Marko Pogačnik - Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj

50 Marko Pogačnik

Zgoraj:
Delo pri klesanju Geopunkturnega kroga, posvečenega elementarnemu srcu Zemlje,
skupaj s Skupino za umetnost VITAAA, zajezitev Vogršček v Vipavski dolini, 2018,
kraški kamen, fotografija Bojan Brecelj

Levo spodaj:
Človek kot večrazsežnostno bitje, perorisba iz knjige Vesolje človeškega telesa,
Beletrina in VITAAA, 2017

52 Marko Pogačnik

Geopunkturni krog, posvečen elementarnemu srcu Evrope in vlogi Maribora
v njegovi celoti, skupaj s Skupino za umetnost VITAAA, 2017,
pohorski granit in apnenec iz Čedada (Cividale),
fotografija Bojan Brecelj

Delavnica Trinajst poglavij Delavnice za mir
za obnovo pravzorca in pravzorec Trnuljčice

miru Koncept Delavnice za mir temelji na pravljici o Trnuljčici, ki
sta jo brata Grimm ob koncu 18. stoletja zapisala po ljudski
Soočamo se z širjenjem krutih vojn, osupli gledamo enostranske pripovedi. Zgodba razodeva nekaj bistvenega o sodobnem času
odločitve politikov, vodeče k stopnjevanju družbene neenakosti, preobrazbe. Pripoveduje, da je bilo ob rojstvu Princeske samo dva-
najst belih vil povabljenih k praznovanju, ne pa tudi trinajsta
celo v imenu vere se spodbuja vojskovanje, zato se moramo črna vila.
nujno lotiti dela pri preobrazbi izkrivljenih vzorcev, Trinajsta vila uteleša ciklično počelo bivanja, ki ga sodobna pa-
triarhalno usmerjena civilizacija zanika in s tem človeštvo poti-
ki povzročajo spore med ljudmi in ljudstvi, zanikujoč pravico ska proti samo-uničenju.
vseh bitij Zemlje, vidnih in nevidnih, živeti v miru. Patriarhalna ljudstva, ki so izničila več tisočletno neolitsko kul-
turo Boginje, so njeno ciklično počelo postopoma nadomestila z
Za trajen mir na domačem planetu ni upanja, če ne bomo idejo o stalni linearni rasti, ki nazadnje vodi k ekološkemu in
obnovili pravzorcev miru z Zemljo in njenimi bitji, kulturnemu zlomu, katerega priča smo danes..
Trinajst vilinskih bitij predstavlja v kontekstu Delavnice za mir tri-
med ljudmi, verami in ljudstvi. Potrebno je kolektivno ustvarjal- najst različnih bitij, izvirajočih in zavesti Zemlje/Gaje, soodgovornih
no delo pri prenovi pravzorca (matrice) miru, za razvoj Zemljinega vesolja. Ob rojstvu Trnuljčice prinesejo prin-
ceski v dar trinajst lastnosti človeškega bitja, vpisanih v pravzorcu
ki utripa v spominu Zemlje. Ključ do vzpostavitve miru (matriki) celovitega človeka. Eno za drugo se približajo princeski
in sposobnost obnoviti arhetip miru sta oba navzoča (človeku, rojenemu v patriarhalno dobo) in mu dajo svoje darove.
znotraj vsakogar izmed nas. Umetnost življenja ve, Ko odide enajsta vila, se pokaže dramatika modernega časa. Tri-
kako se jih da oživiti. najsta, črna vila, ki ni bila povabljena, vdre na sceno in princeski
Delavnica za obnovo pravzorca miru traja dva dni. napove smrt. Na srečo dvanajsta vila še ni izročila svojega daru
in uspe smrtno obsodbo spremeniti v stoletno spanje.
Njen namen je utemeljiti novo zavest o naravi miru in spodbudi-
ti potrebne spremembe na ravni pravzorca s pomočjo vaj Dotika Simbol stoletnega spanja lahko razložimo kot stanje, v katerem
se je znašlo človeštvo po tem, ko se je vedno bolj podrejalo omeju-
Gaje (Gaia Touch), z ustreznimi imaginacijami in obredi. joči (enodimenzionalni) razumski zavesti, kar je posledica skoraj
Delavnica za mir je bila v letih 2015-18 izvedena v Münchnu, pet tisočletij trajajočega moško usmerjenega razvoja človeštva. Pri
Berlinu, Londonu, Zürichu, Linzu in na nekaterih svetih krajih tem je človek postopoma izgubil vezi z večrazsežnostno naravo
Gajinega stvarstva in tudi s svojim lastnim pravzorcem, kar je
kot so Mt. Saint Odile v Franciji, Jeruzalem v Izraelu, sprožilo smrtno nevarnost, kar je danes, ob stopnjevani obsede-
Externsteine v Nemčiji, Tara na Irskem in Auroville v Indiji. nosti z vojno, vse bolj očitno. Dvanajsta vila, ki zaokroža cikel
trinajstih vil, nastopi kot upanje, da rešilni trenutek prebujenja
Miru se ne da le uživati, treba ga je soustvarjati. človeštva ni več daleč.

