Lojze Spacal 100LET - Biografia

Lojze Spacal

Življenjepis in bibliografija



Lojze Spacal

Življenjepis in bibliografija

Kamniti relief vzidan ob vhodu v hišo
Lojzeta Spacala na Punti v Piranu ❚ Stone
relief built by the entrance of Lojze Spacal's

house on Punta in Piran

na naslovnici: Lojze Spacal v Savudriji,
okoli 1960 ❚ on the cover: Lojze Spacal in Savudrija,

circa 1960
na notranji strani platnic: V ateljeju ob grafiki
Lunapark (izrez), 1954 ❚ on the inside cover:
In studio with his print Fun Fair (cropping), 1954

Drago Mirošič

Spomini na prijatelja umetnika

Umetnost Lojzeta Spacala me je pritegnila, še preden sva se v šestdesetih letih osebno spoznala. Slikar me je večkrat povabil
v svoje stanovanje v Trstu.
Prijateljstvo sva poglobila, ko sem bil v Trstu generalni konzul. Takrat sva se pogosto srečevala. Pogosto sem Presenečalo je zaradi svoje
ga spremljal na njegovih razstavah. Eno izmed njih, kjer sem ga predstavil, so v jeseni 1988 pripravili v pos- preprostosti in ozračja, ki je
tojnski galeriji Modrijanov mlin. Z mojo soprogo sva ga obiskovala v njegovi hiši v Škrbini. To hišo je prvič tamkaj vladalo. V skrivnostni
predstavil krogu prijateljev leta 1973, po odprtju njegove velike pregledne razstave v kromberškem gradu. tišini je bilo čutiti neko čudežno
Očarani smo bili nad skladnostjo in natančnostjo, s katero je obnovil tipično kraško hišo z ognjiščem vred, ne opojnost in veličino njegovih
da bi ji odvzel izvirno podobo. Kamniti in leseni elementi, stari ali na novo vdelani, tudi tisti skrivljeni tramovi del, ki so bila nakopičena v
vseh oblik, kot jih je oblikovala surova kraška burja in kmečke roke kraških kamnosekov, se iz njegove hiše stanovanju.
zlivajo v znane grafike. Bil je ponosen na stiskalnico za grafične liste, ki jo je izdelal s pomočjo domačinov.
Gostje v Škrbini smo bili postreženi po domače, s kraškim pršutom in teranom. Jeseni smo včasih pekli kostan-
je na ognjišču, ki je bilo postavljeno po stari navadi. Slikar me je večkrat povabil v svoje stanovanje v Trstu.
Presenečalo je zaradi svoje preprostosti in ozračja, ki je tamkaj vladalo. V skrivnostni tišini je bilo čutiti neko
čudežno opojnost in veličino njegovih del, ki so bila nakopičena v stanovanju.

Spominjam se poti po Krasu. Ustavila sva se v tej ali oni gostilni v okolici Dutovelj, Tupelč, Koprive in dru-
god. Včasih je prišel tudi v Lokev, kjer si je ogledoval prenovo naše stare domačije, ki je tudi vsa v kamnu.
Takrat sem veliko zvedel o njegovem življenju, o težki mladosti, o zaporih, ki jih je preživel kot antifašist, poz-
nanstvu z Mušičem, Černigojem, Kosovelom in drugimi. Večkrat je omenil, kako so ga v rani mladosti pre-
vzele barvne podobe na steklu, ki so visele na snežno belih zidovih v hiši njegove none. Vendar se ni vračal
samo v preteklost. Intenzivno je spremljal tokove sodobnega slikarstva. Družil se je z znanimi slikarji s
Tržaškega, ki sem jih prav tako spoznal. Ni mi ušlo, da je pozorno spremljal mlajše zamejske slikarje. Nekaterim
zamejskim je že napovedal uspešno pot.

Prijateljevanje z Lojzetom mi je omogočilo, da sem do podrobnosti spoznal njegov slikarski ego. Kot Kraševec
sem hitro spoznal, kako tenkočuten odnos je imel do Krasa in do posebnostih te enkratne pokrajine, kar se je
tako močno odrazilo v njegovi umetniški izpovedi. Globoko spoštovanje je izkazoval do kraške ljudske ust-
varjalnosti in umetnosti, posebej v kamnu. Včasih mi je rekel, da je kamen zanj svetinja. Nekoč sem v nekem
članku o Lojzetu napisal, da mi ni bilo nikoli težko verjeti v to, kar je ustvaril. Bolj kot sem ga spoznaval, bolj
sem razumel, kaj je hotel povedati o Krasu.

Sicer ni bil prav pretirano zgovoren. Če pa mu je beseda stekla, je bil nepopisno zanimiv. Tudi kakšen navaden
dogodek je znal obrniti, da si se moral od srca nasmejati. Tako je pripovedoval o tistem, ko sta se po večerji
peljala po ozki kraški poti z njegovim tržaškim prijateljem, tudi slikarjem, ki je vozil Lojzetov osebni avtomo-
bil. Prijatelju je teran preveč omehčal roke, zato je avto vijugal. Lojze ga je opozoril, naj pazi, kako in kod vozi.
Voznik pa mu je presenečeno odgovoril: " Ma, kdo vozi ? Ali ne voziš ti ?"

V sredini osemdesetih let je postala zamisel, da bi nekje na Krasu postavili njegovo stalno zbirko, vse bolj real-
na. O tem sva se precej pogovarjala. Menil je, da bi bilo najboljše, če bi galerijo uredili nekje ob slovensko-
italijanski meji. Zavedal se je svojih slovenskih korenin in tega, da so ga kot slikarja dobro poznali z obeh strani
meje. Njegova umetnost je odpravljala miselne pregrade ob meji, ki je postajala čedalje bolj odprta. Povezoval

3Življenjepis in bibliografija

je slovenski in italijanski kulturni svet in bil hkrati vtkan v mednarodno likovno umetnost. Premišljevala sva,
kje bi bila najbolj primerna lokacija. Hiša v Škrbini je bila premajhna. Ogledovala sva si neko lokacijo tudi v
Sežani. Izkazalo se je, da bi bil najbolj primeren štanjelski grad iz sedemnajstega stoletja.

Škrbina na Krasu ❚ Škrbina on the Karst Zdelo se mi je kar normalno, da je želel naj pomagam glede galerije. Nekako je slutil, da bom kot njegov pri-
jatelj gonilna sila projekta in da bom dal vse od sebe, da bi galerija zagledala luč sveta. V odboru za galerijo,
ki sem ga vodil, so predano sodelovali arh. Nataša Šumi, Nelida Silič Nemec, dr. Marijan Slabe, mag. Zorko
Harej, Mitja Mozetič, Suzana Mirošič, ki je s slikarjem precej osebno sodelovala, Miloš Bajc, Bojana Kermolj
in Damjan Grmek. Zavedali smo se, da smo se spoprijeli z veliko in težavno nalogo, posebno še, ker je pome-
nila obnova štanjelskega gradu izredno pomemben korak k ohranitvi kulturne dediščine.

V sredini osemdesetih let je Sijajni načrt delne obnove gradu, kjer naj bila galerija, je izdelala arhitektka Šumijeva. Zavedala se je pomem-
postala zamisel, da bi nekje na bnosti obnove Štanjela, ki ga je dobro poznala Zahtevni projekt, povezan z velikimi stroški, ki je naletel v
Krasu postavili njegovo stalno javnosti na veliko podporo, je zahteval tesno sodelovanje z občino Sežana, Goriškim muzejem, Zavodom za
zbirko, vse bolj realna. O tem spomeniško varstvo v Novi Gorici in z drugimi slovenskimi ustanovami s področja varstva kulturne dediščine.
Pomembna je bila podpora in pomoč takratne slovenske vlade oziroma republiškega izvršnega sveta, ki ga je
sva se precej pogovarjala. vodil predsednik Dušan Šinigoj. Projekt je terjal še druge pomembne stvari. Pripravili smo darilno pogodbo,
Menil je, da bi bilo najboljše, s katero je Lojze na račun galerije podaril občini Sežana v trajno last 50 slik in 78 grafik. To smo slovesno
če bi galerijo uredili nekje ob potrdili z javnim podpisom na občini. Ni potrebno posebej poudarjati, da so vsa dela, povezana z galerijo,
potekala z Lojzetovim sodelovanjem. Zraven je bil pri vseh podrobnostih, od začetka do konca.
slovensko-italijanski meji.

Galerijo smo odprli 27. maja 1988. Razstavo je uredil in opremil umetnik sam. Ob tej priložnosti je izšel vse-
binsko bogat katalog, ki so mu bile dodane spominske grafike. Nelida je v priložnostni brošuri napisala o
umetniku in galeriji. Tistega lepega in toplega majskega večera je bilo grajsko dvorišče polno gostov, ki sva jih
povabila Ivan Vodopivec, sežanski župan, in jaz kot predsednik odbora za galerijo. Prišli so iz vse Slovenije,
iz kulturno-umetniških krogov iz Trsta, številni zamejski Slovenci, Štanjelci in drugi. Večer je izzvenel v
mogočen kulturni praznik in spev umetnosti. Po fanfarah, Zdravljici, ki so jo zapeli združeni pevski zbori iz
sežanske občine, in nagovorih je sledil umetniški program. Najprej so izvedli baletno predstavo "Dvoboj" v
navzočnosti avtorja, tržaškega skladatelja De Banfielda Tripcovicha, barona Raffaella, sicer mojega kolega iz
tržaške skupine konzulov. Gledališka igralca Mira Sardoč in Polde Bibič sta recitirala pesmi Srečka Kosovela
in Cirila Zlobca. Na koncu so zaplesali ognjeviti Ravelov Bolero. Nato je sledilo odprtje galerije. Med ljudmi
je vladalo za mojstrova dela velikansko zanimanje. Ves čas sem bil z Lojzetom, ki je bil zadovoljen, da se je
njegova želja uresničila. Na koncu sva ostala skoraj sama, tako da sva zadnja prišla na sprejem. Ob dogodku
v Štanjelu sem v Primorskem dnevniku zapisal, da se je Lojze s svojo podarjeno zbirko najlepše oddolžil Krasu,
Kraševci pa njemu z galerijo.

V devetdesetih letih sem bil slovenski veleposlanik v Sarajevu. Srčno sem želel, da bi Lojzetu priredili veliko
pregledno razstavo tudi v mestu, ki je prestalo svojo Golgoto in kjer je bila kultura vedno visoko cenjena. O
razstavi v Sarajevu smo se dogovorili z Goriškim muzejem, ki ga je vodila Slavica Plahuta. Razstavo smo
pripravili septembra 1999 v prostorih največje sarajevske galerije Collegium Artisticum. Ta dogodek, ki je v
mestu odmeval, je bil nekaj izjemnega, prežet s spoštovanjem publike do umetnika, ki je, čeprav že v visoki
starosti in ne več dobrega zdravja, prišel v Sarajevo. Odprtja razstave, na kateri sva o umetniku govorila Zoran
Kržišnik, direktor Mednarodnega grafičnega in likovnega centra v Ljubljani, in jaz, se je udeležilo veliko ljudi,
med njimi visoki državni predstavniki in veleposlaniki ter drugi člani diplomatskega zbora v Sarajevu. Lojze je

4 Lojze Spacal

bil presenečen nad tolikšno množico. Sarajevčani so ga sprejeli z največjim spoštovanjem. Ko je pevski zbor
Slovenskega kulturnega društva Cankar iz Sarajeva zapel Prešernovo "Pod oknom", mi je Lojze prišepnil, da
je to pesem pela njegova nona. Veliko pozornost je vzbudila slika z naslovom "Premirje v Bosni", ki je nasta-
la ob Lojzetovi veliki prizadetosti zaradi trpljenja ljudi v med vojno obleganemu Sarajevu.
Zadnjikrat sva se videla na razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani maja 2000. Tu sva mu s Suzano, ne da bi
slutila, kaj se bo čez nekaj dni zgodilo, poslednjikrat segla v roko. Čez nekaj dni so mi sporočili v Sarajevo
žalostno vest. Globoko mi je bilo žal zaradi odhoda velikega umetnika, akademskega slikarja in prijatelja. Odšel
sem v pisarno in napisal o njem krajše besedilo, ki ga je naslednji dan objavilo Delo. Omenil sem, da smo
ljudje s Krasa videli v njegovi umetnosti tudi nekoliko sebe, kot dela pokrajine, iz katere smo izšli, s Krasa, ki
ga je imel Lojze rad in kateremu je vtisnil nesmrtno umetniško podobo. Na koncu sem vodil v galeriji v Štan-
jelu spominsko sejo. Med zadnjim slovesom sem stal blizu večnega umetnikovega počivališča. Spomnil sem se,
da sva nekoč obiskala škrbinsko pokopališče, kjer je želel biti pokopan. Na misel mi je prišlo, kar mi je ob neki
priložnosti rekel: "Drago, še jih je, Kraševcev".

5Življenjepis in bibliografija

Zoran Kržišnik

Lojze Spacal

Svet, ki ga razodevajo slike, grafike in skulpture ter razmišljanja Lojzeta Spacala, je umetnikova notranja

pokrajina, katere koncept se je zarisoval z življenjem in izkušnjami in se vse bolj izščiščeval, bolj ko je z leti
zorel umetnikov talent. To pa ne pomeni, da bi bil talent mladega umetnika manjši ali da bi dela njegove mlade
zrelosti ne mogla doseči enako visoke ravni. Ne. Toda talent je pri umetniku, ki ga ima v veliki, polni meri,
vedno v službi življenjskih dognanj; in življenjska dognanja postajajo pri mojstru, ki ne vene, temveč bolj in bolj
dozoreva, globlja in po svoje preprostejša, ker se rešijo akcidentalnosti, ki jih vsiljuje zamegljenost mladostnih
strasti in se osredotočajo na trajno in bistveno. Govorica, s katero skuša izraziti jezik Spacalove umetnosti, se
je že vsa desetletja vztrajno vračala k domači besedi - v prenesenem smislu: vse bolj so spregovorile forme in
barve kraškega življa, od koder Spacal izvira, barvnost pokrajine, ki je bogata belega kamenja, rdeče zemlje,
temnih borovcev, rjavega lesa, pa tudi žive sinjine neba, tembolj intenzivne, kadar se pne nad goljavo; in oblike
kamnov, senenih kop, preprosto grajenih hiš, na videz okornih kmečkih orodij, ki jih je zgladila stoletna raba.

Vsa ta na prvi pogled enolična in skopa, pri bistrejšem opazovanju pa neverjetno bogata zakladnica življenjsko
bistvenih materialov in oblik - in prav tako bistvenih barv - je ponujala Spacalu, umetniku prodornega očesa
in neverjetno spretne roke, porojene iz že omenjene domače kamnoseške tradicije, dopolnjene z znanjem
rodov kmečkih gospodarjev, ki so sami izdelovali in popravljali potrebno leseno orodje, zaželena izrazila za
likovno podajanje svojega, Spacalovskega sveta. Prek vida, ki je tako in tako najbolj razviti človeški čut in nam
naklanja največ dognanj in videnj, posreduje umetnik celotnost svojih doživetij in oblikuje svoj nezamenljivi
umetniški svet.

Če sledimo Spacalovi razvojni poti, ne moremo mimo doživetja v času njegove internacije; ko je reven kmetič
naročal krsto za svojo štiriletno hčerko, je Spacal pretresen, ob dogodku, ponudil pomoč in mu skrbno poslikal
krsto. Presenečen ob tem, koliko pozornosti je to njegovo delo zbudilo med pričujočimi, označuje to kot eno
temeljnih, pomembnih srečanj njegove umetnosti z maloštevilno javnostjo. Ta dogodek pa je pustil, bolje
rečeno, sprostil v avtorju niz čarobnih spominov njegovega otroštva in kmalu sledimo obdobju - ciklu, ki ga
poznavalci in spremljevalci Spacalove umetnosti poimenujejo magični realizem.

Število predmetov, na katere so se vezale neizpolnjene otroške sanje, ni veliko: semkaj spadajo ogledalo, čarob-
ni predmet, v katerega ujameš vsaj privid neulovljivega; prav tako stol ali pa petrolejka, pa tudi vaza z eksotič-
nimi rožami, včasih komoda ali pa vrtni kipec. Če bi po oblikovalni plati iskali vpliv na tedanjo Spacalovo
umetniško prakso, bi je morda našli pri njegovem učitelju Semeghiniju. Pokrajine zgodnejšega obdobja so vide-
...tu se začenja Spacalova ti neposredno zrasle iz njegovih otroških spominov; te pokrajine pa je že ograjeval zid; prav zid, ta klasični
velika igra potomca kraških nezamenljivi element kraških tal, pa bo ostajal v prihodnosti eden izmed vedno znova ponavljajočih se tem
kamnosekov, ki mu je kraškega človeka v zelo različnih izvedbah, pa tudi raznovrstnih funkcijah.
trodimenzionalnost sveta v krvi, V tem obdobju tako močno navzoče magije, je zid iztreznujoči element prostega poleta sanj; tu nam nehote pri-
v roki, v očesu in ki mu zato haja v razmišljanje primerjava, ko je, v času Spacalove internacije v južni Italiji, zid celice omejeval umetniko-
dvodimezionalna projekcija vo fizično svobodo, ga z nekaj koraki utesnjeval na primerljivi prostor, ko zdaj ta element, na svoj poseben
pomeni dodatno magično način ograjuje kotičke zasvojenih tal, toda prav tu se začenja Spacalova velika igra potomca kraških kam-
čarovnijo. nosekov, ki mu je trodimenzionalnost sveta v krvi, v roki, v očesu in ki mu zato dvodimezionalna projekcija
pomeni dodatno magično čarovnijo.

Od tu dalje mu nobena omejitev več ne more preprečiti zavzemanje vse širšega prostora na razgrnjeni ploskvi,
prav tu udejanja in ujame hkrati notranji in zunanji prostor, tokrat in onkraj, se vse bolj polašča tistega zunaj,
zunaj za zidom, in tistega znotraj med zidovi. Vse to mu postaja vseobvladujoče, njegovo. Ta nova igra s pros-
torom postaja vse bolj eminentna konstanta Spacalovega ustvarjanja.

6 Lojze Spacal

Lojze Spacal v grafičnem ateljeju ❚ Lojze Spacal in his print studio

Svoj osvojeni novi prostor naseljuje s specifičnimi gosti; s tigrasto mačko kot zvedavo jetnico njegovih ukan, s
ptiči kot simboli svobode, letečimi z razprtimi krili. Značilni zidovi se ožijo, pritiskajo pa zopet širijo, včasih
postanejo plotovi ali pa omejujoči hribi v daljnem ozadju. Ta njegov umetniški repertoar pozna zidove, lope z
majavimi stenami, luči na tankem, krhkem stojalu, umetno cvetje v porcelanasti vazi, sadje iz mašeja, luna kot
lampijon …Vendarle je opazno, da vse to magično svetovje postaja manj in manj magično, vse stvarnejše.
Sledimo prelomnemu obdobju, ko čez vse te magične podobe pade mreža vzporednic, navpičnic in štrlečih
diagonal; bogastvo za to obdobje tako značilnega kolorita, se začne umikati pred resničnostjo, ki prinaša v
Spacalov umetniški svet črnino in pa specifično rdečo - barvo krvi.

