Herman Gvardjancic

Herman
Gvardjančič

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
75(497.4):929Gvardjančič H.
GVARDJANČIČ, Herman

Herman Gvardjančič : [Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost, Kranj, 25. sep-
tember - 21. november 2014, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 3. december
2014 - 8. februar 2015] / [besedili Andrej Medved, Marko Košan ; uvod Marko Arnež, Andreja
Hribernik ; biografija Barbara Kalan ; fotografije arhiv umetnika, Brut Carniollus, Marko Tušek]. -
Kranj : Zavod za turizem ; Slovenj Gradec : Koroška galerija likovnih umetnosti, 2014
ISBN 978-961-6815-03-1 (Zavod za turizem)
275502592



Uvod

"Mislim, da mi je risba najljubša disciplina. Sodobna risba je sicer večplastna.
Enkrat je to zame le bežen zapis neke informacije, drugič je to skica ali zgolj
vaja za roko. Risba, ki je dokončno, zaključeno samostojno delo, mi je
najbližja." (Marko Elsner Grošelj: Strast in lepota slikarstva; Pogovor s slikar-
jem Hermanom Gvardjančičem).

Razstava del Hermana Gvardjančiča v Galeriji Prešernovih nagrajencev za
likovno umetnost v Kranju (nagrado Prešernovega sklada je umetnik prejel
leta 1981) in nato v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec razpi-
ra pogled na umetnikovo delo z dveh različnih perspektiv. Razstava v Kranju
obsega slikarjev opus od leta 1983 (Krajina, akril na platnu) in se zaključuje
s Krajino iz leta 2014 , ki jo je slikar ustvaril prav za to razstavo. V Galeriji
Prešernovih nagrajencev se slikar predstavlja s slikami, kolaži in akvareli, pri
čemer se potrjujejo ugotovitve mnogih, da je temelj vseh Gvardjančičevih del
risba. Dober poznavalec Hermana Gvardjančiča, Jaša Denegri, je zapisal, da
"ciklus pejsažev, ki jih je umetnik začel ustvarjati leta 1981, predstavljajo
rokopisi - teksti, v katerih je umetnik nosilec čutnih doživetij". Slikar v svojih
pejsažih išče psihološke razbremenitve, zato so ti "psihični pejsaži" podobe,
ki nagovarjajo gledalca, da se odpove zgolj iskanju mimetičnega in se prepusti
predvsem čustvovanju. Mnogo teh del bo na ogled tudi v Kranju.

Spremni tekst h kranjski razstavi je napisal Andrej Medved, ki vidi
Gvardjančiča kot slikarja sublimnega in tistega umetnika, čigar roka instink-
tivno sledi občutenju njegovega sveta. Postavitev del v Slovenj Gradcu bo
izpostavila risbo kot tisto sredstvo umetnikovega izraza, ki mu je zelo blizu.
Kustos razstave v Slovenj Gradcu je Marko Košan, ki je skupaj z umetnikom
zasnoval način predstavitve s poudarkom na risbah.

Večplastnost likovnega izraza Hermana Gvardjančiča se razteza vse od konca
šestdesetih let preteklega stoletja pa do danes. Tomaž Brejc je delo
Gvardjančiča uvrstil v sklop ustvarjanja slovenskih umetnikov, ki ga je
poimenoval "temni modernizem". Ta nosi eksplicitno eksistencialno noto. S
krajinami, ki predstavljajo osrednji motiv Gvardjančičevih del, umetnik na
simbolni ravni izrisuje razpoloženjska stanja in to se odraža tudi v samih ris-
bah, kjer včasih analitično razčlenjuje perspektivo in drugič spet z energično
potezo zariše lok horizonta.