54 Marko Pogačnik

Trinajst ustvarjalnih sposobnosti človeškega 11
bitja v razmerju do njihovega izmaličenega Človek je deležen darila, postati varuh Drevesa življenja – za-
pojava v sodobni civilizaciji senčeno z nevarnostjo »atomske dobe«, da bi se nit življenja na
Zemlji lahko pretrgala.
Trinajst darov človeku je prevedenih iz pravljice o Trnuljčici. 12
1 Človek je prejel darilo, postati dejavnik preobrazbe in temeljnih
Človek je prejel darilo postati nosilec miru na Zemlji - sprememb, uglašenih s počelom Gaje kot črne Boginje – zasenče-
zasenčeno z množičnim pojavom strahov vseh vrst med prebivalci no s prikrivanjem in zatiranjem resničnih vzrokov za pojav vojnih
človeškega sveta. sporov in nenavadnih naravnih katastrof v sodobnem času.
2 13
Človek je prejel darilo postati bitje resnice – zasenčeno z lažnim Človek je bil deležen darila, da bi lahko postal soustvarjalec Ze-
vzorcem »neizogibne« delitve na dobro in zlo. mljinega vesolja skupaj z Gajo in njenimi elementarnimi in vi-
3 linskimi bitji – zasenčen je z dejstvom, da človeštvo gradi ločen
Človek je prejel darilo postati vir sočutja – izmaličeno z vojskova- antropocentričen svet, odcepljen od celote Zemljinega vesolja.
njem neusmiljenih vojn.
4 Vaje in obredi Dotika Gaje
Človek je prejel darilo postati skrbnik Gajinih pokrajin skupaj
z rastlinami, živalmi, s kamninami in z elementarnimi bitji – Eno osnovnih orodij na Delavnici za prenovo pravzorca miru je
zasenčeno z gensko manipulacijo rastlin, geo-inženiringom, kruto- skupina telesnih vaj Dotika Gaje (Gaia Touch) . V zadnjih osem-
stjo do živali in ignoranco do elementarnih bitij. najstih letih so mi jih pokazala elementarna in druga bitja na
5 različnih krajih po Zemlji. Človeku omogočajo, da najde boljši
Človek je dobil darilo, da bi lahko postal izraz prvinske modrosti stik z zavestjo in s srcem Gaje in se na ta način uglasi z večrazse-
in ustvarjalnih moči Gaje v utelešenem svetu; tako imenovanih žnostno naravo domačega planeta in njegovih bitij. Gaia Touch
moči zmaja – zasenčeno z zlorabo atomske sile. je skupina telesnih vaj, ki se izvajajo v kombinaciji z ustreznimi
6 imaginacijami. Omogočajo nam doseči tiste razsežnosti vzročne-
Človek je prejel darilo, da bi postal dejavnik ravnotežja med žen- ga sveta, kjer je zapisan pravzorec (matrika) miru in kjer se da
skim (jin) in moškim (jang) počelom Vesolja – zasenčeno s patri- popraviti njena izkrivljena mesta.
arhalno naravo civilizacije, ki jo usmerja moška volja.
7 Ustvarimo kulturo miru
Človek je dobil darilo postati vezni člen med vzporednimi svetovi Ze-
mljinega vesolja - zasenčeno z zanikanjem obstoja vzporednih elemen- Mir ni samo udobje, namenjeno užitku. Mir je v današnjem času
tarnih ter vilinskih svetov in sveta naših prednikov in zanamcev. ustvarjalni izziv. Mir v svetu je krhek in začasen, če se človek ne
8 nauči vzdrževati miru znotraj samega sebe - kar velja tudi za sku-
Človek je prejel darilo postati utelešeno svetišče Božanstva – za- pnost, kateri pripada. Kultura miru lahko nastane in se ohranja
senčeno s monoteističnimi verstvi, ki poznajo samo moškega Boga samo pod pogojem, če smo pripravljeni svojo življenjsko pot voditi
na nebu. na zavesten in občutljiv način ter v sodelovanju z vsemi drugimi
9 bitji Zemljinega vesolja. Mir je subtilna rastlina, potrebna stalne
Človek je prejel darilo biti varuh elementarnega srca Gaje in nege in hranjenja.
izvira močne ljubezni – izmaličeno s »ateističnimi verstvi« kot so
naci-fašizem, stalinizem in norost modernega potrošništva. Marko Pogačnik, UNESCO-v umetnik za mir, 2016-2018
10
Človeku je bilo izročeno darilo, postati samostojno in svobodno
bitje, odgovorno za lastne odločitve – zasenčeno z ego-centrizmom
sodobne človeške psihe.

