mlada_rast_2009_XXXXVII_1

Glasilo OS Cerkno
Šolsko leto 2008/2009

m^j^\:\

Pozdravljen(-a)! V rokah držiš Mlado rast. Kot že veš, je Mlada rast glasilo učencev Osnovne
šole Cerkno. Seveda pa to ni le glasilo učencev, za uspešnim delom učencev stojijo tudi
mentorji, kijim gre še posebna zahvala.
Pomlad je tukaj in gotovo se čudiš, zakaj nismo zunaj, zakaj ne uživamo v lepotah narave. Saj
uživamo, vendar svoje občutke in misli pridno zlivamo tudi na strani Mlade rasti.
Učenci naše šole smo ti hoteli pričarati zanimivo branje in zdaj se že lahko pohvalimo, da nam
je to kar dobro uspelo. Letošnja številka je sveža, polna zanimivih spisov, člankov, pesmic in
čisto pravih pesmi. Svežino pa prinašajo tudi likovni dodatki.
Pri ustvarjanju Mlade rasti so se nam letos pridružili tudi ustvarjalci z nižje stopnje.
Prispevali so kar precejšen delež prispevkov in se o njih pridno posvetovali z našo mentorico.
Iskreno upam, da ti bo nova pomladna Mlada rast všeč, kajti tako učenci kot mentorji smo se
zanjo zelo potrudili.
Veselobranje!

Katja Miklavčič, 8. b

KOLOFON
Mlada rast, glasilo učencev OŠ Cerkno, letnik 47, številka 1,2009
Urednica: Milena Kumer
Uredniški odbor: Žan Eržen, Maj Florjančič, Aleš Menegatti, Uroš Menegatti, Katja
Miklavčič, Tina Peternelj, Katja Uršič
Mentorji: Barbara Čelik, Milena Kumer, Vanja Lampič, Marija Pirih, Tatjana Prezelj,
Andreja Rijavec, Tatjana Slabe, Anica Svetik, Domen Uršič, Ana Vončina
Oblikovanje in prelom: Ana Vončina
Ilustracija na naslovnici: Blaž Tončič, 7.b
Tisk: Artpro, d.o.o.
Naklada: 450 kosov

Pogieci nazaj ,v\ ••- y)«*K-
Besedovanie
Vsakdaniosti 7
Vrednotenja
Fomladnosti m

Drazi 15
Izmišljije
Solarije on
Sanjariie Zu

dosmice zo
Pogied naprej
4.ZL

51

r*0

^7

Nočem odrasti

Ko si majhen, se lahko igraš s svojimi sošolci in prijatelji. Z
njimi lahko greš tudi na sprehod, v cirkus ali v kino. Nočem
odrasti, ker se potem ne moreš več igrati različnih iger. Ko
odrasteš, moraš v hoditi v službo, da dobiš denar za hrano,
oblačila in druge stvari, ki jih potrebujemo.

Tina Peternelj, 4. a

Tista mala deklica 1

Spomini se ustavijo pri mojem otroštvu. Bila sem razposajeno dekle kostanjevih las in
čokoladno rjavih oči. Vedno nasmejano in dobre volje. Vsi so me imeli radi.

Ko se spomnim tistih dni, mi je pri srcu toplo. Takrat še nisem vedela, da obstajajo problemi, s
katerimi se je potrebno spoprijeti. Bila sem brezskrbna deklica. Nisem še znala skrbeti zase,
zato sta mi vse nudila starša. Vozila sta me v vrtec, me preoblačila, skrbela sta, da nisem bila
lačna, mi brala knjige, se z menoj igrala.

Sčasoma sem vse več stvari morala postoriti sama. Večale so se tudi skrbi in napočil je dan, ko
sem morala tudi jaz v šolo in čakalo me je veliko preizkusov.

Manca Peternelj, 9. b

Tista mala deklica 2

Kdaj sem tako zrasla?
Ali sem odrasla?
Nihče mi ne pove.

Tišina, le snežine poje.
Na milijone belih drobcev

do koder seže pogled.
Belina čista, tiha. Prelepo je!
Sprašujem se, kdo nosi odgovor.
Spet rada bi bila tista deklica,
ki je sanjala, da svet ne boli

in upala, da vse drži.
Ko sem se še igrala,
sem dan za dnem poslušala zgodbe mamine.
Nisem znala ločiti, kaj prav je in kaj ne.
Da spet prišel bi tisti čas,
da spet lahko bilo bi kot takrat.
Z vsem srcem si želim le to -
ostati tista mala deklica.

Vesna Prezelj, 9. b

Zamišljeno gledam v dneve pretekle

Zaenkrat mi še ni jasno, zakaj sem se rodila in kaj je moja naloga. Tako je, kot bi stala na startu
pomembne tekaške tekme in namesto da bi stekla proti cilju, raje uživam v pozornosti
gledalcev, maham, dajem avtograme in intervjuje. Zdi se mi, da ima vsak dogodek, ki se v
življenju zgodi, svoj smisel.

Razmišljam o preteklosti. Tisti dnevi, ki sem jih doživljala kot upornik proti življenju, so mi
prinesli spoznanje, kako je usoda kruta, kako so življenjske preizkušnje težke. Te neprijetne
preizkušnje skušamrazrešiti.

Kadar doživljam življenje kot lepo, vedno spoznam kaj novega in vsak dan imam več znanja
in izkušenj, da se lahko preprosteje premikam naprej. Kar je veljalo včeraj, morda danes ne
velja več - zato poskusim znova.

, Tina Drole, 9. a

Otroštvo je lepo

Nočem odrasti, ker potem se ne moreš več igrati kot majhni otroci. Ko si majhen, moraš hoditi
v vrtec in v različne šole, da pridobiš izobrazbo. Ko si velik, svet ni več tako zabaven kot v
otroštvu. Ko odrasteš, moraš v službo, da dobiš denar za hrano in za svojo družino.

Katja Uršič, 4. a

Besedovanje

Če biva rak v koraku,
se skriva v zmaju maj,
potem je zna v znaku
in tudi v direndaju daj.

Uroš Menegatti, 4. a

Crke na pohodu

Črke so se naveličale. Postale so nemirne in radovedne. Želele so si drugam.

Nekega dne je prišla tuja oseba in odprla knjigo. Črke so bile tako vesele, da je nekdo končno
odprl knjigo. Vse po vrsti so poskakale iz knjige.

Hitro so se odpravile na potep po mestu. Na potepu so srečale črkojedce, prestrašile so se in
nameravale zbežati, a tam so bile radirke in črke tako niso mogle nikamor. Poskušale so zaviti
levo, a tam so bile šablone. Bale so se, da jih bo kdo skušal napisati, tvoriti iz njih besede,
stavke ali jih porisal. Pogledale so na desno stran, tam so bile peresnice. Bale so se, da bi jih
pospravili med barvice. Zato so črke pobegnile. Zbrale so pogum in pokončno odšle mimo
radirk. Radirke so zagledale svinčnik in se pognale za njim v napad. Črke so tekle in tekle in
tekle.

Zbežale so v knjigo, se odtisnile na papir in si končno privoščile zasluženi počitek.

Katja Uršič, 4. a

Ljubo doma "^

Crke so naveličane. Postanejo nemirne inradovedne. Želijo si drugam.

Črke živijo v dveh knjigah. V prvi živijo a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j in k, v drugi knjigi pa živijo črke
1, m, n, o, p, r , s, š, t, u, v in z.

Med knjigami na knjižni polici sta dve knjigi, na dveh knjigah ležijo trije majhni zvezki, na
treh majhnih zvezkih je stolček in na stolčku sedi poglavar abecede dr. Ž. Nadzoruje celo
abecedo. Tistega dne so se omenjene črke pritožile dr. Z-ju, da hočejo drugam.

Dr. Ž je odločno vstal s stola in dejal: »Preselili se bomo na tablo!« Takoj so vse črke spakirale
in odšle na pot proti tabli. Med potjo so srečale radirke. Poveljnik radirk je zakričal: »V
napad!« Tako so se vse radirke urno pognale za črkami. A črke so se hitro zbrale in spretno
sestavile napis: »Izginite!« In radirke so v trenutku izginile neznano kam. Črke so nadaljevale
pot. Čez nekaj časa so mimo prišli svinčniki radirkostrelci, ki so začeli streljati radirke v črke.
Ti so streljali tako hitro, da so črke začele bežati. Spretno so se izmikale radirkam, ki so jih
izstreljevali radirkostrelci.

Čez nekaj časa so utrujene pritekle domov in čez obe knjigi razobesile napis: Ljubo doma,
kdorgaima.

Uroš Menegatti, 4. a

:./•

Usta

Usta.
Usta vse pohrustajo in
vse popijejo, kar vanje zlijemo.
Lahko so žalostna ali vesela, vedno imajo veliko dela.
Če ne pljuvajo, jezik kažejo.
Če ne povedo resnice,

se pa zlažejo.

Uroš Menegatti, 4. a

.r

Vsakdanjosti
Televizija

se je izključila s
črnim darjincem.

Revija se je
strgala po nesreči.
Joj, kaj bomo zdaj?
Uroš Menegatti, 4. a

J,'

<

Sonce

Konec februarja, počitnice. Ko sem stopila iz hiše, mi je oči za hip ohromilo zgodnje
pomladansko sonce. Zamežikala sem. S počasnim korakom sem se napotila proti knjižnici.
Dovolila sem soncu, da je božal moj obraz. Kljub prijetnemu soncu mi je mraz spreletel kosti.
A le za hip. Misli so mi begale na vse strani, nogam sem dovolila prosto pot. Počutila sem se
kot prazna baterija med polnjenjem.

Med hojo sem se izogibala pogledov ljudi. Nisem hotela, da bi kar koli skalilo moje dobro
počutje. Le z večkrat ponovljenim »dober dan« sem še izkazovala svojo prisotnost na tem
planetu.

V knjižnici sem vrnila knjigo in se odpravila v trgovino. Ko sem v trgovini nakupila potrebne
stvari, med njimi tudi nepotrebne (revija), sem se odpravila proti domu. Nekaj časa sem
hodila v senci, nato pa se je spet prikazala goreča krogla in me razveselila. Za hip sem se
ustavila ter poklicala prijateljico.

Kmalu za tem se je pozno popoldansko sonce pričelo skrivati. Njegova neznanska moč je
izginila. Moje zadovoljstvo pa ni izpuhtelo. Počutila sem se lepo. Nekako ... srečno.

Katja Miklavčič, 8. b

Na zelenem vlaku

Privedi me na pravi cilj s seboj.
Na zelenem vlaku sva,
kjer samo lenarimo,
počivamo in uživamo.

Hej! Upam, da sva istih misli,
saj jaz sem čisto zbegan.

Brez pameti, brez vsega. Samo ti.

Zakaj si negotov, ti mimoidoči?
Tu je ta zeleni kraj,

kjer vozijo zeleni vlaki.

Matija Močnik, 9. b

Jr

»Narobe svet« v pregovorih

Nikjer ni lepo, razen za računalnikom.
Kdor s poršejem zadovoljen ni, pony expresa vreden ni.
Kdor visoko leta, je motorist.
Kdor dela, naj je ostanke lenuhov.
Kdor drugemu jamo koplje, rabi lopato.
Laž ima kosmate noge.
Kadar mačke ni doma, se potepa z mačkoni.
Kjer se osel valja, tam je pomečkana trava.
Kar lahko storiš danes, odloži na naslednji mesec.
Ni vse luč, kar se sveti.

Jan Močnik in Tadej Peternelj, 8. a

Morda

Morda tudi stoli
radi sedijo.

