8. razredMOJ RAZREDV mojen razrede se vedno neke dela,včoseh smo pridne pa nič ne šepečemo,včoseh pa stole letijo po razrede.Rade se pogovarjamo in radi delamo bedarije,ampak ko začüjemo učitelov glas,nas pošle v deveto vas.V razrede se razumemo, si pomagamo in smejimo,pa tüde či se kda skregamo,si nikole ne zamerimo.En vsake den dosaden je,drugi pa se rad s stolon maje,tretje vsake den cvek dobi,štrtega pa nite v šolo ni.Gal Stojko
Moj razred je takšen,da je vsak načišen.Eni so smešne,drüge malo meje.Ko momo nalogo,je skoro niše ne narede,te je učitelca za sprašüvaje krede.Sprote se ponavode ne vičimo,pred teston zodje podatke vün lovimo,samo teko ka dobre ocene dobimo.Tü pa tan tüde norimo,včoseh se brez posledic potle veselimo.Ko kakšo slabo oceno dobimo,pri zaključevanju s ten na mino stopimo.Tai Kovač
Moj razred včasih miren je,včasih pa zabava se,dokler razredničarka ne ustavi se,potem pa skrivamo se.Moj razred včasih resen je,včasih pa vse v neredu je,takrat sledijo sankcije.Včasih Rene razburi se,takrat Jan nanj zadere se,včasih Tai za terminatorja ima se,včasih pa Matija znanstvenik je.Včasih na igrišču dobimo se,takrat tudi Luka priključi se,tam s kolesi vozimo se.Takšen moj razred vsak dan je,nikoli nič ne spreminja se,razen takrat, ko razredničarka razjezi se,takrat pa vse resno je.Žan Dogša
Moji sošolci so vrede,za ocenjevanje neso krede,pred učitelco so cele blede.Slovenščina jin gre, matematika pa nite ne,puno pojemo, samo še vedno nič ne vemo,ko naloge ni, učitelca v Lopolis beži.Pri eneh učiteleh klepečemo, pri drugeh nič ne rečemo,malo smo čudne, znamo biti tudi vljudni,ko pišemo test, zgine nam samozavest.Ko smo živi, vsega smo mi krivi.Sergej SemeničMoj razred je včasih res zamišljen,včasih so resni, včasih pa srečni.Ko jih razredničarka dobi,v stiski so vsi.Če pa kdo na pogovorne leti,ga že lahko glava boli.Če pa kaj resnega je,pa začne: Reši se.Luka ZuzziSergej Semenič
8 let (m)učenci bili,učitelon živce pili,z drügeme razrede problema nega,samo naš razred je v zbornice glovna tema.Ne dugo nazej smo moglev šolo stopite, drugo leto pamo mogle odite.Jas mislen, ka do vsi učitelepredčasno v penzijo šli, kršole brez nos enostavno ni.Naštimale vse, ke je blo možno?Ja!Smo povedale? Ne!So nas učitele kregale? Jaa!Smo se sekerale? Eh, daleč od tega.No, za na kunec bi samo povedala,ka sen hvaležna,ka so me dali v toto šolo poleg vseh.Neža Murkovič
Moj razred je nagajiv,moj razred nič ne posluša.Moj razred je prijazen,moj razred je priden.Včaseh što zamüja,včaseh se svodemo.Včaseh smo si dobre,včaseh pa se strinjamo.Dečki so na šport,dikline malo meje.Dikline mamo rade glasbo,dečke nite ne tak fest.Ko pa je ocenjevanje,pa stopimo vküperin pomogamo drüg drügeme z včitjon.Ene so na matematiko,ene na slovenščino,ene na šport,ene pa na odmore.Vsi smo si drgačne,samo smo si vseeno dobre.Ana Tisa ŠumakMoj razred je zelo zanimivin še bolj nagajiv,dečkov je več, deklic je manj,prepiramo se vsak dan.Delamo bedarije,nikoli ne gremo stran,učiteljem povzročamo sive laseiz dneva v dan.Nalog ne delamo,na tablo s priprtimi očmi gledamo,poslušamo le napol,šola nam je napor.Šola je zapor,smo (m)učenci,komaj čakamo na dan,ko gremo stran.Pri testih nam je pomagal Chat GPT,zato smo mu hvaležni vsi.Umetna inteligenca je naš vsakdan,ne moremo od tega vstran.Nekatere teste smo plonkali,vendar učitelji nas niso dobili,razred smo naredili vsi,v deveti razred gremo mi.Klara Polanec
ČE BI IMEL MOČČe bi imel moč,bi želel, da dan spremenim v noč.Če bi se sam veselil,bi le vodo v morje vlil.Moja moč bi bila čaša,čaša, ki se ne stara s časom.Moja moč bi bila kot hrepenenje,hrepenenje bi bilo kot Jezusovo trpljenje.Z mojo močjo bi se otroci veselili,a jaz se ne bi skladal z življenjskimi pravili.Z mojo močjo bi me vsi s strahom gledali,hodil bi po svetu brez misli v glavi.Z njo bi se po svetu hvalil,a brez nje bi samo hudiča k sebi vabil.Starši bi se ves dan veselili,za lopato ne bi več nikoli prijeli.Jan KocuvanSUPERMOČIRad bi letel,rad bi misli bral,rad bi vse počel,ampak to je le možno, ko spim,ker v sanjah vse mogoče stvari doživim.V sanjah sem že svet preletel,v sanjah sem že misli bral,v sanjah sem že vse počel,kar še človek ni doživel.Vsak junak ima supermoči!Eden vidi skozi zid,drugi ga podere, kot da ga ni,tretji čez njega leti,a jaz lahko to le v sanjah doživim.Tudi brez supermočisi lahko junak.Nisi junak, če vidiš skozi zid.Junak si, ko se drugim zaradi tebe dobro godi.Matic Kozar
SUPER MOČ - POTOVANJE NAZAJ V ČASPotovanje nazaj v čas,saj lahko bi si vse ogledal,kar bi si želel.Ogledal bi si zgradbe vse,stare in nove in tiste,ki že večno stojijo same.In tudi šel bi nazajv srečne in žalostne čase.Luka ZuzziAfrodita Lipovec
OTROCI DANDANESDandanes starši otroke vzgajajo,tako da jim lahko nagajajo.Kajti večina otrok nevzgojenih jein obnašati ne znajo se.Risanke gledajo,stvari izsiljujejo,s starši se kregajo,tako, da je joj.Včasih so dobre volje,takrat je vse okej,a če slabe volje so,zelo previdno jih glej.Nekoč so starše spoštovali,danes tega ni.Namesto da bi se igrali,bedijo vse noči.Atije in mamice za njih nič ne skrbi,saj se jim zdi to vse normalno,a če mene vprašaš, me o tem izprašaš,to v redu ni,saj se bodo tako izgubile vse pomembne stvari.Nekateri otroci so dobro vzgojeni,vedo, kaj je prav.A teh otrok je premalo,da svet bi zdržal.SREČNI OTROCIVsak otrok ni srečen,če ves dan igrice igra.Eden bo srečen, če kruh dobi,drugi pa, če mama ob njem stoji.Vsakega otroka nekaj veseli.Eden si mora srečo najti sam,drugi pa 10 daril dobiza rojstni dan.Eni verjamejo,da pikapolonica srečo prinaša,drugi, da jo štiriperesna deteljica deli.A v resnici je vse to laž,saj je sreča vse okoli nas.Nas otroke osrečijo druge stvari.Vsak otrok ni srečen, če karkoli dobi.Eden bo srečen, če sploh kruh dobi,drugi pa ne bo vesel,če napačno konzolo dobi.Zato hvaležen bodiza vse, kar dobiš,ker zapomni si,vsak nima takšne sreče kot ti.Matic Kozar
Ah, le kaj 'čemo.Otroci tu vedno bodo,zato se kar sprijaznimo,da boljše ne boali pa že enkrat ukrepajmo.Ana Tisa ŠumakAfrodita Lipovec
ČE BI NAPISAL KNJIGOČe bi napisal knjigo,kakšna bi bila?Če bi napisal knjigo,navdihnila bi te z novimi idejami,te zavarovala,odprla vrata domišljije.Če bi napisal knjigo,kot prijatelj bi ti bila,te spremljala, oblikovalain navdihnila.Če bi napisal knjigo,bi bila izmišljena,nihče ne bi poznal avtorja.Če bi napisal knjigo …Zakaj bi jo napisal, čemu?Tebi, da bi jo prebral?Bi se potem norčeval in posmehovalali bi jo hvalil in spoštoval?Matija ŠalamunGOZDGozd je lep,če mu le pustimo,da zacveti inv njega ne mečemo smeti.Smeti, smeti -le kje jih toliko dobimo,da zraven košev šegozd z njimi napolnimo?Gozd je prelepz živalmi, ki jih ima.Smeti so edine,ki pokvarijo ga.Gozd vsakič nekaj pametnega ima!Spomladi zvončke,jeseni kostanje,
poleti veliko živali se v njem igra,pozimi pa streho za živali ima,zato čuvajmo ga!Matic KozarMatic Kozar
LJUDJE SMO PRAVI PACKILjudje smo pravi packi,mečemo smeti, kamor se nam zaželi,nafta, plin in vse škodljive smeti,mečemo v naravo.Pravi packi smo prav mi,ker škodujemo le sebi,ozonski plašč propadel bo, jezera izparevajo,puščava širi se in morje bo se izsušilo.Matija ŠalamunPOGLED V NARAVOKo skozi okno strmim,šelestenja listov se bojim.Ptički glasno žvrgolijo,v listju igrajo se z melodijo.Veja pozibava se sem ter tja,krošnja sega vse do neba.Čebele se že veselijo,da vsaka svoj cvet oprašijo.Ko pomlad se prebudi,po cvetovih češenj vse že diši.Jesensko listje v pisano barvo je odeto,z jesenskimi plodovi vse že prežeto.Macesen ponosno pesmi kraljuje,saj brez iglic na vejah se posmehuje.Breza svečano z listi se smehlja,njeno belo lubje prav vsak prepozna.Med drevesi lahko se sprostim,plešem, pojem in preprosto spim.Brezskrbno pod krošnjo sedim,listje preštevam in se veselim.Po svežem zraku vedno bolj hrepenimo,med drevesi veliko kisika dobimo.Spoštujmo naravo in njene dobrine,čistimo okolje in pustimo spomine.