Z odprtja pregledne razstave »Umetnost življenja, življenje umetnosti 1962–2012«
v Moderni Galeriji Ljubljana, 2012, fotografija Bojan Brecelj

56 Marko Pogačnik



58 Marko Pogačnik

Instalacija »12-dimenzionalni prostor zemeljskega vesolja«,
skupaj z Mariko Pogačnik, 2012, kamen, les, vrvice, steklo, pesek,
fotografija Bojan Brecelj

Instalacija »Prizori iz vilinskega sveta«, skupaj z Mariko Pogačnik,
Galerija Tir, Mostovna, Solkan, 2012,
kamen, les, vrvice, steklo, pesek,
fotografija Bojan Brecelj

60 Marko Pogačnik

Instalacija »Preobrazba kaosa v kozmos in obratno«,
U3, Moderna galerija Ljubljana skupaj z Mariko Pogačnik in Ivano Petan, 2016,
granit, membrane, steklo, pesek, vrvice, keramični delci,
fotografija Bojan Brecelj

62 Marko Pogačnik

Desno zgoraj:
Instalacija »Model človeškega bivanja na Zemlji«, Galerija umjetnina, Split,
skupaj z Mariko Pogačnik in Simono Čudovan, 2015,
kamen, steklo, vrvice, kozmogrami iz filca, les,
fotografija Bojan Brecelj

Kozmogram za Karlov most v Pragi, bron, 2014

64 Marko Pogačnik

Instalacija »Labirint večdimenzionalnega prostora«, Tiflološki muzej, Zagreb, skupaj z Mariko Pogačnik, 2014,
membrane, les, kozmogrami na pleksi steklu, fotografija Bojan Brecelj

Geopunkturni krog »Portal - vstopna točka na Cerkniško jezero«,
skupaj s Skupino za umetnost VITAAA, Cerknica, 2010,
kraški kamen, fotografija Bojan Brecelj

66 Marko Pogačnik

Kozmogram za gibanje Geakulture, iz avtorjeve knjige Gaia Kultur,
založba Neue Erde, 2014

Kozmogram Pariza, iz avtorjeve knjige Paris entre visible et invisible,
Edition Triade, 2012

Kozmogram za litopunkturni projekt za biodinamično farmo Foxhollow,
Louisville, Kentucky, ZDA, kamen, 2008

68 Marko Pogačnik

Kozmogram za Beneško laguno, otok San Servolo,
kamen, 2007

Kozmogram za geopunkturni krog, Adrspach, Češka,
steklo na kamnu, 2015

OHO plus 50 Prvo načelo

Predavateljski maraton Umetniško delo ni več vezano na oblike umetniškega predmeta,
2012–2017 temveč se lahko prosto razprostre v različnih razsežnostih prosto-
ra, narave in urbanih okolij.
Maraton obsega pet predavanj, S tem, da je gibanje OHO umetniški predmet osvobodilo tradici-
ki se vrstijo eno za drugim s kratkimi premori. onalnih oblik, kot so slika, kip ali grafika, si je hkrati odprlo cel
Izhodišče vsakega predavanja je določeno počelo umetnosti, spekter možnosti za realizacijo umetniškega dela. Naštejmo nekaj
ki ga je razvilo in prakticiralo gibanje OHO (1965–69) primerov. Namesto, da bi se človek gibal skozi arhitektonske pro-
oziroma skupina OHO (1969–71). Maraton pokaže, kako je store, se lahko giblje skozi mikro-prostore knjige, če je knjiga obli-
teh pet počel utemeljenih in kako so se razvijala v delu kovana tako kot so oblikovane knjige Edicije OHO. Namesto, da
Marka Pogačnika in sodelavk oziroma sodelavcev se delo napravi v materialni obliki, se lahko objavi kot koncept
tega dela. Namesto, da se delo pojavi v trdni obliki, lahko steče
v naslednjih petdesetih letih. pred očmi gledalca kot filmski dogodek itd.
Na naslednji stopnji (1971-1979) skupina OHO ustanovi polje-
delsko in umetniško komuno z imenom Družina v Šempasu. V tem
primeru se umetniška praksa prevede v življenjsko prakso, katere
del je poleg vsakdanjega življenja tudi kolektivno umetniško delo.
Ruralna narava Družine v Šempasu se na začetku osemdesetih
let prejšnjega stoletja prevede v projekte za zdravljenje Zemlje
Marka Pogačnika, ki jih vodi skupaj s odprtim krogom sodelavk
in sodelavcev po svetu. Po letu 1986 sem začel s projekti lito-
punkture – akupunkture naravnih oziroma urbanih pokrajin s
pomočjo postavljanja kamnov in na njih izklesanih kozmogra-
mov. Umetnost postane dejavnik pri zdravljenju poškodb, ki jih
Zemlji in njenim bitjem povzroča sodobna civilizacija s svojimi
vojnami in z ekološko agresijo.
Sklep
Umetniško delo stremi k temu: postati soustvarjalec na različnih
področjih človeške kulture.

