Metka Krasovec - Čista risba

Metka
Krašovec

Čista risba





Metka
Krašovec

Čista risba





Čista risba

1.
Skoraj prvo, kar je Metka Krašovec ob mojem obisku, na katerem sva začela
izbirati dela za to razstavo, izrekla, je bilo opozorilo na neki lapsus.
Neka pesem Emily Dickinson se začenja z verzom:
Bind me - I still can sing -
(Zveži/te/ me - še vedno lahko pojem - )
Ko ga je Metka Krašovec s svinčnikom zapisala pod svojo risbo, ga je pri
tem nezavedno spremenila (pozneje je zapis popravila):
Blind me - I still can see -
(Oslepi/te/ me - še vedno lahko vidim - )
Umetnica mi je to omenila kot znak, kako globoko slikarstvo slikarjem in
slikarkam določa celotno percepcijo; kako je kot slikarka sporočilo o petju
avtomatično prebrala kot sporočilo o videnju.
Obenem ta lapsus potrjuje tisto vlogo nezavednega v samem procesu dela,
ki jo umetnica pravzaprav goji zelo zavestno; v nekem trenutku mi o nasta-
janju svojih risb celo reče: "Če pride vmes volja ali hotenje, je stoprocentno
zanič."
Njene risbe nastajajo kot sledenje "želji črte". (Prav to sledenje je imel za
glavni imperativ risanja Matisse.) V nasprotju z njenimi akrilnimi slikami
njene risbe nastajajo celo brez kakršnekoli vnaprejšnje vizualizacije podob,
ki bodo nastale.
Na eni od risb Metke Krašovec iz leta 1986 je napis:
Open my eyes!
(Odpri/te/ mi oči!)
Ta napis berem, kot da slikarka nagovarja sámo risbo. Risba ji odpira oči.
Ko riše, gleda, kaj bo videla.
Za slikarja in slikarko, ki sta res zavezana risbi, je risba že v gledanju. Slikar
Balthus je v nekem intervjuju dejal, kako nenehno slika in riše tudi takrat,
ko nima fizično v roki svinčnika ali čopiča. Ko gleda stvari in bitja okoli
sebe, jih oblikuje s potezami vida.
Ko ima Metka Krašovec v roki orodje, s katerim riše, poteze same obliku-
jejo tisto vizijo, ki skoznje vznika kot nekaj, kar je bilo pred njimi.

5Metka Krašovec

2.
Ob nekaterih delih na papirju iz let, kjer je uporabljena mešana tehnika, sem
se spraševal, kako naj jih označujem - ali so to glede na tehniko risbe ali
morda prej slike. Ko sem Metko Krašovec vprašal, kako jih označuje sama,
je dejala, da so to risbe.

Tudi če sem se spraševal glede oznake medija, bi, če bi me kdo vprašal, kaj
je to "čista risba", takoj pomislil na Metko Krašovec.

Čista risba ravno v tem, da ni zvedljiva na zgolj likovnost. Čista risba ravno
v tem, da, ko odpira vse registre, ki so vsebovani v črti (kot je zapisal Jean-
Luc Nancy takoj na začetku svoje knjige Le Plaisir au dessein /Užitek v
risbi/, je risba odprtje forme), presega samo sebe, ko odpira prostore, ki so
onkraj. (Alain Badiou pravi: "Čista risba je materialna vidnost nevidnega.")
Prav v tem je njena ireduktibilna povezanost s poezijo.

Lapsus, na katerega me je umetnica opozorila, govori tudi o naravi
povezanosti med risbo in poezijo, ki je za njena dela tako bistvena. Skoraj
vsa dela na razstavi so eksplicitno povezana s poezijo tudi s tem, da so pod
podobami napisani verzi. Največ jih je vzetih iz del Emily Dickinson in
Césarja Valleja. (Vmes pa so tudi nepričakovana presenečenja - ko na
primer najdem v tem kontekstu verze Leonarda Cohena, sem skoraj tako
presenečen, kot ko sem našel citat iz njegovih verzov v neobjavljenem pes-
niškem rokopisu Djune Barnes.) Le v redkih primerih je na prvi pogled
videti, kot da bi šlo lahko tudi za ilustracije; dejansko se povezava vzpostavl-
ja v napetosti med verzi in podobami. Verze k posamezni podobi slikarka
vedno izbere šele, ko je podoba narejena. V samem procesu nastajanja verzi
niso inspiracija za podobe, ampak so podobe inspiracija za verze. Ko je neki
že obstoječi verz dodan k novonastali risbi, ta risba verz na novo izumi - in
ga lahko, kot to kaže omenjeni lapsus, tudi spremeni.