S posegi v naravo marsikaj smo spremenili,morda novo cesto dobili.A spomin na svetovni dan drevesbomo 28. junija obudili.Pia Nemec Pia Nemec
SPOMINI O VOJNIOtroški smeh je utonil v molk,igrače so zamenjali streli.Na poljih, kjer je nekoč raslo žito,so nastali jarki.Sestre so pele tihe molitve,materine roke solze brisale stran. V očeh očetovih bedele misli so o svobodi.Časi temačni s streli prežeti,so v srcih ljudi za vedno ujeti.Neža LipovecMOJ BRATMoj brat postal bo srednješolec,vstajal bo zgodaj in odhitel na avtobus.Oblekel se bo v zdravstveno uniformo,nosil bo torbo kot pravi frajer in ne bo se več ukvarjal z motorji.Včasih, ko sem se prikazala v njegovi sobi,me je kar prostovoljno pospremil ven.Zdaj pa me že res zelo skrbi, kako bo to,ali me bo še sploh pogledal v oči.Imel bo nove prijatelje in se me začel izogibati,TAK TU V PRLEKIJI JE Jas kak Prlek nesen len,na Jeruzalem rad peški gren.Kak Prlek fest rad jen in pijen,špricar na eks spijen. Še ze se spoten,kak deda drva kola je,te pa skos je nehče priša,ka pomoga mu je.Po ošterijah hodla sva,babica pa je najdva nadirala,ki tak dugo hodiva,ka de se nama juha shlodila. Ko gujdeka kolemo,za nas kak praznik je.Žgajara se pije na veko,šnita reže na tenko. Tak tu v Prlekiji je, ker smo delovne. Matic Kozar
češ, da sem zanj čudakinja.A še vedno nekje v sebi čutim,da me ima rad.Neža Lipovec Neža LipovecNeža Lipovec
BABICA MI JE PRIPOVEDOVALA – PEKA DOMAČEGA KRUHA V KRUŠNI PEČI Predstavil vam bom postopek peke domačega kruha v krušni peči. Kruh je osnovno živilo, ki je pripravljeno iz moke, žit, vzhajalnega sredstva, vode in soli. Vrste kruha se razlikujejo po uporabljeni moki in dodatkih v testu. Poznamo pšenični kruh, rženi, koruzni, ajdov, ječmenov, proseni, ovseni in soržični kruh. Kruh je lahko oblikovan v hlebce, štruce in pekovsko pecivo. Kruh so znali peči že pred 30000 leti. Prve vrste kruha niso vsebovale kvasa, okrog 10000 let pred našim štetjem je osnovna sestavina za kruh postala žito. Je zelo zdravo živilo, še posebej polnozrnati, ker vsebuje vlaknine. Droži so surovina, ki jo lahko uporabljamo namesto kvasa. So naravno vzhajalno sredstvo iz moke in vode. Za pet domačih hlebcev si pripravimo 8 kg pšenične krušne moke tipa 850, 3, 4 kocke kvasa ali 150 g droži, 50 g soli in približno 4 l mlačne vode.Pripomočki, ki jih potrebujemo, so en lonček za vzhajanje, eno veliko posodo za gnetenje, deska za oblikovanje hlebcev, prt za pokrivanje hlebcev, košare za vzhajanje, polena za zakuriti, najboljše če so bukova, grebljica za premikanje oglja, omelo za čiščenje peči, leseni lopar za vstavljanje hlebcev, nož za rez hlebca, uro za merjenje časa peke, krpo za brisanje hlebcev, prostor za ohlajanje in leseno sito za presajanje moke, koruzni zdrob, časopisni papir, prt za pokrivanje košar, za 5 hlebcev kruha še 8kg pšenične krušne moke tipa 850, 150 g droži, 50 g soli in približno 4 l mlačne vode. V ogreti kuhinji najprej očistimo mizo. Vzamemo čisto in suho posodo za gnetenje in čisto sito ter moko. Posodo, sito in moko postavimo na mizo. Moko vsipamo na sito in počasi tresemo, da moka prehaja v posodo za gnetenje. Posodo pokrijemo s prtom in pustimo približno dve uri, da se ohlaja. Nato posodo odkrijemo in z roko na sredi naredimo jamico s približno 10 cm premera. Vzamemo lonček za vzhajanje, vanj damo droži in prilijemo približno 1 dl mlačne vode in pustimo v kuhinji na toplem, da vzhaja približno 10 minut. Potem to zmes počasi vlijemo v jamico. Z rokami premešamo moko s kvasom, z žlico dodamo 50 g soli in približno 3 dl mlačne vode. Z obema rokama mesimo od roba posode navznoter, dokler masa ni gladka in čvrsta, približno 20 minut. Potem si umijemo roke. Na mizo pripravimo čiste košare. V roke vzamemo lopar in ga postavimo na mizo. Od mase testa jemljemo približno 500 g delčke in jih ročno
oblikujemo v hlebce na loparju. Nato jih položimo v košare in košare pokrijemo in pustimo uro in pol, da vzhaja. Pred vzhajanjem vsak hleb križno zarežemo z nožem, da vidimo, kako vzhaja. Med vzhajanjem zakurimo ogenj, najbolje z bukovimi poleni. Ko nastane oglje, ga z grebljico razgrnemo po površini peči, da se segreje dno. Po približno eni uri z grebljico potegnemo oglje na stran peči in z omelom pometemo kurišče. Umijemo si roke, vzamemo koruzni zdrob in ga potrosimo po površini hlebcev. Z rokami primemo košaro in jo obrnemo na lopar, da pride spodnji del gor. Zgornji del hleba z roko namažemo z raztopljeno moko in ga s počasnim tresenjem stresemo z loparja v peč. Zapremo peč in pečemo uro in pol. Med peko jih večkrat premaknemo z loparja, da se ne primejo na dno. Če je površina preveč zapečena, jih pokrijemo s časopisnim papirjem. Ko so hlebci pečeni, jih z loparjem vzamemo iz peči. Namočimo krpo v mlačno vodo in z njo obrišemo hlebce. Odnesemo jih v kuhinjo na pogrnjeno mizo, pokrijemo s prtom in počakamo, da se ohladijo. Hlebce lahko shranimo v zmrzovalnik. Zelo pomembno je, da je prostor vzhajanja topel in da je testo dobro vzhajano in da peč ni prevroča. Pri delu je pomembna lastna varnost predvsem pri peki, da se ne opečemo.Vse o peki domačega kruha v krušni peči mi je povedala babica Irena Gorjak.Val GorjakVal Gorjak
Val GorjakKAJ MI POMENI ŠPORTŠport ni le tekmovanje, temveč tudi pot do osebne rasti in zdravja. V njem najdemo prijateljstvo, disciplino, spoštovanje in vztrajnost. Šport nas uči, kako premagovati ovire in biti boljši vsak dan. Treniram v klubu Lotmerk. V spominu so mi najbolj ostale tekme, ki smo jih zelo težko zmagali in tiste tekme, ki smo jih z lahkoto izgubili. Sem kapetan in v ekipi imam najboljše prijatelje. Rene Šparakl
PRIPOVEDOVANJE MOJE BABICE MIRE NEMECMoja babica Mira Nemec živi v Šalincih. Spomnim se, da sem se odpravila k njej, da bi jo obiskala. Moja babica mi res veliko pomeni, kot druga mama mi je. Nekega jutra sem se odpravila k moji babici. Sedli sva za mizo. Imela sem veliko vprašanj, kakšno je bilo njeno otroštvo, kaj vse so se igrali kot otroci, kakšno hrano so jedli, koliko jih je bilo v družini in še mnogo vsega. Na koncu sva se še pogovarjali, kako ona vidi našo otroštvo, kaj jo moti, kaj bi spremenila. Bila je zelo vesela, da me to zanima. Povedala je, da je imela zelo težko otroštvo. Pri 32 letih ji je umrl oče. V družini jih je bilo 8 oz. 7, saj je pri 3 dneh umrl njen mlajši brat. Njen starejši brat je imel neko bolezen, ki je bila neozdravljiva. Njena mama je morala skrbeti za vse, saj je babičin oče oz. njen mož delal cele dneve in včasih tudi nočne. Hodila je v Osnovno šolo Križevci. Hodila je vsak dan peš. Imela je približno 15–20 minut hoje od hiše do šole. Vodila je mlajšo sestro. Po šoli so se zatekali v gozd ali pa na igrišča. Imeli so različne igre, kot so fuclanje