France Slana: Slikar odhajajočega sveta

FRANCE

SLANA





Čim starejši sem, tem bolj se mi zdi vse skrivnostno
in tem manj razumem dimenzije nastajanja in bivanja.
O smislu vsega pa ne razmišljam preveč, saj se mi to zdi brezupno.
Vem, da reči preprosto moram sprejeti, in zadovoljim se s tem, kar mi je dano.

Dano mi je tudi, da slikam, in s tem sem zadovoljen,
čeprav se na nekem drugem nivoju zopet srečujem

z mnogimi vprašanji in misteriji, ki pa jih poskušam reševati sam.
Vendar, ko bi vse spoznali in vedeli,

bi bilo radovednosti in ustvarjalnosti konec
in postalo bi dolgčas.

France Slana

1

2

France Slana

Slikar odhajajočega sveta

3

4

5

Cvetlični vrt, 1955, akvarel, 32 x 44 cm

6

Marko Arnež 7

Slikar odhajajočega sveta

V zadnji izdani monografiji o Francetu Slani iz leta 2013 smo v uredniškem odboru, ki smo ga sestavljali
Milček Komelj, Ferdo Šerbelj in jaz, zapisali, da »se je umetnik močno uveljavil in postal pojem v šestdesetih letih
20. stoletja s temačnimi slikami propadajočih mlinov in domačij, poslej pa se je njegov opus motivno in izrazno
razširil in postal bolj vitalističen, prepojen z umetnikovo življenjsko energijo in vse bolj živo neposreden, a v glavnih
poudarkih v osnovi vse do danes izhaja iz njegovih mladostnih izhodišč, zazrtih v proslavljanje izginevajočih lepot«.

Slanova umetnost je vseskozi izpoved žalosti in veselja, pesimizma in upanja. Skozi skoraj sedemdesetletno
umetniško ustvarjanje nam je posredoval podobe požganih vasi, opustelih mest, izpraznjenih morskih pejsažev,
mlinov, kozolcev, mačk, petelinov, konjev in rib, šopkov in poslikanih skrinj. Vse to potrjujejo tudi izbrana dela
iz zasebnih zbirk na tokratni kranjski razstavi.

Začetki Slanovega ustvarjanja segajo že v obdobje druge svetovne vojne. Prvič se je predstavljal leta 1945
na Razstavi slovenskih umetnikov partizanov v Jakopičevem paviljonu, kasneje istega leta pa je imel razstavo
tudi v Moderni galeriji v Zagrebu. Prvo samostojno razstavo je imel pred natanko petdesetimi leti v Mali galeri-
ji. Če je bila za najzgodnejše obdobje značilna predvsem risba, ki je Slani ostala velika ljubezen celo življenje, se
je kmalu po vojni začel ukvarjati tudi z ilustracijami za Ciciban in Pionirski list, kasneje pa je opremil tudi precej
knjižnih del. Za slovensko likovno umetnost je pomemben predvsem kot akvarelist, slikar in grafik, ukvarjal pa
se je tudi s poslikavo keramike in tapiserijami.

Nagrada na 2. likovnem bienalu v Aleksandriji leta 1957 za sliko Staro mesto in nagrada Prešernovega sklada
leta 1964 za pretresljivo zbirko akvarelov porušenega Skopja (naslikal jih je leto prej, ko se je mudil v Skopju po
naročilu Naših razgledov) sta le dve izmed številnih nagrad in priznanj, ki jih je umetnik prejel za svoj obsežni opus.

Katalog, ki je pred vami, ne more natančno predstaviti njegovega celotnega opusa, kljub temu pa je dosto-
jen vstop v njegov likovni svet. Izbrani citati poznavalcev njegove umetnosti (dr. Naceta Šumija, dr. Leva Mena-
šeja, dr. Nelide Nemec, dr. Andreja Smrekarja, ddr. Damirja Globočnika, Noëla Favreli`ereja in Tine Jazbec) iz
Slanovih predhodnih katalogov na zgoščen način razkrivajo njegovo umetniško ustvarjanje. Pesmi Nika Grafe-
nauerja iz pesniške zbirke Skrivnosti pa poskušajo povezati dva umetniška svetova, ki v veliki meri pripovedujeta
podobne zgodbe, čeprav vsaka na svoj način. Akademiku Niku Grafenauerju se zahvaljujem za izposojene pesmi.

