Zbornik poletne šole sociologije 2018

družbenih sprememb zadnjih desetletij; na drugi strani pa so ostrejši kritiki, med
katerimi se bom osredotočila predvsem na Rosenberga, zavrnili ne le globalizacijo kot
vzročni dejavnik sprememb, temveč opustili tudi pojem globalizacije kot opis
določenega obdobja kapitalističnega razvoja. Namen tega razdelka je pokazati, kako
Kiely (2013) ustrezno uravnoteži dva skrajna odziva na klasične teorije globalizacije.
Po eni strani sprejme Rosenbergovo kritiko globalizacije kot razlage, po drugi pa
pokaže, zakaj je pojem globalizacije še vedno precej uporaben za opis nekaterih
temeljnih globalnih družbenih sprememb sodobnih družb.

Za razumevanje tega argumenta moramo najprej orisati osnovne značilnosti
globalizacije kot pojava. Avtorji (Rosenberg, 2005; Kiley, 2013; Held in McGrew,
2007) običajno globalizacijo razumejo kot povezovanje različnih delov sveta z
razširitvijo ekonomskih, političnih in ostalih družbenih dejavnosti po celem svetu in s
tem mnogo višjo stopnjo povezanosti političnih in ekonomskih akterjev kot kadar koli
prej. Shematično lahko tako globalizacijo razumemo, kot trojni proces. Prvič, nanaša
se na časovno-prostorsko zgostitev od konca 20. stoletja naprej. To pomeni, da
časovne in geografske omejitve niso več pomembne, predvsem zaradi izjemnega
razvoja komunikacijskih in transportnih tehnologij. Z drugimi besedami, svet je postal
mnogo manjši in bolj obvladljiv. Drugič, suverene nacionalne države so med seboj
postale vse bolj politično povezane, kar med drugim vključuje večjo transparentnost
diplomatskih odnosov in večji pomen nadnacionalnih organizacij na račun
nacionalnih in mednarodnih (Mann, 1997). In tretjič, zgodila se je ekonomska
integracija različnih regij sveta. To pomeni, da je narasla stopnja mednarodnega
ekonomskega sodelovanja oz. globalnega trgovanja, ki se dogaja onkraj geografskih
meja posameznih nacionalnih držav.

Teorije o vplivih globalizacije na obstoječi ekonomski in politični red so zelo
raznolike, od bolj konservativnih teorij do radikalnih. Kiely (2013) izpostavlja, da so
mnoge teze o globalizaciji kot opisu preuranjene in pretirane. Med drugim nikakor ne
drži, da so nacionalne države izgubile svojo vlogo in moč v celoti, niti se ne zdi zelo
verjetno, da bi kmalu prišlo do razpada mednarodnega sistema. Tej tezi pritrjuje tudi
Mann (1997), ki empirično pokaže, da ne drži, da bi nacionalna država povsem
izgubila svojo vlogo. Skratka, razprave o vplivu globalizacije so zelo živahne in
njihova ocena presega namen pričujočega prispevka. Za ta namen bom privzela tezo,
da ne drži niti skrajna teza o propadu mednarodnega sistema držav niti niso ustrezne

50

teorije, ki povsem zanikajo pomen globalizacije za spremembe sodobnega
mednarodnega sistema.

Po Kielyju (2013), pojem globalizacije tako zajema nekatere pomembnejše globalne
spremembe zadnjih desetletij. Če so torej pretirane teze kot npr., da globalizacija
»predstavlja epohalni premik, ki vključuje radikalne sprem družbenih struktur, ki
lahko spremenijo celotni sistem« (Robinson v Kiley, 2013: 6), lahko sprejmemo opis
globalizacije vsaj kot »produkt rasti transnacionalnega kapitalističnega razreda [ki] se
izraža v revoluciji tehnologije in komunikacij [kar] je ustvarilo globalno mednarodno
ekonomijo«. Znašli smo se torej v obdobju onkraj klasičnega imperializma, ki
pomeni golo vojaško tekmovanje suverenih držav v hierarhičnem mednarodnem
državnem redu. Za današnje obdobje je značilno izrazito povezovanje nacionalnih
držav, ne pa tudi njihovo popolno izginotje. Kot bom natančneje pokazala v
nadaljevanju, so glavni konflikti torej manj med suverenimi nacionalnimi državami
ter bolj med tekmujočimi transnacionalnimi konglomerati, ki se med seboj borijo za
prevlado na svetovnem trgu. Kiley (2013) in Mann (1997), tako zagovarjata
alternativno tezo: nacionalna država niti ne izginja, niti nima več svojega prvotnega
pomena, temveč se transformira in združuje v vse bolj integriran nadnacionalni
sistem. To se odraža v spremembah kot je »politika odprtih vrat« za tuje investitorje,
trgovanje in finance. Internacionaliziral oz. globaliziral se je predvsem kapital, s
čimer se je (nekoliko) zmanjšala vloga posameznih nacionalnih držav v
mednarodnem redu.

Če smo zgoraj orisali globalizacijo kot pojav, pa je globalizacija kot teorija mnogo
manj prepričljiv pojem. Kiley (prav tam), glavni problem vidi v tem, se je
globalizacijo kot proces zamenjalo z globalizacijo kot razlago. Zgornji opis
globalizacije kot procesa spreminjanja sodobne družbe v političnem, predvsem pa
ekonomskem vidiku, je točno to – opis procesa oz. posledic nekega drugega
strukturnega dogajanja. Sprememb, ki jih zajemajo avtorji pod izrazom globalizacija,
ne moremo pojasniti tako, da se pri razlagi sklicujemo ravno na globalizacijo kot
vzročni dejavnik. Pojava globalizacije (kot trenda političnega in ekonomskega
povezovanja na globalni ravni), torej ne moremo pojasniti s samo globalizacijo!
Poiskati bi bilo treba dejanski vzrok globalizacije, ki je posledica neke druge globalne
gibalne sile. Tako se pogosto izgubi glavna poanta globalizacijske teorije: namesto
nekaj, kar je šele treba razložiti, postane sama razlagalni dejavnik.

51

Klasična teorija imperializma in teorija liberalnega miru

Namen tega razdelka je pokazati drugo stran vzpona globalizacijskih teorij. Če so te
na eni strani zagovarjale popolno spremembo mednarodnega sistema, so se kot odziv
nanje po letu 2001 začele obujati stare teorije mednarodnega na realistični ali
materialistični podlagi. Pokazala bom, zakaj so klasično marksistične teorije
imperializma, ki gradijo na Leninovem razumevanju geopolitičnega tekmovanja med
suverenimi državami, neustrezne. Še vedno pa je pojem imperializma relevanten – ne
sicer (vsaj ne primarno) v formalnem smislu, torej kot razlaga geopolitičnega
rivalstva med državami, temveč kot razlaga ekonomskih hierarhij, ki jih ustvarja
mednarodni kapitalistični sistem (to pojasnjuje teorija neenakega in kombiniranega
razvoja). V tem razdelku bom na kratko orisala Kielyjev odgovor na ti dve enoznačni
stališči, v naslednjem pa predstavila njegovo alternativno razlago imperializma v
sodobni globalni družbi.

Po eni strani so klasične imperialistične teorije (npr. Callinicos, sledeč Leninu in
Bukharinu) zatrjevale, da je geopolitični (vojaški) konflikt nespremenljiva, nujna,
inherentna stalnica vsakega mednarodnega reda suverenih držav. Te teorije temeljijo
na predpostavki, da imajo države vselej razloge za vojaško napadanje. Drugače
rečeno, globalizacija ni razbila sistema nacionalnih držav, zato so te še vedno v
konfliktu, kar je po mnenju teoretikov imperializma naravno stanje, v mnoštvu
političnih enot. Teorije si sicer nasprotujejo v tem, kaj točno je razlog za nenehno
vojaško spopadanje, vendar za namene prispevka, to ni ključno. 30

Nekateri teoretiki klasičnega imperializma (Callinicos, 2009) skušajo pokazati, da
geopolitično tekmovanje glavnih razvitih kapitalističnih držav ostaja glavni element
mednarodnega reda. Pri tem poudarjajo pomen teorije neenakega in kombiniranega
razvoja, katere glavna premisa je, da se države med seboj, nujno geopolitično
spopadajo, kar vodi v politično marginalizacijo in neenakost med geografskimi
regijami (državami kot zamejenimi geografskimi teritoriji). Pri tem izključijo vsako
možnost sodelovanja držav – le to naj bi vselej premagala privlačnost geopolitičnega

30 Klasično realistične teorije predlagajo kot razlog inherentno nasilno človeško naravo, neorealistične
pa golo dejstvo, da obstaja anarhični meddržavni red, da so torej države formalno enakopravne in zato
v nenehnem strahu, da jih bodo druge države napadle.

52

rivalstva, kar se izraža v neenakem razvoju mednarodnega reda (kot neposreden odziv
in kritika teorij liberalnega miru). Mnogoterost držav in s tem obstoj mednarodnega
sistema suverenih držav, naj bi vedno pripeljala do neenakega geopolitičnega razvoja.

Na drugem delu kontinuuma in kot odgovor na teorije o inherentnosti vojaškega
konflikta, so teorije liberalnega miru. Te, prav tako neustrezno, dokazujejo obstoj
neke druge inherentne danosti mednarodnega sistema – suverene države naj bi ravno
zaradi svoje medsebojne odvisnosti, vselej vzpostavile globalni mir, tako na
ekonomski kot politični ravni. To je torej ideja, da globalizacija pomeni liberalno
strnitev družb v svetovni nadnacionalni ekonomski in politični red. Z drugimi
besedami, globalizacija naj bi po mnenju liberalnih teoretikov odpravila vzročno
vlogo nacionalnih držav.

Kiely (2013) predstavi naslednji, najprepričljivejši argument. Niti inherenten konflikt,
niti mir nista ustrezna razlaga mednarodnega dogajanja. Države nimajo nikakršne
inherentne, nujne tendence po enem ali drugem. Dogajanje je vselej odvisno od
konkretnih, dejanskih, vsakokratnih geopolitičnih dejavnikov, ki vplivajo na to, ali
bodo države stopile v vojaški konflikt ali sklenile globalni mir (Rutar, 2016). Kiely
(prav tam), izpostavlja, da ni nobenega tehtnega razloga, da se ne bi mogla oblikovati
enotna, velika država in mednarodno sodelovanje med državami na eni strani, niti ne
zanika obstoja in pomena konfliktov. Konflikti obstajajo tako na državni kot
meddržavni ravni, vendar je ključno, da je to produkt številnih, kontingentnih
faktorjev. Enako poudarja Kautsky (1917: 41–46): »A priori ne gre niti za
inherentnost miru niti konflikta; celo v kontekstu neenakosti (teritorialne nadvlade
enih ozemelj nad drugimi) je med kapitalističnimi državam povsem možno
sodelovanje.«

Za ponazoritev avtor navaja primer ZDA: ta je izjemno močna politična velesila;
vendar pa golo dejstvo njene moči ne proizvede nujno geopolitičnega konflikta.
Kitajska ima nekatere koristi od mednarodnega reda, zato nima razloga izzivati te
velesile. Enak princip velja za ostale države; razen v primeru, da ima država izjemno
dobre razloge za napad druge države in je sama dovolj močna, je verjetnost
geopolitičnega napada zelo majhna, nikakor pa ni nujna. Veliko verjetnejši je odnos
sprejemanja namesto tekmovanja med velesilami, ko le-te spoznajo, da ne morejo
premagati najmočnejše, v tem primeru ZDA.

53

Nekateri avtorji izpostavljajo celo, da ne samo, da ni nobene ekonomske nujnosti za
vojne, nasprotja med državami celo ogrožajo kapitalistični razred in so zato v
razvitem kapitalističnem svetu precej manj verjetna kot v predkapitalističnih družbah
(ko je prevladovalo geopolitično rivalstvo oz. formalni, teritorialni imperializem).
Načeloma bi se kapitalistične države povsem lahko združile v obliko
ultraimperialističnega sistema, kjer bi si posamezni kapitalistični akterji razdelili svet
v skladu s svojimi ekonomskimi interesi (politični pa bi postali relativno
nepomembni).

Namen naslednjega razdelka bo natančneje pokazati, da je imperializem kot
kategorija sicer nepogrešljiv, vendar ne v smislu geopolitičnega tekmovanja v
mednarodnem redu, temveč kot pojav, ki označuje odnose med bolj in manj razvitimi
kapitalističnimi silami. Konflikti torej vsekakor obstajajo, vendar ne obstajajo samo
na ravni meddržavnega sistema (med suverenimi državami); vse bolj so prisotni in
ključni za mednarodni red konflikti v kapitalističnem mednarodnem sistemu (Rutar,
2016).

Globalizacija, mednarodni kapitalizem in neenak razvoj

Pokazala bom, kaj točno pomeni Kielyjevo alternativno razumevanje imperializma v
ekonomskem smislu. Zakaj je mednarodni red, čeprav je načeloma geopolitično
anarhičen, ekonomsko vseeno izrazito hierarhično organiziran?

Najprej moramo razlikovati med dvema vrstama imperializma. Imperializem pomeni
nadvlado močnejše sile (običajno države ali regije) nad drugo v ekonomskem,
političnem ali kulturnem vidiku. Zadnji poudarek je ključnega pomena, saj se
imperializem zelo pogosto razume le kot geopolitično oz. vojaško nadvlado ene
države nad drugo, klasični primer je kolonizacija. Vendar pa to nikakor ni njegova
edina oblika. Za Kielyjev argument moramo pripoznati, da imperializem lahko
razumemo širše od formalnega oz. teritorialnega vidika, torej tudi kot neformalno oz.
ekonomsko nadvlado ene države ali regije nad drugo. Namen tega razdelka je
pokazati, da čeprav imperializma v prvotnem pomenu besede skorajda ni več, saj je v
kapitalističnem globalnem sistemu postal bistveno manj potreben, je v drugem
pomenu še vedno močno prisoten in celo neizogiben.

54

Glavna premisa teorij neenakega razvoja je, da so nekatere nacionalne države v
mednarodnem sistemu podrejene, kar je posledica hierarhij, ki jih ustvarja globalna
neenakomerna akumulacija kapitala. Rosenberg (2005), tako dokazuje, da se erozija
nadnacionalnega sistema umika globalizaciji kapitala in trga, kar vodi v postopno
globalizacijo pogojev akumulacije. To pomeni, da svojo moč izgublja geografska
neenakost (oz. formalni teritorialni imperializem), še vedno pa ima velik pomen
ekonomski imperializem (ekonomska nadvlada centralnih regij nad perifernimi).
Torej vzpon nadnacionalnega kapitalizma (kot ključni vidik globalizacije) ne pomeni
imperializma v klasičnem smislu niti ne gre za postimperialistični svet, temveč
pomeni neenake učinke globalne akumulacije kapitala. Kako razložiti to temeljno
spremembo v mednarodnem redu?

Po drugi svetovni vojni se je končalo sistematično grajenje imperijev in geopolitični
konflikt med suverenimi državami mednarodnega sistema. S prevlado kapitalističnega
ekonomskega sistema je namreč postala možna (ne pa tudi edina možna!) gola
ekonomska nadvlada enega območja nad drugim.31 To je bilo v predkapitalističnih
družbah nemogoče, in celo v kapitalizmu vse do dekolonizacije v 20. stoletja ni bilo
zelo prisotno. Temeljni princip tega pojava je, da v kapitalizmu za širitev nadvlade ni
potrebna geopolitična širitev države oz. politična podreditev drugih držav (kot v
predkapitalističnih družbah), temveč zadošča ekonomska. Ni torej več strukturnega
razloga za teritorialni imperializem, še vedno pa obstajajo strukturni razlogi za
možnost geopolitičnega konflikta. To pomeni, da čeprav je bolj verjetna ekonomska
oblika imperializma, se to ne izključuje z možnostjo geopolitičnega – je pa tam
bistveno manj verjeten zato, ker je načeloma za kapitaliste stroškovno neučinkovit in
zato nasproten njihovemu imperativu maksimiranja dobička.32

31 Razlogi za to so mnogi in kompleksni, na tem mestu bom orisala le glavne zaključke avtorjev (Rutar,
2016; Callinicos, 2009; Kiely, 2013). Narava lastninskih odnosov v kapitalizmu je takšna, da
omogočajo intenzivno (namesto ekstenzivno) gospodarsko rast, zaradi česar se ekonomskim akterjem
ni treba zatekati k teritorialni širitvi. To pomeni, da razvitejše produktivne sile (predvsem tehnologija)
omogočajo visoko gospodarsko rast, ne da bi bila nujna ozemeljska širitev, kot sta kolonizacija. ali
znotraj državno vojskovaje. To je za kapitaliste izjemno ugodno, saj je ekstenzivna rast zelo
neracionalna ( je počasnejša in izjemno stroškovna, povzroči lahko namreč vojno uničenje, civilne
žrtve, uničevanje zemlje).
32 Gre sicer za empirično vprašanje; kapitalistična država mora vsakič znova preračunati, ali se
teritorialna širitev splača ali ne. Načeloma se ne, ker zahteva ogromen vojaški vložek in mnoga
tveganja, vendar obstajajo primeri, ko se tudi kapitalistični državi splača tudi teritorialna širitev poleg
ekonomske.

