Mlada rast 2017

Nika Sedej

in se odpraviti z drugimi v košnjo. Kosili so cele brez da bi se prej poučil o njih.
dneve in v košnjo hodili pomagat tudi sosedovim, Po odsluženi vojaščini je bil moj star ata zaposlen v
oni pa so jim drugič priskočili na pomoč prav tako rudniku v Idriji, kjer je moral trdo delati. Izpostavljen
pri košnji ali kakšnih drugih večjih opravilih na je bil tudi vsem škodljivim vplivom živega srebra, ki
kmetiji. Ta dedkova izkušnja me uči, da moram, so zagotovo pustili posledice na njegovem zdravju.
takrat, ko seveda lahko, priskočiti na pomoč drugim Na nekaterih delih rudnika so rudarji vedeli, da je
in tudi oni bodo pripravljeni pomagati meni, če bom stopnja živega srebra v zraku previsoka glede na še
potreboval njihovo pomoč, kajti že lep slovenski dovoljeno mejo. A nekateri so se kljub temu odločili,
pregovor pravi, da se dobro z dobrim vrača. da bodo vsake toliko časa delali na tem območju,
Kljub temu da so morali trdo delati, pa hrane niso čeprav za ceno lastnega zdravja, samo zaradi nekaj
imeli na pretek. Pripovedoval mi je, kako je na skrivaj dinarjev večjega plačila, ki je omogočil nekaj lažje,
jemal doma pečene mlince, ker je bil lačen. Pa tudi a še vedno precej skromno, preživetje družini. Med
če je to še tako prikrival, ga je mati odkrila in ga temi rudarji je bil tudi moj stari oče, ki mu je družina
kaznovala. Ta dogodek iz dedkovega otroštva me vedno pomenila ogromno in bi zanjo naredil vse. Ta
uči, da moram biti zadovoljen s tem, kar imam, in da del njegovega življenja me uči, da brez dela ni jela in
stvari ne smem krasti, kajti vsaka kraja se kaznuje. da se moram v življenju truditi, da bom kaj dosegel
Ena bolj smešnih prigod dedka, ki jih poznam, je iz in mogoče vsaj za drobec izboljšal življenje bližnjih.
njegovega obdobja služenja vojaškega roka, ki ga je Mojemu staremu očetu življenje že od mladih nog
odslužil na ladji. Zanimiva je bila naloga ladijskega naprej ni prizanašalo. Vedno se je znal pogumno
kuharja, ki jo je sicer opravljal le en dan. Dedek je soočiti z izzivi, ki mu jih je življenje postavilo na pot.
moral nadomeščati kuharja, ker je bil le-ta tisti dan Kljub temu pa se nad življenjem ni nikoli pritoževal,
zadržan. Skuhati je moral velik kotel rib. Ker pa temveč je vedno ostal vesel in iskriv človek. Vsi
kuhanja ni bil vešč, je ribe prekuhal. Iz rib je nastala dogodki iz dedkovega življenja me učijo, da moram
le mineštra na dnu kotla. Ta sicer smešen dogodek v življenju pošteno delati in nikoli obupati nad
me uči, da se ne smem lotevati stvari, ki jih ne znam, življenjem, tudi če morda v tistem trenutku nimam

Mlada rast 2017 | 8. razred 51

vsega na pretek, predvsem pa se ne smem spuščati
v nevarnosti. Zato ga občudujem, mi je za zgled in
navdih.
Prepričan sem, da če bi bilo več takih ljudi na svetu,
bi bil svet za vse boljši, lepši in prijaznejši. Dedkovo
življenjsko zgodbo bom za vedno nosil v srcu, spomin
nanj bo pri nas vedno živ.

Andraž Klemen

Nobene svoje odločitve
ne obžalujem

Z nono sediva za mizo. Ona pije kavo, jaz pijem kakav. Maša Vidmar Lapanja
Gledam jo vso zgubano, toda vem, da je bogata z
izkušnjami, ki ji jih je dalo življenje. Jaz sedim tam Brigita je bila zame in nonota velika obveznost. Ni
za mizo sicer čil ter poln energije, toda hkrati hodila v vrtec in šolo kot drugi otroci. Hodila je v
nepremišljen in ves bel okoli ust. Pravim: »Nona, šolo za otroke s posebnimi potrebami v Idrijo. V šolo
prosim, pripoveduj mi.« Ona še dvakrat srkne kavo, sem jo vsak dan vozila z avtobusom, potem sem se
se odkašlja in začne. vrnila v Cerkno ter šla v službo, popoldne sem jo
Odraščala sem v revni bajtarski družini na Želinu. šla iskat, jo pripeljala domov in nato zopet odšla še
Iz otroških in mladostniških dni se spominjam dveh za nekaj ur v službo. To je trajalo več let, sedaj pa
dobrotnikov, in sicer svoje botre, ki je meni in moji obiskuje Varstveno delovni center v Idriji, ki poskrbi
sestri večkrat izročila hlebec kruha. Ob poroki pa mi tudi za prevoz.
je podarila porhantovo rjuho in nekaj robčkov. Vse Kljub obveznostim, ki sva jih imela s tvojim nonotom,
do danes mi to darilo pomeni največ, saj je bilo dano sem se odločila, da pomagam družinam s podobnimi
iz srca. Spominjam pa se tudi našega duhovnika, težavami in obveznostmi. Tako sem pred več kot
ki je velikokrat z denarjem od maš otrokom kupil dvajsetimi leti sprejela vlogo predsednice društva
sladkarije, čeprav sam ni imel ničesar. Sožitje, v katerem se združujejo starši otrok, kakršna
Kasneje, natančno pri petnajstih letih, sem spoznala je naša Brigita. Sedež društva je bil kar v domači
svojega moža, tvojega nonota Filipa, s katerim sva se hiši v Mostaniji, saj smo se sem preselili kmalu po
nekaj let kasneje tudi poročila. Prav on je bil poleg Brigitinem rojstvu. V društvu smo med drugim
mojih hčera oseba, ki mi je v življenju najbolj stala ob prirejali dobrodelne srečelove, ves izkupiček pa je bil
strani. Pri porodu prvih dveh hčera ni bilo težav, ko namenjen osebam z motnjami v duševnem razvoju,
pa sem ob porodu tretje hčerke Brigite izvedela, da in sicer za prevoze, letovanja, izlete, obdaritve ob
se zaradi možganske krvavitve ne bo čisto običajno novem letu ...
razvijala, sem bila pretresena, vendar pa sem to kar Pred štirimi leti sem vlogo predsednice predala
hitro sprejela. Zdravstveni delavci so mi svetovali, mlajšemu dekletu, ki prav tako izvira iz družine, kot je
naj dam hčerko v Zavod za invalidno mladino, vendar naša. Še zmeraj pa se s starši iz društva Sožitje veliko
se za to nisem odločila, saj je bila moj otrok, vedela družimo, pogovarjamo, drug drugemu svetujemo in
pa sem, da bom morala v družino vložiti več kakor
marsikatera druga mati, a te odločitve nikoli nisem
obžalovala. V nasprotnem primeru bi me vseskozi
spremljal občutek, da nismo sprejeli otroka, ki je bil
pomoči in ljubezni najbolj potreben.
Kot dojenček Brigita ni nikoli jokala. Tri leta in pol
ni dala od sebe nobenega glasu. Rekli so nam, da ne
bo nikoli govorila ali hodila in čeprav mora Brigita
vsak dan vzeti po trideset različnih tablet, zdaj hodi,
govori in je dosegla veliko več, kot so zdravniki
napovedovali.

52 Mlada rast 2017 | 8. razred

si medsebojno pomagamo. luči iz bližnjih hiš. Tako sem se po vzpenjajoči cesti
Nobene svoje odločitve, ali naj komu pomagam ali približala Uršini hiši. Pozvonila sem in počakala, ni
ne, ne obžalujem, taka dejanja nas le bogatijo, saj mi bilo treba dolgo čakati, ko mi je Urša že pritekla
kakor pravi že slovenski pregovor, se dobro z dobrim odpret vrata. Ko sem se zazrla v njene rjave oči za
vrača in tudi nam se je. črnimi okvirji očal, sem v njih takoj prepoznala njeno
Nona je zame izjemna oseba, saj mi večkrat pomaga neizmerno energijo in voljo do življenja. Povabila me
pri tem in onem in se vedno razdaja drugim, včasih je naprej in ob skodelici vročega čaja Urša prične
še preveč. Tako so pri nas večkrat jedli le zelje in pripovedovati.
krompir, da je lahko drugim, ki niso imeli, kupila kak Bila je čisto običajna deklica, ki je počela stvari kot
narezek ali kakšno drugo poslastico. Razmišljam, da vse druge deklice njenih let. Vendar se ji je življenje
je tako čustveno močnih ljudi, kot je ona, res zelo tako rekoč čez noč obrnilo na glavo. Zdravniki so ji
malo. Vem pa tudi iz svojih izkušenj, da so otroci, kot namreč kmalu po dopolnjenem četrtem letu starosti
je naša Brigita, precej težavni, a jih imamo vseeno odkrili hudo bolezen, levkemijo. Razložila mi je, da je
radi in se zanje trudimo še toliko bolj. to krvni rak. »Nikdar prej nisem bila v bolnici, zato
Lani je moja nona izgubila moža, ki ji je stal ob strani nisem vedela, kaj se dogaja, vendar so se starši in
in lahko si mislite, da ji ostati sami z Brigito, ki je osebje potrudili in mi dogajanje razložili tako, da
danes odrasla oseba, toda hkrati otrok po duši in me niso preveč prestrašili.« Nemudoma so pričeli z
razvoju, ni ravno lahko. Toda nona Brigite ne bo dala zdravljenjem.
v dom, dokler bo lahko sama skrbela zanjo. Prvih osem mesecev se je zdravila s kemoterapijami.
Jaz noni večkrat pomagam pri kuhi, ona pa mi Pravi, da je bilo teh osem mesecev zelo napornih,
pomaga ob težkih trenutkih, ko mi je hudo. Resnično a bolj kot zanjo, za njeno družino in prijatelje.
jo občudujem in mislim, da je jasno, zakaj je prav ona Preostanek zdravljenja, približno šestnajst mesecev,
moj Peter Klepec. pa se je zdravila s tabletami, ki so imele hude stranske
Za svoj trud in prizadevnost je nona prejela tudi učinke. Urši so izpadli vsi lasje, obrvi in trepalnice.
več priznanj, med drugim Bevkovo priznanje leta Ob tem mi pokaže fotografijo. »Bala sem se, da mi
2005, vseslovensko nagrado Dobrotnica leta 2004 lasje nikdar več ne bodo zrasli, vendar so mi,« mi
in druge, ki pa so le potrdilo njej in nam, da naj tako pove z olajšanjem.
nadaljuje in še mnogim ljudem prikliče nasmeh na Kljub vsemu je ostala pozitivna in energična punca.
obraz. Nikdar ni hotela biti v svoji bolniški sobi, večino časa
je presedela na klopi na hodniku pred svojo bolniško
Lan Tertinek sobo. Zelo rada se je šalila na račun zdravnikov.
Pomislila sem, da danes ni nič drugače, Urša se še
Vsak trenutek življenja vedno rada smeji in šali, tako kot se je pred enajstimi
je dar leti. »Klop na hodniku je zame imela zelo pomembno
vlogo. Na njej sem sklenila veliko prijateljstev z otroki
Gotovo ob omembi imena Peter Klepec pomislite na s podobnimi izkušnjami, vendar se žal nobeno od teh
šibkega pastirca, ki mu je vila zaradi njegove dobrote prijateljstev do danes ni obdržalo, razen prijateljstvo
dala moči, da je premagal druge pastirje, ki so mu z malo starejšim fantom, Jako Jakopičem.« Pokaže
iz dneva v dan grenili že tako težko delo pastirja. mi fotografijo, na kateri se smehlja ob Jaki. Povedala
Vendar svoje moči ni imel le zase, temveč za vse, mi je, da ji je bilo vedno zelo hudo, ko je po ustavljeni
ki so jo potrebovali. Jaz pa ob misli naj pomislim na punkciji v hrbtenico morala eno uro počivati v
danes petnajstletno Uršo Lapanja, svojo prijateljico. postelji in ne sedeti na klopi ter opazovati tamkajšnje
Urša je namreč pri štirih letih zbolela za hudo dogajanje. Ob misli na te punkcije me kar zaskeli v
boleznijo levkemijo. hrbtu, Urša pa mi še potrdi, da to zelo boli.
Uršo zelo dobro poznam že osem let, vendar se Razen teh punkcij Urša pravi, da so bili dogodki
nikoli nisva pogovarjali o njeni bolezni, zato sem večinoma pozitivni, gotovo tudi zato, ker je tudi
se že od najinega dogovora še toliko bolj veselila sama ostala vesela. Skupaj z mamo mi pripovedujeta
srečanja. Tako sem se na torkov deževni večer peš številne šale, ob katerih bi se lahko do solz nasmejala.
odpravila k njej. V miru sem lahko poslušala kapljanje Najbolj se mi je v spomin vtisnila tista, ko je mama
dežja ter zavijanje vetra in razmišljala, o čem se bova Urši v njeni bolniški sobi brala pravljico o jazbecu.
pogovarjali. Temno pusto cesto so mi osvetljevale Ravno takrat pa je mimo njene sobe po hodniku
prišel Uršin najljubši zdravnik, doktor Jazbec. Ko
ga je Urša zagledala, mu je zaklicala: »Jazbec, a si se
videl tukaj v knjigi?«

Mlada rast 2017 | 8. razred 53

Rebeka Klemenčič

Spomni se tudi otroških olimpijskih iger, ki so jih zbirala denar za otroke z rakom.
priredili v bolnici, soorganizator je bil tudi že prej Če Uršine preteklosti nisem poznala, pa vsekakor
omenjeni Jaka. »Najprej me je bilo sram nastopanja, bolj poznam Uršo danes, ki v prostem času zelo
vendar sem na koncu osvojila drugo mesto. Tega rada fotografira naravo, je odlična plesalka in tudi
sem bila zelo vesela,« mi svoje spomine opiše Urša. pevka. Zelo rada igra odbojko, se rola ter druži s
Urša nikoli ni marala bolnišnične hrane, pravzaprav svojimi prijatelji, vedno pa najde tudi čas za sprehod
ji je bila prav odvratna. »Sicer sem bila zelo z Malijem.
malo hospitalizirana, največkrat zaradi dnevnih Osnovno šolo je končala z odliko, pohvali se lahko
kemoterapij, a takrat, ko sem bila prisiljena jesti tudi z mnogimi priznanji, nagradami in športnimi
bolnišnično hrano, me je velikokrat te muke rešila dosežki, danes pa obiskuje Gimnazijo Jurija Vege v
moja teta Monika, ki je živela zelo blizu bolnice in mi Idriji.
večkrat prinesla več vrst surovih makaronov, da sem Pred odhodom jo še vprašam, kaj bi sporočila
izbrala ene, ki mi jih je potem prinesla skuhane v rakovim bolnikom, če bi jo vprašali za nasvet.
termovki, seveda z mojo najljubšo omako po receptu Odgovori mi, da je to čisto enostavno: »Treba je
moje babice.« biti pozitiven, ne glede na vse, se lahko zgodijo še
V kuhinjo, kjer sva sedeli, je pritekel Uršin kuža Mali. hujše stvari. Če imamo ob sebi družino in prijatelje,
Dobila ga je prav med zdravljenjem, v terapevtske na katere se v hudih časih lahko obrneš, pa je vse
namene. Ker je Urša poleg vseh hobijev tudi velika še lažje.« Urša in njena družina so veseli, da se je
ljubiteljica živali, so ji med zdravljenjem priskrbeli še vse izteklo tako, kot se je, da je Urša danes zdrava,
mačka Olija. Olija danes nima več, Malija pa tesno ob enem pa so hvaležni za vso podporo, ki so je bili
privije k sebi. deležni.
Ko je končala z zdravljenjem, je morala na vsake štiri Ko se posloviva, spet stopim v deževno noč.
tedne na kontrolo, kasneje pa le enkrat na leto. Stike Podoživljam njeno pripoved. Vidim Uršo s fotografij,
s svojimi zdravniki je obdržala do danes, prav tako ki se smehlja, vidim Uršo na vratih hiše, ki mi veselo
rada obišče oddelek za otroke z rakom. Pohvali pa pomaha v pozdrav. Čeprav ne vidimo prihodnosti,
se lahko tudi z nastopom na dobrodelni akciji 365 jo vidim čez toliko in toliko let še vedno nasmejano,
razlogov za življenje, na kateri je odpela delček pesmi potem pa razmišljam še o najinih skupnih doživetjih.
»Sreča na vrvici« in tako z ostalimi nastopajočimi Kolikokrat sva se skupaj znašli v težavah, a sva se

54 Mlada rast 2017 | 8. razred

s skupnimi močmi potegnili iz še tako brezizhodne Naveličana življenja v samoti si je od nekdaj želela
situacije, delili sva solze in smeh. Ne spomnim zaživeti v središču vasi, kjer bi jo obdajalo veliko
se več, kdaj sva se srečali prvič, a vedno se bom ljudi in sosednjih hiš. Ta srčna želja se ji je uresničila,
spominjala današnjega dne. Hvaležna sem ji, da me ko je pri dvajsetih letih spoznala sedaj že štiri leta
je ob svoji zgodbi naučila, da je vsak trenutek dar, ki pokojnega moža Antona iz Zakriža. Srečala sta se na
ga moramo izkoristiti, da je treba ostati pozitiven ter Vrh Križa na vaški veselici.
da moramo biti ljudem hvaležni. Urši sem hvaležna Po poroki se je preselila k njemu v Zakriž. Tu je bila
tudi zato, ker mi z vsakim nasmehom polepša še kmetija veliko večja kot v Ravnah, kar je pomenilo
tako turoben dan. tudi veliko več dela. To ji ni predstavljalo težav, saj
je bila dela od nekdaj vajena, poleg tega pa je vedno
Maja Vidmar Lapanja uživala, le da je bila zaposlena in ji ni bilo dolgčas.
Na novem domu je prevzela gospodinjstvo, skrb za
Nalezljive dobre volje ji moževe starše in kasneje tudi svoje otroke. Čeprav
nikoli ne zmanjka je imela ves čas kup dela in skrbi, je bila zadovoljna.
Najbolj všeč ji je bilo to, da je hiša moža Antona stala
Zase lahko rečem, da je v moje življenje vstopilo že v samem središču vasi, tik ob vaški cerkvi, ki je tedaj
kar nekaj Petrov Klepcev, ki so obogatili moj vsakdan, predstavljala tudi središče dogajanja. Njeno življenje
eden najpomembnejših zame pa je vsekakor moja so tako vsak dan popestrili sorodniki, vaški otroci
stara mama Silva. Živi zelo blizu nas, njena hiša je od in klepetave sosede. Zaradi vsega tega je šele tukaj
nas oddaljena dobrih pet minut hoje, zato se vidiva začutila, da je to njen pravi dom.
skoraj vsak dan. Je zelo živahna, po zunanjosti visoke Ob vsakem obisku imava veliko tem za pogovor,
in suhe postave, ima kratke svetle lase. Rada nosi saj je bolj klepetave narave. Včasih ji pomagam pri
oblačila živahnih barv, saj pravi, da se v njih počuti delu, a vedno je zadovoljna tudi s tem, da ji delam
veliko bolj mladostno. samo družbo. Poleti, v času košnje, ji cela družina
Rodila se je v Ravnah in tam preživela svoje otroštvo. priskoči na pomoč pri spravilu sena. Vedno trdi, da
Poleg njihove domače hiše je stal še kozolec in smo mladi pri delu hitrejši, vendar se vedno izkaže,
skromen hlev, saj je bila v času njenega odraščanja da je pri vsakem delu ona kljub starosti najhitrejša. S
kmetija glavni vir zaslužka. Posestvo je ležalo na seboj v košari vsakič prinese sok in malico, nikoli pa
odročnem samotnem kraju. Po ozkem kolovozu je ne pozabi na priboljške za otroke.
do vasi potrebovala dobrih dvajset minut hoje po Čas zime ji je najmanj pri srcu, saj ne mara nizkih
strmi in naporni poti. V vas so večinoma hodili k temperatur in snega, ki po njenih besedah prinaša
maši in v šolo. same nevšečnosti. Najtežji zanjo so dolgi zimski
V mesecu maju so otroci obiskovali šmarnice. Stara večeri. Takrat jo včasih obiščem, ji pomagam pri
mama jih je vsako leto komaj čakala, saj je imela zbiranju orehov ali delam družbo pri kuhanju žganja.
priložnost za druženje z vaškimi otroki, hkrati pa jo Posebej lep je zame božični čas, saj takrat praznuje
je bilo tudi zelo strah, ko je po koncu šmarnic morala rojstni dan. Takrat jo vedno odpeljemo k božični
sama nazaj domov in je bila že trda tema. Spominja maši, ona pa nam na svoj praznik postreže z domačo
se, da sta se na poti v šolo dobila s sosedom in potico. Njena potica se nam vsem zdi najboljša, ona
skupaj šla k pouku, ki se je takrat izvajal v župnišču. pa vedno najde nekaj, kar bi popravila, da bi bila še
Pravi, da se je šole vedno bala, še posebno ob dnevih boljša. Ob rojstnem dnevu jo tudi obdarimo. Daril se
preverjanja snovi, saj, kot pravi sama zase, ni najbolj vsako leto brani, jaz pa vidim, kako jih je vesela, saj
odprte glave, jaz pa menim, da zato, ker se nikoli se ji oči kar iskrijo in skrivaj kuka v darilne vreče.
ni mogla zanesti na pomoč staršev pri domačih Na zadnji strani hiše ima okno, skozi katerega gleda,
nalogah in učenju. Na prvem mestu je bilo zanje ko pridem domov s šolskim avtobusom. Vedno me
vedno delo na kmetiji, šola je bila le postranska, povabi na kosilo. Včasih, ko se mi mudi domov in
nepomembna stvar. se pri njen ne ustavim, me nato vedno pokliče in
Življenje se ji je spremenilo, ko je v zgodnjih otroških povpraša, če je vse v redu.
letih izgubila očeta. Po smrti ga je zelo pogrešala, Za svojo staro mamo res lahko rečem, da v več
saj je bila kot edina hči v družini njegova velika pogledih dviguje skale, ne le zaradi njene fizične
ljubljenka. Očetovo slovo je pomenilo tudi več moči, ki ji še vedno omogoča koristno opravljanje
dela za njuna brata in dodatno breme za družino. dela, ampak tudi zaradi njenega notranjega
bogastva. Je nasmejana, s svojo energičnostjo
vedno pusti živahen vtis. Vedno vidi in najde delo in
menim, da je to tisto, kar jo dela tako močno. Veliko