Naj zaključim uvodnik z mislijo o slikarju, ki sem jo zapisal ob razstavi leta 2013 na Škofjeloškem gradu:
»France Slana je slikar odhajajočega sveta, ki s svojimi deli beleži minljivost časa in poskuša v tem večnem minevanju in
spreminjanju pritrditi podobe vsakdana na platna večnosti. Kar izgineva v enem svetu, se mu neprestano poraja v drugem.
Čeprav v tem svetu vse pogosteje ne vidi nobenega smisla, se mu zdi življenje prav zaradi tega vredno živeti. Slana nam s
svojo vitalnostjo, ljubeznijo do življenja in s podobami svojih del neprestano pripoveduje, da je življenje lepo.«

Požgane hiše, 1956,
olje na platnu,
180 x 110 cm

8

Pogorišče, 1956, olje na platnu, 90 x 120 cm

9

SPOMIN

Spomin ima neizmerljivo
zrcalno prostornino
in v njej shranjeno vedno živo
spominovino.

V spominu naprej živi
pretekli čas.
Z živo vodo oškropljen se budi
od mrtvega v nas.

Spomin nima črnega dna,
ampak črno pozabo
in vso prihodnost ima
še za sabo.

A včasih spomin izgubi
svojo čudežno moč.
Takrat se zrcalo stemni
in pade noč.

Niko Grafenauer

10

Čoln, 1955, olje na platnu, 55 x 69 cm

11

Zimska pokrajina II, 1959, olje na platnu, 52 x 70 cm
12

Pokrajina ob vodi, 1957, olje na platnu, 68 x 121 cm

13

P rav nekje na začetku že izkristalizirane Slanove slikarske poti stoji vrsta požganih vasi.

Rjavo-črno-sivi toni pogorišč obvladujejo vso površino ozkih prečnih formatov – narativnih tra-
kov, ki nočejo pripovedovati. Predmeti so zidani v težkih, pastoznih nanosih, v kontrastu z gladko
površino tanke tonirane prevleke podlage. Barva je kot malta, skoraj kiparski material, s katerim
slikar ustvarja materialne, reliefne površine, ki jih bolje artikulira naravna svetloba kot oblikovana
diferenciacija. Gotovo so v ozadju spomini na vojna leta in slikarjeve še otroške partizanske izkušnje.
Še več, obujanje let preizkušenj in bojev je tedaj imelo številno občinstvo, navezovalo je na izkušnjo
mnogih, čeprav samo na ravni čisto fantazijske predstavnosti. Pa vendar je od te izkušnje tedaj mi-
nilo že več kot petnajst let in tu se pojavi kot tema slikarjevega morda najbolj ambicioznega cikla.

Elegičen je ton ožganih ruševin, v katerih se je celo dim zavlekel nazaj v žarišča svojega roj-

stva. Potihnilo je zidovje, to delo človeških rok, izmaličeno z naslado človeške uničevalne sle v otrplo
prežo prikazni smrti. Ždi kot nema priča življenja nekdaj, življenja, ki je ugasnilo in se nikoli več ne
vrne na kraj, za večnost označen s smrtjo; je spomenik bogve kdaj minulih časov, izgubljenih v ne-
nasitnem žrelu Kronosa. In prav tako privzdignjen likovni govor opisuje oblike na platnu. Dvignjen
v odmaknjeno območje estetskega vadi abstraktno govorico, a se ji povsem predati vendarle še ne
more. Razen vseprepajajočega barvnega rekviema mrtvemu zidovju je slikarjev odnos privzdignjen,
zadržan in zagledan v oblikovne probleme slikarske prakse, izvedene iz izkušenj informelnega slikar-
stva. Tako je sporočilo obče, dvignjeno nad pokrajino zgodnjih spominov in krajev, v katerih so se
vrisali v škriljave sklade spomina.