55

To tezo Kiely (2005) ponazori na primeru globalizacije manufakturne produkcije. Tu
sta pomembna predvsem dva trenda zadnjih nekaj desetletij. Prvič, in ključno, države
v razvoju dobivajo od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej samo eno tretjino
svetovnih finančnih investicij, medtem ko razvite (ki jih je bistveno manj) dobijo
večji delež. Razlogi za to so zapleteni, mnogoteri in predvsem ekonomske narave, kar
presega namen tega eseja, zato na podlagi privzete predpostavke o empirično
neenakem razvoju lahko trdimo, da očitno ne drži teza o poenotenem, globaliziranem
svetu brez neenakosti, kot so trdili teoretiki liberalnega miru.

Druga pomembna tendenca neenakomernega razvoja je, da je udeležba v globalni
produkciji dobrin negativno povezana z deležem dodane vrednosti. To nam kažejo
podatki, da imajo države centra izrazito visoko donosne sektorje in ostre pogoje
trgovanja (visoke carine in zahteve po visokokvalificirani delovni sili ter višje plače),
medtem ko se v perifernih državah proizvaja ogromno dodane vrednosti, zahteve
vstopa za druge ekonomske akterje (investitorje) pa so izrazito nizke
(nizkokvalificirana delovna sila in nizke stopnje plač zaradi intenzivnega tekmovanja
v nižanju produkcijskih stroškov). To neenakomerno dogajanje je rezultat tega, da so
včasih imperialne države (danes »razvite države«) producirale večji del dobrin. Danes
se je ta proizvodnja preselila v države v razvoju (z 18.5% na 80% proizvodnje), kjer
se vrši najnižje vrednoteni del produkcije. Tako je bilo že do konca devetdesetih let
prejšnjega stoletja. Povezano s tem, države v razvoju nadzorujejo samo 10% izvoza
dobrin iz visoko kompleksnih in tehnološko razvitih sektorjev.

Ta primer torej kaže, da se države v razvoju ravno niso zbližale v ekonomskem smislu
z razvitimi državami (kot trdijo klasične globalizacijske teorije). Tuje investicije so
visoko skoncentrirane v določenih regijah, v drugih pa jih praktično ni. Smer
investicij zadnjih 20 let je torej skrajno neenakomerna.

Sklep

V članku sem poskušala pokazati predvsem, da je možno razumeti obstoj moderne
globalizacije sočasno z obstojem ekonomskega imperializma. To sem naredila s
kritično oceno klasičnega marksističnega pojmovanja imperializma, ki predpostavlja,
da je geopolitični konflikt nujen vedno in povsod, kjer obstaja mednarodni red
suverenih držav. Ekonomski imperializem je postal možna oblika nadvlade šele z
nastopom globalnega kapitalističnega sistema, ki zaradi skokovitega tehnološkega

56

napredka temelji na intenzivni gospodarski rasti. Za širitev kapitalizma tako ni nujna
ozemeljska širitev; z drugimi besedami, teritorialni imperializem ni več nujni pogoj za
intenziviranje dela.

V nadaljevanju sem skušala odgovoriti na vprašanje, zakaj, če je bil v precejšnji meri
odpravljen formalni, teritorialni imperializem, se torej ni uresničila druga možnost,
obljubljena liberalna integracija držav, ki naj bi odpravila meddržavni sistem. Kaj je
mehanizem, ki povzroča takšno ekonomsko neenakost regij? Zaradi prostorske
omejitve sem na primeru ponazorila argument, da je ekonomski monopol naravni
produkt tržne konkurence: obči zakon kapitalistične akumulacije je, da se v
kapitalističnem ekonomskem sistemu vedno razvijeta centralizacija in koncentracija
kapitala. Tako je neenakost kapitalističnih držav posledica njihove integracije v
svetovni mednarodni sistem.33

Z vsem tem nisem zanikala možnosti geopolitičnega konflikta v sodobnem
globaliziranem svetu. Ker princip ekonomske akumulacije vodi v neenako
koncentracijo kapitala v različnih regijah, seveda lahko vodi tudi v geopolitični
konflikt. Ključna poanta omenjenih avtorjev je bila le, da ta konflikt ni inherenten
kapitalizmu, kot mu je inherentna ekonomska hierarhija kapitalističnega
mednarodnega reda. Drugače rečeno, kapitalizem povzroča hierarhičnost
mednarodnega kapitalističnega sistema, ne pa nujno tudi državnega (ta zaenkrat
ostaja anarhičen, kar pomeni, da so vse države formalno enakopravne). Geopolitični
konflikti so še vedno vselej možni, ker so države različno marginalizirane in
privilegirane, predvsem v času kriz, ni pa nujen, kot je to veljalo v predkapitalističnih
družbah. Čeprav smo se odmaknili od formalnega teritorializma, tako še zdaleč nismo
blizu konfliktov-prostemu globalnemu svetu, temveč živimo v hierarhiziranem svetu
neformalnega/neteritorialnega imperializma med bolj in manj razvitimi
kapitalističnimi državami.

LITERATURA

Callinicos, A. (2009). Imperialism and Global Economy. Cambridge: Polity Press.

Held, D. in McGrew, T. (2007) Globalization/Anti-globalization. Cambridge: Polity Press.

33 Za obsežno in podrobno razlago tega mehanizma glej: Kiely, 2005; 2016.

57

Kautsky, K. (1914/1970) Ultra-imperialism. New Left Review 59, 41–46.
Kiely, R. (2016). The Rise and Fall of Emerging Powers: Globalization, US Power and the
Global Nort-South Divide. London: Palgrave Macmillan.
Kiely, R. (2005). Capitalist expansion and the imperialism–globalization debate:
contemporary Marxist explanations. Journal of International Relations and Development,
8(1), 27–57.
Kiely, R. (2013). Imperialism or globalisation? Or imperialism and globalisation: Theorising
the international after Rosenberg’s ‘post-mortem’. Journal of International Relations and
Development, 17(2), 274–300.
Mann, M. (1997). Has globalisation ended the rise and rise of the nation-state? Review of
International Political Economy, 4(3), 472–496.
Rosenberg, J. (2005). Globalization Theory, A Postmortem. International Politics 42(1), 2–
74.
Rutar, T. (2016). Imperializem, globalizacija in geopolitični konflikt. Teorija in praksa,
53(6), 1437– 1457.

58

Laura Mrčela

UVOD V DELITVENO EKONOMIJO

Povzetek: Delitvena ekonomija je nova oblika delovanja kapitalističnega sistema,
kjer z novimi tehnologijami, ki temeljijo na upravljanju podatkov, pride do nove
organizacije dela. Deluje skozi platforme, ki povezujejo posameznike v menjavo
dobrin in storitev, a tudi poglabljajo neoliberalne prakse prekarizacije delavcev.
Upravljalci platform zanikajo obstoj delovnega razmerja in ustvarjajo porast
atipičnih in negotovih oblik dela. Take oblike dela spravljajo delavca v negotov
položaj, kjer se sooča z nepredvidljivim dohodkom, nepredvidiljivim delovnim časom
ter slabimi pogoji dela. Delavsko organiziranje je v taki ekonomiji oteženo, saj so
delavci razpršeni, težko prepoznajo skupne interese in se težje povezujejo. Delavsko
organiziranje v delitveni ekonomiji deluje neuspešno in mora preiti iz tradicionalnih
oblik na nove, inovativne oblike delovanja, ki se osredotočajo prav na prekarne
delavce.

Ključni pojmi: delitvena ekonomija, platformni kapitalizem, delavsko organiziranje

Uvod

Delitveno ekonomijo 34 (drugače imenovano tudi platformni kapitalizem) lahko
razumemo kot novo obliko delovanja kapitalističnega sistema, ki se pojavi z novimi
informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in novim načinom organizacije
delovne sile. Ključna komponenta delovanja platformnega kapitalizma so spletne
platforme. Platforme kot so AirBnb (za najem stanovanj), Uber (za prevoz) ter
Deliveroo (za naročanje in dostavo hrane) delujejo kot spletni trgi, ki povezujejo
ponudbo in povpraševanje po različnih uslugah in dobrinah. V praksi platforme
delujejo na način, ki je za delavce škodljiv na več načinov: stroški za upravljalce
platform se zmanjšujejo, ker se širijo prekarne oblike dela in so delavci v negotovem
položaju (Mali in Remic, 2018: 242).

34 Izraza “delitvena ekonomija” in “platformni kapitalizem” bosta v prispevku uporabljena kot
sopomenki, četudi (kot bo v sklepu predstavljeno) je prvo poimenovanje lahko zavajajoče, ker ima
pozitivno konotacijo. Ker pa je v literaturi pogosto uporabljeno, ga bom v namen kritične analize v tem
kratkem prispevku uporabljala.

59

Pričujoči prispevek gre razumeti kot kratek uvod v razumevanje delovanja delitvene
ekonomije. Pojasnila bom vzroke za vznik delitvene ekonomije, njene značilnosti in
učinke na trg delovne sile ter na delavsko organiziranje. Za razumevanje nastavkov za
vznik delitvene ekonomije bom uporabila literaturo, ki omogoča razumevanje
delovanja vsakega kapitalističnega sistema, s tem tudi platformnega kapitalizma
(Engels, 1979; Heinrich, 2013). Literaturo o delitveni ekonomiji lahko v grobem
razdelimo na tiste analize, ki delitveno ekonomijo razumejo kot tehnološki fenomen
in se odredotočijo na pozitivne učinke kot so povezovanje lokalne skupnosti, svoboda
delavcev na platformah, nižanje stroškov itd. (Parker et al., 2017) in analize, ki v
delitveni ekonomiji vidijo predvsem nevarnosti za delavce in grožnjo vzpostavljeni
zakonodajni regulaciji dela (Calo in Rosenblat, 2017; De Stefano, 2016;
Drahokouphil in Jepsen, 2017; Fabo et al., 2017; Turšič, 2018). V prispevku se bom
posvetila slednjim zaključkom, saj je dokazano, da so mehanizmi delitvene ekonomije
neposredno škodljivi za dobrobit delavcev, kot tudi celotnih sektorjev ekonomije in
da onemogočajo uspešno delavsko organiziranje.

Kapitalizem in dejavniki delitvene ekonomije

Friederich Engels (1979) v recenziji Marxovega Kapitala zapiše, da je kapitalizmu
imanentno zasledovanje presežne vrednosti. Presežno vrednost kapitalisti črpajo iz
delovnega procesa z mehanizmom dvojnega dela in dvojnega delovnega časa:
potrebno delo, ki je plačano in je potrebno za reprodukcijo kapitala in pa presežno
delo, za katero delavec ni plačan in iz katerega kapitalist črpa presežni delovni čas ter
akumulira kapital. Izkoriščanje naj bi bilo torej kapitalizmu imanentno (Engels,
1979), saj boj kapitalista za profit na konkurenčnem trgu pomeni prisilo v
izkoriščevalski odnos. Izkoriščanje sicer ni mišljeno kot moralna kategorija (Heinrich,
2013: 95), saj izkoriščanje in neplačano delo »ne izvirata iz kršitve zakonov blagovne
menjave, temveč iz ravnanja po teh zakonih. Če hočemo odpraviti izkoriščanje, tega
ne moremo narediti z reformiranjem menjalnih razmerij v kapitalizmu, temveč le z
odpravo kapitalizma« (prav tam). Izkoriščanje je torej temeljna značilnost vseh oblik
kapitalistične produkcije, in ni v delitveni ekonomiji nič novega.

Kapitalizem temelji na razrednem boju med kapitalisti (buržoazijo), ki so lastniki
produkcijskiih sredstev, in delavskim razredom (proletariatom), ki je prisiljen
prodajati svojo delovno silo za mezdo, od katere je eksistencialno odvisen, saj si le

60

tako zagotavlja lastno reprodukcijo. Razred odvečnih delavcev, ki »sestavljajo
industrijsko rezervno armado, ki jo v času slabe ali povprečne prosperitete plačujejo
pod vrednostjo njenega dela in neredno zaposljujejo«, je nujno potreben za to, da
»zlomi odporno silo redno zaposlenih delavcev in da se njihove mezde obdrže na
nizki ravni« (Engels 1979 : 230). Marx rezervne armade sicer ne označi za prekariat,
vendar se iz zgornje definicije da razbrati, da je ta razred odvečnih delavcev, razred
prekarcev. Proletariat in prekariat sta torej oba izkoriščana in v razrednem boju s
kapitalističnim razredom, a sta tudi drug drugemu nasprotujoča, saj prekariat spodbija
možnost upora delavskega razreda (proletariata). Marx zapiše, da je to »absolutni,
splošni zakon kapitalistične akumulacije« (Marx, 1867: 631 v Engels, 1979: 231). Te
značilnosti kapitalistične produkcije tvorijo temelj za razvoj delitvene ekonomije.

Dejavnike, ki vplivajo na pojav platformnega kapitalizma, lahko označimo tudi za
značilnosti kapitalistične produkcije v času neoliberalizma. Krašovec (2016) za
ključne značilnosti neoliberalizma označi vitko produkcijo, nove oblike dela in
financializacijo. Poleg teh pa je za platformni kapitalizem značilno še delovanje na
platformah in pa upravljanje s podatki in menjava le-teh.

Kapitalizem se zaradi upadanja profitabilnosti proizvodnje obrača k informacijam oz.
podatkom (ang. data) v iskanju večanja produktivnosti, ki je delovanju kapitalizma
imanentno. Profitabilnost je v kapitalizmu vezana na širitev blagovne forme, v
platformnem kapitalizmu se komodificirajo podatki. Platforme postanejo nov
poslovni model, ki je sposoben upravljati z ogromnimi količinami podatkov in se
razvijejo v velika monopolna podjetja, ki vedno bolj dominirajo na trgih gospodarstev
z najvišjimi dohodki in srednjimi dohodki (Srnicek, 2017: 5).

Eden glavnih pogojev za uspešnost delitvene ekonomije je tehnološki razvoj, ki je
omogočil nastanek platform in upravljanje z informacijami, ki ga te platforme
omogočajo. Tehnološki razvoj je sicer značilnost kapitalizma že v njegovih začetkih.
Uvajanje tehnologije po Marxu pomeni realno subsumpcijo dela kapitalu, kar
»pomeni, da se v zgodovinskih razmerah, ko povečanja obsega presežne vrednosti –
zaradi zakonske omejitve delovnega dne – ni več mogoče doseči s podaljševanjem
delovnega dne (absolutna presežna vrednost), težišče zviševanja presežne vrednosti
premesti na povečevanje produktivnosti s tehnološkimi inovacijami (relativna
presežna vrednost)« (Krašovec, 2016: 60). Tehnološke inovacije so torej nujne v

61

kapitalizmu za doseganje vedno večje produktivnosti, in v platformnem kapitalizmu
dosežejo nove razsežnosti s pojavom novih informacijsko-komunikacijskih
tehnologij, aplikacijami in mobilnimi platformami. Ker delitvena ekonomija temelji
na sodobnih informacijskih tehnologijah, se ustvarja vtis, da gre za popolnoma nove
produkcijske načine, v resnici pa gre zgolj za poglabljanje že obsotječih neoliberalnih
politik, ki delavca potiskajo v prekarni položaj (Mali in Remic, 2018: 232).

