Zbornik poletne šole sociologije 2018

ponavljajočega označevanja. Predpisovanje, da smo določenega družbenega spola,
proizvaja nujne spodletelosti, številne nekoherentne konfiguracije, ki v svoji
mnogoterosti presežejo in kljubujejo predpisom, ki jih porajajo« (prav tam).

Zaključek

Če strnem, za Težave s spolom sta značilna dva vidika. Prvič, v »nekonstruktivnem«
delu Butler kritizira obstoječe razlage pojmov kot sta biološki in družbeni spol.
Drugič, »konstruktivni« del sestavljata analiza družbenega spola kot performansa in
poziv k dekonstrukciji binarnega razumevanja spolov s pomočjo parodije. Parodični
performansi so za Butler lahko zelo učinkoviti, saj naše identitete niso trdne in
naravne, nimajo avtentičnega jedra, niso vzrok, ampak učinek naših performansov.
Ravno zaradi njihove nestalnosti jih lahko spreminjamo skozi subverzivne akcije
(Bordo, 1993: 289).

Toda, kako naj, kljub dobrim željam in smiselnim ciljem, s teorijo, ki stavi na koncept
(vedno) spreminjajočih (se) identitet in hkrati na koncept, ki zagovarja zgolj
subverzivne akcije in ne poziva h kolektivnim akcijam in sistemskim spremembam,
razložimo, zakaj pride do zatiranja in izkoriščanja ter kako slednje deluje? Tekom
pisanja prispevka sem ugotovila, da teorija, ki jo je začel razvijati Foucault in jo je
kasneje nadgradila Judith Butler, vsekakor opisuje subjekte in njihova telesa, a to
počne na način, da reducira družbeno na simbolno, subjektivnosti zaznamovane s
spolom (ang. gendered subjectivities) na igro označevanja, telo pa razume (skoraj)
izključno kot odtis družbenih konvencij in norm. V članku sem kljub prostorski
omejitvi z več citati in primeri skušala pokazati, da Butler v center svoje analize res
postavi telo (in spol). Toda, kot sama zapiše, tega ne stori zato, da bi s koncepti
biološkega in družbenega spola gradila osnovo politične solidarnosti (Butler, 2001: 9,
27). Razmišljanje o človeškem telesu kot naravnem dejstvu je zanjo redukcionistično
(Spargo, 1999: 55).

Kljub temu, da se strinjam z idejami, da je naše doživljanje spola in identitete tudi
družbeno, se zdi, da avtorji kot sta Foucault in, predvsem, Butler, zelo hitro odslovijo
vse vidike človeškega življenja in delovanja, ki niso izključno družbeni, ali jim
pripišejo izključno družbene značilnosti. Še več, ob prebiranju različnih avtoric in
avtorjev, ki gradijo svoje razumevanje subjekta s pomočjo postmodernistične in/ali
poststrukturalistične teorije, se mi vedno znova postavlja vprašanje, kako lahko

100

zagovarjaš tezo, da človeško telo ni nekaj naravnega, in če je, da je to dejstvo
družbeno nepomembno. Sicer se zavedam, da je bil ravno izraz naravno v zgodovini
prepogosto zlorabljen in zato nikakor ne želim, da bi slednje vprašanje obravnavali na
redukcionističen način, a mislim, da težko govorimo o razvoju sociologije in boljšemu
razumevanju človeškega delovanja, če opuščamo kategorije, ki niso skladne z našim
političnim ciljem. Razvoj sociološke znanosti, v obravnavanem primeru, razumem kot
opozarjanje na napačne interpretacije in zagovor neredukcionističnega razumevanja in
upoštevanja kompleksnosti vsega človeškega delovanja. Nenazadnje, kako naj
upravičimo boj proti zatiralskim praksam, če mislimo, da ne moremo govoriti o
pravicah, ki bi zajele vse ženske, ker smo ženske tako zelo različne, da ne delimo niti
osnovnih skupnih značilnosti?