Vsakršno nasilje, tako v vojni kakor tudi v miru, je pustilo globoke sledove v Spacalu kot človeku in umetniku.
Čeprav je kot Kraševec trd do sebe, svojega trpljenja, ki ga je preživljal, ne mara in noče dramatizirati. Kot
umetnik pa z najglobljo prizadetostjo, ki izvira iz občutka solidarnosti nadosebnega, pa tudi nadnacionalnega
bratstva, izpoveduje protest, krik odpora zoper takšno ravnanje in izpričuje globino svojega prepričanja, da je
to najnižja stopnja razčlovečenja, ne žrtev, temveč njihovih rabljev. Ob takih primerih pa se kot umetnik odzove
takoj. Sporočilo o prebujenem zverstvu v človeku, ob vnovičnem porušenju medčloveških odnosov, vprašan-
ju življenja in smrti, svobode in nesvobode vzbudi njegovo reakcijo enako močno, enako neposredno, pa naj
ga novica doleti v katerikoli fazi ustvarjanja.

Ti protesti vezani na vsakršne okrutnosti, so brezčasni in pri Spacalu ne poznajo ne kontinenta, pa tudi ne poli-
tične opredelitve. Tako se je odzival v svoji najbližji okolici, pa tudi na dogodke v daljnem Čilu. Ves ta opus
obvladuje z razmeroma skopimi sredstvi. V teh delih razgrinja širok razpon človeške zgroženosti, protesta in
upanja. Izreden umetnikov občutek za vse te krivice je zdaj ponazorjen v skrajno poenostavljenih znakovnos-
tih, ki se odrekajo vsakršni direktni opisnosti in s samo barvo, vertikalami, horizontalami izpoveduje obsod-

7Življenjepis in bibliografija

bo, tisti gnev polnokrvne človečnosti in ostrega angažmaja, ki pa vendarle ne pozablja na zahtevo umetniškega
izraza in zato ustvari nezamenljive variante likovnega protesta.

Sledil je cikel, posvečen mestu, urbanizmu, opustošenim periferijam, revnim četrtim, v katerih je, kot je sam
izpovedal, podzavestno slutil bližajočo se potrošniško dobo.

Na eni strani ga presunja Značilna mesta v zrcalu so nastajala v času, ko se je gibal med svojim vsakdanjim Trstom in občasnim Piranom.
urbanistična nesmotrnost in S prefinjenim občutkom za vse pojavnosti, ki jih je zaznaval ob vseh teh obiskih; mednje spadajo tudi edinstveni
savudrijski viseči čolni in soline s svojimi vetrnicami; oddaljeval se je od prej omenjenega obdobja, lahko bi ga
nehumanost stanovanjskih imenovali socialni realizem, in zaokroževal novo obdobje na svoji umetniški poti. Čeprav dokaj sklenjen opus
razmer in bližina golih zidov ali tega časovno omejenega razdobja, nosi v sebi tudi zaznave, ki jih je mogoče kategorizirati, zlasti v pogledu inter-
pa grobi elementi sršastih ograj pretacije mest, kot dvojnost. Na eni strani ga presunja urbanistična nesmotrnost in nehumanost stanovanjskih
ali atributov plinarniških kom- razmer in bližina golih zidov ali pa grobi elementi sršastih ograj ali atributov plinarniških kompleksov, po drugi
pleksov, po drugi pa nesmiselno pa nesmiselno razkošje izložb, ki budi nezajezljivo porabniško slo. To dvojnost je znal Spacal vizualizirati v neza-
menljive podobe, ki tako mogočno zaznamujejo umetnikovo občutje do vsega, kar ga obdaja.
razkošje izložb, ki budi
nezajezljivo porabniško slo.

Kot pravi kraški potomec pa je takoj nato ves zagledan v avtentično kraško vas, njena dvorišča, mir, ki tamkaj
vlada, ter smotrnost in urejenost njenega okolja. Ta prehod je še posebno zanimiv in zlahka ugotovimo, da je
skoraj vse, kar je oblikovalo cikel mest, izrečeno s črto, medtem ko v kraški vasi prihaja v ospredje ploskev,
vsaka vertikala pa je trdno zasidrana v tleh; ta premik vodi umetnika k ustvarjanju, ki do kraja oblikuje njego-
vo osebnost, njegov rokopis, ki ga odkriva, poetizira notranja pokrajina, katere koncept je zarisovalo njegovo
dotedanje življenje in izkušnje in ki se ji je izraz vse bolj izčiščeval, vzporedno, kot je z leti zorel umetnikov veli-
ki talent.

Od takrat živi Lojze Spacal to vizijo s svojo celovito osebnostjo in jo dograjuje z vsemi danostmi kraških tal,
njene arhitekture in seveda njenega človeka. Likovna govorica, s katero obvladuje vse to, kar ga obdaja, jezik
Spacalove umetnosti se vsa ta leta vrača k domači besedi v prenesenem pomenu, vse njegove stvaritve posta-
jajo vse bolj preproste in monumentalne. Ta poenostavljenost, ki zna seči skoraj do absolutnega, zasleduje dva
cilja: je preizkus umetnika, kako daleč si lahko privošči odrekanje, krčenje, ne da bi izgubil jedro tistega, kar
se je namenil podati.

Če bi hoteli na hitro dojeti In je preverjanje čutnega vtisa, ki je pri Spacalu, tudi v njegovi najbolj konceptualni fazi, vendarle pobudnik
fenomen Spacalove umetnosti, prevajanja v samosvoj likovni jezik, ki se namenoma odreka posnemanju zunanje pojavnosti. Tako gradi pokra-
njegovo avro, ki tako sugestivno jino svojega notranjega videnja sicer na podlagi elementov, ki jih ponuja Kras, vendar preoblikovanih in
poenostavljenih v tisto bistvo, ko jih umetnik lahko porabi za elemente svoje podobe, ki sicer nosi pomen-
obvladuje, ne samo mejno skost, se pa nikakor noče vezati na kakršnokoli posnemanje nature. Notranji svet umetnikove prakse, Kras nje-
področje slovensko-italijanske gove duše, je tisto, kar podaja Spacal v skladu s svojim konceptom, zlagajoč oblike in barve, pri čemer gradi
likovne scene, bi bilo najbolje slikovno polje, da je v temelju videti kot nekakšen načrt, dvodimenzionalna projekcija tridimenzionalne
resničnosti, gledane z daljne višine, ki v resnici obstaja samo v umetnikovem videnju.
sprehoditi se skozi njegovo
zbirko - fundacijo v Štanjelu. Če bi hoteli na hitro dojeti fenomen Spacalove umetnosti, njegovo avro, ki tako sugestivno obvladuje, ne samo
mejno področje slovensko-italijanske likovne scene, bi bilo najbolje sprehoditi se skozi njegovo zbirko - fun-
dacijo v Štanjelu. Tako kot je Štanjel po svoji legi in naseljenosti sinonim Krasa, je Lojze Spacal sinonim umet-
nika, zraslega s kraških tal, poseben tip umetnika, globoko zasidranega v svoji matični slovenski zemlji, živo
dejavnega v rodnem Trstu, široko odprtega v svet. Tudi današnji dan nam kraška burja prinaša sporočila o trdni
povezanosti vseh ljudi na tleh, na katere nas je postavila zgodovina: izpolniti njen ukaz in ustvariti boljši svet
medsebojnega spoznavanja in aktivnega sožitja. To vizijo je živel Lojze Spacal s celovito osebnostjo in umet-
niško občutljivostjo ter jo soustvarjal s svojimi deli. Je nezamenljiv glasnik, likovno poetični interpret tega,
zgodovinsko tako bogato umetniško obdarjenega, evropskega predela in ključni soustvarjalec njegovega
današnjega likovnega jezika.

8 Lojze Spacal

Metka Gombač

Spacalovo družbeno in politično angažiranje
po drugi svetovni vojni

Lojze Spacal je s svojim delom, osebnostjo in življenjem globoko zaznamoval ne le sodobne zgodovine Iz Accetture na jugu Italije se je
Spacal vrnil kot umetnik, saj je
primorskih Slovencev, ampak se je zaradi svoje umetnosti povsem upravičeno uvrstil v Propileje spomina ce- tam spoznal predvsem svojo
lega naroda. S svojimi domačimi in mednarodnimi uspehi je promoviral sebe, svoj narod in svoj rojstni kraj in umetniško strast. Od svojega
si zato povsem zasluženo pridobil vse spoštovanje in večen spomin. Še več, univerzalna govorica slikarstva mu prvega amaterskega javnega
je omogočila, da je postal ambasador vseh prebivalcev severno jadranskega prostora in v eni osebi združil kul- dejanja dalje, ga je slikarstvo
turne, zgodovinske in civilizacijske lastnosti vseh, ki so in še naseljujejo ozemlje od Soče do Istre. spremljalo vse življenje.

Kot večini tamkajšnjega prebivalstva ni zgodovina prizanesla niti temu velikemu tržaškemu Slovencu, ki se je
tako kot drugi, znašel v cikličnih zgodovinskih vrtincih tega pomembnega geostrateškega križišča.
Imperialistična obravnava tega prostora je prinesla dve svetovni vojni, kar je povzročilo veliko gorja predvsem
civilnemu prebivalstvu. Potem, ko se je Spacal kot deček v uničeni Kostanjevici, rojstnem kraju svojega očeta,
takoj po prvi vojni prvič soočil z grozo vojnega uničenja, se je leta 1920 ob požigu tržaškega Narodnega doma,
kot vsi primorski Slovenci, soočil še z italijanskim fašizmom, ki je dosledno raznarodoval avtohtono slovensko
prebivalstvo. Druženje Spacala in cele generacije mladih Tržačanov ob slovenski pesmi na kraški gmajni ni
imelo nekih prevratnih namenov. Čeprav so nekatere med njimi zaradi podtaknjene bombe ustrelili v Bazovici
(Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš, Franc Marušič, Alojz Valenčič) je imelo to spontano druženje le en namen,
in sicer ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in svojo identiteto. Vse to so fašisti leta 1929 izkoristili za masovne
aretacije in sodne pogrome proti Slovencem. Tudi Spacal si je prislužil prvo aretacijo in izgnanstvo (konfi-
nacija) na jug Italije, kar ga je tako kot druge antifašiste za vedno zaznamovalo. Iz Accetture na jugu Italije se
je Spacal vrnil kot umetnik, saj je tam spoznal predvsem svojo umetniško strast. Od svojega prvega
amaterskega javnega dejanja dalje, ga je slikarstvo spremljalo vse življenje. Tudi, ko se je kasneje iz slikarskega
šolanja v italijanskih mestih vračal v domači Trst, mu tajna policija ni prizanašala. Njegov optimistični značaj
mu je pomagal preživeti fašistično izživljanje, a podobe tega trpljenja so se kasneje večkrat prikradle v motiviko
njegovega ustvarjanja in vso to svojo človeško prizadetost nad preživetim gorjem je tematsko zaokrožil v svo-
jih sočasnih ali kasnejših delih.

Tudi druga svetovna vojna mu ni prizanesla. Streljanje Pinka Tomažiča in tovarišev na openski gmajni leta
1941, požig Branika, Komna in drugih kraških vasi februarja 1944, 72 postreljenih talcev na Opčinah leta
1944, 52 obešenih talcev na pročelju glasbene šole v ulici Ghega v Trstu leta 1944, delovanje koncen-
tracijskega taborišča Rižarna pri sveti Soboti v Trstu, interniranje zapornikov v nemška taborišča in nacifašis-
tično znašanje nad civilnim prebivalstvom so ga za zmeraj zaznamovali. Lastno gorje je prenašal s trdo voljo,
gorje slehernika pa ni nikdar sprejel. Ob tej krvavi rihti, ki je zajela sorodnike, prijatelje ali znance iz mladin-
skih društev, in v kateri je bila udeležena skoraj vsaka tržaška družina, tudi Spacal ni mogel mirovati. Čeprav
so ga vidno kontrolirali in mu sledili, se je po svojih najboljših močeh skušal pridružiti odporu, ki so ga vodili
iz slovenske mizarske delavnice v Trstu. Ker so bili na ta obrat pozorni tako Gestapo, kot italijanska politična
policija, ga je to skoraj stalo zapora v taborišču Rižarna. Temu se je izognil le zaradi pomoči vidnega tržaškega
veljaka, ki je cenil njegovo umetnost.

Iz teh krutih vojnih let je Spacal izšel kot angažiran ustvarjalec, kot aktivist za mir in sožitje med tam živečimi
narodi. Potem, ko je bil maja 1945 premagan nacifašizem, je zmagoviti opciji ponudil svojo pomoč na
področju, kjer je bil najboljši. Prizadevanjem Slovencev po nacionalni združitvi v eni državi, ki je bila v Trstu
prisotna že od leta 1848 dalje, je ponudil svoj čopič in svoj fotografski aparat, da bi z drugimi strokovnjaki

9Življenjepis in bibliografija

Kontoveljski ribiči, 1946 ❚ Fishermen at
Contovello, 1946

Po osvoboditvi se je tako spregovoril o slovenski avtohtonosti v prostoru, ki je postal predmet mirovnih pogajanj med velesilami in
povsem naravno pridružil Jugoslavijo na zmagoviti strani, ter Italijo na strani poražencev. Po osvoboditvi se je tako povsem naravno
pridružil tistim, ki so zagovarjali združitev vseh Slovencev v enotni državi. Z drugimi primorskimi aktivisti se
tistim, ki so zagovarjali je lotil slikanja, fotografiranja in dokumentiranja slovenskih spomenikov in korenin narodne prisotnosti na tem
združitev vseh Slovencev v teritoriju. Vse, kar so ti zanesenjaki počenjali v mesecih do pariške mirovne pogodbe, je ohranjeno v
premnogih fasciklih, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije.
enotni državi. Z drugimi
primorskimi aktivisti se je lotil Vprašanje bodočih slovenskih meja je zaposlovalo Slovence vse vojno obdobje in za ta vprašanja je na relaciji
Ljubljana, Zagreb, Beograd vedno vladalo izredno zanimanje. Prav zaradi tega so po kapitulaciji Italije v
slikanja, fotografiranja in Sloveniji prej (16. 9. 1943) in v Jajcu kasneje (29. 11. 1943), razglasili priključitev Slovenskega primorja k
dokumentiranja slovenskih Sloveniji. Ker so se vsi zavedali, da je bilo treba ta proglas še izbojevati v mednarodni areni ob koncu vojne,
je najvišji takratni politični organ Slovenski narodnoosvobodilni svet, januarja 1944 v Kočevskem Rogu
spomenikov in korenin ustanovil Znanstveni inštitut, kjer so različni strokovnjaki zbirali gradivo o mejah. Zgodovinarji, geografi,
narodne prisotnosti pravniki, zdravniki, glasbeniki, slikarji, inženirji in drugi intelektualci, so, vsak po svojih sposobnostih, sode-
na tem teritoriju. lovali pri pripravah na neizbežni diplomatski spor, ki se je nakazoval ob koncu vojne. Z osvoboditvijo
Slovenskega primorja in Trsta, torej z osvoboditvijo povsem slovenskega zaledja in narodnostno mešanih mest
Trsta, Gorice, Tržiča, Kopra, Izole in Pirana, še ni bila izrečena zadnja beseda o povojni pripadnosti tega pros-
tora in je negotovost glede pripadnosti eni ali drugi državi trajala še desetletje.

Maja 1945, ko se je Znanstveni inštitut preselil v Ljubljano, sta se mu pri delu pridružila še tržaška in goriška
podružnica. Zavest, da se napeto stanje ni umirilo in da je bila fronta med Italijo in Jugoslavijo še vedno živa,
je udeležence v znanstvenem procesu združevala in silila k sodelovanju, saj so morali strokovno prepričati med-
narodne eksperte in diplomacijo, da je bila meja sklenjena v Rapallu leta 1920 krivična, in da ni slonela na
narodnih, ampak na političnih argumentih.1

10 Lojze Spacal

V ta namen je Znanstveni inštitut v Ljubljani v sodelovanju z beograjskim Inštitutom za proučevanje medna- Resolucija za priključitev slovenskega primorja k
rodnih vprašanj pri Ministrstvu za zunanje zadeve in z Jadranskim inštitutom na Sušaku, pripravil vrsto študij Jugoslaviji ❚ Resolution on Annexing the Slovene
o narodnostni in etnografski sliki Slovenskega primorja in Istre do leta 1918, vrsto razprav o italijanski raz- Littoral to Yugoslavia, 1946
narodovalni politiki od Soče do Snežnika in od Reke do Lastova v letih 1918 - 1941, vrsto podatkov o itali-
janski agresiji na Jugoslavijo leta 1941 in o vojnih zločinih v anektiranih Ljubljanski in Reški pokrajini za čas
od leta 1941 - 1943 in vrsto podatkov o italijanskem sodelovanju z Nemci v nečloveških represalijah v Istri in
Slovenskem primorju. Tako politikom, kot prebivalstvu, je po koncu vojne postajalo jasno, da pri določanju
nove meje ne bodo odločala dejstva kot na primer, da je Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko
primorje (dalje Pokrajinski NOO) od septembra 1944, razen velikih mest, povsem obvladal Slovensko pri-
morje, in da so 1. maja 1945 enote Jugoslovanske armade porazile nemško - italijanske čete in osvobodile celot-
no ozemlje Julijske krajine. Še več, nekatere odločitve zahodnih zaveznikov, kot junijski izgon Jugoslovanskih
čet iz Trsta, Gorice in Tržiča ter vzpostavitev dveh vzporednih uprav, Zavezniške vojaške uprave za cono A in
Vojaške uprave jugoslovanske armade za cono B nekdanje Julijske krajine, so nakazovale, da bodo zahodni
zavezniki na mirovni konferenci favorizirali italijanske interese proti slovenskim prizadevanjem po priključitvi
Slovenskega primorja in Trsta.2 Ta prizadevanja je v Slovenskem primorju predstavljal prav Pokrajinski NOO.
Bil je najvišji tamkajšnji upravni organ in obenem politični nosilec novega sistema, ki je temeljil na ljudski
oblasti in na socialistični ideologiji. Mesec dni po osvoboditvi je Pokrajinski NOO, tudi z začasnim dovoljen-
jem zahodnih zaveznikov, zavladal od Postojne do Trsta in od Bovca do izliva Soče in tako najresneje najavil
svojo prisotnost v Tržaškem zalivu. S seboj je prinesel marsikaj novega in koristnega, tako na področju gospo-
darstva, kot na področju sociale, zdravstva, kulture in šolstva, pa čeprav je veliko načrtov, zaradi kratkega
obdobja, ostalo le v zametkih in načrtih. Vse te spremembe in reformno delovanje Pokrajinskega NOO, nje-
govih odsekov, oddelkov in komisij, je ob delovanju drugih oblastnih organov, globoko poseglo v tamkajšnjo
ustaljeno administracijo. Ukrepi, odredbe in sprejeti zakoni so izvirali iz reformnega duha neke nove družbe.
Po mnenju reformatorjev so prav te napake pripeljale do grozot druge svetovne vojne in zato je bilo povsem
razumljivo, da so ljudje te reformne poskuse sprejemali z dokajšnjim razumevanjem. Zaradi spleta okoliščin je
Pokrajinski NOO v svoji polni oblastni funkciji deloval le za čas od 1. 5. 1945 do 12. 6. 1945, nato pa je po
podpisu beograjskega sporazuma (9. 6. 1945) izgubil oblastveno funkcijo in postal le posvetovalni organ, ki
je vse svoje delo usmeril v boj za priključitev Slovenskega primorja in Trsta k Jugoslaviji.3

