Zoran DIDEK

ZoDriadnek



ZoDriadnek

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
25. marec–8. maj 2021

Portret Nade Grabrijan, 90 x 76 cm, olje na platnu, 1940

2 Zoran Didek

NeumorniGoranMilovanović raziskovalec
oblikotvornosti

Pričujočo razstavo Zorana Didka smo vsled dolgoletnega uspešnega sodelovanja Gale-
rije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki z Galerijo Prešernovih nagrajencev v Kranju
želeli pripraviti že v lanskem letu, a so se nam zaradi pandemije pripravljeni načrti po-
dirali kot hiše iz kart. Lani je namreč minilo 110 let od rojstva vsestranskega likovnega
ustvarjalca Zorana Didka, 45 let od prejema Prešernove nagrade za življenjsko delo ter
prav toliko od njegove prerane smrti, oktobra 1975. Razstavo smo zasnovali iz fonda
bogate lastne zbirke, saj ima Zoran Didek v Galeriji Božidar Jakac stalno razstavo.
Štiri zgodnejša dela smo si sposodili od Didkovih sorodnikov, za kar se jim iskreno
zahvaljujemo, saj je nekaj njegovih zgodnjih del iz galerijske zbirke vključenih v velik
mednarodni projekt Vezi: Pomen zagrebške akademije za razvoj slovenske likovne
umetnosti med obema vojnama, ki poteka istočasno v Moderni galeriji v Zagrebu kot
plod mednarodnega sodelovanja Galerije Božidar Jakac in Moderne galerije Zagreb.

Zoran Didek je bil večplasten umetnik, ki se je likovno izražal skozi slikarska dela na
platnu, v nepreglednem številu kompulzivno izvedenih risb na vseh mogočih nosilcih
in z vsemi mogočimi pisali, pri oblikovanju uporabnih predmetov in prostorov ter
intenzivnim proučevanjem in snovanjem likovne teorije, ki jo je ves čas delovanja pre-
našal na mladi rod. Pri diplomantih ljubljanske akademije za likovno umetnost druge
polovice šestdesetih in prve polovice sedemdesetih boste težko našli koga, ki ne bi
poudaril pomembnosti Didkove vloge pri svojem razvoju. Spoštovanje so mu izkazali
tudi posthumno, ko so po profesorjevi smrti, leta 1982, izdali knjigo Raziskovanje
oblikotvornosti, kjer je zbrano Didkovo dolgoletno raziskovalno in ustvarjalno delo, ki
ga je v praksi preverjal skozi pedagoški proces, v predvojnem času najprej na gimnazi-
jah na Krku, v Zagrebu in Sarajevu, po vojni pa na Šoli za oblikovanje in kasneje še s
študenti na Pedagoški akademiji ter nazadnje tudi na Akademiji za likovno umetnost v
Ljubljani. To je počel s humanistično predanostjo ustvarjalnemu delu in poklicu, kot je
zapisal sam v omenjeni knjigi, in dodal, da je pomembno ves čas negovati občutljivost
za ustvarjalne, likovne probleme in vlagati napore za razločevanje bistva v svoji likovni
izpovedi. Študij oblikotvornosti je bil tako zanj študij lastnega izraza. Tako je očitno,
da je kljub ves čas navzočih temeljih ali podstati »Zagrebške šole«, v mnogih Didkovih
delih tudi kasneje moč zaznati slogovne premike in iskanja, ki so se sočasno pojavljala
v razvoju slovenskega slikarstva.