kovancev. Povedala mi je, da je to njena najljubša igra iz otroštva in tudi še zdaj. To igro je predala mojemu očetu. Moj oče je to igro predal nama z bratom, seveda z babičino pomočjo. Sem zelo vesela, da ta igra gre iz generacije v generacijo. Ko je prišla domov, je morala pomagati svoji mami. Pomagala je pri peki kruha, pomagala je skrbeti za mlajše brate in sestre. Rekla je, da ji je bilo življenje brez telefona boljše in da še zdaj sploh ne gleda telefona, razen če kaj potrebuje. V sobi jih je bilo vseh 7, vsi so spali v isti sobi. Povedala je, da je bilo včasih zelo moteče, saj se je morala učiti in ni imela mira. Imeli so malo kuhinjo, vsi so pomagali kuhati. Imeli so majhno kopalnico. Imeli so veliko peč v dnevni sobi. Njena najljubša stvar je bila, da je pomagala drva dati v peč. Hodila je kasneje spat, saj je še pomagala pri drugih opravilih. Povedala je, da se je morala zjutraj najesti veliko, saj je imela šolo do 2h ali 3h. Zvečer je prišla včasih pozno domov in je dobila tisto, kar je ostalo, če sploh je kaj. Včasih so se v šoli zbadali glede oblačil. Kakšne obleke nosijo, kakšne čevlje imajo. Velikokrat je bilo neprijetno. Zelo dobro ji je šla slovenščina, najslabše pa seveda matematika. To je na kratko opisala njeno čustveno, razburljivo, veselo otroštvo. Po dolgem pogovoru o njenem otroštvu sva prešli na temo o našem otroštvu. Začeli sva s tem, kako ona vidi našo otroštvo. Povedala mi je, da ji je naše otroštvo zelo čudno in zaskrbljujoče. Vprašala sem zakaj, saj nisem razumela, kaj misli z zaskrbljujoče. Začela je, da se ji večina otrok zdi razvajenih, saj jim starši kupijo vse, kar si želijo, na koncu pa tega sploh ne cenijo. Zdi se ji čudno, zakaj bi otroci dobili vse, kar si želijo. Sami naj si kupijo
in mogoče bodo tisto bolj cenili. Zelo jo moti, da se otroci grdo obnašajo do svojih lastnih staršev, saj so nekoč, ko je bila še ona mlada svoje starše vikali in bolj spoštovali. Večina otrok današnjih generacij starejših ljudi sploh ne pozdravlja, na avtobusih jim sploh ne odstopijo mesta. Vedno več otrok visi na telefonih cele dneve, če je lepo vreme so notri. Zelo je razočarana nad enimi generacijami, da se sploh ne preda spoštljiv odnos do starejših ljudi in seveda drugih. Še posebej je razočarana nad tistimi, ki se norčujejo iz drugih, čeprav imajo različne bolezni. Spremenila bi odnose, telefone in še veliko vsega. Moja babica je doživela eno izmed najhujših situacij. Jaz sem bila stara 4 leta, zato se veliko ne spomnim in sem vprašala babico, če mi lahko opiše. Moja babica je bila v službi, moj dedek pa v sobi. Moj dedek hoče vstati in pade na tla. Na srečo je bil doma moj boter. Moj dedek je še bil toliko zmožen in je prijel telefon in poklical mojega botra. Moj boter hitro prileti v sobo in vidi na tleh mojega dedka. Hitro pokliče rešilce, mojega očeta in mojo babico. Mojega dedka so hitro odpeljali v Mursko Soboto. Moja babica je bila v takem šoku, da je skoraj omedlela. Mojemu dedku ugotovijo, da ga je možganska kap. Babica je bila čisto na tleh. Hvala bogu še govori. Ima pa levo roko in levo nogo mrtvo. Ima bergle in voziček. Moja babica je zelo vesela, da je še dedek med nami. Bil je 3 tedne v Soči in še zdaj hodi v Sočo na rehabilitacijo roke in noge. Babica je zelo hvaležna, da smo vedno skupaj kot družina, smo povezani, veseli, se podpiramo, držimo skupaj in najpomembnejše uživamo skupaj. Zelo me ima rada in tudi jaz njo. Pia Nemec Sveti Miklavž, 18. 5. 1700Dragi moji dnevnik!Ko bi le vedel, kaj se mi godi! Mislim, da dolgo več ne bom, ampak bom odšel v skrbeh, kaj bo z dediščino in vsem, ki so vpleteni.Star sem že, zato mi pisava ne gre najbolje od rok. Ne vem, kje naj začnem. Vedno sem hotel oz. pričakoval od sina, da me bo spoštoval, me cenil in si jemal zgled po meni. Ampak očitno vse zaman. Svojega sina iz dna srca sovražim. Vem, da ni sposoben vzdrževati našega poslopja in ko pomislim na to, da bo vse propadlo, za kar sem celo življenje delal, me kar srh spreleti do kosti. Zelo rad sem kadil, sedaj pa še
tega ne morem. Imam ženo, brez katere ne bi uspel. Zaradi mojega prekletega sina gre vse narobe. Na vsakem sprehodu sem srečal gospoda, ki je imel svojo pipo zelo rad. Vedno sem ga prosil za tobak, vedno mi ga je dal, za kar sem mu zelo hvaležen. Pred pustom smo zaklali prašiča. Imam dobre sosedske odnose, kar je dandanes najbolj pomembno. Kuhali smo ječmenov sok, vendar brez zabele in še kozje mleko smo redčili z vodo. Stradali smo. Zemljo sem podedoval od očeta. Ponosen sem na to, kar sem ustvaril, le svojega sina ne morem prenašati. Moj sin je najbolj aroganten, nehvaležen človek. Nima spoštovanja, sočutja pa še manj. V naši hiši je vedno prihajalo do vsakodnevnih prepirov, katerim se je nemogoče izogniti. Z leti sem izgubljal potrpljenje in sovraštvo je postajalo še močnejše. Nimam več živcev, saj sem jih porabil za svojega nehvaležnega sina, ki nima kančka spoštovanja. Tožili me so, vrgli iz hiše, kar je tako sebično in nehvaležno za ljudi, ki sem jih vzgajal, jih preskrbel in sebi vstran jemal, da so bili srečni. Ponižanosti, ki sem jo čutil ob mojem odhodu iz hiše, je bila tako močna in tako močno me je prizadela, da sem obžaloval, to da, ko se je sin rodil, da mu nisem stopil na vrat. Imam sosede, ki so me sprejeli v svojo hišo in sedaj, ko sem tukaj na smrtni postelji, ne vem, kako naj jim poplačam. Ne morem opisati hvaležnosti in ponižnosti ter se ozirati na dejstvo, da sosedi bolje skrbijo za mene kakor pa lastna družina za katero mi je bilo samoumevno. Da bodo skrbeli zame, ko bo to potrebno. Nekega dne je k meni prišel gospod, ki sem ga srečeval na sprehodih. Vprašal me je, kako sem in glede na to, kako grozno izgledam, mislim, da ve, kako je z mano. Nekaj časa sva se pogovarjala. Prosil sem ga za malo dobrega vina. Nikoli nisem za nič prosil, če tudi sem močno stradal. Jesti ne morem, pijem bolj slabo, še govorim težko. ampak mi je še ostalo moči za pogovor. Prosil me je, naj odpustim sinu. O, to pa ne. Nikoli in nikdar. Odpuščanje svojemu sinu je zadnja stvar, na katero si niti ne upam pomisliti. Prosil sem ga naj pri sinu izterja tistih 20 goldinarjev, ki mi jih je še ostalo. Plača naj se maša, pogreb in cerkev. Plača naj se sosedu, ki me preživlja. Bog mu poplačaj. Dvomim v stvar, da bo vse ostalo na svojem mestu, saj mi občutek pravi, da bo zapravil vse za prekleti alkohol. Sin je alkoholik in če se bo to nadaljevalo, bo vse zapil in vse bo propadlo. Vzdušje v naši hiši je bilo vedno napeto, polno sovraštva enega do drugega. Gospod se je odpravil in mi v slovo, da odhaja, močno stisnil roko. Pozabil sem omeniti, da imam vnuka. Saj ne vem, kako njegova žena in sin potrpita in zdržita poleg človeka, ki je sam vase zagledan.