Ko nas zagledajo,
kar obnemijo.

Morda tudi psički
prijatelje imajo,
da se igrajo
in bolje spoznajo.

Maja Močnik, 4. a

Mini kuža - Zgagakuža

Mini kuža ves dan
v uti leži,

pridno lenari
in gloda kosti.

Gospodinja vsak dan
mu mleko prinese,
muca pred nosom
mu ga odnese.

Kuža se vsak dan
na muco jezi,

muca pa vedno na
drevo ubeži.

Danes se v hiši
ves red je podrl,
ker je mali kuža
za muco pridrvel.

»Ti Zgagakuža!«
gospodinja vpije,
ko ji mini kuža

juho polije.

Kužek ubogi
vsega je kriv,
zato ker se je
za muco podil.

Ana Peternelj in Sonja Mavri, 5. r., Novaki

- Vi

Kuža se izgubi

V'

Delila bi s tabo

Pravijo, da je sreča zato, da jo deliš. Samo to vem.
Pravijo, da se uresniči vse, kar si močno želiš. Samo to vem.
Rada bi bila tvoj prijatelj za vedno
in rada bi, da se ob meni veseliš. Samo to vem.
Ne puščaj me brez tvoje roke, da se je oklenem.
Ljubiti in biti zaljubljen je tisto, za kar tudi ti moliš. Samo to vem.
Gledam tvoj obraz, tvoje roke in bogatiš mi svet.
Ljubezen je kot divji šipkov cvet, ki ga kališ. Samo to vem.

Tina Drole, 9. a

O vrednotah

O vrednotah poslušamo, se pogovarjamo in beremo vsak dan. Zasledimo jih v pogovorih
doma in v šoli, na televiziji, v časopisih... Žal pa se premalo poglobimo v njihov pomen.
Mladostniki, kakršni smo mi, ki živimo v srečnih družinah, o vrednotah, ki si jih ne moremo
kupiti z denarjem, ne premišljujemo veliko. Na te vrednote nas opozarjajo starši, vzgojitelji in
učitelji. Nam pa so bližje materialne dobrine, kot so hrana, obleka, obutev, računalniki ipd.
Zadovoljni smo v krogu svojih prijateljev in srečni smo, da smo zmožni dosegati svoje cilje.
Pred seboj vidimo lepo prihodnost in veliko denarja.

Če pa globlje pomislimo, nam mora te dobrine nekdo omogočiti. Sele takrat se zavemo, da
nam to »našo srečo« omogočajo starši, ki za vse to in še veliko drugih stvari trdo delajo. Lahko
smo prepričani, da jim ni lahko. Naprej jih ženeta ljubezen do življenja in svoje družine. Ves
ta napor je poplačan, če v družini vladajo ljubezen, sreča, razumevanje, odkrit pogovor in
poštenost. Kaj pa mi? Seveda smo jim hvaležni in jih imamo radi. Vse našteto bomo verjetno
občutili, ko bo vsa ta skrb padla na nas, ko se bomo osamosvojili.

Preko televizije lahko spremljamo vse grozote, ki se dogajajo po svetu, in se šele takrat
začnemo zavedati, kaj nam pomenita mir in svoboda. Jezimo se na voditelje držav, da stvari
ne rešijo na miren in strpen način. Denar, ki ga zapravljajo za orožje in vojsko, bi lahko
razdelili revnim in jim tako omogočili dostojno življenje.

Lahko smo srečni, da živimo v miru, ne smemo pa pozabiti na solidarnost do ljudi. Prav to
temo načenja tudi pregovor Kdor rad da, dvakrat da.

V krogu prijateljev moramo biti pošteni in si zaupati. Deliti si moramo vesele in žalostne
trenutke ter v vsakem izmed njih poiskati srečo. Prijatelju moramo stati ob strani ter mu
pomagati. Včasih prijateljstvo preprosto propade. Takrat se moramo potruditi za ponovno
vzpostavitev vezi ali pa poiskati nove ljudi, ki so vredni našega zaupanja.

Zaključek vsega skupaj je, da vrednote nikakor niso vrojene v nas, pač pa se moramo
nenehno truditi, odrekati ter vlagati napore. Ko nam trud uspe, smo zelo zadovoljni in
posledično so zadovoljni tudi ljudje okrog nas.

Blaž Makuc, 9. b

Kakšen naj bo naš svet

Ideja je pravzaprav odgovor na problem. Vcasih se nam utrne kar naenkrat in takrat smo
veseli, da smo našli rešitev. Včasih, ko jo zelo potrebujemo, pa je kar ni in ni, zato se počutimo,
kot bi iskali šivanko v kupu sena. Včasih se porodi, ko počnemo čisto nekaj drugega in se
spomnimo stvari, ki smo jih počeli prej. Dandanes je težko odkriti nekaj čisto novega,
nepoznanega, saj je v svetu znanih že toliko stvari na najrazličnejših področjih. Seveda pa
tudi to ni nemogoče. Razne ideje srečujemo povsod okrog nas. V revijah ponujajo zamisli za
urejanje doma, razne likovne predloge, so predstavljena navodila, kako biti čimboljši prijatelj
ali kako se znebiti treme in spoznati nove ljudi. Zadnje čase so velike pozornosti deležne ideje,
kako rešiti gospodarsko krizo. Ideje se pojavljajo tudi na televiziji, npr. v obliki reklam.
Pojavljajo se oglasi za koncerte in druge družabne prireditve, ki dajejo zamisli za preživljanje
prostega časa. V nekaterih oddajah predstavljajo predloge, kako pomagati ljudem, ki so
potrebni pomoči. Na našem planetu se namreč dogaja toliko različnih nesreč. Naravne
katastrofe, zaradi katerih veliko ljudi ostane brez doma. Nesmiselne vojne, ki prinašajo samo
žrtve. Revščina. Lakota, ki povzroča smrt tisočev ljudi po svetu. Prometne nesreče, ki jih
velikokrat povzročijo pijani ali neprevidni vozniki in tako ubijejo nedolžna življenja.

S tovrstnimi problemi se srečujemo vsak dan. Razlika pa je v tem, da nekateri omenjene hude
stvari izkusijo na lastni koži, drugi pa o njih izvedo preko medijev. Slednji nesreč ne občutijo
tako globoko kot tisti, ki so kakšno od njih doživeli sami. Nekaterim je celo vseeno, medtem
ko tisti, ki izgubijo dom ali bližnjega, ob izgubi zelo trpijo. To sva spoznali tudi iz lastnih
izkušenj. Ko smo pred leti gledali informativne oddaje o poplavah v Sloveniji, pravzaprav
nismo povsem dojeli, kaj so preživljale žrtve teh poplav. Vse dotlej, dokler tega nismo
doživeli sami. Zelo smo se bali za naše domove, predvsem pa za naše bližnje. Šele takrat smo
resnično občutili strah, kakršnega so doživljali tisti, o katerih smo prej poslušali v medijih.
Poplave so prizadele tudi naš kraj, še veliko bolj pa sosednje kraje in naše tamkajšnje vrstnike,
od katerih so nekateri izgubili vse. Na naši šoli smo organizirali zbiranje šolskih potrebščin in
jim tako pomagali. Pripravili smo tudi različne prireditve, s pomočjo katerih smo zanje zbirali
denarna sredstva.

Velikokrat se sprašujemo, kako pomagati drugim, kaj narediti, da bi vsaj zmanjšali trpljenje
prizadetih v vojnah, nesrečah, bolnim, revnim, lačnim, osamljenim. Mi kot otroci ne moremo
posvojiti afriških sirot ali nuditi pomoč ranjencem v Iraku. Lahko pa pomagamo z majhnimi
dejanji, ki so, čeprav se morda ne zdi tako, zelo pomembna. Obleke, ki jih ne nosimo več, in
igrače, s katerimi se ne igramo več, lahko podarimo dobrodelnim organizacijam, ki bodo
stvari dale ljudem, kijih potrebujejo. Pogovarjamo se z ljudmi, ki potrebujejo pogovor, injih
poslušamo, kadar so osamljeni ali žalostni. Vrstnikom, ki se težje učijo, lahko ponudimo našo
pomoč. Pomagati moramo tistim, ki se težje vključujejo v družbo zaradi najrazličnejših ovir in
biti z njimi prijazni. Dolžni smo jim pomagati po najboljših močeh. Kadar se povežemo v
skupino, lahko naredimo tudi večje in pomembnejše stvari.

Stvar, ki jo mladi zelo opazimo in nas boli, je tudi družbena neenakost. V težkem položaju so
zlasti nezaposleni. Lastniki podjetij in kapitala bi bili dolžni zaposlovati ljudi in jih pošteno

plačati, ne pa gledati samo na kopičenje lastnega dobička. Zmanjšati bi morali velikanske
razlike med plačami. Da potem to ne bi delovalo stimulativno na menedžerje, je izgovor in
opravičevanje stanja, kakršno je. Nekateri ljudje zapravljajo ogromne vsote denarja za stvari,
ki so povsem nepotrebne za življenje. Tudi država s pravičnejšo socialno politiko lahko
pomaga družinam, kjer so starši zaradi gospodarske krize ali drugih razlogov ostali brez
služb. Na žalost pa je precej ljudi, ki imajo veliko bogastva, a z njim nočejo pomagati drugim,
ker so preveč sebični in pohlepni. Vsi ljudje sveta smo v svojem bistvu enaki. Pod kožo, ki je
lahko različnih barv, se vsem pretaka rdeča kri. Če nekomu, ki je potreben naše pomoči
(materialne ali drugačne), le-to ponudimo, ker mu jo lahko, ne bomo ničesar izgubili, ampak
pridobili. Polepšali mu bomo dan, mesec ali celo življenje, nase pa bomo ponosni, da je zaradi
nas nekdo srečnejši.

Da spreminjamo in izboljšujemo svet, niso potrebna velika dejanja in nova revolucionarna
odkritja. Potrebna je množica drobnih idej in oči, ki ne le gledajo, ampak tudi vidijo. Ne le
sebe, ampak tudi druge ljudi.

Meta Močnik in Nina Magajne, 9. a

Največja vrednota v življenju

Katera je največja vrednota v življenju? Nedvomno čas. Čas ni le denar, čas je življenje. Polž je
rekel: »Jaz imam nekaj, kar bi ljudje imeli raje kot vse drugo; nekaj, kar bi mi lahko vzeli, če bi
mogli - imam čas.« Želel nam je povedati, naj izkoristimo vsak trenutek, ki ga imamo na
voljo, saj se ne bo nikoli več ponovil. In časa ne smemo izgubljati. Vprašajte starejše ljudi,
kako bi živeli, če bi bili še enkrat mladi - vsi bi živeli intenzivneje in več bi si privoščili. Več
časa bi preživeli s svojo družino.

Pomislimo, kako ljudje razmišljajo o trenutni situaciji. Ko smo še otroci, rečemo: »Ko bom šel
v šolo, bom srečen.« Potem se znajdemo tam in ugotovimo, da je bilo v vrtcu lepše. Ker ni poti
nazaj, si raje rečemo: »Tukaj ni tako lepo. Komaj čakam, da dokončam osnovno šolo in se
vpišem v srednjo.« In potem ko vidimo, da je bilo v osnovni šoli prijetno, imamo nov cilj.
»Samo da zaključim šolanje in začnem delati, da se osvobodim. Nihče me ne bo kontroliral,
imel bom svoj denar.« In tako naprej.