Mlada rast 2017 | 8. razred 55

Hana Sedej

ljudem starost prinaša tegobe in težave, njej pa leta že zgodaj postala bolj samostojna in delovna,«
prinašajo mladostno energijo, nalezljive dobre volje mi je povedala. »Kljub temu pa se mi je v nekem
ji nikoli ne zmanjka. Včasih se ob vikendih vsi vnuki obdobju dogajalo, da sem pozabljala na domače
zberemo pri njej, skuha nam čaj, ponudi kakšno naloge in druge obveznosti, tako kot ti včasih,« mi
pecivo in zakuri v krušno peč, da si pogrejemo je še priznala. Najbolj pa me je presenetilo, ko mi je
»petičke«. Včasih se šalimo, da ima toliko energije, povedala, da je bil njen oče zaradi tega zelo jezen in
kot vsi njeni vnuki skupaj. Vsak naš odhod pospremi jo je nekoč tudi pretepel, da je imela modrice tudi po
z besedami: »Ostanite še malo, saj se vam ne mudi obrazu. Zelo težko si predstavljam, da bi kak otrok
…« in takrat vedno znova začutimo, da ji naša bližina moral biti tepen zaradi tega, ker je pozabljiv. Ko
res ogromno pomeni. sem jaz pozabljal domače naloge, me mama ni nikoli
pretepla, temveč sem ji moral vsak dan pokazati
Tina Peternelj narejeno domačo nalogo.
Takrat pa je mojo mamo v šoli učiteljica vprašala,
Če delaš dobro, se zakaj ima modrice. »Bila sem nerodna in padla
počutiš dobro, če delaš sem po stopnicah,« se je zlagala. Verjetno ji je bilo
slabo, se počutiš slabo težko povedati po resnici, si mislim. Resnico o tem,
kaj se je zgodilo, je zaupala svoji dobri prijateljici,
Vse mame so za otroka pomembne, ampak zame vendar je ta povedala učiteljici. Mama mi je o tem
je moja mama tudi vzornica, pravi Peter Klepec – pripovedovala: »Takrat sem bila v 2. razredu in ko
nekdo, ki se bori za pravičnost in skrbi za soljudi. je učiteljica izvedela resnico o modricah, je rekla
Rodila se je mami Rožici in očetu Igorju kot samo, da mi nikoli več ne bo treba pisati domačih
prvorojenka. Čez 6 let je dobila bratca Gašperja. nalog.« Me zanima, kako bi danes reagirali, če bi v
Njeno otroštvo je bilo lepo, dokler ni morala šoli otrok priznal, da ga je starš pretepel. Upam, da
njena mama zaradi bolezni oditi za daljše obdobje bi bilo kaj drugače.
v bolnišnico. Pri svojih osmih letih je morala začeti Kljub temu da ji je bilo težko, si je moja osemletna
še bolj skrbeti za bratca in za očeta. Ne morem si mama začela prizadevati za boljše delo v šoli. Začela
predstavljati, da bi jaz moral pri osmih letih skrbeti je pomagati tudi sošolki, ki ni razumela angleščine.
za mlajšo sestro in bratca. »Zaradi te situacije sem Spomnim se tudi, ko mi je povedala, kako se je nekoč
v osnovni šoli nek fant spravljal na njenega mlajšega
bratca. Na poti domov ga je tisti fant ustrahoval in
mu nagajal. Moja mama je sklenila vzeti stvari v svoje
roke. Šla je do šolske pedagoginje in povedala celotno

56 Mlada rast 2017 | 8. razred

Staš Rejc okreval, tudi zaradi mame, ki je spala pri meni na
neudobnem ležalniku v bolnišnici. Pomagala mi je,
zgodbo. A pedagoginja ji je rekla, da žal ne morejo da sem lažje jedel ali delal dihalne vaje. Velikokrat pa
storiti ničesar, ker se to ni dogajalo v šoli, ampak le se je igrala z mano karte ali kaj podobnega, da mi ni
na poti v šolo. To moje mame, takrat dvanajstletne bilo preveč dolgčas.
punce, ni ustavilo. Šla je do tistega porednega fanta Kot vse mame zna biti tudi moja mama malce
in ga oštela, saj je bil mlajši od nje. Od takrat sta »tečna«. Velikokrat mi »teži«, da naj nekaj počnem,
nekaj časa v šolo in iz nje vedno hodila skupaj. Tu na primer, da naj pospravim sobo, vadim klarinet,
se pokaže njena lastnost, ki jo pri njej občudujem, kaj skuham, se učim ... Velikokrat pa se dolgo
želja po pravičnosti in skrb za nemočne. Tudi doma pogovarjava o najrazličnejših stvareh. No, zadnjič je
nam nikoli ne dovoli, da bi se jaz, sestra in bratec začela tako: »Prihajaš v leta, ko boš začel razmišljati
pretepali, vedno nam reče, da moramo povedati o tem, kaj bi rad v življenju počel in kaj bi rad postal.
z besedami, če nas kaj moti. Velikokrat nam tudi Morda ti lahko pri tem pomaga moja zgodba o
pomaga razreševati spore, če se ne uspemo zmeniti tem, kako sem prišla do svojega poklica. Že ko
sami. sem obiskovala osnovno šolo, sem rada pomagal
Ko je končala osnovno šolo, se je odločila, da se bo sošolki, ki ni razumela angleščine, ali sošolcu, ki
šolala na gimnaziji v Idriji, saj je tako lahko ostala še ni znal rešiti matematične naloge. Vesela sem bila,
nekaj časa doma. V gimnaziji jo je začela zanimati ko sem videla, kako lahko malo pomoči nekomu
psihologija, zato se je odločila oditi na fakulteto. veliko pomeni. Vseeno pa se mi takrat še sanjalo
Poučevala je na različnih osnovnih šolah, danes je ni, da bo moja poklicna pot podobna prav tem
zaposlena na OŠ Most na Soči. začetkom. Po obiskovanju idrijske gimnazije sem si
Poleg tega, da je zelo pravična in skrbi za druge, je izbrala študij socialne pedagogike, ki je usmerjena
moja mama tudi zelo požrtvovalna. Nikoli ne bom predvsem v delo z otroki in mladostniki, ki imajo
pozabil, da je bila z mano v bolnišnici, ko sem pri težave s kontrolo čustev in vedenjem. Še preden
sedmih letih imel operacijo srca. Operacija je bila sem dokončala študij, sem se zaposlila v osnovni
rutinska, a kar zahtevna, saj je trajala kar šest ur. šoli. Ugotovila sem, da mi tako delo zelo odgovarja,
Ko sem se zbudil iz narkoze, je bila pri meni na saj zelo rada delam z otroki. Že od vsega začetka
intenzivnem oddelku in me zaskrbljeno gledala. delam predvsem z otroki, ki imajo učne težave,
Na srečo pa je bila operacija uspešna in kmalu sem velikokrat pa se tem pridružijo še socialne, čustvene
in druge stiske. To delo me je zelo zanimalo, zato
sem raziskovala še naprej in se vpisala na magistrski
študij Specialne in rehabilitacijske pedagogike.
Dokončala sem ga lani. Še bolj pomembno od vseh
diplom pa je to, da svoj poklic opravljam s srcem, da
ga jemljem kot poslanstvo in da vem, da je resnična
nagrada to, da nekomu lahko pomagaš spremeniti
svet na bolje. Vedno moraš delati tisto, kar te veseli,
in če se trudiš v tej smeri, boš zagotovo uspel! Če
delaš dobro, se počutiš dobro, če delaš slabo, se
počutiš slabo. In jaz se v svoji službi počutim zelo
dobro!«
Upam, da bom tudi jaz nekoč opravljal poklic, v
katerem bom užival. Še vedno pa mislim, da je moji
mami najbolj všeč poklic, ki ga opravlja 24 ur na dan,
in sicer, da je mama meni, sestri in bratu! In zato je
zame moja mama pravi Peter Klepec!

Aljaž Obid

Mlada rast 2017 | 8. razred 57

9. razred

Gozd

Sanjav pogled skozi okno v daljavo,
misli te kar ponesejo tja,
tam, kjer zasliši se naravo,

tam, kjer lahko si končno sam.
Veter tiho boža veje dreves,

gozd tako skrivnostno molčeč,
ko jaz zaplešem z listjem ples,
je le moj korak na listju šumeč.

Nuša Kozar

Žarki sonca gozd budijo,
listi v vetru šelestijo,
pesem svojo zdaj pojo,
saj poletje bo prišlo.

V senci drevja jaz sedim,
veter v laseh lovim,

a nad mano ptičji spev
v daljavi pesmi njihove odmev.

Maja Močnik

Mlada rast 2017 | 9. razred 59

Teja Klinc

Delo ga je veselilo Alžir.
Moj praded je bil nato dodeljen na dvor kralja Petra
Kot otroku sta mi mami in stara mama večkrat II., in sicer kot osebni stražar. Tam je bil strog režim.
pripovedovali zgodbe o življenju mojega pradeda Red, disciplina, urejenost … Bil je zelo visok mož in
Franca. Spomnim se stare mame, kako je z lepe postave, zato je bil tudi dodeljen na dvor. Tam
navdušenjem pripovedovala o pokojnem očetu, je ostal 7 let, 8 mesecev in 11 dni.
vedno je o njem govorila le najboljše in tako je v meni Malo pred koncem 2. svetovne vojne pa so se t. i.
vzbudila veliko radovednost in željo po tem, da bi ga »prekomorci« vračali v Jugoslavijo. Iz Afrike so najprej
nekoč nekje srečala. Seveda to ni bilo nikoli mogoče, prispeli v italijansko pristanišče Bari, nato nadaljevali
saj je bil praded pokojen že kar nekaj let pred mojim pot čez Jadran na otok Vis, kjer se je menda srečal
rojstvom. Po vsem, kar sem o njem slišala, je v mojih tudi z bivšim predsednikom SFRJ, maršalom Titom.
očeh zapisan kot dobrotnik, kot nekdo, ki je vedno Nato se je njegova pot nadaljevala čez Dalmacijo,
najprej poskrbel za druge in šele nato pomislil nase, preko Bosne in Hrvaške proti Sloveniji. To je bilo
in kot nekdo, ki mu ni bilo vseeno za medsebojne nekje sredi leta 1945. Septembra leta 1945 je bil med
odnose in je spoštoval sočloveka. Kmalu zatem, ko partizani nekje blizu Litije tudi ranjen. Prepeljan je
sem izvedela, kaj tale naloga od mene zahteva, me je bil v okrevališče Laško in po uspešnem zdravljenju
prešinila misel na pradeda. Takoj sem vedela, da je se je konec leta, prav na božič 1945, vrnil domov v
naslov in naloga namenjena njemu. svojo rodno vas Zakriž. Torej skoraj po 8 letih tujine
Mojemu pradedu je bilo ime Franc Špik, rodil se je in trpljenja.
18. 2. 1917 v Zakrižu. Imel je težko mladost, saj je bil Doma z njim vsa ta leta niso imeli nobenih stikov in
že kot zelo mlad fant v času italijanske okupacije tudi on ne z njimi. Vrnitev domov je bila za vse veliko
vpoklican k vojakom, v bivše italijanske vojašnice veselje. Tako se je brž lotil dela na domači kmetiji.
v Cerknem, kjer je bila po 2. svetovni vojni najprej Čez dve leti pa se je malo nižje od doma poročil na
elektrogospodarska šola, nekaj let kasneje pa tovarna še večjo kmetijo in treba je bilo delati in delati, saj so
ETA. Torej v teh vojašnicah so bivši italijanski oficirji živeli le od dela svojih rok. Bil je zelo delaven človek.
urili mlade fante za vojsko. Ob sobotah in nedeljah so Zaposlitve takrat ni bilo. Bila pa je od takratnih
se morali zglasiti v omenjeni vojašnici. Oblekli so jih oblasti uvedena »obvezna oddaja«, ki so jo morali
v črne srajce, kar je takrat pomenilo »faccetta nera«. oddajati le kmetje, čeprav niso imeli hrane dovolj
Ko so dopolnili 18 let, so bili poklicani v italijansko niti zase.
vojsko, nekam v južno Italijo, nato pa so bili nekateri Na kmetiji, na katero se je poročil, si je ustvaril
tam tudi ujetniki, ki so jih preselili v Afriko, v Kairo, družino, kar zajetno skrb in delo za obstoj. Redili so
6−7 govedi, ukvarjali so se tudi s poljedelstvom in

60 Mlada rast 2017 | 9. razred

sadjarstvom, tako da več kot si pridelal, več si moral Babica mi je dala zgled
tudi oddajati. Stara mama pripoveduje, da so morali za življenje
krepko delati, tako da so otroci prej znali prijeti v roke
grablje in motiko kot svinčnik. Seveda si danes tega Delovna, vztrajna, a predvsem polna radosti se je
ne znamo predstavljati, saj je otrokom in njihovim moja babica velikokrat pogovarjala z menoj o svo-
staršem na prvem mestu šolanje in zaposlitev. Stara ji mladosti. Svoje prigode in zgodbe je govorila
mama dodaja, da je oče zmeraj ponavljal, dela je tako doživeto, da mi je dajalo še dodaten navdih za
pri hiši za vse dovolj, če pa bodo pridno delali, bo poslušanje. Držala se je bolj krivo in med hojo se je
tudi hrane in oblek za vse. Mehanizacije takrat ni največkrat upirala stene, ker je bila omotična. Včasih
bilo. Vprežna žival je bil le vol, s katerim pa ni bilo sem pogled uprla v njene zgarane roke, ki so delale
tako lahko delati. Nekoliko lažje je šlo s konjem, ki skoraj do smrti. Kot majhno deklico me je pazila
ga je praded kupil s trdim delom in odrekanjem. vsak dan. Vsakega otroka je pogledala z nasmejanim
S pridobitvijo nove vprežne živali je bilo tudi delo obrazom in žarečimi očmi.
precej lažje, toda kosa, grablje, vile, žaga so bile še Od dne, ko se je odselila od doma, stara okrog 30
zmeraj glavni spremljevalci pridnih in krepkih rok. let, je vedno opravljala vsa kmečka opravila, poleg
Ker je bil praded zelo napreden mož, si je kmalu po tega da je morala opravljati še vsa gospodinjska
ponudbi na trgu omislil kosilnico in motorno žago. dela, je skrbela še za dedkovo mater, saj se je njeno
S tem si je delo zelo olajšal. A vsi ti prvi stroji so bili zdravstveno stanje slabšalo. Že pred odhodom od
še zelo težki in okorni, zato so zahtevali kar precej doma so njene mlade roke trdo delale. Nikoli ni
človeške moči in energije. Delo je bilo sicer lažje in pozabila na svoje sestre, brate in starše, ki so prav
se je skrajšalo kar za nekaj ur, toda ti stroji so človeka tako imeli veliko kmetijo, zato se je večkrat odpravila
izčrpali in bili so tudi nevarni. Z njimi si moral delati domov pomagat.
tako z rokami kot tudi z glavo. Toda praded se ni Poletnega dopoldneva je toplo sonce ogrevalo
dal, hitro se je privadil vsaki novi pridobitvi ter si hribe in doline, ko sva sedeli na terasi. Babica se je
olajšal delo. »Toda z delom in z nabiranjem let si je zagledala v sosednji hrib, z mislimi pa je bila drugje.
po dolgoletnem garanju nakopal tudi nekaj bolezni, Dejala je, da se je bala že teme, kaj šele čudnih
tako da smo se v njegovi starosti 78 let, leta 1995, zvokov v gozdu. Spominja se dne, ko je sonce komaj
morali od njega posloviti,« pripoveduje stara mama. začelo vzhajati in je v hiši zaslišala močan hrup,
Tudi babica, tako kot je praded, rada dela na vrtu neznan glas. Oče je vstal in pogledal, kaj se dogaja.
in obdeluje zemljo. Cenila ga je zaradi marljivosti in Bili so vojaki. Ukazali so jim, naj gredo iz hiše in
predvsem, ker je bil dober človek. Kot sem že prej grobo so jih postavili ob zid drug zraven drugega.
omenila, je vedno najprej pomagal drugim, nato je Babica je bila močna ženska, a vseeno sem ji ob misli
pogledal tudi nase. Stara mama pravi, da je družini na ta spomin videla strah v očeh, čeprav mi tega ni
vedno stal ob strani in jim pomagal tudi v najtežjih hotela pokazati. Od očeta so zahtevali dokaz, da je
trenutkih. Rad je delal, delo ga je veselilo. bil v italijanski vojski, preostala družina pa je zunaj
Težko si predstavljam čas, v katerem je živel. Zdi trepetala, da najde svoje dokumente, vsak premik bi
se mi, da je bil zelo pogumen, da je zdržal v takih jih lahko stal življenja. Iskal je in iskal, a dokumenta
okoliščinah. Izbrala sem si ga za svojega Petra Klepca, ni našel. Ko so bili že vsi na robu obupa, je oče prišel
ker je bil pošten, pravičen, pogumen, dobrosrčen, iz hiše s papirjem v roki. Če ga ne bi našel, bi lahko
imel je čut za sočloveka, predvsem pa je bil marljiv vse postrelili. Moja babica je bila posebna oseba,
in delaven mož. Ohranili ga bomo v najlepšem in znala je pokazati, kaj je dobro opravljeno delo, kako
trajnem spominu. Stara mama zaključi: »Oče, hvala biti vesel in imeti voljo za življenje. Rada se je družila
ti za vse!« in pripravljena je bila pomagati vsakomur, predvsem
pa je imela rada nas otroke.
Gaja Obid Ko sem bila majhna, je pazila name in na moji dve
sestri. Pogosto je odšla na njivo in me vzela s seboj.
Dala me je v koš in me odnesla s seboj, da sem ji
delala družbo. Vsak njen gib sem pozorno opazovala
že kot majhna deklica, ko pa sem bila starejša, sem jo
občudovala, predvsem njeno vztrajnost in trdo delo.
Vsako nedeljo nam je pripravila kosilo. Med peko
kruha sem ji večkrat pomagala. Vedno je očistila

Mlada rast 2017 | 9. razred 61

peč ter kruh med peko skrbno nadzorovala. Včasih hrbtu nosila koš. V tem košu je znosila domov drv za
je naredila tudi manjši hlebček zame. Med prostim celo zimo. Še v trgovino je šla z njim.
časom sem pila čaj na topli peči in si s pogovorom Frančka je živela skromno, a veselo življenje. Za
krajšala čas. vsakogar, ki ga je pot zanesla k njej, si je znala vzeti
Prišlo je leto 2003, ko je hudo zbolela. Zbolela je za čas, se usesti za mizo in se pogovarjati. Pred par leti
rakom. Bila je zelo močna oseba, zato se je z boleznijo ji je začel pešati vid, zato ni imela druge izbire, kakor
borila in jo tudi uspešno premagala. Njen sin ji je iti v dom za ostarele. Tako zelo se spominjam dneva,
vedno stal ob strani. Vsak dan jo je vozil v Ljubljano ko je zapuščala hišo. Zelo ji je bilo hudo, meni pa
in ves njegov trud je bil poplačan. Z operacijo so ji prav tako.
uspešno odstranili želodec. Sledilo je zdravljenje s Tako kot vedno, kadar jo obiščem, je tudi danes
kemoterapijo in obsevanjem. Od takrat naprej se je sedela na svoji postelji. Roke je imela sklenjene,
morala prehranjevati s pasirano hrano. Pogosto je verjetno je molila. Tokrat je bila v sobi sama, tako da
tudi bruhala. je lahko govorila glasneje. In tudi tokrat se je na ves
Živela je še 10 let, a ji je začelo odpovedovati srce. glas zasmejala, ko me je zagledala. Ne morem opisati
Leta 2013 se je njeno stanje občutno poslabšalo. tega veselja.
Odpeljali smo jo v bolnišnico, od koder se ni več Stara je 96 let, pa še vedno tako zdrava in živahna.
vrnila. Z družino smo jo obiskovali vsak dan. Na Vedno znova se mi zdi, da ima boljši spomin kot jaz.
zadnjem obisku mi je močno stisnila roko kljub Kot že mnogokrat prej se spet začne spominjati
nemoči, prepoznala me je po glasu. Ta trenutek trenutkov, ki sva jih preživeli skupaj, ko sem bila jaz
mi bo ostal v spominu kot eden lepših, čeprav je še čisto majhna deklica. Velikokrat sem pobegnila od
najbolj žalosten, kar sem jih doživela. Spominjam se doma in vedno sem prišla k njej, nikamor drugam.
njenih zdelanih rok, prijaznega obraza ter sladkega Najraje sem sedela ob štedilniku na zaboju za drva.
nasmeha, ki mi je pomenil vse. Spomnim se, da sem jo vedno občudovala, kako je
Vedno bo v mojem srcu in ne bom je pozabila. kurila v štedilnik. Medtem ko je dodajala drva na
Spomini nanjo so lepi. Skupaj sva preživeli veliko ogenj, je kar z golimi rokami segala v plamen. Pa nič
časa in veliko me je naučila. Zelo jo imam rada. je ni peklo. In vedno je imela kaj dobrega za pojest.
Babica mi je dala zgled za življenje, da ne smem nikoli Vedno, kadar jo obiščem, mi pove, kako lepo je bilo
obupati, biti moram močna ter vztrajati kljub težkim takrat. Skupaj sva nabirali zdravilna zelišča. Kako
trenutkom. Vsakomur moram biti pripravljena ponosna sem bila nase, ko sem ji našla kakšno
pomagati. Čeprav je življenje na trenutke krivično, rastlino, ki jo je iskala. Ta zelišča je potem posušila
se moram boriti tako, kot se je ona. V mojih očeh je in spominjam se, kako so k njej hodili ljudje po razne
kot žarek sonca moje prihodnosti. čaje. Za vsako bolezen je imela pripravljeno zdravilno
zel. Prav na teto Pehto me je spominjala.
Špela Svetičič Vmes, ko obuja spomine, povonja ciklamo, ki sem ji
jo prinesla. V dno duše ji vidim, kako zelo pogreša
Veselje in zadovoljstvo cvetlice, zelenje, naravo … in svoj cvetoč vrt pred
se skriva v čisto hišo. Ni ga bilo meseca v letu, da bi njen vrt zgledal
majhnih, vsakdanjih pust. Tako pust, kot je sedaj, ko nje ni več doma. A
stvareh tega ji nisem rekla naglas, pa saj to verjetno tudi
sama ve.
Še pred petimi leti je bila moja soseda, danes pa živi In potem začne brskati po omari. Najde škatlo
v domu upokojencev. Imela sem jo in jo še vedno piškotov. Mmm, kako so dobri! Vem, da bi mi tudi
imam za svojo babico, čeprav nisva v sorodu. kavo skuhala, če bi jo le lahko. Kavo mi je Frančka
Živela je sama, družine in drugih sorodnikov ni imela. kuhala že, ko sem bila majhna deklica. Joj, če bi
Imela je majhno, lično urejeno hiško, z ogromnim mama to vedela!
vrtom spredaj. V službo ni nikoli hodila, kakšen evro Ko je prišel čas večerje, ki jo imajo v domu že sredi
je zaslužila s klekljanjem in z ostalimi njenimi talenti, popoldneva, sva se morali na hitro posloviti. Skoraj
ki so ji bili dani. Znala je izkoristiti darove narave in naglas sem se zasmejala, ko mi je tako kot vedno
jih ponuditi ljudem. Kamorkoli je šla, vedno je na rekla: »Le pridi še kaj! Bog je name že pozabil, da
sem še tu. Vsaj ti ne pozabi name.«
Ko sem odhajala proti domu, se bila prav srečna.
Vedno se od nje nalezem dobre volje. In prav zaradi
te njene dobrovoljnosti jo tako zelo cenim. Veselje
in zadovoljstvo je znala poiskati v čisto majhnih,