Postal sem utrujen, zato bom ta dnevnik zaprl in užival v tišini in miru, dokler še lahko. Kdor koli bo to bral, sem popolnoma prepričan, da se strinja v vsem, kar je napisano razen moj sin. Stari MačekNeža MurkovičSPOMINI HELENE IN VINCENCA VRBNJAKA O STRELJANJU TALCEV PRI RIBIČEVEM MLINUVzhodno od Ribičeve domačije v Cezanjevcih se nahaja grob talcev oz. spomenik iz druge svetovne vojne. Sestavljen je iz kvadrov pohorskega granita. Granit je sive barve, na njem pa so pritrjene ploščice z vgraviranimi imeni talcev, ki so padli kot rezultat okrutnega maščevanja Nemcev za svoje izgube v boju s partizani. Grobišče je urejeno kot zvišen prostor pred spomenikom, ograjen s kamnom. Spomenik so odkrili leta 1956.Kot talci so padli: Bogša Jožef, 1924, Stara Cesta; Ganza Franc, 1912, Koračice; Geček Alojz, 1914, Sv. Trojica; Jesenik Ivan, 1924, Stara Cesta; Klanček Ivan, 1902, Hajdina; Koren Franc, 1918, Skorba; Laptijev Peter, 1908, Mugodovka*; Lesjak Alojz, 1901, Desnjak; Magdič Mihael, 1894, Desnjak; Marin Alojz, 1905, Hranjigovci; Marin Franc, 1902, Pršetinci; Miklošič Vinko, 1907, Hermanci; Novak Rudolf, 1910, Branoslavci; Ogorevc Maks, 1924, Bistra Vas; Petek Matija, 1894, Desnjak; Rodošek Jakob, 1905, Skorba; Rožman Franc, 1917, Hajdina; Senčar Janko, 1924, Stara Cesta; Slavinec Janko, 1892, Cezanjevci; Stankovič Božidar, 1916, Kruševac; Sevčenko Viktor, 1920, Kijev*; Tič Alojz, 1919, Drtija; Vrbnjak Ludvik, 1887, Cezanjevci; Zorec Ivan, 1911, Dolge Njive.
Med žrtvami sta bila med domačini iz bližnjih krajev Prlekije tudi dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila iz taborišč in so ju nacisti ujeli. Pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih je tako 25. aprila 1944 pod streli Nemcev ugasnilo življenje 25-ih talcev. Povod za vse aprilske dogodke tistega leta je bilo tudi junaštvo mladega Janka Ribiča, po katerem je danes poimenovana naša osnovna šola. Starejši ljudje še danes vedo o dogodkih tistih dni veliko povedati. Zgodbe so jim pripovedovali njihovi starši, babice, dedki, sorodniki. Tako je z zgodbo o streljanju talcev povezana tudi družina Vrbnjak iz Branoslavcev. Tudi njihov sorodnik Novak Rudolf je takrat obležal v grozljivi mlaki krvi, medtem ko se je narava bohotila v prekrasnem spomladanskem belem cvetju. Lenčka in Vinc Vrbnjak, kot ju poznaju domačini, hitita s svojo pripovedjo, a beseda najprej nanese na Janka Ribiča. »Janko Ribič je bil obveščevalni kurir v okolici. Leta 1944 je bila vojna in streljanje talcev pri Ribičevem mlinu. Nemške vojake je poznal in bil je dovolj prepričljiv, da so mu zaupali. Njegova družina je bila za tisti čas zelo premožna, saj so med drugim imeli tudi telefon. Njegova starša sta do svoje smrti uživala velik ugled v lokalnem okolju. Daleč naokoli je bila znana tudi Ribičeva domačija. Govorilo se je, da so dobili telegram, ki je pozival k temu, da naj talcev ne streljajo in jih pošljejo nazaj. Ženska, za katero nismo dobili imena, telegrama ni hotela poslati naprej in dejala je, da hoče, da jih ustrelijo. Po streljanju so partizani žensko poiskali in jo kmalu zatem tudi ubili.