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,

31. julij 2014, Emily Dickinson

7Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,
25. oktober 2013, Pablo Neruda

3.
Toda tisto, kar je pri lapsusu v zvezi z verzom Emily Dickinson najbolj
pomenljivo, je izjava, ki je z njim nastala - in ki je videti še ostrejša kot prvot-
na izjava. Če je biti zvezan(a) in peti nekaj mučnega, a vendar zlahka pred-
stavljivega, je biti oslepljen(a) in vendar videti nekaj, kar vsebuje notranjo
napetost nemogočega.

Vendar se prav v tem dotika temeljnega načina obstajanja slikarstva.
Slikarstvo vedno znova vzpostavlja svojo vidnost v razmerju do tistega, kar
jemlje vid in izginja iz vida. Celo vizualizacijski model, ki ga imamo za
emblem racionalne razvidnosti, kakršna je Albertijeva geometrična perspek-
tiva s svojo točko izginjanja, nam kaže prav to, kako je orientacija v vidnem
utemeljena v izginjanju iz vida, begu iz vidnega; iz tistega, kako tisto, kar
izginja iz vida. Po drugi strani piše Alberti, ko daje napotke za risanje črt
obrisov, o množici neskončno tankih črt, "ki so skoraj take, kot da bežijo
pred tem, da bi bile videne".

Obrisi figur na risbah Metke Krašovec večinoma niso podobni tistim, ki jih pri-
poroča Alberti, toda v njenih risbah je zelo pomembno izpostavljanje te dimenzije,
ki uhaja videnju, ki je na meji vidnega. Nekaj risb to mejnost nakazuje tudi s tem,
da so njihove črte komaj ločljive od črne globine pod njimi.

Čeprav so to risbe, je na delih iz let 2010-2013 skoraj enaka pozornost kot
črtam posvečena obdelavi same površine, ki vzbudi dematerializirani
občutek praznine ravno s svojo poudarjeno materialnostjo. Površina je s
svojo haptičnostjo občutena kot prostor (in ravno s tem se zavemo praznine
v njeni materialnosti). Papir je grundiran s ceramic gesso, ki mu je
primešana barva - prevladuje črna. (Končni učinek me pogosto spomni na
črni pesek, ki je tako fasciniral Andréja Bretona pod kanarskim vulkanom
Teide.) V grund so navadno primešane bleščice. (Zaradi njih me končni
učinek včasih še bolj spomni na kitajski zlati kamen.) Tudi to je razlog, da
lahko te podobe mnogo uspešneje kot fotografija poskuša reproducirati film.
Videl sem posnetke teh risb iz gradiva Jeffreyja Younga za film o Tomažu
Šalamunu - pogled kamere se približa in odmakne in šele v tem gibanju
pogleda poblisnejo bleščice. Ko črnina površine srka vase vse barvne žarke
v svojo globino, jih te bleščice odbijajo nazaj nad površino. Črte pa se doga-
jajo v vmesnem prostoru, ki "je in ni".

Črte risb se vedno dogajajo v tem vmesnem prostoru in v tem je njihova
magična moč; Alain Badiou je o risbi nekoč zelo lepo dejal, da pri njej ne
gre za vprašanje "biti ali ne biti", ampak za "biti in ne biti".

(Zanimivo: ob narisanih telesih haptičnost površine stopnjuje občutje nji-
hove nedotakljivosti. V pogovoru z Jeffreyjem Youngom je Metka
Krašovec kot oznako za vzdušje teh svojih del uporabila izraz "austerity".
Obenem pa nam že samo dejstvo uporabe bleščic budi asociacije na
otroškost. In navsezadnje tudi na popolno odsotnost predsodkov pred
elementi, ki bi jih konvencionalno gledanje same po sebi lahko
samoumevno povezalo s kičem; ta odsotnost predsodkov je na povsem
druge načine kot zavestna vizualizacijska procedura berljiva tudi v
mnogih njenih slikah iz različnih obdobij.)