V vodstvu Pokrajinskega NOO so razumeli, da se bo trda diplomatska preizkušnja pisala na hrbtih šibkejših in
da bosta na tržišču mednarodnega dokazovanja veljala več znanje in strokovno dokazovanje, kot pa ljudski
aktivizem. Prav zato je Pokrajinski NOO sredi poletja 1945 sprejel sklep o ustanovitvi svojega Študijskega odse-
ka. Nalogo so poverili Dušanu Rybařu, Borisu Zajcu, Romanu Pahorju in Angelu Kukanji. V sodelovanju z
Oddelkom za mejna vprašanja iz Ljubljane, ki ga je vodil Lojze Ude in Inštitutom za proučevanje mednarod-
nih vprašanj iz Beograda, ki ga je vodil Fran Zwitter, se je Odsek s svojimi strokovnjaki in sodelavci angažiral
pri pripravi elaboratov, brošur, knjig in drugega materiala, ki je nastajal v letih 1945 in 1946 kot dokazno gradi-
vo o upravičenosti zahtev po združitvi Slovenskega primorja z matico. Ob zbiranju najraznovrstnejših podatkov
in propagandnem delu, je bila ena prvih zelo pomembnih akcij Študijskega odseka zbiranje podpisov za
priključitev Slovenskega primorja, ki je potekala konec avgusta 1945. Strokovno bi to podpisovalno akcijo
uvrstili v kategorijo plebiscitarnega izjavljanja, ki naj bi s svojo številčnostjo dokazovala odločitev prebivalstva
glede pripadnosti teh krajev. Zbiranje podpisov v celotnem Slovenskem primorju in Trstu je potekalo hitro, saj
so organizatorji v šestih dneh zbrali okoli 220.000 podpisov. Na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v
Londonu jeseni 1945, so jugoslovanski delegati na ta način zbrane podpise predstavili kot enega izmed doka-
zov plebiscitarne odločitve prebivalstva Julijske krajine. Na zasedanju v Londonu je bil eden od sklepov tudi
ta, da se imenuje mednarodna razmejitvena komisija izvedencev, ki bo na primorskem terenu proučevala dejan-
sko stanje, zbrala podatke o slovenskem, hrvaškem in italijanskem prebivalstvu in pripravila predlog za
določitev meje med obema državama. Dogovorjena so bila tudi osnovna izhodišča, češ, da se mora meja v
glavnem pokrivati z etnično mejo. Lahko rečemo, da je od oktobra 1945 do junija 1946 sledilo obdobje izred-
no intenzivnega dela tako v Trstu, kot v Ljubljani in v Beogradu. Vsi so se pripravljali na prihod mednarodne
razmejitvene komisije, ki je v Trst prispela v začetku marca 1946.

11Življenjepis in bibliografija

Oktobra 1945 je v ta namen stekla tudi akcija slikanja naravnih in krajevnih lepot na Tržaškem in Goriškem.
Po nalogu Tiskovnega urada, ki je deloval pri Narodni vladi Slovenije, sta pričela akademski slikar Lojze Spacal
in fotograf Marijan Pfaifer pripravljati fotografske posnetke naravnih in krajevnih lepot na tržaškem in goriškem
ter folklornih znamenitosti v mejah cone A Julijske krajine. Kot lahko sledimo po dokumentih študijskega odse-
ka za Goriško, so se na pot po Goriških Brdih in po drugih krajih po Goriškem4 odpravili 19. in 20. oktobra
1945 akademski slikar Lojze Spacal kot mentor, fotoreporter Marijan Pfaifer in Ludvik Zorzut, dober poz-
navalec krajev in ljudi po Goriškem. Pot jih je vodila čez Brda in Vrhovlje v dolino Soče, čez Kanal, Čiginj,
Volče, Kobarid, Bovec in naprej do Trente, nazaj do Plav, do Sv. Gore mimo Solkana in Gorice. Poudarek je
bil namenjen predvsem folklornim in etnografskim znamenitostim, ki so bila značilna za Slovence. Objektiv se
je ustavljal na hišah, vodnjakih, posameznih predmetih, na posameznikih, pa na posnetkih planinskega sveta,
Gregorčičevega raja na Kobariškem, na Bovškem, vse do Trente in do najvišjih planinskih vrhov. Prav tako
so pripravili posnetke za Kras, Istro in vipavsko področje. Zbrane posnetke so predali tudi Tiskovnemu uradu
v Ljubljano, da so bili na razpolago tako oddelkoma v Trstu in Gorici kot Oddelku za mejna vprašanja v
Ljubljani. Vse zbrane posnetke so s pridom uporabili tudi pri pripravi različnih knjig, brošur in elaboratov, ki
so bili v glavnem zgodovinsko dokumentarnega značaja, namenjeni pa so bili izvedencem za meje in pa seve-
da pripravljeni za razmejitvena pogajanja v Parizu.

V čas priprav na prihod mednarodne razmejitvene komisije izvedencev sodi tudi načrtovanje in priprava dveh
razstav. Prva naj bi prikazala dosežke narodnoosvobodilne borbe v Julijski krajini in Trstu, druga razstava pa
je obravnavala tematiko etnologije, geografije, zgodovine in gospodarstva. Razstavljeno gradivo so sestavljali
predmeti in fotografije, ki so dokazovali razsežnost slovenske naseljenosti vse od začetkov slovenske prisotnosti
na tem prostoru.5 Zbirali so vse, kar je dokazovalo slovenski izvor in sorodnost z ostalimi Slovenci onkraj
bivše rapalske meje, ter dokumentacijo, ki je dokazovala zavest o skupnem izvoru. Seveda je tudi pri priprav-
ljanju teh razstav potekalo intenzivno sodelovanje med Trstom, Gorico in Ljubljano. Iz kratkega zapisa Študij-
skega odseka, ki so ga poslali Tiskovnemu uradu v Ljubljano izvemo, da je Lojze Spacal tri posnetke o
Barkovljah prinesel v izdelavo Pfeiferju konec januarja 1946 v Ljubljano in da so bili namenjeni za zgodovin-
sko etnografsko razstavo.6

Urednik Primorskega dnevnika Stanislav Renko je nato odbral gradivo za razstavo, ki bi naj predstavila pri-
morsko-istrski narodnoosvobodilni boj in ga odnesel v Beograd, kjer so gradivo vključili v razstavo o boju
jugoslovanskih narodov, ki je bila v Parizu med 19. 6. in 15. 7. 1946. Razstava je bila v gledališču "Les
Ambassadeurs", spremljala jo je brošura, ki je vsebovala številne motive iz Slovenskega primorja. V Oddelku
II Arhiva Republike Slovenije pa se hrani plakat, ki je spremljal razstavo.7

Plakat za pariško razstavo Boj jugoslovanskih Najpomembnejši prispevek tržaškega Študijskega odseka pa je bilo brez dvoma sodelovanje pri oblikovanju
narodov za osvoboditev (plakat je oblikoval Spomenice Pokrajinskega NOO s katero so želeli prepričati mednarodno javnost, da spada Slovensko primorje
k matični Sloveniji. V Spomenici so zbrani zgodovinski in etnografski podatki, fotografije, zemljevidi in drugo
Milivoj Uzelac) ❚ Poster for the Paris exhibition gradivo velike vrednosti, ki naj bi bilo osnova za to, da bi tudi drugje razumeli, da je slovenski narod zgodovin-
"Yugoslav Peoples' Liberation Struggle", ski narod. "To Spomenico je izročil Pokrajinski NOO za Slovensko primorje in Trst medzavezniški razmejitveni
1946 (poster designed by Milivoj Uzelac) komisiji" piše v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku na prvi strani Spomenice, ki jo je delegacija
Pokrajinskega NOO s Francetom Bevkom na čelu, marca 1946 izročila članom mednarodne razmejitvene komisi-
je v Trstu. Celotna serija je bila sestavljena iz treh delov: v prvem delu Spomenice je bil objavljen zemljevid
Julijske krajine, z etnografskim in ekonomskim delom, v drugem delu je bila predstavljena borba prebivalcev
Julijske krajine za svobodo in pravico do samoodločbe, v tretjem pa so v Spomenici spregovorili o pokrajini in
tamkajšnjih ljudeh. Celotno publikacijo je spremljalo 93 slikovnih predlog in risb. Vsi deli so bili sestavljeni iz
posameznih listov, ki so bili vloženi v zaprte mape iz trdih platnic. Iz tega obširnega gradiva pa so naredili še
izbor za Spomenico, ki jo je delegacija izročila razmejitveni komisiji. Spomenica je bila pripravljena tudi v
angleškem, francoskem in ruskem jeziku in so jo predložili Svetu zunanjih ministrov maja 1946 v Parizu.8

Ko je razmejitvena komisija končala z delom na terenu in odpotovala ter se lotila priprave poročila za zasedan-
je Sveta zunanjih ministrov v Parizu, (25. 4. - 16. 5. 1946) so se pri Pokrajinskem NOO odločili, da pošljejo
v Pariz še delegacijo primorskih Slovencev, ki bo opremljena z najraznovrstnejšim gradivom skušala prepričati
francosko in svetovno javnost, da naseljujejo ta prostor ob Italijanih tudi Slovenci in Hrvati. Delegacija je odpo-

12 Lojze Spacal

tovala v Pariz konec aprila 1946. Sestavljali so jo predstavniki Slovencev, Hrvatov iz Istre in Italijanov, vodil
pa jo je pisatelj France Bevk, predsednik Pokrajinskega NOO. Vsi so bili izredno aktivni pri navezovanju oseb-
nih stikov, pri organiziranju tiskovnih konferenc in pri promociji svojih stališč. Delili so brošure in elaborate,
ki so bili natisnjeni v raznih jezikih, izdajali bilten v katerem so poročali o razmerah v Julijski krajini, razlagali
ter dokazovali so svoja stališča do vseh aktualnih vprašanj, ki so se nanašala na Slovence in Hrvate na tem
ozemlju. Kompromisni francoski predlog je puščal še nekaj upanja glede Gorice, Goriških Brd in Tržiča in prav
zato je glavni ekspert za zgodovino na pogajanjih v Parizu dr. Fran Zwitter julija 1946 zaprosil goriški Študijs-
ki odsek naj pripravi podatke in zemljevide za mesto Gorica in za Goriška Brda.9

V obdobju največje aktivnosti študijskega odseka v Trstu, to je ob prihodu in bivanju mednarodne razmejitvene Spomenik bazoviških žrtev, 1945 ❚ Memorial to the
komisije izvedencev, je bilo pri Študijskem odseku zaposlenih 14 ljudi. V tem času so ob nazivu Študijski odsek, Bazovica Victims, 1945
uporabljali tudi naziv Inštitut za proučevanje Julijske krajine v Trstu. Iz tega časa je ohranjen dopis z datumom
18. 5. 1946, ki nam pove, da je bil Lojze Spacal razrešen službe pri Prosvetni komisiji in nameščen pri Inštitutu
za proučevanje Julijske krajine, kot referent zgodovinsko-etnografskega oddelka.10 Decembra 1946, pa je bil
Lojze Spacal z odlokom Predsedstva Pokrajinskega NOO za Slovensko primorje in Trst imenovan za predsed-
nika Komisije za postavljanje narodnih spomenikov.11

Konec meseca maja 1946, ko sta se delo in pozornost preusmerili v Pariz, se je delo Študijskega odseka
bistveno zmanjšalo in se do konca leta 1946 tudi zaključilo. Končalo se je neko obdobje, ki je bilo izredno
tako za slovensko znanost in kulturo kot za takratno slovensko politiko. Po dramatičnih dogodkih leta 1945
in 1946, so 10. 2. 1947 podpisali pariško mirovno pogodbo. Del Primorske je bil priključen k Italiji (Kanalska
dolina, Beneška Slovenija, Rezija, Gorica in del Goriških Brd), del je pripadel Jugoslaviji, del pa novous-
tanovljenemu Svobodnemu tržaškemu ozemlju.

Opombe:

1 Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS je bil ustanovljen 12.1.1944, deloval je v Rogu, predsednik je bil dr. Fran Zwitter, več o tem France Škerl,
Znanstveni inštitut, Zgodovinski časopis, Ljubljana, l. XIX-XX, 1965-66, str. 31-61.

2 O Pokrajinskem NOO je pisala Metka Gombač v knjigi Pokrajinski NOO za Slovensko primorje in Trst 1944-1947, Ljubljana 2003.
3 Dne 9. 6. 1945 je bil podpisan beograjski sporazum med jugoslovansko vlado in vladami velesil, ki je Julijsko krajino razdelil v dve okupacijski coni. Cono A,

ki je imela sedež v Trstu, je prevzela upravo Zavezniška vojaška uprava, cono B, s sedežem v Ajdovščini, pa je prevzela Vojaška uprava jugoslovanske armade.
4 AS 1816 Okrožni NOO za Goriško okrožje, šk. 10.
5 Mednarodna razmejitvena komisija je bila imenovana septembra 1945, na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v Londonu. Izvedenci naj bi si na terenu ogledali

stanje in nato določili mejo. Od 7. 3. do 5. 4. 1946 so si člani komisije ogledali kraje v obeh conah Julijske krajine in nato pripravili razmejitvene predloge.
6 AS 1818 Pokrajinski NOO za Slovensko primorje in Trst, šk. 56.
7 Metka Gombač, Razstava v Parizu, Glasnik ZRS Koper, št. 3, Pariška mirovna pogodba, Koper 1997.
8 Vlasta Beltram, Spomenici, Glasnik ZRS Koper, št. 3, Pariška mirovna pogodba, Koper 1997.
9 AS 1818 Pokrajinski NOO za Slovensko primirje in Trst, šk. 13/II in šk. 1/IV.
10 AS 1818 Pokrajinski NOO za Slovensko primorje in Trst, šk. 56.
11 AS 1818 Pokrajinski NOO za Slovensko primorje in Trst, šk. 10.

13Življenjepis in bibliografija



Življenjepis

Lara Štrumej

Življenjepis

Mali Lojze z materjo in očetom, 1908 (Zapuščina Lojzeta 1907
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Little Lojze with his
Lojze Spacal se je kot prvi od treh otrok rodil 15. junija 1907 v Trstu, v podstrešni sobici hiše št. 20 v takrat
mother and father, 1908 (The estate of Lojze Spacal, Museum imenitni ulici Rossetti, materi Mariji, rojeni Novak, iz Kostanjevice na Krasu in očetu Andreju prav tako iz
Kostanjevice. Mati je bila perica, oče pa kamnosek, ki je sprva delal v nabrežinskih kamnolomih, ko pa je delo
of Modern Art, Ljubljana) izgubil, se je v Trstu zaposlil kot zidar.

1910

Rodila se je sestra Dragica. Mali Lojze je največ srečnih dni preživel pri starih starših v Kostanjevici, kjer so se mu
v nepozaben spomin vtisnile številne živobarvne podobe svetnikov na steklu, dela raznih podeželskih samoukov,
ki so jih pobožni predniki in babica prinesli z raznih romanj. Z visoke postelje jih je opazoval na belih stenah
babičine sobe, kjer so visele druga poleg druge in se v modrih, rdečih in rumenih barvah bleščale v svetlobi, ki
je prihajala skozi priprta polkna.

1912

Rodila se je sestra Ana.

1914

Po izbruhu vojne je bil oče vpoklican k vojakom; kmalu zatem je umrl za tifusom. Že prej trdo življenje Spacalovih
je po očetovi smrti postalo še težje. Mati se je z otroki preselila iz podstrešnega stanovanja v ulici Rossetti v
predmestje Trsta, v majhno hišo na Lloydovi ulici, ki se sedaj imenuje Campi Elisi. Kmalu za očetom je umrla še
sestra Ana. Lojze je na materino željo obiskoval slovensko osnovno šolo Cirila-Metoda pri Sv. Jakobu v Trstu, na
katero pa ni imel lepih spominov, kljub temu da je bila lepa in nova, saj ni mogel pozabiti grenke izkušnje z učitelji,
ki so ga pogosto tepli. Sam bi raje obiskoval italijansko šolo, kjer so se šolali njegovi prijatelji.

1918

Mati je sama težko preživljala družino, zato se je Lojze odločil, da bo pustil šolo in s priložnostnimi deli raje poma-
gal družini do znosnejšega življenja. S skromnim zaslužkom od raznih del, ki jih je našel pri pleskarjih, v gostilnah,
trgovini, ladjedelnici in pri peku, je prispeval k lažjemu življenju članov družine, na kar je bil zelo ponosen.
Posebno všeč mu je bilo delo pri peku; tam je imel na voljo oslička, s katerim je tovoril in razdeljeval kruh. S
sovrstniki iz enako revnih družin je kradel premog z vlakov in ga prodajal, vse dokler eden iz druščine ni v nes-
reči izgubil obeh nog. Kot vajenec v ladjedelnici je s sodelavci razpravljal o socialnih krivicah in narodnostnem
zatiranju, obiskoval socialistični krožek pri Sv. Jakobu in utrdil svoje protifašistično prepričanje ter se povezal s
somišljeniki v protifašističnemu delovanju.

16 Lojze Spacal

1923-25

Bil je soustanovitelj in predsednik mladinskega društva Zarja v Rojanu ter član in ustanovni član raznih drugih
slovenskih mladinskih društev v Tomaju, Pliskovici in drugih vaseh. Prirejali so srečanja, krajše gledališke pred-
stave in izlete v gore, na katerih so peli in se pogovarjali v materinščini. Zaradi protifašistične zavzetosti za sloven-
stvo si je nakopal preganjanje fašistov, ki sta mu sledila zapor in izgnanstvo.

1925-27

Fašisti so vsa mladinska društva ukinili, a delovanja mladincev niso mogli zatreti. Spacal se je pridružil najbolj
upornim, Ferdu Bidovcu, Zvonimirju Milošu, Alojzu Valenčiču in Franju Marušiču.

1929

Ko so fašisti prijeli Bidovca, Miloša, Valenčiča in Marušiča, se je Spacal želel izogniti aretaciji in je načrtoval pobeg
v Švico. Najprej se je zatekel k stricu Antonu, ki je bil kot železničar premeščen v Lombardijo blizu švicarske meje.
A ker mu je bila policija za petami, je skušal pobegniti v Švico, vendar so ga prijeli na meji in ga poslali v zloglasni
zapor Regina Coeli v Rim. V samici je prebil dva meseca v čakanju na sodni proces. Umetnik je pogosto poudar-
jal, da je v zaporu začel premišljevati o slikarstvu. Iz Rima je bil skupaj z drugimi ujetniki prepeljan v Trst, kjer so
ga za nekaj mesecev znova zaprli. Nato ga je tržaška kvestura kljub pomanjkanju dokazov 12. junija 1930 izgnala
v južno Italijo, v vas Accettura v pokrajini Basilicata.