Drugo načelo

Umetniško delo ni več izključno vezano na osebo avtorja. V pro-
cesu njegovega nastajanja lahko sodeluje poljubno število oseb, ki
prispevajo svoj soustvarjalni delež.
Osvoboditev umetniškega dela od teže osebne izpovednosti – ki
je eno od izhodišč gibanja OHO – je omogočila demokratizacijo
umetniškega dela. Preprostost OHO-jevskega jezika je omogočila
vsakomur, ki ga je soustvarjanje veselilo, sodelovati, brez da bi si
moral prej pridobiti poklicna predznanja.
Leta 1971 se je demokratično načelo umetniškega ustvarjanja
prelilo v življenjsko skupnost Družine v Šempasu. Njeni člani so
se ves čas menjavali glede na svoje zanimanje in glede na osebna
življenjska pota. Ljudje so lahko prihajali za daljši ali krajši čas,
da bi si nabrali izkušnje s življenjem v skupnosti in našli informa-
cije potrebne za njihov duhovni razvoj.

70 Marko Pogačnik

Na enem kraju osredinjena narava Družine v Šempasu se je na ustanovitev Družine v Šempasu kot središča, kjer se je dalo sredi
začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja preobrazila v globalno socialistične Jugoslavije priti do informacij o sodobnih duhovnih
gibanje za sožitje med človekom, naravo in Zemljo, organizirano in ekoloških gibanjih. Naslednji korak v tej smeri je bila ustanovi-
v odprto omrežje, imenovano LifeNet, v slovenskem okviru pa tev neformalnih šol geomantije in osebnega razvoja, ki jih je med
Društvo VITAAA. Povezujejo nas elektronski mediji, občasni letoma 1992 in 2011 v raznih deželah Evrope in Amerike vodil
kongresi in skupni projekti kot so Geopunkturni krogi. Marko s hčerkama Ano in Ajro. S pojmom geomantije označuje-
Sklep mo spoznavanje vidnih in očesu nevidnih razsežnosti naravne in
Skupno vodilo kolektivne ustvarjalnosti je v našem primeru volja urbane krajine.
sodelovati v procesih preobrazbe, ki se pod imenom »podnebnih Sklep
sprememb« dogajajo na planetu Zemlji in posledično v človeški Umetnost lahko spodbudi ukinitev meja, ki jih je sodobna razum-
civilizaciji. sko usmerjena misel projicirala na večrazsežnostni prostor plane-
ta Zemlje in njenih najrazličnejših bitij.
Tretje načelo
Peto načelo
Sploh ni potrebno, da se umetniško delo pojavlja kot izdelek.
Lahko se pojavlja kot dejavnik pri spreminjanju sebe, odnosov, Ni potrebno, da umetniško delo po nepotrebnem troši naravne
kulture, civilizacije. resurse, je lahko prijazno naravi in podpira njena prizadevanja
Izhodišče tega predavanja je Manifest OHO, ki je gibanju in za ravnotežje na planetu Zemlji.
skupini dal ime. V njem je vpisana intuicija o možni novi obliki Praviloma so bila OHO-jeva umetniška dela narejena iz lahko
civilizacije, osnovani na principu pandemokracije oziroma nove razgradljivih materialov (mavec, papir), so bila neobstoječa (kon-
vrste dojemanja, kjer ni ločenosti na subjekt in objekt opazovanja. ceptualna) ali pa sta njihovo trajanje omejevala datuma odpr-
Ne samo opazovalcu, temveč tudi opazovanemu – naj bo kamen tja in zaprtja razstave. Namesto umetniškemu predmetu je bila
ali predmet vsakdanje rabe – se priznava lastnost zavestnega bitja večina pozornosti namenjena načinu delovanja pri nastajanju
oziroma opazovalca. umetniškega dela.
Naslednjo stopnjo raziskovanja v tej smeri predstavlja Družina To počelo se je pri Družini v Šempasu kazalo v naporu postati
v Šempasu, zamišljena kot model bodoče civilizacije, pri katerem samohranilna. Komuna je skušala doseči največjo možno neodvi-
na osnovi enakopravnosti s človekom sodelujejo živali, rastline, snost od zunanjih virov preskrbe in denarnih tokov. Namesto tega
minerali in elementarna bitja kot izraz zavesti Zemlje/Gaje. je zaupala univerzalnemu kroženju dobrin in sposobnosti lastnih
Na tej osnovi je leta 2005 Marko Pogačnik napisal manifest ustvarjalnih rok.
Geokulture, ki vizijo novo nastajajoče civilizacije utemeljuje v Pri kasnejših projektih zdravljenja prostora s skupinami upora-
praktičnem načrtu njene možne uresničitve. bljamo »mehka« orodja kot je zvok, obred, imaginacija in ples.
Sklep Za potrebe lito- in geopunkture se uporabljajo kamniti bloki, ki
Ustvarjalna počela umetnosti se lahko zrcalijo v različnih kultur- so bili v kamnolomih zavrženi kot komercialno ničvredni. Z rabo
nih iniciativah na področju ekologije, politike, ekonomije, urba- v umetniških projektih se ponižanemu kamnu vrne dostojanstvo
nizma itd. in ustvarjalna vloga pri procesih zdravljenja travm, povzročenih
naravi, Zemlji in nam vsem, njenim bitjem.
Četrto načelo
Sklep peterih načel
Umetniško delo lahko postane orodje odkrivanja tistih razsežnosti
obstoja, ki jih moderna razumsko usmerjena družba zapostavlja Umetniško delo lahko postane medij komunikacije z Zemljo in
ali celo razglaša za neobstoječe. Vesoljem.
Ta vidik se pri skupini OHO začne leta 1970 z izkušnjo in-
terkontinentalnega projekta Evropa-Amerika, utemeljenega na
praksi telepatije. Sledil je ciklus ezoteričnega samo-šolanja, ki ga
je skupina izvedla v letih 1970-71. Odkritju, da obstajajo raz-
sežnosti eksistence, ki jih sodobna kultura ne pozna, je sledila

