MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4

ENEJ GALA





Prav zvita zver/Predator’s turn

ENEJ GALA




Prav zvita zver/Predator’s turn




4.–25. 9. 2020

ENEJ GALA




Prav zvita zver/Predator’s turn




4.–25. 9. 2020

LISICA, MARIONETE,



PRAVLJIČNOST: MIKADO







Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, Ko spregovorimo o igri, moramo ločiti tudi med različnimi »nivoji«
skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved igre: med igro mišljenja kot logično, razumsko igro, planetarno igro:
O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej igra kot resnica človeškega (pra)bitja, t. j. antropološka, politična,
zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« ideološka, socialno ekonomska igra, igra volje do moči in tehnološke
z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev oblasti, torej med »ontično« in ontološko igro = igra kot resnica &
slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) bistvo biti.
opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same
zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi Predstavitev torej nima konca. Toda mislimo lahko zaporo tega, kar
preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. nima konca. Zapora je krožna meja, znotraj katere se nedoločno
ponavlja ponovitev razlike. Se pravi: njen prostor igre. Nastajanje in
Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti minevanje sveta je igra. Ta igra je krutost kot enotnost nujnosti in
postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. naključja. Misliti zaporo pred-stavitve pomeni torej: misliti kruto silo
Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, smrti in igre.
kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od
(nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti *
kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica =
zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, Lutke-marionete v vrtiljaku čiste igre, ki se nikoli ne začne in nikoli
ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu ne konča. Ta postavitev (kot Darstellung) je kot mikado: šop paličic,
gledalcu. ki se usujejo na tla kot možnosti izbire. Izbereš eno/dve, v poljubni
stavi. V slučajnosti izbire je usodnost igre in pred-stavitve … v času in
V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica prostoru Enejeve poljubne, a zavezujoče scenografije.
se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko
… V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in Andrej Medved
kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja,
kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za
tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja.

Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se
ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež
in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih
elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva
predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov
arhetip obvlada sceno/svet.

Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti
vsako antropologijo, psihologijo in fenomenologijo igre. Vsako
poenostavljanje in/ali transcendiranje pomena in resnice. Vrstijo se
ponavljanja, nedoločena nasprotja. Nastopajo pravljična bitja, ki so
in hkrati niso tipizirana. Pravljica ima globok vzgojni – etični pomen.
V pravljici se dogajajo neverjetnosti, na meji čudeža, konkreten
zgodovinski čas in kraj nista določena. A. Jolles pa zapiše, da osebe v
pravljicah ne ustvarjajo prave nravnosti, nudijo pa zadovoljstvo, da se
v njih vse dogaja tako, kot bi se moralo dogajati … »Pravljica odločno
nasprotuje vsemu, na kar smo vajeni opazovati v realnem svetu.
Svet naivne ne-nravnosti, »stvarni« svet, ki je zanikan, je tragičen,
pri tem ne mislimo na estetsko sodbo, pač pa na kategorično in
apodiktično sodbo s čustvenim predznakom, za tragičnost, ki se
hkrati vzpostavlja in ukinja.«



4 5

LISICA, MARIONETE,



PRAVLJIČNOST: MIKADO







Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, Ko spregovorimo o igri, moramo ločiti tudi med različnimi »nivoji«
skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved igre: med igro mišljenja kot logično, razumsko igro, planetarno igro:
O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej igra kot resnica človeškega (pra)bitja, t. j. antropološka, politična,
zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« ideološka, socialno ekonomska igra, igra volje do moči in tehnološke
z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev oblasti, torej med »ontično« in ontološko igro = igra kot resnica &
slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) bistvo biti.
opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same
zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi Predstavitev torej nima konca. Toda mislimo lahko zaporo tega, kar
preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. nima konca. Zapora je krožna meja, znotraj katere se nedoločno
ponavlja ponovitev razlike. Se pravi: njen prostor igre. Nastajanje in
Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti minevanje sveta je igra. Ta igra je krutost kot enotnost nujnosti in
postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. naključja. Misliti zaporo pred-stavitve pomeni torej: misliti kruto silo
Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, smrti in igre.
kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od
(nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti *
kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica =
zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, Lutke-marionete v vrtiljaku čiste igre, ki se nikoli ne začne in nikoli
ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu ne konča. Ta postavitev (kot Darstellung) je kot mikado: šop paličic,
gledalcu. ki se usujejo na tla kot možnosti izbire. Izbereš eno/dve, v poljubni
stavi. V slučajnosti izbire je usodnost igre in pred-stavitve … v času in
V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica prostoru Enejeve poljubne, a zavezujoče scenografije.
se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko
… V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in Andrej Medved
kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja,
kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za
tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja.

Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se
ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež
in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih
elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva
predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov
arhetip obvlada sceno/svet.

Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti
vsako antropologijo, psihologijo in fenomenologijo igre. Vsako
poenostavljanje in/ali transcendiranje pomena in resnice. Vrstijo se
ponavljanja, nedoločena nasprotja. Nastopajo pravljična bitja, ki so
in hkrati niso tipizirana. Pravljica ima globok vzgojni – etični pomen.
V pravljici se dogajajo neverjetnosti, na meji čudeža, konkreten
zgodovinski čas in kraj nista določena. A. Jolles pa zapiše, da osebe v
pravljicah ne ustvarjajo prave nravnosti, nudijo pa zadovoljstvo, da se
v njih vse dogaja tako, kot bi se moralo dogajati … »Pravljica odločno
nasprotuje vsemu, na kar smo vajeni opazovati v realnem svetu.
Svet naivne ne-nravnosti, »stvarni« svet, ki je zanikan, je tragičen,
pri tem ne mislimo na estetsko sodbo, pač pa na kategorično in
apodiktično sodbo s čustvenim predznakom, za tragičnost, ki se
hkrati vzpostavlja in ukinja.«



4 5

A FOX, MARIONETTES,




FOLK-TALENESS: MIKADO






The event combines various segments: painting, which is in the ought to happen … “The fairy tale emphatically opposes
“background”, sculptures, marionettes, “a fox which is a wily and everything we are used to observing in the natural world.
twisted beast”, Von Kleist’s account in his On the Marionette Theatre The world of naive im-morality (un-naturalness), the
… and pure Play. Even beforehand, Enej wrote about his presentation: “material” world which is negated, is tragic; this is not
“it is about a shift when the prey and puppet … trick the viewer” with an aesthetical judgement, but rather a categorical and
a double exclusion of the resolution. It is a non- and counter-intuitive apodyctic judgement with an emotional connotation,
solution of the painter’s riddle, the double-meaning of twistedness, for a tragicality, which is simultaneously establishing and
which is solved by (each individual) viewer … As though there exists abolishing itself.”
(some sort of) twistedness which is more correct than the very
twistedness of the viewer, who, time and again, poses himself in front When we speak of play, we must also distinguish between
of the mirror, to confirm the wily twistedness in the folk-tale quality of the play’s various “levels”: between the play of thinking as a
the dramatic play. logical and reasonable play, planetary play: play as truth of
the human (primordial) being, i.e. between anthropological
Statues and paintings are integrated, caught in the puppet show, political, ideological, socio-economical play, the play of the
they are the protagonists of the presentation, its Activity – of will to power and technological rule, therewith between the
dissolving into display exhibits. Painting = repudiation of its autonomy “ontical” and ontological play = play as truth & essence of
and the marionettes are “questionable”, as are motion and action, being.
which repeatedly distances itself from (some) imitation of human
anatomy. Individual segments of sculptures freeze in random order. The presentation therefore has no end. But we can think a
The wily fox = twistedness is at the forefront, scoffing from a distance, closure of that which has no end. The closure is a circular
as a puppet, outside (any) gravitation, in a dance that surpasses boundary within which the repetition of the difference
(every) dancer and is, in truth, analogous only to the ideal viewer. repeats undefinably, that is: it is its space of play. The
becoming and passing of the world is play. This play is
In his Morphology of the Folktale, V. J. Propp wrote the following cruelty as unity of necessity and coincidence. Thinking the
about the folk tale: “A folk tale is distinguished by a prescribed closure of (pre-set) pre-sentation therefore means: thinking
composition, structure, prescribed poetics … What’s in the foreground the cruel force of death and play.
is its aesthetical function.” In a folk tale, time and place are undefined,
characters are undefined, a folk tale adores contradictions, the *
categorical and apodyptic judgment with an emotional connotation.
It is about tragicality which is simultaneously establishing and Puppets-marionettes in the carousel of pure play, which
abolishing itself. never begins and never ends. This presentation (as in
Darstellung) is like Mikado: a bundle of sticks that scatter
A kind of miracle occurs, a kind of magic that helps abolish evil and on the floor as a selection of choice. You choose one/two
immorality in daily life. A kind of miracle and magic, like a certain in an optional sequence. The fatality of the game and
“ritual” of figures, of constant and inconstant elements: of the pre-sentation is in the coincidental nature of choice … in
functions of functioning beings and persons. Structurally Enej’s show the time and space of Enej’s arbitrary though binding
is: non-structure and dis-order in a new Order, which commands the scenography.
scene/world as the artist’s archetype. With this, we must disregard
any anthropology, psychology, and phenomenology of play. Any Andrej Medved
simplification and/or transcending of the meaning and truth. A
sequence of repetitions, undefined contrasts, follow one another.
Folk-tale beings appear, which at the same time are and aren’t
typified. The folk tale has a deep educational – ethical meaning. The
tale comprises incredibilities bordering on miracles, no concrete
historical time or space are defined. However, A. Jolles writes that
characters in fairy tales don’t create actual natural realities; they do,
however, offer satisfaction that everything therein happens as it