Kljub naklonjenosti ideji, da naše telo res delno preoblikujemo skozi različne kulturne
prakse, je danes, z vsemi obstoječimi dokazi, precej neznanstveno vztrajati pri
prepričanju, da človeška, ontološka zamejitev ne obstaja ali, da slednja v naših
(družbenih) življenjih ne igra nikakršnega omembe vrednega pomena. Sodobne
antropološke in psihološke raziskave kažejo na to, da naše biološke, umske idr.
značilnosti, kot so potrebe, zmožnosti in potenciali, ne glede na spremenljive kulturne
značilnosti ostajajo (bolj ali manj) enake in enaki (Spiro, 1993; Nussbaum, 1992;
Gintis in drugi, 2005).

Martha Nussbaum v svoji recenziji z naslovom The Professor of Parody ugotavlja, da
je bila feministična teorija v preteklosti, pred prevlado poststrukturalizma, kljub svoji
raznolikosti vedno tesno povezana s konkretnimi predlogi in prizadevanji za družbene
spremembe. Nussbaum vidi glavno težavo novih feminističnih teorij v njihovi razlagi
oziroma razumevanju političnega delovanja. Čeprav so nove teorije precej raznolike,
vse opozarjajo, da živimo v času, ko velike družbene spremembe niso možne, ko zelo
težko spreminjamo obstoječe družbene strukture itd. Rešitev, ki jo predlagajo so
subverzivne aktivnosti, s katerimi parodiramo obstoječe strukture, jih »presežemo« na
diskurzivni oziroma jezikovni ravni. Gre za akademsko in politično udejstvovanje na
ravni simbolnega in jezikovnega, ne pa na ravni materialnega (Nussbaum, 1999).

Poleg naštetih težav, ki pestijo mnoge feministke tretjega vala, imajo dela Judith
Butler še eno pomanjkljivost. Za vsa je značilen zelo nerazumljiv slog pisanja, ki
lahko vpliva na bralkino nerazumevanje temeljnih idej in konceptov. Nussbaum že na

101

začetku svoje recenzije zapiše, da sta tako slog65 kot (zelo abstraktna) vsebina del
namenjena za poslušalstvo oziroma bralstvo, ki se z vprašanjem spola, zatiranja itd.
ukvarja znotraj akademskega sveta, na univerzi itd. in ne za tiste, ki iščejo konkretne
rešitve, za aktiviste in aktivistke, ki se vsakodnevno srečujejo in občutijo zatiranje in
primere izkoriščanja. Butler posveti veliko pozornosti besednim igram, kar za bralko
pomeni, da se večino časa ukvarja z razvozlavanjem besednih zvez, izjemno dolgih
povedi itd., ne pa s spraševanjem o resničnosti njenih trditev (prav tam).

Preden zaključim, bi želela nameniti nekaj besed ideji subverzivnosti in
parodičnosti.66 Ali je upiranje zgolj na lokalni ravni res najbolj smiselna strategija?
Parodija, predvsem parodija na ravni oblačenja, ne bo izničila trpljenja, ki ga moški in
predvsem ženske občutijo na dnevni ravni zaradi spolnih stereotipov. Ženske zaradi
parodiranja ne bodo dobile službe, nad moškimi se bo še vedno izvajal pritisk, naj
ostanejo na delovnem mestu in ne vzamejo starševskega dopusta ob rojstvu otroka,
ravno tako parodiranje ne bo drastično vplivalo na bolj enakopravno in enakomerno
delitev obveznosti znotraj posameznih gospodinjstev. Še več, parodiranje v smislu
preoblačenja in igranja vlog, je, kot ustrezno opozori celo Butler, pogosto precej
problematično, saj vloge, ki jih ti posamezniki in posameznice igrajo, ustrezajo
najbolj stereotipnim predstavam o moških in ženskah.