9Metka Krašovec

Na tej površini se izrisujejo človeška in redkeje živalska telesa (največ je kon-
jev), še redkeje pokrajine, ki imajo včasih celo daljni "kitajski" pridih (prim.
risba z verzom Emily Dickinson "An everywhere of silver"). A večinoma na
risbah ni horizonta. Telesa se gibljejo v prostoru, ki nima prepoznavnih
orientacijskih točk. Vendar to ne pomeni, da je v teh risbah breztežnost.
Pravzaprav ni to ne težnost ne breztežnost - praznina vzpostavlja neko dru-
gačno, svojo gravitacijo.

V njej so najbolj naravne kretnje, ki so plesne ali ritualne. Pogosto so vide-
ti tudi žalujoče. Ples je lahko tudi "ples od strahu" (Klee).

Če je Klee označil pot črte, iz katere nastane risba, kot sprehod, bi pri Metki
Krašovec prej govoril o plavanju. V bistvu je gibalno občutje na njenih ris-
bah plavajoče. (Ena od risb iz sedemdesetih let ima napis "Under the
Waters".) V pogovoru umetnica ob svojih risbah nenadoma vzklikne:
"Kako je čudno, kaj priplava, kaj priplava na papir."

Povezovanje med telesi se dogaja v tem mediju. V teh risbah je veliko
nekega subtilnega erotizma, ni pa tiste eksplicitne seksualnosti, ki je bila
značilna za nekatere njene risbe iz osemdesetih let. Če se ta telesa raz-
množujejo, se ne razmnožujejo spolno, ampak tako, da privrejo drugo iz
drugega kot direktne emanacije. Nekaj takih trenutkov je ujetih na risbah.
Včasih ni jasno, ali dve figuri izhajata druga iz druge ali se spajata druga
v drugo. Vsako približanje ustvari nekaj novega. Čoln se na gladini te glo-
bine zrcali kot konj.

Na teh risbah je tudi veliko emblemov. Kot v baroku. Lobanje.
Klepsidre. Srca. Vendar ne učinkujejo kot ponazoritve nečesa druge-
ga, ampak kot samostojna telesa. Obenem pa se ob lobanjah in srcih
lahko vprašamo, ali niso morda tudi to, kar percipiramo kot "cela"
samostojna telesa, samo iztrgani telesni deli neke praznine, okoli
katere krožijo v pogledu, ki kroži med njimi.

Vsekakor ni na teh risbah ničesar, kar bi nas avtoriziralo, da bi povezave
med elementi teh risb alegorično pretolmačili v neke pripovedi. Poskus pre-
tolmačenja v pripovedi bi bil izdajstvo notranje napetosti risb, ki jo lahko v
sebi nosijo samo verzi, ki pridejo od drugod.

4.
Pod eno od risb je slikarka prepisala kratko pesem Emily Dickinson o lepoti:
Beauty crowds me till I die
Beauty mercy have on me
But if I expire today
Let it be in sight of thee -
(Lepota me preplavlja, dokler ne umrem.
Lepota, bodi mi usmiljena,
Toda če izdihnem danes,
naj bo to, ko tebe zrem - )
Ob teh verzih se začnem z njo pogovarjati o lepoti in umetnica reče, kako
v današnjem svetu umetnosti lepota ni več kategorija; kako je izgnana v
banalnost.
Metka Krašovec nikoli ni pristala na banalizacijo lepote. (Celo kadar je v
svojem opusu zavestno tematizirala stvari, ki se zdijo banalne, to ni bilo
zato, da bi pristajala na banalnost, ampak je vedno znova kazala, da banal-
nost ne obstaja - da obstaja samo banalizacija.) Zanjo lepota nikoli ni znak
zaščitenosti, ampak skrajne izpostavljenosti.
"Izpostavljenost" je ena od besed, ki mi najprej pridejo na misel ob figurah
na njenih risbah. Nedotakljivost je skrajna izpostavljenost.
Na eni od risb iz leta 1986 je napis: Salta! (Skoči!) Ženska na eni nogi stoji
na nečem, kar je z rdečimi črtami izrisano kot vrh gore, morda ognjenika.
Mogoče pa preprosto stoji v praznini in ji teče kri - in curki krvi oblikujejo
ostro pobočje, na katerem se je ranila.