6 7

A FOX, MARIONETTES,




FOLK-TALENESS: MIKADO






The event combines various segments: painting, which is in the ought to happen … “The fairy tale emphatically opposes
“background”, sculptures, marionettes, “a fox which is a wily and everything we are used to observing in the natural world.
twisted beast”, Von Kleist’s account in his On the Marionette Theatre The world of naive im-morality (un-naturalness), the
… and pure Play. Even beforehand, Enej wrote about his presentation: “material” world which is negated, is tragic; this is not
“it is about a shift when the prey and puppet … trick the viewer” with an aesthetical judgement, but rather a categorical and
a double exclusion of the resolution. It is a non- and counter-intuitive apodyctic judgement with an emotional connotation,
solution of the painter’s riddle, the double-meaning of twistedness, for a tragicality, which is simultaneously establishing and
which is solved by (each individual) viewer … As though there exists abolishing itself.”
(some sort of) twistedness which is more correct than the very
twistedness of the viewer, who, time and again, poses himself in front When we speak of play, we must also distinguish between
of the mirror, to confirm the wily twistedness in the folk-tale quality of the play’s various “levels”: between the play of thinking as a
the dramatic play. logical and reasonable play, planetary play: play as truth of
the human (primordial) being, i.e. between anthropological
Statues and paintings are integrated, caught in the puppet show, political, ideological, socio-economical play, the play of the
they are the protagonists of the presentation, its Activity – of will to power and technological rule, therewith between the
dissolving into display exhibits. Painting = repudiation of its autonomy “ontical” and ontological play = play as truth & essence of
and the marionettes are “questionable”, as are motion and action, being.
which repeatedly distances itself from (some) imitation of human
anatomy. Individual segments of sculptures freeze in random order. The presentation therefore has no end. But we can think a
The wily fox = twistedness is at the forefront, scoffing from a distance, closure of that which has no end. The closure is a circular
as a puppet, outside (any) gravitation, in a dance that surpasses boundary within which the repetition of the difference
(every) dancer and is, in truth, analogous only to the ideal viewer. repeats undefinably, that is: it is its space of play. The
becoming and passing of the world is play. This play is
In his Morphology of the Folktale, V. J. Propp wrote the following cruelty as unity of necessity and coincidence. Thinking the
about the folk tale: “A folk tale is distinguished by a prescribed closure of (pre-set) pre-sentation therefore means: thinking
composition, structure, prescribed poetics … What’s in the foreground the cruel force of death and play.
is its aesthetical function.” In a folk tale, time and place are undefined,
characters are undefined, a folk tale adores contradictions, the *
categorical and apodyptic judgment with an emotional connotation.
It is about tragicality which is simultaneously establishing and Puppets-marionettes in the carousel of pure play, which
abolishing itself. never begins and never ends. This presentation (as in
Darstellung) is like Mikado: a bundle of sticks that scatter
A kind of miracle occurs, a kind of magic that helps abolish evil and on the floor as a selection of choice. You choose one/two
immorality in daily life. A kind of miracle and magic, like a certain in an optional sequence. The fatality of the game and
“ritual” of figures, of constant and inconstant elements: of the pre-sentation is in the coincidental nature of choice … in
functions of functioning beings and persons. Structurally Enej’s show the time and space of Enej’s arbitrary though binding
is: non-structure and dis-order in a new Order, which commands the scenography.
scene/world as the artist’s archetype. With this, we must disregard
any anthropology, psychology, and phenomenology of play. Any Andrej Medved
simplification and/or transcending of the meaning and truth. A
sequence of repetitions, undefined contrasts, follow one another.
Folk-tale beings appear, which at the same time are and aren’t
typified. The folk tale has a deep educational – ethical meaning. The
tale comprises incredibilities bordering on miracles, no concrete
historical time or space are defined. However, A. Jolles writes that
characters in fairy tales don’t create actual natural realities; they do,
however, offer satisfaction that everything therein happens as it




6 7

L apres-midi d une faune – vrtovi Edna


Empty spaces, abandon places


Galeb v trebuhu, ki kljuje skozi
tenko opno kože … Kot živ izvir, kot pecelj rože,
ki dvigne pavjo glavo s cvetnim prahom … V omamno in dišečo lavo,

ki prikrije rosno travo, v zatilje in
ramena, kot mokra in izbrisana imena … Kot kepa iz
pepela, kot nema in dvostopična omela. Kot trhlo deblo tlela je

modrina, kot pasja slina se sprijemajo
obrunki prstov v ravni črti nad obzorjem … Kot plunkanje
izvira in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti
iz

telesne plazme se skrijejo
neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske
in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani

raztopini, v nebesni kani … Kam
so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole?
So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek

po piku kraljevskega žela?
V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?
V mravljično kislino? V neeksplodirano mino v zatišju kaverne?

V nebesnem rahlem pišu? In
deklica Larisa? Preskoči iz kraljevega zapisa
v srečo petja? Bo misa aeternae preglasila čipkasto zvenenje
v glavi? Bo pikčasto nebesno
trenje preglasilo zven dreves in zvezd v travi? Bo
potepuški pes res prehitel metulje? In jih zatisnil v lahno pest? … Za

las pretanka pajčevina …
land wast spomina? In kaj prikriva roza krinolina?
In kaj izmije iz oči svetlobna lina nad stopnicami z rožnatim
jasminom? V

cvetju sončničnih dreves se skrivajo
ledene ptice, ki v rajskem petju … zlobni pes in psica
lajata kot ranjena lisica … V breg in v meglo, ki zdaj pada v nebesa. Kaj

poje pravljična bršlinka? S tenkim
glasom se oglaša praznična vinilka, ki polni in topi
sladkobne medenjake … v mehu iz sladkorne pene, v tope krake in v
smehu iz nabrekle vene, v kratkem
labirintu? Z zajci, zvezdami in gledališčem v Korintu?
S praznično kosilnico na rami in z zvočniki v zdrobljenih prstih? O
čem
nam govorijo? Kaj nam sporočijo
mrzle kače v stopljenih gnezdih? Zlepljene v trstih
in v popačene postave, ki zabrisano izginjajo v poležane trave? Kot


8 9

L apres-midi d une faune – vrtovi Edna


Empty spaces, abandon places


Galeb v trebuhu, ki kljuje skozi
tenko opno kože … Kot živ izvir, kot pecelj rože,
ki dvigne pavjo glavo s cvetnim prahom … V omamno in dišečo lavo,

ki prikrije rosno travo, v zatilje in
ramena, kot mokra in izbrisana imena … Kot kepa iz
pepela, kot nema in dvostopična omela. Kot trhlo deblo tlela je

modrina, kot pasja slina se sprijemajo
obrunki prstov v ravni črti nad obzorjem … Kot plunkanje
izvira in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti
iz

telesne plazme se skrijejo
neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske
in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani

raztopini, v nebesni kani … Kam
so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole?
So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek

po piku kraljevskega žela?
V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?
V mravljično kislino? V neeksplodirano mino v zatišju kaverne?

V nebesnem rahlem pišu? In
deklica Larisa? Preskoči iz kraljevega zapisa
v srečo petja? Bo misa aeternae preglasila čipkasto zvenenje
v glavi? Bo pikčasto nebesno
trenje preglasilo zven dreves in zvezd v travi? Bo
potepuški pes res prehitel metulje? In jih zatisnil v lahno pest? … Za

las pretanka pajčevina …
land wast spomina? In kaj prikriva roza krinolina?
In kaj izmije iz oči svetlobna lina nad stopnicami z rožnatim
jasminom? V

cvetju sončničnih dreves se skrivajo
ledene ptice, ki v rajskem petju … zlobni pes in psica
lajata kot ranjena lisica … V breg in v meglo, ki zdaj pada v nebesa. Kaj

poje pravljična bršlinka? S tenkim
glasom se oglaša praznična vinilka, ki polni in topi
sladkobne medenjake … v mehu iz sladkorne pene, v tope krake in v
smehu iz nabrekle vene, v kratkem
labirintu? Z zajci, zvezdami in gledališčem v Korintu?
S praznično kosilnico na rami in z zvočniki v zdrobljenih prstih? O
čem
nam govorijo? Kaj nam sporočijo
mrzle kače v stopljenih gnezdih? Zlepljene v trstih
in v popačene postave, ki zabrisano izginjajo v poležane trave? Kot


8 9

gnezdenje, kot v vbuhlosti pogača,
kot pomladanski vzdih iz črne jame? … Mahjen rožnat
škrat me pelje v nemo polje in … melje melje. In voda voda nas zagrne,

v grlo, v obraz. Kot neka nova moda
v rožnati oblak spreminja, v bedra, v bok in v stas. V glas
se spremeni, v vedra s čisto vodo, v lok iz mavrice in v živopisan pas. V

kamelje dlake, v hitre drdrajoče
vlake … Razbiti vrč, v drobcih … na tleh kopalnice … Kot
v počen meh, kot v krč na rjuhah in na blazine v kotih spalnice. Kot v smeh,
ki hitro mine, kot speči krt … kot
greh, stopljen v čisti prt. Kot ptice ptice ptice!

Živiš v svetli sobi z baldahinom?
Bediš od polnoči do jutra? Lebdiš v popoldnevu favna …
kot škorci v zvonkem petju? Na tanki žici in pripet v pas in v zanko
razsvetljene
Ptice? Ležiš, z željo v hrepenenju po
najvišjem stanju duše? V vrtovih neprimerne radosti
in zvonke sreče, v Hiši, kjer prespijo škrati in nebesne vile? In z brati

in očeti, ki s komolci sunejo v oglje
v goreči peči? Si prebudil na svetli jasi pavijane in lisice,
z repi stkane v nosnice nosoroga? Si pel in hrepenel? Izpel poslednje upanje,
ki te ponese v večer pred Veliko nočjo?
Kot veliko kolo in sončni disk v razrasli mrk, ki pada
s posteljo in dnevno sobo v trk pod stišan in vesoljni svod, kot padajo

okraski z dreves in grmov v poplavljeni
bazen pod zraslimi stopnicami? In z dvonadstropne stavbe
in tlakovano cesto in hitrim pločnikom v orumenele ovce? In v predporočne

drevorede? Hote in nehote si
zdramil sovo v nizkem letu? In ji preparal glas – glasove
v kljunu, zasajene v topli mulj? Kot v neme kune si preplavil rob večera
in zarasel v knjige s pravljičnimi
listi v hišici iz čokoladne pene? Si kdaj pomisli, da boš
zdaj odšel in pustil lene vodne curke iz vodnjaka, da izhlapijo v Nič?