62 Mlada rast 2017 | 9. razred

vsakdanjih stvareh, ki jih današnji svet sploh ne vidi. domov in počasi se je le vse uredilo. Tako je po enem
Upam, da sem se od Frančke te vrline vsaj malo letu porodniškega dopusta prišel čas, ko je mami
naučila, da si bom znala polepšati vsak dan. Polepšati morala spet nazaj v službo in to mi ni bilo prav nič
dan sebi in drugim seveda. všeč.
Po enem mesecu pa sem prišla domov iz šole, doma
Nina Gatej ni bilo nikogar, bratec je bil v varstvu pri stari mami.
Bilo mi je zelo čudno! Stara mama mi je s težkim
Bolezen spremeni vse srcem povedala, da je z mamo nekaj narobe, da je v
bolnišnici. Kar stisnilo me je pri srcu. Oče se je pozno
Od kar je bolna, se je njena zunanjost večkrat močno popoldne domov vrnil sam! Zelo me je zaskrbelo.
spremenila. Včasih je imela dolge, zelo lepe rjave Hitela sem spraševati, kaj je z mamo, kje je in kdaj
lase, a med kemoterapijami so ji vsi izpadli. Peter pride. On pa je samo žalostno odvrnil, da še nič ne
Klepec je zame nekdo, ki mu ni vseeno za sočloveka, ve. Zelo sem se prestrašila. Nikoli ne bom pozabila,
ki je prijazen in skrben, ki mu lahko vse zaupam, se kakšna praznina je bila tisti večer v hiši in še mnogo
nanj obrnem v dobrem in slabem, ni materialist in večerov zatem. Čez nekaj dni sem izvedela, da je
predvsem ima dobro srce. To je zame najvažnejše in mami hudo bolna in da mora na težko operacijo.
s temi besedami lahko opišem svojo mamo. Že kot Takrat se mi je podrl svet! Diagnoza RAK! Beseda, ki
otrok ni imela lahkega življenja in tudi to jo je na nek jo še danes težko slišim.
način naredilo izjemno močno. Velikokrat, ko sem Ko sem obiskovala mami v bolnišnici, je bila zmeraj
bila še majhna, sva se pogovarjali, pripovedovala dobre volje, zmeraj me je objela in rekla, naj ne
sem ji o različnih tegobah iz šolskih klopi, vedno skrbim, da bo vse v redu in da bo kmalu doma in
mi je pomagala s toplo besedo in svetovala, naj se potem bo vse kot prej. A mene je stisnilo pri srcu,
predvsem osredotočim na šolo in učenje. kajti vedela sem, da je rak zelo težka bolezen. Bala
10. 7. 2012 je na svet prijokal moj mali bratec Patrik. sem se, da bi ostala brez mame. Mama je po mesecu
Mama je bila zelo vesela in seveda tudi midva s dni res prišla domov in se trudila, da bi bilo kot
starejšim bratom Žanom ter oče. A to veselje je bilo včasih, ni zmogla vsakodnevnih opravil in hoteli
na žalost precej kratkotrajno. Ko je bil moj bratec smo ji pomagati na vse načine, a je le jokala. Bilo mi
star komaj 18 dni, je zbolel za meningoencefalitisom. je težko pri srcu, mama pa je vse tolažila, da bo vse
Mama in oče sta ga pozno zvečer odpeljala v v redu, naj ne skrbimo in nas objela. A stanje se ji
bolnišnico, bila sta zelo zaskrbljena, jaz pa tudi. je hitro poslabšalo in je morala nazaj v bolnišnico.
Zvečer nikakor nisem mogla zaspati od skrbi. Drugo Najraje bi kričala od žalosti in jeze:
jutro sta zgodaj zjutraj mama in oče zelo zaskrbljena »ZAKAJ RAVNO MOJA MAMI! NIKOLI NI NIKOMUR
odšla v bolnišnico. Mama me je pred odhodom STORILA NIČ ŽALEGA!«
močno objela in rekla, naj ne skrbim toliko, da bo vse Potem pa še ta šola. V šoli mi je bilo grozno. Dala
v redu, a v njenih očeh sem prebrala, kako ji je hudo. sem se v nekakšen oklep, kot bi se odklopila. Nisem
Popoldan se je oče vrnil domov sam, brez mame in hotela, da me vidijo žalostno, ker sem vedela, da me
bratca. Rekel je, da morata nekaj dni ostati v bolnici ne bodo razumeli. A nekako sem zdržala.
in bila sem zelo, zelo žalostna in zaskrbljena. Zvečer Ko je mami le prišla končno domov, je rekla, da bo
sem tiho zajokala v blazino in bilo mi je malo lažje. morala spet vsaki drugi teden ostati v bolnišnici
V šoli sem bila na ven vesela in dokaj dobre volje, na dolgi kemoterapiji in spet nas je vse tolažila, da
kolikor sem pač zmogla, ker nisem marala, da bi ji ne bo hudega, skrbelo jo je le za nas, kako bomo
se kdo norčeval, če bi me videli jokati. In spet sem kuhali, prali in da se bom učila. Iz bolnišnice me
pomislila na mamo, kako se je vedno trudila biti je vsak večer poklicala in spraševala, kako smo, če
močna in ni hotela, da bi kdo videl, da ji je hudo. Ko sem naredila domačo nalogo in se učila, pa o bratcu
sem obiskala bratca in mamo, ne bom nikoli pozabila, in vseh ostalih. Če si jo vprašal, kako je, je zmeraj
kako je mami rekla: »Ko bi vsaj jaz zbolela in ne Patrik, rekla, da je v redu, da naj ne skrbim, a po glasu sem
jaz bi že kako prenesla, ne pa tako majhno bitjece, ki razbrala, da ni čisto tako. Iz tedna v teden je prihajala
je komaj začelo živeti.« Po licu so ji pritekle debele domov bolj izmučena in oslabljena, potem je sledilo
solze in tesno me je objela, prav pri srcu sem čutila, še obsevanje glave in spomladi še ena operacija.
kako ji mora biti hudo in kako tudi ne, moj bratec je Meni se je zdelo, da tega ne bo nikoli konec in
bil priključen na vse mogoče cevke in monitorje. težko mi je bilo pri srcu, ko sem videla mamo vso
Po 14 dneh, ki so trajali celo večnost, sta le prišla utrujeno, brez las, a zmeraj tako odločno. Vsak dan,
pa četudi je komaj premaknila noge, je bila odločna,
da mora s Patrikom na sprehod. Seveda smo šli vsi

Mlada rast 2017 | 9. razred 63

z njo, da bi pomagali, a je vse hotela sama, želela je vsak dan močno objela in sem ji povedala, da sem ji
biti samostojna. Velikokrat nas je prav ona držala hvaležna za vse, kar me je v življenju naučila in kar
pokonci, ne mi nje, tolažila nas je in nam stala ob me še bo. Srčno upam, da se ji zdravstveno stanje ne
strani. bo nikoli več poslabšalo in bo vedno z nami.
Potem se je stanje spet počasi spravilo na pravo pot Moja mami je zame najmočnejša oseba na svetu,
in šlo ji je počasi na bolje. Tako sem bila vesela, da ki ima neomajen pogum, saj skrbi za vse nas,
ne morem opisati, kako je bilo lepo, da sem spet čeprav bi mi morali zanjo. Kljub posledicam, ki jih
imela zaupnico, saj ko je bila bolna, je nisem želela je pustila njena bolezen, se trudi biti močna za vse
obremenjevati s svojimi težavami, pa čeprav me je nas. Verjamem, da je še veliko drugih s takšnimi
zmeraj spraševala, kako je v šoli in kako sem. boleznimi, zato vsem želim uspešno okrevanje. Moja
Sledilo je leto, ki je bilo dokaj mirno in mami se je mama je moj Peter Klepec zato, ker mi daje pogum
malo opomogla, nakar kot strela z jasnega spet in upanje za naprej. Ona je moj zgled in vedno se
slaba novica, stanje se ji je poslabšalo!!! Mama spet v bom trudila, da bom čim bolj podobna prav njej.
bolnici. Spet se mi je podrl svet in najraje bi kričala,
jokala in ne vem kaj še vse! »Pa zakaj spet mami, a ni MAMI RADA TE IMAM ! <3 <3 <3
že dovolj pretrpela! Le zakaj!« Bilo mi je grozno.
Po 14 dneh v bolnišnici je le prišla, a bilo je spet vse Nina Razpet
slabše. Tokrat pa se je zlomila tudi mama. Enostavno
ni več zmogla, ko ji je odpovedovala leva noga in Med spomini ujeta
je komaj hodila, doživljala je epileptične napade,
odpovedovala ji je še leva roka. Videla sem jo Sončna jesenska nedelja. Lahko bi bila čisto običajen
velikokrat, kako je bila jezna sama nase, ko ni zmogla dan, če me ne bi babica povabila na izlet. Nisem najbolj
pomiti posode, bila je prepričana, da še vedno navdušen, dokler mi ne pove, kam greva. Seveda mi
zmore, ne glede na vse. Sama sem ji velikokrat rekla, zamolči, da bova kar lep čas tudi pešačila. Ko se po
da naj prepusti meni, da ji bom pomagala skuhati, skoraj uri vožnje in prav toliko hoje v hrib približava
pomiti posodo, a mi sprva ni dovolila, sčasoma cilju, si skrivaj globoko oddahnem.
pa je le sprevidela, da ne gre. Stanje pa se ji je kar Velika svetla kuhinja, z belim prtom pogrnjena miza.
slabšalo in slabšalo, nismo je upali pustiti same, ker Pred mano skodelica čaja, babica molče sreba kavo.
je padla kjerkoli. A je vztrajala, da hodim v šolo in oče Kot pred dobrim letom, a vendar drugače. Zakaj?
v službo, tako sta bila vsak drugi teden z bratcem Vprašanje za vprašanjem se mi poraja, ko opazujem
sama doma, med poukom me je včasih neznansko svojo triinosemdesetletno prababico. Niti malo
skrbelo, kako je z njo, da se ji ni spet kaj zgodilo. ne kaže svojih let, ko se vrti okoli štedilnika, jemlje
Prišel je dan ponovne operacije. Mama je bila posodo iz omare, pospravlja mizo. Kmalu postavi
močna kot zmeraj in nas tolažila, da bo potem vse v predme in pred babico krožnik juhe.
najlepšem redu, naj ne skrbimo toliko. Oče je zmeraj »Jejta, dokler je topla!« veli odločno.
težko zadrževal solze, ko smo se pogovarjali o tem, Njena odločnost me preseneti in roka sama od sebe
jaz pa tudi. Ko je nastopil ta dan, se v šoli nikakor seže po žlici, oči pa ji še vedno sledijo. A kaj se dogaja?
nisem mogla zbrati, misli so mi neprestano uhajale: Zakaj nenadna sprememba na njenem obrazu? Že
»Le kako je mami?« Naslednji dan sva spregovorili tako globoke gube se še ostreje zarežejo, pogled pa
nekaj besed po telefonu in rekla je, naj se učim in naj ji nepremično obstane, kot bi se njene misli izgubile
ne skrbim toliko. nekje v daljavi. Hočem nekaj reči, a me babica skrivaj
Po enem dobrem mesecu je mami morala ponovno dregne in mi namigne, naj molčim.
na operacijo glave. Skrbelo me je za znoret: »LE »Kdaj si pa to rožo kupila?« babica pretrga zame
KDAJ BO TEGA KONEC?!!« V šoli mi je šlo vse na nerazumljivo tišino.
živce, nepomembni pogovori o brezveznih stvareh, Prababica se rahlo zdrzne, kot bi se prebudila iz
o oblekah, hrani, obnašanju, telefonih ... A na zunaj morečih sanj. Oči ji spet zasijejo, obraz ji razgiba
sem hotela biti močna kot mami, a globoko v srcu rahel nasmešek, že naslednji trenutek pa me strogo
sem jokala. okara, ker še nisem pojedel juhe. Ubogljivo praznim
En teden pred koncem lanskega šolskega leta je mami krožnik, babica pa predlaga, da gremo na sprehod.
le prišla iz bolnišnice, a le za en dan in zdelo se mi je Čudno, a prababica se ob zame tako vsakdanjih
neznansko lepo, da smo spet skupaj. Naslednji dan je besedah skoraj plašno ozre skozi okno in na obrazu
že morala za tri tedne na rehabilitacijo v toplice. Ko
se je vrnila, smo bili spet vsi veseli, mamo sem prav

64 Mlada rast 2017 | 9. razred

se ji zariše nekaj strahu podobnega. Kot bi hotela čim iz vasi, da bi je jaz ne videvala na poti v šolo. Tudi oče
dlje odložiti predlagano, začne pospravljati mizo. Šele se je moral znova poročiti in to z žensko, ki je imela
ko je pomita zadnja žlica, pobrisana zadnja kapljica partijsko knjižico. Si sploh lahko predstavljaš, kako zelo
vode, se odpravimo iz hiše. Babica si ogleduje vrt, je mama trpela, ko je morala zapustiti mene, komaj
meni pa prababica zavzeto razlaga, kaj vse so nekoč nekaj mesečno dojenčico in se ločiti od ljubljenega
počeli na veliki kmetiji. Počasi stopamo čez travnik, moža?«
ki ga obseva zahajajoče sonce, iz bližnjega gozda pa »Kaj pa tvoj oče? Zakaj je kaj takega sploh dopustil?« ji
zaveje hladen veter. sežem v besedo.
»Pojdimo, da se ne prehladimo!« se prababica »Zakaj je bilo tako, boš lahko razumel šele takrat, ko boš
naenkrat obrne in steče proti hiši, jaz pa obstanem vedel, česa so bili komunisti sposobni. Oče in mama
kot vkopan in jo samo nemo opazujem. sta bila strogo nadzorovana s strani komunističnih
»Pojdiva in ne postavljaj nepotrebnih vprašanj,« me oblastnikov in njihovih privržencev. Kasneje, ko sem
opomni babica, ko jo vprašam, zakaj prababica beži postala polnoletna, pa so nadzorovali tudi mene.
v hišo. Strogo mi je bilo namreč prepovedano, da bi imela
Kmalu se poslovimo in prababici moram obljubiti, da z mamo kakršne koli stike. Seveda sem to pravilo
bom priden in da jo kmalu spet obiščem. Z babico prekršila takoj, ko sem dopolnila osemnajst let. S tem
le tu in tam spregovoriva kakšno besedo, ko hitiva dejanjem, pa sem tako sebi kot staršema nakopala še
proti avtomobilu, ko se končno peljeva proti domu, večje gorje. Komunisti so namreč mislili, da se to ne
pa iz mene vprašanja kar vrejo. Zakaj … kako … kdaj bo nikoli zgodilo, po mojem prvem obisku pri mami pa
… kdo …? Babica mi končno začne razlagati, kakšno jih je popadel strah, da bom končno izvedela resnico.
je bilo življenje njene mame, moje prababice. Še prej Do takrat naj bi namreč veljalo samo to, kar so trdili
pa mi skuša dopovedati, da sem še premlad, da bi vse oni. Mamo so spet ustrahovali, da mi ne bi česa izdala,
skupaj sploh lahko dojel, razumel. Kmalu spoznam, meni pa so bila od tedaj na voljo samo še najslabše
da ima še kako prav. plačana in najbolj umazana delavna mesta.«
»Ali si sploh lahko predstavljaš, da bi tebe, kot nekaj »Kako ste sploh lahko vse to prenesli? Ali res ni bilo
mesečnega dojenčka, dobesedno iztrgali iz maminih druge poti?«
rok, mamo pa pognali iz hiše? Si lahko zamisliš, da »Ne, ni je bilo! Očeta je držalo pokonci upanje, da bo,
bi te nikoli več ne smela niti videti, kaj šele vzeti v da mora biti nekoč bolje. Žal je bilo tako šele po dedovi
naročje?« smrti, a dolgo tudi to ni trajalo. Zmogla ga je bolezen
Hočem ji seči v besedo, a mi odločno veli, naj molčim, in pokopali smo ga prav na moj trideseti rojstni dan.
dokler ne slišim cele zgodbe. Mamo pa je gnala naprej skrb za moja dva polbrata in
»Si lahko predstavljaš, da bi se morala tvoja mama in sestro in upanje, da bo nekoč tudi mene spet lahko
oče ločiti, samo zato, ker tako hočejo drugi, čeprav objela. Danes živimo v svobodni državi, nihče več
se imata rada? Ne, tega ti ne moreš razumeti! Rodil nama ne stoji na poti, a krivic iz preteklosti se ne da
si se v svobodni državi, odraščaš ob ljubečih starših, pozabiti. Danes moja mama živi v svojem svetu, ki ji
ki svobodno odločajo, kakšno bo vaše družinsko nekako omogoča, da premaguje vse tegobe, ki so se
življenje. Ko sem bila rojena jaz, pa ni bilo tako. Takrat zgrnile nanjo.«
je vladala komunistična diktatura. Zveza mojih staršev »Veliko hudega je prestala, a je vseeno še tako čila. Si
je bila že na samem začetku obsojena na propad. Kljub videla, kako je tekla proti hiši? Kot mladenka. Ali bi ji
temu sta premagovala oviro za oviro, saj ju je družila zdravniki ne mogli pomagati, da bi se rešila strahov iz
iskrena ljubezen. Ko sem bila po štirih letih na poti preteklosti?«
jaz, sta upala, da je vseh težav konec, a so se s poroko »Medicina lahko pozdravi bolezen, ki napade telo,
šele začele. Na eni strani številna mamina družina, tako težkega bremena, kot ga je tvoji prababici naložil
vzgojena v krščanski veri, na drugi moj ded, po očetovi nesmisel nekdanje oblasti, pa ne more ozdraviti niti
strani zagrizen komunist, ki je imel oblast nad celim čas, ki pregovorno zaceli vse rane. Preveč krivic ji je
okrajem. Ko sta si mama in oče drznila mene skrivaj bilo storjenih, preveč ponižanj je doživela, da bi vse
krstiti, pa je bila naša družina zavedno pogubljena. to lahko mirno vrgla čez rame, čeprav danes živimo v
Komunisti so mamo razglasili za sovražnico države drugačnih razmerah.«
in ji odvzeli vse starševske pravice. Dodeljena sem »Veš, babica, tvoja mama me spominja na Petra
bila očetu, a tudi njemu samo na papirju, čeprav sva Klepca, ampak njej ni pomagala dobra vila, temveč
živela v isti hiši. Dokler sem bila še dojenček, je zame trdna volja do življenja.
lahko skrbela izključno babica, kasneje pa je vso mojo
vzgojo vzel v roke ded. Mama se je morala celo izseliti Sebastijan Mar

Mlada rast 2017 | 9. razred 65

Jeziki

Kako je nastala my old age!
všivanka The old lady took her pleas to heart and said:
– I will tell you the secret of this terrible disease. But
Tudi v letošnjem šolskem letu naša šola sodeluje swear not to tell anyone. Swear on your child.
s številnimi partnerskimi šolami po Evropi. – I swear … on my daughter!
Sledečo pripovedko so nam v okviru projekta – Our Lord has sent the Black Death upon us. The
eTwinning National embroidery of different number of sinners had grown. God ordered that all
countries (Narodne vezenine različnih dežel) persons not wearing a cross should perish. The devils
posredovali učenci ukrajinske partnerske šole iz laughed and danced and continued killing everyone
kraja Ploske (regija Poltava), v slovenščino sta jo who did not wear a cross. They cared nothing about
prevedli dve osmošolki, pri prevodu v nemščino pa men’s souls. And so, the righteous died alongside
nam je pomagala nemška partnerska šola iz kraja the wicked and evil … You have mourned the dead in
Zeulenroda-Triebes v Turingiji. your family. I will give you some advice … Embroider
Učenci iz Ukrajine so raziskali in zapisali tudi, crosses on sleeves, on the bosom, everywhere. Use
kakšen je simbolni pomen posameznih vzorcev black or red colours so that the devils can see them
in barv na vezeninah. O tem govori drugi del from afar … But, tell no one, otherwise you will see
njihovega besedila. your daughter perish before your very eyes …
It took Mariya little more than an hour to embroider
*** her daughter’s blouse in red and black. The crosses
and cross-stitched designs shone and blazed in
Legend of the Vyshyvanka (traditional Ukrainian the sunlight. She embroidered another blouse for
embroidered shirt) herself. Ivanka’s health improved day by day. She
There was a time when people began falling to the asked her mother:
ground and dying one by one. No one knew what – Please, Mom, add an embroidered wreath of
caused this disease. A man walks along the road and blackthorn … and a branch of kalyna (guilder rose) …
suddenly falls, his skin turns black and he expires. The villagers wondered at Ivanka’s striking
People left their villages and fled to the forest. But, embroidered blouse and speculated that she was
the disease pursued them. It spared neither young probably going to retire to the forest and live
nor old. The time came when there was no one left alon. The crosses were meant for God’s blessings.
to bury the dead … Ivanka’s health improved; she started skipping and
A poor widow named Mariya lived in a village on the laughing and singing. However, her mother’s heart
banks of the Dnister River. The plague had carried broke whenever she saw the dead being taken to
off her husband and five children. Only the youngest the cemetery.
daughter, Ivanka was still alive. Mariya stood watch One day, Ivanka burst into the house, her face
over her daughter, protecting her as her most streaming with tears. She grabbed her mother’s
valuable treasure. arm and pulled her to the neighbour’s yard. A coffin
But, the disease entered their home. Ivanka began bearing Ivanka’s friends, two young twins, was being
to pale and wither; she refused food, only drank carried out of the house.
water and wasted away before her mother’s eyes. Mariya grew thinner and thinner; she became a
She pleaded with her mother: shadow of herself. She caressed and kissed her
– Save me, Mom, I do not want to die! daughter day and night, while dark storm clouds
Her sad and forlorn eyes followed her mother swirled about in her head:
around the room. One evening, an old lady stopped – Oh dear God! You are my only hope!
by their house. Mariya did not see or hear her come … But the children continued dying …
in. – Lord! I will not survive all these deaths!
– Glory to God! Good day! She could not bear it anymore. She ran, disheveled
– Glory to God! and terrified, from house to house:
– What’s this? Is your last child dying? – Embroider crosses, my dear friends … embroider
– Yes, would that she could live! your shirts and clothing with crosses … and you will
Mariya rushed towards the old lady: live! Save yourselves!
– Dearest grandmother, I pray God to deliver us, The villagers locked themselves in their homes.
save my last child. I do not want to be left alone in They thought that death had come for Mariya. No
one believed her.
Mariya ran home, took Ivanka in her arms and