11Metka Krašovec

5.
Če gledamo opus Metke Krašovec v njegovem razprostiranju skozi čas, je
risanje v njem ustvarjalna konstanta, vendar pa sta v njem dve obdobji, ko
se je umetnica posvečala izključno risbi. Ni naključje, da risbe iz teh dveh
obdobij v njenem opusu izstopajo po intenzivnosti.

Prvo tako obdobje so bila zgodnja osemdeseta leta minulega stoletja. (Sredi
osemdesetih let jim je sledil monumentalni opus z akrili naslikanih angelskih
obličij.) Drugo tako obdobje so bila leta 2010-2013. (Lani pa je slikarka po
daljšem času ponovno začela delati tudi akrilne slike.)

Na tej razstavi sta ti dve obdobji postavljeni skupaj. Velika večina del iz let
2010-2013 je razstavljena prvič, ta dela pa so soočena z manjšim izborom
del iz osemdesetih let.

Obakrat gre za dela iz časa nekega ustvarjalnega preloma; posvetitev risbi v
teh trenutkih ni bila preprosto odločitev za določen medij, ampak notranja
nujnost in edina možnost; tako kot piše Deleuze o stanjih, ki jih je mogoče
preživeti samo v larvalnem, "ličinkastem" stanju, obstajajo neka stanja
duha, ki jih v vizualnem vzdrži v sebi samo risba. Ki ohranja vizualizacijo v
njenem generativnem stanju in v še posebno krhkem odnosu do nevidnega.

Če primerjamo risbe iz obeh prelomnih obdobij, jih posebno močno
povezuje prav bližina poeziji, obenem pa so med njimi tudi velike razlike.

Risbe iz osemdesetih let lahko vidimo kot eksplozijo. Kot da je iz slikarkine
notranjosti izbruhnilo vse hkrati - antična mitologija in polimorfna seksual-
nost, davni iniciacijski obredi in humor, ki ničesar ne degradira, ampak še
stopnjuje skrivnostnost.

Novejše risbe bi morda lahko prej videli kot implozijo: stvari potujejo od
zunaj navznoter - iz zunanjega sveta v črnino v notranjosti lobanje. Prav ta
črnina pa je prostor prerajanja, transformacije.

Na obojih risbah so odprti isti prehodi.

Pod eno od novejših risb je slikarka zapisala verz Emily Dickinson:

I've dropped my Brain. My Soul is numb.
(Izpustila sem svoje Možgane. Moja Duša je otrpla.)

Ampak prav tu se življenje duše resnično začenja. Pod veliko novejših risb
so zapisani mistični verzi svetega Janeza od Križa, ki evocirajo temno noč
duše. Ali lahko vidimo risbe Metke Krašovec kot vizualizacijo tega stanja?

Blind me - I still can see.

Dr. Miklavž Komelj

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, detajl,

1. december 2012, César Vallejo



Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 36 x 25,4 cm,
avgust 2010, Fernando Pessoa

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,

6. avgust 2011, Emily Dickinson

15Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 24 x 19 cm,
21. maj 2011, Jalal ad-Din Muhammad Rumi

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 36 x 25,5 cm,

avgust 2010, San Juan de la Cruz

17Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,
6. avgust 2011, Emily Dickinson

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,

29. oktober 2011, Emily Dickinson

19Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,
6. september 2012, Emily Dickinson

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,

17. oktober 2013, Emily Dickinson

21Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,
15. november 2011, César Vallejo

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 26 x 18 cm,

1. december 2012, César Vallejo

23Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,
12. oktober 2013, Emily Dickinson

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 24 x 19 cm,

28. julij 2013, Emily Dickinson

25Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,
1. december 2012, Emily Dickinson

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,

21. julij 2015, Emily Dickinson

27Metka Krašovec

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 18 x 12,5 cm,
17. oktober 2013, Emily Dickinson

Metka Krašovec

Metka Krašovec, slikarka in grafičarka, je rojena leta 1941 v Ljubljani. Prav tam
je obiskovala Klasično gimnazijo, leta 1964 pa diplomirala na ljubljanski likovni
akademiji. Dve leti kasneje je zaključila specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu
Stupici, leta 1970 pa specialko za grafiko pri prof. Riku Debenjaku. V letih
1966/67 je opravljala specializacijo na Oddelku za slikarstvo in grafiko na Ohio
University, Athens, Ohio v ZDA. V letih 1974/75 je bila štipendistka British
Councila na grafični specialki na Royal College of Art v Londonu. Leta 1977 je
postala docentka na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leto kasneje
izredna profesorica, od leta 1991 do upokojitve 2008 pa redna profesorica za
slikarstvo in risanje.