Andrej Smrekar, 20002

14

G eneracija je začela proces medsebojnega oddaljevanja v sledenju lastnim interesom. Zdi

se, da je prav pogorišče, kot znamenje nekdaj bivajočega, kamor lahko projiciramo svojo domišljijo,
še posebno pritegnilo Slano. Tisto nekdaj kot brez dvoma boljše, a izgubljeno in za vedno nedo-
segljivo. Spomin na toplo sobo s krušno pečjo, preprosto in izdatno večerjo, škripajočo posteljo s
polnim naročjem počitka, varno zavetje za lesenimi durmi je na ono stran potisnil rdeči petelin.
Slanove požgane vasi so kot tožba za minulim, izginulim in izgubljenim, je obžalovanje usode biva-
jočega, turobno cvetje z groba kot zadnja sled za tistim, kar je nekoč bilo. Ko se je podal za drugimi
motivi in jih prebiral, se je najpogosteje loteval metafor minljivosti ter jih izpeljeval v brezštevilnih
različicah, kot da končana slika nikoli ne zmore izpovedati minevanja, kajti mineva nastajanje, in
ko je slika končana, potem je. Je kot mrtvo telo, ležeče na tleh v svojih lateralnih razsežnostih.

Andrej Smrekar, 20002

K o je France Slana v začetku petdesetih let stopal v svet slikarstva, je ob poznavanju vrste

slikarskih tehnik iskal predvsem motive, ki bi vzpodbudili njegove subtilne optične zaznave in se
kot spominske predstave prelili v likovne kompozicije, sveže in zgovorne, trdno zasidrane v predme-
tnem, prepoznavnem svetu in interpretirane v govorici, ki jo vidi in čuti v neponovljivih razpolože-
njih in barvitih, kompozicijsko dovršenih čustvenih prepesnitvah.

Nelida Nemec, 20002

15

16

Kmečki ambient, 1960, olje na platnu, 75 x 110 cm

17

Z a zajetje motivnega sveta so zelo zgovorni Slanovi formati. Slana vselej prilagodi oziroma

izbere format po lastnostih upodobljenega motiva. Zelo veliko število je ležečih pravokotnikov, ka-
kor jih ne srečamo zlepa pri kakšnem drugem mojstru. Format je tipičen za razpotegnjene krajine
in vedute, za »fasade« teh motivov, pa tudi za tipične poglede na živali – razen mačk, kjer si je Slana
za vselej ustoličil frontalni pogled. Oboje ima stare korenine, ki se jih mojster najbrž niti ne zaveda
in so že vgrajene v njegovem lastnem filtru, s katerim motri in doživlja svet. Opraviti imamo kar z
arhetipi, ki jih ni mogoče spregledati.

Nace Šumi, 19871

S tari mlin se klopoče, a sam med svojimi vrstniki. V dolini Krke ali Kolpe še, ob potokih

je tišina. Kolesa, ujeta v srebro ledenih sveč v trdi zimi – podoba, ki za vedno ostane v očeh. Mah
in trohnoba v poletni sopari pričata, da se kolo več ne obrne. Ves v dve gube potegnjen, ždi tiho v
globoki senci kipečega zelenja. Slamnata streha je tam, okna so temna, negibna. Zaman čakamo,
da zaškriplje v pestu. Raka je suha in nikogar več ni. Ždeča podoba smrti in enakomerno šumenje
vode. Kot da je čas otrpnil, obstal, in ko v mislih vstopamo v prostor, se čas zvrtinči za nami kot voda
v brzicah, za hip, in nato počasi odneha v negibnost. Pogled zdrsi čez vodo do mlina in od tam na
hrib nad njim. Na njegovem temenu stoji steber kozolca kot mogočen križ. Mogočen format spleta
znakov vzbuja asociacijo na Kalvarijo in celo razpadajoči mlin pod hribom je kakor Adamov grob.