Identiteta in doživljanje spola sta brez dvoma tudi družbena, a to ne pomeni, da lahko
zaradi političnih ciljev zanikamo vidike človeškega življenja, ki niso izključno
družbeni. Butler govori o praksah upora, o subverziji in širjenju meja, ki jih
proizvajajo oblastna razmerja, a ne ponudi dobrih razlogov, zakaj bi se ljudje sploh
želeli upreti, zakaj bi subjekti nasprotovali diskriminatornim praksam, ali zakaj bi bilo
zanje dobro, da se jim zoperstavijo in zahtevajo dostojno življenje. Z drugimi
besedami, govori o preseganju določenih praks, a ne pojasni natančno, zakaj so te
prakse zatiralske. Ne govori o človekovem dostojanstvu, ne govori o tem, da je treba
določene prakse preprečiti, ker močno vplivajo na kvaliteto življenj, in ne

65 Butler je leta 1998 prejela oziroma osvojila prvo mesto v »Bad Writing Contest«, ki ga je med leti
1995 in 1998 organizirala znanstvena revija Philosophy and Literature (več na
http://www.denisdutton.com/bad_writing.htm).
66 Na tem mestu velja omeniti, da so na moj teoretski razmislek o položaju žensk in vlogi feminizma
nekoč in danes pomembno vplivale materialistične feministke, med njimi najbolj kritične realistke kot
so Caroline New (2003), Lena Gunnarsson (2013), Alison Assiter (1996, 2016) in Carrie Hull (2006)
ter marksistične feministke kot sta Johanna Brenner in Maria Ramas (Brenner, 2000; Brenner in
Ramas, 1984).

102

subverzirati, ko so že prisotne, saj zgolj s subverzijo pogosto ne odpraviš izvora
izkoriščanja in zatiranja. Težava Butler med drugim izvira tudi iz razumevanja upora
kot nečesa privatnega, nečesa individualnega in ne skupinskega prizadevanja za
odpravo določenih struktur in praks.

LITERATURA

Assiter, A. (1996). Enlightened Women: Modernist Feminism in a Postmodern Age. London:
Routledge.

Assiter, A. (2016). The Feminine Subject. Journal of critical realism, 15(5), 547–549.

Bordo, S. (1993). Unbearable weight: feminism, Western culture, and the body. Los Angeles:
University of California Press.

Brenner, J. (2000). Women and the Politics of Class. New York: Monthly Review Press.

Brenner, J. in Ramas, M. (1984). Rethinking Women’s Oppresion. New Left Review 1(144),
33–71.

Butler, J. (1993). Bodies That Matter: On the Discursive Limits of »Sex«. New York, London:
Routledge.

Butler, J. (2001). Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: ŠKUC.

Butler, J. (2004). Undoing Gender. New York: Routledge.

Butler, J. (2011). Your Behaviour Creates Your Gender. V intervjuju za Big Think. Dostopno
prek https://www.youtube.com/watch?v=Bo7o2LYATDc

Gintis, H., Bowles, S., Boyd, R. in Fehr, E. (2005). Moral Sentiments and Material Interests.
The foundations of Cooperation in Economic Life. Cambridge: The MIT Press.

Gunnarsson, L. (2013). The naturalistic turn in feminist theory: A Marxist-realist
contribution. Feminist Theory, 14(1), 3–19.

Hull, C. 2006. The Ontology of Sex. A Critical Inquiry into the deconstruction and
reconstruction of categories. London: Routledge.

New, C. (2003). Feminism, critical realism and the linguistic turn. V J. Cruickshank (ur.),
Critical Realism: The difference it makes (str. 57–74). London: Routledge.

Nicholson, L. (ur.). (1990). Feminism/Postmodernism. London: Routledge.

Nicholson, L. (ur.). (1995). Feminist Contentions. A Philosophical Exchange. London:
Routledge.

103

Nussbaum, M. (1992). Human Functioning and Social Justice: In Defense of Aristotelian
Essentialism. Political Theory, 20(2), 202–246.
Nussbaum, M. (1999). The Professor of Parody. The New Republic Online. Dostopno prek:
http://faculty.georgetown.edu/irvinem/theory/Nussbaum-Butler-Critique-NR-2-99.pdf
Porpora, D. (2004). Objectivity and phallogocentrism. V M. S. Archer in W. Outhwaite (ur.),
Defending Objectivity. Essays in honour of Andrew Collier (str. 48–60). London: Routledge.
Shilling, C. (2003). The Body and Social Theory: Second Edition. London: Sage Publications.
Spargo, T. (1999). Foucault and Queer Theory. Cambridge: Icon Books.

