Lujo Vodopivec - Pentimento

Priložene reprodukcije ▼

Virus, 2010
Vsiljivec, 2011
Janez Krstnik na zlati podlagi, 1979 - 2011
Klasika, 2012
Stadion, 2010
Hadrijanovi spomini II, 2012

Vallejo, 2012
Pasjeglavec Colmar, 1985

na levi: Virus, 2010

Lujo Kipar Lujo Vodopivec se je rodil leta 1951 v
Vodopivec
Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v
Ljubljani je leta 1974 diplomiral pri profesorjih Dragu
Tršarju in Zdenku Kalinu, nato pa je dve leti kasneje pri
Dragu Tršarju zaključil še kiparsko specialko. Kot
štipendist fondacije Barnett Newman je v letih 1979 in
1980 študiral na New York Studio School v ZDA pri
znamenitemu Williamu Tuckerju, učencu Anthonyja
Cara in avtorju temeljnih tekstov o kiparstvu visokega
modernizma ter Sidneyu Geistu, znanemu interpretu
Brancusija. Vodopivec je bil leta 1984 izvoljen za docen-
ta za kiparstvo na ALU, leta 1990 za izrednega in leta
2000 za rednega profesorja.

Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih raz-
stavah doma in v tujini. Že leta 1976 je razstavljal v
Moderni galeriji v Ljubljani kot gost Grupe 69, nato pa

med drugim v Mariboru, Novem mestu, Kopru, Piranu,
Slovenj Gradcu, Kranju in Škofji Loki. V sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja je razstavljal v Milanu in na
Rijeki, kasneje pa tudi v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu,
New Yorku, Pittsburghu, Chicagu, Parizu, Trstu,
Benetkah, Torinu, Gradcu, Celovcu, Bukarešti, Atenah,
Baslu, Budimpešti, Vilniusu, Sao Paulu, Bonnu,
Frankfurtu, Bruslju, Madridu, Perthu in Sydneyu.

Za svoje umetniško ustvarjanje je leta 1976 prejel
nagrado Zlata ptica, leta 1988 nagrado Prešernovega
sklada za kiparski opus, razstavljen v zadnjih dveh
letih, leta 1992 Jakopičevo nagrado in leta 1999 nagra-
do mesta Dubrovnik. Nekatera njegova dela so uvršče-
na tudi v stalno zbirko Moderne galerije v Ljubljani.
Živi in dela v Ljubljani.

PENTIMENTO



Lujo Vodopivec



Lev Menaše

Pentimento

Pentimento je italijanska beseda, ki jo običajno prevajamo kot ''kes'' ali
''kesanje''. Kadar jo uporabimo v povezavi z likovno umetnostjo, pa se
takšen prevod zdi nekoliko preveč melodramatičen; bolj ustrezno zveni
''popravek'' oziroma ''popravki'', saj v tej zvezi tudi originalni izraz pravilo-
ma uporabljamo v množini. Bolj preprosto povedano: umetnik je opazil, da
je portretirančev nos predolg (ali pa je to, še bolj verjetno, ugotovil
portretiranec) in da mu steber v ozadju kazi kompozicijo, zato je nos skraj-
šal in steber preslikal ter prestavil. Bistvo takšnih popravkov je seveda
tudi, da niso opazni, zato jih s prostim očesom lahko razberemo le redko;
najbolj pogosto jih odkrivamo na radiografskih posnetkih del.

Vse to pa velja predvsem za slike. Tudi kiparji so seveda popravljali svoja
dela, vendar so takšne spremembe razberljive predvsem s serij osnutkov, na
dokončnih variantah pa jih večinoma ni mogoče odkriti. Izjeme so skulp-
ture, kakršna je Michelangelova Piet`a Rondanini, še bolj pogosto pa se
srečujemo z zamenjanimi rokami ali glavami; zlasti v primerih slednjih - med
drugim v primeru ljubljanskega ''Miklošičevega'' spomenika - je seveda očit-
no, da tisti, ki se je pokesal, ni bil umetnik.

Vse to velja za starejšo umetnost, v moderni pa se je položaj bistveno spre-
menil. Leta 1891 je Degas razstavil svojo Malo baletko, oblečeno v resnična
oblačila - nezaslišan greh, čeprav samo s stališča tradicionalističnega
akademskega kiparstva, saj so oblečene nabožne podobe, tudi pri nas,
obstajale že stoletja; pogosto so tudi bile, kakor Degasov kip, narejene iz
voska. Leta 1917 je Duchamp v New Yorku pod naslovom Fontana razstavil
scalnik, najbolj slavnega od svojih ''najdenih predmetov'', ga po koncu raz-
stave vrgel stran in pozneje, ko je postal znamenit, začel prodajati njegove
replike. Okoli leta 1923 je Schwitters v Hannovru začel graditi svoj prvi
Merzbau; pozneje je še enega začel na Norveškem in še pozneje tretjega v
Angliji. In tako naprej.