Vse življenje je eno samo pričakovanje in čakanje. Sedanjost pa je vse, kar imamo. Če nenehno
čakamo na lepše čase, bomo večino življenja zapravili za čakanje. In nihče nam ne zagotavlja,
da bodo lepši časi sploh prišli. Nasprotno. Bolj ko smo obremenjeni s težavami in tarnanjem
nad okolico, manj verjetno je, da se bo situacija čudežno popravila. Če ne bomo sami
poskrbeli zase, ne bo nihče.

VV : V-

V današnjih časih imamo na voljo veliko pripomočkov, ki nas oddaljujejo od svojega bistva in
prepeljejo v drug svet - svet cigaret, alkohola, drog ... Vsa ta sredstva imajo namen potlačiti
trenutna čustva - dogajanje in na to mesto postaviti lažen občutek varnosti, sprostitve ter
svobode. Na ta način ne bomo nikoli rešili težav.
Želim si, da bi se zavedli, da je pomembno kvalitetno preživeti vsak trenutek in zaživeli polno
življenje.

Tina Drole, 9. a

»Vsak trenutek se lahko spet rodiš. Vsak trenutek je lahko nov začetek.
To je izbira. Odločitev je tvoja.« Clearwater

Sodobni svet od nas zahteva veliko. Preveč. Vsem se nekam mudi, vsi nekam hitijo. Sploh
imamo še minutko zase? Imamo čas, da analiziramo dogodke, ki so se nam zgodili?
Ali širše vprašanje. Sploh smo v vsakem trenutku mi? Smo to, kar hočemo biti? Se ne
podrejamo občutkom drugih? Nismo le del jate, ki plava sem in tja v ritmu vetra?
Se dovolj posvečamo eden drugemu, si znamo prisluhniti? Moramo si, morali bi si. Sami smo
svoji gospodarji, sami se odločamo. Popolnoma naša odločitev je, kaj bomo delali dan pred
kontrolno nalogo. Lahko se brezglavo učimo in si belimo glavo z mislijo »pojma nimam«,
lahko pa se odločimo za prijeten sprehod. Kaj je bolje? Človek pač mora izbirati. V tem
primeru med dobro oceno in dobrim počutjem. Vendar človek ponavadi izbere dobro oceno,
saj m u več pomeni. Če gledamo dolgoročno, je to res pomembneje?
Vsak trenutek lahko spremenimo način življenja. Če si to res želimo, če to res hočemo. Če
dosežemo želeni cilj, bomo zadovoljni. Ce ga ne dosežemo, pomeni, da naša volja ni bila
dovolj trdna in močna. Pomislimo na ljudi, ki nas obkrožajo, ki nam kaj pomenijo, ki nas znajo
nasmejati, spraviti k sebi. Pomislimo nase, na to, kar si želimo, na to, kar hočemo.

Katja Miklavčič, 8. b

'.. V..

Ljubezen je

Ljubezen je kakor požar.
Sama se širi,

prav nič je ne more ustaviti.
Blaž Rejc, 7. b

-:;W5

Pepelka

»Delaj, Pepelka!« sestri kričita.
»Pometaj! Pomivaj! Tla niso pomita!

Zlikaj obleke! Nisem še sita!«
Pepelka jim kuha - sestri smrčita.

Pepelka bi tudi šla rada na ples.
Sestri smejita se: »Kaj? A zares?«

Pa je obleke Pepelka dobila,
saj pomagala ji je dobra vila.

Vanjo zaljubil je kraljevič se,
našel izgubljeni njen čeveljček je.

Tisti, ki čeveljček ta ji bo prav,
kraljevič prstan poročni bo dal.

Pepelki pa čevelj na nogo je skočil,
kraljevič z njo se takoj je poročil.
Sestri od same zavisti medlita,
grdo se gledata, strašno kričita.

Sonja Mavri, 5. rv Novaki

\

Spomin na prvo ljubezen

Bilo je poletje, ki sem si ga že dolgo želela. Dnevi so minevali kot listje, ki pada jeseni z dreves.
Bilojetakolepo.

Spominjam se veselice. Tja so prišli moji najdražji prijatelji in znanci, med njimi tudi on. Tako
lep, visok... Imel je angelski nasmeh in ko sva se prvič spogledala, mi je zaigralo srce. Ko sva
se še zadnjič tisti dan srečala pred šotorom, me je ogovoril. Začela sva se pogovarjati in čas je
mineval tako hitro. Postala sva prijatelja in izmenjala sva si telefonski številki.

Naslednji dan me je poklical. Srce mi je bilo tako hitro inje skoraj počilo, ko mije rekel, da sem
mu všeč in da bi si želel več kot prijateljstvo. Bila sem tako srečna, saj mi do tega takrat tega ni
rekel še nihče. Od prvega trenutka, ko sem ga spoznala, se je v meni prebudil občutek, ki ga
prej nisem poznala. Bil je tako lep, božanski občutek. Ob ponovnem srečanju z njim sem vsa
gorela. Gledala sem ga naravnost v oči, tako so se svetile kakor zvezde v jasni noči na nebu.
Naenkrat me je poljubil in srce se mi je za trenutek ustavilo. Žarela sem od sreče in ljubezni.

Tako so minevali dnevi eden za drugim, imela sva se najraje na svetu. Vse dokler se ni
pojavila ona. Njegove oči so se kar topile na njej. Ni mogel skriti, da mu je všeč. Name je kar
pozabil in odšel z njo.

Takrat sem se počutila zlomljeno, potrto, moje življenje ni imelo več smisla. Dan za dnem sem
premišljevala samo o tem, kako lepo nama je bilo. Bil je moja prva ljubezen, nikoli ga ne bom
pozabila.

Od tega je minilo že kar nekaj let in še vedno vsak dan pomislim na tiste dni. Zamišljeno
gledam skozi okno in se spominjam, kako nama je bilo lepo, kako sva se poljubljala, objemala,
kako nama je bilo toplo. Še bolj bolijo spomini na tisto poletje. Hranim jih v najglobljem
kančku svojega srca in tam bodo ostali.

Vem, da je z njo in vem, da mu je lepo. Želim si samo to, da bi bil srečen, čeprav mi ni lahko.

Hana Močnik, 9.a

Najlepša si

Ljubezen moja,
ti najlepša si!
Ko zagledam te,
ne premaknem se.

Zardim. Zakaj le?
Le tebe rad imam!

To veš,
saj me poznaš.

Ko zagledam te,
se ustavi svet.
Kot da ne veš,
obrneš se.
Pogledaš me in

rečeš: »Ljubim te,«
in greš svojo pot.

Le nate mislim
ves čas.

Če bi le lahko,
ustavil bi čas.

Da gledal bi te lepo,
dokler imela bi čas.

Anže Rijavec, 7. b

Pomlad

Ptička na veji.
Do re mi fa so la t i . . .

srček hrepeni.

Mai Floriančič, 4. a

Bodi ti

In če bo jutri sončen dan, pleši svoje sanje.
In če bo jutri žalosten, pleši svoje sanje.
Odmisli ljudi, ki so drugačni in hočejo preveč.
Raje pojdi dalje kakor znaš, sonce naj ti sije, pleši svoje sanje.
Ne glej v preteklost, potrudi se za tukaj, zdaj.
Nasmej se vsakomur in pleši svoje sanje.

Maja Tušar, 9. a

Mojster Muha

V tem intervjuju vam bom predstavil Muho. Pa ne tisto, ki jo z veseljem razmažemo po
steni, temveč Mojstra Muho. Poetičnega slikarja, ki, kot sam pravi, išče srečo in išče smisel.
In ker je Mojster Muha res zanimiva pojava, sem se odločil, da se z njim srečam in malo
poklepetam. Srečala sva se neke lepe sobote v baru Hotela Cerkno. Ura je bila točno osem,
ko sva pričela z najinim pogovorom.

Mlada rast časti. Kaj boste pili?
Privoščil si bom kapučino in rogljicek ali dva. Kot ponavadi.

Čisto "po umetniško" torej. Nasploh o vas pravijo, da ste umetniška duša. Kako bi se
označili sami?
Z oznako poet. K temu bi dodal še, človek, ki išče srečo in išče smisel. Sem zelo nemirnega
duha, skratka človek, ki kot čebela leta s cveta na cvet in nabira izkušnje, spoznava sladkost in
grenkobo življenja. (Ob teh mislih se zagleda v oblake. Odsotnost traja dve ali tri minute in ker
ga nočem motiti, si medtem uredim zapiske.) Človek vedno išče srečo in smisel. Ko že misli,
da je na vrhu, se mu vrh nenadoma odmakne in nenadoma presenečen ugotovi, da je
pravzaprav na dnu.

Malce sva zašla, zato predlagam, da se povrneva k vašemu življenju in ustvarjanju. Kaj
počne Mojster Muha, kadar ne slika?
Razmišlja. Razmišlja, kaj bo naslikal, razmišlja, zakaj je na svetu, razmišlja, kaj je njegov
namen, razmišlja, kaj bo skuhal, ko bo prišel domov, razmišlja, kaj medtem počne
Spominčica. Skratka, Mojster Muha v prostem času veliko in predvsem razmišlja.

No, ko ste ravno omenili Spominčico. Ali vam je po tem, ko je (domnevam) minila začetna
strastna zaljubljenost, še tako všeč?
Seveda mi je. Kaj drugega tudi ne bi drznil reči, saj bo verjetno prebrala ta intervju (smeh). No,
no, zresnimo se.

Vsivedo, da je danes denar svetavladar. Kako pa je z denarjempri umetnikih? Veliko jih
pravi, da se od umetnosti ne da živeti. Kako pa je s tem pri vas?
Najprej moram poudariti, da zame denar ni sveta vladar. Zame je vladar tega sveta ljubezen.
Ljubezen v družini, med dvema partnerjema, med živalmi. Ce ne bi bilo ljubezni, tudi denar
ne bi imel nobenega pomena, saj kmalu ne bi bilo nikogar več, ki bi ta denar uporabljal. Če pa
imam denar, ga hitro zapravim, saj nisem materialist, ki bi denar samo kopičil. Raje si
privoščim kakšno malenkost, saj prav take malenkosti naredijo življenje lepše. Sicer pa ...
odkar sem poročen s Spominčico, nikoli nisem na tesnem z denarjem, saj njena vrtnarija
odlično uspeva, tako da se lahko brez skrbi posvečam slikanju.

Poznavalcivašeslikeocenjujejokotzelodobre. Katerapajevašanajljubša?
Kdo? Slika ali dekle? (Spet smeh, čeprav ne vem, kaj je tu smešno.)
Domnevam, da je vaše najljubše dekle Spominčica, zato preostane samo še slika.
Težko bi rekel. Po svoje mi je vsaka slika ljuba. Kaj naj rečem? Odvisno od razpoloženja. Če se
počutim slabo, so moje najljubše tiste, pri katerih sem uporabil temnejše barve. Če ne, pa
ravnoobratno.

Kaj bi sporočili mladim (pa tudi tistim malo manj mladim), ki berejo Mlado rast?
Naj se imajo radi. In naj berejo ter obiskujejo kulturne prireditve, saj si bodo tako razširili
obzorja, s tem pa bodo postali tudi strpnejši drug do drugega.
Najlepša hvala.

Za Mlado rast je Muho spraševal Matevž Rijavec, 9. b.

- <■ - r

Ladica

Gospa Ladica (ali uradno Ladislava Jurman) je drobcena žena, ki jih šteje že nad devetdeset.
Zagotovo je zelo dobro znana številnim rodovom Cerkljanov, ki jih je v svojem poklicnem
delu spremljala na poti proti odraslosti. Dolga leta je bila namreč učiteljica in nato
vzgojiteljica v cerkljanskem vrtcu. S svojim prijaznim in odprtim značajem se je priljubila
številnim ljudem. Se danes je nadvse zanimiva sogovornica. Tako se v spominih vrača nazaj
po svoji dolgi poti življenja.