Skupina za umetnost VITAAA kleše kozmograme za Točko miru v Ljubljani,
BTC City, Kazlje, 2009, fotografija Bojan Brecelj

72 Marko Pogačnik



74 Marko Pogačnik



Gašper Peternel

Marko Pogačnik - na kraju zločina
s podobami Boginje

Kosovelovi Integrali, objavljeni v slovenski dadaistični reviji Tank, so s svojo večplastno
drugačnostjo ključno prispevali k Pogačnikovem srednješolskem bivanjskem spoznanju,
da zanj idealna umetnost domuje v drugih sferah, kot pa jih je omogočalo aktualno druž-
benopolitično vzdušje. Iluzorna je misel, da bi bilo možno preprečiti mladim raziskoval-
cem, ki so vzore za svoja ustvarjalna premišljevanja iskali v predhodnikih, vzpostavitev
stika s sočasnimi ustvarjalci zunaj meja. Še bolj paradoksalna pa je misel, da bi bilo
možno sodobnemu umetniku preprečiti svobodna umetniška iskanja, sploh če nevzdr-
žno občuti »zatohlost miru, vsiljene lupine vzgoje in odtujenost samega sebi«, kot se je
v prvem manifestu, objavljenem v gimnazijski reviji Plamenica, izrazil umetnik sam. Po
prvih abstraktnih monotipijah, so sledili land-artovski in konceptualni poskusi v Zarici,
kanjonu Save pri Drulovki pod Kranjem. Spoznanje, da ima pri umetnosti bolj bistveno
vlogo pretok energije kot končna forma izdelka, se je še utrdilo ob sodelovanju s sošol-
cema Iztokom Geistrom (I. G. Plamen) in Marjanom Cigličem. Glasba, risbe, proza in
poezija so, združene v enovito delo, izšle leta 1963 v že omenjeni Plamenici.