Za razumevanja nastavkov, ki omogočajo pojav platform, pa je nujno razumeti tudi
spremembe, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma v zadnjih desetletjih. Srnicek (2017)
razume pojav platformnega kapitalizma kot posledico odgovora na krizo
sedemdesetih let, tehnološkega booma devetdesetih35 ter odgovora na ekonomsko in
finančno krizo leta 2008 (Srnicek, 2017: 7). V sedemdesetih je prišlo do globalne
krize zaradi upada profitabilnosti proizvodnje, odgovor na to pa je bila uvedba vitke
proizvodnje, zunanje izvajanje dela (ang. outsourcing) ter napad na sindikate in
omejevanje delavskega organiziranja (Srnicek, 2017: 10–11). Devetdeseta prinesejo
komercializacijo interneta in velika vlaganja kapitala v digitalno industrijo, ki se je
kazala kot nov globalni fenomen – ker je proizvodnja kontinuirano upadala, se je
profitabilnost iskalo v drugih sektorjih ekonomije (Srnicek, 2017: 12). Za to obdobje
so značilne visoke ravni finančne spekulacije in poglabljanje zunanjega izvajanja
dela, ki se je začel v sedemdesetih (Srnicek, 2017: 12–13). Gre za pojav
financializacije. Financializacija je oblika razvoja kapitalistične ekonomije, ki
spremeni tako kapital kot razmerja med posameznimi kapitali in tudi razredno
razmerje (Krašovec, 2016: 69). Krašovec (2016) financializacijo definira kot »tako
povečanje ekonomskega pomena in obsega kot spremembe načina delovanja
finančnih institucij trgov od osemdesetih let 20. stoletja naprej« (prav tam: 65).
Značilnosti financializacije, ki se v neoliberalnem kapitalizmu najbolj izpostavijo, so
moment špekulacije, tekočnost kapitala in razvoj novih oblik nadzorovanja
zaposlenih. Špekulativnost in kreditni sistem sta nujna za vitko in konkurenčno
produkcijo in se ne vežeta samo na finance, temveč sta pogoja same kapitalistične
produkcije (prav tam: 66). Krašovec zapiše, da sta industrija in finance v
neoliberalizmu tesneje prepletena kot kadarkoli prej (prav tam) in, da pogosta kritika
neoliberalizma, ki postavlja “dobri” industrijski kapital nasproti “slabemu”

35 Tehnnološke inovacije so temelj kapitalizma, saj z njim znižuje produkcijske stroške in izriva
potencialno uporniško delavstvo. Vendar pa se tempo njihovega uvajanja od osemdesetih let 20.
stoletja intenzivira (Krašovec, 2016: 60).

62

finančnemu kapitalu »spregleda ravno najpomembnejši značilnosti razvoja finance v
neoliberalizmu, ki ne izhajata iz imaginarne iracionalne hipertrofije financ, temveč
ravno iz tesnejše povezanosti in prepletenosti tako industrije in storitev kot
vsakdanjega življenja s financami« (Krašovec, 2016: 67).

Kriza, ki je nastopila po letu 2008, je sprožila porast brezposelnosti in postavila
mnoge delavce v položaj, ko so bili pripravljeni sprejeti izkoriščevalske pogoje dela,
ker so delo nujno potrebovali. Velika rezervna armada delovne sile36 je posledica
rasta brezposelnosti in negotovih oblik dela, ki jo je sprožila kriza leta 2008 (Srnicek,
2017: 19).

Kot smo videli, se kapitalizem na krizna obdobja odzove s preoblikovanjem svojega
delovanja: »nove tehnologije, organizacijske forme, oblike izkoriščanja, oblike
zaposlitev ter novi trgi se pojavijo, da omogočijo nove načine akumulacije kapitala«
(Srnicek 2017: 22). Platforme se pojavijo kot rezultat te restrukturacije: delujejo
preko mobilnih aplikacij (nove tehnologije), zanikajo obstoj elementov delovnega
razmerja (nove oblike izkoriščanja ter nove oblike dela) ter so del nove, ''delitvene''
ekonomije. Porast atipičnih oblik dela je trend, ki narašča že desetletja. V delitveni
ekonomiji se ta trend nadaljuje preko aplikacij in oblikovanja delovne sile ''na poziv''
prek mobinih aplikacij/platform (ang: on-demand workforce) (De Stefano, 2016: 7).
Značilnosti tega načina dela so nepredvidljiv dohodek, nepredvidljiv delovni čas ter
slabi pogoji dela (pogosto določen odstotek ponudb, ki jih sprejmejo delavci na
aplikacijah tudi morajo sprejeti, ne glede na pogoje in plačilo teh ponudb) (De
Stefano, 2016: 8).

Učinki delitvene ekonomije

Pogosto se delavce na platformah predstavlja kot podjetnike, ki so se sami odločili za
tako kariero, in ne kot slabo plačane zaposlene, za katere je delo na platformah edini
način preživetja. Nove oblike dela »izenačijo pravni status delavca in delodajalca, ki
imata oba status podjetja – delavec kot s. p.37 je po svojem pravnem statusu podjetje,

36 Katere pojav je, kot smo prej videli, tudi logična posledica napredka tehnološkega razvoja in
povečevanja števila odvečnih delavcev. Vloga rezervne armade dela v kapitalizmu pa je prav ta, da
zlomi odporno silo redno zaposlenih delavcev in onemogoča uspešen upor delavstva kapitalističnemu
razredu (Engels, 1979).
37 Samostojni podjetnik.

63

ki prodaja svoje storitve drugim podjetjem naročnikom« (Bologna, 2010: 136–140 v
Krašovec, 2016: 65).

Steinberger (2018) določi dejavnike, ki lahko dokažejo, ali delavci na platformah
ustrezajo definiciji zaposlenih oseb in ne samostojnih podjetnikov ali zunanjih
izvajalcev dela. Med temi so vprašanja o tem ali ima podjetje precejšen nadzor nad
podrobnostmi dela posameznika, ali delo za posameznika predstavlja primarni oz.
edini vir dohodka, ali delodajalec deluje v industriji, ki tradicionalno zaposluje
delavce ali deluje s samostojnimi podetniki itd. Avtor na primeru podjetja Uber
ugotavlja, da delavci vsekakor ustrezajo pogojem za vzpostavitev pogodbe o
zaposlitvi (Steinberger 2018, 590–594).

Z odpravo klasične oblike zaposlitve delodajalci prihranijo pri stroških dela, saj se
znebijo plačevanja socialnih prispevkov, nadur, bolniških nadomestil itd. – stroškov,
ki jih v delovnem razmerju delodajalec mora zagotoviti delavcu (Mali in Remic,
2018: 239).

Torej, prekarne oblike dela, ki se pojavljajo s platformami obstoječi odnos neenakosti
zanikajo pod pretvezo sodelovanja in menjave med enakovrednimi akterji na trgu
dela. Oblike dela v delitveni ekonomiji delodajalcu prinašajo nižje storške, delavcu pa
negotovost. V platformah dela so stroški reprodukcije fiksnega kapitala prav tako v
celoti preneseni na delavca (avto za prevažanje potnikov pri Uberju, kolo pri
dostavljanju hrane, popravila morebitnih okvar itd.) (Mali in Remic, 2018: 244).

Tveganja, s katerimi se soočajo delavci v delitveni ekonomiji, se pogosto upravičujejo
s prednostjo fleksibilnosti dela na platformah (De Stefano, 2016: 5). Vendar pa v luči
negotovega plačila, negotovih delovnih urnikov, tehnologijah nadzora katerim so
delavci podvrženi in možnostjo takojšnje prekinitve ''delovnega'' razmerja lahko
rečemo, da so negotovosti dela v platformnem kapitalizmu večje od njegovih
prednosti (Mali in Remic, 2018; Turšič, 2018).

Deregulacija 38 zakonodaje, ki ščiti pravice delavcev na trgu dela se kaže kot
imanentna logiki delitvene ekonomije. Velike platforme, kot npr. Uber ali Deliveroo
namenjajo veliko sredstev prav za spodbujanje deregulacije sektorjev v katerih

38 Ali nova regulacija zakonodaje, saj nove oblike dela v delitveni ekonomiji prav tako temeljijo na
pravnih uredbah, vendar te vedno manj ščitijo delavca.

64

delujejo (Mali in Remic, 2018: 245). Avtorji opozarjajo, da je trenutno delitvena
ekonomija prepuščena logiki laissez-faire delovanja (Drahokoupil in Jepsen, 2017;
Fabo et al., 2017), ki omogoča nove oblike izkoriščanja delavcev in pozivajo na
posodabljanje obstoječih delavskih zakonodaj, saj platforme s svojim delovanjem
eksplicitno spodrivajo institucije, ki naj bi regulirale trg dela na način zaščite
delavskih pravic (Drahokoupil in Jepsen, 2017). Uber je znan po tem, da deluje na
zakonsko vprašljiv način, saj lahko vozniki delujejo brez licenc, in tako predstavljajo
nelojalno konkurenco sektorju taksistov, spodkopavajo regulacijo tega sektorja in
svoje delavce spravljajo v nevaren položaj (Calo in Rosenblat, 2017; Turšič, 2018).

Delavsko organiziranje v delitveni ekonomiji

Delavci so v delitveni ekonomiji razpršeni, nimajo več tradicionalnih oblik zaposlitev,
tradicionalnega prostora in časa dela in čedalje manj je med njimi medosebnega
kontakta. Delitvena ekonomija »povečuje delitev delavskega razreda na posamezne
dele in onemogoča vzpostavljanje solidarnosti« (Mali in Remic, 2018: 232). Ker
obstaja »pozitivna korelacija med velikostjo podjetja in koncentracijo delavcev ter
nagnjenostjo delavcev k množičnemu sindikaliziranju« (Stanojević, 1996: 12) je v
fragmentirani delovni sili delitvene ekonomije delavsko združevanje oteženo.

Poleg tega platforme aktivno zanikajo obstoj elementov delovnega razmerja med
delavci in podjetji (Turšič, 2018: 223). To je problematično, saj delavci vsekakor niso
samostojni podjetniki, ki si sami izbirajo pogoje dela, ampak so podvrženi stalnemu
nadzoru in možnosti prekinitve ''delovanja'' na platformi. Platforme pravzaprav ne
ustvarjajo novih zaposlitev, temveč ustvarjajo prekarno delo, »ki ne zagotavlja
stopnje varnosti in delavskih pravic, ki so na voljo redno zaposlenim« (Turšič, 2018:
219). Prav zato je delavsko organiziranje težje. Brez zaposlenih delavcev (delavcev,
ki imajo status zaposlene osebe) je nagovarjanje k kolektivnemu delovanju oteženo,
saj se delavci ne zbirajo na eni lokaciji, nimajo ustaljenih delovnih urnikov in tudi
med sabo težko prepoznajo skupne interese.

Delavci lahko svoje interese uspešno zasledujejo zgolj z zmanjševanjem razpršenosti
in kot prodajalci delovne sile na trgu oblikujejo sindikate, čemur nasprotuje logika
reprodukcije kapitalskega razmerja, ki osamitev delavca uporabi za večanje
konkurence med delojemalci in tako povečuje razdrobljenost delavcev (Mali in
Remic, 2018: 236–237).

65

Ker struktura sindikalnega članstva pretežno še vedno odraža zaposlitveno strukturo
70. let, so sindikati omejeni na segment delovne sile, ki je v hitrem demografskem in
gospodarskem upadu (Mali in Remic, 2018: 236). Z zaostrovanjem trendov
neoliberalnega kapitalizma pa so sindikati potisnjeni v večjo odvisnost od ugodnih
institucionalnih pogojev in politično zagotovljene stabilnosti ter se preusmerjajo v
storitveni pristop organiziranja – kjer je delavec stranka in se kolektivne probleme
skuša rešiti individualno (Mali in Remic, 2018: 250). Delavsko delovanje tako vse
manj poteka v obliki protestov ter stavk in vse bolj v obliki individualnih tožb (Turšič,
2018: 226–227).

Prihodnost delavskega organiziranja je torej pod pritiskom delitvene ekonomije
negotova. V kolikor bodo sindikati vztrajali pri klasičnih načinih delovanja, se bodo
trenutni mehanizmi konkurence stopnjevali in bo prišlo do razkroja sindikalnega
gibanja. Lahko pa se obrnemo k novim praksam sindikalnega boja in novemu
organizacijskemu pristopu kakršnega ponazarja sindikat-gibanje. Gre za obliko
združevanja delavcev, ki zadeva odprto in široko vključevanje delavcev v vse ravni
delovanja, aktiviranje članstva v kolektivnih pogajanjih ter mobilizacijo pri širših
družbenih vprašanjih (Mali in Remic, 2018: 247).

Primeri uspešnega delovanja platformnih delavcev znotraj sindikatov obstajajo,
vendar kot izjeme in v obliki vključevanja delavcev v že ustaljene sindikalne strukture
in po doseženih ciljih tudi razpad teh novih oblik delovanj (Turšič, 2018). Delavsko
organiziranje znotraj delitvene ekonomije je torej prisotno in je lahko uspešno, a je
omejeno v obsegu in trajanju. Primer tega je stavka leta 2016 v Londonu, ko so
delavci platforme Deliveroo organizirali stavko v sodelovanju z Independent Workers
Union of Great Britain (Turšič, 2018: 226). Možnost delovanja znotraj ustaljenega
sindikata jim je omogočila prednost neposrednega stika in prostorov, ki omogočajo
izmenjavo informacij (Turšič, 2018: 226). Ta sindikat sicer oranizira migrantske
delavce, kar kaže na to, da imajo manj tradicionalni sindikati boljše strategije za
organizacijo delavcev v prekarnih, atipičnih in platformnih oblikah dela (Turšič,
2018: 227).

V odsotnosti tradicionalnega predstavništva delavcev se pojavljajo tudi primeri
spontanega organiziranja delavcev na internetnih forumih, ki ponujajo možnost
zavezništva s sindikati in so pozitiven primer tega, da so delavci sposobni samo-

66

mobilizacije (Fabo et al., 2017: 171). Vendar pa se zastarelost tradicionalnih
sindikatov in njihova (ne)sposobnost organiziranja delavcev v prekarnih, atipičnih
oblikah dela v delitveni ekonomiji kaže kot velik problem za prihodnost sindikalnega
gibanja. Obstajajo sicer manjši sindikati, ki svoje delovanje usmerijo v organiziranje
delavcev v prekarnih oblikah dela in imajo potencial za olajšanje delavskega
organiziranja tudi med delavci v delitveni ekonomiji (v Sloveniji so to na primer
Sindikat Mladi plus in Sindikat prekarcev).

Sklep

Delitvena ekonomija je morda zavajajoče ime za platformni kapitalizem, saj podjetja
»sodelovanje in pripravljenost ''deliti'' pričakujejo predvsem od posameznikov, ki
njihove storitve izvajajo in uporabljajo, medtem ko se ta navdihujoča načela končajo
na točki delitve ustvarjenega premoženja« (Van Welsum, 2016 v Turšič, 2018: 215).
Trend delitve je torej »le podaljšek tržnih mehanizmov«, diskurz o sodelovanju in
delitvi pa se uporablja za zavajanje uporabnikov, da bi imeli občutek, »da s
sodelovanjem na platformah izstopajo iz izkoriščevalskega kapitalizma in sodelujejo
le s sebi enakimi« (Turšič, 2018: 216). Delavsko organiziranje mora najti nove,
inovativne načine delovanja, da mobilizira fragmentirane in izkoriščane delavce, ki
jih producira platformni kapitalizem.

Učinke neoliberalnih politik na delavce opiše Krašovec (2016: 62), ko zapiše:

v postfordističnem kapitalizmu 21. stoletja pa se razredno razmerje, ki je
zaposlene v nekem podjetju prej delilo na jasno ločene skupine (vodstvo proti
delavcem), preseli v samo notranjost zaposlenih. Ko ni več posredovanja skozi
distinktivno figuro kapitalista in klasično, hierarhično razredno razmerje,
delavci objektivni prisilni zakon konkurence, ki posamezna podjetja sili v
nenehno povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, občutijo neposredno,
kar ima pomembne psihološke učinke, saj do pritiska konkurence ni mogoče
zavzeti nobene osebne distance in ta deluje kot notranja prisila k večji
storilnosti in učinkovitosti.

Četudi avtor tu govori o spremembah, ki jih neoliberalne politike prinesejo na
zposlene v podjetjih (z odstranjevanjem menedžerske funkcije in večje
obremenjenosti zaposlenih) zapisano prav tako ali še bolj drži za delavce na
platformah. Zabrisanje meja razrednega razmerja (do katerga pride s tem, da v
platformnem kapitalizmu kapitalist navidezno ni lastnik produkcijskih sredstev, saj so

67

delavci lastniki fiksnega kapitala – avtomobila, kolesa, nepremičnine, četudi
kapitalisti še vedno so lastniki platform kot nabora podatkov) še bolj nevarno daje
vtis, da s platformnim kapitalizmom lahko presežemo izkoriščevalsko naravo
kapitalizma. Izmuzljivost razrednega razmerja je izpostavil tudi Heinrich (2013) ko
povzema Marxa: »[...] o razredni pripadnosti nikakor ne odloča le posedovanje ali
neposedovanje produkcijskih sredstev. [...] Nasprotno so številni, ki so formalno
samostojni (morda celo posedujejo nekaj malega produkcijskih sredstev), slejkoprej
proletarci, ki de facto živijo od prodaje svoje delovne sile, le da ta morda poteka v
slabših pogojih kakor pri formalnem mezdnem razmerju« (prav tam: 212).