V meglo medenjakov? In sploščenih
čebelic? Si kdaj prepesnil svoje misli, da so preglasile
krik v telesu, brez peres in pavjih repov? Si kdaj pomislil na vzhajajočo


luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva
plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in v ramena,
brez polti in črnih turov? Si se že kdaj odločil, da skrajšaš pot neslutene







10 11

gnezdenje, kot v vbuhlosti pogača,
kot pomladanski vzdih iz črne jame? … Mahjen rožnat
škrat me pelje v nemo polje in … melje melje. In voda voda nas zagrne,

v grlo, v obraz. Kot neka nova moda
v rožnati oblak spreminja, v bedra, v bok in v stas. V glas
se spremeni, v vedra s čisto vodo, v lok iz mavrice in v živopisan pas. V

kamelje dlake, v hitre drdrajoče
vlake … Razbiti vrč, v drobcih … na tleh kopalnice … Kot
v počen meh, kot v krč na rjuhah in na blazine v kotih spalnice. Kot v smeh,
ki hitro mine, kot speči krt … kot
greh, stopljen v čisti prt. Kot ptice ptice ptice!

Živiš v svetli sobi z baldahinom?
Bediš od polnoči do jutra? Lebdiš v popoldnevu favna …
kot škorci v zvonkem petju? Na tanki žici in pripet v pas in v zanko
razsvetljene
Ptice? Ležiš, z željo v hrepenenju po
najvišjem stanju duše? V vrtovih neprimerne radosti
in zvonke sreče, v Hiši, kjer prespijo škrati in nebesne vile? In z brati

in očeti, ki s komolci sunejo v oglje
v goreči peči? Si prebudil na svetli jasi pavijane in lisice,
z repi stkane v nosnice nosoroga? Si pel in hrepenel? Izpel poslednje upanje,
ki te ponese v večer pred Veliko nočjo?
Kot veliko kolo in sončni disk v razrasli mrk, ki pada
s posteljo in dnevno sobo v trk pod stišan in vesoljni svod, kot padajo

okraski z dreves in grmov v poplavljeni
bazen pod zraslimi stopnicami? In z dvonadstropne stavbe
in tlakovano cesto in hitrim pločnikom v orumenele ovce? In v predporočne

drevorede? Hote in nehote si
zdramil sovo v nizkem letu? In ji preparal glas – glasove
v kljunu, zasajene v topli mulj? Kot v neme kune si preplavil rob večera
in zarasel v knjige s pravljičnimi
listi v hišici iz čokoladne pene? Si kdaj pomisli, da boš
zdaj odšel in pustil lene vodne curke iz vodnjaka, da izhlapijo v Nič?

V meglo medenjakov? In sploščenih
čebelic? Si kdaj prepesnil svoje misli, da so preglasile
krik v telesu, brez peres in pavjih repov? Si kdaj pomislil na vzhajajočo


luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva
plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in v ramena,
brez polti in črnih turov? Si se že kdaj odločil, da skrajšaš pot neslutene







10 11

v globokem peskokopu se zarijejo
moči, ki te poganja v prag pred Hišo?? čebele in mušice? Kot peš in v poskoku razpade dan?
Nikoli ne poveš, nikoli ne zaupaš slepi Sreči, ki te
omamlja v speči, ponovljivi igri kroglic iz kristalov? Nikoli nisi splašil Kot v orešku iz blaga se stke obrazna mavrica? Kot z jutrom in na plan
se dvigne neopazna in pobita
črede ovc v svetli katedrali? Nikoli Ptica iz srca? Da poči slan obroček v dlan? In se
ne poveš resnice o pregnanih, živo pisanih občutkih, ki se v hipu zarosijo vranja krila? In pade v brzi in v potoček pod
vplazijo v trenutkih, ko zapiskaš v jelenji rog … kot zvok trobent iz vlažnih
oblaki? Nem in sladek, pravljičen
in oblačnih rož, kot v pas velikonočnih rok, ki grabijo v Prazno?
in nem povečan spaček? Iz medu? In zlepljen
v sladkorno peno? Da si izkoplješ ranjeno koleno? In zaspiš
Z vonjem vpet
v slike po Picassu? Da z roko spet
na dlaki jazbeca – lisice? Da spaki
pobožaš luno v pasove brina? V Krasu? Da kot za pobledijo v vročo peč? In se pereč spomin v minevanju
temnim besom poči mina v pasu? In da preskoči iskra med oči? In
spusti v vrečo, zavezano v pečo? V pramen las na čelu in temenu? V
brizga kri z vratov podgane zvezdno srečo, ki te spremlja
v kleti? Ki ne gane niti lovca – čarodeja v žilni
peti niti krovca v srčni kili niti zvezdogleda v mili zračni sobi? v imenu, v zgodnjo rast in v plodove češarike? Ki
jih nosijo v pramenu las? Da poči stas in tvojemu plemenu zrase na
V nizki tirnici na strehi? In podstrešju trebuhu pas iz svetlo modre svile?
v rahli pernici pod mehko glavo? Kot v napravo s Da se zgubiš v viharju? V krile ptice? In v izginule žile
teleskopom se razblini dež v kapljice snega in v travo? Kot na obleki? Ki jo ponudiš svetlookemu pisarju, da opiše Pot: poti k



















































12 13

v globokem peskokopu se zarijejo
moči, ki te poganja v prag pred Hišo?? čebele in mušice? Kot peš in v poskoku razpade dan?
Nikoli ne poveš, nikoli ne zaupaš slepi Sreči, ki te
omamlja v speči, ponovljivi igri kroglic iz kristalov? Nikoli nisi splašil Kot v orešku iz blaga se stke obrazna mavrica? Kot z jutrom in na plan
se dvigne neopazna in pobita
črede ovc v svetli katedrali? Nikoli Ptica iz srca? Da poči slan obroček v dlan? In se
ne poveš resnice o pregnanih, živo pisanih občutkih, ki se v hipu zarosijo vranja krila? In pade v brzi in v potoček pod
vplazijo v trenutkih, ko zapiskaš v jelenji rog … kot zvok trobent iz vlažnih
oblaki? Nem in sladek, pravljičen
in oblačnih rož, kot v pas velikonočnih rok, ki grabijo v Prazno?
in nem povečan spaček? Iz medu? In zlepljen
v sladkorno peno? Da si izkoplješ ranjeno koleno? In zaspiš
Z vonjem vpet
v slike po Picassu? Da z roko spet
na dlaki jazbeca – lisice? Da spaki
pobožaš luno v pasove brina? V Krasu? Da kot za pobledijo v vročo peč? In se pereč spomin v minevanju
temnim besom poči mina v pasu? In da preskoči iskra med oči? In
spusti v vrečo, zavezano v pečo? V pramen las na čelu in temenu? V
brizga kri z vratov podgane zvezdno srečo, ki te spremlja
v kleti? Ki ne gane niti lovca – čarodeja v žilni
peti niti krovca v srčni kili niti zvezdogleda v mili zračni sobi? v imenu, v zgodnjo rast in v plodove češarike? Ki
jih nosijo v pramenu las? Da poči stas in tvojemu plemenu zrase na
V nizki tirnici na strehi? In podstrešju trebuhu pas iz svetlo modre svile?
v rahli pernici pod mehko glavo? Kot v napravo s Da se zgubiš v viharju? V krile ptice? In v izginule žile
teleskopom se razblini dež v kapljice snega in v travo? Kot na obleki? Ki jo ponudiš svetlookemu pisarju, da opiše Pot: poti k



















































12 13

vraču v Meki? Sam, sam s seboj,
brez mene in z menoj in s tistimi, ki umirijo tvoj
nasmeh na ustnicah? Da zvezdni prah posrkajo trobento s peškami?
Ki naj prežene strah v glavi? In
s krili v mento? Da znova prepelice iz noči zbudijo
leve, slone, nosoroge in hijene? Da svetle ptice planejo v jelenje

roge? In vrnejo nazaj, za večnost in
za vekomaj izplene pravljičnih grmov? In da spletene
trave potonejo v črni rov? In brez krvave svatbe, brez potovanj v

neskončnost? In brez frenetične
in zapoznele vadbe? Da črički v rajskem vrtu in na
pinijah, kot zlatousti ptički prikličejo pomlad? Le sacre du printemps,

neštetokrat, kot drobni miški in
kobilice in kače? In kot masakr praživali v zabetonirani
bonbon, na cesti v Dajlo? Da bi izprali vest oddaljenih ljudi, plenivcev

duš, ki zrasejo v poveličani Kanton?
In da bi stekli psi iz temnih ruš izlili srčno kri ljubimcev? Da

jutro spet orumeni, kot pravljična
žar ptica? Da v popoldnevu favna zrase svetel in zaraščen
vrt? In živa voda zrase, kot v propeler tenka žica, ki stopi Veronikin

zaščitni prt? V posmrtno masko
iz pepela, v drobno prasko na robovih? In v črno
prst? Tako se porodijo nove misli iz steklenih špic in plišastih

obrunkov? Tako se kisli praokus
stopi iz lic v omnibus prehitrih sunkov s prsti na
nogah? Na hrbtu in v žlezah strah? Mogočen in kiklopski strah?
Tesnobno stanje praobčutja? Ki se
zarase v mah na križu? V čebelje panje z okraski
fresk? Izbranega svetilniškega putja? In čas in vodna ura na

zvoniku melje melje? Kot krt pred
Veliko nočjo? Kot palci v ogledalu in kot zapik v otroški
igri? Kot rožnati zamik v polici na omari? In kot svetlobni pari, ki potonejo

v noč? Samo namig, drobcenasti
namig, kot košek fig in datljev v negibni pasti, kot
dve izločeni postavi v bujni rasti? In pahne v nebo, kot pravi, kot majavi
vzorec za telo, kot norec, ki
požira ogenj? In kot čebela, ki odpira panj? Kot
škorec, ki se opira nanj, in kot pomanjšana omela, ki vije krila v

svojo dlan? Kot krik v potopljenem
vrču, v vodi? Kod mravlja hodi in kje vre iz lave ptica?
Kdo pika v stegno? In kdo žre oblake? Kdo vodi trik z žogico in kartami