Poleg izjemne izobrazbe so njen leksikon likovne govorice in navdiha gradila
številna potovanja. Spomine na pokrajine, specifične svetlobe, barve in zvoke za
katere verjame, da se zanje umetniki rodijo, je uglasila na svoje spektre občutij.
Tako je ustvarila samosvojo likovno govorico, osvobojeno od aktualnih tokov.

Opus Metke Krašovec je precej raznolik. Idejo po zasledovanju lepote je, kakor
ugotavlja sama, uresničevala po različnih poteh: "Seveda se človek spreminja
skozi čas; četudi ostaneta usmeritev in ideja isti, so poti do realizacije različne.
Nove poti se ne bojim, morda je večja bojazen, da ostaneš na stari poti, še
vedno, tudi po tem, ko si jo že izčrpal." Poleg slikarstva in risbe se posveča tudi
grafiki, ilustraciji in grafični opremi. Slike ustvarja študijsko, v mesecih dela v
prostovoljni osami, kjer preko čudenja išče transcendentalno izkušnjo ljubezni,
smrti in življenja. Pri risbah ta proces prepušča psihičnemu avtomatizmu.

Abstraktno umetnost je slikarka že na začetku svoje poti uvrščala v preteklost,
saj pravi, da izhaja iz generacije po abstrakciji. Kljub temu je bil eden izmed ele-
mentov pri iskanju izraznega jezika prav prikaz abstraktnosti vsebine s figuralni-
mi sredstvi. Metafizični prostori, ki vodijo tok njenega ustvarjanja od začetkov
vse do konca 70. let 20. stoletja, so sestavljeni iz ikonografije izbranih psihičnih
podob. Slikam arhitekture so sledile upodobitve interierjev, človeških oblačil in
postelj, ki so o univerzalnih, zimzelenih človeških temah in emocijah govorile
ravno prek svojega nasprotja. Z odsotnostjo človeka. Preko transformacije real-
ističnega pristopa, povezanega z osebnimi psihičnimi in estetskimi načeli, umet-
nica nakaže razmišljanje o svojem ustvarjanju v bolj intimistično pripoved:
"Gonilna sila v mojem slikarstvu ni raziskava jezika, ampak eksistencialna
izkušnja, notranja nuja, ljubezen in iskanje Boga."

Poetiko novih podob, ki so nastajale v 80. letih 20. stoletja, prežema odprtost
k svetlobi in jasnini. Simbolne podobe, oblike, barve in dogodki niso več ujeti
v natančno izrisovanje in zahtevajo gledalca, ki se ne omejuje z razumom.
Imaginacija zasukanih, lebdečih, prekrivajočih se obrisnih teles nas pospremi v
svet podob, da izkazujejo nadčasno ekspresivno moč slikarkinih duhovnih
videnj. Kljub temu, da hodi vzporedno s poglavjem slovenske umetnosti, imen-
ovanim ekspresivni ali novi figuraliki in drugo generacijo ljubljanske grafične
šole, ostaja, kot pravi sama "outsider".

29Metka Krašovec

Foto Amir Muratović

Največji preobrat v njeni umetnosti nastopi po letu 1986. S portretnimi in celo
avtoportretnimi prizori z ženskimi liki, ki nastopajo kot nekakšni prividi, stopn-
juje hrepenenje po absolutni, nadzemeljski, angelski lepoti.