Delitvena ekonomija s poglabljanjem neoliberalnih politik predstavlja nevarnost
prihodnosti dostojnega dela. S prekarizacijo dela ter spodkopavanjem regulacije
sektorjev, v katerih platforme delujejo, je potreba po novih pristopih k regulaciji
delitvene ekonomije nujna. Prakse značilne za spletne platforme se širijo na celoten
trg dela in ogrožajo prihodnost delojemalcev. Platforme in nove tehnološke inovacije
same po sebi niso »slabe«, saj se »destruktivni potencial kapitala [se] ne uveljavlja le
v načinu uporabe kake tehnologije, temveč že z izbiro določenih tehnično-
industrijskih razvojnih poti« (Heinrich, 2013: 121).

V upanju izbire boljše poti za prihodnost je potrebno posebno pozornost nameniti
zaščiti delavcev. Delavsko zakonodajo je potrebno posodobiti tako, da kršitve, ki jih
storijo velike organizacije v delitveni ekonomiji, ne bodo več mogoče. Prvi korak k
zaščiti delavcev v delitveni ekonomiji je prepoznavanje njihovega dela kot zaposlive
(De Stefano, 2016: 22).

LITERATURA

Calo, R. in Rosenblat, A. (2017). The Taking Economy: Uber, Information, And Power.
Columbia Law Review 117(6), 1623–1690.

De Stefano, V. (2016). The Rise Of The 'Just-In-Time Workforce': On-Demand Work, Crowd
Work And Labour Protection In The 'Gig-Economy'. Conditions Od Work And Employment
Series 71(1), 1–36.

Drahokoupil, J. in Jepsen, M. (2017). The Digital Economy And Its Implications For Labour.
The Platform Economy. Transfer: European Review Of Labour And Research 23(2), 103–
107.

68

Engels, F. (1979). Marxov Kapital. V Izbrana dela v petih zvezkih: IV zvezek (str. 222–231).
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Fabo, B., Karanovic, J. in Dukova, K. (2017). In Search Of An Adequate European Policy
Response To The Platform Economy. Transfer: European Review Of Labour And
Research 23(2), 163–175.
Heinrich, M. (2013). Kritika politične ekonomije: Uvod. Ljubljana: Sophia.
Krašovec, P. (2016). Še enkrat o neoliberalizmu. AS. Andragoška spoznanja 22(1), 57–70.
Mali, A. in Remic, B. (2018). Delitvena ekonomija, delavska moč in novi načini sindikalnega
organiziranja. V (NE)DOSTOJNO Delo: Prekarizacija Standardnega In Nestandardnega
Zaposlovanja V Sloveniji (str. 232–257). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba
FDV.
Parker, G., Van Alstyne, M. and Choudary, S. P. (2017). Platform Revolution : How
Networked Markets Are Transforming The Economy And How To Make Them Work For You.
New York: W. W. Norton & Company.
Srnicek, N. (2017). Platform Capitalism. Cambridge: Polity.
Stanojević, M. (1996). Socialno partnerstvo. Ljubljana: Delavska enotnost.
Steinberger, B. Z (2018). Redefining 'Employee' In The Gig Econoomy: Sheilding Workers
From The Uber Model. Fordham Journal Of Corporate & Financial Law 23(1), 577–596.
Turšič, Z. (2018). Nova Ekonomija, Staro Organiziranje?. V (NE)DOSTOJNO
Delo:Prekarizacija Standardnega In Nestandardnega Zaposlovanja V Sloveniji (str. 215–
231). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.

69

Tinca Lukan

DRUŽBENA OMREŽJA IN POLARIZACIJA STALIŠČ

Povzetek: Algoritem, ki prinaša personalizacijo vsebin na spletnih platformah, velja
za največjo vsebinsko inovacijo in tudi družboslovni eksperiment na spletu. Gre za
algoritme, ki na podlagi našega predhodnega vedenja (klikanja) na spletu sklepajo o
naših preferencah, okusu, željah, idejah, nazorih in mnenjih. Akademiki in vplivni
anglosaški časopisi svarijo, da naj bi personalizacija povečala politično polarizacijo
mnenj in intenzivirala dovzetnost za populizme in ekstremizme. V prispevku nas
zanima, kako, in če, implementacija personalizacije na spletnih platformah vpliva na
polarizacijo stališč v družbi. Pregledamo ključno literaturo, ki je bila v zadnjem času
napisana na to temo in podatke umeščamo v širši kontekst.

Ključni pojmi: polarizacija, personalizacija, algoritmi, stališča, digitalna sociologija

Uvod

Internet in spletne platforme, kot sta Facebook in Twitter, so v današnjosti ključne
družbene institucije, ki določajo in hkrati odslikavajo družbeno življenje. Marcel
Mauss je totalno družbeno dejstvo definiral kot nekaj, kar ima vpliv na » ... vse vidike
organiziranega človeškega življenja ... « (Mauss, 2005: 70) in internet s platformami,
je postal prav to. Spletne platforme so postale velik sociološki laboratorij, kjer se na
dnevni ravni odvijajo eksperimenti, katerih posledice nam zaradi novosti pojava še
niso dobro poznane (Marres, 2017). Eden izmed največjih eksperimentov in
vsebinskih inovacij je implementacija personalizacije. To so algoritmi, ki na podlagi
našega prejšnjega vedenja na spletu, sklepajo o naših preferencah, okusu, željah,
idejah, nazorih in mnenjih. V prispevku nas zanima, kakšne so posledice
personalizacije; zanima nas, če to vodi v polarizacijo družbe.

Digitalna sociologija

Izogniti se želimo problemu, ki velikokrat nastane pri družboslovnem proučevanju
digitalnega, in sicer, da raziskovalci uporabljajo digitalne podatke in platforme za
študij družbenega življenja, vendar nam mnogokrat raziskave povedo več o digitalni
tehnologiji, kot pa o družbenem življenju (prav tam). Zato se bomo v nadaljevanju
nahajali v polju digitalne sociologije. Slednja umešča objekt (digitalno družbo),

70

metodo raziskovanja in platforme v kontekst družbenega dogajanja. Raziskujemo,
kako digitalno vpliva na odnos med družbenim življenjem in njegovo analizo. Hkrati
pa digitalna sociologija poudarja, da so nove tehnologije družbenih medijev in
omrežij omogočile nove vire in oblike podatkov, ki so pomembni za sociološko misel
in raziskovanje. Zanima nas, kako digitalno spreminja odnos med tehnološkostjo in
družbenostjo. Digitalno infrastrukturo bomo razumeli performativno – digitalne
tehnologije poleg drugačnega načina družbenega življenja omogočajo tudi
raziskovanje in nenazadnje intervencijo v družbeno življenje (prav tam: 57–68).

Digitalne tehnologije so za sociologijo pomembne, ker vsebino (nezavedno)
ustvarjajo uporabniki (Mandiberg, 2012), kar pomeni, da uporabniki neprestano delijo
svoja mnenja in poglede o določeni tematiki, brez organiziranja fokusnih skupin,
intervjujev in reševanja vprašalnikov. Poleg tega uporabniki na spletnih platformah na
svojstven način ustvarjajo skupnosti (Marres, 2017).

Egocentrična javnost

Benedict Anderson (2007) govori, da je zveza med dominantnimi komunikacijskimi
oblikami in dominantno vrsto zamišljanja skupnosti nenaključna. Komunikacijske
oblike nekega zgodovinskega obdobja so glavni dejavnik, ki določa skupnost.
Skladno z Andersonom komunikacijo razumemo kot »skupnost-tvorno«, oziroma kot
»komunitizacijo«. V preteklih stoletjih je slednjo omogočal tisk, ki je povezal velike
skupine razpršenih ljudi in omogočil rojstvo javnosti, ki je kolektivni, zunanji
naslovnik javnih diskurzov (Rojas, 2015). V današnjosti javnost ni več kolektivni in
zunanji naslovnik, saj zaradi novih tehnologij, tradicionalni informacijski »vratarji«,
kot so vlade in mediji, ne morejo več enostransko nadzorovati komunikacije in
disidentskega diskurza. Prav tako so nove tehnologije spodkopale »pluralistično
nevednost«, gre za prepričanje, da je človek sam s svojim stališčem, čeprav so bili v
resnici vsi drugi kolektivno utišani. Ljudje, ki so bili v časih pred družabnimi mediji
osamljeni v svojem disidenstvu, so s pomočjo družabnih medijev našli moč drug v
drugem in jo drug od drugega tudi črpajo (Tufkeci, 2018). Vse to je omogočilo
nastanek novega tipa javnosti, ki jo Rojas (2015), imenuje »egocentrična javnost«.

Egocentrična javnost je seštevek interakcij med posamezniki v omrežju. Ukvarja se z
določenimi problematikami, vendar te mnogokrat ostanejo nerazrešene, saj gre za
skupnost šibke pozornosti, ki jo prežemajo številne lokalnosti. Oblika omrežja, ki jo

71

ima egocentrična javnost, ima vpliv na pretok informacij in pomembno vpliva na
družbeno delovanje, predstavlja nekakšen interpretativni, miselni okvir za
posameznike, ki so umeščeni v omrežja (Rojas, 2015; Castells, 2009).

Za egocentrično javnost je značilno, da so skupnosti v obliki prostorsko zamejenega
članstva v solidarnostni ali sorodniški skupini, zamenjala mnoštva članstev v
»osebnih skupnostih« in posledično ne zasledimo več prostorskega grozdenja, pač pa
med seboj povezana omrežja (Wellman, 1988). Podobno v nedavnem prispevku
ugotavlja teoretičarka in tehno-sociologinja Zeynep Tufkeci (2018):

Digitalne platforme so skupnostim omogočile nove načine združevanja in
oblikovanja, a so hkrati razpršile dotedanje skupnosti – tiste, ki so poprej
gledale ista poročila na televiziji in brale iste časopise. Celo življenje v isti
ulici je dobilo drugačen pomen, ko so se informacije začele širiti na podlagi
algoritmov, zasnovanih tako, da so tvorcem zagotovili čim večje dogodke, ker
so ljudi prikovali k zaslonom. Šlo je torej za premik iz javne, kolektivne
politike v zasebno in razpršeno.

Personalizacija

Omrežja, v katera smo umeščeni in, ki nam dajejo interpretativni okvir, v zadnjem
desetletju vedno bolj »uravnavajo« oziroma »urejajo« iskalni algoritmi. Slednji nas
kot uporabnike »spoznajo« do te mere, da vedo, kakšne so naše preference, okus,
kupna moč, politična prepričanja itd. Posledično se zgodi, da, ko oseba X, ki jo
zanima politično dogajanje (in algoritem to ve), v iskalnik vtipka besedo »Egipt«,
dobi iskalne zadetke o npr. posledicah arabske pomladi. Če pa besedo »Egipt« v
iskalnik vtipka oseba Y, ki veliko potuje (in algoritem to ve), dobi podatke o hotelskih
nastanitvah v Egiptu.

Gre za personalizacijo iskalnih rezultatov, ki je povzročila, da so skupnosti na
spletnih platformah Facebook in Twitter postale skupnosti enako mislečih. V praksi to
pomeni, da so uporabniki izpostavljeni zgolj informacijam, za katere algoritem
predvideva, da so v skladu z mnenjem in prepričanji, ki jih ima uporabnik. Tako se
zgodi, da »postanemo ujeti v statično, neskončno verzijo samih sebe« (Pariser, 2011:
16). Nekateri avtorji so zaradi personalizacije, ki jo povzročajo iskalni algortimi,
egocentrično javnost preimenovali v »algoritmično javnost« (Anderson, 2011).

72

Številni avtorji (Sunstein, 2009; Maes in Flache, 2013) svarijo, da naj bi
personalizacija povečala politično polarizacijo mnenj, saj so uporabniki zgolj v
interakciji z enako mislečimi in v stiku zgolj z argumenti, ki podpirajo njihova
mnenja, kar naj bi vodilo do vedno bolj esktremnih pozicij mnenj in prepričanj v
družbi.

V nadaljevanju nas bo zanimalo, če uporaba spletnih platform in izpostavljenost zgolj
argumentom, ki podpirajo naša mnenja, resnično povzročajo polarizacijo mnenj in
zavzemanje ekstremnih stališč glede političnih tem. To bomo storili tako, da bomo
pregledali nekaj najbolj vplivnih znanstvenih člankov, ki so se ukvarjali s tem
vprašanjem.

Dosedanje raziskave

Facebookovi »hišni« raziskovalci Bashky, Messing in Adamic (2015) so s pomočjo
10 milijonov Facebookovih uporabnikov merili ideološko polarizacijo v omrežju
prijateljev. Odkrili so model družbenega vplivanja, ki se imenuje »homofilija«, ki
govori, da si izbiramo prijatelje in vsebine, ki so nam podobne in tako medsebojno
vplivamo na način, da si postajamo vedno bolj podobni. Zgodijo se »filtrirani
mehurčki« ali »odmevne dvorane« (ang. echo chamber), kjer so posamezniki
izpostavljeni samo informacijam enako mislečih; kjer je vsebina, ki jo vidimo, izbrana
s strani algoritma glede na naše prejšnje vedenje. Polarizacije mnenj oziroma
zazvzemanja ekstremnih stališč niso odkrili (Bakshy, Messing in Adamic, 2015).

Boxella, Gentzkow in Shapiro (2017) so ugotovili, da obstaja večja polarizacija mnenj
med tistimi, ki spletnih platform ne uporabljajo. Raziskava ne vsebuje Facebookovih
podatkov, pač pa temelji na hipotezi, da, če mladi bolj uporabljajo internet v
primerjavi z odraslimi in, če internet intenzivira polarizacijo mnenj, potem velja, da
med mladimi najdemo več polarizacije mnenj kot med odraslimi. Torej zanima jih,
katera starostna kohorta je bolj polarizirana. Ugotovili so, da so bolj polarizirani tisti,
ki interneta ne uporabljajo in osebe ženskega spola. Porast polarizacije v zadnjih letih
je največja za demografske skupine, ki najmanj uporabljajo internet in družabna
omrežja. Tisti, ki so starejši od 75 let so bolj polarizirani kot mladi med 18 in 39
letom. Ta dejstva govorijo, da internet ni primaren dejavnik za povečevanje politične
polarizacije.

73

Liang in Nordin (2012) sta v študijah iz Nemčije, Španije in ZDA ugotovila, da
internet poveča število novic, ki jih preberemo, vendar nima vpliva na polarizacijo
mnenj in politično opredelitev.

Davis in Dunaway (2016) sta odkrila, da je odnos med uporabo spletne platforme
Facebook in polarizacijo mešan. Uporaba vpliva na tiste, ki se nasplošno zelo
zanimajo za politične teme in z uporabo dodatno intenzivirajo svoja mnenja.

Rojas (2012) v študiji ugotavlja, da je polarizacija mnenj zaradi personalizacije
manjša, vendar personalizacija poveča zavedanje o polarizaciji v družbi, ker so
egocentrične javnosti mnogo bolj raznolike in dobimo vpogled v to, kako mislijo
drugačne misleči od nas in zato menimo, da je polarizacija v družbi večja.

Tufekci (2018), ugotavlja, da na spletnih platformah najdemo raznolikejši nabor
mnenj, kot v nespletnem življenju in poda zanimivo interpetacijo. Težava niso
različna mnenja in prepričanja sama po sebi. Težava nastane, ko na nasprotna menja
naletimo v kontekstu družbenih medijev, ker to ni enako, kot če bi jih prebrali v
časopisu, medtem, ko bi sami sedeli v sobi. Ko nasprotno mnenje vidimo na
družabnem omrežju: »Je podobno, kot če bi na nogometnem stadionu sedeli s
sonavijači in z druge tribune slišali krike navijačev nasprotnega moštva. Na spletu
smo povezani s svojimi skupnostmi in iščemo potrditev podobno mislečih. S svojim
moštvom se povezujemo tako, da kričimo na navijače nasprotnega moštva« (prav
tam: 12). Občutek pripadnosti notranji skupini tako krepimo na način, da povečujemo
razdaljo do zunanje skupine, kar ustvarja napetost in gre za dinamiko mi proti njim.