Andrej Smrekar, 20002

K ozolčarji so bili nekdaj tisti, ki so se lotevali domače krajine namesto tradicionalnih snovi

vzvišene umetnosti. In vendar se spominjamo predvsem kozolčarjev. Beseda pripisuje Emiljanu Cevcu
domislico: kozolec je harfa, razpeta med Alpe in Mediteran, njene strune pa prebira genius loci. Ne samo
etnologija in zgodovina arhitekture, že davno prej je slikarstvo vsadilo kozolec v zavest jugovzhodnega
podalpskega sveta kot del svoje izjemnosti in prepoznavnosti na civilizacijski preprogi Evrope. Harfi pa
smo brezvestno pustili potrgati strune in zdaj čaka, nema priča, pomnik, antropomorfni znak sveta, ki
smo ga zanemarili, izgubili in ga postavimo nazaj samo še kot kičast podaljšek vaške gostilne.

Andrej Smrekar, 20002

18

Reka, 1959, olje na platnu, 62 x 121 cm

19

Stara kovačija, 1967, olje na platnu, 90 x 120 cm
20

Skladišče plugov, 1963, olje na platnu, 100 x 121 cm

21

Temni mlin, 1961, olje na platnu, 62 x 125 cm
22

23

JAZ

Jaz celo življenje zori,
zagledan vase.
A svoje zrcalo še drugim drži,
da ob njih rase.

Jaz nikdar ne more biti
jaz, če je sam.
Šele takrat se ga da razločiti,
ko hoče iz sebe drugam.

Zato je jaz v sebi razklan
na dve polovici:
na tisto iz svetlih pričakovanj
in tisto po resnici.

Tako mora ves čas strmeti
na eno in drugo stran.
Samo kadar spi, se mu sveti
eno samo lice iz sanj.

A včasih se jaz prebudi
v noč brez zvezd.
Takrat se še sam znoči
v podzavest.

Niko Grafenauer

24

Gozd, 1967, olje na platnu, 60 x 75 cm

25

SAMOTA Kozolec – Oblike, 1966, akvarel, 20 x 73 cm

Samota ne mara nemira
in radovednih oči,
zato si najraje izbira
tihe, samotne poti.

A kadar se mirna in zbrana
sama vase zaklepa,
takrat je najbolj prostrana
in lepa.

V takšni samoti vse sije
od sanjarij
in sanjski prst domišljije
gradove v oblakih gradi.

Samota se vase zapira
iz lastne volje,
zato ne trpi, da kdo vdira
v njeno samotno okolje.

A včasih samota zbeži
iz svojega samskega hrama.
Takrat je najraje na štiri oči
in ni več sama.

Niko Grafenauer
26

27

LEPOTA

Lepota se s čuti odstira
in boža.
Ob njej se v začudenju duša razpira
kot roža.

Lepota je dosegljiva samo za dotike
občudovanja.
Takrat so njene oči velike
od smehljanja.

V njih se uročenost svetlika,
ki se nikoli ne strezni.
Saj je lepota najvišja oblika
ljubezni.

Zato je kot čudež do nepresežnosti
stopnjevana.
In šele na višku ljubezenske nežnosti
prepoznana.