Pri retrospektivnem pregledu njegovega slikarstva moramo vsekakor govoriti o dveh
fazah, ki jih je nasilno prekinila II. svetovna vojna. Prvo obdobje se razteza v obdobju
dobrih deset let, od vpisa na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu leta 1928 do
jubilejne razstave ob 40-letnici prve slovenske razstave in razstave sodobne slovenske
umetnosti v Zagrebu, obe leta 1940. Slike zgodnjih tridesetih let, nastale še za časa
študija ali takoj po njem, imajo še tradicionalni pridih, slogovno vpet v estetiko nove
stvarnosti, Takšno je denimo delo Kmečko tihožitje s sončnico in plugom, 1930, ali
pa razstavljeno delo Sv. Križ (Podbočje), 1934, kjer je perspektiva nekoliko dvignjena,
centralno pozicionirano v ospredju vidimo cerkev, okoli nje pa skupino hiš, ki plastič-
no tvorijo prostor. Zoran Didek se je po do sedaj znanih podatkih slovenski publiki
prvič predstavil 25. marca 1933, na pregledni »I. razstavi del slovenskih umetnikov«
v Kazinski dvorani Maribor. Razstava, ki jo je pripravila Ljudska univerza pod pokro-
viteljstvom ge. Maistrove, je beležila precejšnjo pozornost, še posebej pa so k obisku
in nakupu in s tem podpori umetnikom pozivali takratni mediji. Tudi za današnji čas
je pomenljiv stavek, ki so ga 1.aprila 1933 zapisali v Mariborskem večerniku »Jutro«:
»Pozivajo se vsi, da se temu vabilu v čim večjem številu odzovejo, častna dolžnost
imovitih krogov je, da podpirajo kulturno delo naroda, ki jim je pripomogel do bla-
gostanja.« Prva velika Didkova razstava, ki jo stroka šteje kot samostojno, pa se je
dogodila po šestih letih. Med 10. in 24. decembrom 1939 se je skupaj s tesnima prija-
teljema Doretom Klemenčičem in Gabrijelom Stupico predstavil v mali dvorani celjske-
ga doma v takrat njemu domačem Celju, kjer sta bivala starša. Pomenljiv je podatek,
da sta po Didkovi vrnitvi v Zagreb leta 1938, bila Stupica in Didek sostanovalca in
da je večji del razstavljenih del v Celju nastal v tem obdobju, ki ga vsaj pri Didku prav
gotovo lahko označimo kot njegov ustvarjalni vrh tega predvojnega obdobja. Vmes se
je Didek slovenski publiki predstavil devetkrat, v večini primerov skupaj s takrat zelo
napredno skupino likovnih umetnikov, združenih v Klub neodvisnih, katerega člani
so poleg Didka bili še: Kregar, brata Boris in Zdenko Kalin, Mihelič, Mušič, Omersa,
Pavlovec, Pirnat, Pregelj, Putrih, Sajovic, Sedej in Smerdu, skoraj vsi študentje zagreb-
ške akademije. Njihova mantra, ki so jo prevzeli od svojih profesorjev, je bila - »Sliko
lahko naredi vsakdo, slikarstvo doseže le redkokdo.«, kar je ponazarjalo njihove težnje
k čistemu slikarstvu.

Zoran Didek je po zelo uspešnem končanju študija z odliko leta 1933 kljub veliki želji
po vrnitvi v Slovenijo prvo službo dobil na otoku Krku. Tam je sicer nastalo malo
oljnih slik, saj je na otoku slikal večinoma akvarele, pa vendar je tam naslikal delo
Hiša na soncu, 1935, in isto poletje v Celju delo Vrbe ob Savinji, 1935, ki smo jo
pred kratkim pridobili v galerijsko zbirko. Obe deli sta bili razstavljeni novembra 1936
v Jakopičevem paviljonu na 1. razstavi del mladih slovenskih slikarjev in kiparjev,
kjer se je Didek predstavil s štirimi slikami. Umetnostni kritik Rajko Ložar je ob tej
priložnosti v časopisu Slovenec zapisal, da »Didkova dela razodevajo talentiranega in
močno impulzivnega slikarja« in da so »Vrbe izvedene pod rahlim vplivom profesorja
Vladimirja Becića, z izjemnim slikarskim občutenjem barv.« Nedvomno je prav Vla-
dimir Becić pomembno vplival vsaj na začetno slikarsko potezo Zorana Didka, ko je
študentom razkrival tradicijo španskega slikarstva (predvsem Goye), kar se odraža v

4 Zoran Didek

večini rjavo-zeleni barvni tonaliteti in s konturo zamejenimi predmetnimi robovi, mladi
slikar pa je v tem času ustvarjal z izrazito in dolgo, na trenutke precej pastozno potezo
čopiča. Odličen primer tovrstne gestualne poteze je razstavljeno delo Portret žene,
Smiljana, 1934. Če so krajine iz tega obdobja še naslikane v precej klasični maniri pej-
saža z vrbami v ospredju in gradnjo slikarskega polja z vijugasto reko, čolni in silhueto
hribovja v ozadju horizonta, je za Portret grabljice (Mirca), 1938, ki jo lahko vidimo
na pričujoči razstavi v Kranju, že značilna ploskovitost. Slika je nekakšen par nekoliko
manjšemu portretu, upodobitvi grabljača, ki jo hranijo v gostilni Gadova peč v Podbo-
čju. Na obeh slikah sta figuri ujeti pri počitku, z roko ležerno naslonjeni preko grabelj,
z zamišljenim in zaskrbljenim pogledom. Čeprav gre za žanrsko upodobitev kmečkega
opravila, je ozadje figure ploskovno zaprto in grajeno zgolj z barvno tonaliteto rjavih
in zelenih tonov.

