17.00 se odpeljeva domov. Ob 17.30 se umije in obleče v pižamo. Ob 18.00 bere knjigo ali igra remi z očetom in mano. Ob 21.30 gre spat. En vikend pozimi gre rada v Krajnsko Goro in k jezeru Jasna, da občuduje zasneženo pokrajino. Spomladi se rada odpravi na izlet v Volčji Potok ali Mozirski gaj, poleti pa na Bohinjsko in Velenjsko jezero ali na Roglo. Za dopust vsako leto izbere drug kraj ob morju, kjer čas preživi z družino.Lana BabičOPIS ŽIVLJENJA OSEBEOpisala bom življenje moje tete Eve Hanžekovič. Eva je po poklicu tehnik oblikovanja. Zaposlena je v tovarni Krka v Ljutomeru. Rodila se je 9. marca 2002 v Mariboru. Živi v hiši skupaj s starši in s sestro Ano. Stanuje v Branoslavcih. Rada ustvarja, riše in se igra z muco.Od ponedeljka do petka vstaja ob 5. uri. Naredi si zajtrk, po navadi poje kosmiče in jogurt. Nato se umije, obleče in naliči. Potem se z avtom odpelje v službo. Za vožnjo potrebuje 10 minut. Delovni dan začne s kratkim sestankom, kjer si razdelijo delo. Njeno glavno delo je skrb za čistočo prostorov, razkuževanje prostorov in pisanje papirjev. Ob 10. uri ima malico v jedilnici. Dela s sodelavko Marijo. Z delom konča ob 14. uri.
V ponedeljek in sredo se po službi s sestro Ano odpravi v fitnes v Ljutomeru. V fitnesu dviguje uteži, dela trebušnjake in teka po tekalni stezi. Ko pa ne gre v fitnes, gre domov, potem pa se loti pospravljanja in čiščenja. Sesa, pomiva tla in počisti svojo sobo. Ob 19. uri si naredi večerjo, večinoma si naredi topli sendvič ali jajce na oko. Po večerji se stušira in pogleda nadaljevanko botri. Ob 21. uri pa se odpravi spat.V soboto in nedeljo rada dalj časa spi in vstane okrog 9. ure. Naprej si skuha kavo. Nato skuha kosilo in speče kako sladico, npr. bananin kolač. Popoldan se odpravi po nakupih v Mursko Soboto. Sončno vreme izkoristi za vožnjo z motorjem, odpravi se na kratki izlet. Najprej obišče prijateljico Jessico, nato se odpelje v Maribor v kitajsko restavracijo. Do večera se vrne domov. Pripravi se za spanje in gre spat.Nedeljo rada preživi bolj umirjeno. Popoldan na računalniku igra igro roblox ali se odpravi na obisk k teti Ireni na Kamenščak ali pa na kakšen kratki sprehod.Eva ima rada poletje. Takrat si doma napolni bazen in uživa v kopanju in v ležanju na ležalniku. V senci tudi prebere kakšno knjigo. Jeseni se rada z mamo odpravi v gozd nabirat kostanje in gobe. Nato povabi sosedo Elo, mene in mojo družino na pečene in kuhane kostanje. V zimskem času rada obišče Bioterme, saj ima rada bazene s toplo vodo in vodne masaže. Zimski čas si krajša z igranjem družabnih iger, najraje se igra karte Uno. Med vikendom se gre z Ano drsat na drsališče v Mursko Soboto in si privošči vročo čokolado s smetano. Spomladi se Eva rada sprehaja po gajševskem jezeru. Med sprehodom v bližnjem gozdu nabere šopek zvončkov. Moji mami pomaga na vrtu saditi zelenjavo in rože v okrasnih gredah.Eva gre med dopustom z Ano na morje. Uživa na plaži, se potaplja in išče školjke. Rada se vozi s pedolinom in po toboganu. Zvečer gre na sprehod po mestu in spije dober koktejl.V prostem času ustvarja z lesom. Eden od izdelkov je tudi ptičja hišica. Še raje pa riše različne motive na platno. Obožuje tudi vožnjo z motorjem.Ko Eva praznuje rojstni dan, povabi sorodnike na praznovanje v Gostišče Zvezda v Ljutomeru. Tam pojejo kosilo, torto, nato nazdravijo in se poveselijo. Za rojstni dan si je izpolnila željo po tatuju. Tatu ima na nogi, tetovirano ima lisico.Božič preživi doma z družino. Tudi k nam rada pride na kavo in na pecivo. Z veseljem zavija darila in okrasi božično jelko. Očetu pomaga pri okraševanju z zunanjimi lučkami
na balkonu. Novo leto praznuje z družino in sosedo Elo. Zvečer grejo na trg v mesto Ljutomer. Spijejo kaj toplega, počakajo na odštevanje in na ognjemet. Nato si voščijo ter nazdravijo s šampanjcem in se vrnejo domov.Eva je preprosto dekle, ki rada pomaga in riše.Larisa Hanžekovič KAJ ME MOTIVIRAKaj sploh je motivacija? Poznamo zunanjo in notranjo motivacijo. Zunanja motivacija je, ko ti starši na primer ponudijo neko materialno stvar, zaradi katere si v šoli pisal 5. Učil si se samo zato, da si dobil to stvar. Notranja motivacija pa je opisana spodaj na mojem primeru.V življenju me motivira veliko stvari. Zelo rad imam športe. Še posebej rad imam košarko in v tem športu sem si zadal cilje, ki jih želim doseči. Mogoče se zdijo nerealni, ampak to je moja motivacija. Eden od ciljev je na primer, da bi igral za mojo državoSlovenijo ali da bi