Govorilo se je, da naj bi bila še pred tem noseča, a so čakali, da rodi in šele nato so jo ubili. Nemci so vedeli, da imajo partizani nekje bunker. Odpravili so se iz Ljutomera do Cezanjevcev iskat bunkerje z našimi partizani. Na Kamenščaku so Nemci našli človeka, ki ga je prav tako nekdo izdal, češ da je njegov sin partizan. Prepričali so ga, da je na njihov ukaz pristal. Obljubili so mu, da mu ne bodo ničesar storili. Vodil jih je do Jesenikovih v Mekotnjaku, kjer so bili fantje oz. partizani v bunkerju. Med njimi je bil tudi prijatelj od Janka (po streljanju so ga odpeljali v vežico na pokopališče). Na kraju, kjer so jih Nemci odkrili, so tudi vse naše partizane ustrelili. Janko je tisti dan prišel z vlakom domov in v Mekotnjaku izstopil. Tam ga je nekdo, ki je dogajanje spremljal, počakal in mu povedal vse, kar se je takrat zgodilo. Janko, ki je bil prepričan v zaupanje Nemcev, da ga ne bodo ranili, se je v vežici v Cezanjevcih želel posloviti od ubitega prijatelja Janka Slavinca mlajšega. Vežica je v tistem času na pokopališču v Cezanjevcih stala nižje kot danes. A Nemci so ga zajeli in odpeljali v notranje prostore današnje šole, kjer je bil pod paznikovim očesom zaprt. Janko je izkoristil priložnost za pobeg, Nemcu ukradel puško ter ga ranil. Kasneje so tega ranjenega Nemca odpeljali v bolnišnico na Ptuj, kjer je kmalu tudi umrl. Takoj zatem je Janko zbežal domov. Videl je, da so na njihovi domačiji partizani, zato je nazadnje zbežal v Vogričevce k Filipičevim. Kako so ga takrat izsledili, še danes nihče ne ve. Zatekel se je v kletne prostore Filipičeve hiše. Tam je potekal boj. Medtem ko so po boju Nemci opravljali pregled hiše, je Janko skušal pobegniti, a so ga na koncu izdala škripajoča vrata, kar so Nemci slišali, zato so se zapodili proti njemu, kjer so ga na kraju tudi ubili. Janko Ribič je padel 6. april leta 1944. Pri Filipičevi domačiji je danes postavljen tudi spomenik oz. spominska plošča v spomin padlemu Janku. Nemci so opravili tudi hišno preiskavo v njegovi hiši oz. hiši njegovih staršev, kjer so na podstrešju hleva skrivali partizane. Tam je prišlo do boja, ko je naš partizan ustrelil prvega Nemca in še 3 druge v kuhinji. Naši partizani so ubili 4 nemške vojake, enega pa Janko, torej skupaj pet. Zato so Nemci iz maščevanja ubili 25 naših. 25 talcev je bilo pripeljanih iz taborišča. Naši domačini, ki so se mogoče vrnili iz nemške vojske oz. niso hoteli več nazaj, so se po okoliških krajih skrivali. Po navadi so bili v eni hiši približno od 3 do 4 dni, saj je prihajalo tudi do izdajstva, nato so že iskali zatočišče drugje. Domačini so jim pomagali, saj so bili lačni, niso imeli oblačil.«
Z usodnimi dogodki tistega aprila pa je povezana tudi zgodba, ki je osebno pretresla družino Novak, torej družino Heleninega očeta, ki je takrat živel v Branoslavcih, namreč tudi priimek Novak se je trajno vtisnil v ploščico pohorskega granita v Cezanjevcih: Rudolf Novak. Lenčka o smrti svojega strica, talca pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih, pripoveduje s težkim srcem, njeno pripoved dopolnjuje mož … »Neki fantje – bili so iz nemške vojske - so prišli tudi k Novakovim v Branoslavce vprašat za informacijo, kje bi lahko šli za partizani. Mati Ivana (Lenčkina babica) jih je napotila k Rudolfu/sinu oz. v Jesenikov bunker v Mekotnjak, kjer danes stoji Jesenikova delavnica in spominska plošča. Njeni otroci so jo po odhodu fantov ošteli, zakaj je izdala, kje je Rudolf. Otroci so namreč videli, da so fantje imeli čevlje, ki so jih nosili le nemški vojaki. Mati je to spregledala. Nemci so Rudolfa našli in ga odpeljali v zapor. Kmalu zatem so blizu njihove domačije na lipo pribili plakat. Sestro Lenčkinega očeta, ki je bila najmlajša, so napotili k plakatu. Pritekla je domov in povedala, da bodo Rudolfa ustrelili. Mater Ivano je ob informaciji, da bodo ustrelili Rudolfa, njenega sina, ki ga je sama nenamerno poslala v smrt, zadela kap. Takoj se je zgrudila in tudi umrla. Na plakatu je še pisalo, da bodo vseh 25 talcev pripeljali in jih ustrelili. Vaščani so bili zelo v strahu. Še duhovnik Ferk se je bal Nemcev in ni upal opraviti pokopa uboge mame Ivane. Rekel je, naj krsto iz Branoslavcev peljejo po Braneku do cezanjevskega pokopališča, samo da Nemci v Cezanjevcih ne bi videli, da jo bodo pokopali. Lenčkin oče se je moral udeležiti streljanja pri Ribičevem mlinu. Prispel je na kraj, kjer je bilo predvideno streljanje. Svojega brata Rudolfa ni prepoznal, saj so bili talci tako grdo pretepeni. Prepoznal ga je po kapi, ki jo je nosil. Ko ga je videl, je dejal, da je takrat bil še živ, a vendar tako pretepen, da se ni mogel premikati. Vsi talci so bili tako oslabeli in pretepeni, da niso mogli samostojno stati, kjer jim je bilo rečeno. Vezali so jih h kolu. Eden od 25-ih talcev se je uprl ter ni pustil, da so ga zvezali. Dejal je, da noče imeti zvezanih oči, ker hoče videti človeka, ki ga bo ustrelil. Nemci so jih postavili v vrsto. Kasneje je bilo po streljanju grozljivo rdeče, vse polno krvi. V taborišču so talce izbrali tako, da so vse poklicali na dvorišče, ti so se postavili v vrsto, iz vrste pa so vzeli vsakega drugega. 25 talcev so pripeljali k Ribičevemu mlinu ter jih ustrelili. Jamo, v katero so ustreljene talce zakopali, so morali domačini kopati sami, prav tako tudi Lenčkin oče. V primeru, da se je kdo uprl, bi ga ustrelili. Po streljanju so Franca Novaka (Lenčkinega očeta) odpeljali v zapor na Kidričevo. Iz zapora je skupaj z drugimi pobegnil, a mu ni uspelo se do konca rešiti, saj ga je videl eden nemških vojakov, zato
so se vojaki zapodili proti njemu in ga do nezavesti pretepli. Glede na to kako so ga pretepli, so mislili, da je mrtev in so ga pustili kar tam ležati. Na njivi ga je našel kmet, ki ga je naposled tudi rešil. Po osvoboditvi je Franc imel zdravstvene težave na kosteh zaradi pretepanja. Proti koncu vojne so 1. novembra jeseni pri Ribičevem mlinu izvedli prvo komemoracijo kot poklon padlim talcem.«Grob talcev v CezanjevcihMed zapuščino so Vrbnjakovi našli tudi rokopis govora, ki ga je imel ob grobu talcev po 40 letih od streljanja Helenin oče, Franc Vrbnjak. Navzočim je namenil sledeče besede. Spoštovani!Tovariši in tovarišice, mladinci, mladinke in pionirji ter še posebej naj velja naš pozdrav vsem svojcem in sorodnikom od ustreljenih talcev. 25. aprila tega leta je minilo 40 let, ko so dali svoja življenja domovini na oltar. Bili so očetje in sinovi neštetih družin, ki so odšli brez slovesa pod streli nemškega nacizma, ker so se uprli takratnemu režimu. Bilo je 6. aprila 1944. leta, nekako okrog 12. ure, ko so pridrveli gestapi in vermohti do zob oboroženi, obkolili Ribičevo domačijo ter so začeli s hišno preiskavo. V hiši niso našli nobenih sumljivih stvari, so začeli naprej iskati v gospodarskem poslopju, kjer so bile skladiščene oljarice. Gospodar Ribiča Ivan starejši je moral iti naprej, gestapo pa za njim. Šla sta po stopnicah na štalo, kjer sta bila aktivista Hojs Danijel in Belšak
Franc. Na povelje gestapa je moral poklicati tovariš Ribič aktivista, da naj prideta dol, je padel strel, ki je smrtno zadel gestapa, ki je padel po stopicah ter obležal negiben. Začel se je neizprosen boj. Takoj za tem je stekel vermon, da bi se rešil iz obroča, kateri je padel pred hišo Ribičeve domačije. Med potjo domov je Ribič Janko mlajši hotel izkazati zadnje slovo Slavinec Janki mlajšemu, kateri je padel v borbi pri Jesenik Francu na Stari Cesti. Ta obisk je bil za Janka usoden, ujela sta ga žandarja ter sta ga gnala na takratno občino Cezanjevci, kjer so ga zasliševali in mučili, da naj pove, kje se skrivajo v Cezanjevcih aktivisti. Čeravno so mu obljubljali, če pove, da ga bojo izpustili. Po krajšem premoru je zaprosil, da mora na stranišče. Gnala sta ga dva stražarja, katerima je obema pobegnil skozi okno ter smrtno zadel domačina izdajalca, ki ga je stražil. Šel je iskat zatočišče na postojanko Vogričevci k Filipičevim, da si vsaj malo odpočije, kar pa je bilo zanj usodno. Proti večeru so obkolili Filipičevo domačijo ter pozivali Janka Ribiča, naj se preda, na kar pa je odgovoril s strelom. Tako sta padla pri Filipičevi borbi dva žandarja. V kletnih prostorih, kjer so metali skozi okno ročne bombe, ga je začel dušiti dim, je skočil iz kleti ter se napotil v smeri proti Vogričevcem, kjer je šel naravnost proti skriti zasedi, kjer ga je z brzostrelko smrtno zadel. Za pet padlih so tako ustrelili teh 25 talcev 25. aprila 1944.Rokopis govora (družina Vrbnjak, Cezanjevci, zapis nastal leta 1984)Vsako leto naša osnovna šola pripravi komemoracijo, kjer se vsi skupaj zberemo pri Ribičevem mlinu v poklon padlim. Med komemoracijo na grob talcev prav tako položimo poseben venec in prižgemo sveče.Neža Murkovič
Ana Tisa Šumak Gal Stojko
Klara PolanecMatija Šalamun
Matija Šalamun Neža Murkovič
Tai Kovač
9. razredDEVETOŠOLKA TIANA PESNIPRVIČKo prvič zagledala sem rjave oči,vedela sem, da zame si,da boljšega od tebe ni.Verjela sem dolgo,a kasneje ugotovila,kakšen smotko si.Prvič zajokaš, ko prideš na svet.Mama tolaži, se oče smeji,in misliš, da svet je lep.A kaj, ko tista leta mimo so že …Ko prideš v leta najstniška,več nič se ti ne da,mama tečnari, oče nori –šmentana muha –meni se kar kuha.KO PRVIČ NE USPEKo prvič ne uspe, poskusi znova.Verjeti moraš vase in se ne predati,poskušati, dokler ne uspe,saj takšno življenje pač je.Ne gre vedno vse po načrtih,si na vrhu in spet padeš,a le tistim, ki se ne predajo, USPE!