na levi: Janez Krstnik na zlati podlagi, 1979 - 2011

na predhodni strani: Stadion, 2010
na naslovnici: Vsiljivec, 2011

Dedič vseh teh premikov, ob katerih so pravila tradicionalnega kiparstva
postajala irelevantna, je tudi Lujo Vodopivec. Ob njegovih delih je mogoče
govoriti o pentimentih, a samo v nevtralnem smislu ''popravkov'' (še boljši
izraz bi bile ''predelave'') in ne ''kesa(nja)''; to mu je tuje. Pogosto uporablja
klasične kiparske materiale, predvsem glino, les in bron, in pogosto ''naj-
dene'', tako materiale kakor predmete. Precej njegovih del je izgubljenih,
včasih iz, recimo, objektivnih razlogov, še bolj pogosto pa zato, ker jih je
umetnik uporabil kot eno od sestavin svojih novejših del. Kadar se za tako
ali drugače izgubljeno delo zanima potencialni kupec, ga Vodopivec rekon-
struira. (Ali naredi repliko? Tradicionalna terminologija začne v takšnih
primerih rahlo šepati.) Kadar se za njegovo delo zanima več kupcev, naredi
več replik, če je treba, več sto ali tisoč: v takšnih primerih torej, kakor
Duchamp, očitno nasprotuje še danes zaželenemu liku ''pravega'', v bistvu
romantičnega umetnika, ki mu je vse komercialno tuje.

Predvsem pa Vodopivec neprestano dela, dodeluje, nadgrajuje, uničuje in
začenja znova. Trenutni rezultati tega procesa so vidni na kranjski razstavi,
ki je zamišljena kot pregledna predstavitev, a kakor vse označbe, je v
Vodopivčevem primeru tudi to treba uporabljati zelo previdno. Na razstavi
je marsikaj starega in marsikaj novega, a tisto, kar je staro, je pogosto novo,
tisto, kar je novo, pa staro. In seveda bomo tudi na naslednjih Vodopivčevih
razstavah, preglednih ali ne, lahko znova videli ista, a drugačna dela.

Kako vse to zaključiti? Morda še najbolje z zelo starim in zelo novim, zelo
istim in zelo drugačnim rekom. Panta rhei …

Hodim kot R. V., 2010 Ga - ga, 2010
na desni: Brez naslova, 2012



Začetek, 1972 - 2008

Hadrijanovi spomini II, 2012

Meso - pregled III, 2004 - 2007

Izbor razstav zadnjih let

● 2011, Galerija Loža, Koper
● 2009, Galerija Ivan Grohar, Škofja Loka
● 2008, Mestna galerija, Nova Gorica
● 2007, Galerija Glesia, Ljubljana

Dela v zbirkah

● Moderna galerija, Ljubljana
● Moderna galerija, Zagreb
● Moderna galerija, Beograd
● Galerija Miklova hiša, Ribnica
● Obalne Galerije, Piran
● Likovna zbirka Splošne plovbe, Piran
● Nova ljubljanska banka, Ljubljana
● Faktor banka, Ljubljana
● Sparkasse banka, Ljubljana

na levi: Brez naslova, 1972
na desni: Klasika, 2012



Vallejo, 2012

LXXVII

Tako zelo seka toča, kot da zato, da bi se jaz spomnil
in pomnožil bisere,
ki sem jih nabral prav iz gobca
vsake nevihte.

Naj se ne posuši ta dež.
Razen če bi mi bilo dano,
da bi zdaj padel zanj, ali če bi me pokopali
premočenega v vodi,
ki bi vrela iz vseh ognjev.

Do kod me bo dosegel ta dež?
Bojim se, da bom ostal po kaki strani suh,
bojim se, da bo ta dež odšel, ne da bi me preizkusil
v sušah neverjetnih glasilk,
po katerih se je,
da dajo harmonijo,
treba vedno vzpenjati, nikdar spuščati!
Kaj pa, če se vzpenjamo navzdol?

Poj, dež, na obali, ki je še brez morja!

César Vallejo

Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost
Kranj

Vodja galerije: Marko Arnež
Organizacija: Marko Arnež in mag. Barbara Kalan
Postavitev razstave: Lujo Vodopivec in Marko Arnež
Izdal: Zavod za turizem Kranj, www.tourism-kranj.si,
zanj: Natalija Polenec, direktorica

Besedilo: dr. Lev Menaše
Biografija, jezikovni pregled in korekture: mag. Barbara Kalan
Fotografije: Marko Tušek, osebni arhiv avtorja
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 200 izvodov
Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, marec 2013



Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj

Glavni trg 18, 4000 Kranj
tel.: 04/202 57 16
www.gpn.kranj.si
[email protected]

Kranj, marec 2012

Priložene reprodukcije ▼

Virus, 2010
Vsiljivec, 2011
Janez Krstnik na zlati podlagi, 1979 - 2011
Klasika, 2012
Stadion, 2010
Hadrijanovi spomini II, 2012

Vallejo, 2012
Pasjeglavec Colmar, 1985

na levi: Virus, 2010

Pasjeglavec Colmar (detajl), 1985

Z drobnimi kremplji
se čižek oklepa
gladke, iz grma
rastoče veje,
ki tik nad krajem,
kjer svetlo razpenjena
voda šumi
čez oblasto skalo,
ukrivljena niha
skozi prostrano
modrino.

Jure Detela

Mlinček za Jureta Detelo, 1977 - 1986

























Ta publikacija
je v tiskani obliki izšla
v obliki mape

(na fotografijah)