Sklep

Pregledani članki in študije ne dajejo enoznačnih odgovorov. Študije iz leta 2012
ugotavljajo, da uporaba spletnih platform in splet na splošno ne povečata politične
polarizacije. Liang in Nordin (2012) sta ugotovila, da uporaba spleta poveča število
prebranih političnih novic. Rojas (2012) prav tako ugotavlja, da se polarizacija
političnih mnenj ne zgodi, zaradi personalizacije in uporabe spletnih platform, pač pa
se poveča zavedanje o polarizaciji v družbi, saj posamezniki z uporabo npr.
Facebooka, dobimo vpogled v mišljenje drugače mislečih od nas. Članek iz leta 2015
ni našel politične polarizacije mnenj. Davis in Dunaway (2016) sta odkrila, da je
odnos med uporabo spletne platforme Facebook in polarizacijo mešan. Uporaba

74

vpliva na tiste, ki se nasplošno zelo zanimajo za politične teme in tako še intenzivira
njihova mnenja. Boxella, Gentzkow in Shapiro (2017) so ugotovili, da obstaja večja
polarizacija mnenj med tistimi, ki spletnih platform ne uporabljajo. Nekatere študije
trdijo, da obstaja vedno večja politična polarizacija ravno zaradi uporabne spletnih
platform, katerih iskalni algoritmi delujejo po principu personalizacije. Drugi trdijo,
da temu ni tako in da uporaba spletnih platform zgolj odslikava stanje v družbi. Na
polarizacijo stališč lahko vpliva oboje – tako odmev lastnih stališč, ki prihaja s strani
avtomatiziranih novic, kot tudi drugih članov spletne skupnosti, ki se oblikujejo po
principu homofilije, vendar nam posledice personalizacije niso dobro znane in jih tudi
težko preverimo, saj podatki tehnoloških gigantov FAANG (Facebook, Apple,
Amazon, Netflix in Google) niso javno dostopni.

LITERATURA

Anderson, B. (2007). Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenjunacionalizma. Ljubljana:
Studia Humanitatis.

Anderson, C.W. (2011). Deliberative, agonistic, and algorithmic audiences: Journalism’s
vision of its public in an age of audience transparency. International Journal of
Communication, 19(5), 529 – 547.

Bashky, E., Messing S. in Adamic A. L. (2015). Exposure to ideologically diverse news and
opinion on Facebook. Sicence 348(6239), 1130—1132.
http://dx.doi.org/10.1126/science.aaa1160

Boxell, L., Gentzkow, M. in Shapiro, J. M. (2017). Is Internet Causing Political Polarization?
Evidence From Demographics. The National Bureau of Economic Research. Predobjava na
spletu. Dostopno prek https://ssrn.com/abstract=29375

Castells, M. (2009). Communication Power. Oxford: Oxford University Press.

Davis, N. T. in Dunaway, J. L. (2016). Party polarization, media choice and mass partisan-
ideological sorting. Public Opinion Quarterly, 80(1), 272—297.

Liang, C. Y. in Nordin, M. (2012). The internet, news consumption and political attitudes.
Uppsala center for fiscal studies. Predobjava na spletu. Dostopno prek
http://econpapers.repec.org/paper/hhsuufswp/2012 5f010.html

Maes, M. in Flache, A. (2013). Differentiation without distancing. Explaining opinion bi-
polarization without assuming negative influence. Plos One 8(11), 332–351.

Mandiberg, M. (2012). The Social Media Reader. New York: NYU Press.

Marres, N. (2017). Digital Sociology. Cambridge: Polity.

75

Mauss, M. (2005). The nature of sociology: two essays. New York: Berghahn Books.
Pariser, E. (2011). The filter bubble: What the Internet is hiding from you. New York: The
Penguin press.
Rojas, H. (2012). Patterns of media use, conversation and perecived political polarization in
10 countries. Predstavljeno na Annual Meeting of the World Association for Public Opinion
Research, Hong Kong, June 14th to 16th.
Rojas, H. (2015). Egocentric publics and perceptions of the worlds aroud us. V H. Gil de
Zuniga (ur.), New technologijes and civic engagement: New agendas in Communication (str.
93—102). New York: Routledge.
Sunstein, C. (2007). Republic.com 2.0. Princeton: NJ Princeton University Press.
Wellman, B. (1988). The Community question re-evaluated. V M. P. Smith (ur), Power,
Community and the City (str. 81—107). New Brunswick, NJ: Transaction.
Tufekci, Z. (2018, 14. avgust). From Tahrir Square to Donald Trump. MIT Technology
Review. Dostopno prek https://www.technologyreview.com/s/611806/how-social-media-took-
us-from-tahrir-square-to-donald-trump/

76

Nina Žnidaršič

EKONOMSKO NASILJE: LATENTEN ODSEV
ANDROCENTRIČNEGA REDA

Povzetek: Avtorica v prispevku skozi uvodoma začrtan zgodovinski avtobiografski
primer slikarke Rose Pfӓffinger in dilemo empiričnega raziskovanja nasilja (nad
ženskami) odpre teoretski premislek o ekonomskem ali premoženjskem nasilju.
Ekonomsko nasilje (tudi ekonomska zloraba) je eno izmed štirih pripoznanih in
prepoznanih oblik nasilja nad ženskami (poleg še psihično nasilje, fizično nasilje in
spolno nasilje). Omenjene oblike nasilja se med seboj prepletajo; psihično in/ali
ekonomsko nasilje pa sta razumljena kot podlaga, da polje moči in nadzora v
(intimno-partnerskem) razmerju med moškim in žensko sploh nastaja ter se
vzpostavlja. Preko simbolno-nasilnih praks, kamor uvrščamo tudi ekonomsko-nasilne
prakse (preprečevanje (iskanja) zaposlitve, nadzorovanje in odvzem prihodkov,
odvzem lastninskih in premoženjskih pravic, onemogočanje pridobitve lastnega
bančnega računa ipd.), se – po sociologu in filozofu Pierru Bourdieuju – ohranja
vsakič znova nastajajoč moškosrediščni ali androcentričen red (bolj ustrezno
poimenovanje od patriarhata) kulture. Prav ta ima, kot zapisuje omenjen sociolog,
hipnotično moč, zato vanj ne podvomimo; ravno nasprotno, pojmujemo ga kot
družben common sense, ki se venomer (re)producira skozi delovanje treh glavnih
institucij družbenega sistema: družine, cerkve in šole.

Ključni pojmi: nasilje nad ženskami, androcentričen red, ekonomsko nasilje,
simbolno nasilje, moška dominacija, Rosa Pfӓffinger, Pierre Bourdieu

Uvod

Rosa Pfӓffinger (1866–1949), slikarka in dedinja avstrijskega konzula v Damasku in
Trstu, je odraščala v premožnem družinskem okolju, kjer je kultura, predvsem –
gledano implicitno – umetnost kot ožji pomen pojma kulture, igrala pomembno vlogo.
Prav finančna sredstva so ji omogočala izgraditi (začasen) ugledni statusni – bolje –
popularni položaj v takratni umetniški sferi, obenem pa ustanoviti ekskluzivni
boémski krožek (Wolff-Thomsen v Pfӓffinger, 2014: 11–12). Slednji je pomenil
pariško stanovanjsko skupnost (atelje) umetnikov in umetnic (del skupnosti je bila

77

nekaj časa tudi Ivana Kobilca); ti pa so znotraj te eksperimentirali z novimi
življenjskimi oblikami (novi načini življenj). Navduševali so se nad norveškim
dramskim piscem Henrikom Ibsenom, ki je v drugi polovici 19. stoletja naslavljal
vprašanja, povezana z družbeno moralo oziroma nemoralo (spolne bolezni,
lastninjene ženske/žene, prevare v zakonski zvezi, prostitucijo ipd.), in
Nietzschejevim Tako je govoril Zaratustra, ki je legitimiral nov, moderen način
življenja, »ki presega moralo, egocentričnost in meščansko vzgojo« (Wolff-Thomsen
v Pfӓffinger, 2014: 16).

Tekom Avtobiografskega poročila omenjene dedinje se – kljub boémskosti in
navdihovanjem nad zapisanima piscema – posredno razkrijejo in razkrivajo še vedno
prisotne spolne norme (t.i. androcentričen red) v razmerju med moškim in žensko. V
Poročilu se to očitno odseva v odnosu med Roso Pfӓffinger in Willyjem Gretorjem
(1868–1923), nemško-danskim slikarjem in kupcem umetniških del (npr. dela
Vincenta van Gogha). Gretor se ji je zaradi bogatega finančnega zaledja postopoma
približal39, jo čustveno (ter seksualno) osvojil in zapeljal, si nad njo in njenim
premoženjem pridobil oblast (finančna zloraba/manipulacija; Pfӓffinger zaradi
primanjkovanja denarja tudi opusti študij slikarstva), jo ponižal in ji odvzel možnost
za emancipatorni moment, jo družbeno izoliral (skrival njuno poroko; jo v času
obiskov zapiral v stanovanjsko sobo) in – nazadnje – pripeljal do čustvenega zloma,
osame in osebnega bankrota (si je (pri)morala sposojati denar od drugih) (Wolff-
Thomsen v Pfӓffinger, 2014: 9, 13, 15, 21, 76–85, 86–89). Zapis manifestira različne
oblike nasilij; očitno pa se pred nami razprostira in izpostavlja fenomen ekonomskega
in/ali premoženjskega nasilja.

Problem nasilja (nad ženskami) v zasebni sferi je težko empirično raziskovati,
preverjati, predvsem pa je težko pridobiti podatke iz primarnih virov, ker a) kot
raziskovalec 40 posegaš v intimno sfero posameznice/posameznika (nevarnost
sekundarne viktimizacije, psihologizacije s poglobljenim intervjuvanjem, fokusnimi
skupinami ipd.), b) je že osnovni pojem, tj. nasilje, težko opredeljiv ter izmuzljiv in c)
je zaradi še vedno prisotnega moškosrediščnega reda težko ali sploh ne-zaznaven

39 Gretor je denar predvsem porabljal za vzdrževanje življenjskega sloga, umetniške podobe, tudi za
svoje umetniške prijatelje, nakupovanje slik, stanovanj ipd. Pfӓffinger je tako rekoč ves čas finančno in
čustveno zlorabljal.
40 Ali raziskovalka.

78

(npr. s strani žensk) 41 . Prav s spolno-odnosnim avtobiografskim primerom ali
poročilom v tedanji umetniški sferi, ki spada v analizo sekundarnih virov,
napovedujem teoretsko razpravo o kompleksnosti ekonomskega nasilja ali nasilja nad
ženskami nasploh.

V prispevku42 se bom tako najprej posvetila pojasnjevanju, kaj je ekonomsko nasilje
(torej definicijam), signalizatorjem ekonomskega nasilja in povezavam s (pre)ostalimi
oblikami nasilij. Nadaljevala bom s strukturnim razumevanjem nasilja (in ne na ravni
diskurza žrtev-storilec43) skozi koncept simbolnega nasilja/reda francoskega sociologa
in filozofa Pierra Bourdieua. V zapisu se skušam izogniti uporabi besede, besedne
zveze patriarhat, patriarhalna družba, patriarhalen red ipd.; namesto tega raje posegam
po besedi, besednih zvezah androcentrizem44, androcentrična kultura/red45, kajti
»pojem androcentrizem je bolj ustrezen kot patriarhat (ki ga še vedno uporablja veliko
družboslovcev in družboslovk) zato, ker zajema moški spol v celoti, neodvisno od
očetovske vloge; moški je imel [in ima]46 kot pripadnik spola določene prednosti pred
ženskim spolom, pa če je bil oče (''patriarh'') ali ne« (Jogan, 2014: 277). Premislek
omejim zgolj na heteroseksualne odnose; bi bilo pa zanimivo omenjen
fenomen/fenomene raziskati in premisliti tudi skozi homoseksualne odnose (npr.
nasilje v lezbičnih odnosih).

Nasilje nad ženskami v zasebni sferi

Znanstvene literature in empiričnih raziskav, ki obravnavajo problem nasilja nad
ženskami v zasebni, pa tudi javni sferi, je v slovenskem prostoru malo, premalo (npr.
Podreka, 2017: 15). To je verjetno (in tudi gotovo) povezano s tem, da je nasilje v
zasebni sferi težko empirično raziskovati. Osrednji znanstveni deli v slovenskem

41 To lahko pojasnjujem s čustveno vezjo, ki se vzpostavi med žensko in moškim v partnerskem
odnosu; skladno s tem par pojmujem kot temlejno enoto, »v kateri sta polovici priklenjeni druga na
drugo: družba se ne more nikoli razcepiti po spolih. Prav to je temeljna določitev ženske: ženska je
Drugi znotraj totalitete, v kateri sta oba člena drug drugemu nujno potrebna« (Beauvoir, 1999: 17).
42 Prispevek je preoblikovana seminarska naloga, ki je nastala v študijskem letu 2017/2018 pri
predmetu Ekonomska sociologija. Problem ekonomskega nasilja spada pod socialnoekonomsko
obravnavo prav zaradi tega, ker za razliko od ekonomske analize zanika, da na družbenem poligonu
soobstajajo enakopravni akterji, ki med seboj tekmujejo; predpostavlja pa, da se individuumi
razlikujejo (jim pripiše naslednje spremenljivke) glede na spol, razredno pripadnost, starost in druge
lastnosti. Nazadnje pa prav te individuume umesti v kompleksen družben kontekst oz. družbene
situacije (Kanjuo Mrčela, 2012: 832).
43 Zgolj površje, simptom družbene oble; izhajajoč iz tega, da je nasilje treba razumeti kot družben
problem in ne kot problem, ki zadeva posameznice in posameznike.
44 Andros je v antični Grčiji pomenil moški, samec.
45 Izraz androcentričen ali androcentrizem zasledim tudi pri Bourdieuju (2010: 8).
46 V oglatih oklepajih dodajam moj zapis, premislek.

79

prostoru, na kateri sem se posebej oprla in bila posebej pozorna, sta Nasilje nad
ženskami v Sloveniji (Leskošek in druge, 2013) in Bila si tisto, kar je molčalo:
Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji (Podreka, 201747); obe deli z naslombo na
tuje in domače teoretske ter empirične raziskave izčiščujeta naslednje oblike nasilja
(4): psihično, fizično, ekonomsko, spolno. Omenjene oblike se med seboj – logično –
prepletajo48; psihično nasilje pa obenem pojmujem kot podlago, mu pripisujem
»ključno vlogo pri oblikovanju pogojev, da se lahko razvijejo, producirajo in
ohranjajo druge oblike nasilja49« (Podreka, 2017: 43). Poleg subtilnih ali manj vidnih
taktik psihičnega nasilja je tudi ekonomsko nasilje ali ekonomsko nadzorovalno
vedenje50 (Podreka, 2017: 61) tisto, ki je lahko razumljeno kot podlaga ostalim
oblikam nasilja. Preko psihičnega in ekonomskega nasilja se simbolno vzpostavijo in
vzpostavljajo polja moči in nadzora, posledično tudi družbena izolacija ter socialna
kontrola (hegemonega) moškega 51 – »koncept hegemone moškosti 52 kot vzorca
moškega družbenega vedenja, ki velja za idealno normo tega, kar pomeni biti moški v
določeni družbi v določenem času« (ti ideali so največkrat prikazani v oglasih in
športu), je sicer vpeljala in zasnovala Raewyn Connell (Scambor in Scambor, 2017:
117) v delu Moškosti (2012); »Za moške, ki si prizadevajo doseči ideal hegemone
moškosti, je uporaba nasilja eden od načinov za podreditev žensk in drugih moških.
/…/ /Ni samo nasilje nad ženskami, temveč tudi nasilje moških nad drugimi moškimi
sredstvo za uveljavljanje ospoljene hierarhične ureditve med družbenimi spoli in v
moški družbenospolni skupini, na vrhu katere je postavljena hegemona moškost«
(Scambor in Scambor, prav tam) – nad (hegemono) žensko.

Tako se uveljavi in vsakič znova potrdi (kompleksen) androcentričen red
(moškosrediščni red), v katerega ne podvomimo, saj je hierarhična nadvlada moškega
razumljena kot družbeni common sense.

47 Izšlo novembra lani.
48 Npr. preplet med fizičnim in spolnim nasiljem.
49 Tudi eskalacija v druge oblike nasilja.
50 Glej uvodni primer.
51 Za hegemono moškost je značilno tudi podrejanje vseh ostalih oblik moškosti, ki se ne skladajo z
idealno podobo moškosti (npr. homoseksualci) (Scambor in Scambor, 2017: 117).
52 Poševni tisk je delo avtoric.