OB KONCU 9. RAZREDAKonec šolskega leta bo,mi deveti se poslavljamo.Vseh devet let skupaj tu smo bili,a drugo leto tukaj nas več ni.Vsak po svoje v svet hiti,čeprav narazen, s srci skupaj,pa naj bo slabo ali dobro,za vedno skupaj bomo mi.To leto okoli je prišlo,še sama ne vem kako.Saj bi bilo lepo,a to zadnje leto je bilo.Polno spominov in veseljaostalo v srcu bo.V SPOMINKo pred tvojim grobom stojim,pogovarjam se s tabo, kot da bila bi pred mano.Hočem te objeti,a te ne morem ujeti.Že od majhnega vem,kje tvoj grobek leži,vedno pritečem tja z nasmehom,da videla bi,če srečna si ti.Rada dobila bi te nazaj,a v tem svetu kot je zdaj,
ne bi vedela kako in kaj.Zato raje počivaj tukaj v miru,kjer ti je lepo in ne hudo.Tiana Petar Tiana Petar
Tiana Petar Tiana Petar
GIBANJE IN MLADOSTNIKIGibanje je za mladostnike zelo pomembno, saj če hočemo zdravo živeti, se moramo vsaj malo gibati. Če se ne gibljem, se ne počutim dobro. Enim pa je boljše delati kaj drugega, kot pa se ukvarjati s kakšnim športom. Zelo pri srcu so mi borilne veščine in treniram kickbox pri Kickboxing klubu Pomurje. Treninge imam od 5 do 6-krat na teden ali pa včasih tudi manj zaradi šole in drugih obveznosti. Zraven borilnih veščin mi je tudi zelo všeč gorsko kolesarstvo. Z očetom greva večkrat na Pohorje, kjer se voziva po progah. Ugotavljam pa, da se s športom dandanes ukvarja vedno manj mladostnikov, kar seveda ni dobro. Če vprašaš mene, bi se vsak mladostnik moral ukvarjati z nekim športom ali pa se vsaj doma malo gibati.Kian Kosec Kian KosecMOJA PRIHODNOSTPo osnovni šoli se bom šolala na Srednji zdravstveni šoli v Rakičanu, program zdravstvena nega. V to šolo sem se vpisala, ker me zanima zdravstvo in podrobneježelim spoznati delovanje človeškega telesa. V šolo se bom vozila z avtobusom ob 6.20, domov pa se vračala ob 14.50. Po končani srednji šoli se bom vpisala na študij za zdravstvo v Mariboru. Tam bom živela v stanovanju in večkrat obiskala očeta. Zdravstveno fakulteto sem izbrala, ker želim biti več kot le medicinska sestra.Tiana Petar
RAZMIŠLJAM O PRIHODNOSTIBliža se konec 9. razreda in poletne počitnice, jaz pa že zdaj delam načrte za njih.Med počitnicami bi rad delal v skladišču trgovin ali pa kot natakar, da bi zaslužil nekaj denarja za srednjo šolo. Najbolj bi mi ustrezalo delo od ponedeljka do sobote, v nedeljo pa bi bil prost. Vpisal sem se v srednjo gradbeno in gimnazijo Maribor za gradbenega tehnika, ker rad rišem hiše in načrte za njih. Že kot majhen otrok sem rad sestavljal lego kocke predvsem hiše, robote in druge stvari, kar rad počnem še zdaj.Po srednji šoli se bom vpisal na fakulteto, potem bi pa rad na področju gradbeništva naredil doktorat.V prihodnosti bi rad imel družino. Rad bi imel ženo in tri otroke, dva fanta in eno punco. Živeti hočem v Mariboru ali pa v Slovenski Bistrici.Spomini iz osnovne šole me najbolj vežejo na dogodke, ki so povezani s prijatelji. Eden takšnih je bil, ko sta bila moja prijatelja pri meni in naju je prvi prijatelj začel po gozdu in po travniku pri moji hiši loviti in tepsti s palico, midva z drugim prijatelje pa sva tekla in mislim, da smo tisti dan pretekli okrog 5 km. Domov smo pa prišli celi rdeči, ker smo tekli čez trnje, koprive in skakali čez jarke, podrta drevesa in drugo.Ne vem, kaj me še čaka v prihodnosti, a spominov iz osnovne šole ne bom pozabil.Jan KrižanMOJA PRIHODNOSTSem Denis Stojnšek in končujem 9. r. osnovne šole. V svojem življenju imam že začrtane cilje. V nadaljevanju jih predstavljam. Najprej želim zaključiti srednjo šolo v IC Piramida Maribor. Najprej se bom izšolal za mesarja, nato pa se bom še dve leti šolal za živilskega tehnika. Za to srednjo šolo me je zelo navdušil brat Marcel. V Mariboru bom najverjetneje prebival v Dijaškem domu Lizike Jančar. Tam pa še bom popoldan po šoli, koliko mi bo čas dopuščal, delal vtrgovini Jager. Po zaključeni šoli se bom iz Vogričevcev preselil v Kupčinji Vrh, se pravi iz Prlekije v Haloze. Tam bom zelo nadgradil oziroma moderniziral kmetijo, ki jo že imamo. Moj cilj je zgraditi nov hlev, kupiti traktor in sosednje zemljišče. Na tisti kmetiji bom pa še tudi prevzemnik. Če bom lahko, bom pomagal še bratu Marcelu, ki ima odprto svoje podjetje za razsek in predelavo mesa. Meso pa ima vso domače, saj so prašiči v Prlekiji, govedo pa v Halozah, kjer se celo leto tudi pase. Tako načrtujem svojo prihodnost. Upam, da se tudi uresniči.Denis Stojnšek
MOJA PRIHODNOST Šolanje nameravam nadaljevati na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer, program medijski tehnik. Za program medijski tehnik sem se odločila, ker me zadnji dve leti zanimajo mediji. Delo medijskega tehnika zahteva natančnost enega človeka z občutkom za kreativnost. Gre za vrsto dela, kjer so potrebni strokovnost, praktičnost, prilagodljivost ter samostojnost in timsko delo. Večina dela poteka na računalniku. Medijski tehnik oblikuje tiskovna in združena besedila s sliko in zvokom, ustvarja 2D animacije, obvladati mora spretnost povezovanja miselnih, slikovnih, zvočnih in video vsebin, ki jih združuje v celoto. Medijski tehnik pri svojem delu uporablja številne elektronske pripomočke, kot so računalnik, kamera, fotoaparat z objektivom in tablični računalnik. Zaposliš se lahko v podjetjih, ki se ukvarjajo z grafičnimi, spletnimi in različnimi komunikacijami ali v medijskih hišah, RTV hišah itd. Delaš lahko v oblikovalnih studiih, v podjetjih, kjer se ukvarjajo z izdelavo spletnih strani in multimedijskih programov. Beseda multimedija je široko področje računalništva. Je kombinacija besedila, zvoka, slik, animacij in videoposnetkov. Na kratko sem opisala poklic medijskega tehnika. Za to srednjo šolo sem se odločila, ker me bolj zanima kot zdravstvena šola. Srednje šole se zelo veselim, ker bom zamenjala okolje in učitelje. Spoznala bom nove ljudi.Lana Kolarič MOJA PRIHODNOSTPo opravljeni osnovni šoli se bom šolala na Srednji zdravstveni šoli v Rakičanu, v programu zdravstvena nega. V Rakičan se bom vsak dan odpravila ob 6. uri, domovpa prišla okrog 15. ure. Po končani srednji šoli bom nadaljevala na Filozofski fakulteti Maribor. Želim postati psihologinja, saj zelo rada pomagam drugim ljudem. Službo bi imela v Avstriji, saj so tam višje plače. Zelo imam rada potovanja, zato bi rada prepotovala svet pred 24. letom. Zelo rada bi obiskala Mehiko in Španijo, v veliko državah pa sem že bila. Pri 24 pa si hočem ustvariti družino. Imela bi veliko hišo z veliko garažo za avte in motorje, lep vrt in veliko rastlin in rož. Zraven hiše pa kmetijo s pujsi, kravami, konji, kozami, kokoškami, tremi psi, dvema mucama in drugimiživalmi. Imela bi pa tudi hiško v Grčiji (na Kreti) na plaži, saj je to moja najljubša država, ki ima zelo lepo peščeno plažo. Ko se bom pa upokojila, bi pa živela v Bosniin Hercegovini.Zoja Šumak