Niko Grafenauer

28 Množica, 1964, akvarel, 28 x 76 cm

29

Porušeno Skopje, 1963, akvarel, 34,5 x 70 cm
30

Spomin na Skopje, 1963, akvarel, 55 x 90 cm

31

V osnovi je ostal France Slana kot radoživ vitalist do kraja obrnjen v tostranski svet in je vi-

deti malone poganski »svečenik« fizične moči in mladostnega zdravja, če pomislimo na njegovo tudi
atletiki posvečeno mladost in današnjo vitalnost. Vendar vse tostransko »transcendira« predvsem
neposredno, s čustvi, ki se upirajo minljivosti, in z neomajnim zaupanjem v živost in lepoto sveta, ne
da bi ga idealiziral, kaj šele zanikoval njegov propad ali razkroj. Zavest o propadanju se mu je že spo-
četka vsadila v podobe pogorišč, v katerih tli še umetnikov partizanski spomin na vojno, ter daleč
najizraziteje in že bolj vdano kot kljubovalno v slike izginjajočih kozolcev, skednjev in zaustavljenih
ali razrušenih in pogorelih mlinov, zaradi česar je bilo Slanovo slikarstvo že označeno za baladno.

Milček Komelj, 20134

K o je bil Pablo Picasso že zelo v letih, tako kot danes France Slana, je dejal: »Bil sem še otrok,

ko me je oče najprej sam klasično izobraževal, šele kasneje me je poslal v klasično šolo. A sem se tega osvobodil,
še preden sem odrasel. Dotaknile so se me druge šole, postimpresionizem in simbolizem, potem pa sem prekinil
z vsemi tokovi in tradicijami in začel slikati po svoje ter ustvarjati svoj stil. Danes, ko mi je čez osemdeset let,
bi rad risal in slikal kot otrok.«

Noël Favreli`e re, 20063

N aivni slikarji si za svoje področje izbirajo predvsem sanje, medtem ko Slana izbira re-

sničnost, ki ni niti idealizirana niti simbolična. V njegovem slikarstvu ni nerodnih potez, ravno
nasprotno, njegova tehnika je izdelana in njegova spretnost obogatena z njemu lastnimi postopki.

Noël Favreli`e re, 20063

32

M irno lahko rečemo, da je Slanov obisk Skopja po potresu leta 1963 pomenil zanj izje-

mno dragoceno izkušnjo. Spominu na katastrofo je za vselej vtisnil pečat osebne interpretacije. Na
nekaterih upodobitvah je še mogoče govoriti o bogati barvni skali, tako v prikazih hiš in ulic po
potresu; zelo značilna je upodobitev Po katastrofi, kjer je slikar med temeljnim pasom ospredja in še
temnejšim, v nedoločeno zarjo potopljenim delom strešin osvetlil srednji pas z vidnimi razvalinami.

Nace Šumi, 19871

P rvi pomembni in po svoje najvidnejši ustvarjalec, ki ga je Slana srečal na svoji umetniški

poti, je bil Hinko Smrekar, najpomembnejši kot risar, in nedvomno je to eden bistvenih razlogov,
zaradi katerih je risba vse do danes ostala tisti likovni element, ki daje osnovni ritem vsem njego-
vim delom. Zanimivo pa je, da Slana (z izjemo nekaj zelo zgodnjih, v glavnem še predvojnih del) ni
prevzel slikovitega Smrekarjevega principa, ampak je nanj očitno naredil precej večji vtis »socialno-
kritični« tip risbe.

Lev Menaše, 20063

Š e nekoliko pozneje je umetnikova risba, predvsem pod vplivom sodobnega informela,

postajala vedno bolj svobodna in ekspresivna, vse do docela avtonomne, likovno dokončno sinte-
tizirane stopnje. Ta proces je mogoče najbolje opazovati ob delih, ki jih je Slana ustvaril v Skopju,
ki ga je leta 1963 porušil potres in kamor ga je revija Naši razgledi poslala, da bi upodobil njegove
posledice.