1930-32 V izgnanstvu v Accetturi, okoli 1932 (Zapuščina Lojzeta
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Exiled to Accettura,
Da se je v izgnanstvu lahko preživljal, obenem pa denarno pomagal še materi in sestri, se je lotil različnih del; around 1932 (The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art,
med drugim se je oprijel tudi fotografije. Domače je prosil, naj mu pošljejo stari fotografski aparat Leica, ki mu ga
je podaril stric Anton, nakar se je uspešno lotil dela. Fotografiral je poroke, obhajila, birme, pogrebe, razne običa- Ljubljana)
je in praznike ter portretiral domačine; tako si je hitro pridobil njihovo zaupanje. Svojo najemniško sobico je spre-
menil v temnico. A kot izgnanec je dovoljenje za fotografiranje kmalu izgubil; delo je bil prisiljen prepustiti neke-
mu domačinu. Razočaran je našel novo možnost za delo in zaslužek v bližnji mizarski delavnici, kjer je poslikaval
krste. Ker je v deželi razsajala malarija, so imeli mizarji polne roke dela z izdelovanjem krst, od katerih so bile
mnoge namenjene otrokom. Tako je Spacal kot pomočnik v mizarski delavnici nekoč iz sočutja do pokojne šti-
riletne deklice in njenih siromašnih staršev, obenem pa nemara tudi zaradi spomina na svojo ravno tako zgodaj
umrlo sestro, okrasil krsto za malo deklico, čeprav sta njena starša zmogla plačati le najbolj preprost mizarski
izdelek. Z metulji in cvetlicami okrašena krsta je postala predmet vsesplošnega občudovanja. Sčasoma si je s
krašenjem krst, ki jih je menjal za olje in pšenico, pridobil spoštovanje celo pri občinskih možeh. A bolj kot ugled
med vaščani je bilo za mladega Spacala pomembno spoznanje o njegovi poklicanosti za slikarstvo, ki se je porodi-
lo med tem delom, zato je čas v izgnanstvu izkoristil za študij in pripravo na maturo na umetnostnem liceju v
Benetkah.

17. septembra je bil izpuščen iz izgnanstva; po dolgotrajni vožnji se je v rodni Trst vrnil oktobra.

17Življenjepis in bibliografija

Spacal kot profesor na neki šoli v Rojanu, okoli 1936
(Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Spacal
as a teacher at a school in Roiano, around 1936 (The

estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

V času študija v Monzi, okoli 1937 (Foto: Mioni; Trst,
umetnikov arhiv) ❚ In the time of study in Monza, around

1937 (Photo: Mioni, Trieste: the artist's archive)

1936

Spričevalo umetnostnega liceja v Benetkah, kjer je opravil privatno maturo, nosi datum 23. oktober 1936; kmalu
zatem je v Rimu opravil še habilitacijski izpit za risanje.

Občasno je poučeval v Trstu na raznih srednjih strokovnih šolah in na učiteljišču. Šlo je za nadomeščanje; redno
ni mogel poučevati zaradi svoje "sumljive" politične preteklosti, in ker ni bil član fašistične stranke. Nad vlogo
učitelja pa ni bil najbolj navdušen, saj je bil prepričan, da se mora umetnik povsem posvetiti svojemu poslanstvu.

Prijateljeval je z Pinom Tomažičem in njegovo sestro Dani, ki ju je - kot izvemo iz romana Fulvia Tomizza
Mladoporočenca iz ulice Rossetti - pogosto spremljal na kolesarskih izletih; žal le do 2. junija 1940, ko je polici-
ja Pina aretirala, posebno sodišče pa ga je decembra 1941 obsodilo na smrt.

Vpisal se je na umetniški inštitut za dekorativno umetnost v Monzi (Istituto Superiore Artistico per l'Arte
Decorativa di Monza). Njegovi profesorji so bili Semeghini, De Grada, Pica, arhitekt Pagano oziroma Pogačnik,
po rodu iz Poreča, in drugi, ki so študente vzgajali v duhu izrazito modernih estetskih teženj. Med študijem si je
denarno pomagal z raznimi deli, nadomeščanjem profesorjev v šolah, občasnim fotografiranjem in še s čim. Za
šolanje v Monzi se je odločil z upanjem na delo v tržaški ladjedelnici, kjer so za opremo čezoceanskih ladij potre-
bovali dekoraterje. Tako je kmalu začel sodelovati z znanim tržaškim opremljevalcem ladij Gustavom Pulitzerjem,
s katerim je pred tem sodeloval tudi Avgust Černigoj. Zasebno je študiral tudi na akademiji Brera v Milanu. Tu je
zahajal v krog milanskega gibanja Corrente, ki mu je pripadal velik del lombardskih slikarjev. Med njimi so nanj
najbolj vplivali Arnaldo Badodi, Renato Birolli in Renato Gatuso.

Pri Goriški matici (Unione editoriale Goriziana) je izšla knjiga Vesele zgodbe, za katero je prispeval naslovnico,

medtem ko so ilustracije v knjigi delo več drugih avtorjev.

Med slikanjem na Višarjih, okoli 1937 (Zapuščina Lojzeta 1937
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Painting on Monte Santo
di Lussari, around 1937 (The estate of Lojze Spacal, Museum Prvič je razstavljal na skupinski razstavi tržaških likovnikov v Trstu.

of Modern Art, Ljubljana)

V času študija v Monzi, okoli 1937 (Zapuščina Lojzeta Spacala,
Moderna galerija, Ljubljana) ❚ A student in Monza, around 1937

(The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

18 Lojze Spacal

1938

V maju je na nekem zborovanju mladih Slovencev na Livku spoznal svojo bodočo ženo Milojko Vodopivec.

1939

Po treh letih študija se je vrnil v Trst in se preživljal z risanjem vzorcev za blago. Preučeval je najrazličnejše tehnike,
od intarzije, rezanega, barvanega in jedkanega stekla, tkanin, čipk, do knjižne opreme, plakata in freske.
Prispeval je naslovnico za knjigo Andreja Budala, Osemnajst velikih, ki je izšla pri Goriški matici (Unione edito-
riale Goriziana); njegovo ime je v njej navedeno kot S. Spacal (Slavko Spacal).

1940

V dvorani Jerco, v kateri so prirejali plese, je v tajnosti pripravil svojo prvo razstavo. Tržaški javnosti se je pred-
stavil z linorezi in monotipijami, od katerih so jih nekaj odkupili slovenski intelektualci. Za vabilo v slovenski in
italijanski različici je kratko predstavitev prispeval Vladimir Milett; umetnik se je na njem predstavil z imenom
Slavko Spacal oziroma Luigi Spacal. Kritiki so njegova dela v olju, o katerih je umetnik dejal, da so mu pomeni-
la nekakšen nadomestek otroških sanj, za katere je bil v svoji trpki mladosti prikrajšan, označili za "fantastični rea-
lizem"; pozneje se je zanje uveljavil izraz magični realizem.
Za ladji Oceania in Neptunia je prispeval notranjo opremo; za vsako je izdelal osem dekorativnih panojev na lesu.
Na panojih Neptunie so bile upodobitve vedut oziroma arhitekturnih posebnosti osmih italijanskih mest.

1941

Za ladjo Saturnia je izdelal dekorativni pano.

1942

V februarju je imel skupaj s šestimi tržaškimi umetniki razstavo v Gallerii della Permanente v Milanu; razstavljali
so slikarji Riccardo Bastianutto, Avgust Černigoj, Adolfo Levier, Maria Lupieri in Anita Pittoni ter kipar Ugo Carà.
Spacal se je s Černigojem prvič srečal že pred vojno, pozneje pa je bil z njim v nekem posebnem prijateljsko-tek-
movalnem odnosu. Ugledni umetnostni kritik Agnoldomenico Pica je predstavil razstavo v milanski umetnosti
reviji Domus in jo ilustriral s celostransko barvno reprodukcijo Spacalove slike. Njegovo naklonjeno zanimanje za
Spacalovo umetnost, objavljeno v eni od vodilnih italijanskih specializiranih revij za umetnost, je avtorju omogoči-
lo prodor v širše umetnostne kroge. Svoja dela je začel pošiljati na razne skupinske in nacionalne razstave v Rim,
Torino, Firence in Benetke.

Vabilo na razstavo v Gallerii della Permanente, 1942
(Arhiv Narodne in študijske knjižnice v Trstu) ❚ Invitation to the
exhibition at Gallerii della Permanente, 1942

(Archive of the National and Study Library in Trieste)

19Življenjepis in bibliografija

Z Anito Pittoni ju je družilo nekakšno prijateljstvo; slikarka mu je pomagala pri prodaji slik v Milanu, v njenem
krogu prijateljev pa je spoznal tudi pisatelja Gianija Stuparicha.

Za admiralsko ladjo Roma in oklepnico Vittorio Veneto je prispeval jedkana stekla z morskimi motivi za dekoracijo
notranjosti; v salonih ladje Roma je bilo dvajset kvadratnih stekel, v oklepnici pa tri okrogla.

V župni cerkvi Sv. Jurija v Gradnem pri Kojskem v goriških Brdih je po naročilu župnika Bernardina Godniča zas-
noval poslikavo prenovljene notranjščine v fresko in sgraffito tehnikah. Poslikavanje sten ga je navduševalo; kot
je poročal Fran Šijanec kmalu po nastanku poslikav, je umetnik ob neki priložnosti priznal, da ima najrajši freske
in da se počuti zares slikarja le, kadar stoji v delavski obleki na odru pred golo steno.

18. aprila se je poročil z Milojko Vodopivec iz Dornberka v Vipavski dolini. Izhajala je iz zavedne slovenske
učiteljske družine in je bila tudi sama učiteljica. V njihovem gostoljubnem domu v Dornberku so se sestajali
slovenski goriški in tržaški študentje ter zahajali na skupne izlete v gore.

Spacal kot vojak v kazenskem bataljonu v Sarzanu v Kmalu nato je bil aretiran in poslan v taborišče v samostanu Corropoli v Abrucih, kjer je preživel nekaj mesecev,
Toscani, 1943 (Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, ki jih je izkoristil za risanje. Po izpustitvi so ga v Trstu znova aretirali in poslali v delavske bataljone v Sarzano v
Ljubljana) ❚ Spacal as a soldier of the penal battalion in Toskani, kjer je bil mobiliziran kot vojak, od tam pa so ga premestili v Forte dei Marmi pri Viareggiu. Tam se je
Sarzano, Tuscany, 1943 (The estate of Lojze Spacal, Museum of srečal s svojim bivšim profesorjem Paganom, ki je bil rezervni polkovnik. Pagano je bil socialist in je Spacalu pri-
našal ilegalno literaturo, med drugim tudi socialistično glasilo Avanti. Dovolil mu je tudi, da se je vsak dan nekaj
Modern Art, Ljubljana) ur posvečal umetnosti. Dobri odnosi med polkovnikom italijanske vojske in slovenskim izgnancem pa niso ostali
skriti, in Spacal je bil premeščen v Ceccino v južni Italiji, kjer je dočakal kapitulacijo fašistične Italije. V konfinaciji
je prebiral literaturo italijanskih avtorjev, od katerih mu je bil blizu Massimo Bontempelli, rad pa je imel tudi poe-
zijo Federica Garcíe Lorce.

1943

10. maja se mu je v Dornberku rodil sin Savo. Dokler se vojna vihra ni povsem polegla, je žena z otrokom živela
v Dornberku, kjer sta zanj skrbeli poleg nje še njena mama in sestra Zdenka. Spacal je medtem živel na ulici
Cassala 81 v Trstu; tam je imel najverjetneje tudi atelje.

Prva stran zloženke Spacalove samostojne razstave v 1944
Gallerii d'arte "Al corso" v Trstu, 1944 (Arhiv Narodne in študij-
ske knjižnice v Trstu) ❚ The first page of the leaflet to Spacal's 20. januarja so v tržaški Gallerii d'arte "Al Corso"
solo exhibition at Gallerii d'arte "Al corso" in Trieste, 1944 odprli njegovo prvo večjo samostojno razstavo, jeseni
pa se je samostojno predstavil še v milanski galeriji Il
(Archive of the National and Study Library in Trieste) Milione. Medtem ko je bila prva razstava, če sodimo
po besedah Borisa Pahorja, posebej pomembna za na-
rodnozavedne Slovence v Trstu, saj "…so si januarja
1944 prav na Spacalovi razstavi, na tržaškem Korzu,
slovenski ilegalci prišepetavali navodila za sestanke…",
je druga vzbudila živo zanimanje tudi med italijanskimi
likovnimi kritiki.

Z družino se je naselil v Rojanu, na ulici Sara Davis,
atelje pa je imel še naprej v Trstu.

20 Lojze Spacal

Pogled na razstavljena dela v Galleria d'arte
"Al corso", 1944 (Arhiv Narodne in študijske knjižnice v
Trstu) ❚ Exhibited works at Galleria d'arte "Al corso",
1944 (Archive of the National and Study Library in Trieste)

1945

Deloval je v Osvobodilni fronti skupaj z arhitektoma Zorkom Lahom in Franjom Kosovelom; skupaj s slednjim je
deloval tudi v odboru za spomeniško varstvo. Člani odbora so hodili po vaseh, za katere so vedeli, da si domači-
ni želijo postaviti spomenik svojim padlim. Pomagali so jim s splošnimi nasveti in pri izbiri prostora ter pri pre-
gledu načrtov, ki so jih imeli največkrat že izdelane.
Po osvoboditvi je Spacal razstavljal na skupinski razstavi primorskih umetnikov v tržaški Gallerii d'arte "Al Corso",
jeseni pa s tržaškimi umetniki v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Ob tej priložnosti je bil prvič v Ljubljani, saj je
bil kot politični preganjanec dolgo brez potnega lista. Srečal se je z Otonom Župančičem in Prežihovim Vorancem.
Pozneje je spoznal in večkrat obiskal Staneta Kregarja, Maksima Sedeja in Marija Preglja, s katerimi je razpravljal
o umetnosti; s Sedejem in Pregljem si je izmenjal tudi risbe. Po vojni je znova odkril svet Krasa, ki mu je bil ljub
že od mladosti. Zbiral je predmete ljudske umetnosti, podobe na steklu, lesene kipce in majolike, saj je sam dejal,
da je med mnogimi stvarmi, ki jih je videl in cenil, čutil kot najbližjo svoji naravi prav ljudsko umetnost.
Tiskovni urad pri ministrstvu Narodne vlade Slovenije ga je skupaj z Marijanom Pfeiferjem pooblastil za fotograf-
sko dokumentiranje naravnih, etnografskih in kulturnih posebnosti krajev na Tržaškem in Goriškem v coni A. Tako
sta se slikar in fotograf odpravila v spremstvu zgodovinarja Ludvika Zorzuta 19. in 20. oktobra v Julijsko krajino
in tam posnela več leica filmov. Ohranjenih je več sto fotografij, ki jih je izdelal Foto oddelek Tiskovnega urada
predsedstva Narodne vlade Slovenije, avtorstvo fotografij pa ni povsem jasno.
Pri Gregorčičevi založbi v Trstu je izšla drama Mire Mihelič v treh dejanjih Svet brez sovraštva, za katero je prispe-
val naslovnico.

1946

Samostojno je razstavljal v Gallerii d'arte Trieste. Drobni katalog v slovenskem jeziku, ki je spremljal razstavo, pri-
naša poleg besedila Giuseppeja Marchiorija tudi umetnikovo razmišljanje o lastnem ustvarjanju "Moje naziranje".
Pri Gregorčičevi založbi v Trstu sta izšli dve knjigi z njegovimi ilustracijami. Za knjigo Oskarja Hudalesa Triglavov
polet je prispeval dvanajst črno-belih ilustracij, za knjigo Venceslava Winklerja Mladec Dragožit. Zgodovinska
povest za mladino pa naslovnico in dvanajst črno-belih ilustracij.
Prispeval je likovno opremo za platnico Jadranskega koledarja.

21Življenjepis in bibliografija

V ateljeju v ulici Coroneo, 1947 (Zapuščina Lojzeta 1947
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ In his studio in
Coroneo Street, 1947 (The estate of Lojze Spacal, V Trstu se mu je 21. decembra rodil drugi sin Borut. Z družino se je iz Rojana preselil na Opčine, v ulico
Conconello 41, atelje pa je imel še naprej v Trstu; po koncu vojne si ga je uredil v ulici Coroneo 1. Dokler se ni
Museum of Modern Art, Ljubljana) Spacal izraziteje uveljavil kot umetnik, je družina živela v glavnem od učiteljske plače žene Milojke, ki je pouče-
vala na osnovni šoli na Opčinah. Tu so živeli do leta 1963, ko so se preselili v Trst, v hišo na trgu Venezia 4.

1948

Prvič je razstavljal na Beneškem bienalu; v italijanskem paviljonu se je predstavil s štirimi lesorezi iz let 1945-47.

Prispeval je risbo za naslovnico zbirke črtic Borisa Pahorja Moj tržaški naslov, izdane pri Gregorčičevi založbi v Trstu.

1949

V samozaložbi je izšla prva monografija v slovenski različici z besedilom Borisa Pahorja, v italijanski pa z
besedilom Marcella Paolija. Monografijo so prodajali v Knjigarni Štoka v Trstu in v umetnikovem ateljeju.

Sodeloval je pri likovni opremi razstave Gospodarske delavnosti jugoslovanske cone Tržaškega ozemlja v Kopru.
Likovno je opremil deveti paviljon, posvečen ribištvu in solinarstvu. Pri tem je uporabil povečave svojih fotografij
ribiških mrež, savudrijskih čolnov in drugih posnetkov, izdelal in okrasil številne konzole iz mavca, okrasil pano-
je z nekakšnimi ploskimi barvnimi reliefi in poleg drugih sodelujočih umetnikov, od katerih vemo za Avgusta
Černigoja, Roberta Hlavatija, Rudolfa Saksido, Avrelija Lukežiča, Jožeta Cesarja in Avgusta Andreja Bucika,
oblikoval plakate za razna gospodarska podjetja: Radiofonija, Bor, Riba, Arrigoni, Fructus, Zadružna mlekarna.
Pri projektu je sodeloval tudi arhitekt Franjo Kosovel.

Med poslikavanjem stene na razstavi Gospodarske
delavnosti jugoslovanske cone Tržaškega ozemlja,
1949 (Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana)

❚ Painting a mural at the exhibition Economic
Activities in the Yugoslav Zone of the Trieste
Territory, 1949 (The estate of Lojze Spacal, Museum of

Modern Art, Ljubljana)

22 Lojze Spacal

23Življenjepis in bibliografija

1949-52

Večkrat je razstavljal v tržaški galeriji Scorpione s slovenskimi tržaškimi umetniki ali samostojno.

1950

V Moderni galeriji v Ljubljani se je predstavil na Razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov.

1951

V samozaložbi je izšla mapa dvajsetih lesorezov in linorezov s slovenskim besedilom Franceta Steleta in italijan-
skim besedilom Giuseppeja Marchiorija.

1952

Za Jadranski koledar je prispeval vinjete, v publikaciji pa najdemo tudi reprodukcije devetih njegovih grafik in petih risb.

Za zbornik 1 Stvarnost in svoboda je prispeval risbo.

1953

Prejel je nagrado za grafiko na 3. mednarodnem bienalu sodobne likovne umetnosti v Sao Paolu.

Z rezljanim panojem je opremil Banco di Napoli v Palazzo comunale v Trstu.