Umetnik vseskozi ostaja zavezan mediju slike in risbe. Podobno kot sled
svinčnika na papirju ali čopiča na podlagi pušča za sabo umetniško pot
raziskovanja in proučevanja, poučevanja in ustvarjanja, ki se pomembno

zarisuje v slovenski in širši umetniški prostor. Pogled na delo umetnika iz dveh A.L.V.N.,
perspektiv presega koncept prenosa razstave umetnika z ene lokacije na akvarel, 32,5 x 45 cm,
drugo, saj govori dve različni zgodbi, ki se med sabo prepletata. To, kar bo 1995
videno v Kranju, bo videno tudi v Slovenj Gradcu, ker vsaka Gvardjančičeva
risba-slika nosi v sebi vse slike - tiste, ki so že in tiste, ki še niso naslikane.

Medsebojno sodelovanje obeh galerij je nadaljevanje koncepta razstav, ki so bile
zastavljene s predstavitvijo Lojzeta Spacala v letu 2013. Herman Gvardjančič bo
z izborom različnih del prav tako predstavljen na obeh lokacijah.

Andreja Hribernik,
direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec

Marko Arnež,
vodja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj

5Herman Gvardjančič



Krajina, grafit na papirju,
20 x 30 cm,
2013

Andrej Medved

Hvalnica roki

"Te hvalnice roke se lotevam, kakor izpolnjujemo prijateljsko dolžnost.
V trenutku, ko začenjam pisati, vidim svoje roke, ki vzpodbujajo mojega
duha ... vlečejo ga za seboj. Tukaj so, te neutrudne družabnice, ki so tako
veliko let opravljale svoje delo ... ena je držala papir pri miru, druga je na
belem papirju množila ta drobna, vtisnjena znamenja, temačna in dejavna ...
Z njimi stopi človek v stik s trajanjem misli...".

H. Focillon

O risbi

Risba je sled, ki jo slikar ohrani na papirju in je določena, končana in edina,
ker ne dopušča nič popravkov. Z njo ni mogoče varati očesa. Risba ni serijska,
asociativna; nič ne vsiljuje, sugerira; nič ne prenaša ali pooblašča. Nikoli ni
posredovalna, amorfna in abstraktna, ampak spontana, individualna; konkret-
na - čutna - kot dotik, kot zrak, ki se ujame vanjo. Ona je magični fluid: pri-
maren, živ, utripajoč, "realen", pa naj bo jezik risbe še tako simbolen. Ona je
gola, le po-sebi; zato jo vzamejo darežljivost, strast in mrtvoudnost; in jo okuži
vsaka duša. Ona je živa meja, bič, ki vodi ples ter premaguje vsak posnetek,
vso mimetičnost podobe. Tako nas vrača vase, k-sebi, in omogoča prilastitev;
da jo vrnemo telesu. Risba edina zmore uveljaviti Zavest ter Skušnjo v likovnem
jeziku; ker je izvorno stilska, ker je to, kar imenuje pojem Slog, slogovnost. Se
pravi, da postavlja in odloča, omejuje, da je prvinska meja med realnim in
abstraktnim, med racionalnim in zavednim ter tistim, kar je skrito v podzavest,
v iracionalno. Nikoli ni drugotna in odvisna, podrejena: samo plodišče, le pisa-
va, ki jo vodita neki drug namen in organizem. Ona združuje prostor, mesto,
topos in snovalnost: poiesis in politeo; ki vrneta in obudita možnosti, odnose,
vloge. Da moč, telo in duša niso več odsotni in prikriti, ampak so v vsej so-
dobnosti - v celoti - tu: v predmetih, v zarisani podobi. Umetnik se obrača vase,
išče izgubljeno integralnost; zato v risbi najde avtorstvo, posebnost, moč enkrat-
nega posega. Kjer ni laži, ne goljufije, ne videzov in ne prividov. In kljub
skrivnostnosti nič simbolizma.