14 15

vraču v Meki? Sam, sam s seboj,
brez mene in z menoj in s tistimi, ki umirijo tvoj
nasmeh na ustnicah? Da zvezdni prah posrkajo trobento s peškami?
Ki naj prežene strah v glavi? In
s krili v mento? Da znova prepelice iz noči zbudijo
leve, slone, nosoroge in hijene? Da svetle ptice planejo v jelenje

roge? In vrnejo nazaj, za večnost in
za vekomaj izplene pravljičnih grmov? In da spletene
trave potonejo v črni rov? In brez krvave svatbe, brez potovanj v

neskončnost? In brez frenetične
in zapoznele vadbe? Da črički v rajskem vrtu in na
pinijah, kot zlatousti ptički prikličejo pomlad? Le sacre du printemps,

neštetokrat, kot drobni miški in
kobilice in kače? In kot masakr praživali v zabetonirani
bonbon, na cesti v Dajlo? Da bi izprali vest oddaljenih ljudi, plenivcev

duš, ki zrasejo v poveličani Kanton?
In da bi stekli psi iz temnih ruš izlili srčno kri ljubimcev? Da

jutro spet orumeni, kot pravljična
žar ptica? Da v popoldnevu favna zrase svetel in zaraščen
vrt? In živa voda zrase, kot v propeler tenka žica, ki stopi Veronikin

zaščitni prt? V posmrtno masko
iz pepela, v drobno prasko na robovih? In v črno
prst? Tako se porodijo nove misli iz steklenih špic in plišastih

obrunkov? Tako se kisli praokus
stopi iz lic v omnibus prehitrih sunkov s prsti na
nogah? Na hrbtu in v žlezah strah? Mogočen in kiklopski strah?
Tesnobno stanje praobčutja? Ki se
zarase v mah na križu? V čebelje panje z okraski
fresk? Izbranega svetilniškega putja? In čas in vodna ura na

zvoniku melje melje? Kot krt pred
Veliko nočjo? Kot palci v ogledalu in kot zapik v otroški
igri? Kot rožnati zamik v polici na omari? In kot svetlobni pari, ki potonejo

v noč? Samo namig, drobcenasti
namig, kot košek fig in datljev v negibni pasti, kot
dve izločeni postavi v bujni rasti? In pahne v nebo, kot pravi, kot majavi
vzorec za telo, kot norec, ki
požira ogenj? In kot čebela, ki odpira panj? Kot
škorec, ki se opira nanj, in kot pomanjšana omela, ki vije krila v

svojo dlan? Kot krik v potopljenem
vrču, v vodi? Kod mravlja hodi in kje vre iz lave ptica?
Kdo pika v stegno? In kdo žre oblake? Kdo vodi trik z žogico in kartami






14 15

iz slame? Kdo se boji odvečne
hrane? In kdo se ljubi z nogico v ognju? In kdo predira
Hišo s podi iz lesene žagovine? S strganimi žaklji, obešenimi v strop in
v slapove zraka, ki predira ptičjo nišo?
Sto nadstropni stolp se hipoma podre kot vodni zmaj iz stene
zaledenele gore? Kot iz more se zbudim? In kot termiti v polpi iz snega

in žive vode? Kot v pore hrbta se
spustim v biti bitja strta? Kot da mi glas doni v nebesa?
In poči žica kot drobna ptica v prazen panj? Da si umiješ bel obraz in

mine čas? In žeja z ust kot vroča
preja? In za okus vijolična grenčica in sladka pica v mehek,
raven stas? Kaj pravi Dada? Da nonina velikonočna marmelada ni okusna?

Da pustna šema ob Veliki noči
ni dopustna? Ne ne in še enkrat ne? Ne smeš ji dovoliti,
da nočni in opiti gostje iz postelje zavpijejo: »Saj post je?« In vse ob prazniku

pomladi zakrijejo v mrzlo glavo,
z rjuhami iz bele svile? Da se razlegajo premile
pesmi v plavo in napudrano obličje pavijana? In v stičje
nebesa z oblačnim zrakom? V ptičje petje, v kroglici telesa in s hitrim

vlakom v pocukrano poletje? Z vijoličastim
trakom se razprejo galebina peresa, z mahagonijevim žarkom vpeta

v orehovo potico? Ki se dviguje,
vstaja, dolbe v robove? Kot se umirja, vztraja
v tokove ladja, ki izpljuje na blazino v spalnici? In jo izkljuje kot
drobnico, ki se pojavlja tu in tam
na platnu? V daljno Kino, v satnu, ki hipoma zgori kot
droben zrak v tišino? So res odkrili neekspoldirano in težko mino? In

prebudili mlado Nino? In ji pripeli
žarek v prsi nosoroga? In teče živa proga v smeri travnika
kot teče Živa in z njo Marek v mračni mrsi? Ki okuži tebe in rodove, vse po

vrsti? V plodove zasajeni polži, ki
krasijo vrt in dom: so res vsesani v živi prt in v planet
na sončnem disku? V pritajenem pisku? So rdeče mordri traki iz
nebes res ptice velikanke brez peres? V
hitri molži nad oblaki? In so telesa brez teles res vpijale pragove
v les in v listje brez dreves? Kot
krist je in kot oče vseh očetov, ki hoče, da zavlada
praznična parada? Brez igre s paličicami, brez mikada? Povsod

zavlada strah, preplah in milnica
v očeh v ustih, v nočnih pustih ustnicah in na dlaneh? Ki
zarasejo v smeh in v greh? Rogati gnu? Medvedek Pu? Odraščata v savani






16 17

iz slame? Kdo se boji odvečne
hrane? In kdo se ljubi z nogico v ognju? In kdo predira
Hišo s podi iz lesene žagovine? S strganimi žaklji, obešenimi v strop in
v slapove zraka, ki predira ptičjo nišo?
Sto nadstropni stolp se hipoma podre kot vodni zmaj iz stene
zaledenele gore? Kot iz more se zbudim? In kot termiti v polpi iz snega

in žive vode? Kot v pore hrbta se
spustim v biti bitja strta? Kot da mi glas doni v nebesa?
In poči žica kot drobna ptica v prazen panj? Da si umiješ bel obraz in

mine čas? In žeja z ust kot vroča
preja? In za okus vijolična grenčica in sladka pica v mehek,
raven stas? Kaj pravi Dada? Da nonina velikonočna marmelada ni okusna?

Da pustna šema ob Veliki noči
ni dopustna? Ne ne in še enkrat ne? Ne smeš ji dovoliti,
da nočni in opiti gostje iz postelje zavpijejo: »Saj post je?« In vse ob prazniku

pomladi zakrijejo v mrzlo glavo,
z rjuhami iz bele svile? Da se razlegajo premile
pesmi v plavo in napudrano obličje pavijana? In v stičje
nebesa z oblačnim zrakom? V ptičje petje, v kroglici telesa in s hitrim

vlakom v pocukrano poletje? Z vijoličastim
trakom se razprejo galebina peresa, z mahagonijevim žarkom vpeta

v orehovo potico? Ki se dviguje,
vstaja, dolbe v robove? Kot se umirja, vztraja
v tokove ladja, ki izpljuje na blazino v spalnici? In jo izkljuje kot
drobnico, ki se pojavlja tu in tam
na platnu? V daljno Kino, v satnu, ki hipoma zgori kot
droben zrak v tišino? So res odkrili neekspoldirano in težko mino? In

prebudili mlado Nino? In ji pripeli
žarek v prsi nosoroga? In teče živa proga v smeri travnika
kot teče Živa in z njo Marek v mračni mrsi? Ki okuži tebe in rodove, vse po

vrsti? V plodove zasajeni polži, ki
krasijo vrt in dom: so res vsesani v živi prt in v planet
na sončnem disku? V pritajenem pisku? So rdeče mordri traki iz
nebes res ptice velikanke brez peres? V
hitri molži nad oblaki? In so telesa brez teles res vpijale pragove
v les in v listje brez dreves? Kot
krist je in kot oče vseh očetov, ki hoče, da zavlada
praznična parada? Brez igre s paličicami, brez mikada? Povsod

zavlada strah, preplah in milnica
v očeh v ustih, v nočnih pustih ustnicah in na dlaneh? Ki
zarasejo v smeh in v greh? Rogati gnu? Medvedek Pu? Odraščata v savani






16 17

kot krhki krti krti? Kot tisočere
smrti? Ki preplavljajo oazo, ploskovito, z razo
v dno kot roza jagoda v vazo, s tiho pozo? Kaj pomaga pticam, da
letijo? In kaj žirafam, da lebdijo
v nebu in na krošnjah? Si res želijo plavati v zračni
prag, brez dihanja, v žlebu, proti klicam, ki v bazenih na vrtovih Edna

silijo v podrto hišo in hodnike, ki
ne vodijo nikamor? V roži mandeljevih pikov zajcev
in pikapolonic v gladki prst in gluho uho? V nič kot ptič v mrtvo

muho? A vse zaman kot v trhel
tram za srečno Vlasto v vrelo pasto? Še sam ne vem,
če mravlja spravlja med v podoi z maslom? Da s tastom in s taščico

vodi, s Kasslom v podobe v modi
za vsakogar? Da kot podlogar spravi trhla, topla
drva v gozdu. V Postdamu, Leipzigu in Rimu? In v vrtovih, kjer
piha blag ponente v novecento trente? So res kot prva zvesta igra v Niemanu?
Ki zlušči stolp in zrase plima v
visokogorju? Kot race v štorju na obronkih mesta?
In kaj ponuja čriček s petjem? Kot kraljiček ptiček z vretjem zraka iz glasilk

in s prhutanjem krilc? In mrgolenjem
iz svetilk? S cvetenjem maske kaj sporoča nem, omamljen
drozg? Iz živopisane savane? Si mane kljun z narisane postave? Brez pravega

glasu iz grla? In iz rdečega pasu
in iz medu zasačenega čmrlja? Kaj nam sporoča? Naroča
hladno prho v vrtu? Da z njo pokrije luknjo v prtu s srebrno tuhno?