Utrinki iz mojega življenja

Rodila sem se 4. junija 1917 v Idriji. Takrat je bil vojni čas in bilo je res hudo. Oče je bil vojak na
Madžarskem. Možje so bili odsotni, ženske pa so se morale doma same boriti za preživetje.
Zaradi vojne hrane ni bilo dovolj. Matije redkokdaj prišla do kakšnega krompirja, saj nismo
bili kmetje. Ker sem se v času nosečnosti v mami zaradi njene podhranjenosti prepočasi
razvijala in premalo rasla, sem se rodila kot invalid. Ob rojstvu nisem imela kosti kot zdravi
otroci.

Bile so tako rahle, da me mama ni smela prijemati z golimi rokami, ampak z mehko krpo.
Čudno je bilo, da sem se sploh rodila živa. Že na svet sem torej prišla lačna in to se je
nadaljevalo vse, dokler je bila vojna. V letu mojega rojstva 1917 je bilo pomanjkanje najhujše.
Imela sem še štiri leta starejšo sestro Suzano. Najprej je mama dajala jesti meni, nato sestri, če
je kaj ostalo, je pojedla sama. V letihpo rojstvu me je nato nosila od zdravnika do zdravnika in
vsi so trdili, da umsko nisem prizadeta. Trdili so celo, da sem nadpovprečno inteligentna.
Telo pa je bilo zelo prizadeto. Posledice nosim še danes. Zaradi njih sem zelo trpela vse
življenje, še posebej v letih, ko sem se zavedla, da z mojim telesom ni tako, kot bi moralo biti.
Zato imam tako nesrečno postavo. Če bi tedaj ne bilo takega pomanjkanja, bi na svet ne prišla
tako šibka.

V času moje zgodnje mladosti so imeli ljudje še neke »srednjeveške« navade. Če je otrok v
družini kaj ušpičil, je bila tepena žena - mati otrok. To pa zato, ker je mož smatral, da otrok ni
prav vzgajala, saj je bila vzgoja v celoti prepuščena materam. Naj povem svoj primer. Oče me
je nekoč poslal čez cesto v vinotoč po četrtinko vinčka. Ko sem se vračala, sem se na poti
spotaknila in padla. Zlil se mi je dobršen del vinčka. Ob moji vrnitvi je mama zastokala: »Joj,
kaj bo pa zdaj?« Vedela je, da bo tepena. Takrat sem se, še preden je kaj rekel ali začel tepsti
mamo, obrnila k očetu in rekla: »Lejte, ata, se mal ga je pa še astal.« Mame ni natepel, mene pa
je po očetovsko stisnil k sebi, saj je v mojih besedah videl otroško nedolžnost. Mama je bila
sicer prava lepotica in ata je bil zato zelo ljubosumen. Velikokrat je prosila prijatelje, naj se, ko
jo bodo srečali na cesti, obrnejo proč od nje inje ne pozdravljajo, da doma ne bo tepena. To se ji
je namreč velikokrat zgodilo, ker je bila lepa in so jo fantje radi pogledali.

V osnovnošolskih letih sem imela prijateljico, pri kateri so doma imeli gostilno s hrano.
Velikokrat sem bila na obisku pri njih, a mi nikoli niso ničesar ponudili, kadar pa je bila pri
nas na obisku ona, je mama obema dala kos kruha. Ob poroki je imela od doma do cerkve
svete Barbare v Idriji rdečo preprogo, po kateri so šli svatje. Moža oficirja so kmalu ubili.

■'-." C - . 9 ' i

Kasneje se je poročila z zdravnikom in zaživela sta v Kopru. Pri moji poroki ni bilo nobene
preproge, saj smo bili skromni. Med izletom v Koper so nas nekoč peljali tudi v ambient med
same elegantne ljudi, sredi katerih je bila tudi moja prijateljica. V svoji preprostosti sem se
počutila nelagodno in sem se raje skrila, da me ni videla.

Do začetka šole, ko sem dopolnila šest let, sem nekako preživela. V osnovno šolo sem hodila v
Idriji, ob zaključku le-te pa mi je mama rekla, da bom morala resno začeti misliti na življenje.
Takrat se zajokala. Vprašala sem jo, če ne bom smela več hoditi v šolo. Vprašala me je, če bi
rada hodila še naprej. Se danes se spominjam, kako sem ji po idrijsko odgovorila: »Pa kak!« To
je pomenilo: »Pa še kako!« Starejša sestra Suzana je tedaj študirala v Gorici. Mama me je
kasneje vprašala, če bi jaz šla študirat v Trst. Odvrnila sem ji, da raje kot v Gorico. Res sem se
odpravila študirat v Trst. Živela sem v samostanu Venezia-Terezino pri nunah. Tam so bile
tudi druge moje sošolke. Imela sem dober spomin in učenje mi ni delalo težav. Na učiteljišču
v Trstu sem ostala pet let. Med šolanjem sem silno redko prihajala domov - samo za večje
praznike, kot so božič, novo leto, za veliko noč pa je k meni prišla mama, če jaz nisem mogla
domov. Na učiteljišču je bilo zanimivo. V sosedstvu je bilo gostišče, kjer so bili plesi. Tja smo
hodile tudi me - sošolke. Med njimi sem bila najmanjša. Kar malo sram me je bilo zaradi moje
postave. Bila sem prepričana, da z mano ne bo hotel plesati nihče, vendar sem bila prva, ki so
me povabili na plesišče, in sošolke so bile kar malo nevoščljive.

Kot mlado učiteljico so me velikokrat premeščali iz kraja v kraj. Prvo delovno mesto mi je bilo
dodeljeno v Volčah pri Tolminu. Od tam sem šla med drugim tudi v Kanal. Nikogar nisem
poznala. Večkrat me je ogovorila neka gospa in postali sva prijateljici. Bila je zelo elegantna in
prijazna. Čez nekaj časa mi je nekdo pojasnil, kdo je ta fina gospa. Povedal je, da je pocestnica
in naj se je raje izogibam, če hočem biti dobra učiteljica. Po tistem sem se je izogibala in nato
izgubila vse stike z njo. Takrat je bilo za učitelje težko, saj jih je bilo malo in so jih nameščali,
kjer je bilo potrebno. Po vojni smo lahko počasi sami izbirali kraj, kjer bi želeli poučevati.
Izbrala sem Poljane pri Novakih, saj je bil ta kraj od ponujenih najbližji moji rojstni Idriji. Na
Cerkljansko sem tako prišla 1945. leta. V hiši, kjer sem poučevala, sem tudi stanovala - imela
sem svojo sobo. Gospodarjeva punčka na Poljanah me je imela zelo rada, vendar sem zanjo
imela malo časa, ker sem imela delo z otroki iz šole. Večkrat sem se morala zakleniti v sobo in
delati za pouk. Takrat je z rokicami tolkla po vratih in vpila: »Čička, apri rata.« To je
pomenilo: »Tovarišica, odpri vrata.« Nato sem bila premeščena v Poče. Prvo noč po prihodu
nisem imela pripravljene sobe in sem spala kar na šolski klopi. Kasneje so vaščani poskrbeli,
da sem dobila skromno sobo. Svoj čas sem tudi kadila. Naučila sem se od kolegice. V začetku
nisem znala, a kolegica je mislila, da to le igram. Kajenje je bilo nekdaj moderno. A v resnici
sprva nisem znala kaditi. Sestanke in podobne stvari v zvezi s poukom smo imeli v Cerknem.
Prihajali smo vsi okoliški učitelji. Nekoč sem se s takega sestanka pozno vračala na Poljane.
Bila je že tema in bilo me je strah. Na poti me je srečal vaščan in mi povedal, da me na Poljanah
čaka obisk - šolski nadzornik. Tako sem se na ta nepredvideni obisk malo pripravila že med
potjo. Ko sem prispela, me je čakal na peči. Naredila sem se, da sem presenečena, ker ga
vidim. Uradno se je predstavil kot nadzornik. Povabil me je, naj se mu približam, in me
vprašal, če se ga mogoče bojim. Odvrnila sem, da ne, saj službo redno in vestno opravljam. Bil
je prijazen. S seboj je imel turistični nahrbtnik, ki je bil videti poln. Iz njega je vzel žganje in mi
ga ponudil. Tedaj sem tudi sama že zlezla na peč in videl je, da se ga ne bojim. Doma so me
naučili, da ne smem od vsakogar vzeti jedi in pijače, zato tudi od tega gospoda nisem hotela.

V tistem nahrbtniku je imel vsega po malem - kot nekakšno vabo. Približal se mi je in me začel
objemati.
Takrat sem se ga prestrašila in ga grdo odrinila, da se je udaril v zid ob peči. Mislil je, da bo
imel od mlade, neizkušene učiteljice kakšen profit, zato je to nanj porazno delovalo. Bil je po
moško užaljen. Od ihte je kar poskakoval. To sem kasneje drago plačala. Ko je zbolela mama,
sem ga morala prositi, če lahko dobim za nekaj časa dopust. Ni mi ga hotel odobriti. Za
mamino bolezen ni imel nikakršnega sočutja. Nikoli mi ni odpustil, da se mu takrat na peči
nisem podredila. Ranjen moški ponos pač! V stiski sem mu rekla: »Če mi nočete dati nekaj
dopusta, bom odstopila od svojega poklica. Moram k mami in bom v bolezni skrbela zanjo,
ker sem ji hvaležna, saj sem prav z njeno podporo prišla do poklica.« Bil je jezen.

Po drugi svetovni vojni sem bila prva upravnica vrtca v Cerknem, poleg tega pa sem imela
tudi svojo skupino in sem delala z otroki. Vrtec je bil v stavbi poleg bivše gimnazije. Najprej so
otroci malico morali nositi s seboj, kasneje pa smo toliko napredovali, da smo imeli svojo
kuharico in kuhinjo, da so otroci v vrtcu lahko kulturno jedli. Prihajali so večinoma iz
Cerknega, nekaj tudi iz bližnjih vasi.

Poročila sem se po vojni leta 1948. Mož je bil Pepi, domačin iz Cerknega. Svojih otrok nisva
imela, saj je imel mož dedno bolezen, ki bi se prenesla tudi na otroke, zato sem še toliko raje
imela druge otroke. Že kot majhen deček je bil pri meni velikokrat na obisku Danilo.
Spoznala sem ga v vrtcu, ko je bil star štiri leta. Bil je v moji skupini. Včasih od mene niti ni
hotel domov. Tako sem ga po malem tudi vzgajala. Danes je odrasel moški s svojimi dobrimi
in slabimi lastnostmi, kakor jih imamo vsi ljudje. Sedaj sem oslabela in ne morem več sama
skrbeti zase, zato potrebujem pomoč drugih. Začasno živim v Danilovem stanovanju, ker je
zame to najbolj primerno. Pomoč mi nudi Danilo, poleg njega pa še drugi prijatelji in
ustanove. V celoti sem namreč odvisna od pomoči prijateljev in negovalk.

To je bilo le nekaj utrinkov iz mojega življenja. Še veliko jihje - prijetnih in žalostnih - kakršno
ježivljenjesamo.

Po pripovedovanju zapisala Janja Bevk, 8. a

Fma gospa

Nekoč je živela neka gospa,
bila je vsa vzvišena in prefinjena

in pobalinov sploh ni marala.
Živo tarantelo so ji podtaknili

in jo vzvišeno užalili.