Slike, nastale okrog leta 1939, ko se je iz Krka vrnil nazaj v Zagreb in se tik pred
ponovno premestitvijo v Sarajevo pripravljal na že omenjeno večjo predstavitev tro-
jice umetnikov (Didek, Klemenčič in Stupica) v celjskem domu v Celju, izpričujejo
spremembo v barvni lestvici in načinu slikanja. Atmosfera prostora, ki jo zasledimo
na sliki Pokrajina, 1939, je ponazorjena s štimungo trepetanja sončnih žarkov na levi
strani slike in senčnimi predeli krošenj na desni. Barvna paleta je usmerjena v izrazito
zelene odtenke in iskanju zelenega v zelenem, kot mu je nekoč dejal njegov drugi
pomembni učitelj Ljubo Babić. Tovrstne barvno subtilnejše slikarske rešitve najdemo
predvsem še v odličnih delih Rdeči plot, 1939, in Cvetoče breskve, 1939, ki slikarsko
površino na platnu gradita na podoben način, kot je denimo to vidno na sliki profe-
sorja Vladimirja Becića Sadovnjak zgodaj spomladi, 1934. Ob teh Didkovih slikah je
v časopisu Jutro, leta 1939, dr. Šijanec v daljši in izčrpni kritiki razstave zapisal, da je
»Didek enako dober v prostornem krajinarskem zelenilu kakor tudi v sočnem vonju
cvetnega tihožitja dveh na videz različnih rokah. Mnogo zanimivega je v Didkovih
slikah. Običajno se drži njegovih likov težka lepljivost snovne površine, toda poezija
v »Breskvah« in »Rdečem plotu« razširja pravo atmosfero sproščene barvitosti, ki pa
vendar ni sama sebi namen.« V portretih pa zaradi obrazne modalitete ostaja v bolj
pastoznem barvnem nanosu, kot je to denimo pri sliki Kerinova teta, 1940, ali pa
pri razstavljenem delu Portret Nade Grabrijan, 1940, nastalem v Sarajevu, kamor ga
premestijo kot učitelja.

Razstava v Kranju poskuša z nekaj akcenti slediti kronološkemu prikazu Didkove bo-
gate slikarske poti. V prvem prostoru pritličja tako nekaj zgoraj navedenim predvojnim
delom v drugem prostoru sledi pet slik, ki povzemajo Didkove slogovne in razisko-
valne težnje. Tu lahko vidimo zanj značilne motive, kot so krajina, portret, tihožitje in
žanrske figuralne kompozicije, kot je denimo delo V zidanici, 1958, ki je reducirana v
barvni modulaciji temnih tonov in naznačeni deformaciji oblik. Iz več zornih kotov po-
menljivo je tudi delo V ateljeju, ki nazorno kaže na Didkove interpretacije ali citiranja
znanih umetniških del, ki so posledica njegove bogate teoretične podlage in večnega
raziskovanja. Didkove interpretacije se pogosto nanašajo na dela Pabla Picassa in tudi
sliko V ateljeju je mogoče povezati s Picassovim delom Senca (L’ombre), 1953, in izpe-

ljanki Senca na ženski (L’ombre sur la femme), 1953, kjer vidimo podobnost v razme-
stitvi figur v slikovnem polju kot tudi v modernističnih tendencah dvodimenzionalnega
prostora, pri čemer Didek še bolj radikalno ukine prostorsko globino ter postopoma
prevzame ploskovito gradnjo slike, ki jo zaznamujejo monokromne barvne površine.
Tako Picasso kot Didek pa sta pri interpretaciji izhajala iz antologijske umetnine Johan-
nesa Vermeerja: Alegorija slikarstva (ok. 1667). Slika odpira mnogo ikonografskih in
simbolnih interpretativnih nastavkov, ki so jo povzemali in citirali mnogi, tudi Didek,
ki s tem še enkrat izkazuje izjemno širok diapazon likovne analitične teorije. V ospredju
je vsekakor relacijsko razmerje med umetnikom in portretiranko. Hvaležna interpre-
tacijska tema, ki jo je Vermeer izpostavil v hierarhični barvni relaciji pretežno črne
barve na slikarju in zračno modre polne svetlobe na portretiranki, s čimer je svetlobno
moduliral prostor. To barvno razmerje povzema tudi Didek in s tem še enkrat več v
črnini simbolno nakaže lastno tragično vlogo, ki jo najdemo na mnogih njegovih delih
iz cikla V internacijo in pri avtoportretih. Žensko figuro lahko podobno kot pri Verme-
erju simbolno interpretiramo kot muzo. V Didkovi modulaciji slikarskega prostora je
moč razbrati tudi sicer geometrijsko abstrahirane druge elemente Vermeerjeve slike,
močan vir svetlobe, ki prihaja z leve, rjavo poudarjen rob mize ter paravan v obliki
zemljevida, ki se razprostira zadaj.