In dva otroka? Kot dva stroka arašidov?
Dve štručki v peči, kot dve bučki na verandi? Kot dve pandi
v živalskem vrtu? Kot potici na stekleni žici? Skozi kremplje v hitrem krtu? Ki

požira prst in vodo brizga v nizke templje?
V medene, temne kremplje, ki popokajo po sredi? Da se v vroči peči dvignejo v medij

čiste volne in zlata? In da popokajo
v popolnem oblačilu? Iz čiste svile in blaga? Kot plezanje čez
steno v nagnjeni previs? In v klif? Kot lokostrel z zlato puščico za divje konje? In
sončev disk v viharju? V živem ognju,
kot rahel pisk v živi vodi? Ki ne mine? Ognjen vihar, ki dolbe
v led, v preplet besed? Svetloba v blisk, v bliskanje, v nered? Kot živa žica in

obeljen med? Kot Nica na obali? In kot Noe v poplavi?
In Mateja? Kot ovčja preja, kam leti?
Beži pod sončni strop? In trhel prag? Kot nek oblak v živo
mejo? Kot tak in kak nebesni trak? Kot votli mrak, kot mak v cvetju in kot prag

pred strašno žejo? Ne vedel bi, a vendar
vem, da smem skočiti v vesoljno zrklo? V mrko jedro iz
krvi, sokrvice, steklenih krogljic? In počene kosti? V vrelo vodo in v vedro,



18 19

kot krhki krti krti? Kot tisočere
smrti? Ki preplavljajo oazo, ploskovito, z razo
v dno kot roza jagoda v vazo, s tiho pozo? Kaj pomaga pticam, da
letijo? In kaj žirafam, da lebdijo
v nebu in na krošnjah? Si res želijo plavati v zračni
prag, brez dihanja, v žlebu, proti klicam, ki v bazenih na vrtovih Edna

silijo v podrto hišo in hodnike, ki
ne vodijo nikamor? V roži mandeljevih pikov zajcev
in pikapolonic v gladki prst in gluho uho? V nič kot ptič v mrtvo

muho? A vse zaman kot v trhel
tram za srečno Vlasto v vrelo pasto? Še sam ne vem,
če mravlja spravlja med v podoi z maslom? Da s tastom in s taščico

vodi, s Kasslom v podobe v modi
za vsakogar? Da kot podlogar spravi trhla, topla
drva v gozdu. V Postdamu, Leipzigu in Rimu? In v vrtovih, kjer
piha blag ponente v novecento trente? So res kot prva zvesta igra v Niemanu?
Ki zlušči stolp in zrase plima v
visokogorju? Kot race v štorju na obronkih mesta?
In kaj ponuja čriček s petjem? Kot kraljiček ptiček z vretjem zraka iz glasilk

in s prhutanjem krilc? In mrgolenjem
iz svetilk? S cvetenjem maske kaj sporoča nem, omamljen
drozg? Iz živopisane savane? Si mane kljun z narisane postave? Brez pravega

glasu iz grla? In iz rdečega pasu
in iz medu zasačenega čmrlja? Kaj nam sporoča? Naroča
hladno prho v vrtu? Da z njo pokrije luknjo v prtu s srebrno tuhno?

In dva otroka? Kot dva stroka arašidov?
Dve štručki v peči, kot dve bučki na verandi? Kot dve pandi
v živalskem vrtu? Kot potici na stekleni žici? Skozi kremplje v hitrem krtu? Ki

požira prst in vodo brizga v nizke templje?
V medene, temne kremplje, ki popokajo po sredi? Da se v vroči peči dvignejo v medij

čiste volne in zlata? In da popokajo
v popolnem oblačilu? Iz čiste svile in blaga? Kot plezanje čez
steno v nagnjeni previs? In v klif? Kot lokostrel z zlato puščico za divje konje? In
sončev disk v viharju? V živem ognju,
kot rahel pisk v živi vodi? Ki ne mine? Ognjen vihar, ki dolbe
v led, v preplet besed? Svetloba v blisk, v bliskanje, v nered? Kot živa žica in

obeljen med? Kot Nica na obali? In kot Noe v poplavi?
In Mateja? Kot ovčja preja, kam leti?
Beži pod sončni strop? In trhel prag? Kot nek oblak v živo
mejo? Kot tak in kak nebesni trak? Kot votli mrak, kot mak v cvetju in kot prag

pred strašno žejo? Ne vedel bi, a vendar
vem, da smem skočiti v vesoljno zrklo? V mrko jedro iz
krvi, sokrvice, steklenih krogljic? In počene kosti? V vrelo vodo in v vedro,



18 19

polno begavih kresnic, izproženih
v hrapave dlani? In zlomljene osti? In praznih, omajanih
rsnic, ki lajajo kot stekli psi na prsih deklice kot žive klice neuslišanih pravic?
Ne vedel bi, a vendar vem, da smem
in spet ne smem vpijati svetlobo na dvorišču? Kjer v pišču
vrabcev in kokonov iz drobcev zrn in prsti popadajo z balkonov? V mehkobo

zvezdastih utrinkov, ki se ta hip
spreminjajo v prstni koš iz zlatih vrnikov? Boš res preštel
nešteto rož iz rozastih oprimkov? In jih položil na svetlobni nož? Kot nemi mož,

ki bruha ogenj iz telesnih por? Kot nor,
kot Puškin in Onjegin? V duelu, s puškami v žrelu ptic, zavezanih
z lasmi v repe rozastih lisic? V krogu kneginj? Z berjozko kot plosko roko v žepu? In modrimi
očmi v ogledalu, v oknu? Se kot v sandalu,
iz žakljevine pne nečloveški krik iz ustnic zmagovalca? Ki zdaj
brez palca blodi v rani zor, v trenutek, ki ne mine? Ne vedel bi, a vendar vem, da

v medel stolp iz atrija podrte hiše,
v plazu mrzlih polp in rib v mlazu v bližini Kolpe rase
rdeča jagoda, cvetoča češnja, islamska pagoda? In kresna noč, ki hipoma

zbistri pogled, da še beseda onemi?
In led da se stopi kot vlažna kreda? V robniku šolske
table? Da rablje onemi in par sodnikov, ki ni jim mar, ne svinčnikov in

ne lesene škrablje? V šatulji z vžigalico,
se res v sanjah prebudi? Podprt s palico na planjah? V torbi z malico, se res izlije

v živi les? V prelom nebes, se res,
na prsih ptic, na robu žic in stekla in vibastih pršič,
se res? Ne vedel bi, a vendar vem, če smem in hočem obuditi mrtve,

ki na hrbte želv in lisic odlagajo
temačno prst v nočni jami, pred pisano krstilnico, kot
v milnico krvi? Kot v mrvi kruha, v žilnico srca se potopi labod in svetla

jerebica v plod? In kot v med kresnica?
Ne vedel bi, a vendar vem, da klen in oster duh v stopničastem
bazenu, kroji obraz lenivca kot nem izraz nekoga, ki v čudnem plenu iz neba, kot sončen

in meden premaz v Imenu, ki
zaplodi obris srca? Ne vedel bi, a vendar vem, da šoja,
pes, žirafa, krokodil ponoči sanjajo kot Moja in kot bes, kot milnica in črna
kafa, s sladkimi mehurčki, ki pijejo jo turčki?

*

Smo kot otroci na igrišču?
Majhni in nedolžni froci? Na stitišču
lune, sonca? In svetle kune? Kot nebo brez konca.






20 21

polno begavih kresnic, izproženih
v hrapave dlani? In zlomljene osti? In praznih, omajanih
rsnic, ki lajajo kot stekli psi na prsih deklice kot žive klice neuslišanih pravic?
Ne vedel bi, a vendar vem, da smem
in spet ne smem vpijati svetlobo na dvorišču? Kjer v pišču
vrabcev in kokonov iz drobcev zrn in prsti popadajo z balkonov? V mehkobo

zvezdastih utrinkov, ki se ta hip
spreminjajo v prstni koš iz zlatih vrnikov? Boš res preštel
nešteto rož iz rozastih oprimkov? In jih položil na svetlobni nož? Kot nemi mož,

ki bruha ogenj iz telesnih por? Kot nor,
kot Puškin in Onjegin? V duelu, s puškami v žrelu ptic, zavezanih
z lasmi v repe rozastih lisic? V krogu kneginj? Z berjozko kot plosko roko v žepu? In modrimi
očmi v ogledalu, v oknu? Se kot v sandalu,
iz žakljevine pne nečloveški krik iz ustnic zmagovalca? Ki zdaj
brez palca blodi v rani zor, v trenutek, ki ne mine? Ne vedel bi, a vendar vem, da

v medel stolp iz atrija podrte hiše,
v plazu mrzlih polp in rib v mlazu v bližini Kolpe rase
rdeča jagoda, cvetoča češnja, islamska pagoda? In kresna noč, ki hipoma

zbistri pogled, da še beseda onemi?
In led da se stopi kot vlažna kreda? V robniku šolske
table? Da rablje onemi in par sodnikov, ki ni jim mar, ne svinčnikov in

ne lesene škrablje? V šatulji z vžigalico,
se res v sanjah prebudi? Podprt s palico na planjah? V torbi z malico, se res izlije

v živi les? V prelom nebes, se res,
na prsih ptic, na robu žic in stekla in vibastih pršič,
se res? Ne vedel bi, a vendar vem, če smem in hočem obuditi mrtve,

ki na hrbte želv in lisic odlagajo
temačno prst v nočni jami, pred pisano krstilnico, kot
v milnico krvi? Kot v mrvi kruha, v žilnico srca se potopi labod in svetla

jerebica v plod? In kot v med kresnica?
Ne vedel bi, a vendar vem, da klen in oster duh v stopničastem
bazenu, kroji obraz lenivca kot nem izraz nekoga, ki v čudnem plenu iz neba, kot sončen

in meden premaz v Imenu, ki
zaplodi obris srca? Ne vedel bi, a vendar vem, da šoja,
pes, žirafa, krokodil ponoči sanjajo kot Moja in kot bes, kot milnica in črna
kafa, s sladkimi mehurčki, ki pijejo jo turčki?