Stopnjevanje I Skica,
kemični svinčnik na
Pred nami so podobe, ki jih gledamo in beremo na dva načina, v dveh pomen- papirju, 6,5 x 9,5 cm,
skih /pra/ravninah. Ta dvojnost slike pa v resnici ne podvaja našega pogleda 2014
in doživetja, ki je temeljno za vsako razumevanje umetniškega dela, temveč
nasprotno združi in prilasti slikarski tekst - teksturo, tkanje - z našim lastnim v
neki skupni, duhovni, likovni interferenci. Oblike, barve in naslikani dogodek
so zunanji predmet doživetja; njihov pomen poiščemo v sublogični strukturi,
kamor nas še posebej sili perspektiva, četudi ni takoj očitna in razvidna. Pod
površino se razkrijejo odnosi, ki nam pomagajo odstreti učinke površine, t. j.
efekte vsiljenega smisla. Gledalec vidi, bere /le/ površino slike, ki je tako
docela skrčena na list papirja, na magični ekran podobe. Njegovo razumevan-
je se potopi v sistem slikovne govorice in širše: zgodovinskih in umetnostnih
vrednot.

Kako zato vstopiti v telo slikarstva, Hermanovega slikarstva? Kako prodreti v
njegovo avtonomnost, v pristno govorico risbe? Vsekakor z ustreznim branjem,
ki dešifrira njeno površino in avtorjevo sporočilo. Tradicionalno gledanje je
enosmerno, dobesedno in ulovi le videz, se pravi le privid slikovnega zastora.
Simbolno branje, ki ga gledalec običajno ne pozna, šele odkrije smisel risbe, ki
je tuj mišljenju, ki vztraja pri očitnosti podobe. Zato je treba preskočiti, odriniti
tradicionalno razumevanje slikarstva, načine gledanja, ki so vneseni v zavest od
zunaj kot neka apriorna urejenost likovnih segmentov, ki jih mora vsaka dobra
slika vsebovati. Potrebna je subverzija, ki nas popelje globlje v elementarnost
slikanja in v odkritje mehanizmov, ki več ne temeljijo v zapovedanih, vnaprej
določenih načinih poslikave, naj bodo avantgardni, visokomodernistični ali pa
postmoderni.

Gvardjančičeve slike so zastrte, zamegljene; skozi zaveso vstopimo v redkih
izostritvah. Slikar nas s tem prisili, da se odrečemo opazovanju površine, ki je
lahko le izhodišče, začetna točka za naš vbod v njeno snovnost. Liki na papir-

9Herman Gvardjančič

Krajina, grafit na papirju,
10,5 x 15 cm,
2013

nati osnovi seveda niso brez pomena. Kar zdaj predstavlja "šarasti", embrio-
nalni in fragmentirani zapis, pokaže tudi slikana podoba: na njej ni nič poudar-
jeno in urejeno v neki dokončni smisel. Naivnega gledalca prav takšna
nepripovednost odbije. Ko naš vid predre tkanino, ki ga loči od skrivnosti
sporočila, stopa gledalec v prostor, v katerem pojasnjuje in odseva rudimentar-
ne skušnje, zavestne ali nezavedne. In prav zato so te oblike na Hermanovih
risbah v resnici leče, drobnogledi in zrcala, brez pozrcaline. Pomen in vloga
risbe sta v introspekciji, ki je vedno dialoška in nikoli ni obstajala zunaj vezi
avtor - gledalec. V robovih tega risarskega dela se oblikuje temeljni odnos v
dvogovoru, ki je naš lastni govor: odboj slikovnega in našega telesa.

Stopnjevanje II

Pri Hermanu Gvardjančiču je v ospredju risba, v načelu enostavna in hetero-
klitna, in "uniformna" in pomnožena, enotna in enkratna in različna, in frag-
mentarna in celostna, "popolna". A nikdar in nikoli razpršena in banalna.
Risba je vmesni prostor med likovno pisavo, gramatiko, strukturo, kodom, s
katerim se ukvarja čista znanstvena metoda /semeiologija/, in med belino plat-
na, kjer "zaigra" posebna "metafizika beline" /blancheur/, mitologija prazne-
ga, a ne odsotnega prostora; prostora, ki še ni dotaknjen, izpolnjen s končnim
smislom, nadgrajen; kjer je še vse mogoče, kjer so vse možnosti neskončnih
"prostoritev".