igral v ligi NBA ali EUROLIGA. Motivirajo me vrstniki, od katerih hočem biti boljši. Vedno se nekdo najde, ki je v nečem boljši od tebe, ampak to me motivira, da ga hočem premagati. Če hočeš cilje doseči, moraš v to vložiti veliko truda in svojega časa. Na poti doživljaš padce in vzpone. Stvari, ki te motivirajo, so tiste, ki te ženejo naprej. Vsak človek bi v življenju moral imeti svoje cilje in stvar, ki ga/jo motivira.Vedno manj je otrok, ki imajo notranjo motivacijo. Zdi se mi, da otroke približno mojih let večinoma motivira zunanja motivacija. Učijo se ne za dobro oceno ampak zato, ker jim starši ponudijo denar ali jim bodo kupili nov telefon itd. Staršem ali komu drugemu pomagajo zato, ker jim nekaj v zameno ponudijo. Otrok ne bi smela motivirati zunanja, ampak notranja motivacija.Nejc Čonč
KAJ MI POMENI OVIRA V ŽIVLJENJUZ ovirami se srečujemo vsak dan. Eni jih vzamejo kot nekaj slabega, kot nekaj, kar te ustavi, spet drugi jih vzamejo kot izziv in nekaj, zaradi česa postanemo močnejši.Ovire so lahko velike in majhne, lahko te na koncu osrečijo ali pozitivno presenetijo, lahko te zaznamujejo. Odvisno je le od tega, če verjameš, da so za življenje dobre. Če razmišljaš tako, ni niti najmanjše verjetnosti, da biti pri premagovanju ovir spodletelo. Če pa se jim izogibaš, se začneš ob njih spotikati, vedno več jih je in takrat se komaj da pobereš in greš naprej.Veliko ljudem ovire predstavljajo brezizhoden položaj, iz katerega ni poti, ampak jaz mislim, da je problem le v glavi, saj se iz vsake situacije najde pot, četudi je ovira še tako zoprna, vedno obstaja izhod. Vem, da je za osebo, ki se znajde pred oviro, iskanje poti ena izmed težjih situacij.Ovire jemljem kot izziv, ki ga treba premagati in ko ga premagaš, takrat te prevzame občutek, da ti je nekaj uspelo. Za premagovanje ovir rabiš tudi podporo in ljudi, ki te imajo radi in te podpirajo.Lana BabičMOJA PUBERTETNIŠKA SESTRA ME VČASIH JEZI!Moja sestra je starejša od mene dve leti in me včasih razjezi. Dela se, kot da je glavna in mi ves čas teži. Aleks pospravi si sobo, Aleks pospravi iz pomivalca, jaz sem že, Aleks pospravi perilo, jaz sem svojo že. Moja sestra velikokrat kam odide in z bratom morava sama opravljati vsa opravila. Kaj pa ona, si misliva z bratom. Pa še to, namesto da bi to naredila, gre raje spat. Ves čas je na telefonu, se stušira in se do dveh zjutraj uči. Ona ima hrčka, ki se zvečer, ko poskušam zaspati, ves čas igra. In včasih doma ostane in se dela, da je, ne vem, kako bolna, da lahko ostane doma, v bistvu pa ji sploh nič ni in tudi ko je bolna, mi teži.Aleks Nemec
LUČ NA TLEHTinka tan v kote sedipa ne ve, kej delala bi.Domen tan nege stoji,pa v luft gledi.Bummmm - luč na tleh,neje jihov problem.Kej pa zej?Učitelj v razrede …Rekle bodo: »To smo ne bli mi!«»Ne, ne sploh, ne, k ravnatele takoj!«»Dober dan fantje, kaj ste danes spet naredili?«»Mi, nič, luč je soma dol pola!«»Aha? Povejte malo več o tem, da ne bo nastala spet cela smola. Miha prvi.«»Ja ... ja, bili smo v razrede pa je luč soma pola dol.«»Dobro? Jaka.«» Mi ...«»Jaka …«(ššššššš)In ga že več nikot zgodbe o luči ne.Gaia Kosec
PRIJATELJSTVOVprašanje, ki si ga verjetno prav vsi postavljamo, je, ali imam prave prijatelje in kako to prepoznam. Seveda se zavedamo, da niso vsi pravi in zato pišem, da se vi teh izognete. Pravi prijatelji so redki in jih verjetno tudi ne prepoznamo. Predstavila vambom nekaj osnovnih razlik med pravimi in lažnimi prijatelji. Pravi prijatelji te poslušajo in te ne prekinjajo. Ne govorijo slabih stvari za tvojim hrbtom ali te ignorirajo. Govorijo ti resnico, četudi kdaj ni prijazna. Se družijo s tabo in te spodbujajo ne glede na vse. Tudi pomagajo, če česa ne razumeš. Pravi prijatelji te razumejo in te vidijo kot dobro osebo.Lažni prijatelji so čisto obratni od pravih. Včasih te tudi izkoriščajo za denar ali priljubljenost. Večina ljudi se niti ne zaveda, koliko lažnih prijateljev ima, saj te lahko prepričajo, da so pravi. Pogosto te prepričujejo v slabe stvari, kot je kajenje in pitje. Lažnih prijateljev se je priporočeno izogibati, da te ne zlomijo od znotraj. Upam, da boste vsi našli pravega prijatelja, ki vas bo spodbujal in vodil v pravo smer. Vsak človek, ne glede na to ali je slab ali dober, si zasluži prijatelja. Bodite prijazni do vseh, saj ne veste, kaj jih muči.Tiana Hanželič Aleks Nemec
Gaia Kosec Gaia Kosec
Gaia KosecLana Babič
Lana Babič Larisa Hanžekovič
Nejc Čonč Nejc Čonč
Nejc Čonč Tiana Hanželič
Val Kolarič