Nikolaj Beer - Izbrana dela 1986 - 2021

Nikolaj Beer

Izbrana dela 1986–2021





Zemlje ne slikam tako kot blato ali pesek,
zemlja je zame nekaj organskega, telo.

Kot Rembrandtov Odrti vol ali ... trpeči Kristus na križu.

(Nikolaj Beer, intervju, Razvoj, december 2005)

1

Goričanec, Na postaji, 2020,
oglje, papir, 20 x 27 cm

2

3

Nikolaj Beer

4

Izbrana dela 1986–2021

5

6

7

Beerovo Goričko N ikolaj Beer je umetnik, ki te s svojimi risbami in slikami odvleče v svoj

Marko Arnež svet. Ustvarja že skoraj petdeset let. Mogoče še dlje, saj vemo, da je že kot otrok
med prsti vrtel svinčnik in risal po papirju, medtem ko si je doma na pošti krajšal
čas, čakajoč, da bo oče zaključil s službo. Risal je tudi, ko sta s stricem posedala
po gostilnah na Goričkem. Še vedno riše. Na stotine risb vseh vrst. Neumorno.
Svinčniku in oglju doda kdaj tudi oljno barvo. Tudi tu je največkrat pastozni na-
nos. Kot pri oljnih slikah. Z zamahi prekriva in odstira. Prekriva svet, v katerem
živimo, v katerega smo vrženi, svet, ki si ga nismo sami izbrali. Odstira pa svet, ki
ga nosi v sebi, ki ga hoče deliti z nami. Kjerkoli je, kamorkoli gre. Goričko. Kükeč.

L judi, ki jih je srečeval že na pošti, v gostilnah, na veselicah, ljudi, ki so

se naselili v njegovi glavi. Obrazi, jedci, sami, za mizo, na postaji, na njivah, pri
kmečkih opravilih. Vse, kar ima, nosi s seboj. In daje na svetlo, počasi odstira in
razkriva. Zato niti ni tako pomembno, kje živi.

N ikolaj Beer je slikar, ki ne govori rad. Predvsem ne o svojem delu. O

svojih slikah. Zato se tudi redko pojavlja na razstavah. Ne išče poti do gledalcev,
saj oni prihajajo k njemu v njegov atelje in mu sproti odnašajo, kar naredi. In če
že razstavlja, so razstavni prostori vedno napolnjeni z vonjem po oljnih barvah in
terpentinu. Sveže njive, z debelimi nanosi. Beerove njive dišijo. Kakor da morajo
dišati, kot takrat, ko je Miki še hodil za plugom, ki je zvračal zemljo na domači
njivi in ga je vonj sveže prsti omamljal in grel v svoji izparini.

8

N ikolaj Beer se v Gorenjskem muzeju predstavlja četrtič. Leta 2005 je 9

razstavljal kot dobitnik nagrade grand prix, ki jo je leto prej dobil na bienalu me-
sta Kranj. In če so takrat prevladovale oljne slike, tokratna razstava daje pomem-
ben poudarek njegovim risbam predvsem iz obdobja zadnjih petih let, medtem
ko je večina razstavljenih olj iz zadnjih dvajsetih let.

T rije dobri poznavalci njegovega opusa, Irma Brodnjak Firbas, ki tokrat

»predstavlja« Beerovo matično galerijo iz Murske Sobote, dr. Lev Menaše, ki je
poleg mnogih tekstov o Beeru napisal tudi izvrstno monografijo, in ddr. Damir
Globočnik, ki ga že drugič predstavlja v razstavnih prostorih Gorenjskega muze-
ja, so Beerovo skoraj petdesetletno ustvarjalno pot opisali s teksti v razstavnem
katalogu.

G orenjski muzej pa je s postavitvijo razstave v Galeriji in Stebriščni

dvorani Mestne hiše postavil dela na ogled ne samo Kranjčanom, ampak vsem
ljubiteljem tega prekmurskega umetnika – tako kot pred njim že mnogim dru-
gim pomembnim umetnikom.

na naslednjih dveh straneh: Kükeč - v dežju (detajl), 2005,
olje, platno, 97 x 130 cm