Zoran Didek je bil znan po tem, da je ves čas risal. Zato smo celotno prvo nadstropje
posvetili prav njegovi risbi. Risal je po kateri koli podlagi, s čimer koli, kar mu je prišlo
pod roko. Izjemne mojstrovine so nastale znotraj pedagoškega procesa, s kredo na šol-
ski tabli, katere so po pričevanjih med odmori hodili občudovat tudi drugi profesorji.
Te risbe na tabli simbolno nakazujejo še eno Didkovo lastnost – večno iskanje slikar-
ske rešitve. Ko je po lastni presoji do nje prišel, je sliko ali risbo zaključil. Na razstavi
smo nanizali kar nekaj ciklov, ki jih je Didek razvijal praktično skozi celoten opus.
Med njimi izstopajo cikel Sedmina, Avtoportreti in že omenjeni cikel V internacijo. Na
kratko se najprej pomudimo pri seriji avtoportretov. Didek se je v risbi zelo pogosto
upodabljal, vendar nikoli zgolj formalno deskriptivno, temveč vedno izrazito značajsko.
Trpka otožnost, občutek odtujenosti in osamljenosti se lahko bere kot intimno izražanje
lastne življenjske zgodbe ali pa kot prevladujoč eksistencialistični model, ki je preveval
obdobje moderne, kar Didka vključuje v takratni evropski umetniški milje. Sklopu av-
toportretov lahko nekako priključimo tudi sklop, kjer se avtor upodobi pri slikanju za
štafelajem, bodisi v ateljeju ali pa v naravi, pogosti pa so tudi žanrski motivi gostilniške
atmosfere ob slikanju. Najbolj kompleksen med vsemi predstavljenimi sklopi na razsta-
vi je vsekakor ciklus V internacijo. Tudi ta, podobno kot Sedmina, ki se je mlademu
slikarju tako močno vtisnila v spomin, da jo je razvijal štirideset let, kaže na Didkovo
značajsko lastnost in odkriva, v sicer po stasu velikem možu, nežno in ranljivo dušo.
Dogodek internacije Židov in Srbov, ki mu je bil Didek priča v Sarajevu med II. svetov-
no vojno, ga je tako močno pretresel, da je postal osrednja izpovedna nota njegovega
eksistencializma. Pomenljivo pri tem ciklu je, da ga Didek vedno umešča v nedefiniran
ali pa ruralen prostor, kar potrjuje, da je Didku le-ta služil v težkih povojnih časih kot
osebno psihoanalitično sredstvo. Zato je pogosto na skrajni zunanji sedež leve klopi
kamionske prikolice posadil svojo podobo in zato je v ozadju mnogih kompozicij vi-
sok, z ognjenimi zublji obkrožen, cerkven turn, ki spominja ne veduto Podbočja, kar
simbolično nakazuje na veliko osebno eksistencialno stisko.