80

Opredelitev ekonomskega nasilja

V pregledanih znanstvenih delih se za izraz/termin ekonomsko nasilje uporablja tudi

izraz/termin premoženjsko nasilje (npr. Leskošek in druge, 2013: 89), ki je morda bolj

jasen in ekspliciten pojem; v tuji literaturi pa predvsem izraz ekonomska zloraba. V
nadaljevanju navajam celostno definicijo oz. opredelitev53, kaj je ekonomsko nasilje

po sociologinji Jasni Podreka (2017: 57), ki je v primerjavi z opredelitvijo v Nasilje

nad ženskami v Sloveniji bistveno bolj izčiščena in jasna:

Kot ekonomsko nasilje običajno razumemo vrsto dejanj, ki jih partner54 izvaja
z namenom, da bi partnerki onemogočil ekonomsko neodvisnost oziroma
emancipacijo. S svojim ravnanjem posredno in/ali neposredno nadzira
partnerko, tako da postane [(finančno)] odvisna od njega in nima samostojnih
materialnih virov za neodvisno življenje [(npr. stanovanje)]. Takšna ravnanja
so preprečevanje, da bi se partnerka zaposlila ali iskala zaposlitev,
[(simbolno)] nadzorovanje, odvzem prihodkov in/ali razpolaganje z njimi,
nadzorovanje porabe, odvzem lastninskih in premoženjskih pravic,
onemogočanje pridobitve lastnega bančnega računa ali bančne kartice. Tudi v
primerih, ko je ženska v delovnem razmerju in ima svoj dohodek, lahko
partner prevzame popoln nadzor nad njenim denarjem in ji odreja porabo. V
nekaterih skrajnejših primerih lahko partner celo ves njen denar porabi za
lastne interese, na primer za nakup alkohola, kockanje [(kupovanje umetnin,
vzdrževanje lastnega statusa)] itd.

Takšno skrajnost lahko uvidim v opisanem razmerju, pripovedi v Pariških bohémih:

Avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfӓffinger med Roso Pfӓffinger in Willyijem

Gretorjem.

V njunem razmerju je šlo za jasno utrjevanje in potrjevanje moškosrediščnega reda,

vzpostavljenega z nadzorom (nad njenim premoženjem in njo samo), podrejanjem

(čustvenim; tudi čustvena manipulacija), močjo in izkoriščanjem, četudi so ti živeli v

boemski skupnosti, ki naj bi podirala, presegla obstoječe družbene, predvsem pa

spolne norme. Pomembno pa je to, da se ji je Gretor najprej čustveno približal, si je

ustvaril čustveno podlago, s katero si je dedinjo najprej čustveno in seksualno

podredil (kasneje to preraste v psihično nasilje; npr. upadanje njene slikarske in

človeške samozavesti), šele nato pa se v celoti prisesal na njeno premoženje.

Razumevanje (ekonomskega) nasilja z Bourdieujevimi koncepti

53 Namenoma vključujem nekoliko daljši citat.
54 Npr. hegemoni moški.

81

Simbolne prakse, omenjene v prejšnjih odstavčnih razdelkih, povezujem – kar sem
pravzaprav že (pre)večkrat nakazala – z vsiljevanjem moške dominacije (t. i.
simbolen družbeni red), ki jo v istoimenskem delu (2010) pojasnjuje in prečesava že
omenjeni francoski znanstvenik Pierre Bourdieu. Ta se je tekom akademske kariere
osredinil predvsem v proučevanje družbene neenakosti preko različnih vrst kapitala,
pa tudi simbolnega nasilja. Delo ob izidu, kot zapisuje sociologinja Milica Antić
Gaber v spremni besedi (Bourdieu, 2010: 153), ni vzbudilo veliko zanimanja; še
največ odzivov je bilo – pričakovano – v feminističnih krogih. »Kritike pa so bile [s
strani feministk] zvečine negativne. Delo naj namreč ne bi prinašalo revolucionarnih
odkritij glede moške nadvlade« (Antić Gaber v Bourdieu, 2010: 155). Čeravno je bilo
delo s strani feministk kritizirano in nesprejeto, se bom v prispevku vseeno naslonila
nanj, saj s konceptoma simbolno nasilje in moška dominacija pripomore k lažjemu
razumevanju nasilja nad ženskami (pa tudi nad ne-hegemonimi moški).

Zapisuje (Bourdieu, 2010: 1–2): »/V/ moški dominaciji in v tem, kako se vsiljuje in
prenaša, [sem videl] vzoren primer tega paradoksnega podrejanja, katerega učinke
imenujem simbolno nasilje, mehko, neobčuteno nasilje, nevidno celo njegovim
žrtvam, nasilje, ki se pravzaprav dogaja po čisto simbolnih poteh sporazumevanja in
zavedanja ali, natančneje, nezavedanja, spoznavanja ali celo čustvovanja.«

Androcentričen red se vsiljuje kot nevtralen in zanj ni potreben poseben diskurz, ki bi
ga legitimiral. Prav nasprotno: preko (npr.) ekonomsko-nasilnih praks (preprečevanje
zaposlitve in/ali iskanja zaposlitve, nadzorovanje, odvzem prihodov, razpolaganje s
prihodki, odvzem lastninskih in premoženjskih pravic, onemogočanje pridobitve
lastnega računa in/ali bančne kartice ipd.) se vsakič znova potrjuje, utemeljuje in
utrjuje, tudi nadčasovno. Bourdieu (2010: 2) si na tej točki izposoja citat/zapis
angleške piske in literatke Virginie Woolf, češ da gre za t. i. »hipnotično moč
dominacije«; in tudi sam ne izključuje tega, da se bi mestoma v zapisih/zapisu nehote
zatekel v pojasnjevanje družbene neenakosti prav preko obstoječega
moškodominirajočega simbolnega reda.

Reproduciranje moške dominacije je plod delovanja treh glavnih institucij družbenega
sistema (Bourdieu v Leskošek in druge, 2013: 18–19): »družine55 (kjer se zgodaj
vceplja izkušnja spolne delitve dela in oblikuje predstava o zakonitosti te delitve; [v

55 Poševni tisk v citatu je moje delo.

82

zasebno/družinsko sfero spada tudi obravnavan fenomen intimnopartnerskega
(ekonomskega) nasilja]), cerkve (ki vceplja družinsko moralo, podrejeno
patriarhalnim vrednotam in temelječo na dogmi o temeljni manjvrednosti žensk) in
šole (ki na podlagi lastnih hierarhičnih struktur in spolno zaznamovanih praks
prispeva k oblikovanju tako družbenih usod kot individualnih intimnih
samopodob56).« Reprodukcija pa poteka tudi preko jezikovnih praks, življenjskega
sloga, vedenja, govora, mišljenja (mentalne sheme) (Bourdieu, 2010: 2); vse skupaj
pa je arbitrarno vpisano v družbeno/kulturno realnost, ki je pojmovana kot nekaj
naravnega in/ali nevtralnega.

Sklep

»Francoski zakonik poslušnosti ne uvršča med dolžnosti zakonske žene in vsaka
državljanka je postala volivka; a takšne državljanske svoboščine so še vedno nekaj
abstraktnega, če jih ne spremlja ekonomska avtonomija57; vzdrževana ženska – žena
ali kurtizana – se s tem, ko dobi volilno knjižico, ne osvobodi izpod moškega; četudi je
nravi ne omejujejo več toliko kot prej, se njena situacija z negativnimi razbrzdanostmi

v temelju prav nič ne spremeni; še vedno je zaprta v svoj vazalski položaj.«

(Beauvoir, 2013: 517)

Ekonomska avtonomija (npr. preko službe, dela 58 , lastnega premoženja), torej
ekonomsko ne-nasilje je eden izmed ključnih temeljev, da se ženska osvobodi izpod
peresa moškega. Če ji je to onemogočeno (npr. zaradi ekonomsko-nasilnih simbolnih
praks), potem ostaja v soodvisnosti, v podrejenem položaju; posledično pa zataji svoje
talente, sposobnosti, tudi razmišljanje, mišljenje. V takšnem primeru ostaja in ostane
na ravni objekta, podrejenega in poslušnega objekta, ki je za povrhu – ker govorimo o
(intimno)partnerskih odnosih – (verjetno) ujet še v vrtinec čustvene manipulacije in
zlorabe. Gre za kompleksen družbeni pojav, predvsem pa problem, ki ga je marsikdaj
zaradi svoje nevtralne moškosrediščne narave težko in nemogoče uvideti. Kot
povedano, prav te (ekonomsko-)nasilne prakse so razumljene kot simbolna nasilna

56 Tudi (samo)identifikacija.
57 Podčrtaj je moje delo.
58 Aktualno vprašanje, kakšen pomen imata v današnji družbi delo, služba, tudi kakšna je dostopnost do
dela ali službe (prekarno delo in položaj žensk ipd.).

83

sredstva, s katerimi se v strukturnem smislu utrjujeta red in kultura, naravnana z
androcentričnostjo. Nasilne prakse so, seveda, kompleksnejše sredstvo (kar pa
obenem ne pomeni, da niso vsakdanje); lahko pa so – če karikiram – tudi čisto
preproste, kot so jezik, govor, življenjski slog (oblačila, frizura …). Verjetno je
prvobitno, izhajajoč iz tega, da je nasilje družbeni problem in ne problem, ki zadeva
posameznico in/ali posameznika, da (skupaj) razmišljamo o tem, kaj sploh je nasilje,
kaj je nasilje nad ženskami (da ne polagamo pažnje zgolj fizičnemu nasilju), kaj je – v
dotičnem prispevku – ekonomsko nasilje, kaj pomeni podrejenost, zakaj pride do
podrejenosti, kakšna je prevladujoča struktura in zakaj je takšna, navsezadnje pa tudi,
kaj se je spremenilo doslej, kaj se lahko spremeni, katere priborjene pravice so lahko
odvzete, zakaj so odvzete itd.

LITERATURA
Beauvoir, S. de. (1999). Drugi spol (prva knjiga). Ljubljana: Delta.
Beauvoir, S. de. (2013). Drugi spol (druga knjiga). Ljubljana: Krtina.
Bourdieu, P. (2010). Moška dominacija. Ljubljana: Sophia.
Connell, R. (2012). Moškosti. Ljubljana: Krtina.
Jogan, M. (2014). Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Kanjuo Mrčela, A. (2012). Ekonomska sociologija: prispevek k razumevanju ekonomskega
delovanja. Teorija in praksa, 49(6), 831–837.
Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D.,
Sedmak, M., Kralj, A. (2013). Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Maribor: Aristej.
Pfӓffinger, R. (2014). Pariški bohémi (1889—1895): Avtobiografsko poročilo slikarke Rose
Pfӓffinger. Ljubljana: Narodna galerija.
Podreka, J. (2017). Bila si tisto, kar je molčalo: Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji.
Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Scambor, C. in Scambor, E. (2017). Nasilje na podlagi spola in vloga moških. Časopis za
kritiko znanosti 45(267), 115–127.

84

Oskar Opassi

PODOBE ŽENSKE SEKSUALNOSTI V TISKU MED
PRVO SVETOVNO VOJNO: UČITELJSKI TOVARIŠ

1914–1918

Povzetek: Razprava ponuja vpogled v tematiziranje ženske seksualnosti časnika
Učiteljski tovariš med prvo svetovno vojno. Glavnina poročanja o dani tematiki je
bila posvečena moralnim vprašanjem na področju reprodukcije in spolnih bolezni.
Analiza zapisov pa se osredotoča predvsem na dihotomijo med emancipatornimi in
tradicionalnimi silnicami, ki je značilna za obdobje ter presoja o vlogi spopada v
dolgem toku sprememb na polju seksualnosti v 20. stoletju.

Ključne besede: prva svetovna vojna, domača fronta, ženska seksualnost, vojni tisk

Uvod

Pri pripravi pričujoče razprave sem pregledoval številke časopisa Učiteljski tovariš,
izdane med prvo svetovno vojno, torej med letoma 1914 in 1918. Časopis se je
deklariral kot glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva, bil pa je primarno
namenjen slovenskim učiteljem v Avstrijski monarhiji. Časopis je izhajal od leta 1861
do 1941. Nastal je z namenom posvetovanja med učitelji, kar so tudi zapisali v prvi
izdaji (»Častiti prijatli, mili bratje!«, 1. številka, 1861, 1–2.). Politična usmeritev
glasila se je z leti iz prevladujočega klerikalnega vpliva premikala proti liberalni
struji.

Večina prispevkov je bila namenjena novicam, ki so zadevale učiteljski poklic.
Učiteljski tovariš je bil, kot že povedano, glasilo učiteljskih društev in se je
posledično, vsaj v razmerah miru, večinoma ukvarjal z učiteljskim poklicem. S
problematikami, ki so zadevale učiteljstvo se je v veliki večini primerov ukvarjal s
stališči stroke, kar je posledično pomenilo, da zapisov, ki bi bili namenjeni izključno
položaju ženskih učiteljic v stroki ni bilo ravno veliko. V uvodniku šestnajste številke
leta 1914 je jasno izražena zahteva »/…/ da gredo učiteljicam enake plače kot
učiteljem« (»Skupno« delovanje«, 16. številka, 1914: 1). Srečamo pa proti koncu
vojne zapis, ki se glasi: »/…/ učiteljice naj poučujejo v prvih dveh razredih. Vsem je

85

znano, da jim v višjih razredih ni mogoče zdržati discipline zaradi vojnih razmer tako
pokvarjene mladine« (»Program ljubljanskega učiteljstva v prihodnjem letu«, 17.
številka, 1918: 4). Vtis enake obravnave med spoloma se, kot vidimo, ob podrobnejši
analizi, na nekaterih točkah porazgubi.

Zaradi zgodovinskih okoliščin je, predvsem po odprtju Soške fronte, poročanje o
vojni pridobivalo vedno več prostora na straneh glasila. Zapisi o ženskah so tako
tekom prve svetovne vojne bili večinoma pomaknjeni v ozadje. Vendar se preko
natančnega pregleda vseeno uspe najti veliko zanimivih pogledov, ki prikazujejo
podobe žensk, ki so se širile preko Učiteljskega tovariša, podrobneje si bomo ogledi
odnos do ženske seksualnosti.

Članki, ki so predmet analize v nadaljevanju so tudi vsi, ki so v izbranem časovnem
loku obravnavali tematiko ženske seksualnosti, zaradi povsem obvladljivega števila
takih zapisov ni bilo potrebne dodatne selekcije vzorca. Časovni lok, ki ustreza
trajanju prve svetovne vojne je bil izbran zaradi umestitve v pomembne spremembe
na polju seksualnosti tekom prvih let 20. stoletja. Te spremembe so dobile še dodatni
zagon ob večanju spolnega nasilja ter tudi novih prilikah spolnih izkušenj, ki jih je
pretres vojne prinesel (Selišnik in Cergol, 2015: 112). Dagmar Herzog pri obravnavi
povezav spolnosti in vojnih razmer v 20. stoletju označi samo stoletje ne le kot
»stoletje brutalnosti«, temveč tudi kot »stoletje seksa« v dolgem loku od zavrnitve
viktorijanske koncepcije seksualnosti do sodobnih trendov depersonalizacije spolnih
odnosov (Herzog, 2009: 6). Pričujoča razprava želi tako podati drobec v tej »veliki
zgodbi« sprememb, ki so pretresle 20. stoletje.

Ženske in prva svetovna vojna

Področje vojne se v patriarhalnih družbah pripisuje izključno moškemu spolu, kljub
temu je vloga ženske pri legitimaciji vojnega stanja zelo pomembna. Žensko vlogo se
namreč prikazuje preko materinstva, torej prispevka »človeškega kapitala« v vojno
računico. Materinstvo samo namreč v vojnem času postane nekakšna preizkušnja
zvestobe, ki jo patriarhalno urejena družba postavlja ženskam, njim je namreč
položeno sprejetje reproduktivne logike in s tem sprejetje vloge (re)produkcije
bodočih vojščakov (Boxwell, 1993: 85).

86

Podobo ženske tekom prve svetovne vojne se je kot proti pol »pravim« moškim risalo
v skorajda angelskem slogu pokornih in skrbečih mater, ki stremijo k pacifizmu.
Težnje pacifizma so se seveda pojavljale pri ženski populaciji med prvo svetovno
vojno, vendar je treba biti zelo pazljiv pri, na eni strani posploševanju samega
pacifističnega gibanja na celotno žensko populacijo in na drugi strani do patriarhalne
pasti redukcije ženskosti na pasivnost in čustvenost, ki se ob krutosti vojne lahko
izpostavijo le kot sentimentalne, ne pa politične avtoritete (Boxwell, 1993: 92).
Učiteljski tovariš nam v zapisu »Naše ženstvo v sedanji vojni« poda dober primer
takšnega dojemanja vloge žensk: »Žena-mati nosi z občudovanja vrednim
samozatajevanjem vojaško-gospod.-vzgojni križ in zvesto varuje čast in poštenje
možu, domu in otrokom.« (»Naše ženstvo v sedanji vojni«, 7. številka, 1917: 3).

O različnih perspektivah žensk glede vojne ter o uveljavljeni koncepciji »blažjega
čustvovanja« žensk nam govori poročilo iz predavanja Lidije Gustave Heymannove,
ki je leta 1916 nagovorila ogrski ženski komite Svetovne mirovne zveze v
Budimpešti:

V začetku vojne so bile žene, ki so svoje nedorasle sinove podžigale, da so šli
v boj; ki so obžalovale, da nimajo več sinov, da bi jih mogle žrtvovati
domovini. Toda nasproti tem so bile takoj v početku vojne žene, ki jim njim
blažje čuvstvo ni dovolilo sodelovati na splošnem sovraštvu (»Bodočnost
človeštva«, 3. številka, 1916: 3).