V teh podobah, prikazanih v jeziku neoklasicizma, opazovalec najlažje spozna-
va sublimnost duhovnega v njeni umetnosti. Tu gre za podobe trenutkov, duhov-
na stanja, ko svetloba obžari telesa, obraze in pokrajine. Pomembna je lepota
teh idealnih bitij, ki je umeščena v čustveno neogrožujočo krajino, ki gledalca
umirja in pripravi, da lahko to lepoto v polnosti zaužije. Figure so res realistično
sklesane, vendar slikarka zavrača neoklasicistično pojmovanje sveta. Bližje je pla-
tonizmu, ki svet realnosti dojema kot odsev idejnega sveta. Motivni svet dopol-
njujejo klasična arhitektura in kiparstvo, mediteransko morje, zelena pokrajina in
nenazadnje angeli kot znanilci osebnega doživetja - subjektivne poetične imagi-
nacije.
Premik iz leta 1986 je aktualen vse do danes, le da se je slikarka pri kasnejšem
ustvarjanju zemeljskemu času in prostoru odvzetih podob odločila za poudarek
na krajini, na svojevrstnih rajskih vrtovih, labirintih cipres in mediteranskih gajev.

Zadnje leta umetnica predstavlja poetične figuralne prizore tudi v drugih
tehnikah. V risbi, izvedeni na štuku, ki s svojo strukturo in teksturo (ne
naključno) gradi slikarkin meditativni prostor, so postale figure nesnovne. To je
nov ezoteričen svet neopredeljenega prostora in portretov, figur, ki komunicira-
jo in ki so komaj še človeška, živalska telesa. Gre za meditativni pogovor
nebeškega in zemeljskega, igro podzavesti in zavestnega, osamljenosti in hrepe-
nenja, za komplementarnost na in ob sliki prisotnih duhov. Podobno ono-
matopoijo slikarkinega srca začutimo v akvarelih.

Metka Krašovec je začela samostojno razstavljati leta 1968. Imela je 105
samostojnih in kar preko 340 skupinskih razstav doma in po svetu. V Kranju je
prvič razstavljala v Mestni hiši na skupinski razstavi Nove smeri v oblikovanju
krajine leta 1976, leta 1987 pa se je vrnila v družbi Prešernovih nagrajencev iz

let 1971-1973. Za Prešernovo mesto je prispevala tudi na razstavi Likovni umet-
niki za Prešernovo mesto leta 2000, ko se je dokončno formirala ideja o Galeriji
Prešernovih nagrajencev kot jo poznamo danes. Dve leti kasneje je razstavljala
še na 5. slovenskem bienalu mesta Kranj. Najodmevnejša prezentacija njene
umetnosti se je zgodila v letu 2012 v Ljubljani, ko ji je Moderna galerija priprav-
ila retrospektivno razstavo, kjer je prikazala komaj četrtino življenjskega opusa v
65 slikah večjega formata in 120 risbah na papirju. To je bila prva retrospektiv-
na razstava posvečena ženski umetnici, kar kaže na njeno izjemno vlogo v svetu
umetnosti po Ivani Kobilici.
Za svoje delo je Metka Krašovec prejela številne nagrade doma in na tujem. Že
1971 je v Zagrebu v sklopu 3. zagrebačke izložbe jugoslovenskog crteža dobila
odkupno nagrado za risbo. Leta 1982 ji prav tako v Zagrebu v 12. zagrebački
izložbi jugoslavenske grafike, podelijo odkupno nagrado za grafiko. Kot eno
najpomembnejših, je leta 1973 dobila nagrado Prešernovega sklada za razstavo
v ljubljanski Mali galeriji. Dvakrat je dobila Kajuhovo nagrado za likovno opre-
mo. Leta 1983 je prejela Jakopičevo nagrado, najpomembnejšo stanovsko
nagrado. V letu 2015 je bila izvoljena za pridruženo članico SAZU.
Gašper Peternel

31Metka Krašovec

Metka Krašovec: Čista risba

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj,
10. marec - 29. april 2016

Vodja galerije: Marko Arnež
Izbor del: Metka Krašovec
Postavitev razstave: Gašper Peternel
Založil in izdal: Zavod za turizem in kulturo Kranj; zanj: mag. Tomaž Štefe, direktor

Avtorja besedil: dr. Miklavž Komelj, Gašper Peternel
Jezikovni pregled: mag. Barbara Kalan
Fotografije: Marko Tušek, Amir Muratović, osebni arhiv Metke Krašovec
Oblikovanje: Marko Tušek

Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 300 izvodov

Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, marec 2016

Brez naslova,
mešana tehnika na papirju, 32 x 24 cm,

31. december 2012, César Vallejo