Likovno je opremil zbornik II Stvarnost in svoboda, za naslovnico pa uporabil risbo, ki je krasila že predhodno
številko.

V ateljeju ob sliki Odsevi v solinah, 1953 (Zapuščina
Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ In his studio
next to the painting Reflections in Saltpans, 1953

(The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

24 Lojze Spacal

1954

Samostojno je razstavljal v Muzeju za umjetnost i obrt v Zagrebu in v Galeriji likovnih umjetnosti na Reki.

Za Stadion 1. maja v Trstu, delo arhitekta Eda Mihevca, je izdelal poslikavo z motivom morja v fresko tehniki. Ob
prenovi stadiona leta 1997 so fresko, že prej popackano z barvo, precej poškodovali, a so jo naslednje leto z avtor-
jevo vednostjo restavrirali, tako da še vedno krasi steno po prvotni zamisli.

Spacal je bil eden od soustanoviteljev ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala, katerega prva razstava se
je pripravljala za naslednje leto.

V Piranu je kupil hišo na Punti, v neposredni bližini piranske obalne cerkvice. Njeno prenovo je zaupal arhitek-
tu, rojaku in prijatelju Edu Mihevcu. Ob upoštevanju krajevne stavbarske tradicije je Mihevc, seveda ne brez umet-
nikovega sodelovanja, ustvaril slikovit primorski ambient. V prenovljeni hiši ob morju s teraso, od koder sega
pogled od savudrijskega rtiča, Strunjana, Trsta in Devina do Gradeža na drugi strani tržaškega zaliva, je imel avtor
navado preživljati in ustvarjati več mesecev na leto. Od tod je zahajal v Savudrijo in Sečovlje opazovat delo ribičev
in solinarjev, risat in fotografirat. V novem domu je prirejal razstave svojih del in razne sprejeme, a le do začetka
sedemdesetih let, ko je obnovil staro domačijo v Škrbini na Krasu; takrat je namreč množični turizem skalil prvot-
no vzdušje starodavnega mesta. Sčasoma je v Piran zahajal vse redkeje, nazadnje pa sploh ne več.

Ohranjena Spacalova pisma Mihevcu iz leta 1954 razkrivajo njuno prijateljsko razmerje, v katerem je umetnik
Mihevcu zaupal tudi upravljanje s finančni sredstvi na svojem bančnem računu v Sloveniji.

1955

V Ljubljani se je prvič samostojno predstavil na obsežni razstavi v Moderni galeriji: razstavljal je slike, grafike in
plastike. Za slovenski kulturni prostor je razstava pomenila pravo odkritje, za umetnika pa prodor v jugoslovans-
ki kulturni prostor. Tega leta so se razpisala tudi domača kritiška peresa: poleg Zorana Kržišnika tudi Emilijan Cevc
v reviji Naša sodobnost in Edvard Ravnikar v reviji Arhitekt. Razstava je bila odprta na predvečer 1. mednarodne
grafične razstave v Moderni galeriji, na kateri je Spacal sodeloval in prejel nagrado založbe Kmečka knjiga. Odtlej
je vse do leta 1999 razstavljal na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih, vedno v italijanski selekciji.

Izdelal je osnutek za mozaik v steklu Alegorija podeželja za palačo Glavne zadružne zveze na nekdanji Titovi 41
(sedaj Slovenska cesta) v Ljubljani.

V oktobru je obiskal Pariz in se seznanil z Venom Pilonom. Vendar dlje kot do januarja v umetnostni metropoli V ateljeju ob grafiki Lunapark, 1954 (Zapuščina Lojzeta Spacala,
ni zdržal. Občutil jo je kot dekadentno, pogrešal pa je tudi Kras in burjo. Pozneje se je pogosto vračal v Pariz; Moderna galerija, Ljubljana) ❚ In his studio next to the graphic
obiskoval je tudi Pilona, ki ga je presenetil s svojim skromnim življenjem. print Fun Fair, 1954 (The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern

Arhitekt Edo Mihevc je za dekoracijo notranjščine gostilne Figovec poleg originalnih Spacalovih grafik uporabil še Art, Ljubljana)
povečave nekaterih njegovih grafik, s katerimi je povsem prekril stene, za oblazinjene stole in klopi ter zavese pa
je uporabil blago z dekoracijo, narejeno po umetnikovi zamisli.

Sredi petdesetih let je nekega poletja z ženo odšel v Makedonijo, kjer naj bi sodeloval pri komisiji za vrednotenje
tamkajšnje kulturne dediščine. Ogledal si je številne kraje, kamor ga je vozil njemu namenjeni voznik, a naj-
močneje so se mu v spomin vtisnili stari samostani v bližini Ohridskega jezera. Tamkajšnja srednjeveška arhitek-
tura, pokrajina in kultura nasploh so nanj naredile zelo močan vtis. Tako je pozneje večkrat poudaril, da je srečan-
je z makedonsko pokrajino vplivalo na njegovo ponovno odkritje Krasa.

1956 Z umetnikove prve samostojne razstave v ljubljanski Moderni
galeriji, 1955; Lojze Spacal in igralka Vladoša Simčič
Sodeloval je na VII Quadriennalu v Rimu in bil nagrajen z nagrado mesta Rim - Premio Cittá di Roma. Njegov uspeh
ni ostal neopažen: rimska Galleria d'arte moderna je kupila sliko Sončni zahod v Savudriji, švedski galerist in trgo- (Fotoarhiv Moderne galerije, Ljubljana)
vec z umetninami Josef Selikowitz iz Stockholma pa 42 slik in osem lesenih skulptur, nakar je na Švedskem pripra-
vil vrsto Spacalovih razstav. Spacal je nato dve leti delal zanj; predal naj bi mu še okoli 40 slik v olju. ❚ From the artist's first solo exhibition at the Ljubljana
Museum of Modern Art, 1955; Lojze Spacal and actress
Vladoša Simčič (Photo archive of the Ljubljana Museum of Modern Art)

25Življenjepis in bibliografija

Notranjščina gostilne Figovec, okoli 1955 (Zapuščina
Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Interior of
Figovec Inn, around 1955 (The estate of Lojze Spacal,

Museum of Modern Art, Ljubljana)

Z razstave VII. Quadrienale v Rimu, 1956 (Foto: Studio

fotografico d'arte "Mapis" iz Rima. Zapuščina Lojzeta Spacala,

Moderna galerija, Ljubljana) ❚ From the exhibition
VII. Quadriennale in Rome, 1956 (Photo: Studio fotografico

d'arte "Mapis", Rome. The estate of Lojze Spacal,
Museum of Modern Art, Ljubljana)

1957

Razstavljal je v galeriji Rive Gauche v Parizu, francoski javnosti pa se predstavil tudi v televizijskem intervjuju.
Skupaj z Zoranom Mušičem je bil povabljen k razstavljanju v bavarskem državnem muzeju, Bayerisches
Nationalmuseum v Münchnu. Spacal je razstavil okoli 120 grafik iz obdobja 1937-1957, Mušič pa 25 grafik.

Na 29. beneškem bienalu je razstavil osem lesorezov s kraškimi motivi in prejel prestižno prvo mednarodno
nagrado Grand prix za risbo in grafiko.

Prvo nagrado je prejel tudi na 1. trienalu barvne grafike v Grechnu v Švici.
Razstavljal je v galeriji Konsthallen Götaplatsen v Göteborgu in za več mesecev odšel na Švedsko, kjer je tudi ust-
varjal. Za prodajo del je skrbel galerist Selikowitz.

1958

Edo Mihevc ga je znova povabil k sodelovanju: za hotel Palace na Ohridu je prispeval osnutek za dekoracijo ste-
brov - šlo je za rezljano dekoracijo.

Na terasi svoje hiše v Piranu, okoli 1957 (Foto: Marijan 1959

Pfeifer. Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) Zmagal je na natečaju za opremo čezoceanske ladje Leonardo da Vinci. Za jedilni salon prvega razreda je izdelal
tri velike lesene panoje v skupni površini 30 kvadratnih metrov. Ko je ladja naslednje leto krenila na prvo pot, se
❚ On the terrace of his house in Piran, around 1957 je pridružil njenimi prvim potnikom.

(Photo: Marijan Pfeifer. The estate of Lojze Spacal, Kot nagrajenec beneškega bienala je razstavljal na Dunaju v Wiener Secession; grafike z razstave je odkupila dunaj-
Museum of Modern Art, Ljubljana) ska Albertina in muzej Victoria & Albert iz Londona.

Na 3. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je prejel nagrado Izvršnega sveta.

Na 3. italijanski razstavi grafike v Benetkah ga je ministrstvo za industrijo in trgovino nagradilo s prvo nagrado za
lesorez Città incantata (Začarano mesto).

Znova se je predstavil v Ljubljani: v Jakopičevem paviljonu je razstavil dela zadnjih dveh let.
V Piranu je izdelal mozaik v kamnu na steni Beneške hiše.

Pri Mladinski knjigi je izšel roman Borisa Pahorja Kres v pristanu, za katerega je prispeval ilustracijo ovitka in dve
ilustraciji v knjigi.

26 Lojze Spacal

Predsednik Italije Giovanni Gronchi čestita Spacalu za
nagrado na Beneškem bienalu, 1958 (Arhiv Narodne in študijske
knjižnice v Trstu) ❚ Italian president Giovanni Gronchi congratu-
lating Spacal for the Venice Biennial Award, 1958 (Archive of

the National and Study Library in Trieste)

levo zgoraj: Med televizijskim snemanjem na razstavi v
galeriji Rive Gauche v Parizu, 1957 (Foto: O'dette-Baumont.

Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana)

❚ top left: In front of television cameras at the exhibition
at Rive Gauche Gallery, Paris, 1957 (Photo: O'dette-Baumont.

The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

Pri tiskanju grafike Bizantinska katedrala, 1959 (Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Printing the graphic print Byzantine Cathedral, 1959

(The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

27Življenjepis in bibliografija

Umetnik z fotoaparatom v Piranu, okoli 1962

(Zapuščina Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana)

❚ Artist with a camera in Piran, around 1962

(The estate of Lojze Spacal,
Museum of Modern Art, Ljubljana)

1962

Z najnovejšimi slikanimi lesenimi ploščami in lesorezi se je predstavil v ljubljanski Mali galeriji.

V Piranu so odprli Galerijo Piran, ki je bila sprva mišljena kot podružnica Moderne galerije Ljubljana. Koordinator
dela med Ljubljano in Piranom je bil Lojze Spacal. Poleti naj bi galerija prirejala razne razstave, sicer pa bi bila namen-
jena stalni postavitvi zbirke sodobne jugoslovanske umetnosti. Predvideni so bili tudi stiki s sosednjo Italijo in s formo
vivo v Portorožu, nameravali pa so ustanoviti še mednarodno grafično šolo, ki bi ji sledila grafična založba.

1963

Z Opčin se je z družino preselil na trg Venezia 4 v Trstu, v ozko hišo s tremi nadstropji. V zgornjem nadstropju si
je uredil novi atelje in vanj preselil stvari iz svojega dolgoletnega ateljeja na ulici Coroneo. Kljub mednarodnim
priznanjem in slavi je ostal vseskozi preprost, delaven in discipliniran človek, redkobeseden in zadržan, predvsem
pa povsem predan svojemu ustvarjanju.

Spacal je v tržaških in italijanskih pomorskih krogih užival velik ugled ladijskega dekoraterja. Tega leta je zmagal
na natečaju za likovno opremo čezoceanske ladje z imenom Eugenio C; za salon prvega razreda je naredil osnutek
tapiserije Začarano mesto. Po njegovih predlogah so tapiserije izdelovale tkalke v Atelju '61 v Novem Sadu, ki jim
je zaupal in katerih delo je zelo cenil.

V Piranu je za obnovljeno gledališče Tartini izdelal likovno opremo - kolaž iz lesa za luneto v preddverju.

1964

Po načrtih arhitekta Eda Mihevca je bil dokončan Slovenski kulturni dom v Trstu; za notranjo opremo je arhitekt
predvidel dela tržaških umetnikov. Spacal je tako prispeval osnutek tapiserije Obmorsko mesto za nišo bara v foa-
jeju parterja. Po prenovi gledališča leta 2001 tapiserija ne visi več tam.

Izšel je roman Borisa Pahorja Mesto v zalivu s štirimi reprodukcijami Spacalovih lesorezov: Jutro na Krasu (1947),
Bazovica (1945), Ruševine na Krasu (1946) in Hrana za partizane (1944).

28 Lojze Spacal

1967

Pri mariborski založbi Obzorja in Založništvu tržaškega tiska je izšla knjiga Lojze Spacal z uvodnim besedilom
Aleksandra Bassina; knjigo je oblikoval Jože Brumen.

Režiser Jože Babič je za Viba film posnel kratek, dvanajstminutni film Barva spomina. Avtor scenarija je bil Giorgio
Sestan, kot strokovni sodelavec je pri filmu sodeloval tudi Aleksander Bassin.

Pri Mladinski knjigi je izšla mapa grafik iz let 1936-67 z besediloma Zorana Kržišnika in Franca Russolija, kot
oblikovalec pa je sodeloval Jože Brumen.

Pierpaolo Venier, ljubiteljski režiser, sicer pa pravnik, je v produkciji združenja Asterisco konec leta 1967 posnel
kratkometražni eksperimentalni film Spacal grafica (Spacal grafika), s katerim je želel predstaviti Spacalov pogled
na Kras in Istro. Naslednje leto so film v posebni selekciji predvajali na beneškem filmskem festivalu.

1968 Pri tiskanju grafike Lunin svit na Krasu, 1967 (Arhiv
Narodne in študijske knjižnice v Trstu) ❚ Printing the graphic
V začetku leta je muzej Revoltella v počastitev umetnikove šestdesetletnice pripravil razstavo Spacal: Opera grafi- print Moon Rising over Karst, 1967 (Archive of the
ca 1937-1967 (Spacal: Grafična dela 1937-1967); razstavljenih je bilo 158 del. Razstavo je spremljala grafična
mapa kot rezultat mednarodnega sodelovanja med milansko založbo Scheiwiller in ljubljansko Mladinsko knjigo. National and Study Library in Trieste)
Mapo v nakladi 300 izvodov je oblikoval Jože Brumen, besedila pa so prispevali Rudolfo Palluchini, Franco
Russoli in Giulio Montenero. V Slovenskem klubu v Trstu je bil otvoritveni večer razstave, 18. januar, posvečen Z otvoritve razstave v Mali galeriji leta 1971; desno
umetniku; govoril je France Stele in predvajali so film Barva spomina. od Spacala je Stojan Batič (Fotoarhiv Moderne Galerije,
Ljubljana) ❚ Opening of an exhibition at Mala Galerija,
Za čezoceansko ladjo Raffaelo je izdelal osnutek tapiserije. Ljubljana, 1971; to the right: Stojan Batič (Photo

archive of Ljubljana Museum of Modern Art)

1969

V Škrbini na Krasu je kupil opuščeno kmečko domačijo in jo s svojim intuitivnim in prirojenim občutkom za ritem,
skladnost, razmerja in celovitost kraškega stavbarstva ter z ljubeznijo do kraškega izročila nasploh obnovil, dopol-
nil in oblikoval v harmonično celoto, v kateri je bilo v vsaki stvari zaznati sled njegovega duha. Pozneje je ta pod-
vig povezoval s svojo dolžnostjo, da se oddolži Krasu, v katerem je našel neizčrpen navdih za ustvarjanje in katere-
ga izginjanje zaradi novih načinov zidave je prizadeto opazoval. Odtlej je tam z ženo preživljal poletja in ustvarjal.
Tudi tu je pogosto prirejal razna srečanja umetnikov, kulturnikov, politikov, kritikov in galeristov z obeh strani meje.

Konec šestdesetih let je kupil fotoaparat Mamiya Super 23, dotlej pa je uporabljal Rolleiflex, od katerega se je
ohranil tudi adaptor Rolleikin za filme leica formata.

1970

Na 6. slikarskem bienalu Plavi salon v Zadru, z naslovom Čovjek i more, je prejel prvo nagrado za grafiko
Mesečina v Savudriji.

1971

Znova se je predstavil v Ljubljani v Mali galeriji; razstavljal je barvne lesoreze iz obdobja 1966-1970 in tapiserijo
Kraški spomenik iz leta 1968.

V Trstu je izšla bibliofilska izdaja knjige Dušana Ferluge La Sacra Ostaria, katere naslovnico krasi njegov barvni
lesorez Kraški borjač, 1957, notranjost pa poleg del petih italijanskih slikarjev tudi barvni lesorez Tihožije, 1946
in lesorez Kraška žena, 1956.

29Življenjepis in bibliografija

1972

Goriški muzej je počastil umetnikovo petinšestdesetletnico z obsežno razstavo v gradu Kromberk; poleg 205 grafik
je bilo razstavljenih tudi osem tapiserij, sedem lesenih skulptur in matric. 17. junija, na dan odprtja razstave, je
umetnik odprl za javnost tudi svoj dom v Škrbini.
Naredil je osnutek za mozaik v steklu in kamnu v avli osnovne šole San Luigi v Trstu.
Pri Državni založbi Slovenije je izšla knjiga Borisa Pahorja Grmada v pristanu, katere ovitek krasi reprodukcija
Spacalove oljne slike Pes v Poreču iz leta 1957.
Med daljšo ustvarjalno krizo v sedemdesetih letih se je odločil skupaj z ženo obiskati Accetturo in bližnje pokra-
jine. Upal je, da mu bo srečanje z nekoč samotno vasico sredi gozdov in polj, katere vaščani so ga s svojim
kmečkim življenjem spominjali na Kraševce in kjer je spoznal svojo poklicanost za slikarstvo, pomagalo prebrodi-
ti krizo. S potovanja je prinesel na ducate fotografij trullov - kamnitih stanovanjskih hiš brez oken in s stožčasto
streho iz suho naloženih ploščatih kamnov - značilnih za ljudsko stavbarstvo Apulije.

1973

Za tržaško gledališče Giuseppe Verdi je izdelal scenografijo za opero Antonia Smareglija Nozze istriane (Istrska svatba).
Pri milanski založbi Motta je v zbirki I giorni colorati (Pisani dnevi) izšla grafična mapa z naslovom Fantasie car-
siche (Kraške domišljije); besedilo je prispeval Giuseppe Marchiori.
Pri Glasbeni matici v Trstu je izšla publikacija Orkester Glasbene matice - Trst 1953-1973, za katero je izdelal
naslovnico.
Kot umetnik se je Spacal odzval na vojaški udar v Čilu. Tudi sicer je s človeško prizadetostjo vse do poznih let
spremljal dogodke v svetu, ki so zaznamovali usode posameznih narodov: sprva fašistično zatiranje Slovencev in
žrtve druge svetovne vojne, leta 1973 zatrtje demokratičnih sil v Čilu, pozneje pa vojne na Balkanu.