Pomembna je torej tudi sama distinkcija med pacifizmom kot mirovnim gibanjem s
pripadajočo ideologijo ter mirnim značajem, ki sam po sebi ne pogojuje pripadnosti
kakemu mirovniškemu gibanju in ni inherenten ženskemu (ali moškemu) spolu.
Razgradnja povezave ženskega spola in pacifizma je namreč pomembna tudi z vidika
moškosti. Sama moškost se namreč pogosto družbeno konstruira kot nasilno
identiteto, ki postane eden od ključnih elementov legitimacije patriarhalnega
militarizma (Boxwell, 1993: 94–95).

Dlje kot je trajal spopad, večje število moških je bilo vpoklicanih na fronte,
posledično je vedno več žensk bilo vpoklicanih, na trg delovne sile, tudi na
stereotipno moška delovna mesta. Tako so recimo zelo pomembno vlogo odigrale v
tovarnah orožarske industrije. Vzpostavile so se razne analogije med frontno linijo ter
tovarnami, vendar je kljub raznim nevarnostim, ki so bile tipične za tovarne začetka

87

20. stoletja, bila vzpostavljena dihotomija med nevarnostjo fronte ter (navidezno)
varnostjo tovarn v zaledju. Takšna delitev ni predstavljala le afirmacije vojaške službe
kot junaške, saj je hkrati skrbela tudi za vzdrževanje ženske delovne sile kot
strukturno podrejene in posledično manjvredne (Ouditt, 2005: 75).
Skladno s takšno predstavo je bilo žensko delo v stereotipno moških poklicih sprejeto
kot neenakovredno, torej slabše plačano in brez dolgoročne perspektive. Same
zaposlitve so namreč prispevale k emancipaciji žensk, vendar je bila narava
emancipacije enaka naravi sklenjenega delovnega razmerja, torej začasna (Ouditt,
2005: 89). Ženske so bile tako tekom prve svetovne vojne s strani prevladujoče
ideologije pojmovane kot »Druge« vojne (Ouditt, 2005: 217).

Odnos do seksualnosti

Seksualnost ni bila ena izmed odmevnih tem v poročanju Učiteljskega tovariša,
opazno pa si je pridobivala tekom prve svetovne vojne vedno več prostora v glasilu.
Na prvo obširnejšo osvetlitev odnosa do seksualnosti naletimo ob porajanju vprašanja
o »otrocih vojne«, torej o otrocih rojenih devet mesecev po začetku spopadov.

Omenjeni problematiki je namenjen daljši prispevek, v katerem je opravljen pregled
čez vse možnosti zanositve pri materah, ki rojevajo »otroke vojne«, v njem se goreče
obsoja tako izvenzakonsko občevanje kot splav (»Otroci vojne«, 10. številka, 1915:
2). Debata o otrocih vojne, je tedaj že zaživela med madžarskimi pravniki, ki so že
začeli iskati primerne rešitve, avtor zapisa pri omembi predlogov zapiše: »/…/ ne
manjka tudi predlogov, da bi bilo dovoljeno otroke sovražnih vojakov zamoriti že v
materinem telesu.« (»Otroci vojne«, 2). Terminologija, ki je uporabljena v zapisu,
kjer je namesto termina splav uporabljen termin umor jasno nakazuje na zelo ostro
nasprotovanje in brezkompromisno zavračanje splava. Avtorja zapisa sicer nato
pomiri sklep, da bodo verjetno ženske zavračale splav, še posebej ženske na
podeželju, saj naj bi le-te imele »/…/ v odpravljenju telesnega ploda naravnejše in
bolj človeške nazore, kot pa velikomestne dame, ki hodijo iskat »pomoči« k
zakotnemu zdravniku ali babici z isto lahkoto, kakor si hodijo izdirat zob.« (»Otroci
vojne«, 2). Meščanke so sicer opravljale več splavov kot v predvojnem obdobju, vsaj
na Dunaju, kjer je od leta 1913 do 1916 naraslo število opravljenih splavov iz 1,3 na
5,3 na tisoč prebivalcev (Cvirn, 2004: 73), vendar to še zdaleč ne pomeni, da je bil
splav rutinsko opravilo na ravni obiska zobozdravnika.

88

Ob pričujočih zapisih je vredno opozoriti na fenomen posilstev med vojnimi spopadi,
saj so bili »otroci vojne« nedvomno tudi, ne pa izključno, posledica tega fenomena.
Sama posilstva so bila konstanten pojav med vojnimi spopadi tekom zgodovine in
niso bila nič novega med prvo svetovno vojno. Namreč, kot zapiše Meta Remec:
»Skozi celotno zgodovino je obstajala močna analogija med užitkom ob ejakulaciji in
užitkom med izstreljevanjem nabojev v sovražnika« (Remec, 2018: 6).

Posilstvo pa ni bilo »zgolj« namenjeno spolni zadovoljitvi vojakov daleč od doma,
temveč je bilo pravo vojno sredstvo. Ne glede na dolgotrajne travme, ki so jih
posilstva pustila na posameznicah, je bil glavni cilj širši. Kajti kot končni cilj
brutalnih posilstev je bilo »/…/ predvsem moralno uničenje neke skupnosti« (prav
tam: 9).

Pokvarjenost deklet

»Breme« vojnih razmer so na polju seksualnosti, vsaj kar se poročanja Učiteljskega
tovariša tiče, nedvomno nosile ženske. Poleg obtožb v sklopu otrok vojne se
navidezno »pokvarjenost« deklet skuša orisati tudi na primeru naraščanja ovadb.

V zapisu iz leta 1916 tako naletimo na metodološko izrazito nejasno prikazano
statistiko naraščanja ovadb mladoletnih v Gradcu, poleg tega se avtor zapisa ne loti
vsebine analiziranih ovadb, gleda le na število. Poročilo namreč govori o zvišanju
vseh ovadb iz 3158 leta 1914 na 4755 leta 1915. Za deklice nato navaja podatke iz
leta 1914, ko je bilo ovadb 785, in iz leta 1915,59 ko je bilo ovadb 1370. Številke
nikakor ne vzdržijo teze avtorja zapisa, ki se je glasila: »Zlasti se je pokazala velika
pokvarjenost med deklicami« (»Pokvarjenost mladih deklet v Gradcu«, 5. številka,
1916: 4).

Za lažjo zavrnitev teze naj ponazorimo podatke shematično. Delež ovadb deklet se je
sicer minimalno povečal in sicer iz 24,9% na 28,8%, povečanje za 3,9% pa ne
opravičuje teze, saj sklep, ki sledi iz nje govori o veliki »pokvarjenosti« deklet, torej
bi moral biti odsev bodisi večjega deleža ovadb med dekleti v primerjavi z dečki,
bodisi zelo zajetnega povečanja ovadb zoper deklice. Delež ovadb deklet še vedno

59 V originalnem zapisu je navedeno, da se statistika za dekleta nanaša na leto 1916. Gre zagotovo za
tiskarsko napako, poleg nesmiselnosti primerjave med statistiko vseh ovadb za leto 1915 in statistiko
ovadb deklic za leto 1916, bi bila sama izdelava statistike za celotno leto 1916 nemogoča, saj je
navedena številka bila objavljena 10. marca 1916.

89

ostaja zelo krepko pod polovico, poleg tega gre pri dečkih za 1597 ovadb več v enem
letu, pri deklicah pa za 585 ovadb več, delež, ki ga deklice prispevajo k povečanju
celotnega števila ovadb je tako le 36,6%. Neargumentirani napadi na ženski spol ne
ostanejo le na temu primeru, razvijajo se v nadaljevanju predvsem na področju
seksualnosti in sicer pri soočanju s spolno prenosljivimi boleznimi.

»Ena najhujših posledic velike vojne je strahovito širjenje spolnih bolezni« (»Vojna in
spolne bolezni«, 7. številka, 1916: 1). S to povedjo se začenja članek »Vojna in
spolne bolezni«, ki zelo nazorno prikazuje skrbi glede spolnih bolezni, ki so se širile
med prebivalstvom. Samih spolnih bolezni dani zapis ne razčleni sistematično,
temveč jih predstavi pod nazivom »spolna kuga«. Mesta so se že leta 1916 odzvala z
organizacijo raznih predavanj, ki naj bi izobraževala ljudi o nevarnosti spolno
prenosljivih bolezni ter skušala preko tega zajeziti pojav. Kot avtor članka ugotavlja
širitev »spolne kuge« ni novost prve svetovne vojne, saj je bila prisotna že v drugih
spopadih pred njo, vendar je »totalnost« prve svetovne vojne tista, ki širi »spolno
kugo« tudi med civilnim prebivalstvom. V zapisu zasledimo podatke o tem, da naj bi
se te bolezni širile tudi med dečki starimi 15 in 16 let. Ob tej navedbi ni sledu obtožbe
avtorja. Obtožba je namreč v celoti uperjena proti prostituciji. Avtor prostitucijo
razlaga delno kot »propadlost« žensk, sicer nato dodaja, da so za njo v večji meri
krive socialne razmere. Diskurz pa kljub temu dodatku ostaja jasen (»Vojna in spolne
bolezni«, 1).

Eden od ukrepov, o kateremu se je razpravljalo je bila uvedba evidence obolelih za
»spolno kugo«. Tako sta ukrepala pred letom 1916 že Hamburg in Berlin, Dunaj se je
na to še pripravljal. Po povzetku poročila »uglednega nemškega lista« naj bi namreč
dunajska občinska blagajnica razmišljala poleg o klasifikaciji obolelih za obdobje
desetih let, te osebe bi se poleg beleženja tudi pozivalo k rednim zdravniškim
pregledom (»Res potrebno!«, 8. številka, 1916: 6).

Ženska seksualnost je tako ponazarjala v mentaliteti prve svetovne grožnjo moškim
bojem na fronti. Simbolično so se tako boji iz fronte preselili na polje ženskega telesa.
Preko seksualnih skušnjav in spolnih bolezni se je sproščala negotovost glede
družbenega ustroja (Grayzel, 1999: 122).

Dogajanje v zakulisju fronte, na tako imenovani »domači fronti«, je tako tudi na polju
seksualnosti bilo smatrano kot integralni del vojne. Bojazni pa ni sprožala moška

90

seksualnost, ampak ženska, ki je bila zato tudi podvržena strožjemu nadzoru (prav
tam: 156).

Med tradicijo in emancipacijo

Reakcije na prvo svetovno vojno so bile širom Evrope tako konservativne kot
progresivne narave (prav tam: 3). Podobno je reagiralo tudi poročanje Učiteljskega
tovariša.

V poročilu iz predavanja na društvu za učitelje telovadbe v Hamburgu srečamo zapis
iz zadnjih mesecev pred izbruhom vojne. Govori o pomembnosti telesne vadbe pri
dekletih, osredotoča se predvsem na hrbtne in trebušne mišice. Plavanje naj bi
pomagalo krepiti te mišice, kar bi pripravljalo »/…/ ženo na njeno bodoče
materinstvo« (»Telovadba deklic v dobi telesnega razvijanja«, 16. številka, 1914: 4).
Iz zapisa je torej razvidna skrb za bodoče (in samoumevno) materinstvo deklic, dečki
so sicer omenjeni, vendar o bodočem očetovstvu niti besede (»Telovadba deklic v
dobi telesnega razvijanja«, 4).

Proti zaključku spopada so naraščale diskusije o prenovi šolstva po koncu vojne. Za
pričujočo razpravo je zanimiv predvsem zapis, ki se loteva kurikuluma žensk. Vzgojo
žensk sicer razčleni na tri dele, od tega je en posvečen izključno ženskosti. Glavni cilj
vzgoje žensk je bil »Vzbujanje nežnosti in čustvenosti do dobrote in družbenih fines
/…/« (Kmetova, »Načrt o preustrojitvi šolstva«, 12. številka, 1918: 2).

Takšna koncepcija vzgoje ženskosti tik pred koncem prve svetovne vojne nam
predstave o emancipaciji precej zamegli. V nadaljevanju se ta del razčleni z napotki o
pogovorih glede skrbi za perilo, domačih opravilih, kuhanju itd. Zaključi se s povedjo
v oklepaju, ki pa razkriva bistvo diskusije: »Vse to dajmo učenkam le mimogrede, da
tega ne zapazijo in si vendar proizvajajo vse to« (Kmetova, »Načrt o preustrojitvi
šolstva«, 2).

Poleg tega je ta zapis tudi edini podpisani zapis, ki je bil predmet obravnave v
razpravi, napisala ga je ženska, Marija Kmetova. Glede na priimek bi lahko sklepali,
da gre za skrito simboliko v fiktivnem imenu, ki bi ženske privezovala na kmetijo,

91

vendar je nato podan tudi njen hišni naslov, kamor se poziva naj bralci pošiljajo
odzive na zapis (Kmetova, »Načrt o preustrojitvi šolstva«, 2).

Zaključek

Dihotomija med konservativnimi in naprednimi vplivi prve svetovne vojne se tekom
samega spopada ni razrešila. Ugotovitev o nezmožnosti enostavne slike o vrednotenju
sprememb ženske seksualnosti za slovensko »narodno zavest« zaradi prevelikih razlik
v pogledih, ki sta jo predstavile že Selišnik in Cergol Paradiž (Selišnik in Cergol
Paradiž, 2015: 120–121) se obdrži tudi znotraj pogledov Učiteljskega tovariša. V
širšem kontekstu ne gre zanikati določenih naprednih elementov, predvsem preko
množičnega zaposlovanja žensk, ki so nedvomno, navkljub večkratni začasnosti
zaposlitev, žensko populacijo vodili na pot proti emancipaciji. Vendar kot nam je
razkrilo poročanje Učiteljskega tovariša in kot nam razkriva tudi poglobljena analiza
Susan Grayzel (Grayzel, 1999: 246) so v bitki med konservativnimi in naprednimi
težnjami prve svetovne vojne za žensko populacijo zmagale slednje. Predvsem je to
očitno na sferi seksualnosti, kjer so se vrstili pritiski od reprodukcije bodočih vojakov
do nevarnosti brutalnih posilstev, prek poudarjanja spodobnosti, ki je strmelo k
potlačitvi vojnih grozot. Spremembe v večji in svobodnejši izbiri na polju spolnosti se
je na primer na drugi strani postavila nadvse nevarna in problematična koncepcija
ženskega telesa kot sredstva »/…/ za hitro potešitev ter potrošno blago, ki se ga je po
uporabi enostavno zavrglo« (Sluga, 2012: 12). Vojna je sicer prinesla pomemben
pretres, ki je v dolgem trajanju boja za enakost žensk doprinesel mnoga pomembna
izhodišča, ta izhodišča pa niso prinesla takojšnih strukturnih sprememb, bila so »le«
pomemben dogodek znotraj ustaljene strukture.

LITERATURA
Boxwell, D. A. (1993). The (M)Other Battle of World War One: The Maternal Politics of
Pacifism in Rose Macaulay's Non-Combatants and Others. Tulsa Studies in Women's
Literature, 12(1), 85–101.

92

Cvirn, J. (2004). »Župnik je rekel, da bi bilo treba ženske zapečatiti.« Vpliv prve svetovne
vojne na ločitve zakonov. Zgodovina za vse 11(2), 72–82.
Grayzel, S. (1999). Women's Identities at War: Gender, Motherhood, and Politics in Britain
and France during the First World War. Chapell Hill: The University of North Carolina
Press.
Herzog, D. (2009). Introduction: War and Sexuality in Europe’s Twentieth Century. V D.
Herzog (ur.), Brutality and desire: war and sexuality in Europe's twentieth century (str. 1–
15). Basingstoke; New York: Palgrave Macmillan.
Outditt, S. (2005). Fighting Forces: Identity and Ideology in the First World War. Taylor &
Francis e-Library.
Remec, M. (2018). Posilstva v času prve svetovne vojne. Zgodovina za vse 25(1), 5–30.
Selišnik, I. in Cergol Paradiž, A. (2015). Women's sexual morality and the First world war in
Slovenia. V A. Dremel (ur.), Uzduž i poprijeko. Brak, zakon i intimno građanstvo u
povijesnoj i suvremenoj perspektivi : Radovi sa znanstvenog skupa »Marija Jurić Zagorka –
život, djelo, naslijeđe / Intimno građanstvo, obitelj, brak, spolnost i zakon u povijesnoj i
suvremenoj perspektivi« održanog 20.-22. studenog 2014. u sklopu osmih Dana Marije Jurić
Zagorke (str. 112–124). Zagreb: Centar za ženske studije. Dostopno prek
http://www.zenstud.hr/wp-content/uploads/2015/12/Uzduz-i-poprijeko.pdf.
Sluga, M. (2011). Vtakni ga, ja, ma ne prav v vsak lajben: nekaj drobcev o spolnem življenju
avstro-ogrskih vojakov med prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 18(2), 5–19.