Ko nekega dne domov je šla,
ji eden od fantov zažvižga.
»Ej, gospa, lasuljo ste pozabili,
kar sredi ceste ste jo pustili.«

»Joj, groza,
to je slaba diagnoza!«

si je govorila
in hitro je domov zavila.

Palačinke so se žgale,
hčerka bi od presenečenja

skoraj omedlela,
skoraj bi jo kap zadela.

Sinček je skalpiral belce -
same dobre strelce.

Brat je znanstvenik bil,
zdravilo proti ušem je odkril

in se v eno zaljubil.

Oče pa je bil zvit,
načrt je naredil,
kako se bo šel v omaro skrit,
ko žena bo domov prišla
in njen glas odmeval bo do dna.

Nežka Močnik, 5. a

Harmonikarica

»Ljubljana, 22. novembra - Policisti so v bifeju na Čopovi ulici prijeli 35-letnega
brezposelnega Ljubljančana. Svojo 12-letno hčerko je prisilil, da je na ulici z igranjem na
harmoniko služila denar, on pa ga je sproti zapijal. Ko je policistka peljala otroka k
avtomobilu, se je pripetil še nepojasnjen dogodek. Vanjo se je zakadil deček, a se je takoj, ko je
spoznal, da ji deklice ne bo mogel iztrgati iz rok, izgubil med množico. Za premraženo
deklico je poskrbela socialna služba, izkoriščevalski oče pa se je moral zagovarjati pred
sodiščem.«

Učenci so po gornji novici iz črne kronike izoblikovali domišljijsko zgodbo o mali
harmonikarici.

Nekoč je živela majhna deklica. Imela je očeta in brata, mama pa jije umrla.

Njen oče ni bil do nje nič kaj prijazen. Ni ji dovoli hoditi v šolo, tudi s sovrstniki se ni smela
družiti. Bil je zelo grob do nje. Ona pa se je v stiski zatekla k harmoniki svoje mame in igrala
nanjo. Harmonika jije bila kot mama. Vse svoje težave ji je lahko zaupala. Njenbrat pa je igral
kitaro, ki jo je dobil v dar od sošolca. Oče je brata zaradi druženja s prijatelji nagnal od doma in
tako sta pri hiši ostala samo še deklica innjen oče.

Nekega dne je oče zalotil deklico pri igranju harmonike in ji rekel, naj gre igrat na ulico, da bo
prislužila nekaj denarja. Deklica je privolila. Toda ko je priberačeni denar spravila pod
vzglavnik, ga naslednje jutro ni več našla tam. »Denar je izginil,« je presenečeno ugotovila,
kajti bila je še zelo majhna in ni pomislila, da bi jo kdo okradel. In tako je vsakič, ko je kaj
priberačila, ves denar izginil.

Nekega dne, ko je tako beračila, je prišel k njej brat in ji povedal, da je oče v gostilni pijan in se
komaj premika. Zdelo pa se mu je čudno, od kod mu denar za alkohol, kajti bili so revna
družina. Sestrica pa mu je povedala, da njen priberačeni denar vsako noč izgine izpod
vzglavnika. Dečku se je svitalo, da bi lahko imel ukradeni denar kakšno povezavo z očetom.
Rekel ji je, naj ne pušča več denarja pod vzglavnikom in naj ga shrani na najbolj nenavadno
mesto, na primer v meh harmonike. Tako je tudi storila in naslednji dan je bil denar še vedno
tam, kamor ga je zvečer pospravila. Ko je zjutraj deklica zajtrkovala skupaj z očetom, je bil oče
nekam mračnega pogleda, vendar ga ni vprašala, zakaj.

Po zajtrku se je odpravila na Čopovo ulico, da bi igrala. Ko je raztegnila meh, je zaškripalo in
denar je padel na tla. Ravno takrat je prišel mimo brat, pobral denar in povedal, da ga nujno
potrebuje. Deklica ni ugovarjala, saj je verjela, da ga bo koristno porabil. In res je bilo tako. Ko
se je vrnil, je v rokah držal kamero, ki je bila za tiste čase zelo draga. Privoščili so si jo lahko le
premožnejši ljudje. To kamero sta namestila pod sestrino posteljo injo vključila pozno zvečer,
ko se je odpravila spat. Brat je vzel denar iz harmonike in ga položil pod sestrin vzglavnik.
Skril se je pod posteljo. Kmalu za tem se je tiho kot miška v sobo prikradel oče in počasi
vzdignil vzglavnik, vzel denar in se z nasmehom vrnil v svojo spalnico.

1•

Vse to je zabeležila kamera.

1 ^ *y i,

r;

Morda

Morda imajo tudi muce babice in dedke,
da jih razvajajo
in jim berejo vsak večer zgodbe.
In če mamice ni doma,
sta babica in dedek varuška.

Maj Florjančič, 4. a

Inšpektor Bobi Miniumek in ta-tič

V Zgubidolu se je prebujalo čudovito jutro. Inšpektor Bobi Miniumek se je pretegnil in
pogledal skozi okno. V tistem trenutku je v sobo priletel Ključimuči, njegova rumena papiga.
»Pa ne že spet,« je zavzdihnil Bobi. Ključimuči se je s svojega pohoda zopet vrnil s ključem v
kljunu. Bobiju bi se naježili lasje, če bi jih kaj imel, tako je bil nejevoljen. Zopet bo moral iskati
lastnika ključa, ki ga je izmaknil Ključimuči. A vendar se je oddahnil, kajti vedel je, da je
primer rešen. Ključimuči je ponovno obiskal gospo Mici, ki mu bo spet očitala, kako
nevzgojenega ptiča ima, potem pa vseeno postregla s slastnimi kolački. Inšpektor Miniumek
je spustil ključ v žep suknjiča in počasi odšel proti vili gospe Mici. Ključimuči je veselo frfotal
okoli njegove glave in mu s kljunom premikal klobuk. Bobija to ni motilo. Globoko je
zavzdihnil in v nosu ga je že žgečkal omamen vonj Micinih kolačev. Ves zasanjan se je znašel
pred vrati hiše in pozvonil. Odprla mu je modrooka Tangi in zažvrgolela: »Oooo, inšpektor
Miniumek! Kaj bo dobrega?« Bobi se je odkašljal: »Ključimuči je spet poganjal neumnosti,
verjetno je kriva polna luna. Je gospa Mici že pokonci?« »Seveda,« je rekla Tangi.

Tangi je stopila naprej in s piskajočim glasom zavpila: »Gospa Mici, inšpektor Miniumek!«
Bobi je stopil v sobo, kjer je sedela gospa Mici in pozorno spremljala telenovelo Sladke sanje.
»Se opravičujem, če motim, rad bi vam vrnil ključ. Veste, errgh, ne vem več, kaj naj storim s
tem tičem,« je jecljal Miniumek in iz žepa izvlekel ključ. Gospa Mici je odmaknila pogled s
televizije in se ozrla proti inšpektorju. »Danes pa Ključimuči ni bil pri nas na obisku. Ta ključ
ni moj.« »Kako vendar, kako da ni vaš? Ta neumen tič vendar ne zmore daljšega leta kot do tu.
Hmmm,« se je zamislil Bobi. Gospa Mici je vstala in zakoračila po sobi. »Kje sem že videla ta
ključ? Vem, da je nekaj posebnega,« je mrmrala. Inšpektor Miniumek je doumel, daje naletel
na resen primer, ki ga bo nujno raziskati. Iz žepa je potegnil beležnico, da bi zapisal vse, kar
mu bo povedala Mici. »Inšpektor Miniumek, v rokah imate nekaj pomembnega, toda ne
morem se spomniti, od kod mi je znan,« je ponavljala gospa. Bobi je postajal nestrpen.
»Spomnila sem se!« je nenadoma kriknila. »Ključ sem videla pri gospodu Fenčiju, tistemu
umetniku. Imel ga je v vitrini in vedno govoril, da je nekaj posebnega.«

Inšpektor Miniumek je hodil po ulici in si natančno zapisoval podatke, ki jih je izvedel pri
gospe Mici. Gospod Fenči res ni stanoval tako daleč, a inšpektor še vedno ni verjel, kako je
lahko Ključimuči poletel tako daleč. Glede na to, da je lenoben in rad veliko je, je bil trdno
prepričan, da papagaj prav dolgega leta že zaradi svoje zaobljene oblike ni sposoben izvesti.
Vendar je ključ res nekaj posebnega in Ključimuči, ki je strasten tatič ključev, to takoj ugotovi.
Ves zamišljen je prispel do policijske postaje, kamor sicer ni bil namenjen. »Če sem že tu, pa
stopim do šefa,« si je dejal. Toda komaj je stopil skozi vrata, že so ga zgrabile roke ter ga
potegnile vstran. Na policijski postaji je bilo kot v panju, policisti so tekali sem ter tja in kričali
drug na drugega. Inšpektorju Miniumku ni bilo nič jasno. Odkar so ga zgrabile tiste grobe
roke, se je vse odvijalo bliskovito. Niti zavedel se ni, že je stal pred vrsto osumljencev in
komisarjem Cvikačem. »Torej, inšpektor Miniumek, ali prepoznate krivca? So ti razgrajali
ponoči po Zgubidolu?« ga je iz ozadja tiho spraševal Cvikač in dodal: »Meni se zdijo divji. Le
koliko poguma ste morali zbrati, da ste se jim približali?«

»KonČno!« si je oddahnil Miniumek, ko je spet sedel v svoji pisarni. Če je še tako napenjal
možgane, ni mogel razumeti, kaj se dogaja. On naj bi ponoči lovil razgrajače? Nenadoma so
se treskoma odprla vrata in pred njim je stal sam šef Lojz Dolgovžig. Ta priimek se je
popolnoma prilegal njegovi pameti. »Inšpektor Miniumek, sedaj pa z resnico na dan. So bili
to nočni razgrajači ali ne?« je zarohnel Dolgovžig.»Kako naj vem? Saj sem vendar doma
mirno spal.« je prestrašeno jecljal Miniumek, kajti tako razjarjenega šefa še ni videl. »Kaj?
Torej jih niste lovili,« seje zmedel Dolgovžig. Končno je Miniumek prišel do besede. Razložil
je, kaj vse je že doživel danes, kako mu jo je zagodel Ključimuči, ko je sunil ključ, čigar lastnika
je že našel, saj se je gospa Mici spomnila, da pripada gospodu Fenčiju. »Oh, saj res, po ključu
vas moram vprašati, dobro, da ste me spomnili. Ga imate še v desnem žepu?« je zopet tako
glasno bruhnilo iz Dolgovžiga, da je Bobi skoraj padel s stola. »Kak, kak... kakšen ključ?« je
prestrašen in ves zmeden mrmral Miniumek. Prijel se je za desni žep in res otipal ključ.