10

11

S vojčas sem precej pisal in govoril o prekmurski šoli. Sestavljale so jo

tri generacije: Franc Mesarič, prvi umetnik, ki se je po študiju na ljubljanski
Akademiji za likovno umetnost vrnil v Mursko Soboto in tam tudi ostal; potem
predvsem Zdenko Huzjan in Nikolaj Beer; in končno mladi Sandi Červek. Od
takrat se je marsikaj spremenilo, najprej poimenovanje: danes govorim o pomur-
ski šoli. Mesarič, izvrsten do konca, je umrl; Huzjan in Beer sta se že dolgo tega
preselila v osrednjo Slovenijo; Červek je ostal in pridružili so se mu še mlajši.
Najpomembnejša motivika šole, motivika zemlje, je bila že od nekdaj najopa-
znejša v Beerovem opusu; Huzjan jo je z Mürišči obrnil v mistično smer, ki jo je
s »črnimi« slikami dodatno še bistveno stopnjeval Červek. Mesarič jo je poznal, a
samo v svoji B-produkciji, pri čemer se je osredotočil predvsem na ljudi, ki zemljo
obdelujejo, npr. na sejalca; v istem okviru sta se krajini posvečala tudi Huzjan in
Červek. B-produkcija (dela, ki so namenjena predvsem prodaji, kar pa ne pome-
ni, da so kvalitetno slabša – gre zlasti za spremembo motivike), je skratka značilna
za pomurske umetnike. Z izjemo Beera.

N ajstarejša Beerova dela, ki so nastala na ljubljanski Akademiji v po-

znih sedemdesetih letih, v Kranju niso predstavljena. Gre za slike in risbe, v
katerih je povzemal dela svojih akademskih učiteljev (npr. Gabrijela Stupice) in
njihovih ključnih sodobnikov (npr. Staneta Kregarja). Vajeniško obdobje pa je
bilo kratko: okoli leta 1980 je ustvaril prvo samostojno skupino del, Kopalce, po-
svečene problematiki (tipično nelepega) človeškega telesa, praviloma orisanega z
bolj ali manj poudarjeno konturo. Tudi v tem primeru gre za značilne zgodnje
študije, ki pa jih Beer ni nadaljeval (čeprav se osnovni motiviki nikoli ni odpo-
vedal – srečujemo jo tudi na njegovih najnovejših delih), ker se je v tem času
dokončno obrnil k ekspresionizmu.

12

N ajstarejša Beerova ekspresionistična dela so nastala ob koncu sedem- Domov iden – S poti na Goričko, 2020,
svinčnik, papir, 28 x 36 cm
desetih let in zdi se, da je v tem času nanj vplival predvsem nemški ekspresioni-
zem zgodnjega 20. stoletja, potem pa se je v začetku osemdesetih letih prvič soo-
čil z van Goghom, z umetnikom, ki vse do danes ostaja njegov najpomembnejši
vzor. Njegov vpliv najprej opazimo v Beerovih upodobitvah žitnih polj. Takšna
dela, med katerimi je najslavnejše Žitno polje z vrani (1890), je van Gogh ustvarjal
proti koncu svojega življenja; kolorit je lahko veder, poteza rahla in kompozicija
umirjeno diagonalna, vendar je tako vzdušje van Gogh znal hitro spremeniti z
ostrejšimi barvnimi kontrasti, bolj energičnimi potezami, bogatejšimi nanosi in
opaznejšo forsirano perspektivo. V tej se je tudi on naslonil na starejšo tradicijo,
saj so formulo poti, ki se odpira pred gledalcem in ga vabi v globino slike, izumili
in uporabljali že nizozemski krajinarji 17. stoletja (npr. Jacob van Ruisdael, Žitna
polja, okoli 1670).

B eer je motiviko, kakor rečeno, upodabljal od zgodnjih osemdesetih let

do danes in pri tem ustvaril nešteto variant – od razorane, ranjene zemlje prek z
valujočim žitom prekritih polj do strnišč in končno pod snegom vsaj za trenutek
umirjene zemlje. Zadnjo varianto te (verjetno največje) skupine Beerovega opusa
prikazuje serija v zadnjih letih nastalih risb; značilen likovni in vsebinski koncept
najbolj zaznamuje Domov iden – S poti na Goričko (2020). Med takšnimi pa lahko
opazimo tudi docela drugačne variante: v manjši skupini del, nastalih od sredine
drugega desetletja, je Beer osnovno motiviko potisnil prek meje abstrakcije, pri
čemer je uporabil dve od značilnih »akcijskih« tehnik, škropljenje in polivanje
(npr. Megleno jutro, 2015).