104

Gregor Inkret

AKTIVIRAJ, USPOSOBI, ORGANIZIRAJ SE! – OD
EKSPERIMENTA DO SINDIKATA

V prispevku bomo predstavili delovanje, razvoj in ozadje vzpostavitve Sindikata
Mladi plus, sindikata študentov, dijakov in mladih brezposelnih. Ozrli se bomo na
njegovo delo, vrednote in ideje, konkretne sindikalne akcije in kampanje, na njihov
učinek in vpliv, in umestili sindikat mladih v širši družbeni kontekst in v kontekst
sindikalnega organiziranja pri nas.

Eksperiment

Sindikat Mladi plus je leta 2011 nastal kot eksperiment – ideja o ustanovitvi sindikata
mladih je plod sodelovanja med sindikati in študenti v boju proti Zakonu o malem
delu v letih 2010 in 2011. Takrat sta na prvi pogled dve različni skupini na zelo
praktičnem primeru ugotovili, da imata veliko skupnega, predvsem ranljivo skupino
na trgu dela (ali še pogosteje: pred trgom dela) – mlade, s katerimi se ni do takrat
nihče sistematično ukvarjal. Po uspešno izborjeni bitki proti malemu delu smo hitro
zavihali rokave in že poleti 2011 sklicali ustanovno sejo Sindikata Mladi plus.
Osnovna ideja sindikata je bila preprosta: povezati mlade in različne akterje
(sindikate, študente, nevladne organizacije) v boju za prijaznejši trg dela.

Sedem let kasneje Sindikat Mladi plus deluje znotraj Svobodnega sindikata Slovenije
(SSS), ki je eden izmed članov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS),
največje sindikalne konfederacije v Sloveniji. Naše vrednote so boj za dostojno delo
in dostojno življenje, solidarnost, socialna pravičnost, enakost in enakopravnost,
aktivizem in spoštovanje človekovih pravic.

Ali je bil eksperiment uspešen, morajo povedati mladi, v imenu katerih sindikat
deluje, tako člani kot nečlani, saj naši dosežki večkrat vplivajo na vse – na primer
ukinitev volonterskih pripravništev. Za sindikat je bila to velika zmaga, čeprav se
mladi včasih ne strinjajo, saj je marsikdaj volontersko delo edino delo, ki jim je sploh
še na voljo. Zato je treba na tem področju narediti še veliko. Mladim moramo
povedati, da ne smejo in ne morejo pristati na vse, kar jim nekdo ponudi, odločevalce
pa prepričati, da ni dovolj samo nekaj prepovedati.

105

Zakaj je šlo za eksperiment? Lotili smo se sindikalnega organiziranja skupine, ki na
prvi pogled s sindikati ni posebej povezana – dijakov, študentov in mladih
brezposelnih. Prav nihče od naštetih ni formalno zaposlen (čeprav dela!), zaposlitev
pa je praviloma podlaga za članstvo v sindikatu. Ko se povezuje brezposelne, ko se
povezuje tako različne skupine, se zatakne tudi pri samih temeljih sindikalnega boja,
pri socialnem dialogu in sklepanju kolektivnih pogodb. V imenu koga se Sindikat
Mladi plus lahko pogaja, kakšne kolektivne pogodbe naj sklepa in koga nagovarja?
Čeprav smo sindikat ustanovili na podlagi zelo konkretne izkušnje, Zakona o malem
delu, torej poskusa reforme trga dela, ki bi najbolj prizadela mlade, ti pa pri
načrtovanju same reforme niso imeli nobene prave besede, smo začeli brez jasne
predstave o tem, kaj in kako lahko naredimo in kaj sploh lahko dosežemo. Skratka –
eksperiment.