Dve leti kasneje je Pogačnik prvič razstavljal v galeriji Prešernove hiše. Prva samostojna
razstava, ki jo mu je takrat še študentu akademije zaupal kustos in direktor Gorenjskega
muzeja Cene Avguštin, je bila brez dvoma prelomna v večih pogledih. Odziv odločujoče
javnosti je bil izrazito negativen.1 Pop-artističen pristop in ready-made artefakti niso bili
samo nerazumljeni koncepti za dobršen del takratne kulturne politike, temveč tudi z
lahkoto razvrednoteni poskus ustvarjanja nove perspektive o vlogi umetnosti v sodobni
družbi,2 ali drugače rečeno klic proti zatiskanju oči pred družbenokulturno realnostjo,
na katero je v tistih letih opozarjala kranjska študentarija, združena v študentskem klu-
bu. Jeseni istega leta je Pogačnik v Prešernovi hiši s somišljeniki razstavil svoje risbe iz
izleta v Dajlo. Takrat je zaradi neodobravanja nastopil pod psevdonimom Tosca, ki si ga
je priložnostno nadel iz sočasnega sodelovanja s kranjskim gledališčem. Seveda so bila
dela po ugotovitvi prave identitete umetnika takoj odstranjena.3 Tretjič je nastopil na sku-
pinski razstavi kranjskih likovnikov Vinka Tuška, Henrika Marchela in Marka Pogačnika
(zamenjal ga je Marjan Belec), ki je bila organizirana v kleti Prešernove hiše kot prva
razstava ob vzpostavitvi žive, odprte galerije, kjer naj bi kranjski likovniki posredovali
občinstvu svoja najnovejša dela. Prvi dan po otvoritvi so bila njegova dela odstranjena,
nato pa se je zgodil še en ključen trenutek slovenske sodobne umetnosti. Tam, kjer naj bi
stale polplastike iz mavca, je stal umetnik sam z napisom »Marko Pogačnik: ker ne pustijo
razstavljati mojih del, razstavljam svoje telo.« Kot je pripomnil Franci Zagoričnik v Glasu,

1 Peter Ogrizek v Glasu 16. januarja 1965 preko Marxove filozofije pojasnjuje, da ima abstraktna umetnost temelje v kapitalistični družbi in
z njo posredno povezuje tudi Pogačnikove poskuse. Bolj neposreden je v istem časopisu istega leta, 23. februarja, Vinko Kepic, ki predlaga, da
aktiv komunistov-kulturnih delavcev javno in glasno pove, da je taka umetnost nesprejemljiva, idejno zgrešena ter v nekaterih momentih tudi
žaljiva za večino ljudi naše družbe.
2 »To je svetobolje, ne pa trdo delo, katerega sad je umetnost«, je zapisal Andrej Pavlovec ob kritiki razstave v Glasu.
3 Razstavljeni so nekateri predmeti iz Pogačnikovih prvih treh razstav v galeriji Prešernove hiše.

76 Marko Pogačnik

je zanimivo, da ni docela ukinjena izhodiščna pobuda glede živosti in odprtosti nove ga-
lerije: »M. Pogačnik razstavlja še naprej, kljub temu, da predstavlja izrazno smer, o kateri
bo treba marsikomu šele razpravljati: o happeningu, glejte njegov nastanek in razvoj v
Enciklopediji prihodnosti, ki jo boste prav gotovo kupovali svojim pridnim otrokom za
dedka Mraza (ko bo ta prihodnost že pretekla).«4 Dogodek velja za prvi performans
- umetniško akcijo na Slovenskem.
Marko Pogačnik ni v Prešernovi hiši od takrat nikoli več razstavljal, se je pa v Kranju in
okolici pojavljal v posameznih akcijah. Ena izmed takih je bila sodelovanje z Vinkom Tu-
škom in Henrikom Marchelom leta 1970 ob postavitvi prostorske inštalacije oziroma am-
bienta v atriju Gorenjskega muzeja. S Tuškom sta leto prej raziskovala kanjon reke Kokre.
Pogačnik gibanje vode, Tušek pa z visečo konstrukcijo pretakanje zračnih sil. Z novim
poslanstvom raziskovanja pretoka energij in iskanja energetskih točk se je umetnik več-
krat vrnil v Kranj in uspel dodobra raziskati energetske silnice, ki povezujejo Šmarjetno
goro, Šentjošt in Stražišče. Za cerkev sv. Marjete je izklesal nov kamnit oltar. Na mestu
starokrščanske bazilike ob vznožju mestnega jedra Kranja, kjer je leta 1976 Andrej Valič
vodil arheološka izkopavanja (danes je tam parkirišče tovarne Iskra), je odkril ključno
energetsko središče za zdravje energijskega organizma Kranja.
Žensko počelo bivanja, ki se mu Pogačnik posveča kot alternativi moško vodeni civiliza-
ciji, nastopa kot prevladujoča misel tokratne razstave. Kozmogrami, ki so razstavljeni v
galeriji Prešernove hiše, izpričujejo genealogijo ženskega vidika Božanstva. Predstavljajo
več generacij oziroma preobrazb Boginje. Prvo je paleolitska kultura poznala kot Ma-
ter življenja, posoški staroverci so jo imenovali Nikrmana. Naslednje tri faze se dotikajo
ciklične Boginje: bela, rdeča in črna. Tretja generacija Boginje, ki deluje kot partnerica
človeštvu pri oblikovanju civilizacije miru in sožitja, se imenuje Modra Gaja. V kletnem
– podzemeljskem – prostoru so postavljeni v kamnih izklesani trije zmaji. Praktično gle-
dano so obiskovalcu na ogled relativno preprosti kamniti bloki, zaznamovani z vklesa-
nimi iluzijami, ki nase vlečejo energijo Boginje skozi vrata podobe, ki jo predstavljajo.
Vprašanje je, kako obiskovalec to energijo začuti?