Ko se je Jure Strašnozgubitat vrnil s policijske postaje, se je od jeze sesedel na stol v dnevni
sobi. Sonce muje grelo glavo, da so mu možgani še bolj vreli in to ga je še dodatno spodbudilo
h kuhanju zlobnih načrtov. Maščevanje inšpektorju Bobiju Miniumku bo sladko in
grozovito. Le kako si ga je drznil razglasiti za mestnega razgrajača, saj vendar ni noben
razgrajač, ampak najboljši zgubitat v Zgubidolu. Že res, vsaj tako se mu zdi, da se je sinoči
malo dlje zadržal v gostilni, kjer je s prijatelji zvrnil kozarček ali dva. Vendar dobro, da je
ostal, saj so nato na poti domov tako ubrano zapeli, da so jim prisluhnili vsi stanovalci
glavnega trga v Zgubidolu. Med njimi je bil tudi sam policijski šef Lojz Dolgovžig. Zal jih je
zmotil prihod nočnih redarjev, ki se jim niti sanjalo ni, kakšen vrhunski nastop so zamudili.
In kar je še najhuje, dragoceni ključ, ki je bil že njegov in ga je sinoči seveda izgubil, je prišel v
roke Miniumka po zaslugi tistega rumenega zavaljenega ptiča. Te sramote zagotovo ne bo
prenesel, zato mora skovati najbolj noro tatinsko akcijo, v kateri bodo žrtev same
Miniumkove najljubše hlače, njegovo največje bogastvo.

Jure Strašnizgubitat se je lotil svojega načrta. »Tokrat mi ne sme spodleteti,« je brundal,
medtem ko je brskal za svinčnikom in papirjem. »Vse moram zapisati pa bo!« je ponosno
dodal, ko je končno našel, kar je iskal. »Podvig moram speljati,« je zamrmral in malo pomislil.
»Seveda, to se mora zgoditi ponoči! Takrat me inšpektor Miniumek ne bo videl.« Zamižal je,
kajti tudi načrt mora izdelati v temi. »Tako, tukaj sem doma jaz,« je zamrmral in miže na list
narisal križec. »Ko stopim na ulico, moram teči naravnost proti Zgubidolskemu trgu.« Za
trenutek je odprl oči, kajti na trgu vedno gorijo luči, nato pa spet zamižal. »Pri gostilni
Debeluh zavijem levo, potem desnopaspetlevoinsemnacilju,«sijegovoril teršemočneje
stisnil oči, medtem ko je vlekel črte po papirju. Nocoj namreč ni več polna luna in zdelo se mu
je, da bo temno kot v rogu. »Tako, tu sem,« je kriknil in odprl oči. Zazrl se je v list papirja, na
katerem je bilo kup prepletenih črt in zamišljeno dodal: »Uf, tristo zgubidolcev, nisem vedel,
da je pot do inšpektorja tako zapletena. Še dobro, da sem vse narisal!«

Ko je na Zgubidol legla noč, je Jure Strašnizgubitat stopil na ulico. Pomel si je roke in se
zarežal: »Miniumek, pripravi se, prihajam!« Pogledal je naokrog in odhitel po mračni ulici
do glavnega trga, ki je bil razsvetljen, točno tako, kot je bilo v načrtu. Hitro je smuknil v
naslednjo ulico in ni trajalo dolgo, ko je stal pred inšpektorjevo hišo. Potipal je v žep, da bi še
enkrat preveril načrt. »Tristo zgubidolcev, načrta ni!« je zarohnel »Oh, nič za to, kajti če ga ne
bi izgubil, ne bi bil več prvi na lestvici naj zgubitatov. Torej! Skozi vrata ne, skozi okno ne ...

—y y v

Že vem, skozi dimrrik, saj vendar moram biti črn, da bom v temi neviden!« je Strašnizgubitat
občudoval svojo bistroumnost. Kot bi mignil, je bil na strehi pri dimniku. »Sedaj pa noter,
tako. Ojoj, a sem vrv pustil doma?« je bilo zadnje, kar se je zaslišalo iz dimnika, potem pa ...
Miniumek je ravno sanjal o kolačkih gospe Mici, ko je nenadoma tresknilo, da ga je kar
dvignilo iz postelje. »Ta-tič, ta-tič!« je kričala papiga Ključimuči. »Av, boli, hlače!« je kričal
Jure in se ves prestrašen pognal iz sobe na ulico, Miniumek pa za njim.

»Lenobe, pokonci! Lenobe, pokonci!«je kričala papiga Ključimuči in Bobi Miniumek je počasi
odprl oči. Ozrl se je skozi okno in ugledal neprijeten meglen dan. »Uh, kakšna noč. Kako se
lahko tako prijetne sanje spremenijo v pravo nočno moro?« se je spraševal zaspano in
zazehal. Tedaj pa se je nenadoma zadrl Ključimuči: »Ta-tič, ta-tič!« Bobi se je zdrznil. »Torej
niso bile sanje, vse je bilo res, tu je bil tat in jaz sem sredi noči tekal za njim po Zgubidolu. A bil
sem prepočasen in mi je ušel.« Miniumek je bil sedaj hitro na nogah in na vso moč se je trudil,
da bi se česa spomnil. Napenjal je svoje bistre možgane in se razgledal po sobi, toda razen
prevrnjenega stola in razbite vaze na mizi ni opazil ničesar nenavadnega. Zamišljeno je
korakal sem ter tja in se ustavil pred kaminom. Nenadoma je zaklical: »Sledi, saj tu so vendar
sledi, torej le nisem sanjal!« In res, iz kamina so preko sobe do vrat vodili črni odtisi čevljev.
Inšpektor Bobi Miniumek je v roke vzel kukalo in ga približal odtisom na tleh. »Ha, imam ga!
Samo upam, da so bili čevlji dovolj umazani, da me bodo stopinje pripeljale naravnost pred
vrata nepridiprava!«je ves navdušen zaklical Miniumek in pohitel po sledi.
Po nekaj minutah hoje po ulicah sem ter tja so se črne sledi končale. Miniumek se je ustavil
pred vrati Tangine hiše. Ko je že ravno hotel potrkati, je zaslišal močan prepir. Splazil se je do
bližnjega okna in ugledal Jureta Strašnegazgubitata in Tangi. Takoj mu je bilo jasno, da je to

; mož, ki ga je obiskal ponoči. Po kuhinji so se vijugasto prepletale stopinje umazanih čevljev.
|j »Nesposobnež nesposobni, dala sem ti najlažjo nalogo, ki bi jo opravil vsak še tako majhen
otrok, ukrasti ključ in mi ga prinesti,« se je ihtinila TangL »pa si še tega izgubiL da ga je našel
| tisti neumen ptič,« je nadaljevala. »Ko sem izvedela, da ga ima Miniumek, sem nemudoma
naročiila šefu Lojzetu Dolgovžigu, naj mi ga on priskrbi, pa je tudi ta zguba vse pokvaril,« je
i Tangi krepko povzdignila glas. »Ta ključ je moje največje bogastvo, saj vodi do srca gospoda
Fenčija.« Miniumku je za čas zastal dih. Potiho se je splazil v hišo, kjerje naletel le še na Tangi,
[ ki je stala pri oknu. Takoj jo je hotel aretirati, a ga je čakalo presenečenje. Tangi ni bežala,
nasprotno, obrnila se je k njemu in zakričala: »Se ena zguba več,« in ga s cvetličnim lončkom
treščila po glavi.

J - , 'v- ^ - -' > ( . ' "V_

Ponovno srečanje

Hihitamo se, se pogovarjamo. Govorimo o fantih, skratka imamo se super. Bo to trajalo
dolgo? Friends, love youuu.

***

Sedim na okenski polici. Okno je na stežaj odprto. Zunaj je precej sveže, vendar vztrajam.
Gledam ven. Šola, moji sovrstniki na igrišču. Živahno klepetajo, igrajo nogomet. Razmišljam,
kako pogrešam tisti svet. Odkar sem tu, je vse tako drugače. Prazno. Na nek način.

V sobo vstopi Felipe. Mislim, da je tukaj zadolžen zame. Ko me opazi na okenski polici,
previdno stopi k meni in me narahlo potegne z nje. Pri tem se izogiba dotiku mojih povezanih
podlakti.

»Hej... Ne bi šla raje ven?«

Ponudbo zavrnem. Iz predalnika povlečem mp3. Še enkrat me pogleda, nato odide. Splezam
nazaj na okensko polico. Tokrat okno ostane zaprto. Prepustim se ritmu bobnov, kitar.

***

»Auu!« zacvilim.
»Daj no, še malo. Potrpi.«
»Felipe, zakaj to počneš? Zakaj šariš po mojih rokah? Prekleto, to boli!«
»Mala, prej bi mislila na to.«
»Uh.«

Saj ni neprijazen. Vedno pove, kar misli. Tukaj je na praksi. Mislim, da piše diplomo. To ni
pomembno. Je pač oseba, za katero sem se prepričana, da ji je vredno popolnoma zaupati.
Pa ne zaradi videza. Res je čeden. Ko pridejo sem moje prijateljice, se neumno hihitajo. Kaj
moram. Je pač Spanec ali kar koli že.

»Greš z nami ven?« me vpraša Sarah. »Z Melanie greva.«
»Hvala, zdaj ne.«

Melanie je ena izmed odraslih tukaj. Pa Lili, Mary, včasih pride tudi Ian. Tudi preveč
zdravnikov je tukaj. Nočem imeti pretiranega stika z ljudmi, ki so tukaj. Jaz hočem samo eno.
Nazaj. Nazaj v svoje prejšnje življenje. V srečo. Ne morem še. Ne še.

»Kaj razmišljaš? Kako bo, ko se me znebiš?«
»Znebim se te lahko v tem trenutku, če mi to paše. Ok?«

Zmajuje z glavo. Sorrv, Felipe. Saj nisem tako nemogoča. Nisem bila. Res ne. Do takrat...
»Ne pretvarjaj se, da si nedostopna. Vem, da si drugače zelo odprta in vesela oseba. Vidim, ko
pridejo prijateljice.«

Našobim se. Vzdihnem. Pogledam ga. Postrani me pogleda inna njegovem obrazu se svetlika
nasmešek.

»To nisem jaz. To tukaj sem jaz z napako.«
»Odpravijo.«

Njegova direktnost za trenutek ohromi moj organ razmišljanja.

Ne vdamse: »How?«
»Potrudi se. Saj bo.«
»Saj gre, ko si zraven ali ko je zraven kdo drug. Samo...«
»Ne, tudi ko si sama, je vse ok. Verjemi mi.«

Zunaj sem. Počasi se večeri. Ležim na trati in gledam v nebo. Opazujem Lili, ki v visokih petah
pravkar prihaja v službo.

»Hej. Greš gor?« me vpraša.
»Neše.«
»Ok. Lepo se imej.«

Zaprem oči. Prepustim se ritmu bobnov in kitare in skoraj strašljivemu glasu pevca. Vendar je
ok.Vsejeok.

»Hej, kje siii?«

Felipe.

»Tukaj!«
»Ah, pridi, greva.«
»Ze?«
»Že? Šele! Ura je osem.«
»So?«

Brez odgovora. Sprejem njegovo ponujeno roko in z njeno pomočjo vstanem.

***

»Tinerazumeš!«
»Nehaj!«
»Ne. Vse je kot na začetku. Spet čutim potrebo, da bi to naredila. Ne razumeš.

)' -'"-' v V ^

Spet sem ga videla. Veš, kaj to pomeni zame? Ponoven strah, ponovno katastrofo. Popoln
obup!«
»Hej, je že v redu. Daj tisto iz rok!«
»Ne,Felipe!«

Zamiži. Nato me spet pogleda. Zaskrbljen obraz. Ponovno preusmerim pogled v levo
zapestje. Povojev že lep čas ni več, črt se skorajda več ne vidi. Tudi večkrat na teden grem
domov, enkrat na teden pa tudi v svojo šolo. Vse je bilo v redu. Skoraj ok. Toda nič več.

Tako lahko je. Daj, in potem ti ga nikoli več ne po treba videti. Ne njega, ne tega, kar je naredil.
Rezilo približam roki.