Mlada rast 2017 | Jeziki 67

hurried to the village church. She rang the church Njene žalostne, prazne oči so mami sledile po sobi.
bells and the villagers came running. Nekega večera je v njuno hišo vstopila starka. Marija
Mariya kissed her daughter and spoke to the crowd: je ni niti videla niti slišala vstopiti.
– So, you don’t believe me! You think I’m a fool! Well, – Slava Bogu! Dober dan!
so be it … I hurt and cry for your children! – Slava Bogu!
She turned and tore the embroidered blouse off – Kaj se dogaja? Ali umira tvoj zadnji otrok?
Ivanka’s back. The child’s skin turned black, she slid – Da, ko bi le lahko še živela!
to the ground and died. Marija je planila proti starki:
– Murderers! Now, go home and embroider the – Najdražja babica, molim k Bogu, naj naju odreši,
clothing for your children and yourselves! – She reši mojega zadnjega otroka! Nočem ostati sama na
said and fell dead at her daughter’s feet. stara leta!
From that day on, the plague disappeared beyond Starka si je njeno prošnjo vzela k srcu in rekla:
the forests and seas. People began sewing and – Povedala ti bom skrivnost te grozne bolezni. A
embroidering. Later, there was no more need prisezi, da ne boš nikomur povedala naprej. Prisezi
for embroidered crosses. Mothers taught their pri svojem otroku.
daughters, and the daughters of their daughters, – Prisežem … na svojo hčerko!
and every home was graced with an embroidered – Naš Gospod je nad nas poslal črno smrt. Število
shirt, apron or blouse. grešnikov je naraslo. Bog se je odločil, da bo pogubil
Such beautiful clothes are worn to this very day. vse, ki ne nosijo križa. Hudiči so se smejali in plesali
But, very few people know the origin of this beauty … in nadaljevali s pobijanjem vseh, ki niso nosili križa.
Recorded by I. M. Rozvadovsky (born 1918) in Nič jim ni bilo mar človeških duš. In tako so pravični
Terebovlia in 1978. umirali poleg zlobnih in zlih … Tudi ti žaluješ za
mrtvimi v svoji družini. Dala ti bom nasvet ... Izvezi
Pupils of the Ploske school, Reshetylivskyi rayon, križe na rokavih, na prsih, povsod. Uporabi črno ali
Poltava oblast, Україна /Ukraine rdečo barvo, da jih bodo hudiči lahko videli že na
daleč ... Ampak ne povej nikomur, sicer boš videla
*** umirati hčerko pred svojimi očmi ...
Marija je rabila malo več kot uro časa, da je izvezla
Pripovedka o nastanku hčerkino bluzo z rdečo in črno. Križci in s križnim
všivanke (tradicionalne vbodom izvezeni vzorci so sijali in žareli v soncu.
ukrajinske vezene Eno bluzo je izvezla še zase. Ivankino zdravje se je iz
srajce) dneva v dan izboljševalo.
– Prosim, mama, dodaj še izvezeni venec črnega
Bil je čas, ko so ljudje začeli padati po tleh in umirati trna in veje kaline (brogovite) ...
drug za drugim. Nihče ni vedel, kaj je povzročilo Vaščani so se presenečeni čudili Ivankinim
bolezen. Moški je šel po poti in nenadoma padel, izvezenim bluzam in razmišljali, da se bo verjetno
njegova koža je postala črna in izdihnil je. umaknila v gozd in živela sama. Križi so bili mišljeni
Ljudje so zapustili vasi in pobegnili v gozd. A bolezen kot božji blagoslov. Njeno zdravje se je izboljšalo;
jih je zasledovala. Ni prizanesla ne mladim, ne starim. začela je poskakovati, se smejati in peti. Vendar se je
Prišel je čas, ko ni bilo nikogar več, ki bi pokopal mamino srce trgalo vsakokrat, ko je videla, da so na
mrtve. pokopališče peljali novega umrlega.
Revna vdova z imenom Marija je živela na bregu Nekega dne je v hišo planila Ivanka, njen obraz je bil
reke Dnjester. Kuga ji je vzela moža in pet otrok. Le objokan. Pograbila je mamo za roko in jo odvlekla
najmlajša Ivanka je bila še živa. Marija je pazila na do sosednjega dvorišča. Iz hiše so nesli krsto z
hčerko, jo varovala kot svoj najdragocenejši zaklad. Ivankinima prijateljema dvojčkoma.
A bolezen je prišla tudi v njun dom. Ivanka je začela Marija je postajala tanjša in tanjša; postala je senca
bledeti in se sušiti; zavračala je hrano, pila je samo same sebe. Dan in noč je božala in poljubljala svojo
vodo in hirala pred maminimi očmi. Rotila je svojo hčerko, medtem ko so se temni nevihtni oblaki
mater: zgrinjali okoli njenega srca.
– Mama, reši me, nočem še umreti! – O, dragi Bog! Ti si moj edini up!
... A otroci so še naprej umirali ...
– Gospod! Ne morem prenesti vseh teh smrti!
Ni zdržala več. Razmršena in prestrašena je tekala
od hiše do hiše:

68 Mlada rast 2017 | Jeziki

– Vezite križe, moji dragi prijatelji ... Izvezite križce Flussufer des Dnisterflusses. Die Pest hatte ihr den
na svoje srajce in obleke ... in boste živeli! Rešite se! Ehemann und fünf ihrer Kinder genommen. Nur die
Vaščani so se zaklenili v svoje domove. Mislili so, da jüngste Tochter, Ivanka, war noch am Leben. Marie
je po Marijo prišla smrt. Nihče ji ni verjel. versuchte auf sie zu achten, sie wie ihren größten
Marija je stekla domov, vzela Ivanko v svoje naročje Schatz zu beschützen.
in pohitela do vaške cerkve. Zvonila je s cerkvenimi Aber die Krankheit erreichte ihr Haus. Ivanka begann
zvonovi in vaščani so prihiteli tja. Poljubila je hčerko blasser zu werden, trank kaum noch, lehnte jedes
in spregovorila množici: Essen ab und magerte ab. Sie flehte ihre Mutter an:
– Ne verjamete mi! Mislite, da sem nora! No, naj bo “Rette mich, Mutter, ich möchte nicht sterben!“
tako ... Trpim in jočem zaradi vaših otrok! Ihre traurigen und trostlosen Augen wanderten im
Obrnila se je in z Ivankinega hrbta strgala vezeno Raum hin und her. Eines Abends jedoch rastete ein
bluzo. Otrokova koža je postala črna, deklica je altes Mütterlein an ihrem Haus. Maria sah sie nicht
zlezla na tla in umrla. und bemerkte auch nicht, wie sie hereinkam.
– Morilci! Pojdite zdaj domov in izvezite obleke za Mütterchen: „Vergelt‘s Gott! Guten Tag!
vaše otroke in zase, je rekla in padla mrtva pred Maria: „Vergelt’s Gott!“
hčerkine noge ... Mütterchen: „Was ist hier? Stirbt euer letztes Kind?“
S tem dnem je kuga izginila onkraj gozdov in morij. Maria: „Ja. Ich wollte, sie könnte leben.“
Ljudje so začeli šivati in vesti. Čez nekaj časa ni bilo Maria eilte auf das Mütterchen zu.
več potrebe po vezenju križcev. Matere so naučile Maria: „Liebstes Großmütterchen, ich bete zu Gott,
hčere, hčere svoje hčere in vse domove so krasili uns zu helfen und mein letztes Kind am Leben zu
vezena srajca, predpasnik ali bluza. lassen. Ich möchte nicht allein gelassen werden auf
Ta lepa oblačila se nosijo še danes. meine alten Tage.“
A le zelo malo ljudi pozna izvor te lepote ... Die alte Frau nahm sich ihre Bitte zu Herzen
und sagte: „Ich werde dir das Geheimnis dieser
Posnel I. M. Rozvadovsky (rojen 1918) v kraju schrecklichen Krankheit sagen. Doch schwöre, es
Terebovlia leta 1978. niemandem zu erzählen. Schwöre bei deinem Kind.“
Maria: „Ich schwöre … bei meiner Tochter!“
Prevedli Živa Močnik in Melisa Rejc, 8. b Mütterchen: „Gott hat uns den Schwarzen Tod über
uns gebracht. Die Zahl der Sünder ist immer größer
*** geworden. Gott befahl, dass alle Menschen, welche
kein Kreuz tragen, umkommen sollten. Die Teufel
Legende von lachten und tanzten und töteten jeden, der kein
Wyschywanka Kreuz trug. Sie scherten sich nicht um die Seelen
(traditionelle der Menschen. Und so starben die rechtschaffenen
Ukrainische Bluse mit wie die bösen. … Du hast den Tod in deiner Familie
Stickerei) schon betrauert. Ich gebe dir einen Rat … Besticke
alles mit Kreuzen, Bettbezüge, Hemden, alles und
Es gab eine Zeit, da begannen die Leute einfach überall. Benutzen schwarze und rote Kreuze, so
umzufallen und starben einer nach dem anderen. dass die Teufel sie schon von Weitem sehen können.
Niemand wusste, was der Grund für diese Krankheit Aber erzähle niemandem etwas davon, sonst wirst
war. Ein Mann spazierte entlang der Straße, fiel du deine Tochter vor deinen Augen sterben sehen…“
plötzlich um und seine Haut veränderte sich, wurde Maria brauchte nicht mehr als eine Stunde, die Bluse
schwarz und seine Zeit war abgelaufen. ihrer Tochter mit roten und schwarzen Kreuzen zu
Die Menschen verließen ihre Dörfer und flohen in besticken.
den Wald. Aber auch dort raffte die Krankheit sie Die Kreuze und kreuzgestickten Muster schienen
hinweg. Weder jung noch alt blieben verschont. und glänzten im Sonnenlicht. Sie bestickte auch
Es kam die Zeit, da war nicht einmal jemand mehr eine Bluse für sich selbst. Ivankas Gesundheit wurde
übrig, um die Toten zu begraben. besser Tag für Tag. Sie fragte ihre Mutter: „Bitte
Eine arme Witwe, mit dem Namen Maria, lebte am Mutter, sticke noch den Kranz eines Schlehdorns
und den Zweig der Kalyna auf meine Bluse. “
Die Dorfleute wunderten sich über Ivankas
auffallende Bluse, sie spekulierten, sie wolle sich
vielleicht zur Ruhe setzen und in den Wald ziehen,
um allein zu leben. Die Kreuze bedeuteten den

Mlada rast 2017 | Jeziki 69

Segen Gottes. Ivankas Gesundheit wurde besser, Aber nur wenige Menschen kennen den Ursprung
sie begann wieder Seil zu springen, zu lachen und dessen Schönheit.
zu singen.
Wie auch immer, ihrer Mutter Herz brach, als sie Übersetzt von Anja Teistler, Staatliche Regelschule
zuschauen musste, wie die Toten zum Friedhof “Georg Kresse”, Zeulenroda-Triebes, Deutschland.
gebracht wurden.
Eines Tages, Ivanka stürmte zum Haus herein und Ukrainian Vyshyvanka /
ihr Gesicht war von Tränen überströmt. Sie nahm Ukrajinska všivanka
die Hand ihrer Mutter und zog sie zum Hof der
Nachbarn. Gerade wurden die Särge von Ivankas The Vyshyvanka (Вишива́ нка) is a traditional
Freundinnen, einem jungen Zwillingspärchen Ukrainian embroidered shirt. The date the
herausgetragen. Vyshyvanka was first made remains unknown,
Maria nahm immer mehr ab. Zum Schluss war sie yet it formed gradually with the implementation
nur noch ein Schatten ihrer selbst. Sie liebkoste of symbolic decorative patterns on the shirt.
ihre Tochter bei Tag und bei Nacht, während The history of Ukraine, its belief and culture are
sich immer dunklere Wolken in ihrem Innern symbolised on the embroidered shirts.
zusammenbrauten. The decorative patterns embroidered on the
Maria: “Oh, lieber Gott! Du bist meine einzige Vyshyvanka can be divided into three goups as
Hoffnung!“ geometric, animalistic, and as symbols of beliefs
… Aber die Kinder starben weiter … and cults. There are about one hundred different
Maria: „Gott! Ich werde nicht überleben unter all embroidery techniques, and these vary from
diesen Toten.“ region to region depending on the ethnographic
Sie konnte es nicht mehr ertragen. Sie rannte, characteristics of the particular district of Ukraine.
verwirrt und erschreckt, von Haus zu Haus. Today the shirt has taken on a special importance as
Maria: „Stickt Kreuze, meine lieben Freunde. … a means of expressing patriotism.
bestickt eure Hemden, eure Kleidung und ihr Each embroidery design and colour has got a
werdet leben! Rettet euch selbst!“ different connotations and meanings, although
Aber die Dorfleute schlossen sich in ihre Häuser ein. some remain ambiguous.
Sie dachten, der Tod habe sich Marias bemächtigt • The floral ornament starting with a viburnum
und so glaubte ihr kein Mensch. Maria rannte nach
Hause, nahm Ivanka in ihre Arme und eilte mit ihr tree – the birth of the universe and immortality
zur Dorfkirche. Sie läutete die Kirchenglocken und • Oak pattern embroidered only on men’s shirts –
alle Leute aus dem Dorf kamen. Maria küsste ihre
Tochter und wandte sich an die Menge. masculine strength, development and force
Maria: „So, ihr wollt mir nicht glauben? Ihr denkt, • Grapes – joy and delight of family life
ich sei verwirrt? Gut, so sei es … Ich verletze mich • Poppy – protection from harm (particularly
und weine für eure Kinder.“
Sie drehte sich um und nahm die bestickte Bluse embroidered on girls shirts whos father had
von Ivankas Leib. Daraufhin wurde die Haut ihres died in the war)
Kindes schwarz, es stürzte zu Boden und starb. • Animal symbols – variety of interpretations
Maria schrie: „Mörder! Nun geht nach Hause und (ambiguous)
bestickt die Kleidung für eure Kinder und euch • Black colour – death, loss of a loved one, grief
selbst!“ • White colour – protection against evil forces
Sprach’s, stürzte nieder und starb zu den Füßen and natural beauty (mainly used for young girls
ihrer Tochter. to imply modesty)
Von diesem Tag an verzog sich die Pest hinter • Red colour – symbolic of the sun, good luck and
die Wälder und hinter den Ozean. Die Menschen protection
begannen zu nähen und sticken. Später benötigte • Green colour – birth and growth (used for grass
man die gestickten Kreuze nicht mehr. Mütter and leaf patterns)
lehrten ihren Töchtern und die Töchter wiederum • Yellow colour – abundance, wealth, the sun as
ihren Töchtern und so war und jedes Heim mit the energy of all life on earth
einem gestickten Hemd, Schürze oder Bluse geziert. The Vyshyvanka are usually embroidered around
Solch schöne Kleidung wird bis zum heutigen Tage the sleeves and the neck. It is believed that the
noch getragen. chest embroidery protects the human soul from
destruction, decay and death, and that the shoulder

70 Mlada rast 2017 | Jeziki

embroidery, particularly on male wear, defends osebo brani pred sovražniki in daje moč tistemu, ki
against enemies and empowers the wearer. jo nosi. Ženske imajo pogosto predpasnik. Dekleta
Females also tend to have an embroidered apron. višivanke začnejo vesti v mladosti, v pripravi na
Furthermore, girls start to embroider Vyshyvankas poroko, kot doto.
from youth as dowry in preparation for their Ukrajinci so letos nosili višivanke na mirovnem
marriage. pohodu, ki se ga je udeležilo tudi nekaj članov naše
Ukrainians were wearing Vyshyvankas in the peace skupine.
march held this year that some people from our
group also attended. Učenci šole v kraju Ploske, Rešetylivskyi rajon,
Poltavska oblast, UKRAJINA
Pupils of the Ploske school, Reshetylivskyi rayon,
Poltava oblast, Україна / UKRAINE Prevod Alenka Mavri, 8. b

***

Višivanka (Вишива́ нка) je tradicionalna vezena Skupina učenk s partnerske šole v Ukrajini s
ukrajinska srajca. Kdaj so jih začeli izdelovati, ostaja svojo učiteljico Taiso (Tayo).
neznano, razvile so se postopoma, z dodajanjem
simbolnih okrasnih vzorcev. Na vezenih srajcah Skupina učenk s partnerske šole v Moldaviji s
so namreč na simboličen način predstavljene svojo učiteljico Cecilijo.
zgodovina Ukrajine, njena prepričanja in kultura.
Okrasne vzorce, vezene na višivanko, delimo v tri Atanaska, učenka s partnerske šole
skupine: geometrične, živalske in simbole prepričanj v Bolgariji.
in čaščenj. Obstaja okoli sto različnih tehnik vezenja,
te pa se razlikujejo od regije do regije, odvisno od
etnografskih značilnosti posameznega predela
Ukrajine. Danes ima vezena srajca poseben pomen,
je namreč sredstvo za izražanje domoljubja.
Vsak vezeni vzorec in barva imata svoj pomen,
čeprav jih nekaj ostaja nejasnih ali dvoumnih.
• Cvetlični ornament, ki se začenja z motivom

brogovite, predstavlja rojstvo vesolja,
neumrljivost.
• Hrast – ta vzorec je vezen le na moške srajce in
predstavlja moško moč, razvoj in trdnost.
• Grozdje – veselje in radost družinskega življenja.
• Mak – zaščita pred poškodbami (vzorec se
pojavlja zlasti na srajcah deklet, katerih očetje so
umrli v vojni).
• Živalski simboli – različne (nejasne, dvoumne)
razlage.
• Črna barva – smrt, izguba ljubljene osebe, žalost.
• Bela barva – zaščita pred zlemi silami in naravna
lepota (v glavnem se uporablja na srajcah mladih
dekletih, nakazuje skromnost).
• Rdeča barva – simbol sonca, sreča in zaščita.
• Zelena barva – rojstvo in rast (uporablja se za
vzorce trave in listja).
• Rumena barva – obilje, bogastvo, sonce kot
energija vsega življenja na Zemlji.
Višivanke so po navadi izvezene okoli rokavov in
vratu. Verjamemo, da okras na prsnem košu ščiti
človeško dušo pred uničenjem, razpadom in smrtjo,
okras na ramenih, posebno pri moških srajcah, pa

Mlada rast 2017 | Jeziki 71

The first of March and
Martenitsas – Bulgaria

March is generally known as the woman’s month Martenice
because the weather is said to be as moody as a
woman’s mood swings (Cold harsh winter/ warm Slovenske pripovedke
and pleasant spring)”Chestita Baba Marta” is how po naše in po nemško
Bulgarians greet each other on this day. They then
present each other with martenitsa’s. Red and
white woolen threads entwined, symbolising health
and happiness for the coming months. You will
see stalls all over town selling martenitsas. Each
year the assortment on offer gets more elaborate.
Martenitsas are usually pinned to lapels or tied
around wrists and worn till the first stork is seen.
They should then be tied on a fruit tree or buried
under a stone whilst making a wish.

Besedilo so v okviru projekta eTwinning National
embroidery of different countries (Narodne vezenine
različnih dežel) pripravili učenci Srednje šole svetih
bratov Cirila in Metoda, Asenovgrad, Bolgarija.

Prvi marec in martenice Odkod potresi / Wie
v Bolgariji entstehen Erdbeben

Marec je na splošno znan kot mesec žensk, ker Slovenska razlagalna pripovedka / Slowenische
pravijo, da je vreme takrat tako muhasto kot nihanje Sage
ženskega razpoloženja (ledeno ostra zima/topla in
prijetna pomlad). »Čestita baba Marta« je pozdrav, Naši stari ljudje so mislili, da Zemlja plava na vodi.
s katerim se na ta dan pozdravljajo Bolgari. Potem Zaradi tega so si potres takole razlagali: v vodi, na
drug drugemu izročijo martenice. To so prepletene kateri plava Zemlja, sta dve zelo veliki ribi. Kadar se
rdeče in bele volnene niti, ki simbolizirajo zdravje in ti dve ribi podita po vodi in se katera od njiju obregne
srečo v prihajajočih mesecih. Po celem mestu lahko ob Zemljo ali pa po njej udari z repom in se Zemlja
vidiš stojnice, kjer prodajajo martenice. Vsako leto strese, je to potres. O potresu pripovedujejo tudi, da
sta izbira in ponudba bolj dodelani. Martenice so po pomori rake. Tako je bilo prej pri nas veliko rakov,
navadi pripete na zavihke pri obleki ali pa zavezane zdaj pa jih ni več, ker so zaradi zadnjega potresa vsi
okoli zapestja. Ljudje jih nosijo, dokler se ne prikaže poginili.
prva štorklja. Potem jih je treba pripeti na sadno
drevo ali zakopati pod skalo, medtem ko si nekaj ***
zaželiš.
Unsere alten Menschen haben gedacht, dass die
Iz angleščine prevedla Alenka Mavri, 8. b Erde auf dem Wasser schwimmt. Deshalb haben
sie sich das Erdbeben so erklärt: Im Wasser, auf
dem die Erde schwimmt, sind zwei große Fische.
Wenn die Fische im Wasser hin und her treiben
und einer von ihnen an die Erde stößt oder auf sie
mit der Schwanzflosse schlägt, bebt die Erde. Das
ist Erdbeben. Vom Erdbeben wird auch erzählt, es

72 Mlada rast 2017 | Jeziki

metzle die Krebse nieder. So gab es früher bei uns sagte: „Ich habe alle bis zum Letzten beigesetzt.
viele Krebse, aber jetzt gibt es keine mehr. Wegen Wer begräbt mich, wenn ich sterbe?“ Die Zigeuner
des letzten Erdbebens verendeten alle. antworteten: „Wir werden dafür sorgen.“ Und so
sind sie hier im Dorf geblieben. Aus jener Zeit, von
V nemščino prevedla Gaja Obid, 9. a dieser Zigeunersippe sollten zwei Familiennamen
in unserem Dorf stammen − Makuc und Božič. So
erzählte man, aber ich weiß nicht, ob das stimmt.

Zadnji prebivalec vasi Police / Der letzte Bewohner Erzählt im Jahr 1989 von Frau Francka Makuc aus
vom Dorf Police Police.

V nemščino prevedla Špela Svetičič, 9. a

L judska pripovedka
iz vasi Police na
Cerkljanskem /

Jan Razpet, 7. b

Slowenische Sage aus
dem Dorf Police bei
Cerkno

Kar sem slišala, da je bila vas zelo obljudena, pa da Kužno znameje v Volčah na Tolminskem.
je prišla ena bolezen, kuga so dejali. So pa eden za
drugim pomrli. Le eden je ostal pa je hodil rjut tja na
Žubršk, tja v en grič. Potem so pa prišli Cigani gor
po dolini in so ga vprašali, zakaj rjove. In je dejal: “Jaz
sem pokopal vse do zadnjega. Kdo bo pa mene, ko
bom umrl?” So dejali: “Bomo pa mi drugi poskrbeli
za vas.” In potlej so ti Cigani ostali tu. Po tistem, so
dejali, da sta dva priimka še sedaj tu v vasi, Makuc
in pa Božič, da bi bila obstala od tiste ciganske
rodovine. Tako so govorili, potlej, če je res, pa ne
vem.

Pripovedovala Francka Makuc v Policah leta 1989.

***

Es wird erzählt, dass einmal in unserem Dorf viele
Leute gelebt hatten. Dann kam eine Krankheit
ins Dorf. Das war die Pest. Ein Mensch nach dem
anderen starb. Nur noch ein Mensch blieb am Leben.
Er ging auf den Hügel Žubršk, um dort zu weinen.
Dann kamen die Zigeuner aus dem Tal hinauf zum
Dorf und fragten ihn, warum er weine. Und er

Mlada rast 2017 | Jeziki 73

Pesmi enajstičke so k likovnim izdelkom naših devetošolk (Larise, Daše, Nike in Tjaše) napisale učenke
partnerske šole NMS Weitensfeld iz Avstrije pod mentorstvom učiteljice Gerhild Anne Robinig.