Za eksperiment pa gre tudi zato, ker sindikati po vsem svetu mlade organizirajo
večinoma v tako imenovane odbore za mlade. V resnici gre za nekakšne projektne
skupine, ki delujejo znotraj sindikalnih central – nacionalnih, panožnih in tudi
evropskih. Odbori za mlade so definirani v internih aktih vsakega sindikata posebej, v
praksi gre za interesne skupine (podobno delujejo tudi odbori za ženske, za enake
možnosti, v nekaterih državah za različne manjšine … ), njihova moč pa je v celoti
odvisna od vodstva sindikata, znotraj katerega delujejo. Vodstvo mlade upošteva
natanko toliko, kolikor hoče, včasih bolj, včasih manj. Sindikat Mladi plus pa je
samostojen sindikat, pravna oseba s svojim vodstvom, s svojimi organi in članstvom.
Sicer smo del Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, vendar smo znotraj organizacije
avtonomni in neodvisni. Dejstvo, da smo samostojna pravna oseba, nam bistveno
pomaga pri prijavah na različne razpise, omogočila nam je tudi pridobitev statusa
nacionalne organizacije na področju mladinskega dela. V tem smislu smo zanimiv
hibrid med sindikatom in mladinsko organizacijo.

Kot že povedano, zastopamo dijake, študente in mlade brezposelne, torej
posameznike, ki delajo, a niso v delovnem razmerju. Tudi v tem smo unikatni v
evropskem merilu. Sindikati namreč, če že organizirajo mlade, organizirajo zaposlene
mlade.

Kdo smo in kaj počnemo

106

Pri Sindikatu Mladi plus se zavzemamo za pravice študentov, dijakov in mladih
brezposelnih, posebno pozornost pa posvečamo tudi samozaposlenim, ki delajo na
način avtorske ali podjemne pogodbe. Želimo povezati mlade, jih izobraziti o
njihovih pravicah ob vstopu na trg dela, jim nuditi podporo pri iskanju zaposlitve in
pomagati reševati probleme, s katerimi se srečujejo.

Smo nacionalna organizacija, namenjena podpori, informiranju, svetovanju ter
ohranjanju in krepitvi pravic mladih na področju izobraževanja, vstopa na trg dela,
reševanja težav na trgu dela in raznih neformalnih aktivnosti. Trudimo se postati
organizacija, ki bo na zanesljiv, praktičen in učinkovit način združevala mlade in
z reševanjem njihovih problemov dejavno pripomogla k trajnemu izboljšanju
socialnega in ekonomskega položaja mladih nasploh. S svojim delovanjem tako
poskušamo spodbuditi sistemsko ureditev celovitega položaja mladih. Na državni
ravni se aktivno pogajamo pri reševanju problemov in opozarjamo na sproti
nastajajoče težave, ki jih je potrebno nasloviti. Za lažje in bolj učinkovito odkrivanje
in naslavljanje omenjenih problemov večkrat izvajamo tudi različne ankete in
samostojne raziskave. Ker pa smo v prvi vrsti sindikat, je naš najpomembnejši cilj
aktivno vključiti čim več mladih v naše delovanje, da bi skupaj lažje oblikovali
predloge, rešitve in aktivnosti za izboljšanje položaja mladih in družbe na splošno.

Dosežki

Že omenjena odprava volonterskega pripravništva je pomemben dosežek. Nima pa
zaslug zanj samo Sindikat Mladi plus. V ta boj smo se podali z drugimi
organizacijami iz mladinskega sektorja. Na področju trga dela, ki je naše primarno
področje, je pomemben boj za dostojno delo, ki ga bijemo na različne načine. Med
najbolj opaznimi akcijami je zagotovo kampanja ‘STOP kršitvam – ZA dostojno
delo!’, s katero odkrivamo kršitve v oglasih za delo, kršitelje prijavljamo, mlade pa
informiramo o tem, kaj oglas za delo sme vsebovati in česa ne. S tem mladim
pomagamo tudi širše, saj jih informiramo o pravicah, ki jih imajo na trgu dela. Manj
opazno je naše delo v številnih delovnih skupinah, znotraj katerih pripravljamo
konkretne komentarje in predloge k zakonskim spremembam, pri tem pa je vedno naš
cilj mladim omogočiti dostojno delo in spodobno življenje.