93

Marike Grubar

JUDITH BUTLER: MED DETERMINIZMOM IN
VOLUNTARIZMOM

Povzetek: Prispevek se ukvarja z Judith Butler, avtorico, ki je zelo zaznamovala
feministično teorijo tretjega vala in je pri študiju spola in spolnosti ne moremo
izpustiti. Glavnino prispevka predstavlja predstavitev njenega razumevanja
biološkega in družbenega spola, vloge telesa in performativnosti. Avtorica prispevka
razmišlja, kakšne so značilnosti dekonstrukcijskega pristopa in ali je pojem
performativnosti, kot ga zagovarja Judith Butler, eden izmed osnovnih pojmov, ki bi
ga morala vsebovati vsaka feministična teorija. Natančneje, s pomočjo teorije, ki jo
Butler predstavi v delu Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete avtorica
analizira, ali je diskurzivno zanikanje obstoja subjekta in jaza ter pomena človeških
ontoloških omejitev, ki vplivajo na naše potrebe, zmožnosti in potenciale, res lahko
emancipatorno.

Ključni pojmi: Judith Butler, biološki spol, družbeni spol, telo, performativnost,
subjekt, jaz

Uvod

Feministke tretjega vala, kot so Jane Flax, Wendy Brown, bell hooks60, Gayatri
Chakravorty Spivak, Judith Butler, Nancy Fraser in še mnoge druge, so se v
zgodovino vpisale kot goreče nasprotnice ideje, da je temelj vseh feminističnih
pristopov verjetje, da imajo ženske nekatere skupne značilnosti. Njihov pristop je bil
radikalno drugačen, saj so svoje teorije osnovale na proučevanju različnih manjšin, pri
čemer so namesto prej poudarjenih bioloških značilnosti, ki so skupne vsem ženskam,
pričele izpostavljati kulturne in biološke razlike. V osrčje svojih analiz so namesto
spola postavile seksualnost, ravno tako so se raje kot z razredom ukvarjale z raso, za
metodo pa so pogosto izbrale diskurzivno analizo.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je izšla knjiga Feminist Contentions
(Nicholson, 1995), kjer so zbrani prispevki Seyle Benhabib, Judith Butler, Drucille

60 Ime in priimek sta zapisana z malo začetnico, tako kot to zahteva avtorica.

94

Cornell in Nancy Fraser. Gre za nekoliko predelano obliko izmenjav med omenjenimi
avtoricami, ki so leta 1990 v okviru Greater Philadelphia Philosophy Consortium61
debatirale o odnosih med feminizmom in posmodernizmom. Zbornik omenjam, ker je
odličen primer postmodernističnih feminističnih razprav, hkrati pa lahko, ko ga enkrat
preberemo, ugotovimo, da celo same niso enotne glede treh glavnih
poststrukturalističnih tez (Nicholson, 1990).

Čeprav je Jane Flax že pred omenjenimi pogovori izjavila, da živimo v obdobju, ko so
človeški subjekt, zgodovinske oziroma velike pripovedi in metafizika mrtvi, Seyla
Benhabib v svojem prvem prispevku precej jasno trdi, da prvo ne drži. Ne samo, da
niso mrtvi, Benhabib celo trdi, da ne morejo umreti. S tem misli predvsem dvoje.
Prvič, da lahko feministične teorije ostanejo aktualne le, če ohranijo pojem
ustaljenega subjekta, ki lahko zatira ali pa lahko trpi zaradi zatiranja, in drugič,
feminizem mora ostati zavezan resnici. Če feminizem ni zavezan ideji, da stvari so,
kakršne so, neodvisno od tega, kar si o njih mislimo, potem se ne more ubraniti pred
napadom, ki preprosto trdi, da ženske niso zatirane. Če se odrečemo standardu
objektivnosti, lahko vsako trditev izpodbijamo že tako, da zatrdimo nasprotno.

V nadaljevanju svojega prispevka se bom osredotočila na avtorico, ki se najbolj srdito
odzove na prispevke Seyle Benhabib. Gre za Judith Butler, ki v prvi vidi politično
nasprotnico. Benhabib očita, da uporablja izraz »postmodernistično«, ki naj bi ga,
tako pravi Butler, skovali nasprotniki, ki so povezani z reakcionarnimi in zatiralskimi
silami. Skratka, Butler jo označi za zagovornico statusa quo samo zato, ker prva
uporablja izraz »postmodernizem«. Zadnje se ne zdi najbolj prepričljivo, sploh če
bralka pozna dela Seyle Benhabib. Zdi se, da slednja ni zares predmet kritike, ker bi
imela konservativne poglede na družbeno vlogo in položaj žensk. Za Butler je
najverjetneje problematična, ker v svojih delih zagovarja drugačno, bolj
materialistično razumevanje človeka, človeškega delovanja, obstoja telesa in z njim
povezanih družbenih funkcij.

V nadaljevanju bom predstavila, kakšna naj bi bila »prava« feministična, torej
subverzivna teorija, ki »se upira statusu quo«, ki »parodira obstoječe stanje«, pri
čemer bom razmišljala tudi, kakšna je njena teoretska vrednost.

61 Gre za neprofitno organizacijo, ki je bila ustanovljena leta 1980 zato, da bi spodbudili sodelovanje
med različnimi filozofi in da bi predstavili različne filozofske metode in ugotovitve tudi širši publiki.

95

Težave z biološkim spolom

Judith Butler je s svojo drugo knjigo, Težave s spolom: feminizem in subverzija
identitete (200162), pričela še danes prisotno razlago, ki problematizira sam pojem
biološkega spola, in se zapisala v zgodovino kot ena ključnih predstavnic kritične
teorije (ang. »critical theory«) in ena najbolj znanih predstavnic
poststrukturalističnega feminizma. V prihodnjih letih je bolj ali manj ostala zvesta
svoji razlagi, predvsem v knjigah Bodies That Matter: On the Discursive Limits of
»Sex« (1993) in Undoing Gender (2004)

V nadaljevanju se bom osredotočila na Težave s spolom, delo, ki je najbolj poznano in
je gotovo zaznamovalo sodobne feministične razprave. S pomočjo ključnih kategorij,
ki se pojavljajo v delu, bom predstavila, kdo so za Butler ženske, kakšna je njihova
vloga in kakšna je naloga feminizma danes.

Biološki in družbeni spol

V svoji analizi spola in seksualnosti Butler najprej loči biološki in družbeni spol, s
tem, da prvega razume kot produkt drugega. V Težavah s spolom tako zapiše: »Če je
nespremenljiva narava biološkega spola sporna, je morda konstrukt, imenovan
'biološki spol', ravno tako kulturno konstruiran kot družbeni spol; nemara je bil vselej
že družbeni – tako se pokaže, da razlike med biološkim in družbenim spolom ni«
(Butler, 2001: 101).

Čeprav Butler na tem mestu zapiše, da med njima ni razlike, to ne pomeni, da pristaja
na obstoječe stereotipe in družbene vloge, ki enačijo naravne in kulturne vidike.
Ravno nasprotno, skozi celotno delo jih smatra za neproduktivne, nepotrebne in
zatiralske.

Toda Butler se nikoli zares ne odreče pojmu družbenega spola, ampak obrne smer
argumentacije. Predpostavlja, da je naše dojemanje človeških bioloških značilnosti
vselej že produkt diskurzivnih praks. Torej, bolj kot o dveh bioloških spolih lahko
govorimo o obstoju mnogoterosti družbenih spolov, ki so pogojeni z mnogoterostjo
identitet.

62 Knjiga je bila v izvirniku izdana leta 1990, slovenski prevod je izšel leta 2001. V prispevku bom
navajala strani in citate iz slovenskega prevoda.

96

Butler se v nadaljevanju svoje knjige ukvarja s Foucaultovim razumevanjem spola in
seksualnosti. Najprej predstavi njegove glavne argumente, ki jih tudi sama uporabi že
na začetku Težav s spolom, ko predstavi svoje razumevanje biološkega spola. Naj
izpostavim najbolj jasen citat:

Za Foucaulta telo v nobenem pomembnem smislu ni 'spolno obeleženo',
predhodno svoji določenosti v diskurzu, v katerega je investiran z 'idejo' o
naravnem ali esencialnem biološkem spolu. Telo dobi pomen v diskurzu le v
kontekstu oblastnih razmerij. Seksualnost je zgodovinsko specifična
organizacija oblasti, diskurza, teles in afektivnosti. Seksualnost kot takšna, kot
jo pojmuje Foucault, proizvaja 'biološki spol' kot umetni koncept, ki
učinkovito širi in zakriva oblastna razmerja, odgovorna za njegov nastanek
(prav tam: 101).

Če povzamem, Foucault meni, da telo pred stikom s kulturo ni spolno obeleženo.
Butler celo zelo jasno izpostavi, da telo dobi svoj pomen šele v diskurzu. Če s tem
mislimo, da telo pred stikom s kulturo nima nobenega kulturnega pomena oziroma da
telesu ne moremo pripisati pomena, preden ga diskurzivno opišemo, imamo prav.
Toda zdi se, da avtorja želita hkrati zatrditi še nekaj drugega. Sporočiti želita, da telo
ni že vnaprej na določen (biološki) način izoblikovano, neodvisno od pomena, ki bi ga
nato ljudje pripisali tej izoblikovanosti. To je veliko težje zagovarjati. Če Butler misli
slednje, tega v nadaljevanju ne utemelji, ne pokaže, zakaj je to, kar trdi, bolj smiselno
ali celo bolj resnično, od tega, kar trdijo Foucaultovi in (oziroma) njuni nasprotniki.

Ravno tako kot telo, je tudi seksualnost v zgoraj zapisanem citatu označena za
družbeni pojav. Tako pri Foucaultu kot pri Butler igra zelo jasno družbeno vlogo, oba
jo prištevata med sestavne dele vladajočega diskurza. Natančneje, seksualnost je
zanju le drugi izraz za enega izmed načinov organizacije oblasti, pri čemer je ena
njenih glavnih funkcij tudi proizvajanje biološkega spola. Iz tega logično sledi, kar
Butler trdi že na začetku svoje knjige, da je biološki spol umetni koncept/pojem, ki
služi temu, da ohranja status quo, saj zakriva oblastna razmerja, ki so ga ustvarila.

Na tem mestu bi rada izpostavila, da Butler v celotni knjigi ne poda prepričljivih
dokazov, ki bi upravičili Foucaultove teoretske premise in sklepe, ki nikakor niso
samoumevni, prej so izrazito drzni in neortodoksni. Še več, v kolikor so njegove ideje
skladne z njeno idejo prihodnosti feminizma in z njeno politično agendo, jih sprejme s
kar se da malo razprave. Bralka lahko zaman išče tudi kakršnokoli soočenje različnih

97

pogledov, argumente avtoric in avtorjev, ki so do nastanka Težav s spolom predstavile
in predstavili drugačne, a konkurenčne teoretske razlage.63

Če je Butler izrazito nenaklonjena pisanju in govoru o obstoju biološkega spola, pa
vidi emancipatorne potenciale v okviru možnosti, ki jih ponuja družbeni spol, če ga le
uspešno parodiramo. Natančneje, družbeni spol vidi kot performativnega64, hkrati pa
opozarja, da ga posameznice in posamezniki napačno razumemo kot naravnega in
samoumevnega. Družbeni spol je zanjo »konstrukcija, ki praviloma zakriva svoj
nastanek; molče sprejema kolektivni sporazum o performiranju, proizvodnji in
vzdrževanju medsebojno ločenih in polarnih družbenih spolov kot kulturnih fikcij«
(prav tam: 148).

Družbeni spol razume kot dejanje, performans, ki se ponavlja in s tem ohranja
obstoječi družbeni red, tj. binarno delitev spolov. Subjekt izvaja performans, a ne
povsem prostovoljno, ker bi skušal doseči cilj, za katerega se je povsem avtonomno
odločil. »[P]erformans [je] izpeljan s strateškim ciljem ohranitve družbenega spola v
binarnem okviru – s ciljem, ki ga ni mogoče pripisati subjektu, ampak ga moramo
razumeti kot tistega, ki utemelji in okrepi subjekt« (prav tam: 149).

Telo in performativnost

V središče analize je v Težavah s spolom postavljeno tudi telo. Nenazadnje je obstoj
telesa tudi predpogoj za obstoj bioloških ali za vpis kulturnih značilnosti. Človeško
telo je za Butler bolj, kot naravno dano dejstvo, sredstvo, s katerim se izražamo. Še
več, s svojim telesom izvajamo različne performanse, uprizarjamo (in hkrati
ustvarjamo) svojo družbeno identiteto: »Da telo nima ontološkega statusa, razen
raznih dejanj, ki konstituirajo njegovo realnost, nam pove to, da je telo, ki mu je
pripisan družbeni spol, performativno.« (Butler, 2001: 145).

Pogled, ki ga zagovarja Butler, razume spolno obeleženo telo, predvsem kot družbeno
dejstvo. Še več, ko v svoji knjigi piše o neobstoju njegovih ontoloških značilnosti,
implicitno zanika, da smo ljudje utelešena bitja, bitja zgrajena iz mesa in krvi
(Shilling, 2003: 181).

63 Nekaj podobnega opaža tudi Douglas Poropora (2004: 55).
64 V intervjuju za bigthink.com Butler pove, da z besedo »performativno« označuje vse, kar ustvarja
niz učinkov (Butler, 2011). Po tej definiciji je karkoli, kar ustvarja učinke, performativno. Cena, ki jo
Butler plača za resničnost svoje teze, je torej trivialnost.

98

Glede na predstavljeno (in zapisano v Težavah s spolom) je povsem logično, da se
Butler oddalji od svojih feminističnih predhodnic in v svojih delih zelo jasno
problematizira feministično tradicijo, ki se sklicuje na preddružbeni obstoj žensk in
ženskih teles.

Naloga feministične teorije po Butler tako ni zgolj dekonstrukcija družbenega spola,
temveč tudi dekonstrukcija prepričanj in stereotipov o človeških naravnih
značilnostih. Sklicujoč se na Foucaulta mdr. zatrdi, da biološki spol ni izvor, je učinek
(Butler, 2001: 104). Povedano drugače, Butler trdi, da lahko človeška telesa
razumemo samo preko »zakona«, kot učinek »izmenjave diskurza« (prav tam: 106),
ne pa kot (delno) preddružbena oziroma naravna (prav tam: 18–19; Spargo, 1999:
55). Še več, »[č]e 'je telo situacija', kakor trdi [de Beauvoir], se ne moremo vrniti v
telo, ki ga ne bi že vseskozi interpretirali kulturni pomeni. Zato biološkega spola ne
moremo označiti kot prediskurzivno [sic!] anatomsko dejanskost« (Butler, 2001: 20).

Butler meni, da je nemogoče vedeti, ali obstaja fizično telo pred delovanjem diskurza.
Sebe in svojega telesa se začnemo zavedati po tem, ko se rodimo v določeno družbo.
Svoje telo, njegove značilnosti, spoznavamo s pomočjo diskurzivnih kategorij: »Ali
obstaja 'fizično' telo pred perceptivno zaznanim telesom? Tega vprašanja ni mogoče
postaviti. Vprašljivo je že samo zbiranje atributov okoli kategorije biološkega spola,
kaj šele razlikovanje samih 'značilnosti'« (prav tam).

Subjekt in jaz

Tako kot telo, tudi subjekt (oziroma jaz kot del subjekta) nima preddružbenih
značilnosti. Subjekt je družbeno izgrajen skozi ponavljanja »označevanja«, je
posledica delovanja družbenih struktur in diskurzov. Ideja, da je obstoj subjekta
mogoč pred obstojem diskurza, je del skupne iluzije o »naravnih danostih« (prav
tam: 290): »Ko rečemo, da je subjekt skonstruiran, to pravzaprav enostavno pomeni,
da je posledica določenih, s pravili obvladovanih diskurzov, ki obvladujejo
inteligibilno invokacijo identitete« (Butler, 2001: 154).

Družbena identiteta, ki je, poleg jaza in individualne identitete, del subjekta, je zelo
spremenljiva. Ni odvisna samo od interakcij med posamezniki, ampak predvsem od
obstoječih kulturnih vzorcev, norm in pričakovanj. Spreminja (ali utrjuje) se skozi
prakse »označevanja«: »[S]ubverzija identitete [je] mogoča le v praksah

99