Larisa Peternelj Daša Žuk

Wasserhahn Dornen
Er tropft Sie stechen
Manchmal ins Herz
In der Küche Auch Liebe kann stechen
Wasser ist kostbar wie
Rose
Gold Johanna, 3. a
Sarah, Anika, Chantal, Julia, 3. b

74 Mlada rast 2017 | Jeziki

Nika Podobnik Bogataj Tjaša Čemažar

Titanic Frühlingsgruß
Sie versank Blumen blühen
Eine große Liebe
Sie verschwand im Meer In der Natur
Herzschmerz Die Blumen sind schön
Johanna, Verena, 3. a
Frühling
Corinna, Elisabeth, 3. a

Mlada rast 2017 | Jeziki 75

OCENJEVALNA KOMISIJA LIKOVNIH IN OCENJEVALNA KOMISIJA LITERARNIH DEL:
FOTOGRAFSKIH DEL: Vid Prezelj, pesnik in vsestranski umetnik
Ana Koren, likovna pedagoginja Dragica Krapež, pisateljica
Uršula Batistuta, likona pedagoginja Urša Ambrožič, študentka slovenistike in radijska
voditeljica

Literarni natečaj

Peter Klepec, to smo mi

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 77

Moj Peter Klepec prinesel robota iz kock. Obiskali so me prijatelji.
Dobil sem tudi tablični računalnik, tudi zato, ker
Moj Peter Klepec je Nace. Star je šest let. Rad se vozi nisem smel premikati nog in sem tako dlje časa
s traktorjem in igra na bobne. V prostem času skupaj zdržal pri miru.
urejava vrt, se igrava v hišici na drevesu ter skrbiva Od takrat je minilo nekaj let. Moj očka je sicer močan,
za živali. Naučil me je kositi travo ter uporabljati a tolikšne moči, da bi prestavil cisterno polno vode,
njegov traktor. Nekega dne je Nace prihitel povedat, nima. Ko ga danes vprašam, od kod je črpal moč,
da so koze ušle. Nato nam jih je pomagal loviti, pove, da iz ljubezni do naju.
čeprav je Lizika zelo napadalna. To je bilo zelo Dogodek nas je zaznamoval, nekaj časa je bilo težko,
pogumno dejanje. bila sva poškodovana in spomin je dolgo ostajal v
zraku … Nas je pa tudi povezal.
Zala Ana Razpet, 2. razred Moj očka je junak v mojih očeh, očeh mojega bratca
OŠ Cerkno in danes tudi sestrice Zarje.

Moj Peter Klepec Oskar Huš, 2. razred
OŠ Petrovče, POŠ Trje
Moj Peter Klepec je moj ata Ivan. Star je 47 let. Rad
hodi na sprehode. V prostem času se igrava različne Moj boter Damjan
igre. Naučil me je voziti se s kolesom. Poseben Klepec
dogodek je bil, ko sva šla plezat na Mojstrovko. Šla
sva tudi na Begunjščico. Ptice kavke so mi tam jedle Moj Peter Klepec je boter Damjan. Izbral sem ga, ker
hrano iz roke. Pozimi se greva večkrat smučat, poleti ga imam zelo rad. Veliko mu zaupam, pogovarjava
pa igrava nogomet. se, najlepši pa je čas, ko igrava nogomet. Je strasten
nogometaš − tako kot jaz. Čas, preživet z njim, je
Jernej Mavri, 2. razred poseben.
OŠ Cerkno Nekoč, ko sem bil še zelo majhen, me je prišel
obiskat v bolnišnico. Zelo ga je skrbelo zame. Ko
Moj očka je JUNAK sem ozdravel, sem odšel k njemu na počitnice.
Večkrat me pride pogledat na nogometne tekme.
Pri naši hiši je zmanjkalo deževnice, s katero smo Vedno me pohvali, mi čestita za dobro igro.
zalivali pridelke na vrtu in polju, zato smo se s Spodbuja me. To me osrečuje.
traktorjem odpeljali k sosedom, očka, bratec in jaz. Star je enaintrideset let in letos na svoj rojstni dan
Očka je nama z bratcem dovolil, da sediva zadaj – na pričakuje prvega otroka. Želim mu sreče in zdravja,
prikolici s cisterno. Vozili smo se po hribu navzgor, prav tako njegovemu otroku in družini. Upam, da
sedela sva v sprednjem delu. Pri sosedu sva čakala, bo še imel čas zame in najine dogodivščine.
da so napolnili cisterno, nato smo se odpeljali
domov. Očka nama je naročil, naj sediva zadaj, a ga Patrik Veber, 3. razred
nisva poslušala. Cisterna se je zaradi doline začela OŠ Petrovče, POŠ Trje
spuščati in pomikati proti nama.
Stisnila naju je. Moja babi – Metka
Očka je začel vpiti, kričati na ves glas: «Na pomoč!« Še K(lepec)uhar
danes slišim njegov glas. Sosedje so prišli pogledat,
kaj se dogaja. Zaradi teže se cisterna ni premaknila. Moji babici je ime Jožefa, vsi jo kličemo Metka. Stara
Bila sva ujeta. je 64 let. Živimo skupaj v eni hiši, tako jo lahko kadar
Očka je skočil na prikolico, s svojimi nogami se je koli obiščem.
uprl z vso močjo … Prestavil je cisterno in naju rešil. Najraje jo poslušam, ko mi pripoveduje zgodbe
Odpeljal naju je v bolnico. Tam sva ostala kar nekaj iz svojega življenja. Bila je edinka. Čeprav je živela
časa. V bolnici sem praznoval tudi rojstni dan. Dobil s starimi straši in materjo na kmetiji, je imela lepo
sem darila. Babica mi je spekla torto, očka mi je

78 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Aleša Kofol, 5 let, Vrtec Dolenja Trebuša Alicija Brinovec, 4. razred, OŠ Marije Vere

otroštvo. Pravi, da ji ni bilo hudega. Bila je nezakonski Moj Peter Klepec
otrok, kar je bilo v tistih časih hudo, pravi, da so
takšne otroke prezirali. Ko je bila stara dvanajst let, Mojemu bratcu je ime Luka. Star je 7 let, doma smo v
je mati dobila službo. Odselili sta se, skromno sta Plužnjah. Rad dela iz lesa, se uči, riše, računa in piše.
živeli, od doma sta prinesli le nekaj oblačil, a imeli Skupaj izdelujeva zimske grablje, ki so prišle prav, da
sta se zelo radi. naš pes ni ležal na snegu.
Babi je končala gostinsko šolo, rodila je tri otroke, Luka imam rad, ker mi veliko pomaga. Zmeraj mi
danes pa je babi šestim vnukom in enemu pravnuku. prinese stojalo, ko vadim trobento.
Zelo rada šiva in nekega poletnega dne se je odločila,
da me bo naučila šivati. Veliko ur sva preživeli skupaj, Tim Filipič, 3. razred
se pogovarjali in šivali. Naučila me je in ponosna sem OŠ Cerkno
na to. Tako bom tudi jaz lahko naučila svoje otroke.
Če povem po resnici, jo imam rada tako, kot da bi Moj dedek
bila moja najboljša prijateljica in ne babica.
V zadnjem času ves svoj čas posveča dediju, ki je Odločitev, o kom bom pisala, ni bila težka.
bolan, kljub temu se vedno razveseli, ko jo obiščemo. Pravzaprav sem takoj vedela! Peter Klepec v moji
Pomeni mi zelo veliko, ker mi pomaga, je zelo družini je moj dedek.
prijazna, predvsem pa ima zlato srce, zato sem jo Je starejši sivolasi gospod s sivo bradico, srednje
izbrala za svojega Petra Klepca – babico z velikim velikosti in športne postave. Rad ima šport in vse
srcem. z njim povezano. Redno hodi na rekreacijo, veliko
svojega časa preživi v naravi in v gibanju. Vreme ga pri
Maruša Kuhar, 3. razred vsakodnevnih dejavnostih nič ne moti. Četudi dežuje,
OŠ Petrovče, POŠ Trje piha ali sneži, se odpravi ven. Najraje ima sprehode
po gozdu. Opazuje drevesa, včasih od daleč zagleda

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 79

Maja Lenič, 9. razred, OŠ Škofljica

srno, ki hitro zbeži, če začuti, da je nekdo v bližini. povodec. Prišla sem do njega in tudi jaz prijela za
Posluša ptičje čebljanje in petje. Rad pravi, da ga svež povodec. Še dobro, da sva bila oba obuta v gumijaste
zrak vedno okrepi. škornje, saj sva ob reševanju psa iz vode, stopila tudi
Moj dedek je prijazen, posebno do mene. Ko pridem v potok. Dedek ga je prijel za ovratnico in ga potegnil
na obisk, me je zelo, zelo vesel. Rad me posluša, je k sebi. Počasi je nekako priplaval in se pustil povleči
strpen in mi nikoli ne sega v besedo. Zame si vedno na kopno. Midva z dedkom sva se spogledala in si
vzame čas. Igrava se različne igre, pomaga mi pri oddahnila. Objela sva se, zadovoljna, da sva rešila psa
domačih nalogah. Če naloge dobro opravim, mi dovoli in da se tudi nam ni pripetilo nič hudega. Pes se je
gledati televizijo. Skupaj hodiva na sprehode. Veliko močno otresel in vsa voda je špricala okoli njega. Tudi
se naučim od njega. naju je pomočil. Z dedkom sva se samo nasmejala.
Je vzreditelj psov. Sedaj jih ima kar dvanajst. Za njih Prepričana sem, da bi dedek vedno vsakemu priskočil
skrbi, jih hrani in uči veščin. Dedek mi dovoli, da jih na pomoč. Tako kot je rešil psa, bi zagotovo rešil
grem pogledat, včasih jim smem dati hrano. Najbolj kogarkoli, če bi bilo potrebno. Moj dedek je zame
všeč mi je, kadar greva z njimi na sprehode. Imava pravi Peter Klepec v naši družini.
jih na povodcu, včasih pa tudi kakšnega spustiva. So
ubogljivi in ko jih dedek pokliče, pridejo k njemu. Tudi Lana Babnik Zagorc, 4. razred
mene že dobro poznajo in se me razveselijo kot jaz OŠ Grm
njih.
Nekega dne se je zgodila nesreča. Še zdaj se počutim
grozno, ko se spomnim na ta dogodek. Kot ponavadi
sva vzela pse in šla na sprehod. Sprehajala sva se ob
potoku in poslušala njegovo žuborenje. Voda v potoku
je bila precej visoka, saj je pred tem kar nekaj dni
deževalo. Ne vem, kako se je to zgodilo a naenkrat je
eden od psov padel v potok. Iz rok mi je ušel povodec
in nisem vedela, kaj naj storim, tako sem se prestrašila.
Dedek je hitro skočil proti potoku in še zadnji hip ujel

80 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Ana Demšar, 4. razred, OŠ Železniki

Moj junak kirurg Moj nono je zame Peter
Klepec
Kot mala dojenčica stara komaj 6 mesecev sem
zbolela za tumorjem na možganih. Moje življenje je Moj nono je bil pravi Peter Klepec. Na žalost ne vem,
bilo ogroženo. kako se je imenoval, saj je že pred leti umrl. Bil je
Do moje mamice je prišel kirurg in ji vse razložil mamin oče.
kako bo potekala operacija. Podpisati je mogla veliko Ko je bila moja mama stara šest ali sedem let, ji je
papirjev. Ko je prišel dan operacije je bila mami umrla mama. Njen oče je trdo delal. Skrbel je za svoje
zelo nervozna. Čakala je 10 ur ko so se kirurgi in vsi tri hčerke in jim želel le najboljše. Čez nekaj let si je
njegovi pomočniki borili za moje življenje. Bilo jih je našel drugo ženo in se z njo poročil. Hčerkam je želel
veliko. Zraven kirurga sta bila še dva kirurga, ki sta mu v hišo pripeljati mačeho. A ne tiste iz pravljic. Mačeha
pomagala, anasteziolog in še veliko drugih sester in po imenu Rožica je bila dobra žena in skrbna mama
pomočnikov. trem puncam. Žal pa niso imele sreče. Čez nekaj let
V operacijski naj bi bilo veliko operacijskih aparatov, se je zgodba ponovila. Tokrat je zbolel oče in žal je
robot in ves pribor, ki so ga rabili za operacijo. Po tudi umrl. Mama, njeni dve sestri in mačeha Rožica
operaciji sem bila še dolgo v bolnišnici in so zame so ostale same. Bile so zelo žalostne. Vseeno je Rožica
skrbele medicinske sestre. Previjale so mi rane in mi zbrala pogum in deklice pocrkljala. Skrbela je za
prinašale zdravila. punce, čeprav niso bile njene prave hčerke. Dekleta
Vse to mi je mami povedala, ker sem bila takrat še so lepo rastla in odšle so na fakulteto. Rožica je živela
premajhna, da bi se spomnila. v hiši do konca svojega življenja.
Zato je kirurg moj junak, ker mi je rešil življenje. Zakaj je moj pokojni dedek Peter Klepec? To ni težko
vprašanje. Čeprav ga nisem poznala, mi je mama
Tara Bulajić, 4. razred večkrat povedala, kako je bil skrben oče. Skrbel je za
OŠ Franca Rozmana Staneta svoje hčerke, karkoli se je zgodilo, jih je vedno branil.
V življenju se je zelo trudil. Bil je pogumen in prijazen.

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 81

Včasih, ko se spomnim nanj, sem žalostna, ker ga poskrbela za vse, kar takrat potrebujem.
nisem poznala. Z mamo obiščemo njegov grob in Peter Klepec je naredil zelo veliko stvar. Stvar, ki je
takrat zmolim zanj. Če bi bil še živ, bi se mene in bila pomembna za preživetje njega in matere. Kot je
moje sestre zelo veselil. razvidno iz mojega pisanja, pa so za dobro počutje
Ko mi je mama povedala svojo življenjsko zgodbo, in lepše življenje dovolj že preproste stvari, ki jih
sem zajokala. Žalostna sem bila. Vem, da se o tem naredimo. A tudi te so lahko za nekoga velike in
ne želi pogovarjati, a o Petru Klepcu, mojem dedku, pomembne.
moram povedati. Ponosna sem nanj. Čeprav danes ne živimo v takem pomanjkanju, je
še vedno lepo, če imamo ob sebi ljudi kot je Peter
Anja Polanc, 4. razred Klepec. Ljudi, ki nas razumejo, nam pomagajo. Tako
OŠ Danila Lokarja Ajdovščina nam prinašajo srečo, ljubezen.
Imeti v svoji družini in širši družini ljudi z močmi
Peter Klepec v moji širši je zakon. Pomagajo ti, te tolažijo in podobno. Zaradi
družini teh moči, pa tudi če jih ne bi imeli, jih ne bi za nič
na svetu zamenjala. Ko sem napisala ta spis, sem
Peter Klepec je bil deček, ki mu v življenju ni bilo ugotovila, da Peter Klepec ni bil le junak iz pravljice
vedno lahko. Živel je sam z materjo in nista živela s posebno močjo, temveč je bil tudi junak s prijaznim
v izobilju. Oba pa sta bila pridna in delovna. Kot in dobrim srcem. Tako sem spoznala, da na svetu
da revščina ni bila dovolj, se je moral še ločiti od obstaja več Petrov Klepcev in različne moči.
matere. V službi so se mu dogajale grše stvari, ki jih
ni bil vajen. Drugi pastirji so ga velikokrat pretepali. Ana Gruden, 5. razred
Svojo dobroto je pokazal že ob pomoči gorski vili. OŠ Louisa Adamiča Grosuplje
In bogato je bil nagrajen. Dobil je neskončno moč, s
katero je pokazal pastirjem, kdo je in osrečil sebe in Peter Klepec v moji
mater. družini
V moji družini ima moj brat posebno moč, ki jo deli
z mano in z drugimi. Če česa ne vem, mi vedno Peter Klepec je bil droben fantič, ki je živel z
odgovori na vprašanje. Poleg odgovora pa mi izreče materjo. Bila sta revna, zato ga je mati poslala k
tudi prijateljski nasvet. Tako se bolj zbližava in jaz sosedu za pastirja. Pastirji so mu nagajali in ga imeli
sem srečna, saj imam brata z močjo. S tem se bližava za služabnika. Nekega dne je naredil senco gorski
in postajava boljša prijatelja. S tem, ko pomaga meni vili, ko je spala in v zahvalo mu je izpolnila željo, da
in drugim ne zadrži svojega znanja in izkušenj le postane močan in premaga pastirje. Svoje moči pa ni
zase. imel le zase, ampak je tudi pomagal drugim.
V moji širši družini ima moja mlajša sestrična V moji družini je najbolj podoben Petru Klepcu moj
različne moči. Moč tolaženja, znanja in prijateljstva. očka. Kot otrok je bil tak kot Peter Klepec, droben
Ko sem jezna, žalostna ali potrta, me razveseli in in majhen. Povedal mi je, da so mu v osnovni šoli
potolaži. Včasih je tudi sama žalostna, zato ji vrnem sošolci nagajali. Večkrat so mu skrivali puščico
uslugo. Potolaži tudi svojega mlajšega brata, ki je in kdaj tudi kakšen zvezek. Nekega dne jih je imel
kdaj pa kdaj tudi siten. Moja sestrična je zelo dobra dovolj. Sošolca, ki mu je nagajal je prijel za rame in
prijateljica. Poleg tega, da te kot prijatelja tolaži, te ga močno stresel, da se je ves razred zatresel. Od
tudi podpira, drži s teboj ob pomembnih trenutkih, takrat naprej si nihče več ni upal nagajati očku. Moj
deli svoje misli s teboj in ti pomaga. očka tudi zelo rad pomaga. Vedno, ko mi kaj ne gre,
Ta punca pa ni zmožna le tolaženja in prijateljstva. mi rade volje priskoči na pomoč. Ko komu kakšna
Zna tudi misliti z glavo. Lahko bi rekli, da je pametna. luč ali kaj podobnega ne dela, brez težav pomaga,
Če jo kdo kaj vpraša, le redko kdaj ne odgovori. Ve saj je mojster za vse. Zna zares odlično kuhati in
veliko stvari. Tudi s tem znanjem marsikomu lahko vsaka jed, ki jo skuha, je dobra, saj kuha z ljubeznijo.
pomaga, mu olajša skrbi in polepša dan. Peter Klepec je svojo moč uporabljal tudi zato, da
Moja teta ima podobne moči kot sestrična. A teta je obdeloval svojo zemljo okrog hiše v kateri je živel
je odrasla oseba, zato mi lahko nudi stvari, ki mi z materjo. Tudi moj očka vrtnari in letos mu je na
jih brat in sestrična ne moreta. K njej grem lahko vrtu uspelo vzgojiti ogromen - dva kilograma težek
na počitnice, pri njej lahko prespim in vem, da bo – paradižnik in cvetačo velikanko, ki je bila velika

82 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Anže Obid, 5 let, Vrtec Cerkno

skoraj kot kakšna ogromna zeljnata glava. Tehtala je Bil je deževen dan
kar štiri kilograme. Tako kot je Peter Klepec postal
močan, je tudi moj očka zelo močan. Mene in mojo Zame je Peter Klepec moj stric Matej. Ko je imel
starejšo sestro lahko dvigne hkrati. Iz majhnega osem let, so šli mami, Matej, sosedova Sonja in Bojan
in drobnega dečka je zrasel v močnega moža. Ker v šolo. Bil je deževen dan. Pot, po kateri so hodili, je
počne toliko stvari, mu velikokrat zmanjka prostega bila blatna. Obute so imeli gumijaste škornje, a so bili
časa. Vendar pa mu kdaj uspe oditi na izlet v hribe, zelo umazani. Ko so prišli skoraj do glavne ceste, do
ali pa gremo skupaj kolesariti. Nekega dne, ko smo domačije Pri Martinčku, se je mami odločila, da si gre
odšli na sprehod v gozd, nam je iz leskove palice oprat škornje v Babjo grapo. Do vode je vodila ozka
izrezljal piščalke. Tudi Peter Klepec je, ko je še pasel potka. Ko je prišla do vode, se je prijela za barako ob
kozo Rogačko, rezljal piščalke in delal mlinčke. Tudi vodi in pomočila škorenj v vodo. Ni vedela, da ji Sonja
moj očka je v otroštvu rad rezljal mlinčke, naredil sledi. Tudi ona je naredila isto. Ker se ni držala in je
pa je tudi svoj jez in celo svoj daljnovod. Še zdaj rad bila prešibka, jo je tok potegnil v vodo in jo odnesel
obdeluje les, čeprav ni tesar. Naredil je že kar nekaj proti Cerknici. Iz vode se je videl samo odprt dežnik.
izdelkov iz lesa. med njimi ragljo, uhane v obliki srčka Matej je hitro skočil k vodi in zgrabil za dežnik.
in zapestnico za mamico, leseno pručko, mizico Skupaj z njim je Sonjo potegnil iz deroče vode. Ko je
na koleščkih, več omar in predalnikov, gugalnico, bila na cesti, ji je voda tekla iz torbe. Vsi zvezki so bili
posteljo in celo leseno hišico s toboganom. mokri in uničeni. S tem jo je Matej rešil smrti. Če ne
Ko sem prebrala knjigo o Petru Klepcu, sem takoj bi tako hitro skočil, bi Sonjo odneslo v Cerknico in
vedela, da je moj očka pravi Peter Klepec. Je močan, tako naprej do Želina.
rad pomaga drugim in je iznajdljiv. Sprašujem se ali
je mogoče tudi moj očka nekoč v gorah srečal gorsko Zara Fister, 5. razred
vilo, ki mu je dala takšno moč in sposobnosti. OŠ Cerkno

Maruša Filipič, 5. razred
OŠ LA Grosuplje, PŠ Šmarje – Sap

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 83

Ian Rihar Kosednar, VVE pri podružnici OŠ Petrovče

Marko je moj Peter Postalo naju je zelo strah in že skoraj sem izgubila
Klepec upanje. Marko me je pričel bodriti in spodbujati, da
moram vztrajati. Predlagal mi je, naj plavam hrbtno,
Morje je bilo mirno in lesketajoče se od močnih sončnih da bi se vsaj malo odpočila. Marko je sam nadaljeval
žarkov, ko sva se s starejšim bratrancem Markom z s plavanjem proti čolnu, ki pa je med tem časom že
motornim čolnom odpravila na raziskovanje skritih močno odplaval v daljavo. Po glavi so mi rojile grozne
zalivov slovenske obale. Skupaj sva pripravila čoln misli in občutek je bil res neznosen. Še bolj pa me je
in vse potrebno za ribolov. Marko je prižgal motor, postalo strah, ko sem ugotovila, da Marka ne vidim
ki je glasno zarohnel in pričelo se je najino morsko več. Zajela me je panika in po licu so mi pritekle solza.
potovanje. Glava je bila prazna in misel, da je z menoj konec, je
Med vožnjo sva opazovala morsko gladino in bila neznosna. Vztrajala sem in plavala v neznano,
zagledala veliko jato rib. Iz nahrbtnika sem hitro brez cilja. Vse okrog mene je bila samo voda in še
potegnila ribiško palico in kmalu je vabo prijela prva enkrat voda. Bila pa sem prepričana, da je Marko moj
riba. Sonce je že močno pripekalo, zato sva si želela junak in da me ne bi nikoli pustil na cedilu. V naši
malo ohladitve in plavanja. Zelo nama je prijalo in družini je veljal za vzornega in poštenega fanta, ki je
naju lepo osvežilo. Kmalu pa je Marko opazil, da je vedno rad vsakomur priskočil na pomoč. Pravi Peter
najin čoln odplaval proč od naju in da ga valovi hitro Klepec. Mene pa je morje nosilo in nisem se mogla
odnašajo proti oddaljenemu zalivu. Ugotovila sva, več upirati, ko sem v daljavi končno zaslišala znani
da nisva uporabila sidra in da najino ravnanje ni bilo glas motornega čolna in začutila sem močne roke, ki
pametno. Časa za razmišljanje ni bilo veliko, takoj so me potegnile k sebi. Bil je moj junak Marko, vedela
sva pričela s hitrim plavanjem proti čolnu. Na žalost sem, da me ne bo pustil sredi morskih valov. Položil
pa nama je veter močno nagajal in čoln vedno bolj me je v svoje naročje in pričela sem močno kašljati,
odnašal stran od naju. Bila sva že zelo utrujena in ker sem popila kar nekaj morske vode. Tudi Marko je
opazovala, če bi kje zagledala še kakšno drugo plovilo, bil videti kar precej utrujen, vendar vesel, da naju je
katerega posadka bi nama priskočila na pomoč. rešil. Toplo me je objel in se mi nasmehnil. Vrnila sem
mu velik nasmeh, ki je pomenil več kot vse besede.