13

D rugo skupino del iz osemdesetih let, natančneje iz druge polovice de-

setletja, otvarja Saturn iz leta 1986. Slika temelji na dveh virih, na temačni, reali-
stični Beerovi risbi in na znameniti Goyevi sliki iz Quinte del Sordo (Saturn žre
svoje otroke, med 1819 in 1823), vendar je končna interpretacija docela samosvo-
ja: psihološko blaznost Goyevega lika je Beer zamenjal z likovno poblaznelostjo
barvnih mas, ki se vrtinčijo po platnu, in z ognjenim koloritom. Tega srečujemo
tudi na drugih Beerovih slikah iz tega obdobja; nekatere od teh znova povzemajo
starejša dela, npr. Korpus iz leta 1987, ki temelji na Rembrandtovem Odrtem volu
(1655) in na znameniti Soutinovi varianti iz leta 1925, v okviru Beerovega opusa
pa so še pomembnejša tista dela, ki nas vodijo v Kükeč.

K ükeč je resnično naselje z (menda) 54 prebivalci, vendar ga Beer v

svojem opusu spreminja v mit, v začaran kraj, ki živi skrivnostno življenje brez
ljudi, lahko pa se, če se mu tako zazdi, pred nezaželenimi pogledi tudi skrije v
belo neskončnost; kako, nam kaže likovno in vsebinsko izjemni Kükeč – Zima
(2021). Resničnost le redko predre ogrinjalo mitologije: Beer je upodobil tudi
mrtve hiše, ki jih skuša zdrobiti jekleno nebo, a veliko raje kot črne ima žareče
odprtine, Vhod, ki – znova strmo – vodi v skrivnostno krajino (1987), nagrobni-
ke, ki jih premetava vihar, pa debla, ki jim tudi vihar ne more do živega.

D revesa so še eden od stalnih Beerovih motivov; največjo skupino

takšnih del je ustvaril okoli leta 1990, vendar lahko variante najdemo v vseh
umetnikovih obdobjih. Največkrat gre za izrez debla, pri čemer sta bistvena dva
poudarka, najprej vertikalnost, še natančneje pa simbolična pokončnost osnov-
nega motiva, očitni kontrast horizontalizmu upodobitev zemlje; drugi, ki prve-
mu nasprotuje in ga hkrati dopolnjuje, je intimno raziskovanje motiva – kako
likovno označiti bistvo debla, kako predstaviti neštete variante lubja. Včasih se
oba pola spojita v dramatično prispodobo nepremagljivosti (Ožgano deblo, 1991)
ali pa v okviru Beerovega opusa presenetljivo nežno vizijo krhkosti, ki jo kaže
risba, izjemna tudi kot portret celotnega drevesa, Hruška v Zasavju iz leta 2021.

14

Hruška v Zasavju, Sp. Izlake, 2021,
svinčnik, papir, 27 x 30 cm

V endar Hruška (zaenkrat?) ostaja izjema: tudi takrat, ko upodablja intimne 15

motive, Beer ni intimistični slikar. To je najočitneje v primeru njegovih figuralnih
upodobitev, ki jih je po tehniki mogoče najprej razdeliti na risbe in olja, oboje pa
še naprej na posamične like in skupinske upodobitve. Osnovni motiviki se je Beer
posvečal od nekdaj, še posebej vneto pa v zadnjih desetletjih, zato je ta skupina v
Kranju predstavljena res obširno. Med takšnimi deli se srečujemo z referencami na
umetnikovo starejšo motiviko (Kopalec, 2010) in na njegove tradicionalne zglede
(Glava s čelado je ironično ofucana varianta znamenitega Moža z zlato čelado, ki ga
ni naslikal Rembrandt). Posamični liki so največkrat omejeni na glavo in morda še
na ozek izrez ramen; tudi kadar gre za nedvomno konkretne osebe, so ekspresivni
likovni elementi (kolorit, poteza, barvni nanosi) poudarjeni do stopnje karikature,
pa čeprav se je tej Beer vsaj na nekaterih delih skušal ogniti (Portret bolnika, 2018;
ob dve leti poznejšem Zdravniku takšnih pomislekov očitno ni imel). In končno
je ob podivjanem »milenijskem« Avtoportretu treba opozoriti, da je Beer do sebe še
precej manj prizanesljiv kakor do svojih upodobljencev.