6 Zoran Didek

Za zapolnitev zgornjega, zadnjega nadstropja razstave v Kranju, smo namenili Didkovo
povojno lirično upodabljanje krajine. V njej je našel zavetje, mir in identiteto. Upo-
dabljanje krajine se pne skozi vse njegovo ustvarjalno obdobje. V njej je po napotilih
profesorja Ljube Babića iskal njen karakter in njeno barvo, njeno čistost in nepotvor-
jenost. S kontrasti svetlobe in sence in ploskovno, dvodimenzionalno geometrizacijo
je postopoma prehajal v njeno abstrahiranje. Pri tem je reduciral barvno paleto in to
nadomestil s tonskim slikanjem ali pa je strukturo slikarskega polja modeliral z mono-
kromnimi ploskvami temno svetlega kontrasta in s kristaliziranimi formami trepetanja
sončnega odbleska od reke. Ves čas je iskal sintezo dolenjske zelenine v nepotvorjeni
krajini. Obenem pa je v svojih krajinah z intuitivnostjo in repeticijo dosegel preciznost
gest in tako ujel lirični utrip dolenjske pokrajine. Sinteza tega je po njegovem dožive-
tje in red, tisti pejsaži, ki imajo to v sebi, so dobri, ostali ne, je še dejal v enem od
intervjujev ob prejeti Prešernovi nagradi. Lotil se jo je vedno s podobno doktrino kot
Cezanne, z idejo, da jo je potrebno, preden jo naslikaš, tudi spoznati, zunaj in znotraj.
Analiziral je barvne gmote na slikarski površini pri Jakopiču, Groharju, Van Goghu in
mnogih drugih ter posebno pozornost dajal likovnim razmestitvam in postavitvam v
dani format. Pretehtano se je loteval oblikovanja prostora z barvo. Poseben sklop tvo-
rijo geometrijski prostori, krajine zgrajene z znanstvenim likovnim izrazom, kot to ime-
nuje Didek. Ob analizi strukture predmetov iz narave je tudi pri krajinah poskušal ujeti
njihovo kristaliničnost. Didka je poleg slikarstva močno zanimala tudi arhitektura in od
tod izhajajo te konstrukcije prostorskih nivelitet v mrežnih kompleksih. V svojem po-
znem obdobju sedemdesetih let namesto linije pri gradnji prostora uporablja predvsem
barvo. Tu bi bilo možno potegniti paralelo tudi z njegovim oblikovalskim opusom ter
obdobjem, ko je z barvo 'humaniziral' proizvodne prostore podjetij. V zadnjih slikah
Didek v krajinah pogosto upodablja tudi Krko, ki mu v svojem zrcalnem odblesku igre
svetlobe in senc služi kot horizont, ki vendarle v sebi nosi tudi metafizično podstat.
Vrne se torej spet na začetek, k barvnemu realizmu in tudi k perspektivi. Na ta način
v jeseni življenja išče odgovore na eksistencialna vprašanja po tistem, kar je preko.

Vrbe ob Savinji, 56,5 x 71,5 cm, olje na platnu, 1935

8 Zoran Didek

Pokrajina, 71 x 92,5 cm, olje na platnu, 1939

10 Zoran Didek

Grabljica, 99,8 x 74, 9 cm,
olje na platnu, 1938

Tihožitje s kaktusom I., 37, 5 x 56 cm,
olje na platnu, 1944

12 Zoran Didek

zgoraj: V internacijo, 35 x 50 cm,
tuš na papirju, 1947

spodaj: V internacijo, 42,2 x 59,6 cm,
tuš in flomaster na papirju, 1970

Dvojčici, 160 x 89 cm,
olje na platnu, 1952

14 Zoran Didek

Arhaične stvari v haremu, 130 x 82 cm,
olje na platnu, 1957

V ateljeju, 81 x 100,5 cm,
tempera na platnu, 1955

16 Zoran Didek



V internacijo, 73 x 100 cm, gvaš in tuš na papirju, ni datirano

na sosednji strani zgoraj: Študija sedmine, 48 x 42 cm,
tuš in flomaster na papirju, ni datirano
na sosednji strani spodaj: Študija sedmine, 47,5 x 42 cm,
tuš in flomaster in akvarel, ni datirano

18 Zoran Didek



Zublji, 30 x 42,2 cm, gvaš, 1959

na sosednji strani zgoraj: Avtoportret, 29,7 x 42 cm, gvaš, 1960
na sosednji strani spodaj levo: Avtoportretna glava podprta z roko,

45,2 x 41,2 cm, grafitni svinčnik na papirju, 1960
na sosednji strani spodaj desno:

Avtoportret, 29,6 x 21,1 cm, gvaš, 1960

20 Zoran Didek



Svetlobe in sence pod krošnjami, 113 x 162 cm,
olje na platnu, 1962

22 Zoran Didek



Ob svetli reki, 68 x 91 cm,
akril na platnu, 1968

24 Zoran Didek

Svetlobe in sence ob Krki II., 94 x 68 cm,
akril na platnu, 1969

Avtoportret z ženo, 30 x 17 cm,
akvarel - plastificirani tuš, 1971

26 Zoran Didek

V ateljeju, 29,7 x 42 cm,
gvaš, ni datirano

Spravilo sena, 26 x 20,8 cm, kemični svinčnik,
ni datirano

Pokrajina v zelenem, 95 x 121 cm,
olje na platnu, 1975
zgoraj: Arhitektura slikarskega prostora - Otočec, 87 x 130 cm,
akril na platnu, 1972