84 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Matija Goršek, 7. razred, OŠ Griže

Ko sva se približala obali, sva zagledala zbrane dni pred tistim grozljivim dnem je bila birmanska
domače, ki so že pričeli z akcijo reševanja, kajti bilo botra nečakinji Klari. Vsi smo prešerni proslavljali ta
jim je zelo čudno, da raziskujeva obalo že ves dan. Od veliki dogodek, a že čez dva dni ...
veselja in sreče smo na plaži pripravili pravi piknik, Petek, 3. maj 2013. Zjutraj smo vstali kot običajno,
kjer smo med drugimi dobrotami uživali tudi v ribah, pozajtrkovali in vse pripravili, da smo odšli v gozd.
ki sva jih z Markom ulovila med doživetjem. Za traktor smo pripeli vitel, vzeli gozdarsko orodje
in odšli napravljat drva. Med potjo se je oči spomnil,
Najboljša ladja za plovbo življenja je prijateljstvo. da je pozabil doma telefon, zato smo se obrnili in ga
–J.M Robertson šli iskat. K sreči smo bili še blizu doma. Gozd imamo
na Korinju, kjer je bila rojena moja babica. Z nami je
Naja Omahen, 6. razred odšel tudi bratranec Peter.
OŠ Brinje Grosuplje Delo je potekalo kot običajno. Oči je žagal drevesa,
mi vsi smo pospravljali veje, otroci smo se sem pa tja
Zame je Peter Klepec ... lahko tudi malo igrali. Delali smo že okrog šest ur.
moja mama Ravno v tistem usodnem trenutku je bila sestra Neža
pri vitlu, mami je vlekla veje, oči pa je sekal javor. Kar
Moja mama je kakor Peter Klepec in več boste naenkrat je oči zakričal. Jaz sem mislil, da se mu je
izvedeli, ko bom izlil na papir, kaj se ji je zgodilo. Pri nekaj zgodilo. Peter, jaz in Jera smo brez pomislekov
nečem je imela prav čudežno moč, kakor ta mali fantič in vsi naenkrat tekli proti njegovemu kričanju. Ves čas
Peter. Najbrž vas že zanima, kaj je doživela v svojem imam v spominu ležati mamico na tleh med skalami.
lepem, a tudi težkem življenju. Hodila je v službo, Jera je prinesla vodo, Neža jo je polivala z vodo, oči
pospravljala, zahtevala red, pomagala drugim, od nas ji je dal umetno dihanje, da je zadihala, potem pa
otrok zahtevala delavnost, poštenost, znanje ... Dva vse otroke poslal v vas po pomoč. K sreči živi v vasi
sorodnik, ki je po poklicu reševalec. Ravno takrat se
je odpravljal v službo. Doma je imel motor, v trenutku
je nemudoma vzel iz hiše vso reševalno opremo in

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 85

preživeti. Moja prva misel ob vsem je bila, da bo
mamica preživela, a sem na določene trenutke tudi
podvomil. Večkrat mi je bilo zelo hudo, da sem tudi
jokal. V največjo tolažbo mi je bil oči, stric Gusti, teta
Mija in sestrična Laura. Mamico ima veliko ljudi res
rado, saj so za njo tudi molili in darovali svete maše.
Dobre misli obrodijo dober sad. Brez zdravnikov,
božje pomoči in njene trdne, neomajne volje nje ne
bi bilo več med nami.
Spet hodi v službo, pospravlja, zahteva red, pomaga
drugim, od nas otrok zahteva delavnost, poštenje,
znanje ... Ni samo mami, ampak pravi Peter Klepec ...

Luka Grm, 6. razred
JVIZ OŠ Dobrepolje

Moj Peter Klepec

Mia Vodopivec, 9. razred, OŠ Dornberk Malka je moja prababica, kličemo jo Moma. Živi blizu
nas v Lazcu. Imam jo za zgled, saj je stara 93 let, a je
se odpeljal. Medtem je oči poklical reševalce na kljub temu še vedno zdrava in vesela. Njena starost ji
112. Otroci smo ostali v vasi, kjer imamo sorodnike, ni v oviro, saj še zmeraj rada peče slane potičke, rada
med seboj pa se tudi poznamo. Prvi je prišel na kraj kuha, kleklja ter plete. Ko pridem na obisk, mi zmeraj
nesreče naš Jure, ji dal kisik in injekcije ter poklical da kakšno malenkost ter se pogovarja z mano.
helikopter. Za njim je prišla zdravnica z reševalnim V svojem življenju je doživela veliko stvari. Mama je
vozilom iz Zdravstvenega doma Ivančna Gorica in Momi umrla že, ko je imela 7 let. Od malega je rada
reševalna služba z zdravnico iz Ljubljane. Prišlo je delala različne reči, kot so na primer kuhanje, košnja,
tudi veliko gasilcev in policistov. Bili so trenutki, kot paša krav, imeli so jih osem. Vse to se ji je poplačalo
bi se igrala drama. Mamico so, oskrbljeno s kisikom kasneje, po 2. svetovni vojni, ko so jim požgali hišo.
in intubirano, odnesli v reševalno vozilo, to jo je Iz Podpleč se je poročila v Lazec in z možem sta
odpeljalo do bližnjega travnika na helikopter. Vse je začela prenavljati hišo. To sta storila brez kakršnekoli
bilo zapleteno, tudi helikopter ni mogel pristati, ker pomoči. Nad tem sem se zelo navdušil, saj današnje
ima travnik prevelik naklon. generacije tega ne bi verjele in se ji bi le smejali, jaz pa
S helikopterjem je bila pripeljana na urgenco v sem ji verjel, ker jo še marsikdaj vidim, kako želi vse
Ljubljano. Ukrepi celotnega zdravstvenega osebja postoriti sama in brez pomoči premagati vsako oviro,
so bili ves čas več kot odlični, izjemni ... Bitka za ki ji stoji na poti.
življenje ... Po dveh mesecih življenja na nitki na Ker je že od malega živela na kmetiji, se ji je včasih
intenzivni negi v UKC je posijal žarek upanja, ki se je pripetila kaka nezgoda. Ena izmed njih je bila, ko sta
po treh mesecih prizadevanj neutrudnih zdravnikov šla z bratom v gozd posekat debelo bukev. Z njima
in fizioterapevtov na Rehabilitacijskem centru Soča je šel pes Turinček. Ko je bukev začela padati, jo je
v Ljubljani prevesil v polnejšo sončno svetlobo. Turinček začel loviti. Psi so pa seveda poznani po tem,
Iz pripovedovanj in obiskov pri njej se spomnim, da je da kar lovijo po navadi tudi ulovijo. Turinček pri tem
utrpela hudo poškodbo glave, imela počeno lobanjo, ni bil nobena izjema, saj jo je na žalost ulovil in pod njo
zlomljeno prvo vratno vretence, obe rami, desno dočakal svoj konec. Moma in njen brat sta prijokala
ključnico, podlahti obeh rok, zapestje, okrog sedem domov k očetu, ki je mislil, da se je poškodoval kdo od
reber in počen členek leve noge. njiju. Ko pa je izvedel za psa, si je kar malo oddahnil,
Ja, že slišati je veliko, nikar šele to doživeti in čeprav ga je imel rad tudi on. Kljub tej nesreči so pri
hiši še naprej imeli pse.
Doživela je tudi drugo svetovno vojno. Takrat so morali
za en mesec v Italijo, medtem pa so jim vojaki pobrali
živino ter hrano, skratka vse, kar so našli uporabnega.
Tako jim je ostalo samo premoženje, ki so ga imeli pri

86 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Mila Krošl, 1. razred, OŠ Ob Dravinji

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 87

Marija Rudolf, 5. razred, OŠ Črni Vrh

sebi, ter nekaj hrane. Ko so se vrnili, so morali začeti Vaški zdravnik
znova. Hiše jim sicer niso požgali, a vseeno jim je
bilo težko, saj nekaj časa niso imeli mleka ter mesa. Ko sem v šoli dobil nalogo, naj bi pisal o svojem Petru
Po nekaj letih so spet dobili živino in dovolj hrane, Klepcu sem o njej veliko razmišljal in v mislih iskal
to pa so zaslužili z nabiranjem gob ter klekljanjem. ljudi, ki bi bili po značaju podobni pravljičnemu Petru
Takrat je Moma šla past živino na bližnji travnik. Med Klepcu. Pred očmi se mi je zvrstilo veliko srčnih oseb.
brezskrbno pašo se je igrala in tekala naokoli. Tako se Med njimi pa je izstopal moj pradedek Anton. Čeprav
je nekega dne tudi bik hotel igrati in jo je začel loviti. ga nisem nikoli videl, saj je umrl veliko prej, kot sem
Bila je vsa prestrašena, zato se je ustavila in počepnila, se rodil, sem takoj vedel, da bom napisal zgodbo o
bik pa je skočil čeznjo in se šel naprej past. Uvidel njem.
je namreč, da je igre konec. Vsa vesela, da je bik ni Spomnim se, ko mi je dedek pripovedoval o pradedku,
napadel, je nato odgnala živino domov. ki je bil zelo pogumen in pameten mož. Doma je bil
Vse tri zgodbe imajo nauk. Iz prve se lahko naučimo, iz vasi Bukovo in že kot mlad fant je doživel grozote
da se da tudi brez službe preživeti, če smo pripravljeni 1. svetovne vojne, saj se je boril kot avstro-ogrski
dovolj delati na kmetiji. Sama nikoli ni hodila v službo. vojak. Po koncu 1. svetovne vojne se je živ in zdrav
Hodila je na tržnico, kjer je prodajala svoje čipke ter vrnil domov in s seboj v starem nahrbtniku prinesel
z denarjem bratom kupila uro, sestram pa uhane za tiste čase pravi zaklad. To so bile knjige s področja
in drug nakit. Druga zgodba nas uči, naj ne lovimo medicine, zapisane v nemškem jeziku. Kje točno jih
nemogočih stvari. Včasih je bolje kaj prepustiti je pradedek dobil, mi dedek ni znal povedati. Povedal
drugim. In še tretja zgodba, ki nas uči, da naj ne mi je le, da ga je pogosto videl prebirati le-te.
bežimo pred stvarmi, ki nam nočejo nič žalega. Ob Kmalu po vrnitvi iz vojne se je poročil in si ustvaril
poslušanju teh zgodb sem se naučil, kako poučno družino. Doma so imeli nekaj živine, obdelovalna
je bilo življenje včasih in da tudi starši niso bili tako polja, senožeti in gozd. Dela pri hiši tako ni nikoli
strogi, kot vedno pravijo. manjkalo. Ker je bila pri hiši živina, so živali zbolevale
in potrebovale človeško pomoč. Zanje je vestno
Miha Močnik, 6. razred poskrbel pradedek. Glas o njegovem dobrem delu
OŠ Cerkno

88 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

se je hitro širil ne samo po domači vasi, ampak tudi razlegel krik. Žena z otrokom v naročju je prosila za
po drugih. Svoje znanje o zdravljenju je vedno znova pomoč. Njena mala punčka je namreč težko dihala in
nadgrajeval tako, da ni več zdravil samo živali, ampak že izgubljala zavest. Ker je bilo ravno po kosilu, so vsi
je pomagal tudi ljudem. Zgodb o tem, koliko življenj je domači pri mojem pradedku počivali. Sredi počitka
rešil moj pradedek, je veliko in dedek mi še ni povedal jih je zmotilo močno trkanje po vratih. Pradedek je
vseh. Odločil sem se, da vam jih bom nekaj zaupal. vstal in preden je odprl vrata, je ženska z otrokom
Bilo je nekega zimskega večera, ko je mrak že padel že planila v hišo. Povedala je, da njena punčka ne
na zemljo. Po dolgi zasneženi cesti, ki je vodila proti more dihati. Pradedek jo je pregledal in ugotovil,
Bukovskem Vrhu, sta hodila deklica in njen oče. Dolgo da je deklica v smrtni nevarnosti. Zdravnikov ni bilo
pot sta že prehodila in deklica je bila že zelo utrujena. daleč naokoli, najbližji je bil v Gorici. Časa ni bilo.
Spotaknila se je in padla. Hudo jo je bolela noga. Oče Preden bi žena pripešačila do njega, bi deklica že
jo je naložil v koš in jo nesel proti Bukovemu, ker je zdavnaj umrla, zato se je odločil, da bo poskusil
slišal za mojega pradedka, ki pomaga ljudem. Ko je pomagati po svoje. Vzel je žlico in skozi usta predrl
mož prišel v hišo, so vsi mirno sedeli na peči, mojemu bulo, iz katere se je vlil gnoj, ki je deklici onemogočal
pradedku pa ni dalo miru, kaj je gospod prinesel v dihanje. Deklica se je takoj bolje počutila, njena mati
košu, in je šel pogledat. Najprej ga je vprašal: »Ali imaš pa je bila tako vesela, da je začela skakati po hiši. Ko
prašička v košu?« Potem je bolje pogledal in videl, da je sta se odpravili domov, je pradedek svojim domačim
v košu majhna deklica. Gospoda je vprašal, kaj ji je, on povedal, da je deklica imela gnojno angino.
pa mu je odgovoril, da je deklica padla in da jo močno Tako. To je le nekaj prigod mojega pradedka. Vseh
boli noga. Pradedek je nogo otipal in ugotovil, da je se ne da zapisati v tej zgodbi, zagotovo pa bodo
zlomljena. Rekel je dedku naj teče v klet, kjer je imel za vedno ostale v mojem srcu. Moj pradedek je bil
spravljena mazila. Pradedek je nogo najprej uravnal. zares zelo požrtvovalen in pogumen človek. Upam,
Deklica je to z muko prenesla, saj so bile bolečine da delček njegove požrtvovalnosti in poguma nosim
neznosne. Nato ji je nogo namazal z mazilom, jo obdal v sebi tudi jaz.
z deščicami in jo dobro povil. Gospodu je rekel, naj po
treh tednih obvezo umakne. In res. Po treh tednih je Jakob Čelik Baskar, 7. razred
bila noga zaceljena, moj pradedek pa je bil junak. OŠ Cerkno
Nekega popoldneva so se otroci na vasi prepirali,
kdo si več upa. Vsi so bili zelo pogumni, ampak neki Sosed Frenčk
fantič je šel predaleč. Skočil je z visokega drevesa
in padel. Nekaj časa je jokal in otroci so sami Predstavil vam bom soseda Frenčka. Ni več rosno
ugotovili, da je z njegovo roko nekaj narobe. Dedek mlad, a vseeno meni predstavlja Petra Klepca. Je
je hitro tekel iskat pradedka, da bi otroku pomagal. dober, rad pomaga in je malo poseben. Ko greva z
Pradedek jim ga je pomagal prinesti v hišo. Tam se je bratom Urbanom iz šole, se velikokrat pogovarjamo,
zgodil isti postopek, kot sem ga opisal že v prejšnji saj ga srečava, ko dela na vrtu ali ureja in obrezuje
zgodbi. Z mazilom mu je namazal roko in mu jo svojo vinsko trto, cepi drva ali kosi travo.
dobro povil. Rekel mu je, da mora na svojo roko Rodil se je leta 1948. Odraščal je v majhni hiši po
paziti in da tudi, ko bo roka zaceljena, ne bo smel domače U grubl z bratom Jankom, mamo Barbo
preveč skakati. Otrok ga je ubogal in moj pradedek in očetom Antonom. Osnovno šolo je obiskoval v
je s svojim dobrim srcem rešil še nekoga. Novakih. Nato se je izučil za električarja. Zaposlil se
Bilo je že pozno zvečer, ko je nekdo potrkal na vrata, je v Mizarnici v Cerknem. Pred leti je Mizarnica šla
kjer je živel pradedek. Prišel je gospod s samotne v stečaj, zato je sosed Frenčk ostal brez službe. Zelo
kmetije. Povedal je, da mu je zbolela krava in ker je moj se je razžalostil, saj je imel to službo rad. Sedaj je že
pradedek znal zdraviti tudi živali, ne samo ljudi, se je nekaj let upokojen. Ko je bil mlad, je bil zelo rad v
odpravil na pot. Bilo je pol metra snega, pradedek in družbi, zato še sam ni vedel, kdaj je postal odvisen
gospod pa sta vztrajno gazila po snegu. Po treh urah od alkohola. Dobrih dvajset let je bilo tako, zato se
naporne hoje sta le prišla do samotne kmetije pod tudi ni poročil. Potem se je odločil za zdravljenje in
Poreznom. Praded je kravo dobro pregledal in, ker je premagal odvisnost. Znova je zaživel življenje, vredno
tudi doma pozdravil veliko krav, je točno vedel, kako človeka. Sosed Frenčk živi sam, zato tudi kuha sam.
se lotiti dela. Potreboval je kar eno uro, da jo je rešil, Zjutraj dolgo spi, zato zajtrk ni potreben. Za kosilo
saj je bila hudo bolna. Na koncu so bili vsi veseli in si pripravi kaj enostavnega ali pogreje pripravljeno
pradedek se je sredi trde teme odpravil proti domu. hrano iz konzerve. Včasih mu moja mama tudi kaj
Zdaj pa še zadnja, zame najbolj pretresljiva zgodba.
V vasi je bilo vse mirno. Kar naenkrat se je po vasi

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 89

Vid Kavčič, 8. razred, OŠ Loka Črnomelj

speče ali skuha. Tega je zelo vesel. Njegova najljubša Avstrije in Italije. Bil je zelo pogumen, saj ne zna
pijača, odkar ne sme piti alkohola, je Coca Cola. V govoriti nobenega tujega jezika. Zanimivo, tudi izgubil
vsakem prostoru ima eno plastenko, ki je na pol se ni nikoli. S svojo petko je prepotoval neverjetnih
prazna, in kozarec. Pri nas veliko pomaga. Kadar štiristodvajset tisoč kilometrov. Sedaj, ko je starejši,
rabimo pomoč, ga prosimo in že je tu. Vsako leto se prav tako rad odpelje na krajši izlet po Sloveniji.
je glavni držalec, ko koljemo pujsa, saj je močan Rad ima hribe. Poleti se za kakšen dan odpelje do
in se ničesar ne boji. Tudi v hlevu, ko je potrebno Jadranskega morja. Lani pa se je večkrat odpeljal na
kravam izpodrezati parklje, vedno prav pride njegova Kanin, kjer je opazoval postavljanje nove gondole.
moč. Zelo natančno skrbi za naš skupni vodovod. Enkrat je celo obtičal na sredi kamnite in strme ceste
Spomladi nam pomaga počistiti travnik, ki je pod na vrh Kanina. S težavo se je rešil iz težkega položaja.
njegovo hišo. Ob robu poseka leskove grme in naredi Še zdaj rad pripoveduje o tej izkušnji.
butarice. Mama vedno reče, da so lepše narejene kot Soseda Frenčka vidim kot Petra Klepca iz dveh
njene. Pred leti je bil žled, ki nam je polomil veliko zornih kotov. Najprej v njegovem načinu življenja.
dreves. Sosed Frenčk nam je pomagal pri spravilu Tako kot Peter Klepec tudi sosed Frenčk ne hodi v
lesa. Lani nam je očistil zadnjo gozdno pot, ki je še šolo, ni mu treba hoditi v službo, zjutraj mu ni treba
ostala neprehodna zaradi podrtih dreves. Ata mu je zgodaj vstajati. Zame je to svobodno življenje. Drugo
zelo hvaležen za vso njegovo požrtvovalno pomoč. pa je, da kot Peter Klepec rad pomaga. Predvsem naši
Rad pomaga tudi drugim ljudem. Predvsem sosedom družini vedno rad priskoči na pomoč. Rešuje nas iz
in sorodnikom, ki tudi živijo v Novakih. Četudi je že zagat, kadar ne moremo vsega postoriti sami. Upam,
zelo utrujen, ne bo pokazal slabe volje. Za pomoč da bo sosed Frenčk še dolgo živel in bo zdrav, ker je
in delo nikoli ne zahteva plačila, kot ga ni zahteval lepo imeti takega soseda. Želim si, da bi bilo na svetu
Peter Klepec. polno takih Petrov Klepcev, kot je sosed Frenčk.
Drugače pa je sosed Frenčk po duši malo avanturista
in popotnika. Zelo rad potuje in raziskuje. Najraje se Jan Razpet, 7. razred
na pot odpravi sam, da ga nihče ne moti in mu ne OŠ Cerkno
ukazuje. Pred leti, ko je bil še mlajši, se je usedel v
svoj avto Renault – petko. Odpeljal se je v neznano
po Evropi. Raziskal in prepotoval je velik del Nemčije,