1974

Prejel je Prešernovo nagrado za grafični in slikarski opus.
Pri koprski založbi Lipa je izšla knjiga Spacal in Kras z uvodnim besedilom Zorana Kržišnika. Posebnost knjige so
črno-bele fotografije Itala Zanniera kraških stavbarskih značilnosti, ki se po oblikovalski zamisli Oskarja Kogoja v
jukstapoziciji vrstijo ob grafikah. Leto pozneje je pri isti založbi in v sodelovanju z založbo PB Studio Sas iz Padove
izšla še dopolnjena izdaja Il carso di Spacal z dodatnim besedilom Giueseppeja Marchiorija.
Pri založbi Centro Internazionale della Grafica v Benetkah je izšla grafična mapa petih serigrafij Pietre del Carso
(Kraški kamni) z besedilom Virgilia Boccardia.
V prvi polovici sedemdesetih let je kupil fotoaparat Yashica Mat 124 G.

1977

Ob umetnikovi sedemdesetletnici in štiridesetletnici ustvarjanja je bila v treh tržaških razstaviščih - na Gradu Sv.
Justa, v veliki dvorani univerze in v Rižarni - odmevna in zelo obiskana razstava Luigi Spacal: Mostra antologica
(Lojze Spacal: antologijska razstava).

30 Lojze Spacal

Združenje kronistov Furlanije-Julijske krajine (Gruppo Giuliano Cronisti) mu je podelilo visoko priznanje, nagra-
do zlati Just (San Giusto d'Oro), za umetniško uveljavljenost v svetu in za njegov prispevek h kulturni prepo-
znavnosti Trsta v svetu. Bil je prvi slovenski dobitnik te nagrade.

1978

V Beogradu je prejel jugoslovansko nagrado Red zaslug za narod z zlato zvezdo; izročil mu jo je predsednik SFRJ
Josip Broz Tito.

1979

Za Novo tržaško kreditno banko v Trstu je po njegovem osnutku nastala tapiserija Viseči čolni v Savudriji.

1980

Pri Založništvu tržaškega tiska je izšel ponatis pesniške in grafične mape Kosovel - Spacal: Kras-Carso-Karst.
Petnajst grafik, originalnih lesoreznih odtisov Lojzeta Spacala, in prav toliko Kosovelih pesmi, prevedenih v
hrvaščino, italijanščino in nemščino, spremlja esej Cirila Zlobca.

V Škrbini, okoli 1980 (Foto: Sergio Benedetti. Zapuščina

Lojzeta Spacala, Moderna galerija, Ljubljana)

❚ In Škrbina, around 1980 (Photo: Sergio Benedetti.

The estate of Lojze Spacal, Museum of Modern Art, Ljubljana)

31Življenjepis in bibliografija

1981

Ko je bilo dokončano zadnje delo Eda Mihevca, Slovenski kulturni dom v Gorici, katerega gradnja se je začela že
leta 1974, ga je arhitekt znova povabil k sodelovanju. Izdelal je osnutek za mozaik v kamnu. Krasi steno atrija z
arkadnim hodnikom, ki povezuje gledališko in športno dvorano in je obenem tudi vhod vanju.

1982

Za tržaško gledališče Giuseppe Verdi je za predstavo Antonio Illesberga Trittico izdelal scenografijo in kostumografijo.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla obsežna monografija Lojze Spacal; uvod je prispeval Gillo Dorfles, predgovor
Zoran Kržišnik, besedila pa Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž in Ina Stegen. Italijanska različica monografije je izšla
pri založbi Arte e Pensiero v Firencah, ameriška pa pri založbi Alpine Art v New Yorku. Monografija je bila prvič
predstavljena 1. oktobra 1983 v Škrbini, nato pa v Trstu.

1984

Pokrajina Furlanija-Julijska krajina mu je podelila zlato spominsko medaljo.

1986

Pri italijanski založbi Venetemblemi je izšla monografija Spacal: l'opera grafica 1935-1986, catalogo generale
(Spacal: grafični opus 1935-1986, katalog del) v 1200 oštevilčenih izvodih s priloženo grafiko. Tekst v italijanščini
je prispeval Vittorio Sgarbi, preveden pa je v slovenščino, angleščino in nemščino.
Na začetku druge polovice osemdesetih let je kupil fotoaparat Praktica MTL 5B, studijske luči in tudi video
kamero JVC, a ker delovanja slednje ni prav dobro obvladal, je naprava bolj kot ne obležala.

1987

Ob osemdesetletnici je prejel priznanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze iz Trsta - odličje boja in dela za
vrhunsko umetniško ustvarjalnost, s katero je svet opozoril na svoje rodno okolje.
Postal je dopisni član Slovenske Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Aljoša Žerjal, filmski amater, je o umetnikovem življenju in delu posnel filmski dokumentarec Barva spominov.
Besedilo zanj je napisal Giulio Montenero. Film je bil posnet v italijanščini, prvič pa je bil - še nedokončan - pred-
vajan na otvoritvah razstav ob umetnikovi osemdesetletnici v Galeriji Tržaške knjigarne in v Slovenskem kul-
turnem domu v Trstu. Pozneje je bil preveden v slovenščino.

1988

V gradu Štanjel so odprli stalno zbirko njegovih del, galerijo pa poimenovani po njem. Razstavo je spremljala
monografija L. Spacal: katalog razstave z besedili Jureta Mikuža, Ivana Sedeja in Giulia Montenera. Na otvoritvi
so predvajali dokončani film Aljoše Žerjala Barva spominov. Umetnik je skupščini občine Sežana podaril 51 slik,
78 grafik in tapiserijo.
Razstavljal je v Gallerii Grigoletti v Pordenonu, mesto pa mu je podelilo medaljo kot zaslužnemu gostujočemu
umetniku v tistem letu.

V Savudriji, 1987 (Foto: Maurizio Frullani. Zapuščina Lojzeta
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ In Savudrija, 1987

(Photo: Maurizio Frullani. The estate of Lojze Spacal,
Museum of Modern Art, Ljubljana)

32 Lojze Spacal

Pri fotografiranju, 1989 (Foto: Martin Spacal. Zapuščina Lojzeta
Spacala, Moderna galerija, Ljubljana) ❚ Taking photographs,
1989 (Photo: Martin Spacal. The estate of Lojze Spacal, Museum

of Modern Art, Ljubljana)

1989

Skupščina občine Sežana ga je razglasila za častnega člana občine Sežana.
Sprejel je neodvisno kandidaturo za poslanca v evropskem parlamentu na volilni listi tržaških komunistov; utemel-
jeval jo je s svojo demokratično zavestjo, ki je dozorela v njegovih mladih letih, ko je doživljal socialne krivice in
bil zaradi protifašistične dejavnosti večkrat zaprt in izgnan.
23. septembra je v tržaški bolnišnici umrl njegov prvorojeni sin Savo.

1991

V preddverje dvorane deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine so namestili sliko Mesto v zrcalu, umetnikovo delo
iz zadnjih let, izdelano iz lesa in plute.
V Benetkah je prejel nagrado založbe Corbo e Fiore najbolj zaslužnim svetovnim mojstrom grafike Bulino d'Oro.

1992

V galeriji Cankarjevega doma so ob slovenskem kulturnem prazniku odprli razstavo Lojze Spacal. Kolaži - mešana
tehnika 1963-91. Ob tej priložnosti je umetnik izrazil, kako prijetno se počuti, ker razstavlja v samostojni Sloveniji.
V počastitev umetnikove petinosemdesetletnice so v Gallerii Palazzo Vecchio 2 v Firencah odprli obsežno razsta-
vo, izdali grafično mapo s tremi umetnikovimi grafičnimi listi in poezijo treh italijanskih avtorjev.

1993

Prejel je spominsko plaketo pokrajine Furlanija-Julijska Krajina.

1995

Na 21. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je prejel častno premijo za umetniški opus in odkupno nagra-
do posebne komisije.

1997

Ob umetnikovi devetdesetletnici so v muzeju Revoltella pripravili razstavo z naslovom Spacal 1937-1997.
Sessant'anni di attivita artistica (Šestdeset let umetniškega delovanja). Zadnji dan razstave, 7. oktobra, je bil pred-
vajan eksperimentalni film Pierpaola Veniera Spacal grafica (Spacal grafika) iz leta 1967.

1998

Pri slovenskem PEN-u je ob sodelovanju Društva slovenskih pisateljev in Zveze slovenskih kulturnih društev v
Italiji izšel izbor pesmi slovenskih zamejskih pesnikov iz Italije Duh po morski soli; platnico knjige, ki jo je uredil
Marko Kravos, krasi reprodukcija Spacalove grafike Mesto v noči iz leta 1951.

33Življenjepis in bibliografija

1999

Za kraj Salež pri Zgoniku v Italiji je prispeval motiv na obnovljenem vodnjaku na Kržadi. Člani občinskega sveta
so se mu za podarjeni motiv in zato, da je ponesel tematiko Krasa v svet, zahvalili tako, da so ga razglasili za čast-
nega člana občine Zgonik.
Na 23. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je prejel posebno nagrado.
Pri ljubljanski založbi Edina je izšla knjiga pesmi Borisa A. Novaka Odsotnost z dvanajstimi reprodukcijami grafik:
Lunin mrk na Krasu (1968), Bledi mesec (1971), Arheološka trta (1969), Partizansko pokopališče (1982),
Jesenski dan (1967), Poljski motiv (1964), Poletna noč na Krasu (1967), Okno na Krasu (1973), Kraški senik
(1971), Lunin svit na Krasu (1967), Viseči čolni (1972). Esej o Spacalu je prispeval Zoran Kržišnik, esej o pes-
niku pa Aleš Debeljak. Pesmi, eseja in naslovi grafik so prevedeni v deset svetovnih jezikov. Izšla je tudi Nova
grafična mapa z dvanajstimi grafikami.
14. aprila je v bolnišnici na Nabrežini umrla je žena Milojka.

2000

V Moderni galeriji v Ljubljani je 24. aprila še prisostvoval otvoritvi svoje retrospektivne razstave, enajst dni po
odprtju razstave, 6. maja, pa je v nabrežinski bolnišnici preminil. Pokopan je v kraški zemlji na majhnem pokopa-
lišču v Škrbini.
Posthumno je prejel Jakopičevo nagrado. Prevzela sta jo vnuka Tanja in Martin Spacal. Sredstva nagrade sta
podarila Moderni galeriji, ki ji je bil v trajno last predan tudi večji del umetnikovega arhiva.

Po umetnikovi smrti je režiser Matjaž Žbontar leta 2002 v koprodukciji s TV Slovenija in podjetjem Fatamorgana
dokončal film po lastnem scenariju Oko Krasa, v katerega je poleg starejših intervjujev z umetnikom vključil tudi
pogovor, ki ga je s Spacalom posnel v Škrbini nekaj let pred njegovo smrtjo. Izbor besedil je naredila Majda
Hostnik.

34 Lojze Spacal

35Življenjepis in bibliografija



Bibliografija

1954 Razstava šole izdelovalcev mozaikov iz Spilimberga
Villa Manin, Passariano, 2000
Boris Vizintin Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Poesia ritmica di Spacal
Panorama, Reka, 30. 12. 1954, št. / No. 23-24, leto / Vol. 3, str. / Lojze Spacal; besedilo / text Lev Menaše
p. 10, ilustr. / illustr. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana 2000
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
1956
Lojze Spacal: retrospektiva
Objava grafike v okviru natečaja Vis Securit - Domus Moderna galerija, Ljubljana, 2000
Domus, avgust / August 1956, št. / No. 321, str. / pp. 32-33 Razstavni katalog / Exhibition Catalogue

Bibliografija do leta 2000 1961 Zoran Kržišnik
predstavlja dopolnitev biblio- Zadnje čase je Spacal videl predvsem briljantno belino kraškega kamna
grafskih podatkov, objavljenih v Gillio Dorfles Kras, Ljubljana, junij / June 2000, št. / No. 40, str. / pp. 4-5
La IV Mostra Internazionale dell' Incisione, a Lubiana
razstavnem katalogu Lojze Domus, Milano, oktober / October 1961, št. / No. 383, str. / pp. 37- Magda Jevnikar
Spacal: retrospektiva. Moderna 39, ilustr. / illustr. Lojzetu Spacalu v spomin
Mohorjev koledar, Gorica 2000, str. / pp. 170-172
galerija, Ljubljana, 2000. 1970
Antonello Negru
The here published bibliography Tristano Toich Pittori del Novecento in Friuli-Venezia Giulia
for the 1954-2000 period com- La condizione di Spacal Magnus edicioni Udine 2000, str. / p. 278
prises additional bibliographical Panorama, Reka, 31. marec / March 1970, št. / No. 6, str. / p. 17,
references, not published in the ilustr. / illustr. Milček Komelj
exhibition catalogue Lojze Spacal: Grafike in slike Lojzeta Spacala (1907-2000)
1992 Nova revija, Ljubljana, april-maj / April-May 2000, letnik / Vol. XIX,
retrospectiva / Retrospective št. / No. 216-217, str. / pp. 246-248
(Ljubljana, Moderna galerija, Iztok Premrov
TV Dnevnik, Spacal v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani Tatjana Pregl Kobe
2000) Televizija Slovenija, Ljubljana, predvajano / broadcast 7. 2. 1992 Oživeli kamen ljubezni
Likovne impresije, Založba Mondena Ljubljana 2000, str. / pp. 16-34.
1997
Boris A. Novak, Lojze Spacal
Iztok Premrov Odsotnost
TV Dnevnik, Retrospektiva v Trstu Edina, Ljubljana 2000
Televizija Slovenija, Ljubljana, predvajano / broadcast 14. 6. 1997
Odšel slikar Krasa
1999 Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 7. 5. 2000, št. / No. 105,
str. / pp. 1+2
Tatjana Pregl Kobe
Stilizirani procesi v grafikah Lojzeta Spacala Drago Mirošič
Likovni svet, november / November 1999, št. / No. 43, str. / pp. 17- V slovo Lojzetu Spacalu, slikarju Krasa
20, ilustr. / illustr. Umrl slikar Lojze Spacal
Nedelo, Ljubljana 7. 5. 2000, št. / No. 19, str. / pp. 1-2
Lojze Spacal, Galerija Avsenik; besedilo / text Tatjana Pregl Kobe,
Sonja Tomažič Boris Gombač
Begunje, marec / March 1999 Lojze Spacal, umetnik slovenskega Trsta
Razstavni katalog (zgibanka) / Exhibition Catalogue (leaflet) Večer, Maribor, 8. 5. 2000, št. / No. 104, str. / p. 10

2000 Igor Bratož
Samotni trubadur Krasa. Lojze Spacal 1907-2000
Grafična mapa za leto 2000; besedilo / text Jožko Vetrih, urednik / Delo, Ljubljana, 8. 5. 2000, št. / No. 104, str. / p. 6
editor Franko Vecchiet
Trst : Zadruga Primorski dnevnik, 2000 Lojze Spacal, slikar Krasa. V Trstu je v soboto umrl umetnik
Mapa 5 grafičnih listov, 5 umetnikov v 60 izvodih / Folder containing Dnevnik, Ljubljana, 8. 5. 2000, št. / No. 124, str. / p. 10
prints by 5 artists in 60 copies
Lojzetu Spacalu v zadnji pozdrav. Dopisa D. Mirošiča in S. Spadara /
Lojze Spacal. Bilder aus dem Karst; besedilo / text Klaus Zlattinger Letters from D. Mirošič and S. Spadaro
Spittal : Spittaler Galerie, 2000 Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 9. 5. 2000, št. / No. 106, str. / p. 8.
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Tržaška javnost bo počastila spomin na Lojzeta Spacala
Lojze Spacal: Ein Meilenstein slowenischer Kunst Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 10. 5. 2000, št. / No. 107, str. / pp. 5, 8
Oberkärntner Nachrichten, 21. 1. 2000, št. / No. 3, str. / pp. 8-9,
ilustr. / illustr. Irena Destovnik
Umrl tržaški slikar Lojze Spacal
Slovenski vestnik, Celovec, 11. 5. 2000, št. / No. 19, str. / p. 5.

Jurij Paljk
Odšel je Lojze Spacal
Novi glas, Trst / Gorica, 11. 5. 2000, št. / No. 17, str. / p. 6

38 Lojze Spacal

Nelida Nemec Brane Kovič
Slikarjeve sanje o Krasu Res že vse povedano?
Primorske novice, Koper, 12. 5. 2000, št. / No. 28, str. / p. 24, Delo, Ljubljana, 10. 5. 2000, št. / No. 106, str. / p. 9.
ilustr. / illustr.
Enzo di Martino
"Bil je velik umetnik, Slovenec in svetovljan". Sinoči žalna seja Nel carsico Spacal, i richiami del mare
v Kulturnem domu Il Gazzettino, Venezia / Benetke, 25. 5. 2000, str. / p. 21, ilustr. / illustr.
Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 12. 5. 2000, št. / No. 109, str. /
pp. 1, 7. Marko Kružić
Fantastični realizam
Ciril Zlobec Vijenac, Zagreb, 1. 6. 2000, št. / No. 163, str. / p. 22, ilustr. / illustr.
Lojze Spacal 1907-2000
Delo, Ljubljana, 12. 5. 2000, št. / No. 108, str. / p. 14. Jasna Merku
Razstava ob sklepu ustvarjalnega opusa
Judita Krivec Dragan Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 2. 6. 2000, št. / No. 126, str. / p.
Optimistična svetloba sonca 12, ilustr. / illustr.
Dnevnik, Ljubljana, 13. 5. 2000, št. / No. 128, str. / p. 13.
Marijan Zlobec
Lojze Spacal počiva v ljubljeni kraški zemlji Končno prvi umetniški pregled
Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 14. 5. 2000, št. / No. 111, str. / Delo, Ljubljana, 17. 1. 2000, št. / No. 13, str. / p. 8, ilustr. / illustr.
pp. 1, 2.
Branko Marušič
Jani Ravenko Amacord
Olimpijsko zasanjan Kras Oko, Nova Gorica, 25. 5. 2000, št. / No. 222, str. / p. 12.
Družina, Ljubljana, 28. 5. 2000
Tanja Jaklič
Nagrada Riharda Jakopiča posthumno Lojzetu Spacalu Majski salon intime
Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 10. 6. 2000, št. / No. 133, str. / p. 9. Delo, Ljubljana, 19. 5. 2001 št. / No. 114, str. / p. 9.

Marijan Zlobec Irena Brejc
Zakaj prepozno? Prvinski dotik
Delo, Ljubljana, 10. 6. 2000, št. / No. 133, str. / p. 7 Dnevnik, Ljubljana, 17. 5. 2000, št. / No. 132, str. / p. 27, ilustr. / illustr.

Nadia Bassanese, Fabio Amodeo, G.Montenero Kf
Arte e natura a colloquio / Umetnost in narava v dvogovoru Nad finim sitom. Umetnostni zgodovinarji in ostali poznavalci o Spacalu
Založnik Občina Trst - Comune di Trieste, 2000 Primorske novice, Koper, 16. 5. 2000, št. / No. 39, str. / p. 12.

Milko Rener Marijan Zlobec
Razpršena generacija s primorskimi in goriškimi koreninami Interpretacija retrospektive
Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju, uredil / ed. Marko Vuk Delo, Ljubljana, 26. 4. 2000, št. / No. 97, str. / p. 9.
Mohorjeva družba, Gorica 2000, str. / pp. 87-109, ilustr. / illustr.
Aleksandra Saksida
Metka Cotič, Igor Gerdrih Kljubovanje vetru in soncu.
Lojze Spacal, retrospektiva Primorske novice, Koper, 5. 5. 2000, št. / No. 36, str. / p. 7, ilustr. /
Delo, Ljubljana, 27. 12. 2000, št. / No. 299, str. / p. 19. illustr.