28 Zoran Didek

Pokrajina ob Krki, 126 x 152 cm,
olje na platnu, 1975

Zoran Didek

Tihožitje s flaškonom, 59 x 95 cm,
akril na platnu, 1973

30 Zoran Didek

Biografija

Rojen 11. junija 1910 v Ljubljani očetu Rudolfu, po rodu Čehu, ter materi Ani Stritar
iz Podbočja pri Kostanjevici na Krki. Leta 1921 se z družino preseli v Krško, kjer ga
risanje uči Franjo Stiplovšek. Leta 1925 se preselijo v Celje, Zoran pa šolanje nadaljuje
na realki v Mariboru. 5. decembra 1928 se vpiše na Kraljevo akademijo za umjetnost
i umjetni obrt v Zagrebu. 1931 se poroči s kolegico z akademije Smiljano Ivančić, rodi
se jima sin Zoran. Diplomira leta 1933 z odliko. Prvič razstavlja na skupinski razstavi
v Mariboru (Razstava moderne slovenske umetnosti). Od 1934 do 1938 zaposlen
kot suplent risanja na gimnaziji na otoku Krku, leta 1938 ga prestavijo v Zagreb ter
leta 1940 v Sarajevo. S klubom Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov razstavlja
v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani (1937), ter v Umjetničkom paviljonu v Zagrebu
(1940). Leta 1943 se z ženo vrneta v Zagreb, kjer si uredi atelje v Maksimirski ulici
40. Leta 1945 se vrne v Slovenijo, leta 1946 pa pride na povabilo dr. Staneta Mikuža
in akad. slikarja Mirka Šubica v Ljubljano kot profesor na novoustanovljeno Šolo
za umetno obrt, kjer uvede predmet likovna teorija. Je med ustanovitelji Umetniške
zadruge in Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije ter Društva likovnih oblikovalcev
Slovenije. Leta 1955 s trimesečno štipendijo skupaj s Smiljano odpotuje v Pariz. Leto
kasneje začne predavati na Pedagoški akademiji v Ljubljani slikarstvo in likovno te-
orijo. Leta 1962 prejme Trdinovo nagrado za likovne stvaritve z dolenjsko motiviko.
Leta 1965 je izvoljen za predsednika DSLU. Od leta 1966 honorarno zaposlen na
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer leta 1967 postane redni profesor. Leta
1966 z odmevnim referatom sodeluje na kongresu INSE-a (International Society of
Education through Art) v Pragi ter ostane redni sodelavec organizacije. Leta 1970
mu Zveza mladine Slovenije podeli zlato značko za mentorsko delo z mladimi. Leta
1973 mu Zveza društev likovnih umetnikov Jugoslavije ob 25–letnici podeli srebrno
plaketo. Leta 1974 se upokoji, leta 1975 pa prejme Prešernovo nagrado. Jeseni istega
leta je zaradi srčnih težav sprejet v bolnišnico, kjer 27. oktobra umre. Pokopan je na
ljubljanskih Žalah.

Zoran Didek

Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj,

25. marec–8. maj 2021
Izdala in založila: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, zanjo: mag. Marko Arnež;
Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert
Avtor besedila in kustos razstave: Goran Milovanović
Fotografije: Arhiv Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
(Jaka Babnik, Boris Gaberščik) in Marko Tušek
Jezikovni pregled: Maja Jošt in Kristina Simončič
Grafično oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 300 izvodov
Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.
Kranj, marec 2021

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
75(497.4):929 Didek Z.
DIDEK, Zoran
    Zoran Didek : Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, 25. marec - 8. maj 2021 / [avtor besedila
Goran Milovanović ; fotografije arhiv Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki (Jaka Babnik, Boris
Gaberščik) in Marko Tušek]. - Kranj : Galerija Prešernovih nagrajencev : Gorenjski muzej, 2021
ISBN 978-961-7071-20-7 (Gorenjski muzej)
COBISS.SI-ID 57548547

Film: Zoran Didek

32 Zoran Didek



34 Zoran Didek