90 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Peter Klepec v mojem tega. Ona se zaveda, da je drugačna, in tudi če ji
domačem kraju omeniš, se ne jezi zaradi tega. Jaz pa ji to začnem
brati. Želela je, da ji vse natančno razložim. Vmes
Je res, da v katerem koli kraju ni veliko oseb, ki bi pogledujem k njej in na obrazu opazim, da je vseeno
predstavljali »Petra Klepca« , vendar v naši vasi žalostna. Neham brati in se usedem poleg nje. »Kaj
je. No vsaj zame in seveda tudi za nekatere ostale praviš, če bi se šli igrat za dojenčke?« Za hip me je
sovaščane. pogledala in reče: » Ja, seveda. Pospravimo to in se
Že po videzu je drugačna od nas. Zaostaja tudi pojdiva igrati!«
v telesnem in umskem razvoju. Starši so težko Teja iz naše vasi ni zame Peter Klepec, ker bi imela
spoprijeli s tem. Ko se je rodila je imela tudi težave fizično moč, ampak zato, ker je močna kot ČLOVEK.
s srcem. Če smo žalostni ali pa imamo slab dan, pride in vse
Sedaj hodi že v šolo. To ni šola, v kakršno hodim slabe stvari odžene, dobre pa prinese s seboj. Včasih
jaz ali kdo drug moje starosti. To je šola, v katero se ji nasmejemo do solz in bolečin, ki jih ob smejanju
hodijo samo downovčki. Tam se učijo risati, pisati in čutimo v trebuhu. Ko se z njo kakšen teden ne
računati. vidimo, naju s sestro tako močno objame, da nama
Mnogi moji vrstniki in tudi veliko odraslih se kar pokajo kosti. In vse moje težave v hipu minejo,
norčujejo iz otrok, ki so drugačni nasploh. »O, ko se me skoraj podre s huronskim vzklikom: »Rada
poglej, kakšen otrok je to! Kakšen obraz ima! Joj, te imam!«
kakšen je, hahahha!« In s prstom kažejo in se jim Teja nas je naučila, naj ne ocenjujemo ljudi po
posmehujejo. Ampak povem vam, da so otroci z videzu. Tudi če so drugačni, so lahko bolj iskreni in
Downovim sindromom prav tako zelo pametni, bolj poštenega srca od nas. Ona je resnično Peter
predvsem pa imajo zelo veliko srce. Taka je tudi naša Klepec naše vasi. Vasi z dobrimi ljudmi - Ponikovci.
Teja. Ona nikoli ne bo znala brati, pisati in računati,
ampak je zelo pametna glede tehnologije. Ona si zna Lara Levstik, 7. razred
poiskati filme, risanke in vse stvari, ki ji pridejo na JVIZ OŠ Dobrepolje
misel. Ko pridem k njej na obisk, včasih kar buljim
v njo in računalnik, saj mi pokaže veliko stvari na Življenje jih je
računalniku, ki jih jaz prvič vidim in slišim. Teja preizkušalo
je zelo močna punca. Če ji kdo kaj teži ali česa ne
zmore, ne prosi nobenega za pomoč, ampak naredi Moja stara mama je danes stara 77 let. Vedno je
sama. Čeprav je še tako težko, se Teja ne vda. nasmejana in vsakemu, ki jo prosi za pomoč, rada
Ko so bile poletne počitnice, me je skoraj vsak dan pomaga. Vendar ni bila vedno nasmejana in vesela, saj
klicala: »Lara, a prideš k meni, dolgčas mi je.« Jaz njeno življenje ni bilo vedno »postlano z rožicami«, ki
odložim slušalko in stečem k njej, saj je čisto blizu pa jih ima danes neizmerno rada.
moje hiše. Preden pridem v hišo, me že močno Njeno otroštvo je bilo povezano z drugo svetovno
objame. »No, Tejča, kaj se bova pa danes igrali?« vojno in težkimi dogodki tistega časa, ki so jo močno
In Teja ima v glavi polno domislic. Najraje se igra zaznamovali in jo oblikovali v tako močno osebo.
z plastičnimi dojenčki. Jaz sem to že prerasla, pa Vojna je trajala večino njenega otroštva. Ko je bila stara
vendar se potrudim in se igram z njo. Včasih jo približno dve leti, so morali z družino v begunstvo v
prav gledam, kako ona spretno obleče dojenčka, ga Italijo, odpeljali so jih z vlakom. V begunstvu je bilo
previje in ga položi v zibelko. Medtem ko dojenček malo hrane, zato so bili nemalokrat lačni, čeprav z
spi, pa gre za računalnik in skupaj gledava kakšno njimi v begunstvu niso ravnali zelo grdo. Ker je bila
risanko. stara mama takrat še majhna, ni vedela, kaj se dogaja
Teja zelo nerada hodi, vendar mi je enkrat uspelo, in kje so, a se tega še danes dobro spominja.
da sem jo prepričala, da greva malo naokoli. Vzela Ko so se vrnili domov, je bila hiša izropana, v njej niso
je nahrbtnik, dojenčka ovila v odejo, ga odložila našli skoraj ničesar, ne hrane ne oblačil. Kasneje so
v voziček in sva odšli. Ko sva naredili krog, sva se velikokrat po vasi v drugih hišah videli svari, ki so bile
ustavili pri meni doma. Nato sva se usedli v utico, njihova last.
odprla je svoj nahrbtnik in mi podala list, češ naj Težkih časov tudi po vrnitvi ni bilo konec. Živo se
ga preberem. Odprla sem list, preletela vsebino in spominja, kako je bilo okrog prvega novembra, ko
nisem hotela tega brati na glas Teji. Na listu je pisalo, je bila stara približno štiri leta. Družina je bila v hiši.
katero bolezen ima in kakšne težave ima zaradi

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 91

Njena mama je gledala skozi okno, nato pa je še njo drug ni mogel. Ko sta bila mama in oče v službi, je
dvignila na okensko polico, saj je bila takrat v družini bila ona vedno tukaj, pazila je na moja starejša brata
najmlajša. S prstom ji je pokazala na vojake, ki so šli in kasneje tudi nas sestre. Pa tudi kasneje, ko mama
mimo hiše. Bili so nemški vojaki. Nekaj dni zatem je ni hodila v službo, se je dopoldne igrala z mano in
v hišo stopila njihova soseda in jih posvarila, naj se mojo sestro, če je mama kuhala kosilo ali pa je imela
skrijejo, saj gredo Nemci, ki požigajo hiše po Bukovem. kakšno drugo delo. Vedno se mi je zdelo, da nam je
Družina je zapustila dom in se skrila. Ko so se vrnili, dovolila več kot mama, kar pa sicer ne pomeni, da je
hiše ni bilo več, le še nekaj plamenov je tlelo. To je bila bila popustljiva.
težka preizkušnja za družino, čeprav niso ostali brez Spomnim se, ko sem bila še majhna, kako smo zjutraj
strehe nad glavo samo oni. pospravile po dnevni sobi, nato pa smo zapele
Ko so se Nemci vrnili naslednjič, so s seboj vzeli tudi pesmico Ringa ringa raja. Ko smo jo zapele, sva jaz in
očeta. Ker očeta ni bilo nazaj domov, je bilo družini moja sestra skočili na tla in smo se smejale. To me je
zelo hudo. Mama je bila takrat noseča z najmlajšim zjutraj vedno spravilo v dobro voljo. Včasih, ko sva se s
sinom Stankom. Ko se je oče vrnil, je bil hudo sestro zbudili sredi noči ali pa je bila zunaj nevihta, sva
izmučen. Nemci so ga pretepli in mu povsem uničili se vedno prikradli k njej v posteljo. Nekaj časa smo se
hrbet. Odpeljali so ga v bolnišnico v Šempeter pri pogovarjale, tako naju je strah minil in sva brezskrbno
Novi Gorici. Tam so mu povedali, da lahko ne bo več zaspali.
nikoli hodil, da nujno potrebuje zdravljenje, a le-to bo Tudi sedaj, ko mi pripoveduje, kako je bilo nekoč, ali ko
zelo drago in ne nujno uspešno. Družina se je odločila se pogovarjava o čisto vsakdanjih rečeh, se velikokrat
za zdravljenje, čeprav ga je težko plačala. Oče je tako nasmejiva do solz. Velikokrat mi pomaga pri domači
v bolnišnici ostal približno leto dni, saj je zdravljenje nalogi ali pa mi svetuje o vsakdanjih rečeh. Moja stara
trajalo zelo dolgo. Mama je vsako nedeljo hodila na mama me je v življenju naučila marsičesa. Naučila me
vlak, s katerim se je peljala do Šempetra in obiskala je, da moram pomagati ljudem, četudi jih ne poznam.
svojega moža, ki je bil še dolgo na vozičku. Otroci so Vedno pravi, da če bi zadela na lotu, bi denar razdelila
mami vsako nedeljo hodili naproti s petrolejko, saj je med sorodnike in znance, zagotovo pa bi ga dala tudi
bila velikokrat že tema, ko se je vračala domov. Vedno za najbolj uboge in revne ljudi, saj pravi, da nas denar
je domov prišla žalostna. Otroci pa so jo spraševali, pokvari.
kako je z očetom in če se bo kmalu vrnil. Odkar so Danes se stara mama veliko ukvarja z rožami, ki jih
očeta odpeljali, ga otroci niso videli. Nekega večera, ima zelo veliko okoli hiše in v hiši. Predvsem poleti
ko so šli mami naproti, je bila po dolgem času vesela, je z njimi veliko dela, zato ji pri delu z rožami rada
povedala jim je, da se je oče ozdravil in da se bo kmalu pomagam tudi jaz. Pozimi jih spravi na varno, da ne
vrnil domov. Ko je oče prišel nazaj domov, je še nekaj zmrznejo. Če bi ji morala kupiti najlepše darilo, bi ji
časa težko hodil, a je okreval in spet je lahko delal na zagotovo kupila in podarila prav rože, ki jih ima tako
kmetiji. rada. Pozimi nam plete nogavice ali puloverje, imam
Kot majhna je morala babica pasti krave. Pasla jih je marsikatere pletene nogavice, ki mi jih je spletla prav
skupaj s svojim bratom in še nekaj drugimi otroki ona.
iz vasi. Vsi so se dobro razumeli in so se včasih, ko Peter Klepec je bil šibak pastir, a je dobil čudežno moč
so le imeli čas, tudi igrali. V šoli je bila odlična in in s svojo močjo je pregnal hudobne pastirje, ki so mu
vzorna učenka. Ko je končala osnovno šolo, ji je bilo nagajali. Ker je imel dobro srce, jim ni storil hudega,
zelo hudo, saj ji je bilo v šoli lepo. Danes se otroci odšel je domov in trdo delal. Prav tako je bila tudi
pritožujemo zaradi šole, takrat pa so bili otroci veseli, moja stara mama kot otrok zelo delavna, kljub težkim
če so lahko šli v šolo. stvarem, ki jih je družina preživela, je življenje v polni
Ko se je poročila, se je preselila v Šebrelje. Kljub meri živela naprej in z dobroto pomagala tudi drugim.
delu, ki ga pri hiši ni manjkalo, je vedno dobila čas
za počitek, zabavo in pomoč drugim. Pomagala je Maša Vidmar Lapanja, 8. razred
predvsem ljudem po drugih hišah s kmečkimi opravili, OŠ Cerkno
predvsem pri spravilu sena in delu na polju. Bogastva
pri hiši v tistih časih ni bilo veliko, a je to ni skrbelo.
Včasih je bilo toliko dela, da kakšno noč ni imela
časa niti za spanje. Zaradi bližajočih se praznikov ali
poroke je morala čistiti po hiši, včasih pa so bili otroci
bolni in je bila celo noč budna. Imela je štiri otroke, za
katere je vedno lepo skrbela.
Lepo je vedno skrbela tudi za nas vnuke, ko nihče

92 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Timon Venko, 8. razred, OŠ Cerkno

Tisoč in ena zgodba izštevanke.
Ima dve starejši sestri, pokojno Gizelo in sestro Elo
Smeh, skrivljena drža, znanje in moč opisujejo mojega ter mlajšega brata Ivana. Živeli so nasproti današnje
Petra Klepca. pošte »Pr’ Makucu«. Že od malih nog se spominja, da
Zazvoni šolski zvonec zadnje ure. Ves izmučen so imeli trgovino in to zato, ker je bil oče trgovec. Tako
se odpravim domov. Po poti razmišljam, kaj bo za je vse do danes, še zmeraj je v tej hiši trgovina, le da so
kosilo. Vstopim skozi vrata in zagledam človeka takrat prodajali hrano, knjige in ostale pripomočke,
sivih las, modrih oči, v katerih je več let trpljenja, danes pa se prodajajo šolske potrebščine, obleke in
pomanjkanja ter ne nazadnje tudi sreče. Gledam ga druge drobne stvari.
in ga pozdravim. Veselo se mi nasmehne in reče: »Kje V otroštvu sta s sestro Elo hodila tudi k cerkvenemu
si pa bil toliko časa, so te zaprli?« Nasmehnem se mu, pevskemu zboru. Ne dolgo nazaj mi je pripovedoval,
nato se odpraviva v kuhinjo, kjer mi postreže kosilo da so slovenske pesmi peli le naskrivaj. Zakaj naskrivaj,
in me ob tem vpraša, če sem lačen. Začne pripravljati Cerkno je bilo takrat pod italijansko oblastjo. Med
krožnike, opazujem ga, kako z nasmehom na ustih vajo so postavili stražo, medtem ko so oni peli, je
veselo mrmra pesmico iz svojega otroštva. Medtem pred cerkvijo »španciral« župnik ter bral brevir. Če
ko jem, mi začne pripovedovati eno izmed 1001 je mimo cerkve prišel kakšen mimoidoči, je župnik
zgodbe: »Veš na ta dan je …« prišel do okna ter zaprl knjigo. Ata in sestra pa sta
Ata, zakaj ravno ata in ne dedek ali stari oče? Na to imela nalogo, da sta ga opazovala. Ko je župnik to
vprašanje težko odgovorim, vendar menim, da je to storil, je Ela dirigentu takoj nastavila pesmi latinske
že odkar vem zanj oziroma od rojstva prvega vnuka, maše. Vsakič, ko mi pripoveduje o otroštvu, se mi
mojega bratranca. Verjetno pa tudi zato, ker ga je njegovo življenje sestavlja v mozaik izkušenj, ki jih je
moja mami že v otroštvu klicala ata, prav tako tudi nabral skozi življenje.
njena brata in zato smo se tako vsi navadili, saj živimo Kasneje, ko je odrastel in končal šolo, je začel delati v
še vedno skupaj. Tako ga kličemo vsi bližnji. kmetijski zadrugi. Čez nekaj let se je oženil in spoznal
V otroštvu je hodil v italijansko šolo, in sicer dve danes pokojno Marijo Bavcon. Preselila sta se v hišo,
leti, učili so se italijanskega jezika in ne slovenskega. kjer se po domače reče »Pr’ Pierhu«. Toda hiša je bila
Danes ga zna bolj malo, a še vedno se spomni kakšne v slabem stanju in moral jo je obnoviti. Še danes ne
vem, kako mu je to uspelo, saj je bil zaposlen samo

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 93

za minimalno delavsko plačo. Ob pripovedovanju Nejc Rezar, 8. razred, OŠ Hruševec Šentjur
mi večkrat pove, da je veliko stvari postoril sam.
Velikokrat, ko opravljam vsakdanje stvari, mi pokaže rad tudi poje, igra kitaro in ob narodno zabavni glasbi
ali predlaga, kako naj si pomagam. Teh trikov je 1001, tudi s prešernim nasmehom na obrazu zapleše. Ob
učil se jih je skozi celo življenje in pridobil veliko vsem tem pa je še strasten numizmatik in žganjekuh,
izkušenj, te modrosti danes deli z mano in najbližjimi. ki se lahko pohvali z vrsto priznanj, tudi z zlatimi
Tako nam lajša življenje skozi čas. Ko kaj čistim in z različnih tekmovanj, največkrat na Dobrotah
popravljam, mi reče, naj naredim tako ali tako. Enkrat slovenskih kmetij. Ta teden je kuhal žganje in jaz sem
mi je pri kosilu rekel, naj pod krožnik podložim vilice, ga opazoval, ima vse pripravljeno za vsak primer,
da bom imel nagnjen krožnik ter s tem lažje zajel juho. človek težko verjame, kako se znajde. Pa odmakne
Že kot otroka me je čuval cele dopoldneve, takrat eno stvar, pa drugo, jo pripne na eno kljukico, pa
me je seveda tudi veliko naučil. Teh časov se rad na drugo … Občudovanja vredno je tudi, kako ima
spominjam, ko sva sedela na kavču, si podajala žogo, vse kovance lepo pospravljene, pokrite, pripete,
se pogovarjala, pela pesmi ... Ves čas sem ga opazoval lahko bi rekel, da je perfekcionist. Vse prej premisli,
in se čudil, koliko ve. Najprej je bil varuška Tinetu, nato preračuna, šele nato začne z delom. Med delom je
meni in še moji mlajši sestri Tiji. Vse skupaj mogoče resen in zamišljen. Spomni se prav vsega, sploh ne
ne bi bilo tako posebno, če bi bil moj dedek nekoliko vem, kam vse to spravi v svoji glavi. Zadnjič mi je
mlajši, a je bil varuška vse od svojega 67. leta in vse do kazal nek mali bankovec, rekel mi je, tega sem dobil
danes, ko šteje 82 let. od poštarja in to med vojno in še enkrat poudaril,
Ata je tisti, ki me je naučil veliko stvari: gledati na uro, MED VOJNO!
zavezovati čevlje ter drugih vsakdanjih opravil. Še Včasih je tudi pesnik. Velikokrat mi recitira kakšno
danes se spominjam, kako mi je na uri, s katero sem svojo pesem in to zelo doživeto, za čisto petico.
se igral, kazal čas, ali pa kako sva celo dopoldne vadila Svetoval sem mu, naj napiše knjigo s pesmimi, a ni
zavezovanje čevljev. Prinesel mi je vrvico, usedel sem privolil. Pred leti je napisal Meti, svoji snahi, pesem
se mu na kolena in zavezal mi je pentljo. Cel dan sva na melodijo Otoček sredi jezera. Nekaj let kasneje
vadila, vadila, vadila in še enkrat vadila, dokler ni pa smo mu mi spesnili pesem na isto melodijo. To
uspelo. Mama je prišla iz službe in ata je rekel: »Hitro je bilo za njegov 80. rojstni dan. Takrat mu nismo
teci pokazat, kaj znaš.« Ves ponosen sem prišel do pripravili samo tega, pripravili smo mu tudi kratek
mame in rekel: »Poglej, česa me je naučil ata.« film, v katerem smo vsi vnuki pripovedovali, kaj nam
Naučil me je tudi, kako uporabljati telefon. Številko
svojega telefona mi je napisal na list in jaz sem jo
poskušal prav napisati v telefon. Nato me je naučil,
kako vtipkati številko in ga poklicati na telefon. Tako
sem enkrat, ko njega ni bilo zraven, poklical iz dnevne
sobe. Ata je bil takrat v hramu. Ko se je oglasil, mi je
rekel, naj pridem k njemu. Šel sem k njemu, ponosno
mi je čestital in dal nagrado.
Ni bil samo varuška, bil je tudi kuhar in še zmeraj
je, saj nam med tednom vsak dan pripravi kosilo.
To kosilo je vsakič boljše, saj se spotoma uči. Ko ga
opazujem, kako kuha, vidim, da pridobiva izkušnje in
je že pravi mojster kuhanja.
Velikokrat gre na kakšen izlet, predvsem po Sloveniji.
Po navadi gre s kakšnim društvom, največkrat s
sadjarskim, gasilskim ali pa z muzejskim.
Sedaj, ko sem že malo starejši, pa mi pove tudi
kakšno zgodbo. Medtem ko mi pripoveduje, mi
velikokrat poudari: »Veš, včasih ni bilo tako lahko.«
Ne pripoveduje mi samo zgodb iz svojega življenja,
pripoveduje mi tudi smešne prigode in šale. To
so majhne modrosti iz njegovega vsakdanjega in
preteklega življenja. Lahko bi napisal knjigo o šalah,
saj ob vsaki priložnosti pove kakšno in to vsakič novo.
Kot sem že omenil, rad gre na izlete, a to še ni vse,

94 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

pomeni. Na račun žganjekuhe je bratranec Luka življenje drugih okoli sebe.
odigral prizor, v katerem prikaže, da bodoči rodovi Ata, najlepša hvala, vsi te imamo zelo, zelo, zelo radi!
ne znamo najbolje kuhati žganja.
Rad piše tudi o starih običajih, kako so nekoč sejali Timon Venko, 8. razred
koruzo, o začetkih laufarije, o cerkvenem zboru, OŠ Cerkno
pa tudi o poteku dela … Včasih mi reče, pridi sem
pogledat. Bere mi svoje zgodbe in pripoveduje o Stari oče, učitelj
starih časih. življenja
Velikokrat, ko pridem iz šole, v kuhinji ali dnevni sobi
oz. po domače v »hiši« slišim kakšno mrmranje ali Ob srečanju starega očeta se mi v očeh najprej
petje ob igranju kitare. Ko igra kitaro, mi pove, da po prikažejo sivi lasje in nagubana koža z žarom po
spominu in posluhu zaigra kakšno pesem iz svojega najzanimivejših zgodbah, ki jih lahko prebereš z
življenja. Po posluhu se nauči vse pesmi, nauči pa modrih oči, polnih upanja in predanosti, predanosti
se tudi novih. Ko smo letos poleti z družino prišli iz sorodnikom, prijateljem in meni. Oči, ki usmerijo
Amerike, mi je rekel, naj grem z njim v hišo, da mi bo pogled k njemu, vidijo, opazijo in začutijo notranjost
nekaj zaigral. Zaigral mi je pesem Amerika. tega človeka. Je človek, ki mu nameniš kanček
Imava veliko skupnih trenutkov, najlepši so seveda pozornosti, tudi ko nimaš nič časa. To so trenutki, ki
iz mojih mlajših let. Ko sva pridno prebirala fižol, se spremenijo v najgloblje prepletanje misli.
nabirala grozdje, jabolka in navsezadnje, ko mi je Najlažje ga poslušaš molče in z mislimi preletavaš
pomagal pri pisanju. Zdi se mi, da odkar hodim v njegove premišljene besede, ki stopajo z ustnic
šoli v zadnjo triado, je nalog o preteklosti vse več. neštetih okusov in spoznanj. Ko ga poslušam, mi
To me navdihuje in se zato rad lotim tega dela. No, bije srce zaradi zgodb, ki jih je doživelo njegovo
ob vsem tem najinem skupnem delu se zgodi veliko srce. Srce, ki utripa in zapisuje srčne spomine že 67
lepih in poučnih stvari. Včasih se pošali, naj mu let. 67 let spoznanja, razumevanja in učenja, ki mi
pridem pomagat, saj bo kmalu moral spet kaj pisati in ga zdaj podaja naprej. Učenja, ki se ga ne naučiš v
pripovedovati meni za šolo. šoli, ampak učenja, ki ga doživiš z veliko družino na
Je človek, ki je dal veliko skozi. Njegov oče je bil ne zelo majhni kmetiji, učenja, za katerega je garal,
trgovec. Prav zaradi njegovega poklica je bila družina in učenja, ki stoji za tisočerimi težkimi in lepimi
velikokrat zaničevana. Ostali ljudje so bili »fovšeni«. trenutki.
Takratni časi so bili pač takšni. Spomnim se trenutkov, ki sva jih doživela skupaj.
Ata je zelo vztrajen človek. Vse kar naredi, naredi tako, Spomnim se počitnic, za katere bi si želel, da bi trajale
da bo čim bolj prav. Rad bere tudi knjige in raziskuje tedne in tedne. Na počitnice sem po navadi hodil za
svet, zato je zelo razgledan človek. tri ali štiri dni, ampak sem jih nemalokrat podaljšal
Ata me navdihuje in je tako rečeno moj idol v vseh za par dni. Imel sem okoli 6 let, ko sem prišel na
stvareh, če bom tudi jaz dočakal njegova leta, bom počitnice in najprej vse povedal, kaj se učimo v šoli.
zelo vesel in bom ravno tako kot on svojim vnukom Stari oče se je z žarom v očeh le nasmehnil. Namignil
govoril o življenju, najraje pa seveda o »atu«. mi je, če greva pogledat ovce, jaz pa sem le pokimal.
Celotna naša širša družina ga čuti kot velik steber, Popeljal me je po makadamski potki do starega
ki nam je zmeraj v pomoč. Vsi ga imamo zelo radi in kozolca. Odpahnil je velika lesena vrata in vstopila
ga spoštujemo. Danes ga otežuje 82 let, a je v zelo sva. Nič nisem videl, ker sem bil premajhen. Videl
dobri kondiciji. Njegov obraz krasijo sivi lasje, modre sem le njegove žareče modre oči in slišal le glasen,
dobrovoljne oči in širen nasmeh. Je srednje postave, a nežen meketajoči glas, ki že razkriva dogajanje čez
življenje pa je njegovo nekoč pokončno držo že rahlo leseno ogrado. Stegnil sem roke k njemu in vzdignil
nagnilo. Rad nam pomaga in svetuje, celotna družina me je, da sem še jaz videl, kar je videl on. Zagledal
diha z njim in ga občuduje. Življenje na polno uživa in sem ovce, ki so naju že nestrpno čakale in nama
ga ima rad, rad pa ima tudi nas. Večkrat me pohvali meketale v pozdrav. Dedek je s težkimi, a nežnimi
in mi svetuje, tudi graja je včasih prisotna, ta pa v koraki odšel na drugo stran kozolca. Odprl je zapah
sebi vedno nosi dober namen in opozorilo. Najbolj še drugih vrat, ki vodijo iz kozolca, le da so te širše,
ga cenim zato, ker rad pomaga ljudem in širi svoj um ker skozi hodijo ovce. Z rokami, na katerih se kar
med ljudi. vidi ljubezen do živine, je ovcam odpahnil še ogrado
Lahko bi napisal še več zgodb, prigod, šal, pesmi, a se in ovce so se razveselile.
bojim, da bi mi zmanjkalo prostora za pisanje. Ata je
človek, ki veliko ve in zna ter je dobrega srca. Lahko
se mu samo zahvalim, ker bogati moje življenje in