Čeprav imamo v imenu ‘Mladi’, se na Sindikatu Mladi plus zelo dobro zavedamo
pomena medgeneracijskega povezovanja in solidarnosti. Ti dve vrednoti vseskozi

107

gojimo in čeprav so naš fokus mladi, zelo dobro vemo, da nismo sami in sami niti ne
želimo biti. Kakršnekoli spremembe ali reforme morajo biti v korist mladim, vendar
ne v škodo drugim skupinam in generacijam. Tako krepimo solidarnost, povezovanje
in zavedanje, da smo skupaj močnejši.

Način delovanja

Tudi aktivisti in aktivistke Sindikata Mladi plus (naša ožja ekipa šteje med 10 in 15
ljudi) smo bili oziroma smo še vedno v podobnem položaju kot člani in članice, ki jih
zastopamo in predstavljamo. Tudi mi smo ali smo bili brezposelni, študentje, prekarci
in prekarke … Na podlagi tega smo se tudi povezali in vzpostavili prostor, znotraj
katerega se nam mladi lahko pridružijo v skupnem boju. Težava in izziv sta seveda v
tem, da je mladim brezposelnim, prekarnim delavcem in delavkam pogosto težko
razmišljati o povezovanju in sodelovanju, ker so drug drugemu konkurenca na trgu
dela, ker so prisiljeni gledati samo nase in so ponotranjili ideologijo, da je vsak svoje
sreče kovač in če mu ne uspe, je sam kriv, ne pa družba ali političnoekonomski
sistem, v katerem živi.

Kot sindikat delujemo na več različnih ravneh. Pomemben aspekt je terensko delo,
organiziranje različnih delavnic in dogodkov, povezovanje s sorodnimi
organizacijami, ki imajo podobne cilje in namene, udeležba na protestih in
demonstracijah.

Ustanovljene imamo regijske odbore, s pomočjo katerih skušamo vzpodbuditi
horizontalno vključevanje novih aktivistk in aktivistov, simpatizerjev in simpatizerk.
Prisotni smo v različnih medijih, ustvarjamo svoje publikacije, brošure o različnih
temah in snemamo svoj delavski, sindikalni podcast, ki smo ga poimenovali
Nehvaležni skeptiki, v katerem naslavljamo teme, povezane z delavskim bojem,
vstopom na trg dela, s sindikalizmom, prekariatom in podobno. Razbijamo mite o
mladih in sindikatih, skeptični smo do trenutne ureditve družbe, kritični do trenutnega
stanja, zato iščemo alternative.

Pomembna raven je tudi delo z mladimi posameznicami in posamezniki ter nudenje
individualne podpore. Ponujamo davčno, pravno, karierno svetovanje ter tudi pravno
varstvo in pomoč pri zastopanju pred sodiščem.

108

Na Sindikatu Mladi plus živimo od projektov, ki jih poskušamo pridobiti na podlagi
različnih, tudi mednarodnih razpisov. Pomemben je naš projekt Kažipot do
dostojnega dela, največji projekt, kar smo jih kdaj imeli, ki ga izvajamo od jeseni
2016, z njim pa bomo zaključili septembra 2018. V okviru tega projekta potekajo
usposabljanja na srednjih šolah in t. i. Potujoča šola sindikalizma, ki jih izvajamo po
vsej Sloveniji. S tem poizkušamo izobraževati mlade o delavskih pravicah, o kršitvah
na delovnem mestu in sindikalnem boju. Prav tako smo se z našimi vsebinami prebili
v Katalog obveznih izbirnih vsebin za šolsko leto 2018/2019, tako da so naše vsebine
šolam še bolj dostopne.

Na Sindikatu Mladi plus izvajamo tudi ankete in različne samostojne raziskave o
položaju mladih na trgu dela, o tem, kako mladi živijo, delajo in razmišljajo. Tovrstne
raziskave so pomembne tudi zato, ker je področje mladine v Sloveniji načeloma
slabše raziskano in so vse nove informacije, raziskave in podatki še toliko bolj
dragoceni. Prek Zveze svobodnih sindikatov Slovenije smo del tudi širših evropskih
povezav in struktur, npr. Evropske konfederacije sindikatov.