Risba, ki je pisava (kakor "vložek", se pravi "vloga" kot l'en-jeu, kot v-igra) v
najrazličnejših zunanjih podobitvah, od skoraj geometričnih in strogih do skraj-
nosti razgibanih, baročnih. Risba, ki nosi perspektivo in likovni konstrukt,
geometrijo slike in slikovno iluzijo, in dekoracijo, scenografijo. Risba je kot
pisava "dvojna scena" likovne podobe in njen refleks, pozrcalina. V njej je
nevarnost odtujenosti in preimembe /metonimije/, v njej je nevarnost ideali-
zacije in teorije, ki vstopa skozi zadnja vrata v risbo, da izniči, da ubije njeno

sporočilo. A v njej je tudi možnost čiste prepustitve, prostor za igro in ecrire Skice,
automatique, in za telesne, čutne ter duhovne seizmografične zapise. V njej je kemični svinčnik na papirju,
upodobitev - likovnost - kot Identität ali Verfremdung. 2013

Belina platna pa je "ma", materija kot čista snov, kot maternično mesto. Belina
platna je predrojstni kraj, jazbina, prostor naselitve; prostor nastajanja in
varovanja; odprta koža, usta, gnezdo; praprostor vsake prostoritve. Ali kot pravi
Derrida: /Risba/ je kot "razlôka" /différance/, se pravi neko gibanje, ki ga ni
več mogoče misliti iz nasprotja prisotnost - odsotnost. Razlôka je sistematična
igra razlik, "prostiranja", ki spravlja elemente v medsebojni odnos. To prosti-
ranje je obenem aktivna in pasivna produkcija /likovnih/ intervalov, brez kate-
rih bi vsebina nič ne pomenila, brez katerih znaki in izrazi ne bi funkcionirali.
To je tudi "uprostorjevanje" /devenirespace/ likovne verige, uprostorjevanje,
ki edino omogoča /risbo kakor risbo/. Belina mehkega papirja je <ne>dotaklji-
va, v njej je umetnik sam s seboj, osamljen in hkrati solidaren z drugim; z
drugim v sebi, z Dvojnikom, z razdvojenim v lastnem jazu.

10Herman Gvardjančič

desno zgoraj: Stopnjevanje III
Krajina, grafit na papirju,
Hermanova roka je obdarjena s svobodomiselno, energično fiziognomijo:
10,5 x 15 cm, 2013 "obličje" brez oči in brez glasu, ki pa v resnici vidijo in govorijo... Pretanjenost
otipa, ki ob dotiku roke razbere na papirju like, ki so odtisnjeni v neskončno
desno spodaj: drobno debelino lista. Zasnova videzov - fluidnih, razvezanih, duhovnih -
Krajina, grafit na papirju, dejavnih v nedejavnosti, v alegoriji prišepnjenih predmetov in odnosov...
Komaj zaznavna sestavljenka organov in organizmov. Sledimo dlani roke, ki
10,5 x 15 cm, 2013 predstavlja vidna in simbolna stanja ... spomine našega življenja. Nekakšna
dediščina iz preteklosti v sedanjost in iz sedanjosti v prihodnost: stremena
živčevja, razpetega pod kožo. Pokrajina z osrednjo depresijo, razpokana, pre-
kinjena in prepletena pretanjena pisava. Nič nekoristnih kretenj ... kot v kakšnem
snu, ki zarisuje možnosti in bitja v igri potez, ki ne posnemajo ničesar.

Povzdignjena v vetru, razvejana in ločena kot veje, kot vejevje. Pretanjena in
pomnožena površina lista, ki preizkuša avtorjevo in subjektovo veselje ... skozi
tokove in sledi brez teže, ki jih oko ne vidi, a jih v resnici slutimo v vsaki
Hermanovi risbi. Gostota in <pa> prostornina niso optični pojavi, umetnik ju
spoznava s prsti, v jamicah dlani, s prostorom, ki se ne meri s pogledom,
ampak s svojo roko in korakom. Dotik zapolni vso skrivnostnost sil, ki se
pojavijo v zrcalu slike, v lahkotni, plitvi in minljivi risbi...