Na postaji, Goričanec gre na delo, 2020,
oglje, papir, 23 x 28,5 cm

Na postaji (Domov iden), 2020,
svinčnik, papir, 20 x 15 cm

S kupinske upodobitve v Kranju kažejo dva osnovna motiva. Prvi, ki

ga je Beer razvijal samo v risbah, lahko kaže veliko skupino (Hlapci na postaji,
2018) ali – v bistvu – eno samo celopostavno figuro (Na postaji, Goričanec gre na
delo, 2020), pri čemer pa se osnovni poudarek, utrujena izpraznjenost likov, ne
spreminja. Ekspresionistični likovni poudarki so s takšnih del izginili; kontura
je prisotna, a ni poudarjena, in lik je oblikovan s kratkimi potezami, ki jih v pri-
meru Goričanca lahko opazimo tudi v ozadju: Beera tokrat zanima realistična psi-
hološka označba, druge poudarke potiska v ozadje. V tem smislu se prva skupina
bistveno razlikuje od druge, ki jo sestavljajo risbe in olja, celoto pa najbolje pred-
stavlja eno od teh: gostilniško družbo na sliki Pod lučjo (2005) z ostrimi prameni
osvetljuje izpod stropa viseča svetilka – detajl, ki kaže, da se je Beer še enkrat
obrnil k van Goghu, tokrat k enemu od njegovih zgodnjih del, k Jedcem krompir-

16

ja iz leta 1885. Vendar gre tokrat le za hommage; že prameni svetlobe so docela
Beerovski in takšni so tudi okoli mize zbrani liki. O dostojanstvu nizozemskih
kmetov ni govora. Liki so variante tistih, ki jih je Beer upodobil dolgo vrsto, od
malih, o katerih sem že pisal, do večjih, dopasnih, kakršen je okroglooki junak
Nedeljskega piva (2005). Edina razlika je, da so bolj naduti, pozerski: v cigaretni
dim zavita moška družba si izmenjuje globoke modrosti na brezčasen način, saj
so se takšne družbe v gostilnah zbirale pred stotimi leti, se zbirajo danes in se
bodo zbirale čez sto let.

R es pa je tudi, da je brezčasna vsa Beerova umetnost. Mislim, da je glav-

ni razlog za to dejstvo, da Beer nikoli ni sledil modi, ampak samo samemu sebi.
Za marsikatero (ne samo slovensko) delo je mogoče v trenutku povedati, kdaj je
nastalo; v Beerovem primeru je to mogoče storiti samo ob njegovih akademijskih
slikah, potem pa nam poznavanje takšnih ali drugačnih modnih tokov ne poma-
ga več – edino, kar moramo poznati, je njegova pot.
dr. Lev Menaše

17

18 Saturn, 1986,
olje, platno, 110 x 81 cm

Kaktus na invalidskem vozičku, 1989, 19
olje, platno, 70 x 55 cm

Vračanje h koreninam N ikolaj Beer je trdno zasidran avtor na slovenskem likovnem prizorišču.

Irma Brodnjak Firbas V skoraj petih desetletjih delovanja je ustvaril obsežen slikarski opus, osnovan
na bogati osebni ikonografiji in prepoznavni likovni govorici. Tokratna razsta-
20 va Prekmurju zapisanega slikarja še posebej osvetli zadnjih dvajset let njegovega
ustvarjanja, v katerih opažamo, da se Beerova slikarska poteza vse bolj umika v
ozadje in daje prednost risbi.

N ajbolj prepoznaven element Beerovega slikarskega opusa so nedvomno

pastozni barvni nanosi, iz katerih mojstrsko »zgnete« podobe ravno do te mere, da
jih še lahko razberemo. Prav skozi bogato barvno plastenje se najbolje razbere Bee-
rovo odlično obvladovanje kolorita. Ob tem pa si ne dopušča strahu pred praznim
prostorom oziroma horror vacui – še posebej to velja za dela na papirju, saj umetnik
dopusti, da ob bogatem prepletu risbe enakovredno govori tudi belina papirja.