Kot že rečeno, smo na Sindikatu Mladi plus odvisni od projektov, nimamo
dolgoročnih rednih zaposlitev in največkrat se moramo znajti sami. Smo prekarci in
prekarke v pravem pomenu besede. Samo od plačanih članarin namreč ne moremo
preživeti, saj imamo simbolično članarino, ki znaša 12 evrov letno.

Kampanji

Buče

Vsi poznamo frazo ‘Buče prodajati’. Ta pomeni, da nam nekdo pripoveduje nekaj,
česar mu ne verjamemo, včasih tudi, da nekdo preveč in nenehno govori … skratka –
nekdo nam olepšuje ali pa zgolj maskira realnost.

V slovenskem javnem prostoru je ‘prodajalcev’ buč ogromno. Največkrat med njimi
najdemo politike, predvsem ministrice in ministre, včasih tudi novinarje in novinarke
in druge vsevedne analitike. Na Sindikatu Mladi plus beležimo izjave, za katere
menimo, da so laži ali zavajanja, jih komentiramo in zavrnemo z argumenti,
prodajalcem buč pa te z največjim veseljem vračamo. Gre za našo večinoma spletno,
a tudi občasno terensko kampanjo, sestavljeno iz izjav, komentarjev in duhovitih
fotografij, s katerimi želimo širši javnosti, predvsem pa mladim sporočiti, da prazne in

109

lažne besede niso dovolj. Politikom, novinarjem in vsem ostalim ‘prodajalcem buč’
pa tako na svoj način sporočamo, da jih poslušamo in – slišimo.

Stop kršitvam – dostojno delo!

Na Sindikatu Mladi plus zadnje čase opažamo pojav vse večjega števila oglasov za
delo, v katerih delodajalci ponujajo delo z vsemi elementi delovnega razmerja, a
želijo delavca ali delavko najeti prek različnih prekarnih oblik dela. Spomladi 2016
smo se odločili, da se na situacijo odzovemo s kampanjo “Stop kršitvam – ZA
dostojno delo!” Namen akcije je bil spremljati oglase za delovna mesta in prijavljati
kršitve, zato smo se odločili za izvajanje poostrenega nadzora nad oglasi za delo, ki še
vedno poteka. Opozarjamo na številne kršitve, ki jih mladi zasledimo pri že
razpisanih oglasih, informiramo in svetujemo.

Širši kontekst

Sindikat Mladi plus je, kot že rečeno, del Zveze svobodnih sindikatov Slovenije,
največje sindikalne centrale v državi, ki je sestavljena iz triindvajsetih sindikatov
članov, ki združujejo 150.000 delavk in delavcev. Sestavljena je iz industrijskih
sindikatov, sindikatov javnega sektorja, storitvenih sindikatov, pa iz sindikata
upokojencev, sindikata športnikov in Svobodnega sindikata Slovenije, ki združuje
poklicne skupine, ki odstopajo od tistih, ki jih sindikati tradicionalno pokrivajo
(prekarni delavci, taksisti, zaposleni v čistilnih servisih, invalidskih podjetij. Del
njega je tudi Sindikat Mladi plus in od jeseni 2016 tudi Sindikat prekarcev.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker je Sindikatu Mladi plus vselej šlo za dvojno
‘revolucijo’: na eni strani za to, da čim več mladih prepričamo, da smo vsi delavke in
delavci, ne glede na to v kakšnih oblikah dela delamo, jim približamo sindikalne
vrednote in ideje, kot so delavske pravice, solidarnost, medsebojno sodelovanje in
podobno. Na drugi strani pa si tudi znotraj matične organizacije prizadevamo prodreti
s svežim, drugačnim načinom dela, z novimi pogledi in idejami. Prinašamo svež
veter, gledamo širše, saj smo prepričani, da morajo biti sindikati čim bolj družbeno
kritični, radovedni, progresivni in ozaveščeni, zato se morajo kot taki opredeliti do
vseh perečih družbenih vprašanj.