RAZMIŠLJAM O PRIHODNOSTIKo bom končal osnovno šolo, bom šolanje nadaljeval na Srednji zdravstveni šoli v Rakičanu, smer zdravstvena nega. To je štiriletna šola. Po končanem šolanju bi se rad ukvarjal s fizioterapijo, če pa si bom premislil, pa se bom zaposlil v Avstriji, kjer dela moja mama.Ko bom privarčeval dovolj denarja, bi si rad ustvaril delavnico za »šraufanje«. Rad bi imel še vinograd, saj me veseli delo v vinogradu ter pridelava vina. Kupil bi si kakšen avto. Na začetku, ko bom opravil vozniški izpit, bi si kupil cenejši avto, s katerim bi se naučil dobro voziti, kasneje pa bi si kupil avtomobil znamke Mercedes ali Audi. Rad bi si kupil tudi kakšen supermotor ali motor.Doma bi prenovil hleve. Zgradil bi si hišo (veliko) z bazenom in dovozom. Rad bi imel tudi hiško na morju.Zdaj, po končani osnovni šoli, bi si rad kupil kroser.Ustvaril bi si družino. Imel bi dva otroka. Ko bom v pokoju, pa bom reševal križanke in hodil po svetu, saj bi rad obiskal vse, kar si želim.Iz osnovne šole si bom najbolj zapomnil, ko smo za kosilo dobili pohano in krompir.Gal Lipovec Gal Lipovec
OPET SEN ZA J*Včasih si v prepiru misliš, da si najpametnejši in da imaš vedno prav in da so vsi drugi manj pametni kot ti, potem pa ugotoviš, da imajo včasih tudi drugi prav in ti želijo le pomagati. Osebno sem se vedno slabo počutil, ko se je nekaj takšnega zgodilo, saj sem vedno mislil, da imam prav (Včasih sem imel!), pa v resnici sploh nisem imel. Takšne stvari te vržejo s tira in več ne veš, kaj je res in kaj ni, saj ugotoviš, da nimaš prav, a še vseeno zagovarjaš samega sebe in se zmedeš. Res je, da se oseba (velikokrat starši) zmoti in da nima prav in se nate dere brezzveze, včasih pa ti želi pomagati in se ti na njih/njo dereš brezzveze. So osebe, ki si mislijo, da imajo vedno prav in lahko jih spoštujemo, da si tako močno zaupajo, a včasih si tako zaupajo, da se skoraj dajo v klobčič in ta klobčič še bomba ne more predreti in s klobčičem mislim, da tudi če jim želiš pomagati, to pomoč zavrnejo in si vedno mislijo, da imajo oni prav. So pa ljudje, ki se vedno strinjajo s tabo in bojo vedno rekli, da imaš ti prav. To se mogoče s tvoje perspektive zdi dobro, a z njihove se jim kasneje lahko to maščuje. No,nazaj k temi. Ta občutek je najslabši, ko ugotoviš, da ti nimaš prav, a te to tudi dela boljšo osebo, saj če želiš biti v popolni harmoniji, moraš imeti prav in moraš se tudi zmotiti. So časi,kjer se boš prepiral z drugimi in se bodo mogoče oni zmotili, a si ne bodo dali dopovedati, da so se zmotili. Najslabša stvar, ki jo lahko v tem primeru narediš, je, da se prepiraš nazaj, četudi je jeza v tebi prevelika, lahko samo odnehaš, namesto da bi se prepiral (velikokrat) o najbolj brezveznih stvareh. Če imaš prav, seveda, da boš svojo trditev zagovarjal. Vsak človek bi. A bi se res prepiral zaradi: Ali je tvoj avto rumen ali barve limone? So tudi ljudje, ki bodo šli zelo daleč, da bodo imeli prav in so ljudje, ki jih ne briga. Človek, ki bo šel daleč, da bo imel na kuncu prav, je čustveno močan, saj tudi če njega in njegovo mišljenje užališ, bo vseeno imel prav, in če ne bo? Poslušal boš, kako ima prav, zeloooo dolgo. Človek, ki ga ne briga, se bo strinjal s tabo, ker ga tako ne briga o prepiru ali o razlogih za prepir. So pa ljudje, ki jih je strah,da bi prepir uničil prijateljstvo ali ljubezen itd., zato tudi če so jezni ali žalostni, ker nimajo prav,bodo to skrili, ker ne želijo prepirov. V glavnem, kar želim povedati, je, četudi je prepir včasih ne vem kako velik, če gre za nepomembne razloge, rajši odnehaj in se pogovori, ker te bozaradi prepira kasneje zelo bolelo. Nik Petrovič
MODAZanima me moda, zato sem o tej temi strnila nekaj misli.Moda oblačenja se je začela razvijati že zelo dolgo nazaj, okoli 60-ih ali 70-ih let prejšnjega stoletja pa je bil tisti pravi razvoj v svetu. Vsakokrat se je razvilo nekaj novega, vsako desetletje je bilo poznano po svojem stilu, a od leta 2010 se je to vse začelo spreminjati. Stari stili oblačenja iz 80-ih, 90-ih let se vračajo, vse se je vrnilo: oblika hlač, majic, čevljev … Da ne bom govorila le o tem, pa povem, da oblikovalci v tem času oblikujejo veliko lepih in novih, a tudi kičastih oblek. Vendar se med posamezniki najde veliko takih, ki imajo prav poseben okus za oblačila. Glede barve je dandanes že vseeno, nobena ne prednjači, glede stila in oblik tudi, ampak to nam »normalnim« ljudem včasih ni ravno po okusu. Včasih se vprašam: »Le kje dobijo take ideje?« Vmes pa so res grde obleke! Kako lahko to manekenke nosijo, ko hodijo po odru oz. pisti. Ampak to je njihova služba, delo, morajo delati, kakor jim rečejo. Da ne pozabimo na to temo, bom omenila posilstvo, ki se zelo dogaja v manekenstvu. Ogromno žensk je bilo zlorabljenih. Najbolj se spomnim primera znamke Victoria's Secret, po kateri je bila posneta resnična zgodba od začetka razvoja znamke in do zdaj. Te ženske so kasneje protestirale proti temu, a s protesti najprej niso ničesar dosegle, za kasneje pa se ne spomnim, kako se je že odvilo. Prav pred očmi še imam intervju z eno od bivših manekenk te modne znamke. Povedala je, da ji je eden od glavnih šefov po koncu predstave, takrat ko so imeli večerjo in si je hotela iti po hrano, rekel, naj ne je, ker se bo zredila in ji oblačila ne bodo več prav. To je še mene prizadelo, kaj šele njo, ki je bila že tako in tako suha, prav podhranjena, kot vse druge. Kakšno številko oblačil so imele ob vstopu v znamko, ko so prišle, takšno številko so morale imeti do konca njihove delovne dobe v znamki. S takim krutim obnašanjem se nasploh v svetu ne strinjam, še posebej pa ne v službi oz. na delu. Koliko ljudi ima uničeno življenje zaradi tega? Še vedno ne razumem, zakaj bi kdo to hotel komu početi. Zdaj se bom vrnila k oblačilom. Obožujem modo, še posebej Fashion Weeks (tedne mode), kjer se predstavi ogromno oblikovalcev, še več pa njihovih modelov z oblekami. Velikokrat srečam pevke in pevce, ki predstavljajo vsak svojo znamko, to pa največkrat vidim na koncertih, kjer imajo oblečena oblačila modelov, ki so se prej sprehajali po pisti. To se mi zdi zelo zanimivo. Če bi kdaj imela možnost to delati, bi bila zelo vesela, ampak po drugi strani pa bi bilo mučno. Ellis Bek