K o govorimo o oblikovnih vidikih Beerovega slikarstva, je potrebno izpo-

staviti njegovo spontano in zgoščeno risbo, ki v svojem ekspresivnem izrazu zelo
uspešno podpira motivne plati umetnikove ustvarjalnosti. Pomemben formalni
element, ki ga umetnik nevsiljivo vključi v svoje kompozicije, je pogosto tudi nje-
gov rokopis, s katerim v smislu citatov ali aforizmov povzema naslikano oziroma
z nami deli lasten miselni tok. Ob teh zapisih se spomnimo še na umetnikove sli-
karske začetke, saj se je s slikanjem prvič srečal kot mladostnik, ko je slikal napise
na pogrebne kočije, kot je bila to navada v protestantskih krajih, od koder izvira.

Beer ni bil nikoli zares abstrakten slikar in se je najbolj udomačil v polju

figuralike in krajine, a tudi v teh ostaja dovolj pomensko odprt in metaforičen,
zato nas ne preseneča širok krog publike, ki jo s svojo univerzalno sporočilnostjo
dosežejo njegova dela. V grobem lahko razstavo razdelimo v tri vsebinske sklope.
V okviru figuralike razstavljamo sklop portretov vaških marginalcev in sklop
žanrskih prizorov gostilniških omizij, tretji sklop pa predstavljajo krajinski pri-
zori njegovega rojstnega Goričkega, ki so v umetnikovem opusu prisotni že od
samih začetkov, izrazito pa od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja.

P ortreti vaških marginalcev so osnovani na podobah goričanskih ljudi. 21

Beer portrete manieristično izmaliči in nepravilnosti groteskno poudari, tako
da te izrazito ekspresivne podobe v nas vzbujajo nelagodje oziroma freudovski
unheimmlich. Poudarjene deformacije Beerovih portretirancev nas opominjajo
na nenehno spreminjanje in minevanje ter so hkrati ljudske oziroma profanizi-
rane različice mitološkega Saturna, na kar je že ob razstavi Osamljenosti – Izrazi
tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (2019) opozoril dr. Robert Inhof.

B eerova gostilniška omizja, za katerimi je zbrana izključno moška dru-

ščina, so skupinski portreti umetnikovih prijateljev in znancev, umetnik pa v
naslikano druščino občasno vključi tudi svojo podobo. Pri teh delih ga bolj kot
težnja po prepričljivem podajanju portretirancev vodi želja po slikanju ustrezne
atmosfere in vrednot nekega drugega časa, ko smo se ljudje več družili.

G oričko je stalnica Beerovega opusa. Naslikana zemlja je pravzaprav

osrednje ikonografsko sidro njegove likovne poetike. Zorane njive so prispodoba
vsega, kar izgineva, se razkraja in se ponovno rojeva. Umetnik v teh prizorih
ponovno obuja univerzalno simboliko minevanja, ki jo ob portretih vaških mar-
ginalcev in gostilniških omizij zaokroži v lasten umetniški credo. Ob tem pa Beer
razočaranje nad opaznim vdorom napredka in globalizacije v te zanj svete kraje
blaži z nenehnimi slikarskimi vračanji domov, na Goričko, ki v njegovih delih še
ohranja svoj »indašnji« in umetniku tako ljub arhaični značaj.

na naslednjih dveh straneh: Blatna njiva (detajl), 2001,
olje, platno, 98 x 130 cm

22

23

L ev Menaše je v monografiji Nikolaj Beer (Ljubljana, 1993) opisal

življenjsko pot in likovni opus slikarja Nikolaja Beera. Označil ga je za umetnika
nasprotij in za goričanskega luteranskega mojstra. Glede na motiviko njegovih
del ga lahko uvrstimo tako med ekspresioniste kot med slikarje, ki so zmožni
tesnega, čustvenega odnosa z naslikanim motivom.

M ed slikarjevimi vzorniki najdemo Vincenta van Gogha, nemške eks-

presioniste, nemške romantike in slikarjeve sodobnike, na primer predstavnike
londonske šole. Beera so zanimale tudi nekatere likovne usmeritve, katerih sle-
dovi so v njegovem slikarstvu prisotni zgolj na posreden način, med drugim je
navdih iskal tudi pri francoskih postimpresionistih (Beer je za temo diplomske
naloge izbral francoskega slikarja Pierra Bonnarda). Na motiviko Beerovih slikar-
skih kompozicij in risb pa je imel pomemben vpliv tudi umetnikov duhovni in
domači izvor, torej dejstvo, da pripada luteranskemu kulturnemu okolju in da
prihaja z Goričkega. V motivnih interpretacijah zato lahko naletimo na odmeve
krščanskega humanizma, slikarjevi najljubši pejsažni in delno figuralni motivi pa
so tisti, ki so povezani z njegovim rodnim okoljem.