Eno od vprašanj, ki nas vsake toliko ujame je, ali smo sindikati danes dovolj
radikalni, tako v svojih zahtevah kot v lastnem razumevanju sveta. Res samo blažimo

110

in lajšamo bolezni, ki jih povzroča kapital, ali pa smo zmožni misliti svet tudi onkraj
neoliberalnega kapitalizma, v katerem živimo? Želeli bi si, da bi bil tu naš odgovor
bolj enoznačen, toda dejstvo je, da nam za razredni boj, učinkovito terensko delo,
proteste in shode, ko se prijavljamo na razpise, ko hodimo naokoli in izvajamo take in
drugačne projekte, ko se utapljamo v številnih birokratskih obveznostih in podobno,
pogosto zmanjka časa, energije in koncentracije. Zato je še toliko bolj pomembno
aktivno sindikalno članstvo, da sindikaliste in sindikalistke, ki smo na koncu dneva
samo ljudje, od spodaj navzgor tako ali drugače spomni in opomni, kdaj smo premalo
agresivni in preveč spravljivi s kapitalom, kdaj smo preveč tiho, ko bi morali biti
glasni. Ampak zato potrebujemo tudi vas, člane in članice, kot nekakšno vojsko, ki
stoji za nami.

Kako naprej?

Po nekaj letih eksperimentiranja, aktivizma in tudi velike mere improvizacije, težimo
na Sindikatu Mladi plus k določeni stopnji profesionalizacije našega dela, kar je nujen
predpogoj za stabilno in strokovno delo. Nobena organizacija, ne glede na to, kako
zagnano ekipo ima, na dolge proge ne more delovati in živeti od dobre volje
posameznikov. Skratka, zagotavljanje stabilnih virov financiranja, zagotavljanje
stalnosti vsaj dela ekipe je podlaga za vse nadaljne delo.

Imamo tudi regijske odbore. Po vsej Sloveniji želimo zagotavljati kakovosten servis
(svetovanja, informiranja, zastopanja), prav tako pa želimo mladim v lokalnem okolju
ponuditi okvir, na katerem lahko gradijo svoj boj za dostojno delo in dostojno
življenje.

Tretji fokus velja poimenovati ‘od besed k dejanjem.’ Ne mislimo, da smo v
preteklosti samo govorili, sploh ne. Naša dejanja gredo marsikomu celo močno na
živce. Vseeno, včasih se nam zdi, da se borimo z mlini na veter. Lep primer je že
omenjena Kampanja ‘STOP kršitvam – ZA dostojno delo’. Kljub številnim kršitvam,
na katere naletimo med pregledovanjem oglasov za delo, imamo precej zvezane roke,
ko gre za konkretne ukrepe. »Za to ni zakonske podlage, za tisto ni zakonske podlage,
mi nimamo pooblastil, oni tega morejo.« Nabor izgovorov, s katerimi se srečujemo, je
neskončen. In zdi se, da se v tej državi vsi najraje sprijaznimo s situacijo. Sindikat
Mladi plus ne želi biti del sistema, kjer se vsi ‘sprijaznimo’ z vsem. Tako v bližnji
prihodnosti, kar se našega dela tiče, vidimo podajanje zelo konkretnih (zakonskih)

111

predlogov, snovanje in izpeljavo zelo konkretnih akcij, iskanje zelo konkretnih
rešitev.
Za prihodnost pa bo ključ tudi v čedalje tesnejšem organiziranju, povezovanju in
sodelovanju, ne samo med različnimi sindikati ali sindikalnimi centralami, ki so v
Sloveniji še vedno preveč razdrobljeni in pogosto delujejo sami zase, temveč tudi med
sindikati in civilno družbo, z nevladnimi organizacijami, s progresivnimi kolektivi, s
samoorganiziranimi skupnostmi, z mladinskimi organizacijami, s tujimi sorodnimi
organizacijami in podobno. Tovrstno povezovanje, pa ne bo smelo biti samo v službi
ubranitve ali izbojevanja novih delavskih pravic, temveč bo moralo delovati tudi ali
predvsem kot širša fronta proti skrajno desnim politikam, ksenofobiji, neofašizmu
ipd., ki so v zadnjih letih v Evropi v porastu.

112