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 95

V roke mi je podal dolgo zavito palico, s katero žene Neža Šikonja, 3. razred, OŠ Mirana Jarca Črnomelj
ovce. Zatem je prišla babica, ki je pomagala gnati
ovce na pašnik. Ona se je postavila za čredo, midva travniki niso bili vedno travniki. Tu so bila vsepovsod
z dedkom pa pred čredo ovac. Premikava se počasi žitna polja. Okoli 11 hektarov polj žita za celo vas.
naprej, ovce nama sledijo. Tudi on je imel palico. Zdaj so tu le še 4 njive, tudi naša«.
Prav tako tudi babica, ki je gnala ovce zadaj. Dedek Odšla sva domov. Tam sva spila čaj, nato pa sva se
mi je naročil, da če kakšna ovca uide iz črede, naj odpravila v pritlični prostor. V njem ima seveda
samo tečem k njej in jo z vihtenjem palice usmerim skrbno pospravljeno harmoniko in kitaro. Tudi dva
nazaj proti čredi. Jaz sem kot 6-letnik razumel malo mikrofona stojita tam. Vključil je mikrofon in v roke
po svoje, a ovce so vedno prispele do pašnika. prijel harmoniko. Začel je peti in igrati, jaz pa sem se
Dedek ima rad red. To se kaže tako pri skrbi za ovce mu kot vedno rad pridružil. To pa je tudi najlepše, kar
kot tudi pri skrbi za glasbila, ki jih ima tako rad. počnem z njim. Zelo rad ima diatonično harmoniko,
Služil je tudi vojski, kjer je vse postavljeno v nekem še zanimivejše pa je, kako jo je dobil. Iz tega je nastala
določenem redu. Velikokrat pravi, da mora biti vse skoraj anekdota.
pospravljeno kot pri vojakih, da se lažje znajdeš in da Pred harmoniko je imel rdečo katro. Takrat je bil
ni nepotrebnega tarnanja, ko kaj izgubiš. ta avto precej pogost, vendar njegov dobri znanec
Ko so bile ovce na pašniku, me je popeljal drugam. tega avta ni imel, dedek pa ga je ravno hotel prodati.
Odšla sva v staro hišo, v kateri je preživljal svoje Na koncu ga ni prodal, ampak ga je zamenjal za
otroštvo. Ko sva prestopila enega od pragov velike diatonično harmoniko. Tako sta bila dedek in njegov
hiše, sem brž ugledal orodje, ki je bilo pospravljeno prijatelj zadovoljna.
»kot pri vojakih«. V tej hiši je pospravljeno tudi Ni samo strasten glasbenik. Prav tako je strasten
starejše orodje, izdelano pri hiši (kladiva, grablje, kosec. Ko je kje nedostopen travnik za kosilnico in
tesarski pripomočki, kose in mnogo drugega orodja). tam ni ovac, poprime za koso. Z njo se je učil kositi
Nato me je prijel za roko, stopila sva nekaj korakov že v ranem otroštvu. Zdaj to znanje predaja meni
naprej in že sva šla po dolgih stopnicah navzdol. Že in mojim bratrancem. Pri košnji je s srcem in dušo
sva bila na koncu stopnic, ko mi je začel razlagati, da kot pri harmoniki. Ko prideš po stopnicah v prvo
je bila tu včasih živina. Ker ima rad živino, a ima zdaj nadstropje njegove sedanje hiše, na steni v hodniku
le še ovce, mi je z veseljem povedal: »Poglej, tam so visijo priznanja in medalje, na polici pa so pokali.
bile včasih krave, tam prašiči …« Prst je usmeril skozi Tekmuje v košnji po Evropi in zelo rad potuje in
okence na majhen travnat kotiček pred hišo. »Vidiš
tam tisto leseno podrtijo?« je dejal. »Ja, vidim,« sem
mu odgovoril. »Veš, tam so bile včasih kokoši, ki so
valile jajca, zraven pa so bile kokoške, ki so imele
piščančke,« hiti pripovedovati. Ponudil mi je dlan in
me odpeljal po drugih stopnicah navzgor v kuhinjo,
nato pa v jedilnico, kjer sede za mizo. Tudi meni je
ponudil stol. Bil je tiho. Miren. Z očmi se je zazrl po
jedilnici, v peč, nato v staro stensko uro. Modre oči
so se mu zaiskrile. V njih si videl srečo, še črno-bele
spomine, ki jim je bila dodana pisanost občutkov.
»Veš, nisem prvič sedel na ta stol. Niti nisem prvič
gledal v staro peč in prav tako ne v staro uro. Tu sem
sedel kot otrok, ko smo imeli kosilo. Med kosilom
sem gledal na uro. Na peči pa sem sedel v kotu. Vanjo
sem gledal, ker sem komaj čakal večera na topli peči
z zgodbami očeta.«
»Iz roda v rod« pravimo. Iz roda njegovega očeta, v
rod mojega starega očeta. Ko mi je razkazal celotno
hišo, sva prišla na dvorišče. Skrbno je zaklenil vrata
in shranil ključ. Kakšne pol kilometra asfaltne in
makadamske poti in že me je pospremil na majhen
hribček. Ugledala sva dolgo makadamsko pot, ki
se nadaljuje v dolino do asfaltne ceste. Objemajo
jo travniki, objemajo jo polja. Začel je govoriti: »Ti

96 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Pia Drajzinger, 2. razred, OŠ Muta

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 97

nam vnukom nosi spominke. Ima že veliko odličij njegov oče pa je storil prav to. Ne spomni se, s čim
evropskega nivoja, prav tako pa tudi z državnega. natančno mu je mazal nogo, a ve, da mu je nogo celo
Še vedno pa ima najraje domačo košnjo, zato pa ima razkužil z živim apnom. Seveda se je noga začela
svojo koso vedno na svojem mestu. gnojiti in je zato celo zimo ležal. Noga se mu je tako
Čas ga še ni premagal. Ker velikokrat potuje in ker gnojila, da je gnoj pritekel skozi »plevnico« na tla.
mu je to zelo všeč, gremo enkrat na leto z njim, Spomladi je lahko spet malo hodil, a noga se je gnojila
bratranci in z babico na izlet po naši želji. Takrat se še celo leto. Spominja se, da mu je oče naredil berglo,
mu usta razširijo v nasmeh, oči se mu zaiskrijo. s katero je lahko hodil po hiši, a noga se mu je tako
Aktivno sodeluje tudi v moškem pevskem zboru. gnojila, da je za njim ostajala vidna sled. Trajalo je kar
Živi aktivno življenje. Velikokrat me kaj vpraša glede nekaj časa, da se je noga nehala gnojiti. Pod kolenom
glasbe, sploh če pri pevskem zboru pojejo angleško pa je imel stalno rano, ki se je ob premikanju vedno
pesem. znova pretrgala.
Iz dneva v dan me uči, mi pomaga spoznavati, kako Naslednje leto je prišla k hiši babica – patronažna
premagovati najtežje ovire v življenju, uči me biti sestra, saj se je rodil moj oče Marjan, opazila je
vesel in mi daje vse, kar je iz njegovega srca moč Frančevo šepanje. Spraševala je, kaj se je zgodilo. Bila
dati. Prav zato je moj eden in edini Peter Klepec. je zelo prijazna in se je z bolnišnico dogovorila, da so
ga sprejeli. Tam so nato opravili plastično operacijo
Urh Bevk, 8. razred in pod njegovo koleno prenesli kožo. Končno se je
OŠ Cerkno čez čas noga pozdravila. Težko si predstavljamo,
kakšne muke je moral prestajati. Že ob majhni
Nikoli ni obupal, čeprav opeklini se nam zdijo bolečine neznosne, zato je
je ostal sam nedoumljivo, kaj vse je moral prestajati, sploh ker je
bil nepravilno zdravljen.
Zame je pravi navdih hrabrosti in poguma moj stric Naslednje leto je začel hoditi v šolo v Novake, a noga
Franc Čemažar, ker je v svojem življenju veliko ga je še vedno bolela in je vidno šepal. Bolečina je bila
doživel in pretrpel, je zame moj stric pravi Peter razlog, da je zaostajal za ostalimi, z njimi se ni mogel
Klepec. O svoji življenjski zgodbi mi je pripovedoval, igrati, še huje pa je bilo, da je bilo v šolo potrebno
ko nas je obiskal nekega deževnega popoldneva. hoditi peš. Šola mu je šla dokaj dobro in pripovedoval
Franc Čemažar je bil rojen 22. septembra 1951 na mi je, da se ni veliko učil, saj ga tudi doma niso ravno
domačiji pr’ Tovmažu v Gorenjih Novakih. Imel je priganjali k učenju, ker se jim to takrat ni zdelo
osem bratov ter sester, on pa je bil peti po vrsti. pomembno. Ker se je del razredov v Novakih ukinilo,
Takrat so bili vsi otroci rojeni doma. Bilo je le nekaj je naprej dve leti hodil v Leskovico. Tja je bilo pozimi
let po vojni, zato je bilo zelo težko dobiti oblačila. Za težko priti, saj je del poti zelo zasnežilo. Po dveh
šivanje oblačil so uporabljali kar stare platnene rjuhe letih je hodil še dve leti v šolo v Cerkno. Takrat je
ali kar so pač imeli doma. Plenice niso bile take, kot lahko hodil vsak dan v Log na avtobus za Cerkno.
so danes, prati so jih morali na roke. Znašli so se, Povedal mi je, da je bilo največkrat tako, da ko je
kolikor so se lahko. prišel domov, je odvrgel torbo na klop in se odpravil
Stričeva pripoved pa se je začela pri njegovih petih na delo. Nalogo so pisali šele zvečer, ko so končali
letih, ko je jeseni odšel z bratom ter očetom v gozd z delom. Danes otroci napišemo najprej domačo
žagat drva. Tam je oče zakuril veje in stric se mu je nalogo, potem pa imamo prosti čas, za delom nas
pridružil ob ognju, da bi se ogrel. Imel je oblečene ne ženejo preveč. Takrat pa otroci prostega časa
rjave žametne hlače in v trenutku nepazljivosti so se skorajda niso poznali.
vnele, tega pa ni takoj opazil, saj je veter pihal v drugo Med šolanjem je prišlo do priložnosti, da bi se
smer. Spomni se, da ga je oče prinesel domov, ga zaposlil v idrijskem rudniku. Rudnik je potreboval
posedel na klop pri peči in da so hlače še vedno tlele delavce in otroci so lahko šli s šestim razredom na
pod kolenom. Imel je opečeno celo nogo, opekline rudarsko šolo. Njega so v šoli silili naj gre, a zaradi
so bile zelo hude. Zaradi pomanjkanja denarja Franc dela na kmetiji to ni bilo mogoče. Danes, ko imamo
takrat ni bil zavarovan in ga zato niso odpeljali v mi vse možnosti, da se lahko šolamo v srednji šoli in
bolnico, ampak je zanj poskrbel kar oče, ki je imel na fakulteti, se ne zavedamo, da je bilo še pred 50
nekaj znanja še iz časa vojaščine, bil je bolničar. A leti to popolnoma drugače.
takrat niso vedeli, da se takih opeklin ne sme mazati, Sam pravi, da so bila njegova otroška leta po eni
strani zelo lepa kot pri vseh otrocih. Čeprav je bilo
pomanjkanje, ničesar niso kupili in vse, kar so imeli,
je bilo pridelano doma. Nihče ni hodil v službo in pri

98 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj

Maja Močnik, 9. razred, OŠ Cerkno

hiši ni bilo nič denarja. Edini vir zaslužka je bil od sami fantje, saj so se vse sestre odselile in omožile
tega, da so kdaj prodali kakšno tele in od očetovega drugam. Doma so ostali stric Silvo, Franci, Nejc,
trdega dela, ki je pozimi v Davči »fural«. Meni, da Milan in moj oče Marjan. Tako so si pravično razdelili
so živeli skromno, pa vendar lepo. Jaz pa si življenja delo in vsako nedeljo je moral eden od fantov ostati
brez vseh dobrin, ki smo jih danes deležni mladi, doma na kmetiji in zanjo poskrbeti, medtem pa so
težko predstavljam. drugi lahko odšli.
Leta 1967 se je ob delu ponesrečil njegov oče in na Leta 1982 si je brat Nejc vzel življenje. Stric Silvo in
žalost preminil. Stric je tisto leto zaključil šolanje, moj oče sta se odselila drugam, tako sta ostala doma
ob očetovi smrti pa so on in ostali družinski člani samo še dva brata. A tudi to ni trajalo dolgo, saj je
prevzeli skrb za kmetijo. Tako je do vpoklica v še drugi brat leta 1988 zaradi bolezni umrl, tako
vojsko delal doma. Samo predstavljam si lahko, je Franc ostal doma na kmetiji sam. Izgubiti toliko
kako hudo jim je moralo biti, kakšno bolečino so svojcev je nekaj najhujšega, težko si predstavljam, da
morali preživljati in kakšno odgovornost so prevzeli bi mi umrl kateri od staršev, kaj šele kateri od bratov
večinoma še mladoletni otroci. ali sestre.
Nato je bil vpoklican v vojsko na Kosovo, v mesto Peć, Minilo je nekaj časa in Franc je začel prenavljati
kjer je služil osemnajst mesecev. Spominja se, da so kmetijo, sestra Jožica pa se je vrnila domov. Franc je
bile vojaške vaje zelo mučne in zahtevne. Navade v tudi »fural«, da je lahko zaslužil nekaj denarja, saj so
tem mestu so bile zelo drugačne od naših. Ženske na kmetiji imeli konje. Leta 1983 je kupil prvi traktor,
so morale biti pokrite, hiše so bile grajene iz malte, ki mu je zelo olajšal delo. Prej je vse obdelal ročno.
v njihovi notranjosti pa ni bilo drugega kot kotel ter Po nakupu traktorja so na kmetijo prišli kmalu tudi
nekaj hrane. Zaradi orožja, ki ga je imel skoraj vsak drugi kmečki stroji. Kljub vsem preizkušnjam je moj
prebivalec mesta, se je večkrat slišalo streljanje, pa stric ostal optimističen in nadaljeval z delom na
tudi umori so bili pogosti. Zanj so bile take razmere kmetiji.
nenavadne, saj je prihajal iz mirne vasi, kjer so ljudje Franc je tudi kadil, sam pravi, da so začeli veliko
uporabljali razum. Bilo mu je težko. Priti v čisto prezgodaj. Kadila sta oba, on in moj oče, velikokrat
drugačno okolje, v drugačne razmere, kjer nikoli ne sta se odločila, da bosta navado opustila, a ne
veš, kaj se bo zgodilo. za dolgo. Nekega silvestrskega večera so bili pr’
V tem času, ko ga ni bilo domov, je preminila njegova Kokelnu, natakarica mu je rekla, da tobak zelo smrdi.
babica in kmalu po njegovi vrnitvi je umrl tudi Odvrnil ji je: »Če teb smrdi, pal tut men« in dal tobak
njegov dedek. Leta 1972 se je prvič zaposlil na Eti v na peč. Naslednji dan je k njemu domov prišel moj
Cerknem, tam je delal 12 let. Leta 1978 pa je na žalost oče in Francu ponudil cigareto. Ta mu je odvrnil, da
preminila še njegova mama. Tako so na kmetiji ostali je včeraj nehal kaditi. Moj oče mu je nato rekel: »Če si

Mlada rast 2017 | Literarni natečaj 99

ti nahau kadit, pal sm pa tud jest« in položil cigarete ne bi imela prsta. Dedek se je na to navadil in dve
na televizor, kjer so tudi ostali. Od takrat ne kadita tretjini krajši prst mu je le še eden od spominov na
več. Minilo je že približno trideset let. »Odvaditi od otroštvo.
takih stvari se je težko, saj si zasvojen, le malo trme V družini je bilo dvanajst otrok, zato se starša nista
je potrebno,« je dejal. mogla z vsakim prav veliko ukvarjati. Sama imam le
Boril se je tudi z odvisnostjo od alkohola, zaradi enega brata, pa se včasih počutim zapostavljeno,
katerega je odšel na zdravljenje in sedaj že dvajset kako se je moral počutiti šele dedek. Skozi dedkovo
let ni poizkusil alkoholne pijače. Sam pravi, da se odraščanje so njegovi starejši bratje in sestre
brez teh reči živi čisto normalno in lepo. S tem, da je postopoma odhajali v svet s trebuhom za kruhom in
nehal kaditi in piti, je pokazal izjemno notranjo moč. tudi Srečku se je porodila želja po lastnem zaslužku,
Ko se je za nekaj odločil, je vztrajal na poti do cilja, zato se je zaposlil v idrijskem rudniku živega srebra.
čeprav mu je bilo težko. Pred leti sta bila alkohol in »Delo je bilo težko in umazano, a želja po zaslužku
tobak nekaj povsem normalnega, k sreči se počasi ta in boljšem življenju je bila močnejša od strahu za
miselnost spreminja. zdravje. Mnogi so umirali za rakom na pljučih,
Danes stric še vedno živi na rojstni kmetiji, kjer ima mnogim so odpadali zobje, mnogi so se poškodovali
okoli 20 glav živine. Živi s sestro, ki mu pomaga …« mi resen pripoveduje dedek. Zaviha si rokav
pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih. Pri težjih srajce in mi pokaže dolgo in zakrivljeno brazgotino
opravilih na kmetiji pa mu velikokrat pomaga njegov na roki, še en neželen spominek na delo. »Kamen je
nečak, ki je tudi njegov bližnji sosed. padel s stropa rova,« mi pojasni.
Franca sem izbrala za svojega Petra Klepca, ker Nesreča nikoli ne počiva, to je še predobro okusil
je v življenju veliko prestal. Kljub vsemu je vedno Srečkov delovni tovariš, Franc Zupančič. Na tisti
pozitiven in dobre volje ter se velikokrat pošali, da skoraj usodni dan je Srečko v rovu kopal cinobaridno
druge spravi v dobro voljo. Dokazal je, da če se za rudo, Franc pa je odvažal kamenje. Pri delu se nista
nekaj odločiš, četudi se to zdi nemogoče, to lahko ne videla in ne slišala, hrup strojev je bil premočan.
dosežeš. To je dokazal, ko je na veliki kmetiji ostal sam, Srečka je zanimalo, koliko je ura, zato je iz stranskega
zanjo še naprej skrbel in jo počasi prenavljal. Nikoli rova, v katerem je vrtal, stopil v glavni rov, kjer je na
mu ni težko pomagati tudi sosedom ali znancem, kavlju visela ura. Šele kasneje se je zavedal, kako dobro
dela se ne boji. Mislim, da bi bil moj stric lahko Peter odločitev je sprejel. Tam je namreč našel Franca do
Klepec še marsikomu drugemu, ki prehitro obupa, pasu zakopanega v ostro črno kamenje, prav tako,
da bi mu dokazal, da je vredno vztrajati, četudi ti je kot je Srečka porezalo po roki. Niti za trenutek ni
na poti do nekega cilja lahko zelo težko. pomišljal, temveč je takoj začel odkopavati Franca.
A to delo ni obrodilo sadov. Vse, kar je odkopal, se je
Tjaša Čemažar, 9. razred namreč takoj zasulo nazaj. Vendar Franc ni bil samo
OŠ Cerkno ukleščen, kamenje ga je tudi dodobra porezalo.
Najhujša ureznina je potekala od ušesa čez vrat.
Veter razpiha pepel, a Kasneje je zdravnik Srečku povedal, da je le za kak
spomini ostanejo milimeter zgrešila glavno arterijo. V tem primeru
Francu ne bi bilo pomoči. Izkrvavel bi na mestu
Že samo ime opiše mojega dedka. Srečko. On je nesreče. Srečko je sprevidel, da sam temu ne bo kos,
srečen, on se smeji, pa ne samo zase, temveč tudi zato je poklical na pomoč in Francu za silo oskrbel
za druge. Četudi je v življenju doživel veliko hudega rano. Odnesel jo je brez hujših posledic, Srečko pa
in je bilo njegovo otroštvo težko, se rad smeji in v je še naslednjih nekaj dni omotično hodil naokrog.
njegove prodorno modre oči se naseli iskrica veselja, »Ko o tem bereš ali slišiš, si ne moreš predstavljati,
ki se nato nalezljivo širi med druge ljudi. Iz ranega kako je. Na to te ne more pripraviti nihče.« Dedek je
otroštva je navajen delati in z leti je delo vzljubil, saj do takrat videl že veliko hudih stvari, zato ga pogled
zdaj dela zase. na prijatelja, oblitega z lastno krvjo in v bolečinah, ni
Pri pičlih sedmih letih si je pri žetvi s srpom odsekal vrgel iz tira.
kazalec. Če sem si jaz pri tej starosti samo obdrgnila Ko je bil 5-letni fantič, so na njihovi kmetiji ustanovili
koleno, sem zagnala vik in krik, pa sploh ne, ker bi zasilno bolnišnico, zato je jasno, da je videl hude
me bolelo, temveč zaradi krvi. Danes, ko tako rada stvari, o katerih mi le slišimo. Njegov oče je nato
igram na klavir, si sploh ne morem predstavljati, da predlagal drug prostor za bolnico, v dolini Pasice,
kjer so kmalu zgradili Bolnico Franjo. A nacisti so
kljub vsemu nekaj izvohali in na cvetno nedeljo 1945.
leta požgali njihov dom. Veter je razpihal pepel,

100 Mlada rast 2017 | Literarni natečaj