*

Smo kot otroci na igrišču?
Majhni in nedolžni froci? Na stitišču
lune, sonca? In svetle kune? Kot nebo brez konca.






20 21

ENEJ GALA SKUPINSKE RAZSTAVE

roj.:1990, Ljubljana 2020 Whatever it takes, razstavo kurira School for Curatorial studies Venice, Aplusa Gallery, Venice (IT)
71. Premio Michetti: Aureola nelle cose: Sentire l’habitat, kurator Guido Molinari, Fondazione Michetti, (IT)
Živi in dela v Novi Gorici Dance first, Think later, General Practice, Lincoln, (UK)
enejgala.tumblr.com
[email protected] 2019 Margine, kustos Raffaele Santillo tekst prispeval Daniele Capra, Viale della liberta 2C, Pordenone (IT)
Traffic: festival delle anime gentili, kustosi projekta di Pietro Consolandi, Bianca Schröder, Matteo Binci,
v San Lorenzo in Campo (IT)
Paper matters, Art for Sale, Center za kreativnost Maribor in UGM kabinet, Maribor, (SL)
EDUCATION Kaos festival, kustosinja Maruša Štibelj, Layerjeva hiša, Kranj (SL)
Materia che avanza, kustos Denis Riva v Lanificio Paoletti, Follina, (IT)
2013 diploma prve stopnje študija slikarstva na Accademia Di Belle Arti di Venezia, Benetke The natural, the (un)cleansed & the foreign, kustosinji Kaja Kraner in Lucija Smodiš, Station Gallery, Beirut (LB)
2014 Študijska izmenjava v sklopu programa Erazmus na William De Kooning Academy, Rotterdam Appocundria, kustosinja Marta Cereda, Casa Testori, Milan (IT)
2015 diploma druge stopnje študija na Accademia Di Belle Arti di Venezia, Benetke 2 Generaciji: Slikarstvo in Poezija, kustos Andrej Medved, Mestna Galerija Nova Gorica, (SL)
2019–2023 postštudijski program na Royal Academy Schools Postgraduate Programe, London Alfa za Bete, event v sklopu kolektiva Jalovo, Galerija K18, Maribor, (SL)
Na začetku so bili prasci, event v sklopu kolektiva Jalovo, Carinarnica, Nova Gorica (SL)
Il Disegno Politico Italiano, kustosinja Aurora Fonda, AplusA Gallery, Benetke (IT)
REZIDENCE Figolammerda 2, v organizaciji društva Fondazione Malutta, Giudecca Art District, Benetke (IT)

2019 SobaZaGosteMaribor, Beirut & Hammana v sodelovanju z USEK University Beirut, Libanon (LB) 2018 Artissima, New Entries, umetniški sejem (fiera d’arte) v sklopu Aplusa gallery, Torino (IT)
2018 Braintooling residency, kurator Gianluca D’Inka Levis v sklopu Dolomiti Contemporanee, Forte di Monte Figolammerda, v organizaciji društva Fondazione Malutta, Spazio Ferramenta, Torino (IT)
Ricco, Pieve di Cadore (IT) SOS Candy – Call for Break, kustosinji Clara Madaro in Katiuscia Pompili, K+ project space Torino, (IT)
2015 Enoletna rezidenca, ki jo podeljuje Fondazione Bevilaqua La Masa, Benetke (IT) Razstava članov DLUSP, kustos Društvo Likovnih Umetnikov Severne Primorske, Galerija DLUM. Maribor, (SL)
Enotedenska rezidenca Understand, follow or escape, ki jo organizira Dolomiti Contemporanee, Borca di Braintooling, kustosi Gianluca D’Inka Levis, Riccardo Caldura, Petra Cason, Forte di Monte Ricco, Pieve
Cadore (IT) di Cadore (IT)
Il Gemello Cattivo, projekt društva Fondazione Malutta, kustosinja Michela Eremita, Museo Santa Maria
della Scala, Siena (IT)
SODELOVANJA Torre Maluttona – Mercato Babelico, projekt društva Fondazione Maluta, Galerija Monitor Gallery, Rome (IT)
2017 Scenografija in likovna podoba za lutkovno predstavo Bela Kamela, režiserka Nika Bezeljak, Lutkovno 2017 Brišit de bardò bardò/aiai caramba, projekt Fondazione Malutta, Spazio Buonasera, Torino (IT)
Gledališče Maribor, Maribor (SL) Maluttaklaus, projekt društva Fondazione Malutta v sklopu razstavnega ciklusa Straperetana, kuratorji
2016 ROLL UP, Umetniška publikacija artist book v sodelovanju z Foundazione Bonotto in Bevilaqua La Masa Paola Capata, Delfo Durante in Saverio Verini, Pereto (IT)
2015 AJD, partecipatorni performans v sklopu Festival delle Arti Giudecca, v sodelovanju z Francesco Nordio, La costruzione di un errore, projekt društva Fondazione Malutta, v prostorih Teatrino Grassi, Venezia (I)
atelier BLM, Chiostro SS Cosima e Damiano, Gudecca, Venezia (I) Perpendicular, curated by Fondazione Malutta, Parallel Vienna 2017, Wien (A)
Vostok 620, pogovor s Cesare Pietroiusti in Gianpietro Favaro, projekt so organizirali Enej Gala, Francesco Command Alternative Escape, kustoski projekt programa School for Curatorial Studies Venice, v prostorih
Nordio, Miriam Secco in Annalisa Zegna, Atelier BLM, Chiostro SS Cosima e Damiano, Gudecca, Benetke (I) Soazio THETIS, Venice (IT)
Na začetku je bila črta, kustosinja Klavdija Figelj, Mestna Galerija, Nova Gorica, (SL)
Viva Arte Viva, kustosi Treti Galaxie za projekt Outer Space, v prostorih Futurdome, Milan, (IT)
SAMOSTOJNE RAZSTAVE Extradelicato 3, kustosa Carlo Corfone in Silvia Mariotti v sklopu in prostorih Studi festival #3, Milan (IT)
Mozaik, v sklopu Društva Likovnih Umetnikov Severne Primorske, Lokarjeva Galerija, Ajdovščina, (SL)
2020 Mule, kurator Peter Tomaž-Dobrila, KIbela/MMC Kibla, Maribor (SL) Passengers come and go, drugi del projekta kolektiva Fondazione Malutta v sodelovanju z albanskim
Prav zvita zver, kurator Andrej Medved, Mestna Galerija Nova Gorica, Nova Gorica (SL) paviljonom na 15. Biennalu Arhitekture v Benetkah v prostorih Tulla Culture Center, Tirana, (AL)
Na ramenih pritlikavcev, Galerija kresija, Ljubljana (SL) Collezione e Black market, projekt kolektiva Fondazione Malutta, Galerija Monitor Gallery, Rome, (IT)
2019 Piedi Bocciati, v sklopu projekta Mono, Localedue, Bologna, (IT)
Uporabljam ali opazujem? / Uso o contemplo, kustosinja Majda Božeglav Japelj, v sklopu Maravee festival, 2016 Mladi vizualni umetniki na Goriškem, kurirala Maja Marinkovska, Galerija Vena Pilona, Ajdovščina (SL)
Galerija Loža, Koper (SL) Fondazione Malutta Meets the Albanian Pavilion, prvi del kolektiva Fondazione Malutta v sodelovanju z
2018 Sneezing mechanics, online instagram razstava, kustosinja Caroline Corbetta za Il Crepaccio Instagram show albanskim paviljonom na 15. Biennalu Arhitekture v Benetkah Albanski pavilijon, 15. Arhitekturni
2017 Popravljeni predmeti, v sodelovanju z Lutkovnim Gledališčem Maribor, Underparterre v Minoritski cerkvi, Biennale, Arsenale, Venice (IT)
Maribor (SL) This Is Today, kustosinja Aurora Fonda, v sodelovanju z Obalnimi Galerijami v Piranu, v prostorih Monford
Kritiki izbirajo, kustosinja Nataša Kovšca, Cankarjev Dom, Ljubljana (SL) Portorož, (SL)
2016 Pred svojim pragom, razstava v dialogu z umetnico Nežko Zamar, s tekstom Petre Pavan, Galerija Rika POGLED 8, kustosinja Barbara Rupel, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, (SL)
Debenjaka, Kanal (SL) Fondazione Malutta, kustosinja Justine Luce, Radošo Darbu Gallery, Riga, (LAT)
Prefabrick, kustos Giulio Verago, Viafarini DOCVA, Fabbrica del Vapore, Milan (IT) N+G/K, Valerio Nicolai, Enej Gala, Andrea Kvas, kustosinja Aurora Fonda, Galerija Aplua Gallery, Benetke (IT)
2015 The Stable, kustosinja Aurora Fonda in Sandro Pignotti, Gallery A plus A, Benetke (IT) NO PLACE 2, kolektivna enodnevna razstava po ideji Umberta Cavenaga, Castello di Fombio (IT)
2014 Posledica udomačenega dvoma, kustosinja Mojca Valič, Galerija Tir, Mostovna, Nova Gorica (SL) Atelier 2015 BLM Final Exhibition, kustosinja Rachele Osualdo, Fondazione Bevilacqua La Masa, Benetke (IT)