Ž e skopo skicirane opredelitve opozarjajo na večplastnost Beerovega sli-

karstva. To lastnost je Beeru uspelo ohraniti, kljub temu da je svoj likovni nago-
vor povezal z različnimi ikonografskimi temami, ki se od začetka sedemdesetih
let preteklega stoletja vrstijo v zanimivem sosledju.

24

S like, ki jih je Beer naslikal ob koncu študija na ljubljanski likovni

akademiji, so nastale pod vplivi informela in akademskega učitelja Gabrijela
Stupice, pri katerem je diplomiral leta 1973. Pri prvem zaključenem ciklusu
Kopalci (1978–1981) so prisotni različni slogovni principi, ki pa jih Beer spretno
povezuje v enoten likovni nagovor. Pri manjšem ciklusu slik z motiviko stolov
(1981–1983) se je približal abstrakciji; osnovni element geometrijske kompozicije
je poteza, ki jo tvori sproščen nanos barve.

L eta 1982 je Beer začel slikati krajine pod vplivom van Gogha, nasle-

dnje leto pa se srečamo s prvim izrazito samosvojim Beerovim motivom, to je z
goričko vasjo Kükeč, ki na kompozicijah nastopa predvsem kot spominska po-
doba. Kükeč, vasica v bližini slikarjevega rojstnega kraja, namreč ni upodobitev
konkretnega vaškega naselja, kakršen je bil v času nastanka posamezne slike.
Slikarju ga je uspelo spremeniti v arhetipski motiv, v simbol rodne goričanske
pokrajine, ta pa je naslikana tako, kot da je podvržena neprestanemu spreminja-
nju. Tudi Kükeč začne postopoma izginjati iz slikarjevega spomina, zato imajo
vsebinski poudarki slik, ki prikazujejo to vas, včasih tesnoben podton.

S likarjeve posebne povezanosti z domačo pokrajino odslej ni bilo več

mogoče spregledati. Sredi osemdesetih let, enem najintenzivnejših ustvarjalnih
obdobij, je Beer razpon slikarskih tem dopolnil še z motiviko ženskega akta,
ekspresionističnimi krajinami in z deli na temo požrešnosti. Akti ne vzbujajo
poželenja, na naslikanih ženskih telesih ni ničesar lepega, razen spretne slikarske
interpretacije motiva, ki se je prav tako uveljavil v delih ekspresionistov na začet-
ku preteklega stoletja. V letih 1987 in 1988 so sledili korpusi, podobe odrtega,
trpečega telesa, ki spominja na Kristusa na križu. Med številnimi vzorniki, na
katere bi lahko pomislili pri Beerovi figuraliki, je tudi Chaïm Soutine – vendar
so Beerove interpretacije dovolj samosvoje.

25

L eta 1989 je Beer začel slikati Njive. Pristopi do tega njegovega najzna-

čilnejšega motiva so različni. Včasih se je odločil naslikati polje v jutranji svetlobi
ali valovanje zlato rumene žitne njive v vetru ali pokrajino, nad katero se bo prav-
kar razbesnela nevihta. Najbolj povedne so tiste kompozicije, na katerih je edini
motiv težka, mastna, rodovitna panonska zemlja, ki omogoča preživetje. Beerova
zemlja je preorana, prepojena s krvjo in znojem ljudi, ki so jo obdelovali, slikar-
jeva poteza je težka kot blato, barva se spreminja v nemirno ilovnato snov, ki jo
slikar spretno ukroti. Temperamentni barvni nanosi na površini slike ustvarjajo
reliefno teksturo.

B eeru uspe predstaviti zemljo v neprestanem gibanju in spreminjanju –

zemljo, ki se kot nekakšno morje razliva po površini platna oziroma po prekmur-
ski ravnini in prekriva vse. Ustvarjen je vtis, kot da bi gledali izsek iz neskončnega
prostora. Slike iz ciklusa Njive se približujejo abstraktno ekspresivnim podobam.
Znano je, da krajina lahko predstavlja izhodišče za pot k abstraktni umetnosti.
Vendar Beer meje nepredmetnega nikoli ne prestopi. Vselej lahko razberemo
motiv, ki ga je izbral, čeprav se je ta na podobah utelesil kot privid, vizija oziroma
ga je slikar namenoma razkrojil v svojstveno barvno in likovno strukturo na prvi
pogled divje nametanih širokih potez.