Nekakšna osamitev v širokem zvočnem sinkretizmu in ritmizirana menjava več
glasov in ritmov. Roka in glas se združita v Dogodek, ki je na koncu eden, le
Eden in edinstven. Magnetno valovanje črt, kot pri žuželkah in pri pticah,
"iznajdenje" sveta, ki ga še ne poznamo. Soglasje in napredujoča prilastitev sta
speta v vzajemnost živega - neživega sveta. Prilagodljivost, spoštovanje do
stvari, občutenje neznanega in izumiteljska duhovnost, ki se izteka v notranji
<ne>mir...

A tudi trda črta, tudi mehka črta, topel in izdolben ton preveva Gvardjančičev
slovar kot doživeta iluzija, čutni relief in prostornina plemenite teže, v tekmi s
Časom ... da, pustolovščina snovi in preoblikovanje, kadence, stopnjevanje in
umiritev na skoraj vsaki risbi... Herman Gvardjančič je artizan in alkimist v
odkrivanju in v iznajdevanju stvari: neskončna krajina nekakšnih čudežnih
skrivnosti, ki je "oropana" mimetičnosti, vedno v svoji lastni igri, v ponavljan-
ju intuitivnih bliskov in skozi sence, ki (v nas) nikoli ne umrejo. Oko brez roke,
roka z očesom, z minljivo, skrajšano potezo, kot madež na papirju ... a madež,
ki je v resnici govoreči duh in duša. Umetnik - čarodej, ki uresniči svoje sanje
in izkoristi vse napake in pomanjkljivosti potez, da jih na koncu sprejme kot
svojo ... nemočno in vsemogočno moč. Madež - skrivnostna spaka, ki vstopa
iz umetnikove roke v svet, v "skrivenčeno" obličje slike.

Nič ni žarečih in nepomirjenih kontrastov, samo osnovni predmet upodabljanja,
z natančnostjo zarisa, ki zdaj pred nas ustvari videnje, s svojim notranjim telesom
in perspektivo. Roka, ki išče in izumlja in venomer izkuša svojo moč, nemoč in
možnosti in skoke... Nekakšno oblačilo - plašč - z gubami, ki nelagodje zamen-
jujejo z ugodjem in malodušje z veseljem. Kot absolutna polnost, ki je hkrati tudi
že praznina, ki nas zapelje in očara. Elastičnost in gibkost risbe in uročenost roke
(z roko) je torej tista, ki v nas ne loči stvarnega telesa od duha: vesolje, ki prav
povsod dopušča svojo Sled ... in svoj človeški in umetniški od-tis.