Lev Menaše, 20063

33

Rdeče hiše, 1968, olje na platnu, 60 x 125,5 cm
34

35

Mesto, 1970, akvarel, 35 x 100 cm
36

37

Po katastrofi, 1973, akvarel, 52,5 x 58 cm

V akvarelu je France Slana virtuoz, ki bi mu v slovenskem prostoru težko našli pravo pri-

merjavo: tu se pravzaprav lahko najhitreje izrazi in tudi najjasneje ter v hipu udejanji misli in vizije.
Z lahkoto ujame občutek svežine, transparentnosti, svetlobe, veselja, sreče. In optimizma. Lahko pa
ga odene v mrakobnost in v žalost, zagrenjenost in trpkost. Tudi v grotesknost. Prida ugonabljajoči
občutek minevanja, trohnenja, razpadanja. V akvarelu je paleta razpoloženj nesluteno bogata, še
posebno v tehniki, ki jo je v desetletjih izpilil do briljantnosti, potem ko klasični akvarel, ki mu je
v začetkih nudil sicer zadovoljive izrazne možnosti, ni več uresničeval njegovih ustvarjalnih vizij,
čeprav je vanj že krepko posegal z risbo in tušem. Samo s prekrivanjem ploskve in s podčrtavanjem
hoteno izstopajočega ni mogel izpovedati vsega in tako, kot je videl, čutil, dojemal. Zato je pričel
prelivati, brizgati, mazati, nanašati, praskati. Začel je iskati nove prijeme. Da bi tako prebudil papir,
oživil in harmoniziral svoj koloristični kredo.

38

Nelida Nemec, 20002

Kamenje, 2001, akvarel, 45 x 62 cm

39

ČAS Barka, 1982, olje na platnu, 100 x 192 cm

Čas se neviden odeva
v noč ali dan.
Tako pred nami mineva
zdaj svetel in zdaj teman.

Kadar se času mudi,
ne gleda nase,
a spet in spet v uro upira oči,
če dolgčas pase.

Čas se dotika vsega
okrog nas.
A z leti najraje rezlja
gube v obraz.

Zob časa neustavljivo
gloda in ruši
vse živo
zunaj in v duši.

Časa samega zase sploh ni.
V vsakem od nas je.
In z nami vred se nekoč potopi
v gluho brezčasje.

Niko Grafenauer

40

41

Barka, 1981, akvarel, 50 x 68 cm
42

Mesto, 1982, akvarel, 44 x 70 cm

43

V erjetno je v njegovem slikarskem prepričanju risba na prvem mestu, saj omogoča delo v

skoraj vsakršnih okoliščinah. Tako Slana tudi dela. Najmanjši predah dejavnosti dneva je dovolj za
še en zapis, za še en povzetek zastavljenega motiva. Grafizmi so bistvena prvina v razvitejših stopnjah
akvarela že proti sredini šestdesetih let, ki ga je gojil še s posebno ljubeznijo. Še več, zdi se, da je bil
prav akvarel tisti medij, v katerem je slikar razmišljal, odkrival probleme, jih reševal in izoblikoval
svoj motivni svet. Tako pridobljene izkušnje so potem zaznamovale tudi njegovo slikarstvo v olju.
V obeh je posebno pozornost posvetil izraznosti tekstur. Ta je v akvarelu izjemno sugestivna z do-
miselnimi načini vlivanja pigmenta v vlago pripravljenega akvarelnega lista. Na platnu je oblikoval
analogne učinke z debelino nanosa in manipulacijo barvne paste na slikovni osnovi.

Nelida Nemec, 20002

Barva nosi njegovo sporočilo v prepoznavni potezi. Barva tako rekoč postane njegovo

občutje, ki preplavi površino. Umirjeno, optimistično. Lepota in skladnost stopnjujeta doživljajsko
sporočilo, da tonsko naglašena sočna površina zavibrira v absolutni ploskvi. Nov šopek v množici
že podoživetih. Nova različica: doživeta, pristna, iskrena. Tokrat abstrahirana, drugič, prepoznavna,
skoraj naturalistična, tretjič v povsem drugačnem formalnem prijemu, v povsem drugačni barvni
viziji. Samo šopek ponuja tisočero možnosti. Tako kot drugi motivi.

Nelida Nemec, 20002

44

Mesto, 1986, olje na platnu, 50 x 100 cm

45

Obrežje, 2001, akvarel, 54,7 x 74,8 cm
46