22 23

ENEJ GALA SKUPINSKE RAZSTAVE

roj.:1990, Ljubljana 2020 Whatever it takes, razstavo kurira School for Curatorial studies Venice, Aplusa Gallery, Venice (IT)
71. Premio Michetti: Aureola nelle cose: Sentire l’habitat, kurator Guido Molinari, Fondazione Michetti, (IT)
Živi in dela v Novi Gorici Dance first, Think later, General Practice, Lincoln, (UK)
enejgala.tumblr.com
[email protected] 2019 Margine, kustos Raffaele Santillo tekst prispeval Daniele Capra, Viale della liberta 2C, Pordenone (IT)
Traffic: festival delle anime gentili, kustosi projekta di Pietro Consolandi, Bianca Schröder, Matteo Binci,
v San Lorenzo in Campo (IT)
Paper matters, Art for Sale, Center za kreativnost Maribor in UGM kabinet, Maribor, (SL)
EDUCATION Kaos festival, kustosinja Maruša Štibelj, Layerjeva hiša, Kranj (SL)
Materia che avanza, kustos Denis Riva v Lanificio Paoletti, Follina, (IT)
2013 diploma prve stopnje študija slikarstva na Accademia Di Belle Arti di Venezia, Benetke The natural, the (un)cleansed & the foreign, kustosinji Kaja Kraner in Lucija Smodiš, Station Gallery, Beirut (LB)
2014 Študijska izmenjava v sklopu programa Erazmus na William De Kooning Academy, Rotterdam Appocundria, kustosinja Marta Cereda, Casa Testori, Milan (IT)
2015 diploma druge stopnje študija na Accademia Di Belle Arti di Venezia, Benetke 2 Generaciji: Slikarstvo in Poezija, kustos Andrej Medved, Mestna Galerija Nova Gorica, (SL)
2019–2023 postštudijski program na Royal Academy Schools Postgraduate Programe, London Alfa za Bete, event v sklopu kolektiva Jalovo, Galerija K18, Maribor, (SL)
Na začetku so bili prasci, event v sklopu kolektiva Jalovo, Carinarnica, Nova Gorica (SL)
Il Disegno Politico Italiano, kustosinja Aurora Fonda, AplusA Gallery, Benetke (IT)
REZIDENCE Figolammerda 2, v organizaciji društva Fondazione Malutta, Giudecca Art District, Benetke (IT)

2019 SobaZaGosteMaribor, Beirut & Hammana v sodelovanju z USEK University Beirut, Libanon (LB) 2018 Artissima, New Entries, umetniški sejem (fiera d’arte) v sklopu Aplusa gallery, Torino (IT)
2018 Braintooling residency, kurator Gianluca D’Inka Levis v sklopu Dolomiti Contemporanee, Forte di Monte Figolammerda, v organizaciji društva Fondazione Malutta, Spazio Ferramenta, Torino (IT)
Ricco, Pieve di Cadore (IT) SOS Candy – Call for Break, kustosinji Clara Madaro in Katiuscia Pompili, K+ project space Torino, (IT)
2015 Enoletna rezidenca, ki jo podeljuje Fondazione Bevilaqua La Masa, Benetke (IT) Razstava članov DLUSP, kustos Društvo Likovnih Umetnikov Severne Primorske, Galerija DLUM. Maribor, (SL)
Enotedenska rezidenca Understand, follow or escape, ki jo organizira Dolomiti Contemporanee, Borca di Braintooling, kustosi Gianluca D’Inka Levis, Riccardo Caldura, Petra Cason, Forte di Monte Ricco, Pieve
Cadore (IT) di Cadore (IT)
Il Gemello Cattivo, projekt društva Fondazione Malutta, kustosinja Michela Eremita, Museo Santa Maria
della Scala, Siena (IT)
SODELOVANJA Torre Maluttona – Mercato Babelico, projekt društva Fondazione Maluta, Galerija Monitor Gallery, Rome (IT)
2017 Scenografija in likovna podoba za lutkovno predstavo Bela Kamela, režiserka Nika Bezeljak, Lutkovno 2017 Brišit de bardò bardò/aiai caramba, projekt Fondazione Malutta, Spazio Buonasera, Torino (IT)
Gledališče Maribor, Maribor (SL) Maluttaklaus, projekt društva Fondazione Malutta v sklopu razstavnega ciklusa Straperetana, kuratorji
2016 ROLL UP, Umetniška publikacija artist book v sodelovanju z Foundazione Bonotto in Bevilaqua La Masa Paola Capata, Delfo Durante in Saverio Verini, Pereto (IT)
2015 AJD, partecipatorni performans v sklopu Festival delle Arti Giudecca, v sodelovanju z Francesco Nordio, La costruzione di un errore, projekt društva Fondazione Malutta, v prostorih Teatrino Grassi, Venezia (I)
atelier BLM, Chiostro SS Cosima e Damiano, Gudecca, Venezia (I) Perpendicular, curated by Fondazione Malutta, Parallel Vienna 2017, Wien (A)
Vostok 620, pogovor s Cesare Pietroiusti in Gianpietro Favaro, projekt so organizirali Enej Gala, Francesco Command Alternative Escape, kustoski projekt programa School for Curatorial Studies Venice, v prostorih
Nordio, Miriam Secco in Annalisa Zegna, Atelier BLM, Chiostro SS Cosima e Damiano, Gudecca, Benetke (I) Soazio THETIS, Venice (IT)
Na začetku je bila črta, kustosinja Klavdija Figelj, Mestna Galerija, Nova Gorica, (SL)
Viva Arte Viva, kustosi Treti Galaxie za projekt Outer Space, v prostorih Futurdome, Milan, (IT)
SAMOSTOJNE RAZSTAVE Extradelicato 3, kustosa Carlo Corfone in Silvia Mariotti v sklopu in prostorih Studi festival #3, Milan (IT)
Mozaik, v sklopu Društva Likovnih Umetnikov Severne Primorske, Lokarjeva Galerija, Ajdovščina, (SL)
2020 Mule, kurator Peter Tomaž-Dobrila, KIbela/MMC Kibla, Maribor (SL) Passengers come and go, drugi del projekta kolektiva Fondazione Malutta v sodelovanju z albanskim
Prav zvita zver, kurator Andrej Medved, Mestna Galerija Nova Gorica, Nova Gorica (SL) paviljonom na 15. Biennalu Arhitekture v Benetkah v prostorih Tulla Culture Center, Tirana, (AL)
Na ramenih pritlikavcev, Galerija kresija, Ljubljana (SL) Collezione e Black market, projekt kolektiva Fondazione Malutta, Galerija Monitor Gallery, Rome, (IT)
2019 Piedi Bocciati, v sklopu projekta Mono, Localedue, Bologna, (IT)
Uporabljam ali opazujem? / Uso o contemplo, kustosinja Majda Božeglav Japelj, v sklopu Maravee festival, 2016 Mladi vizualni umetniki na Goriškem, kurirala Maja Marinkovska, Galerija Vena Pilona, Ajdovščina (SL)
Galerija Loža, Koper (SL) Fondazione Malutta Meets the Albanian Pavilion, prvi del kolektiva Fondazione Malutta v sodelovanju z
2018 Sneezing mechanics, online instagram razstava, kustosinja Caroline Corbetta za Il Crepaccio Instagram show albanskim paviljonom na 15. Biennalu Arhitekture v Benetkah Albanski pavilijon, 15. Arhitekturni
2017 Popravljeni predmeti, v sodelovanju z Lutkovnim Gledališčem Maribor, Underparterre v Minoritski cerkvi, Biennale, Arsenale, Venice (IT)
Maribor (SL) This Is Today, kustosinja Aurora Fonda, v sodelovanju z Obalnimi Galerijami v Piranu, v prostorih Monford
Kritiki izbirajo, kustosinja Nataša Kovšca, Cankarjev Dom, Ljubljana (SL) Portorož, (SL)
2016 Pred svojim pragom, razstava v dialogu z umetnico Nežko Zamar, s tekstom Petre Pavan, Galerija Rika POGLED 8, kustosinja Barbara Rupel, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, (SL)
Debenjaka, Kanal (SL) Fondazione Malutta, kustosinja Justine Luce, Radošo Darbu Gallery, Riga, (LAT)
Prefabrick, kustos Giulio Verago, Viafarini DOCVA, Fabbrica del Vapore, Milan (IT) N+G/K, Valerio Nicolai, Enej Gala, Andrea Kvas, kustosinja Aurora Fonda, Galerija Aplua Gallery, Benetke (IT)
2015 The Stable, kustosinja Aurora Fonda in Sandro Pignotti, Gallery A plus A, Benetke (IT) NO PLACE 2, kolektivna enodnevna razstava po ideji Umberta Cavenaga, Castello di Fombio (IT)
2014 Posledica udomačenega dvoma, kustosinja Mojca Valič, Galerija Tir, Mostovna, Nova Gorica (SL) Atelier 2015 BLM Final Exhibition, kustosinja Rachele Osualdo, Fondazione Bevilacqua La Masa, Benetke (IT)