na prejšnji strani:
Krajina, grafit na papirju,
30 x 20 cm, 2013

Krajina,
grafit na papirju,
30 x 20, 2013





Marko Košan

Videnje in védenje:
risba kot logos v umetnosti
Hermana Gvardjančiča

na prejšnji strani: Herman Gvardjančič je najvidnejši predstavnik ekspresivne figuralike na
Krajina, akril na platnu, Slovenskem. Pri svojem delu je ne glede na uporabljeni medij vselej neposre-
den, silovit, z le delno nadzorovano potezo svinčnika ali čopiča. V medita-
31 x 39 cm, 2013-2014 tivnem odslikavanju eksistencialne izkušnje sveta izhaja iz krajine, v kateri se
(prvotna verzija) simbolno in metaforično zrcalijo stanja človeške psihe, za njegovo ustvarjanje
pa sta enako pomembni dve spodbudi: tradicija gestualne abstrakcije visokega
modernizma in tradicija ekspresionističnega izražanja čustev, ki sta našli sozvoč-
je v delih razvpitih protagonistov ameriškega abstraktnega ekspresionizma v
letih takoj po drugi svetovni vojni. A medtem, ko je izvirni ekspresionizem
umetnikov iz kroga skupin Die Brucke in Blaue Reiter upodabljal figuralne in
krajinske motive, da bi lahko izrazil intenzivna, neposredna čustva, je abstrakt-
no gestualno slikarstvo v teku 20. stoletja, ko se je v želji po avtonomnosti
osvobodila strukturnih izhodišč narave in posnemanja, postalo vsebinsko
prazno in kaotično. V slikarstvu, ki se je skušalo otresti diktata konceptualis-
tičnih praks, vzniklih kot reakcija na radikalni minimalizem, je bil zato potreben
obrat, ki so ga zakoličile neo-ekspresionistične smeri nove figuralike ob koncu
sedemdesetih in v začetku osemdesetih let preteklega stoletja. Na samosvoj in
znotraj dotedanjega opusa organski način jim je sledil tudi Herman Gvardjančič,
ko je v monokromatsko teksturo krajinskih vedut na slikah iz druge polovice
sedemdesetih let zarezal s široko, vzvalovano potezo čopiča. Za sabo je puščala
neposredno, surovo sled, s katero so se vzpostavljali novi in drugačni komple-
mentarni barvni odnosi. Poudarjena gestualnost je postala izpostavljeni frag-
ment strukture in osredotočeni izraz neposrednega čustva, zato je za vselej
spremenila tudi psihično učinkovanje podob, ki se odtlej vzpostavljajo kot
razprti ekrani pogleda k globinam ustvarjalčeve izkušnje sveta v odnosu do
objektivnega okolja, kolikor že je subjektivno predrugačeno. V
Gvardjančičevem primeru je to Sorško polje, kjer je odrasel in kjer živi in ust-
varja. Tu je njegov svet, ki umetniško realnost pridobiva v prepletu vsakdanje-
ga odnosa do ambienta, po katerem se giblje, in apriornega nostalgičnega
spomina, ki rase iz koprenaste meta-realnosti izkušnje preteklosti ter se spre-
vrača v "arhaično" fantazijo. Vznemirljiv pogled k skrivnostim samomorilkine

hiše se, denimo, kot eden izmed ponavljajočih se in obsesivnih motivov tako Dviganje megle,
vzpne prek občutkov fizične prisotnosti prizorišča in se v močnem, psihološko grafit na papirju,
poglobljenem občutju transformira v slikarski eksces. Na ta način Gvardjančič 29,5 x 41,5 cm,
dodatno mitologizira ambient škofjeloškega polja, ki je kot tak že zapisan v 1978
slovensko umetnostno zgodovino. Z ekskluzivnim subjektivnim doživetjem
pokrajino znova povzdigne v metafizične sfere, ko iz nje iztisne in izvleče bist-
vo. Prepoznavne oblike dreves in hiš preobraža v elemente arhetipskega
"genius loci", ki so enako tesnobni in siloviti tudi ko so le zapisi na marginal-
nih koščkih odtrganega papirja, saj je vsak od njih kot kamenček v mozaično
sestavljeni podobi avtorefleksivne krajinske alegorije, ki ji ni para v novejši
slovenski umetnosti.

Čeprav lahko demiurški ustvarjalec, kakršen je Gvardjančič, hipoma vzpostavi
distanco do naslikane, uresničene vsebine, ko na platno "odvrže" eksplozivno
netivo risarskih zasnutkov, ji ne more uteči, ne zgolj zategadelj, ker tudi danes
živi v svoji rojstni vasi, ampak zato, ker ne more ubežati globoki čustveni
povezanosti, aficiranosti, s to pokrajino, ki nezaustavljivo generira vedno nove
vizualne spodbude. Kompleksno čustvovanje se prevaja v ustvarjalno moč, ki
se vzpostavlja s prvinsko potezo čopiča, vselej močno in nikoli zadržano … ki
je obenem toga in kromatično intenzivna, zdi se kot zmes krvi in zemlje … in
v enaki meri sporoča moč preživetja kot tenkočutno moč liričnega zapredanja
v onirično uzrtje skrivnosti življenja. Moč Gvardjančičeve poteze s čopičem je
surova, vendar otrpla, saj je v nasprotju z običajno maniro abstraktnega gestu-
alnega slikarstva, ki stavi na ritmičnost, harmonijo in notranjo dinamiko
posameznih partij podobe, skrknjena v nestabilni formi, ki v prostor slike
neusmiljeno dolbe zarezo, rano. Barve so na platnu kot usedline, ki jih kot raz-
jede, sence na duši zaduši še Mračenje (naslov ciklusa novejših slik po letu
2006) zamolkle črnine … kot bi bila barva preveč resnična in zato omejujoča,
ko ne dopušča oniričnega spuščanja v intimna brezna spoznanja osebne
resnice. Muzikalnost, ki vendarle daje podton Gvardjančičevim slikam, je zgolj
sonorično pozvanjanje poganskih ditirambov, ki je idealni pendant našlo v
mrakobnem vokalu "žametnega podzemlja" karizmatične pevke Nico (v seriji