Veselka Šorli Puc Lojze Spacal, after 45 years in the Modern Gallery again
Preprosto in pristno. Ob retrospektivi Lojzeta Spacala Likovni svet, maj / May 2000, št. / No. 49, str. / pp. 26-27, ilustr. / illustr.
Zvon, Ljubljana 2000, letnik / Vol. 3, št. / No. 3 (2000), str. /
pp. 37-43 Odšel je likovni arheolog Krasa
Likovni svet, junij / June 2000, št. / No. 50, str. / pp. 30 -31, ilustr. /
Visionen von der Schaffung einer besseren Welt illustr.
Lojze Spacal. Bilder aus dem Karst
Kärntner Tageszeitung, Klagenfurt / Celovec, 11. 1. 2000 Iztok Premrov, režiserka / director Branka Mladenič
Oddaja / TV programme Podoba podobe, izjave / comments: Igor
Darinka Kladnik Kranjc, Giulio Montenero, Peter Krečič, Franko Vecchiet, Zoran
Lojze Spacal po 45 letih Kržišnik, Tatjana Pregl Kobe
Dnevnik, Ljubljana, 25.4.2000, št. / No. 113, str. / p.19, ilustr. / illustr. Televizija Slovenija, 25. 5. 2000

Marijan Zlobec Mimi Podkrižnik
Večni slikar Krasa Z malo duše
Delo, Ljubljana, 25. 4. 2000, št. / No. 96, str. / p. 6, ilustr. / illustr. Delo, Ljubljana, 27. 5. 2000, št. / No. 121, str. / p. 29

Sinoči odprli veliko retrospektivo Lojzeta Spacala, slikarja Krasa TV Dnevnik, Iztok Premrov - Retrospektiva v Moderni galeriji,
Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 26. 4. 2000, št. / No. 96, str. / pp. Televizija Slovenija, Ljubljana, predvajano / broadcast 25. 4. 2000
1, 8, ilustr. / illustr.
TV Dnevnik, Iztok Premrov - In memoriam L. S.
Marjana Virant Televizija Slovenija, Ljubljana, predvajano / broadcast 6. 5. 2000
Človeškost kamnitega Krasa
Finance, Ljubljana, 5. 5. 2000, št. / No. 52, str. / p. 8, ilustr. / illustr.

39Življenjepis in bibliografija

2001 Tatjana Pregl Kobe
Lojze Spacal, Mestna galerija Piran
Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk MG 1950 - 2000 Slovenske novice, Ljubljana, 12. 7. 2001, št. / No. 158, str. / p. 21,
Moderna galerija Ljubljana, 2001 ilustr. / illustr.
Katalog zbirke / Collection Catalogue

Lojze Spacal in Vladimir Makuc. Dva pogleda z začetka šestdesetih Obalni razstavi
Besedilo / Text: Lev Menaše Slovenske novice, Ljubljana, 5. 7. 2001, št. / No. 152, str. / p. 21,
Mestna občina Kranj, Kranj 2001 ilustr. / illustr. (iz odprtja / from the opening)
Razstavni katalog (zloženka) / Exhibition Catalogue (leaflet)
bip
Neznani Lojze Spacal Neznani Spacal z morskimi motivi
Besedilo / Text: Nives Marvin, Vasja Nagy Primorski dnevnik, Trst / Trieste, št. / No. 149, leto / Vol. LVII,
Obalne galerije, Piran 2001 str. / pp. 1, 10, ilustr. / illustr.
Razstave / Exhibitions: Mestna galerija Piran 2001, Kosovelov
dom Sežana 2003 Danica Cmrečnjak
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue Neznani Lojze Spacal
Dnevnik, Ljubljana, 23. 6. 2001, št. / No. 167, str. / p. 13, ilustr. / illustr.
Marko Vuk
Srečanje z moderno umetnostjo. Ob prvi obletnici smrti Lojzeta Spacala Tomo Vidic
Novi glas, Trst / Gorica, 31. 5. 2001, št. / No. 21, str. / p. 7. Dopolnjen ''avtoportret'' (intervju z Nives Marvin)
Primorske novice, Koper, 22. 6. 2001, št. / No. 50, str. / p. 18
Jasna Merku
Likovni portreti Trsta Branka Avsenik
Tržaška knjiga; pesmi, zgodbe in pričevanja, izbrala in uredila / selected Oddaja / TV programme Kultura, Neobjavljene slike Lojzeta Spacala
and edited by Marija Pirjevec v Piranu
Slovenska matica, Ljubljana 2001, str. / pp. 404-417, ilustr. / illustr. Televizija Slovenija, 22. 6. 2001

Milček Komelj Štanjel, večnost kamnitega trenutka (dokumentarec / documentary)
Sklepno pojasnilo o slikarskih avtoportretih Scenarij in režija / Written and directed by: Jani Virk
Nova revija, Ljubljana, januar-marec / January-March 2001, št. / No. Televizija Slovenija, predvajano / broadcast 6. 8. 2001
225, 226, 227, str./pp. 390-391, ilustr. / illustr.
Iztok Premrov
Boris Gorupič Osmi dan - Neznani Spacal, izjava Nives Marvin
Naključne upodobitve istrskega preteklika Televizija Slovenija, Ljubljana, predvajano / broadcast 1. 11. 2001
Finance, Ljubljana, 30. 7. 2001, št. / No. 132, str. / p. 15, ilustr. / illustr.
2002
Bn
Spacal in Makuc v Prešernovem mestu Stojan Batič, Drago Tršar, Vladimir Makuc,...; besedilo /
Dnevnik, Ljubljana, 6. 11. 2001, št. / No. 299, str. / p. 24, ilustr. / illustr. text Lev Menaše
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana 2002
Boris Šuligoj Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Spacalovi temelji v Istri
Nedelo, Ljubljana, 24. 6. 2001, št. / No. 25, str. / p. 13, ilustr. / illustr. Grafična mapa ZZZS; besedilo / text Lev Menaše
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana 2002
n.g. V grafični mapi tudi 6 Spacalovih grafik / Folder includes 6 Spacal
Razstava Neznani Lojze Spacal v soboški Galeriji prints
Večer, Maribor, 16. 10.2001, ilustr. / illustr. (prizorišče / scene)
Oddaja / TV programme Cultura Majda Božeglav Japelj
Milivoj Roš: Galerija Murska Sobota Obalne galerije v letu 2001 (ali kaj je v razstavni ponudbi preteklega
Razstava / Exhibition ''Neznani Lojze Spacal'' v sodelovanju z leta najbolj razburkalo javnost)
Obalnimi galerijami Primorska srečanja, Nova Gorica, 2002, št. 253-4, str. 47 -53
TV Slovenija, 17. 10. 2001
Lojze Spacal - oko Krasa (dokumentarec / documentary)
Robert Inhof Avtorja / Authors: Matjaž Žbontar, Nelida Nemec
Neznani Lojze Spacal Televizija Slovenija, predvajano / broadcast 18. 6. 2002
Vestnik MS, Murska Sobota, 18. 10. 2001, leto / Vol. LIII, št./No. 42,
ilustr. / illustr. Tina Čič
Lojze Spacal - oko Krasa
Piran, Mestna galerija / The unknown Lojze Spacal Primorske novice, Koper, 18. 6. 2002, št. / No. 48
Likovni svet, september / September 2001, št. / No. 16, str. / pp. 18-
19, ilustr. / illustr. Urša Splichal
Žena je skrivala njegova dela, da jih ne bi uničil
Valentina Plahuta Simčič Ona, Ljubljana, 16. 4. 2002, št. / No. 15. str. / pp. 24-27, ilustr. / illustr.
Izgubljeni in spet najdeni Spacal
Delo, Ljubljana, 3. 8. 2001, št. / No. 177, str. / p. 6, ilustr. / illustr. Na ogled dela iz niza Neznani Lojze Spacal. Ravne na Koroškem -
likovni salon na gradu
Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 1. 2. 2002, št. / No. 26, str./p. 4,
ilustr. / illustr.

40 Lojze Spacal

bks 2004
Noble maritime Sommerfrische an der Wand
Kärtner Tageszeitung, Celovec / Klagenfurt, 6. 2. 2002, št. / No. 31, Lojze Spacal
str. / pp. 24 -25, ilustr. / illustr. Besedilo / Text Iztok Premrov
Galerija Gorenje, Velenje 2004
saš Razstavni katalog (zloženka) / Exhibition Catalogue (leaflet)
Ravne na Koroškem: razstava Lojzeta Spacala. Pred tremi leti na
podstrešju najdena dela Lojze Spacal (1907-2000). Zaznamovan s samoto
Večer, Maribor, 5. 2. 2002, str. / p. 15. Besedilo / Text Iztok Premrov
Galerija Zala, Ljubljana 2004
B.Š. (Boris Šuligoj) Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Slovenski grafiki iz zamejstva
Delo, Ljubljana, 20. 2. 2002. št. / No. 41. str. / p. 7, ilustr. / illustr. Preseženi likovni okvir 1962 - 2004
Besedilo / Text Aleksander Bassin: Od prostora teksture do sublimarne
Petnajst grafik in pesniška zbirka reliefnosti / From the breakthrough of texture to sublimated relief
Primorske novice, Koper, 15. 2. 2002, št. / No. 13, str. / p. 16. Mestna Galerija Ljubljana - Bežigrajska galerija 2, Ljubljana 2004
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Tržaški večer v Galeriji Herman Pečarič Piran
Primorski utrip, februar / February 2002, št. / No. 96, str / p. 9. Grafike odabrane iz zbirke MMSU-a. Prints from the MMSU collection
Besedilo / Text Branko Franceschi
2003 Muzej moderne i suvremene umjetnosti Rijeka, Reka 2004
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Lojze Spacal: besedilo / text Iztok Premrov
Galerija Lek, Ljubljana 2003 Museo Revoltella Trieste. La Guida / The Guide
Razstavni katalog (zloženka) / Exhibition Catalogue (leaflet) Museo Revoltella Trieste / Trst, 2004
Vodnik po zbirki / Guide to the Collection
Grand Prix: slovenski nagrajenci grafičnih bienalov, Slovene prize win-
ners of graphic art biennials, avtorja / authors Tomislav Vignjevič in Tatjana Pregl Kobe
Zoran Kržišnik Lojze Spacal. Galerija Lojzeta Spacala, Štanjel na Krasu
Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2003 Slovenske novice, Ljubljana, 2. 9. 2004, št. / No. 205, str. / p. 21.
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Gli Sloveni in Europa dal VI al XXI secolo
Ivan Žerjal Urednika / editors: Jože Pirjevec, Jože Skerk
Lojze Spacal (1907-2000). Mala galerija Mladike Umetnostni in kulturni center Skerk, Trnovica, 2004
Mladika, Trst / Trieste 2003, št. / No. 10.
Boris Gorupič
Nives Marvin Kras v modernistični podobi: Lojze Spacal: iz stalne zbirke
Razstava "Neznani Lojze Spacal" v piranski Mestni galeriji PR - časopis Koroške galerije likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 2004,
MG godišnjak muzealaca i galerista Istre, Rovinj 2003, leto / Vol. 8, št. / No. 2, str. / p. 7
št. / No. 8, str. / pp. 43-46
Slikarska kolonija Izlake - Zagorje: 1964-2004; besedilo /
Cene Avguštin, Tihomir Pinter, Damir Globočnik text Milček Komelj
Portreti. Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji / Portraits. Slowenische Založba Pisanica, Ljubljana 2004
bildende Künstler in Österreich und Italien / Ritratti. Gli artisti Sloveni
in Austria e in Italia Nives Marvin
Mohorjeva družba Celovec / Klagenfurt, Mohorjeva družba Gorica / Začarano mesto Lojzeta Spacala v Banki Koper
Gorizia, 2003 GledGa, Koper - Piran, marec / March 2004, leto II / Vol II, št. / No.
2, str. / p. 9, ilustr. / illustr.
Tatjana Pregl Kobe
Lojze Spacal. Galerija Lek, Ljubljana B.Š.
Slovenske novice, Ljubljana, 20. 11. 2003, št. / No. 268, str. / p. 21, Začarano mesto v prenovljeni Banki Koper
ilustr. / illustr. Delo, Ljubljana, 9. 4. 2004, št. / No. 84. str./p. 6, ilustr. / illustr.

ms Ds
Neznani Lojze Spacal. Ob kulturnem prazniku v Sežani razstava Spacal in oljka v banki
tega velikega interpreta Krasa Primorske novice, Koper, 9. 4. 2004, št. / No. 29, str. / p. 11, ilustr. /
Primorske novice, Koper, 31. 1. 2003, št. / No. 9. str. / p. 17. illustr.

Tina Čič km
Tone Kralj in neznani Spacal Največje Spacalovo platno odslej v prenovljeni koprski poslovalnici
Primorske novice, Koper, 11. 2. 2003, št. / No. 12. str./p. 14. Banke Koper
Večer, Maribor, 9. 4. 2004, št. / No. 8, str. / p. 15.

Maja Ogorevc, Miča Vipotnik
Izginile Spacalove grafike
Dnevnik, Ljubljana, 18. 2. 2004, št. / No. 47, str. / p. 22, ilustr. / illustr.

41Življenjepis in bibliografija

2005 Joško Vetrih
L'attivita artistica nella seconda meta del Novecento
Towards zero gravity: zaključek projekta Cultura slovena nel goriziano, Instituto di storia sociale e religiosa,
Besedila / texts: Zdenka Badovinac, Jana Ferjan, Igor Zabel Gorica / Gorizia 2005, str. / pp. 165-192
Moderna galerija Ljubljana 2005
Razstavni katalog (razstava na spletu [http://zerogravity.mg-lj.si], raz- Jasna Merku
stavni katalog in CD-ROM tvorijo celoto / Exhibition Catalogue (con- Vrhunski izbor del Lojzeta Spacala
sists of online exhibition [http://zerogravity.mg-lj.si], exhibition cata- Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 20. 4. 2005, št. / No. 93, str. /
logue and CD-ROM) p. 12, ilustr. / illustr.

Luigi Spacal. Opere 1935 - 1998 Bruno Podveršič
Besedilo /Text Enzo Santese Zoran Mušič in Lojze Spacal v župnijski cerkvi v Gradnem
Polveriera napoleonica, Palmanova, 18. september-18. oktober 2005 Briški časnik, Dobrovo 2005, leto / Vol. 9, št. / No. 40, str. / pp. 31-33
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
2006
Afro Basaldella, Mirko Basaldella, Luigi Spacal, Giuseppe Zigaina
Besedilo / Text Marianna Accerboni Poletna fotografija slikarja in grafika Lojzeta Spacala (1907 - 2000);
Galerija Cartesius, Trst 23.6.2005 - 23.7.2005 besedila / texts Brane Kovič in Milan Pajk
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue Narodna galerija Ljubljana 2006
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Memoria: Idea di Liberta
Besedilo / Text Enzo Santese Lojze Spacal. Nočni let
60° Anniversario della Liberazione Besedila / texts: Borut Miklavčič, Martin Spacal, Giulio Montenero,
Palazzo Frisacco, Tolmezzo 2-30 april / April 2005 Borut Spacal
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana 2006
Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Muzej moderne i suvremene umjetnosti; urednik / editor Branko
Franceschi, besedilo / text Branko Cerovac Riznicata na slovenečkata grafika 1955-2005 / Treasures of Slovene
Grad Rijeka, Odjel gradske uprave za kulturu: Muzej moderne i graphic art 1955-2005 Besedila / texts Barbara Jaki, Cvetan Grozdanov,
suvremene umjetnosti, Reka 2005. Alenka Simončič, Majda Peklaj, Ljubica Klančar, Ivan Pirnovar
Katalog zbirke / Collection Catalogue Likoven salon na Makedonskata akademija na naukite i umetnostite,
18. april / April - 31. maj / May 2006
Licio Damiani Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2006
Vita di terra e di mare: L'epica corale del carso narrata da Luigi Spacal Razstavni katalog / Exhibition Catalogue
Messagero Veneto, Udine / Videm, 4. 2. 2005, leto / Vol. 60, št. /
No. 29, str. / p. 19, ilustr. / illustr. Milček Komelj
Zoreči čas ustvarjalne likovne svobode. O slovenski likovnosti od 60-ih
Enzo Santese let s posebnim pogledom na grafiko / Auf dem Weg zur schöpferischen
Luigi Spacal, Palmanova, Polveriera napoleonica Freiheit. Die slowenische Kunst ab den 60er Jahren und ihr grafischer
Il Nuovo, Udine / Videm, 28. oktober / October 2005, leto / Vol. 5, Schwerpunkt
št. / No. 227, str. / p. 23, ilustr. / illustr. Kunst an der Grenze / Umetnost na meji, zbornik uredila / edited by
Renata Šikornja
Enzo Santese KIGRO. Kulturinitiative Galerie Rosegg, Rosegg / Rožek, 2006, str. /
Luigi Spacal, la poesia del Carso nella pittura di frontiera pp. 134-14, 144-150
Il Gazzettino, Udine / Videm, 23. januar / January 2005, str. / p. 13,
ilustr. / illustr. Jasna Merku
Hommage Spacalu in njegovi priljubljeni motiviki Krasa
Vito Sutto Primorski dnevnik, Trst / Trieste, 20. 1. 2006, št. / No. 16,
Spacal: la poesia delle piccole cose str. / p. 12, ilustr. / illustr.
Il Friuli, 14. oktober / October 2005, leto/Vol. 11, št. / No. 38, str. /
p. 20, ilustr. / illustr. Adela Vuković
Soline skozi Spacalovo oko
Verena Koršič Zorn Finance, Ljubljana, 21. 6. 2006, št. / No. 117, str. / p. 24, ilustr. / illustr.
L'arte dall'Ottocento al primo Novecento
Cultura slovena nel goriziano, Instituto di storia sociale e religiosa,
Gorica / Gorizia 2005, str. / pp. 141 -163, ilustr. / illustr.