V Beerovem slikarstvu zemlja, plodno polje in njiva nastopajo kot pri-

spodobe človekovega bivanja. Najbolj tesno, prvinsko povezanost z zemljo omo-
goča ročno delo na njej, zato je Beer rad slikal sejalce in druge podobne figure
pri kmečkih opravilih (Poklon Ludviku Vrečiču, 1993; Pobiralci krompirja, 1998;
Sejalec, 2002). Pri ciklusu Debla (od 1990) pa se je slikarska snov začela gibati v
vertikalni smeri. Zgoščevanje potez poustvari vtis oblike drevesnega debla, ki z
značilno vertikalo simbolično ponazarja vez med nebom in zemljo.

26

Kükeč – Pobiralci krompirja, 1998,
olje, platno, 190 x 100 cm

T akšne kompozicije je mogoče naslikati samo na podlagi izvrstnega ob- 27

vladovanja barvne materije. Nikolaj Beer se je z bogatimi, včasih celo materialno
otipljivimi barvnimi nanosi srečal na slikah Vincenta van Gogha, Leona Kossoffa,
Franka Auerbacha, Anselma Kieferja in drugih slikarjev. Beer je slikar odločne,
krepke, sugestivne in obenem čustvene slikarske poteze. Barvni nanosi, ki so v
enakomernih ritmih nanešeni na platno, so praviloma pastozni, pri tem pa je
barve posebej pripravil pred nanašanjem na platno, tako da so v posameznem
barvnem nanosu včasih skriti prameni različnih barv.

B arvna lestvica, v kateri prevladujejo zemeljske barve, bi praviloma mo-

rala delovati pomirjujoče. Dramatična dogajanja, ki jih lahko zaslutimo pri veči-
ni Beerovih motivov, prinaša slikarjeva vrtinčasta poteza oziroma značilno tkanje
slikarske površine s pomočjo ritmično razgibanih potegov s čopičem. Živahna
poteza se staplja s slikarskim tkivom, ki prekriva površino platna. Poteza je sled
umetnikove navzočnosti in neločljive povezanosti s slikano podobo. Beeru se je

Kükeč, Ploja na Goričkem, 2021, uspelo dokopati do svojstvene barvne in likovne strukture svojih slik. To je likov-
mešana tehnika, 28 x 20 cm na vsebina njegovega slikarstva, ki pa je skorajda ne moremo ločiti od motivne
28 podstati, saj bistveno vpliva na vsebinsko vzdušje vsakega od slikarjevih motivov.

N ikolaj Beer je krajinar in figuralik oziroma figuralik in krajinar. Za

njegove kompozicije v obeh tematskih sklopih je značilna cikličnost, pri čemer
so bili nekateri ciklusi vezani na krajša, nekajletna obdobja, osrednje motive pa
lahko neguje desetletja dolgo. V Beerovem aktualnem slikarstvu je zato prisotno
suvereno prehajanje med posameznimi tematskimi sklopi: rodna goričanska kra-
jina, preoblikovana v slikarsko vizijo, figura kot figuralni arhetip v obliki glav ali
žanrskih prizorov ...

M ed nasprotji, ki jih lahko zasledimo v njegovem likovnem opusu, je

tudi hkratna prisotnosti strasti do življenja in smrti. Eno od prvih Beerovih
soočenj z likovnim delom so bili svetopisemskih napisi v prekmurščini, ki jih je
kot mladenič slikal na pogrebne kočije. Napisi, ki se pojavljajo na njegovih ume-
tniških risbah in slikah, so daljni odmev teh zapisov.

B eerovo slikarstvo in risba sta vselej vpeta v življenjsko resničnost. Pred

nami se vrstijo vsakdanje življenjske situacije, portreti in prizori dela, kraji, ki jih
je obiskal, torej slikarjeve osebne zgodbe in doživetja. Beer rad upodablja gostil-
niška omizja, vendar je vzdušje teh skupin vselej temačno, včasih celo grozljivo.
Podobno velja tudi za Jedce, naslednike Saturna, ki žre lastne otroke (v Goyevi
interpretaciji iz njegove hiše Quinta del Sordo) ... Saturn je prispodoba minljivo-
sti časa, v Beerovi interpretaciji pa se vaški ljudje predajajo žretju in pitju s tako
silovitostjo, da se zdi, kot da bodo použili še sami sebe. Vendar je umetnik vselej
sposoben poseči tudi po ironiji, lastnosti, ki jo Lev Menaše prav tako povezuje z
luteranstvom. Ta ironičnost je prisotna pri Beerovih portretih, avtoportretih in
ciklu Glav, pri katerih krepki nanosi barve hkrati začrtajo fizični portret (z nekaj
bistvenimi opredeljujočimi telesnimi značilnosti) in psihološko, duhovno študi-
jo osebe.