18Herman Gvardjančič

Verjetni kraj samomora,
akvarel, 40 x 50 cm,
1983

Reminiscence,
akvarel, 50 x 67,5 cm,
1987

slik kot hommage iz let 1997-1999). Njen glas se tudi na Gvardjančičevih
slikovnih ekranih zdi kot "hvalnica" tragičnosti življenja, kot poskus katarzične
upodobitve nelagodja pred nedoumljivim končnim.

Čeprav je Gvardjančič neposredno in tesno povezan z ambienti, ki jih upodab-
lja, se njegova umetnost paradoksalno zdi kot brez zunanjosti … je kot prikaz
notranjosti, ob kateri se zunanjost kot taka razblinja. Na ta način se rahlja tudi
razmerje do globalnega konteksta, ki je zapovedana paradigma današnjega
časa. Gvardjančič brezkompromisno vztraja pri občutju sveta izven ideologije,
politike in ekonomije. Skozi umetnost se bolj kot razumevanju splošnih resnic
sveta približuje razumevanju samega sebe. Ko slika, se z neusahljivo vitalnostjo
postopoma uresničuje, z vsemi strahovi in travmami, a tudi z radostjo vpijanja
življenjskih sokov, ki je (temna) kri. Ko slika, se opazuje v ogledalu lastne eksis-
tencialne občutljivosti in mahozistično išče vzročno sosledje v realnosti časa in
kraja, ki najglasneje odmeva v podzavesti, od koder na platno vstajajo podobe
preoblikovane realnosti.

Skladišča podzavesti, kjer živijo najbolj skrite ideje in čustva vsakega
posameznika, Gvardjančič polni še z nepregledno vrsto risb in skic velikih, sred-
njih, malih in najmanjših formatov ter bežnih krokijev na robu efemernega kosa
papirja, ki nastopajo kot resnični logos, beseda njegove umetnosti. Njegova
risba ni medij preprostega reproduciranja prepoznavne realnosti, saj odpira
polje za učinkovanje vizualnih elementov neposredne notranje moči in izraznos-
ti. Naracija teh risb je razbita na fragmente, na ostanke, v katerih se prepletata
"videnje" in "védenje". Vizualni impulz, ki narekuje zapis, je sicer trenuten, a
v njem je obujena tudi preteklost, ko v sebi nosi zven, naplavino, ki vtiskuje v
ambient tudi neko vedénje (nelagodja, skrivnosti ali celo latentne groze). Moč
teh beležk je v zaslepitvi pogleda, saj so oči povsod, a pogleda se je potrebno
zavedati in se s "široko odprtimi očmi" pogrezniti v srce, da se napolni s srečo
- ali s solzami. Umetnik ni le voajer, ki gleda v svet, saj je njegov resnični svet
znotraj, kjer je mnogo večji od tistega zunanjega in nepresušni vodnjak, izvir