»Ne!« mirno reče Felipe.
»Ja.«
»Neee. Premisli še enkrat«
»Sem. To hočem. Ne hodi mi blizu.«
»Nee!«

Res to hočem? Res?... Ne, tega nočem. »Ne,« rečem. Zaviham rokav, vrnem rezilo Felipu. Na
njegovem licu opazim olajšanje, ponos, nasmeh.

»Hvala ti!« mu zašepetam.
»Ježevredu.«

Izgubim se v njegovem medvedjem objemu.

OPOMBA:
Ona - Rozamunda
On (neimenovani) - Ostrovrhar
Oddelek za mladinsko psihiatrijo: »Klošter«

Katja Miklavčič, 8. b

Stanko in vila

Nekoč sta v stari, razmajani koči v hribih živela dva brata: Branko in Stanko. Stanko je bil
skromen in dober, želel si je le, da bi se poročil z lepo in dobro ženo. Branko pa si je želel
imeti veliko denarja in lepo hišo, zato se je vedno pritoževal nad njuno staro, grdo bajtico.
Imela sta kozo, ki jima je dajala mleko, in tako sta živela.

S'' x -

Nekega večera, ko sta bila ravno pri večerji, je na vratih potrkalo. Ko sta odprla vrata, je v hišo
stopila grda stara ženska. Imela je kljukast nos, nekaj štrlečih zob in lase kot vrvi. Dejala je:
»Vidim, da ravno večerjata. Prosim, dajta mi malo hrane, ker danes nisem še ničesar
pojedla.« Dala sta ji kos kruha. Ko se je najedla, se je spremenila v prelepo mlado deklico.
Rekla je: »Hvala, da sta mi pomagala. Jaz sem dobra vila in zdaj bom vsakemu izpolnila
željo.« Branko si je zaželel veliko vrečo denarja, ki se ne bo nikoli izpraznila. Vila mu je željo
takoj izpolnila. Stanko pa se je zasmejal in rekel, da si želi, da bi se ona poročila z njim. Vila je
dejala: »Rada bi se poročila s tabo, vendar si me želi za ženo tudi zlobni čarovnik Divjiparkelj.
Če ga boš premagal, me boš dobil za ženo. Z mano se namerava poročiti v nedeljo opoldne in
glej, da me boš prej rešil!« Po teh besedah je vila izginila.

Stanko se je brž naslednje jutro odpravil po svetu, da bi poiskal Divjiparklja in rešil vilo.
Prišel je do velikega jezera, ob katerem je stala klopca. Stanko se je hotel usesti na klop, pa je
videl, da to ni klop, temveč velika riba, ki leži na bregu. Riba se mu je zasmilila in porinil jo je
v vodo. Pomolila je glavo iz vode in spregovorila: »Hvala, da si me rešil. Če boš potreboval
mojo pomoč, samo pomisli name in pri tebi bom.« Stanko seje dobre volje odpravil naprej.

Srečal je starčka in ga vprašal, če ve, kje živi čarovnik Divjiparkelj. Starec m u je odgovoril:
»Seveda vem. Zlobni Divjiparkelj živi v gradu na otoku sredi morja. Morje je takoj za tem
gozdičkom.« Naslednje jutro je Stanko prispel do morja. Zaskrbelo ga je, kako bo prišel do
otoka, pa je pomislil na ribo in takoj se je iz vode pokazala ribja glava. Stanko jo je zajahal in
riba je odplavala na odprto morje. Plavala sta več dni, dokler nista v nedeljo prišla do otoka,
na katerem je stal grad čarovnika Divjiparklja. Preden se je riba potopila, mu je dejala:
»Zlobni čarovnik je nesmrten. Ranljiv je samo njegov noht na mezincu leve roke, zapomni si
to!«

Stanko je na poti v grad te besede dobro premislil. Odlomil je močno palico in jo na enem
koncu zašilil.

V grad je stopil pet minut preden je ura odbila poldne, tedaj pa je iz gradu pridrvel čarovnik
Divjiparkelj. Stanko muje palico zabodel naravnost v noht na mezincu leve roke in čarovnik
je mrtev padel na tla. Iz gradu je pritekla vila in skupaj sta odhitela proti obali. Zaslišala sta,
da ju zasledujejo čarovnikovi stražarji, zato sta še bolj pohitela. Na obali ju je že čakala riba, ki
sta se ji usedla na hrbet in riba je odplavala. Za njimi so zaplule Divjiparkljeve najboljše ladje,
a riba je plavala tako hitro, da jih zasledovalci niso mogli dohiteti.

Ko so prišli do kopnega, sta se Stanko in vila poslovila od ribe in se odpravila proti domu.
Vila je poleg Stankove in Brankove hiše, ki je zaradi Brankovega denarja postala večja in
lepša, pričarala prelep grad, v katerem sta s Stankom srečno živela do konca svojih dni.

Sonja Mavri, 5.r., Novaki

Klobčič oživi

Kot klobčič volne sem dolgo pozabljen ležal v kotu omare, dokler me nekega dne iz omare
potegnila babica Ana. Vzela je dolge pletilke, nanje nanizala pentlje in začel sem nastajati.
Pentlja za pentljo sem postajal lep pisan - rdeče-rumeno-zelen. Nekega dne pa me je
zagledala sosedova Nina in me hotela imeti in tako sem šel z njo v mrzel zimski dan. Igrala
sva se na snegu, se sankala, skupaj naredila snežaka in tudi v sneg sem padel in priznam, da
me je pošteno zeblo. Lepoje biti šal, pozimi uživaš, poleti počivaš.

Maja Močnik, 4. a

Z drevesa

Nekoč je kralj Matjaž posadil čudežno seme. Čakal je in čakal, da bo zraslo, pa nič. Čez tisoč
let, ko kralja Matjaža ni bilo več, je seme čudežno zraslo. Našel ga je nek mladenič, ki je
mobitel odtrgal z drevesa in ga nesel pokazat mami. Mama je rekla, da je to nekaj, kar je
uporabno za klicanje, saj ima anteno. Otrok je pobral z drevesa vse mobitele, jih nesel na
tržnico injih prodal pod imenom mobilni telefoni. Tako še danes prodajajo mobilne telefone.

Luka Polak, 7. a

Kako so nastale marjetice

Nekoč je živel čarovnik Marjetičar. Bil je tudi vrtnar in najbolj od vsega so ga zanimale prav
rože. Hotel je izumiti novo vrsto, a se ni mogel spomniti, kakšno, kajti obstajalo je že veliko
vrst cvetic. Sel je na sprehod v gozd, da bi dobil kakšno idejo. Naenkrat je zagledal majhno
lepo deklico z velikim tatujem na hrbtu v obliki rože, ki jo danes poznamo pod imenom
marjetica. Takoj se je zaljubil v prekrasno rastlino. Dekletce je prosil, naj gre z njim domov, da
bo lahko izumil prav takšno rožo, kot krasi njen hrbet. Pristala je in čarovnik je izumil napoj.
Polil ga je po svojem vrtu in naslednji dan je imel poln vrt marjetic. Ta napoj je prodal vsem,
zato marjetice zdaj rastejo skoraj povsod po svetu. Ime so dobile po izumitelju Marjetičarju.

Domen Lahajnar, 7. b

•: ' \

Šola

Naša šola je res prava,
v njo hoditi ni le šala.
Ko smo v šolo vstopili,
direndaj smo naredili.
Zdaj smo se dogovorili,
da se bomo pridno učili.

Žan Slabe, 2. a

Naše učenceje obiskala Lojza s planeta Krompirjenik in razkazali so ji šolo z okolico.

Nenavaden obisk

Zjutraj sem se zbudila prej kot ponavadi. Prevzel me je čuden občutek. Ali v šoli pišemo test?
Pogledala sem na koledar. Petek trinajsti. Le še tega se je manjkalo. Vseeno se mi je zdelo, da
pišemo test. Hitro sem se oblekla in pojedla zajtrk.

Ravno ko sem stopila skozi vrata, v prepričanju, da se mi bo danes zgodilo nekaj hudega, sem
na vrtu zagledala nenavaden kamen. Ko pa sem ga pobliže pogledala, sem ugotovila, da to ni
kamen, ampak krompir. Krompir je bil zelo velik in kar naenkrat so se odprla nekakšna vrata.
Iz krompirja je stopila čudna deklica. Imela je zeleno kožo in modre lase. "Živjo," sem ji rekla,
"kdo pa si ti?" "Jaz sem Lojza in prihajam s planeta Krompirjenik/" mi je odgovorila. "Kdo si
pa ti?" Povedala sem ji in jo vprašala, kako da se je znašla na našem vrtu."Ah, malo sem zašla.
Mi lahko poveš, na katerem planetu sem?" "Seveda. Si na planetu Zemlja. Mimogrede, bi šla z
mano v šolo?" "Seveda! H m m . . . Kaj pa je to šola?" Razložila sem ji med potjo v šolo.

Najprej sva šli pogledat, če imamo kakšno nadomeščanje. Ne boste verjeli, cel dan samih
nadomeščanj. Najprej smo imeli tri ure likovne vzgoje, nato pa še športno vzgojo. Morala sem
malo bolje pogledati, da sem bila prepričana, da je res. Morda pa je petek trinajsti le dober
dan! Vse to sem povedala Lojzi.

Stali smo pred likovno učilnico in Lojzo sem predstavila sošolkam. Ko smo Lojzi dali v roke
čopič, je naslikala najlepši šopek rož, kar sem jih kdaj videla.

Po pouku sem morala v čipkarsko šolo. "Kaj pa je to čipkarska šola?" Kaj delate tam?" je bila
Lojza radovedna. "V čipkarski šoli klekljamo. Poleg tega pa imamo tudi glasbeno šolo. Tam
igramo na glasbila." "Igrate na kaj?" "Na glasbila. Ah, boš že videla." Ko sva prispeli v
čipkarsko šolo, sem Lojzi pokazala, kako se kleklja. Takoj se je naučila. Nisem mogla dojeti,
kako je lahko v pol ure sklekljala cel prtiček v obliki slončka. In potem še enega in še enega.
Tako je minila najina poldruga ura v čipkarski šoli.

Doma sva gledali televizijo, saj ta dan nismo imeli domače naloge. Lojza me je vprašala:
"Greva še kam? Kaj nisi rekla, da bova obiskali še eno šolo?" "Seveda greva še v eno šolo in
potem v bazen." Ko je Lojza slišala besedo bazen, je postala navdušena. "Bazen. Kaj ni to
velika luknja, v kateri je zelena brozga? Po njej se vozimo s ploščatimi krompirji." Lojzi sem
povedala, da je naš bazen drugačen.

Kmalu sva morali v glasbeno šolo. Najprej sem mislila, da bo Lojza zaigrala najtežjo skladbo,
ki je še učiteljica ne zna. A sem se motila. Lojza ni imela nikakršnega posluha. Zato sva hitro
odšli.

Na srečo imam dvoje kopalk, zato sem ene posodila Lojzi. In odpravili sva se v bazen. Ko sva
skočili v bazen, je Lojza začela čofotati in klicati na pomoč. Hitro sem jo potegnila iz vode.

c

Ker Lojza ni znala plavati, sva si sposodili rokavčke in obroč. Po dveh urah kopanja sva
postali utrujeni. Ko sva prišli iz vode, se je Lojza začela jokati in kazati na svoje telo. Njena
koža je zbledela. Rekla sem: "Pridi, Lojza, saj se ti bo barva vrnila." Nato sva stekli do
preoblačilnice in se preoblekli.