STEFANI JOANNE ANGELINA GERMANOTTAMALO O STEFANIStefani Joanne Angelina Germanotta, bolj znana kot Lady Gaga, je ameriška 39-letna pop pevka, tekstopiska, glasbena producentka, poslovnica in plesalka. Že od majhnih nog vem, kdo je, a v zadnjih mesecih redno poslušam njene pesmi in jo tudi spremljam na socialnih omrežjih. Občudujem tudi, kako na svojih koncertih poje in še zraven pleše (Tega jaz ne bi zmogla.). Zaslovela je ob izidu svojega prvega glasbenega albuma The Fame (2018), ki je tudi meni njen najljubši album. Zasedel je tudi prvo mesto na lestvici Electronic Albums. Svojo kariero je začela iz nič, torej ni postala slavna s pomočjo drugih oseb. Dokazala je, kako daleč se lahko pride z vztrajnostjo in trdim delom. Kot imamo mi vzornike, jih je imela tudi ona, ki so David Bowie, Queen, Madonna, Michael Jackson in še nekaj drugih. Sama pa je najbolj prepoznavna po svojem nenavadnem občutku za stil, ki mi je všeč, da ni enaka kot drugi, ampak je izven okvirjev. Zasluženo pa je tudi dobila veliko nagrad in nominacij,vključno z več kot desetimi Grammyji in več kot tridesetimi nominacijami za to nagrado. ŽIVLJENJE IN ZAČETEK NJENE KARIERERodila se je v New Yorku. Klavir je začela igrati od četrtega leta dalje, pri trinajstih je napisala svojo prvo klavirsko balado, pri štirinajstih pa je začela nastopati na večerih z odprtimi karaokami, tako da je že od majhnega vedela, kaj želi delati, ko odraste. »V srednji šoli so me zafrkavali zaradi moje postave in debelosti,« je povedala. Zdaj pa jo gledajo gor na oder. Pri enajstih se je začela šolati na zasebni rimokatoliški šoli. Tukaj je bilo zanjo zelo stresno, saj sta njena starša tisti čas prihajala iz finančno nižjega razreda. V drugem semestru drugega letnika je na univerzi opustila šolanje, da bi se osredotočila na glasbeno kariero. Prva pesem, ki jo je producirala s svojim drugim glasbenim producentom RedOne, je Boys, Boys, Boys, ki mi je ena izmed njenih najljubših pesmi. S tem producentom je posnela tudi druge svoje uspešnice. Z drugimi producenti je izdala tudi druge glasbene albume, ki so Born This Way, Mayhem, The Fame Monster, Artpop … velikokrat je tudi sodelovala z drugimi zvezdniki in skupinami, kot so Beyonce (Telephone), Ariana Grande (Rain on Me), Blackpink (Sour Candy) … Mislim pa, da je najbolj znana pesem, ki jo je napisala z drugim glasbenikom Shallow, ki jo je zapela z Bardleyem Cooper in z njim posnela film: A Star Is Born (zvezda je rojena). Igrala je tudi v filmu Joker, Hiša Gucci in še v raznih drugih. Letos (leta 2025) je tudi podrla svetovni rekord v Braziliji, bolj natančno v Riu De Janeiru, kjer je priredila brezplačen koncert na plaži v Copacabani in podrla rekord z največjim številom gledalcev. Koncert si je ogledal kar dva milijona in polljudi. Kaja Jesenik
JAZIme mi je Nik Petrovič. Star sem 15 let in živim v Lukavcih v Križevcih pri Ljutomeru. Obiskujem 9. razred OŠ Janka Ribiča Cezanjevci. Preden sem živel v Lukavcih, sem živel v Grabonošu v Svetem Juriju ob Ščavnici. Živim z mamo in očimom, a občasno obiščem očeta ter mačeho, ki živita v Radencih. Velik sem 190 centimetrov in tehtam 93 kg. Imam srednje dolge rjave lase, moje oči pa so rjavo zelene barve. Ima nekoliko okrogel obraz. Sem športne konstitucije in nimam nobenih materinih znamenj. Imam svetlejšo barvo kože. Oblačim se večinoma v večje puloverje in športne trenirke, ki so večinoma črne ali sive barve, a se oblečem bolj barvasto za posebne dogodke. Kot osebnost sem bilj vedno bolj miren, saj se nikdar nisem vključeval v ilegalne ali neprimerne aktivnosti. Včasih sem naredil kakšno bedarijo, a nikoli ni bila preveč slaba. Družim se v večini z meni podobnimi, a se najde kakšen, ki je bolj vraževeren. Z dobrimi prijatelji se družim izven šole, saj se s sošolci ne družim tako veliko. Rad tudi pomagam ljudem na veliko načinov, saj je samo pogovor ali pozdrav za nekatere veliko, doma pa pomagam z raznimi opravili, kot so pospravljanje itd. Ukvarjam se tudi s čebelarstvom, saj je očim čebelar in mu velikokrat pomagam pri čebelah. Včasih sem lahko malo paničen ali pod stresom, a me velikokrat pomirita hoja in glasba. Moje najljubše aktivnosti so fitnes, boks in pohodi v gorah, saj je vse to v redu za zdravje in pri tem zelo uživam. Poleg vsega tega uživam z mojo družino in prijatelji, a se ne počutim tako srečno , kot ko delam vse tisto. Najraje jem meso, saj je dobro za mišice in pijem vodo, ker je zdrava. Občasno si privoščim hitro hrano, a ker za takšne stvari moram plačati sam, ne želim zapravljati za bedarije. Občasno imam lahko tudi večji ego, e vseeno ni tako velik, kot pri nekaterih osebah. Občasno sem tudi len, saj sem sproščen in ko moram kaj narediti, mi vzame veliko časa, da se spravim in to naredim. Imam tudi veliko energije, saj mi vsi prijatelji govorijo, da sem včasih hiperaktiven. Prijatelji in znanci mi vedno govorijo, da sem med mirnejšimi, a se lahko včasih obnašam kot otrok. Veliko si tudi upam, a četudi si upam veliko stvari, jih ne naredim, saj vem logično razmišljati. Kot pomoč ljudem spada tudi to, da sem za nekatere lahko terapevt, saj se obrnejo name, ko so v stiski. Ni mi všeč, ko imajo ljudje težave, ki sploh ne obstajajo ali ko se ljudje obnašajo, kot da se zemlja vrti okoli njih.
V prihodnosti bom obiskoval srednjo ekonomsko šolo, smer tehnik varovanja, saj me to zanima. Po zaključeni srednji šoli bom obiskoval kadetsko šolo za policijo, potem pa se bom prijavil v specialno enoto policije, ker je to edina stvar, ki me res zanima. Za to me je motiviral moj očim. Nik Petrovič MOJA PRIHODNOSTKo sedaj nazaj pogledam,niti malo se ne zavedam,da v srednjo šolo zdaj odhajam –v veliko uganko se podajam.Ko spet štiri leta bodo minila,v novo šolo bom stopilain se v zdravstvu izpopolnila.Po vseh teh letih končno napočil bo konecin mučenja bo konec!Tiana Petar
Ana Brumnik Anina Šumak
Elis Bek
Gal LipovecJan Križan
Jan Križan Kaja Jesenik
Lana KolaričPetra Marinič