4 Franci Zagoričnik, »Človek v galeriji«, Glas, 30. 7. 1966, str. 4.

Kozmogram Žensko počelo bivanja (kot antipod moškemu) Marko Pogačnik kot življenjski credo
pojasnjuje v pravzaprav vsaki knjigi, ki jo je napisal od leta 1993 naprej (Ko se boginja
Kozmogram ima obliko znamenja vrne, 1993, Ljubljana), ko je ob spoznanju ženskih razsežnosti Božanstva ugotovil, da
in govori celostni jezik narave. je to edini možni način k uravnovešenju uničevalske moške energije, ki se manifestira
V njem je kodirano določeno z brezčutnim nerazumno-razumskim poseganjem človeka v zemljino telo (in navse-
zadnje družbo). Za uravnavanje energij zemeljskih sil je že desetletje pred tem razvil
sporočilo v simboliki in razmerjih tehniko litopunkture, tehniko zdravljenja zemlje po najobčutljivejših točkah pretoka
znakov. Sporočilo spregovori energije. Zemljo vidi kot živ organizem, kar je predpogoj, da lahko dostopa do energet-
skozi čustveno polje ali skih silnic, ki izhajajo iz nje, so okrog nje, ali pa jih sprejema iz vesolja. Isti predpogoj
eterično plast znaka. mora sedaj sprejeti obiskovalec galerije, da se mu odprejo vrata v paralelni duhovni
Kozmogram je unikaten za svet. Četudi so skulpture izvzete iz prvotnega prostora, v litopunkturnem sistemu še
vedno predstavljajo meridiane, ki vabijo k občutju značaja Boginje.
posamezen prostor, ker vsebuje
sporočilo, ki ojača ali prebuja do- Na drugi strani lahko postavitev v galeriji dojamemo kot navpični presek zmajeve črte.
ločeno kvaliteto, energijski center Zmajeve črte so bistven sestavni del energijske mreže, ki si jo lahko predstavljamo
kot linije električne energije, ki so med seboj povezane. Energijska mreža predstavlja
ali (elementarna) bitja dinamični princip geološkega telesa zemlje. Presek, ki privzema obliko peščene ure,
ter ga (jih) poveže v celoto, ima zgornji del v pritličnem galerijskem prostoru, kjer so razstavljene podobe treh
generacij Boginje, spodnji del pa je v kletnem delu galerije, kjer stojijo kipi zmajev. No-
za katero je ustvarjen. tranja zgradba zmajeve črte je podobna dvojnemu vrtincu. Ta omogoča pretok energij
Narejen je lahko iz različnih mate- navzdol kot tudi navzgor. V tem vrtincu se nezavedno znajde obiskovalec, ko vstopi
v razstavo. Duhovnost, čustva, občutki in misli, ki se ob tem porajajo, so utelešenje
rialov in postavljen v zavesti duha Zemlje. Duh bitja Zemlje deluje na visoki ravni energijske frekvence. Ta
bivanjskih prostorih ali prek pretoka vzpostavljenih zmajevih črt žarči svoj namen v energijska polja, ki na
v pokrajini. Tako človek lahko novo vstopajo v doseg energijskega zemeljskega telesa. Obiskovalca tako energetsko
zavestno sodeluje z nevidnimi kot simbolično v zmajevem središču ožarči nova vrednost zemljine energije, ki jo ume-
tnik poimenuje brezpogojna ljubezen.5
svetovi narave.6

5 Marko Pogačnik, »Zmajeve črte, ekologija in umetnost«, Maribor, 1986.
6 http://www.vitaaa.net/wp/geomantija-geakultura/kaj-je-geomantija-2/; datum vira: 28. 5. 2018.

78 Marko Pogačnik

Fotografija s samostojne razstave v galeriji Prešernove hiše v Kranju leta 1965, Fototeka Gorenjskega muzeja

Razstava je tematizirala tradicionalni Križev pot, aktualiziran z avtorjevim doživljanjem aktualnega časa. Levo od portreta
Franceta Prešerna vidimo obris avtorjevega telesa v razmerju 1 proti 1, polepljen z razrezanimi denarnimi bankovci.
Na desni je avtorjeva otroška klop, prelita z mavcem in poslikana z deloma preobraženimi simboli, ki v ljudski umetnosti
pogosto spremljajo upodobitve Jezusovega križanja.

Biografija

Rojen 1944 v Kranju, akademski kipar, ukvarja se z razširjenim poljem umetnosti. Od leta
1965 sodeluje pri umetniških projektih s svojo ženo Mariko. Med letoma 1962 in 1965 je raz-
stavljal v Kranju v foajeju Prešernovega gledališča in galeriji Prešernove hiše.