Lojza je rekla, da je lačna, tudi mene je plavanje zlakotnilo. Šli sva v restavracijo v bližini
bazena. Lojza je rekla, da bo jedla krompir, zato sem naročila pomfri. Ko je zagledala svojo
porcijo, je rekla: "Rekla sem K-R-O-M-P-I-R! Niti slučajno ne bom jedla te packarije! Morala
semjo pomiriti, zato sem ji pojasnila: "Saj to je krompir, le malo drugače je pripravljen." Lojza
gaje negotovo poskusila. Kar poskočila je od veselja, ko je odkrila nov okus krompirja. Kmalu
sva morali domov, da sva se pripravili na šolski ples.

Ko je Lojza končno izbrala, kaj bo oblekla, sva šli. Na plesu sva bili lahko do osmih. Bilo je zelo
zabavno in Lojza je plesala najbolje od vseh. Ko sva odšli, je Lojza rekla: "Sedaj se pa moram
posloviti, kajti doma me že čakajo. Pridi!" in pomignila je k svojemu krompirju. "Pa ja ne
misliš, da bom šla s tabo?" semjo vprašala. "Ne, samo malo te bom zapeljala."

Z Lojzo sva sedli v krompir in se zapeljali v nebo. Videli sva cello mesto in vse lučke, ki so
mežikale v noč, so izginile. Zbudila sem se. Zdaj prav zares. To so bile čudne sanje. Ali pač.
Ko sem pogledala na nočno omarico, sem zagledala majhen krompirček, na katerem je pisalo
"OdLojzeO."

Katjuša Poljanšek, 6. b

v *"L lX/ v

Novaška šola

V dolinici pod Poreznom
hišica stoji,

kot sonček je pobarvana,
vse v njej se veseli.

V novaški šoli
le pohvale in petke padajo,

če pa kakšna dvojka,
jo brž pozabimo.

Poslušajte zdaj vsi,
kaj se v šoli tej godi,
tukaj vriskamo vsi:
"Naša šola naj živi!"
"Naša šola naj živi!"

Sonja Mavri, 5. r., Novaki

NOVASKA SOLA

tckst in glasba:

Sonja Mavri, 5.razred

podružnična šola Novaki, 2009

p
p—|

m wm =T^ \^nlr~ d~ d d m I d d
0,m m.

l . V d o li - ni-cipod Po-re znoifi, hi-ši-casto - ji, kot son-čekje po-bar-va na,vse v

va-škišo-li le po hva-le in pe-tkeda-je - jo, če pa- de ka kšna dvo - jka, jo

|| 2. | Refren:
1.

m I,I |: n n hB^j-n n \ n J* j i *
njej se ve-se - li. 2.V no_ Po-slu šaj te zdajv-si, kajsevšo-li tej go-di,

brž po-za-bi P—i mo., 1
14 r 11.

l t rn ri rJ

t u - k a j v r i - s k a - m o v - si: "NA-SA SO-LA NAJ ZI VI!".

20

3=3

"NA - SA SO - LA NAJ ŽI VI!".

Šola nekoč

Učenci 4. razreda Osnovne šole Cerkno in podružnične šole Sebrelje smo se januarja letos
odpravili v Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Tja smo se odpeljali z avtobusom v spremstvu
učiteljev.

V muzeju smo si ogledali tri sobe. Dve sobi sta bili preurejeni, v tretji pa so bile razstavljene
nekdanje učiteljske uniforme in tri makete šole iz različnih zgodovinskih obdobij. Videli smo
tudi šolske predmete, ki so jih uporabljali nekoč. V prvi sobi, ki je bila preurejena v učilnico,
smo imeli eno uro pouka, kot je potekal nekoč.

V prirejeni učilnici so bile posebne šolske klopi, peč, pisala, stroj za računanje in tudi tabla je
bila drugačna, črne barve. Na mizi poleg table je bila posoda z vodo in gobo za brisanje table.
Videli smo tudi poseben kot za kaznovanje. V tem kotu je bila posuta koruza in poleg koruze
je stala oslovska klop. Ko smo se usedli v svoje klopi, je zazvonil zvonec in v učilnico je
vstopila učiteljica. Dobili smo liste, na katerih so bile matematične vaje.Učiteljica je bila
seveda tudi strožja od današnjih učiteljic in nosila je posebno učiteljsko uniformo. Ker jo je
ena izmed deklet nepravilno ogovorila, je morala za kazen klečati na koruzi. V klopeh smo
morali sedeti ločeno, fantje na eni in dekleta na drugi strani. Ko je bilo pouka konec, smo
pozdravili učiteljico, kot nam je na začetku pouka svetovala naša vodička.

Odpravili smo se še na ogled starih predmetov in pregledali zapiske o stari šoli. Vodička nas
je naučila tudi nekaj latinskih besed. Pokazala nam je še kip učitelja in maketo nekdanje šole.
Učitelj je bil oblečen v črna oblačila. Povedala namje veliko zanimivega o šoli nekoč.

Po ogledu muzeja smo se odpravili proti avtobusu in se odpeljali nazaj proti naši šoli, ki je
čisto drugačana od tiste včasih. Tam smo nekateri narislai še nekaj izdelkov, ki smo jih videli
v muzeju.

Tina Peternelj, 4. a

Kako smo osmošolci doživeli in preživeli teden skupnega bivanja v »CŠOD
Radenci« v Poljanski dolini ob Kolpi

Na začetku šolskega leta smo osmošolci izvedeli, da v decembru kar pet dni ne bomo sedeli v
šolskih klopeh. Namesto v šolo se bomo odpravili v Center šolskih in obšolskih dejavnosti.
Večina je bila zelo navdušena. Meseci so pridno tekli in kmalu je napočil ponedeljek, 8.12.
2008, ura pa je bila 7.30. Zbrani smo bili na avtobusnem postajališču pod šolo ter z
nekajminutno zamudo krenili na pot. Na avtobusu smo nestrpno pričakovali cilj - oddaljeno
vas tik ob meji s Hrvaško. Večina se je bivanja v domu Radenci veselila. Sama nisem imela
določenih pričakovanj, v meni se je mešalo veliko občutkov.

Po nekajurni vožnji smo le prispeli na cilj. Vreme je bilo sončno in tudi stavba Centra šolskih
in obšolskih dejavnosti je s svojo prijetno rumeno barvo potrdila »sončen« sprejem naše
skupine. Po uvodu, kosilu in krajšem počitku smo na urniku že imeli prvi pohod, ki pa bi mu
lahko rekli tudi sprehod - glede na pohod naslednji dan, ki je bil veliko daljši in napornejši.

V približno takem zaporedju so si sledile aktivnosti cel teden: bujenje, jutranja telovadba,
dopoldanske aktivnosti, kosilo, prosti čas (bilo ga je vedno takooo maaalo), popoldanske
aktivnosti, večerja ter večerna animacija. V tem (zelo kratkem) tednu smo izdelovali
belokranjske pisanice in vezenine, pekli pravo belokranjsko pogačo, plezali, spoznavali
kulturno dediščino, potipali kačo in pajka, streljali z lokom, se prepirali, se medsebojno
družili in zabavali ter počeli še veliko zanimivih stvari.

Za nekatere prehitro, za druge prepočasi se je pojavil petek, ki je bil namenjen krajši ekskurziji
ter nato prihodu domov. Mislim, da smo se naučili veliko novih stvari tako na različnih
strokovnih področjih kot na področju medsebojnega razumevanja in strpnosti.

Katj a Miklavčič, 8. b

CŠODRadenci

V ponedeljek, 8. decembra 2008, smo se učenci osmih razredov v pričakovanju zbrali na
avtobusni postaji pod šolo. Komaj smo čakali, da prispemo v dom CŠOD Radenci. Na poti do
cilja smo se ustavili na nekem parkirišču, da smo pojedli malico. Ko smo prispeli do doma,
smo vsi nestrpno pričakovali, da nas pokliče učiteljica in gremo v sobe. Nato je sledilo kosilo.
Po kosilu in počitku smo se odpravili na krajši pohod proti veliki steni in na ogled kraškega
kala. Z vrha stene sta se lepo videli dolina Kolpe in njena okolica. Pri ogledu smo se
posluževali tudi daljnogleda.

V torek se je urnik zaradi vremena malo spremenil. Ker se nam je glede na vremensko
napoved obetal le še en lep sončen dan, smo dopoldne namesto športnega plezanja in
spoznavanja kulturne dediščine šli na pohod do kraške jame Kobiljača. Po dolgi hoji vzdolž
reke Kolpe do jame smo se razdelili v dve skupini. Prva si je najprej ogledala jamo, druga pa je

nad ognjem za malico spekla hrenovke injih s slastjo pojedla. Nato smo se zamenjali.
Po pohodu in kosilu, ki je sledilo, smo mislili, da bomo lahko pospravili blatne pohodne
čevlje, a temu ni bilo tako. Spet smo po skupinah odšli na teren: eni v gozd raziskovat živali,
drugi pa delat zavetišča. Ob koncu dneva smo bili vsi izmučeni, a zaspati vseeno nismo mogli
takoj.

Sredino dopoldne je bilo zelo zanimivo, saj smo plezali po umetni plezalni steni. Na začetku
smo bili malo v dvomih, ali bomo to zmogli, nato pa se je izkazalo, da ni tako težko plezati po
njej. Seznanili smo se tudi z belokranjskimi vezeninami in nekateri so bili pri izdelavi manjših
prtov zelo zagreti. Pridružila sta se nam tudi ravnatelj in njegov pomočnik, ki sta prišla na
obisk in skupaj z nami preživela del dneva. Popoldne smo si ogledali film o vrveh in vozlih,
igrali družabne igrice in pekli pravo belokranjsko pogačo, ki smo jo kasneje pojedli za večerjo.
Po večerji so nas obiskali člani folklorne skupine iz Starega trga ob Kolpi. Zaplesali so nekaj
njihovih značilnih plesov in nam dali priložnost, da smo skupaj z njimi lahko zaplesali kolo.
Povedali so nam še marsikaj zanimivega o njihovi folklorni skupini, nošah, plesih, dva
zanimiva in zgovorna starejša gospoda iz vasi Sodevci pa sta nas navdušila z igranjem na
tamburice.

Tudi v četrtek dopoldne smo se imeli lepo. Streljali smo z lokom in ker je zunaj deževalo, smo
si nadeli pelerine in si peš ogledali vaške kulturne in arhitekturne značilnosti. Odleglo nam je,
ker nam vmes ni bilo treba reševati delovnih listov, ki bi jih sicer morali, če bi bilo vreme lepo.
Popoldne smo zopet plezali, izdelovali pa smo tudi belokranjske pisanice. Ker je bil to naš
zadnji večer v domu, smo imeli po večerji predstavitev sob. Nekateri so pripravili skeče,
igrice, pevske nastope mladih talentov, kvize..., vsem pa smo se od srca nasmejali.

Zadnji dan (v petek) smo se kmalu po zajtrku odpravili na dolgo vožnjo proti domu. Imeli
smo tudi dva vmesna ogleda, enega v kraju Pusti Gradec, kjer smo spoznavali zanimivosti
krajinskega parka Lahinja, drugega pa ob izviru Dobličice v kraju Jelševnik, kjer smo si
ogledali črnega močerila - endemita Bele krajine. Po eni strani smo bili veseli, da gremo
domov, po drugi pa žalostni, saj smo se v minulem tednu imeli res lepo. Mislim, da bi to
izkušnjo vsi z veseljem ponovili.

Janja Bevk, 8. a

-Zl-S)'

Glej strahca,
ki odpravlja se na spanje.
Čarovnica mu zaželi sladke
sanje.

Uroš Menegatti, 4. a