P odatek, da je Beer discipliniran risar, ki se risbe loteva malone vsak

dan, je manj znan, saj se je na razstavah predstavljal predvsem s slikarskimi deli.
Podobno kot na slikah so tudi motivi na njegovih risbah oblikovani s pretehtano
likovno strategijo, z upoštevanjem značaja, ritma in gostote črt.

N a razstavi so na ogled večje risbe iz obdobja med letoma 2010 in 2015,

ki jih je Beer dopolnjeval z barvo, in manjše risbe s krajinskimi in figuralnimi ozi-
roma žanrskimi motivi. Prve lahko neposredno povežemo z njegovimi slikarskimi
kompozicijami, saj črtni zapisi in druge slikarjeve likovne intervencije kot kakšna
mreža prekrivajo površino papirja. Barvna snov na teh risbah oziroma delih na
papirju je monokromna (prevladujejo sivi in rjavi toni), vendar način njenega na-
našanja Beera usmerja k značilnim ekspresivnim učinkom. Drugačen, največkrat
intimen značaj imajo risbe, na katerih Beer upodablja Goričance pri odhodu na
delo, na železniški postaji, med druženjem v gostilni, na raznih dogodkih in v dru-
gih drobnih zgodbah, povezanih z domačo goričansko pokrajino, kamor se v mi-
slih venomer vrača. Ekspresivni značaj figuralnih prizorov na risbah je omehčan z
odločitvijo, da je Beer za risalo izbral oglje ali grafit. Poteze so mehke in pričajo o
tem, da se za grobim prizorom skriva umetnikova občutljiva narava.

ddr. Damir Globočnik

29

30

Izbrana dela 1986–2021

31

32 Poklon Ludviku Vrečiču, 1993,
olje, platno, 23 x 30 cm

Poklon Ludviku Vrečiču, 1993, 33
olje, platno, 30 x 30 cm

34 Kükeč – Čačkova njiva, Po zahvalnem dnevu, 1997,
olje, platno, 111 x 132 cm

Po nevihti, 1998, 35
olje, platno, 111 x 132 cm

S likar sem si vedno želel biti. Na Ne potrebujem posebnih izzivov,

začetku ima človek morda predstave, komu dovolj je igra svetlobe, njiva jeseni – nekaj,
bi bil rad podoben, kakšno naj bi bilo nje- kar potegne in pritegne. Morda res na ta
govo izražanje. Sam sem kot še zelo majhen način razkazujem sebe, svoje poreklo, svoje
deček videl eno Rembrandtovih reprodukcij izročilo. Sem pa na svoje okolje navezan,
matere, ki jo je namalal res korajžno, moč- rad se vračam iz Izlak domov, rad govorim
no. Tista reprodukcija je name naredila z ljudmi in rad opazujem okolje, ki je prvin-
zelo velik vtis in rekel sem si, takole bi pa sko moje in kamor spadam.
tudi jaz rad slikal.
(intervju, Nedeljski dnevnik, 9. 6. 2002)
(intervju, Razvoj, december 2005)

36

Poplava, 1996, 37
olje, platno, 49 x 60 cm

Sonca ni, 13. 2. 1999,
svinčnik, papir, 15 x 21 cm
38 Ostanki – Njiva, 13. 2. 1999,
svinčnik papir, 14,5 x 21 cm

Nosač, 1997, 39
olje, platno, 40 x 30 cm

40 Jutro, 1998,
olje, platno, 80 x 100 cm

Zahvalni dan, 20. 11. 1998, 41
olje, platno, 61 x 82 cm

42 Brez naslova, 1998,
olje, platno, 30 x 30 cm

Hiša z vrtom, 1999, 43
olje, platno, 20 x 25 cm

44 Zahvalni dan, 1999,
olje, platno, 45 x 60 cm

Predmestna njiva, 1999, 45
olje, platno, 62 x 83 cm

46