Od leta 1965 do leta 1971 je deloval kot ustanovni član gibanja in kasnejše skupine OHO na
področju konceptualne umetnosti in land-arta. Izbrane razstave: Moderna galerija Ljubljana,
1967 in 1969, Beograjski trienale, 1969, Aktionsraum München, 1970, Museum of Modern Art
New York, 1970, Bienale mladih Pariz, 1971, Svetovna retrospektiva konceptualne umetnosti,
Queens Museum, New York, 1999, Mednarodna selekcija Beneškega bienala, 2017.

Leta 1971 je skupaj z družino in s prijatelji ustanovil kmetijsko in umetniško skupnost imeno-
vano »Družina v Šempasu«, ki je obstajala do leta 1979. Izbrane razstave: SKC Beograd, 1973,
Trigon Graz, 1977, Beneški bienale, 1978.

Od leta 1979 dalje razvija delavnice in umetniške projekte, posvečene zdravju Zemlje in od-
krivanju sakralnih razsežnosti krajev in mest. Sredi osemdesetih let 20. stoletja je razvil meto-
do zdravljenja poškodb, ki jih naravi povzroča moderna civilizacija, imenovano »litopunktu-
ra«. Znamenja, imenovana »kozmogrami«, so njen bistveni izraz. Kompozicije litopunkturnih
kamnov je postavil poleg Slovenije na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Češkem, v Italiji,
Veliki Britaniji, na Irskem, v Kazahstanu, Južni Afriki, ZDA, Braziliji in Ekvadorju.

Po letu 2004 je razvil koncept geopunkturnih krogov, obsežnih megalitskih kompozicij, ki
jih skupaj s sodelavkami/sodelavci gradi na raznih točkah po svetu kot obliko komunikacije
z bitjem Zemlje. Dandanes že stojijo v Kanadi (1), v ZDA (3), na Kanarskih otokih (2), na
Portugalskem (1), Češkem (4), v Avstriji (2), Bosni (1), na Hrvaškem (4) in v Sloveniji (6).

Nekaj Pogačnikov knjig v slovenščini: Zmajeve črte, ekologija in umetnost (1986), Uvod k
skrivnostim istrske krajine (1986), Ljubljanski trikotnik (1988), Ko se Boginja vrne (1994),
Elementarna bitja (1996), Zdravljenje Zemlje, zdravljenje sebe (1998), Moč Zemlje in Kristu-
sova navzočnost (2000), Zemeljske spremembe, človekova preobrazba (2002), Zemeljske
spremembe kot osebni izziv (2004), Draga Zemlja, kako ti gre (2007), Skrivno življenje Zemlje
(2010), Vesolje človeškega telesa (2017).

Od leta 1983 dalje vodi v Cankarjevem domu v Ljubljani vsakoletno »Delavnico o prostoru«.
Leta 1991 je oblikoval uradni grb in zastavo Republike Slovenije.

Za svoje delo je bil nagrajen z Bevkovo nagrado (1991), nagrado Prešernovega sklada (1991)
in Jakopičevo nagrado (2008). Od leta 2016 dalje deluje kot UNESCO-v umetnik za mir.

80 Marko Pogačnik



MTRAETRJKAOUPMOEGTNAOČNSTIK

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj in
galerija Prešernove hiše,
15. junij – 29. avgust 2018

Avtorji besedil: dr. Miklavž Komelj, Iztok Geister, Marko Pogačnik, Gašper Peternel
Kustos razstave v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj: mag. Marko Arnež
Kustos razstave v galeriji Prešernove hiše: Gašper Peternel

Fotografije: Bojan Brecelj, Barbara Buttinger-Foerster, Annette Frederking, Fototeka Gorenjskega muzeja
Jezikovni pregled: mag. Barbara Kalan
Grafično oblikovanje: Marko Tušek

Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 400 izvodov

Založil in izdal: Zavod za turizem in kulturo Kranj; zanj: mag. Tomaž Štefe, direktor

Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, junij 2018

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
730(497.4):929Pogačnik M. 
POGAČNIK, Marko, 1944- 
        Tretja umetnost : [Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj in galerija Prešernove hiše, 15. junij - 29. avgust 2018] /
Marko Pogačnik ; [avtorji besedil Miklavž Komelj ... [et al.] ; fotografije Bojan Brecelj ... et al.]. - Kranj :
Zavod za turizem in kulturo, 2018 
ISBN 978-961-6815-16-1 
295193088 

1

82 Marko Pogačnik 2
3

Kozmogrami bele, rdeče in črne Boginje iz knjige Slovenija čudežna, Beletrina in VITAAA, 2018

1
2
3