22 23

2015 Over You, 31. Grafični Biennale v Ljubljani, kustosinja Nicola Lees v sodelovanju s Stella Bottai in Laura
Mclean-Ferris, v prostorih MGLC, Lubiana, (SL)
Rob Pruitt Flea Market, Fondazione Malutta – Finding Goran Gogić, projekt kolektiva Fondazione Malutta,
Galerija Aplusa Gallery, Venice (IT)
ArtVerona Fiera, (umetniški sejem) kolektivna razstava v sklopu Galerije Aplusa Gallery, Verona (I)
Biennale Penne, kustosinja Martina Lolli in Atonio Zimarino, v prostorih cerkve S. Giovanni Evangelista,
Mamec (Museum of Modern and Contemporary Art) in Nocciano Castle, Penne (IT)
10 Artisti per Hagal, projekt in publikacija v sklopu kolektiva Hagal, Gallery of Art Argo, Trento (IT)
ATELIER F, kustosi Carlo Di Raco, Martino Scavezzon in Miriam Pertegato v sodelovanju z Likovnimi
Akademijami iz Napolija, Catanie, Urbina, Reggio di Calabri-e in Brere (IT)
2014 IV Simposio d’arte - La ruota gira, kustosi Paolo Dolzan, Riccardo Resta v sodelovanju z Renato Schlaunich,
Ex Mulino / Atelier Dolzan, MUSEO DELLE PALAFITTE, Trento (IT)
Uncharted Art kontakt festival 2014, projekt v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, kustos Andi Tepelena.
Porto Palermo, Albania. (AL)
The Inner outside (bivouacs), kustos Gianluca D’Inca Levis v sklopu Dolomiti Contemporanee, v prostorih
Spazio di Casso, Casso (IT)
Bela manipulacija/White manipulation, kustosinja Lucija Smodiš in Društvo Rezidenca Maistrova, v
prostorih Maistrova 1, Maribor in Breg 8, Ljubljana (SL)
Matinèe, projekt v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, Officina delle Zattere, Fondamenta Nani, Benetke (IT)
Art in port - Coexistence, potujoči razstavni projekt v organizaciji Fondazione Pino Pascali, Tirana (Albanija),
Cetinje (Črnagora), Rijeka (Hrvaška), Benetke , Puglia (Italija) v prostorih Piramida (Tirana), Muzej Sodobne
Umetnosti Cetinje (Cetinje), Muzej sodobne umetnosti Rijeka (Rijeka), Magazzini del Sale (Benetke),
Fondazione Pino Pascali (Puglia)
Coordinates, kustosinja Adji Dieye, v sklopu Dak’Art OFF na Dakarskem Biennalu (Dakar)
Nuova Pittura Italiana, kustos Enzo Cannaviello, Cultural Centre Parobrod, Beograd (Srbija) and Cultural
Centre “Fabrica Braco de Prata”, Lisbona (Portugalska).
Maschere d’artista, razstava v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, v prostorih Ca’ Soranzo, Benetke (IT)
La COLLEZIONE, razstava v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, Ex-Ospizio, Venice (IT)
Tableaux, razstavni projekt in performans v sodelovanju z umetniki Adji Dijeye, Jasper Lammers, Martina
Dal Brollo, Mitch Nemmers, v prostorih Blaak 10, Rotterdam (NL)
ATELIER F, kustosi Carlo Di Raco, Martino Scavezzon in Miriam Pertegato v sodelovanju z Likovnimi
Akademijami iz Napolija, Catanie, Urbina, Reggio di Calabri-e in Brere (IT) s prisotnostjo likovnega
umetnika Paola Dolzan-a, v prostorih Magazzino n°35 Forte Marghera Benetke (IT)

NAGRADE

2020 finalist 71. Premio Michetti: Aureola nelle cose: Sentire l’habitat, curator Guido Molinari, Fondazione Michetti, (IT)
2019 finalist Be the difference with art, ki ga je promoviral Rotary Asolo and PDG, Torre Delle Grazie, Bassano
del Grappa (IT)
2015 Zmagovalec nagrade Premio Stonefly 2015, Fondazione Bevilacqua La Masa, Venice (IT)
Finalist na Accelerated culture, Frase Got Talent – post internet prize, curated by Frase Contemporary Art
association of Italian collectors (IT)
2014 Finalist Premio Combat, v Museo Civico G. Fattori ex Granai di Villa Mimbelli e Museo di Storia Naturale di
Livorno, Livorno, (IT)
Finalist Mantegna Cercasi, v la Casa del Mantegna, Mantova












Razstavo in izid kataloga je finančno omogočila/The exhibition and
catalogue have been financially supported by:
MESTNA OBČINA
NOVA GORICA


Katalog izdal/Catalogue issued by: Kulturni dom Nova Gorica (Zanj/Represented by: Pavla Jarc) - Urednica/Editor: Mateja Poljšak Furlan - Avtor teksta/Texts written
by: ? - Prevod/Translation: ? - Fotografije/Photographs: ? - Oblikovanje in prelom/Catalogue design & DTP: Vid Simoniti - Tisk/Print: Tiskarna Present d.o.o. - Kraj izida/
Place of publication: Nova Gorica - Leto izida/Publication year: 2020 - Naklada/Nr. of copies: 250

24

2015 Over You, 31. Grafični Biennale v Ljubljani, kustosinja Nicola Lees v sodelovanju s Stella Bottai in Laura
Mclean-Ferris, v prostorih MGLC, Lubiana, (SL)
Rob Pruitt Flea Market, Fondazione Malutta – Finding Goran Gogić, projekt kolektiva Fondazione Malutta,
Galerija Aplusa Gallery, Venice (IT)
ArtVerona Fiera, (umetniški sejem) kolektivna razstava v sklopu Galerije Aplusa Gallery, Verona (I)
Biennale Penne, kustosinja Martina Lolli in Atonio Zimarino, v prostorih cerkve S. Giovanni Evangelista,
Mamec (Museum of Modern and Contemporary Art) in Nocciano Castle, Penne (IT)
10 Artisti per Hagal, projekt in publikacija v sklopu kolektiva Hagal, Gallery of Art Argo, Trento (IT)
ATELIER F, kustosi Carlo Di Raco, Martino Scavezzon in Miriam Pertegato v sodelovanju z Likovnimi
Akademijami iz Napolija, Catanie, Urbina, Reggio di Calabri-e in Brere (IT)
2014 IV Simposio d’arte - La ruota gira, kustosi Paolo Dolzan, Riccardo Resta v sodelovanju z Renato Schlaunich,
Ex Mulino / Atelier Dolzan, MUSEO DELLE PALAFITTE, Trento (IT)
Uncharted Art kontakt festival 2014, projekt v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, kustos Andi Tepelena.
Porto Palermo, Albania. (AL)
The Inner outside (bivouacs), kustos Gianluca D’Inca Levis v sklopu Dolomiti Contemporanee, v prostorih
Spazio di Casso, Casso (IT)
Bela manipulacija/White manipulation, kustosinja Lucija Smodiš in Društvo Rezidenca Maistrova, v
prostorih Maistrova 1, Maribor in Breg 8, Ljubljana (SL)
Matinèe, projekt v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, Officina delle Zattere, Fondamenta Nani, Benetke (IT)
Art in port - Coexistence, potujoči razstavni projekt v organizaciji Fondazione Pino Pascali, Tirana (Albanija),
Cetinje (Črnagora), Rijeka (Hrvaška), Benetke , Puglia (Italija) v prostorih Piramida (Tirana), Muzej Sodobne
Umetnosti Cetinje (Cetinje), Muzej sodobne umetnosti Rijeka (Rijeka), Magazzini del Sale (Benetke),
Fondazione Pino Pascali (Puglia)
Coordinates, kustosinja Adji Dieye, v sklopu Dak’Art OFF na Dakarskem Biennalu (Dakar)
Nuova Pittura Italiana, kustos Enzo Cannaviello, Cultural Centre Parobrod, Beograd (Srbija) and Cultural
Centre “Fabrica Braco de Prata”, Lisbona (Portugalska).
Maschere d’artista, razstava v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, v prostorih Ca’ Soranzo, Benetke (IT)
La COLLEZIONE, razstava v sklopu kolektiva Fondazione Malutta, Ex-Ospizio, Venice (IT)
Tableaux, razstavni projekt in performans v sodelovanju z umetniki Adji Dijeye, Jasper Lammers, Martina
Dal Brollo, Mitch Nemmers, v prostorih Blaak 10, Rotterdam (NL)
ATELIER F, kustosi Carlo Di Raco, Martino Scavezzon in Miriam Pertegato v sodelovanju z Likovnimi
Akademijami iz Napolija, Catanie, Urbina, Reggio di Calabri-e in Brere (IT) s prisotnostjo likovnega
umetnika Paola Dolzan-a, v prostorih Magazzino n°35 Forte Marghera Benetke (IT)

NAGRADE

2020 finalist 71. Premio Michetti: Aureola nelle cose: Sentire l’habitat, curator Guido Molinari, Fondazione Michetti, (IT)
2019 finalist Be the difference with art, ki ga je promoviral Rotary Asolo and PDG, Torre Delle Grazie, Bassano
del Grappa (IT)
2015 Zmagovalec nagrade Premio Stonefly 2015, Fondazione Bevilacqua La Masa, Venice (IT)
Finalist na Accelerated culture, Frase Got Talent – post internet prize, curated by Frase Contemporary Art
association of Italian collectors (IT)
2014 Finalist Premio Combat, v Museo Civico G. Fattori ex Granai di Villa Mimbelli e Museo di Storia Naturale di
Livorno, Livorno, (IT)
Finalist Mantegna Cercasi, v la Casa del Mantegna, Mantova












Razstavo in izid kataloga je finančno omogočila/The exhibition and
catalogue have been financially supported by:
MESTNA OBČINA
NOVA GORICA


Katalog izdal/Catalogue issued by: Kulturni dom Nova Gorica (Zanj/Represented by: Pavla Jarc) - Urednica/Editor: Mateja Poljšak Furlan - Avtor teksta/Texts written
by: ? - Prevod/Translation: ? - Fotografije/Photographs: ? - Oblikovanje in prelom/Catalogue design & DTP: Vid Simoniti - Tisk/Print: Tiskarna Present d.o.o. - Kraj izida/
Place of publication: Nova Gorica - Leto izida/Publication year: 2020 - Naklada/Nr. of copies: 250

24

MESTNA GALERIJA NOVA GORICA
Trg E. Kardelja 5
SI 5000 Nova Gorica

T: 05 335 40 17
E: [email protected]
W: www.mgng.net
FB: https://www.facebook.com/groups/Mestna.galerija.Nova.Gorica/
URNIK:
od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure in od 15. do 19. ure
Ob sobotah od 9. ure do 12. ure.
Ob nedeljah in praznikih zaprto.