42 Lojze Spacal

Lojze Spacal v Savudriji, okoli 1965 (fotomontaža, avtorjev arhiv) ❚ Lojze Spacal in Savudrija, circa 1965 (photomontage, The artist's archive)

43Življenjepis in bibliografija

Traduzione in Italiano su www.spacal.net

Drago Mirošič

Memories of an artist friend

Lojze Spacal's art attracted me even before I met younger Slovene painters on the Italian side of the bor-
der. For some of them, he predicted a successful career.
him in person in the 1960s. Our friendship deepened
when I was consul-general in Trieste. In those days we My friendship with Lojze enabled me to get to know his
used to meet frequently. I often accompanied him to his artist's ego in great detail. As a man of the Karst, I soon
exhibitions. One of them, where it was my job to say a realised what a sensitive attitude he had towards the
few introductory words about him, took place in the Karst and the peculiarities of this unique landscape,
autumn of 1988 at the Modrijanov Mlin gallery in which is reflected so strongly in his artistic statements.
Postojna. My wife and I visited him at his house in He showed profound respect for the folk creativity and
Škrbina. He first presented this house to his circle of art of the Karst, especially in stone. He sometimes used
friends in 1973, following the opening of a major exhi- to say that stone was for him something sacred. Once,
bition at Kromberk Castle. We were enchanted by the in an article about Lojze, I wrote that it was never dif-
harmoniousness and accuracy with which he had reno- ficult for me to believe in what he created. The more I
vated a typical Karst house complete with fireplace, with- got to know him, the more I understood what he want-
out depriving it of its original appearance. The stone and ed to say about the Karst.
wooden elements, old or newly fitted, including those
crooked beams shaped by the raw burja blowing over He was not a loquacious man, but once he did start
the Karst and the rustic hands of the Karst stonecutters, talking, he was indescribably interesting. He could take
flow from his house into his famous prints. He was a perfectly ordinary story and tell it in such a way as to
proud of the printmaking press that he had constructed have you in stitches. For example his story about the
with the help of the locals. Visitors to Škrbina were time he and a friend from Trieste, also a painter, were
served air-dried Karst ham and the local teran wine. In driving along a narrow road in the Karst in Lojze's car,
the autumn we sometimes roasted chestnuts over the one evening after dinner, with the friend at the wheel.
fire. The open hearth was arranged in the traditional Too much teran meant that his friend's hands were
way. I was frequently invited to his flat in Trieste. This somewhat unsteady, with the result that the car began to
flat was surprising for its simplicity and for the atmos- zigzag. Lojze warned him to watch how he was driving.
phere that prevailed there. The mysterious silence was The driver answered in surprise: 'What do you mean
strangely intoxicating and one could sense the greatness watch how I'm driving? I thought you were driving!'
of his works, which were piled up in the flat.
In the mid-1980s the idea of creating a permanent col-
I remember drives across the Karst. We would find a lection of his work somewhere in the Karst became
gostilna in the countryside around Dutovlje, Tupelče or increasingly realistic. This was something we talked
Kopriva and stop there for refreshments. Sometimes he about quite a lot. He thought that the best thing would
came to Lokve, where he inspected the renovation of be to set up a gallery somewhere along the border
our old farmhouse, which is also entirely built of stone. between Slovenia and Italy. He was conscious of his
On those occasions I learned a lot about his life, his dif- Slovene roots and the fact that he was well known as a
ficult youth, the periods he spent in prison as an antifas- painter on both sides of the border. His art did away
cist, his acquaintance with Mušič, Černigoj, Kosovel with the mental barriers along the frontier, which was
and others. He often mentioned how when he was becoming increasingly open. He connected the Slovene
very young he was entranced by the coloured images and Italian cultural worlds and was at the same time
on glass that hung on the snow-white walls of his grand- woven into the international art sphere. We deliberated
mother's house. But he did not only reminisce about on the most suitable location. The house in Škrbina
the past. He followed currents in contemporary art with was too small. We also looked at a location in Sežana.
great attention. He mixed with famous painters from It turned out that the most suitable location was the
the Trieste area, and I got to know them too. It did not seventeenth-century castle in Štanjel.
escape my notice that he also kept a close eye on the

44 Lojze Spacal

It seemed perfectly normal to me that he should want of the municipality of Sežana) and the speeches, came
me to help with regard to the gallery. Somehow he the artistic programme. First there was a ballet perform-
sensed that as his friend I would be the driving force of ance entitled The Duel, in the presence of its composer,
the project and that I would give my all to ensure that Baron Raffaello de Banfield Tripcovich of Trieste, who
the gallery saw the light of day. The gallery committee, was also a colleague of mine from the Trieste group of
which I headed, included Nataša Šumi, Nelida Silič consuls. The actors Mira Sardoč and Polde Bibič recit-
Nemec, Dr Marijan Slabe, Zorko Harej, Mitja Mozetič, ed poems by Srečko Kosovel and Ciril Zlobec. Finally
Suzana Mirošič, who worked closely with the artist, there was a fiery performance of Ravel's Bolero. Then
Miloš Bajc, Bojana Kermolj and Damjan Grmek. We came the opening of the gallery. There was enormous
realised that we had taken on a large and difficult task, interest in the master artist's work among the guests. I
especially since the renovation of Štanjel Castle repre- spent the whole evening with Lojze, who was satisfied
sented an extremely important step towards the conser- that his wish had come true. At the end we remained
vation of cultural heritage. almost alone, so that we were the last to arrive at the
reception. With reference to the event at Štanjel, I wrote
The brilliant plan for the partial renovation of the cas- in Primorski dnevnik that by donating this collection
tle, where the gallery was to be situated, was drawn up Lojze had paid his debt to the Karst in the most beauti-
by the architect Nataša Šumi. She was aware of the ful way, while for their part the people of the Karst had
importance of the renovation of Štanjel, which she paid their debt to him with the gallery.
knew well. This demanding project, involving consid-
erable costs, met with significant public support and In the 1990s I was Slovenia's ambassador in Sarajevo.
required close cooperation with the municipality of I was very keen for them to organise a major exhibition
Sežana, the Gorica Museum, the Monument Protection of Lojze's work in this city that had suffered its own
Institute in Nova Gorica and other Slovene institutions calvary and where culture has always been highly val-
from the sphere of cultural heritage protection. The sup- ued. I discussed the exhibition in Sarajevo with the
port and assistance of the Slovene government of the Gorica Museum, which was directed by Slavica
time, or rather the republic executive council, headed Plahuta. We held the exhibition in September 1999 at
by its president Dušan Šinigoj, was important. The proj- the largest gallery in Sarajevo, Collegium Artisticum.
ect also required other important elements. We drew This event, which had a big impact in the city, was
up a deed of gift by means of which Lojze donated 50 something outstanding, imbued with the public's
paintings and 78 prints to the municipality of Sežana respect for the artist, who made the journey to Sarajevo
on a permanent basis on behalf of the gallery. This was despite his advanced age and failing health. The open-
formally confirmed by a public signing of the deed at ing of the exhibition, at which Zoran Kržišnik, the
the town hall. It goes without saying that all the work director of the International Centre of Graphic Arts in
relating to the gallery took place with Lojze's coopera- Ljubljana, and I talked about the artist, was attended by
tion. He was on hand to deal with all the details, from a large number of people, including senior state repre-
start to finish. sentatives and ambassadors and other members of the
diplomatic corps in Sarajevo. Lojze was surprised to see
We opened the gallery on 27 May 1988. The exhibition such a crowd. The people of Sarajevo received him
was arranged and installed by the artist himself. The with the greatest respect. When the choir of the
occasion was marked by the publication of a lavish cat- 'Cankar' Slovene cultural association in Sarajevo sang
alogue to which commemorative prints were added. Prešeren's Pod oknom (Beneath the Window), Lojze
Nelida Silič Nemec wrote about the artist and the whispered to me that his grandmother used to sing that
gallery in a brochure specially prepared for the occa- song. Considerable attention was excited by a painting
sion. On that beautiful warm May evening, the castle entitled Truce In Bosnia, created as a response to
courtyard was full of guests invited by Ivan Vodopivec, Lojze's distress at the human suffering in Sarajevo when
the mayor of Sežana, and me, as chairman of the gallery it was besieged during the war.
committee. Guests came from all over Slovenia and
from cultural and artistic circles in Trieste and included We saw each other for the last time at an exhibition at
numerous Slovenes from across the border, local resi- the Moderna Galerija in Ljubljana in May 2000. There
dents from Štanjel, and others. The evening ended as a Suzana and I, little suspecting that this was to be our
great cultural festivity and a hymn to art. After the fan- last meeting, shook his hand for the last time. A few
fares, the national anthem (sung by the combined choirs days later the sad news reached me in Sarajevo. I was

45Življenjepis in bibliografija

profoundly saddened by the passing of this great artist Karst offered Spacal - an artist with a penetrating eye
and friend. I went to my office and wrote a brief article and an extremely skilful hand, born of the local stone-
about him, which appeared in Delo the following day. cutting tradition mentioned earlier and complemented
I mentioned that we Karst people saw in his art some- by the knowledge of generations of peasant farmers,
thing of ourselves, as a part of the landscape from who themselves manufactured and repaired the wood-
which we came, from the Karst that Lojze loved and on en implements they needed - the desired means of
which he impressed an immortal artistic image. Finally expression for the artistic depiction of his own world.
I hosted a commemorative evening at the gallery in Via the sight, the most developed of the human senses
Štanjel. During the final farewell I stood close to the and the one that offers us the most discoveries and
artist's final resting place. I remembered that we had visions, the artist communicated the entirety of his
once visited the cemetery in Škrbina, where he wished experiences and shaped his own unique artistic world.
to be buried. Something he had once said to me came
to my mind: 'Drago, the Karst folk still exist.' If we follow the development of Spacal's career, we can-
not overlook an episode that occurred during his intern-
Zoran Kržišnik ment: when a poor farmer ordered a coffin for his four-
year-old daughter, Spacal, moved by the situation,
Lojze Spacal offered to help and carefully painted the coffin for him.
Surprised at how much attention his work attracted
The world that is revealed by the paintings, prints, among those present, he considered this one of the
essential, significant encounters of his art with a small
sculptures and reflections of Lojze Spacal is the artist's public. This event left, or rather triggered in the artist a
inner landscape, whose concept was delineated by his series of magical memories of his childhood and we
life and experiences and which was increasingly puri- soon come to a period - a cycle - referred to by connois-
fied the more the artist's talent matured. This does not seurs and observers of Spacal's art as magic realism.
mean that the talent of the young artist was less, or that
the works of his young adulthood could not achieve an The number of objects to which unfulfilled childhood
equally high level. No. But talent, in an artist who has dreams are tied is not great: they include the mirror, a
it in great measure, in full measure, is always at the magical object in which one can capture at least a vision
service of the discoveries that life brings; and in the of the uncatchable; likewise the chair or the oil lamp,
case of a master artist who does not fade but rather and also a vase of exotic flowers, sometimes a chest of
ripens more and more, these discoveries become more drawers or a garden statue. If we were to seek, on the
profound and in their own way more simple, since they formal side, an influence on Spacal's artistic practice of
have rid themselves of the accidental elements imposed the time, we would perhaps find it in his teacher, Pio
by the blur of youthful passions and concentrate on the Semeghini. The landscapes of his earlier period seem to
permanent and the essential. The language with which grow directly from his childhood memories; but even
Spacal's art tries to express itself has for decades con- these landscapes were enclosed by a wall; the wall, that
sistently returned to the local language - in the figura- classically irreplaceable element of the Karst landscape,
tive sense: the forms and colours of the Karst from would remain in the future one of the constantly repeat-
which Spacal derived his origin began to speak more ed themes of the man of the Karst, in very different real-
and more; the colour of the landscape, rich in white isations but also in various functions.
stone, red earth, dark pine forests, brown wood, but
also the vivid blues of the sky, so much the more In this period of such strongly present magic, the wall
intense when it rises up above barren land; and the is a sobering element in the free flight of dreams; here
shapes of rocks, haystacks, simply constructed houses, we cannot avoid a comparison with the time when a
apparently clumsy agricultural implements smoothed cell wall limited the artist's physical freedom during his
by long use. internment in southern Italy, and restricted him to a
comparable space a few steps wide. Now this element
At first glance monotonous and barren, but on closer in its own special way encloses the little parcels of land,
observation an incredibly rich treasury of vitally essen- but it is here that Spacal's great game as a descendant
tial materials and forms, and essential colours, the of Karst stonecutters begins. The three-dimensionality
of the world is in his blood, his hand, his eye, and
therefore two-dimensional projection means for him an
additional magic.

46 Lojze Spacal

From here on, no restriction can any longer prevent broad span of human horror, protest and hope. The
him from occupying an ever wider space on the spread- artist's extraordinary feeling for all these injustices is
ing plane; here he puts into effect and captures simul- now illustrated in an extremely simplified symbolic lan-
taneously the inner and outer space, the present and guage that refuses all direct descriptiveness and with
the beyond, and increasingly takes possession of the colour, verticals and horizontals alone declares its ver-
outside, behind the wall, and the inside, within the dict, that wrath of full-blooded humanity and keen com-
walls. All of this becomes all-pervading for him; it mitment that nevertheless does not forget the require-
becomes his. This new game with space becomes an ment of artistic expression and therefore creates dis-
increasingly conspicuous constant of Spacal's work. tinctive variants of artistic protest.

He populates his newly occupied space with specific Next came a cycle devoted to the city, urban develop-
guests; a tabby cat like the curious captive of his tricks, ment, abandoned suburbs, poor districts, in which, as
with birds as symbols of freedom, flying with spread Spacal himself stated, he felt a subconscious premoni-
wings. The characteristic walls narrow, press in, and tion of the consumer age.
then widen once again; sometimes they become fences
or the encircling hills in the distant background. His His characteristic 'towns in the mirror' were created at
artistic repertoire includes walls, sheds with rickety a time when he was moving between his everyday
walls, lights on slender, fragile stands, artificial flowers Trieste and his occasional home of Piran. With a
in a porcelain vase, papier-mâché fruit, the moon as a refined feeling for all the phenomena he observed dur-
Chinese lantern… And yet it can be observed that all of ing these visits; they include the unique suspended
these magic worlds become less and less magical and boats in Savudrija and the saltpans with their windmill
increasingly real. We then trace a significant period in sails; he was distancing himself from the earlier period,
which a network of parallel lines, verticals and jutting which could be described as social realism, and com-
diagonals falls across all of these magical images; the pleting a new phase of his artistic journey. Although
richness of colour so typical of this period begins to fairly self-contained, the work from this period also car-
retreat in the face of seriousness, which brings black ries in it perceptions that could be categorised, particu-
and a specific red - the colour of blood - into Spacal's larly from the point of view of the interpretation of
artistic world. towns, as a duality. On the one hand he is moved by
thoughtless urban planning and the inhumanity of
All violence, in war as in peace, left deep traces in housing conditions and the vicinity of bare walls, or by
Spacal as a man and as an artist. Although as a man of the harsh elements of fences or the attributes of gas-
the Karst he is hard on himself, he does not wish to works, while on the other by the senseless luxury of
dramatise the suffering that he himself experienced. As shop windows, which wakes an unquenchable con-
an artist, however, with the deepest emotional involve- sumerist desire. Spacal was able to visualise this duali-
ment, deriving from the feeling of solidarity of a suprap- ty in unique images that so powerfully mark the artist's
ersonal and also supranational brotherhood, he makes feeling towards everything that surrounds him.
a protest, a cry of resistance to such treatment, and
demonstrates the depth of his belief that this is the low- A true son of the Karst, immediately afterwards his
est stage of dehumanisation, not of the victims but of focus turned to the authentic Karst village, its court-
their executioners. In such cases he responds immedi- yards, the peace that reigns there, and the rationality
ately as an artist. A report of awakened human sav- and orderliness of its environment. This transition is
agery, of a fresh destruction of relations between especially interesting and it is not difficult to see that
human beings, a matter of life and death, of freedom almost everything that shaped the 'towns' cycle is
and servitude, causes him to react with the same expressed by the line, whereas in the Karst village the
strength, the same directness whatever phase of cre- plane comes to the fore, with every vertical firmly
ation he is in when the news reaches him. anchored in the ground; this shift led the artist towards
a form of creation that completely shaped his personal-
These protests, linked to any kind of cruelty, are time- ity, his style, revealed and poeticised by an inner land-
less and in Spacal know no continent or political posi- scape whose concept was outlined by his life and expe-
tion. This is how he reacted in his immediate environ- riences to date, and whose expression was increasingly
ment but also to events in far-off Chile. The whole of purified, as the artist's great talent matured with the
this part of his oeuvre is characterised by the use of rel- passing years.
atively meagre means. In these works he reveals the

47Življenjepis in bibliografija

Henceforth, Lojze Spacal would live this vision with his Metka Gombač
entire personality and build it up with all the charac-
teristics of the Karst soil, its architecture and of course Spacal's social and
its inhabitants. The artistic language with which he political engagement
dominates all that surrounds him, the language of after the Second World War
Spacal's art, returns throughout all these years to a
local language in the figurative sense: all his creations Lojze Spacal has left a profound mark on the
become increasingly simple and monumental. This sim-
plicity, which is able to reach almost to the absolute, recent history of the Slovenes of Primorska: through
follows two objectives: it is the artist testing himself to his work, through his personality and through his life.
see how far he can permit himself renunciation, reduc- At the same time, his art has earned him a deserved
tion, without losing the essence of that which he and lasting place in the collective memory of the
intended to communicate. entire nation. His successes in the domestic and inter-
national arenas allowed him to present himself, his
And it is a verification of the sensuous impression that nation and his birthplace to the world. The universal
in Spacal, even in his most conceptual phase, is never- language of painting enabled him to become an
theless the instigator of a translation into a unique artis- ambassador for all the inhabitants of the northern
tic language that deliberately renounces imitation of Adriatic region and combine, in one person, the cul-
external phenomena. And thus he constructs the land- tural, historical and civilisational characteristics of all
scape of his internal vision on the basis of the elements the peoples who occupy the territory stretching from
offered by the Karst, but transformed and simplified the Soča to Istria.
into that essence that the artist can use for the elements
of his image, which though it contains significance does Like the majority of the region's population, this great
not wish to tie itself to any kind of imitation of nature. Triestine Slovene was unable to escape history. He
The inner world of the artist's practice, the Karst of his too was caught up in the recurrent historical turmoils
soul, is that which Spacal communicates in accordance of this important geostrategic crossroads. Imperialist
with his own concept, arranging shapes and colours, treatment of this region brought two world wars and
where he constructs the image field so that in its basis caused untold suffering, above all to the civilian pop-
it appears to be a kind of plan, a two-dimensional pro- ulation. Having encountered the horrors of wartime
jection of three-dimensional reality, seen from a distant destruction for the first time as a boy, immediately
height, which in reality only exists in the artist's vision. after the First World War, in war-ravaged Kostan-
jevica, the village where his father was born, the
The best way to gain a rapid understanding of the phe- burning of the Narodni Dom (the Slovene cultural
nomenon of Spacal's art, his aura that so suggestively centre) in Trieste in 1920 brought Spacal face to face
dominates not only the border area of the Slovene- with Italian Fascism, which was making consistent
Italian art scene, is to take a walk through his collection efforts to "denationalise" the indigenous Slovene
- the foundation at Štanjel. Just as Štanjel, because of its population. Spacal and an entire generation of young
position and its population, is a synonym for the Karst, Triestines began meeting in the Karst to sing Slovene
so Lojze Spacal is a synonym for the artist who has songs, yet there was no subversive intent to these
grown up in the Karst, a special type of artist, deeply gatherings. Although four of them (Ferdo Bidovec,
rooted in his ancestral Slovene soil, vividly active in his Zvonimir Miloš, Franc Marušič and Alojz Valenčič)
native Trieste, widely open to the world. Even today were later executed at Bazovica, accused of planting a
the burja blowing over the Karst carries us messages of bomb, these spontaneous gatherings had only one
the solid attachment of all people to this land where purpose: the preservation of their language, their cul-
history has placed us: to obey its order and create a bet- ture and their identity. In 1929 all of this was exploit-
ter world of mutual knowledge and active coexistence. ed by the Fascists to carry out mass arrests and pros-
Lojze Spacal lived this vision with his entire personali- ecutions of Slovenes. Spacal, too, earned himself his
ty and his artistic sensitivity and co-created it with his
works. He is a unique herald, a poetic interpreter of this
historically so richly artistically gifted part of Europe
and a key co-shaper of its current artistic language.

48 Lojze Spacal