mlada_rast_2009_XXXXVII_1

Noc

Glej, koliko je ura.
Glej, kakšna je ta noč.

Glej zvezde,
ki sestavljajo obroč.

Glej strahca,
ki odpravlja se na spanje.
Čarovnica mu zaželi sladke sanje.

Glej jezno posteljo,
ki tiho joče,

ker nihče na njej spati noče.

Uroš Menegatti, 4. a

Sanje

Ko otrok v postelji še spi,
ko jezna strašna noč se prebudi,

prinese nam lepe in gre reči.
Majhne lučke, zvezdice,
strašne male čarovnice.

Z novim jutrom pa izgine vse,
kar prejšnja temna noč prinesla je.
Glej, nočni dogodek pozabljen je že,

še dobro, da vse so le sanje bile.

Tina Peternelj, 4. a

Ptice letijo

Želim si leteti, kot ptice letijo
Pripeti si krila, kot ptice letijo.
Ko znajdem se v sobi samote,
pogled skozi okno, tam ptice letijo.
Doživljam občutek samosti v sebi
in v sanjah zagledam, da ptice letijo.

V večerih zagrnem oči.
Slutim črnino ... in ptice letijo.

Tjaša Tušar, 8. a

ciLv' ' :" ^v' ^ " v

Rdeče nebo

Zeleni vlak
hiti proti rdečemu nebu,
polnemu solz, bolečine,
ki nikdar ne mine.

Maja Jeram, 9. b

Dolga pot

Stopam po snegu, a pot je zmeraj daljša.
Preštevam te ure, minute, sekunde, a pot je zmeraj daljša.
Ko bi se dalo predvideti dolžino poti!
Naj sije sonce ali pada dež, ta pot je zmeraj daljša.
Trudim se, komaj premikam utrujene noge, a grem, ker želim si do konca.
Hodim v temi in me zebe, a pot je zmeraj daljša.
Pridem skoraj na konec poti, a cilja ni. Ni.

Manca Peternelj, 9. b

Tema je

Sama sedim, samo tema je.
Gledam sijoče zvezde, v meni samo tema je.
Sprašujem se, zakaj.
Tihi glas mi odgovarja: »Zato, zato, zato...« Samo tema je.
Pogrešaš me in jaz pogrešam tebe.
Pogrešam tvoj tihi miren glas, tvoje šepetanje. Samo tema je.
Rada bi te videla in te močno objela. Veš to?
Pred očmi se jasno riše tvoj obris, čeprav te ni, samo tema je.
Se tudi ti sprašuješ, zakaj.
Ne poznaš odgovora, samo tema je.
Tudi tebi misel ne privošči spanca?
Zaradi nje, samo zaradi nje. Samo tema je.
Čakam te. Pridi! Prosim te, pridi nazaj.
Ni te, povsod okrog mene samo tema je.

Katja Miklavčič, 8. b

• >- V -w' • •' i

Mrak

Končano je, zapustil si me. Zebe me, mrak je.
Ovita vanj vse dni, noči. Zebe me, mrak je.
Padla sem, padla na obraz in jočem.
Jočem za njim. Zebe me, mrak je.
Pobiram se, vstajam počasi.
Trudim se, trudim na glas. Zebe me, mrak je.
Prijatelji ste moja moč - svetilke. Grejem se.

Vesna Prezelj, 9. b

Ulice

Dan pojema, ulice so prazne.
Prihaja temna noč, ulice so prazne.
Sonce je odšlo, prižgali so svetilke.
Prikrade se luna, ulice so prazne.
Zasvetijo zvezde, izgine utrinek.
Strmim skozi okno, ulice so prazne.

Anja Obid, 9. b

:,; / " v rJ ■• ■■

Upam, da v starosti ne bom preveč
kompliciral, tako kot nekateri stari ljudje, ki
se v svojih zrelih letih obremenjujejo s tistim,
česar v življenju niso naredili, namesto da bi
bili veseli stvari, ki so jih uresničili.

Jan Močnik, 8. a

v v J '■* - <■ K..-

Ko bom stara, bom...

Ko bom stara, bom superbabi! Predstavljam si, da bom živela v veliki hiši. Imela bom
popolnoma bele in kratke lase ter še veliko energije. Ne bom tipično oblečena stara ženička.
Bom dokaj moderna. Kupovala bom obleke najboljših starih znamk. Zagotovo ne bom nosila
kril. Nikjer ni zapisano, da morajo stare ženičke nositi ravno predpasnike in krila. Torej bom
nosila hlače. Ne bom uporabljala ličil, ker jih ne maram. Tudi mazil proti gubam ne bom
uporabljala. Ko se postaraš, pač izgledaš star.

Ce bom slabo videla, bom nosila leče, ne očal. A nekaj me že zdaj skrbi. Ko bom postala
polnoletna, bi si namreč na vrat rada tetovirala kitajske črke. Ne vem pa, kako bo to izgledalo
na stara leta. Bom pač stara tetovirana ženička. Po možnosti bom imela še uhan v spodnji
ustnici ali popku.

Se ena pomembna stvar je, ki jo moram omeniti. Tudi v starosti bom uporabljala sleng, saj
sovražim načelo, da se smejo starejši ljudje obnašati izključno spodobno in temu primerno
tudi govoriti. Imela bom tudi računalnik in internet, preko katerega se bom pogovarjala z
drugimi superdedki in babicami.

Imela bom veliko otrok in upam, da tudi vnukov. Res imam zelo rada otroke. Rada imam tudi
babice, ki veliko dovolijo. Tudi jaz bom taka. Vnuke bom s svojim štirikolesnikom vozila
vsepovsod, kamor si bodo želeli. Zabavala jih bom in jim pripovedovala šale. Skupaj bomo
hodili tudi v disko. Kupovala jim bom najrazličnejše stvari. Namesto njih bom kdaj napisala
tudi kakšno domačo nalogo. Razvajala jih bom s čokolado. Ko bodo vnuki prišli k meni, bom
zanje vedno imela na zalogi goro čokolade, saj bom lastnica tovarne čokolade Milka 2. Na
razpolago bodo najrazličnejši okusi. Čokolade bo toliko, da se bodo vsi lahko potopili vanjo.
Namesto drv bom v peč polagala kar čokoladna polena in skodelice bom sproti oblikovala iz
čokolade, kijo bom nato ohladila...

Seveda dvomim, da se bo vse to res dogajalo. S to pripovedjo sem vam želela le dopovedati,
da se starim ljudem ni potrebno vdati v usodo in biti dan za dnem žalostni. Počnejo lahko
toliko zanimivih stvari.

Veronika Bevk, 8. b

Ko bom star, bom...

Velikokrat se sprašujem, kdaj je človek pravzaprav star. Ko sem imel leto, pa dve leti, pa pet
in deset let, so mi govorili, da sem toliko star in ne toliko mlad. Zato si ne znam predstavljati,
kdaj je človek resnično star.

Mogoče je to takrat, ko je nekdo postoril vse glavno, kar mu je življenje naložilo na ramena.
Starost naj bi bil čas, ko bi lahko užival ob sadovih svojega dela celega minulega življenja.

V svojem življenju bom poskusil storiti čim več dobrega in koristnega. Poskusil bom uspešno
opraviti šolo in priti do poklica, ki ga bom rad opravljal. Poskusil si bom ustvariti družino, za
katero bom z vso odgovornostjo skrbel. Ustvariti bom poskusil topel dom. Vsekakor pa se
bom trudil, da ne bom počel stvari, ki bi me onesrečevale. Šele ko bom res star, bom videl, kaj
sem v življenju uspel narediti in česa sem lahko vesel. Bom eden od mnogih starih ljudi s
svojimi željami in potrebami, če mi bo namenjeno življenje do starosti. Tedaj se bom morda
lahko odpočil od službenih obveznosti in počel tisto, kar sem si nekoč želel, pa nisem imel ne
časa ne možnosti. Upam, da ne bom preveč kompliciral, tako kot nekateri stari ljudje, ki se v
svojih zrelih letih obremenjujejo s tistim, česar v življenju niso naredili, namesto da bi bili
veseli stvari, ki sojih uresničili.

Poskusil bom uživati sadove svojih del in če mi bo zdravje dopuščalo, bom v svoji starosti
počel veliko lepega in pozabil, da sem že resnično star.

Jan Močnik, 8. a

■