20Herman Gvardjančič

Elegija, akril na platnu,
150 x 150 cm,
1992-1994

neprekinjenega toka reflektiranja sveta in življenja. "Jaz ne slikam narave, jaz
sem narava!", je dejal Jackson Pollock, in tudi Gvardjančičevemu slikarstvu se
je mogoče bolj avtentično približati z intuicijo in čustvi, manj s teoretičnimi in
strukturalnimi vidiki. Gvardjančičeve risbe v značilnem hlastajočem slogu, ko
misel o vtisu prehiteva veščo roko, sugerirajo esencialni občutek o predmetu.
Čeprav so hitre, so premišljene. Čeprav so avtomatične, so občutene. Vsaka
zarisana črta je zgovorna in vsebuje moč ter energijo, ki ji vtisne suverenost
likovne prezence. Motiv ni pomemben s svojo objektivno prisotnostjo, temveč
je tudi v tej najzgodnejši, cerebralni fazi beleženja občuten in preveden v
zgneteno likovno senzacijo, pri kateri ostre poteze poudarjajo napetost, gosta
tekstura črt pa stopnjuje vzdušje dramatičnosti. Motiv, ki ga uzre v pokrajini, za
Gvardjančiča ni fenomenološka kategorija, saj se ravno z obsesivnim risanjem
oddaljuje tudi od Merleau-Pontyjeve misli o perceptivni izkušnji in dojemanju
sveta skozi telo. Gvardjančič si ne prizadeva ujeti resnice sveta, temveč le sebe
v njem, zavedajoč se krhke človeške eksistence, ki je zaznamovana s travmo
lastnega bivanja v odnosu do končnosti in večnosti. S tem ohranja dihotomijo
telesa in duha, subjekta in sveta, ki ga obkroža, ter razlikuje med individualno
in kolektivno zgodovino, med svobodo in usodo, med resničnim in neresnič-
nim, med percepcijo in imaginacijo.

Gvardjančičevo slikarstvo izpodbija in zavrača tako predsodke moderne kot
postmodernistični historicistični relativizem. Njegov ustvarjalni diskurz je eklek-
tičen le toliko, kolikor v modernistični maniri izkorišča likovno izrazno moč
slikarskih sredstev. Njegova podoba je heterogena in ekstatična, saj z navidezno

ilustrativnostjo sprevrača (modernistični) oblikovni red, razdružuje postmo-
dernistične oblike in jih skuša ujeti v samosvojo vizualno paradigmo, ki je brez
preostanka pravzaprav nekakšen psihični avtoportret. Slike so organske in ira-
cionalne kot je tudi življenje samo.

Za Gvardjančiča se zdi, da verjame v magično in odrešilno moč slikarstva.
Slikanje, predvsem pa nenehno beleženje drobnih okruškov mimobežnih vedut-
nih vtisov ali asociativno proženih misli, je privzel kot perpetualno stanje duha,
ki se na platnu v trenutkih nakopičene kritične mase ustvarjalne energije spre-
vrže v avanturo spopadanja s fundamentalnimi silami narave. Alegorične in
naključne simbolne konotacije se v sproščeni, surovi, divje vzvalovani akciji
nato slej ko prej podredijo kozmičnim silam preobrazbe duhovne energije v
vizualno, pri čemer se zdi, da razlikovanje med figuralnim ali abstraktnim znača-
jem izraza ni več pomembno. Psihično podoživeta izkušnja sveta, ujeta v real-
nem ambientu bivalnega okolja, se brez diktata premočrtne upodobitve kot
intuitivna interpretacija uresničuje v fizičnem, čutnem slikarjevem dotiku s tele-
som slike, kjer se v neposrednem dialogu demiurško "zarezuje" v njeno tkivo,
razporeja barvne mase in se občutljivo odziva na njihove tektonske premike.
Idiomatsko pojmovana figuralika se prepušča kromatičnemu naboju samorefe-
rencialnih barvnih plasti, ki v večji ali manjši meri prekrijejo deskriptivni ali
narativni potencial podobe.

Gvardjančičevo slikarstvo morda v resnici stoji v opoziciji do neopredeljive in
izmuzljive strukture estetskega kanona t. i. novih medijev in družbeno
angažiranih neo-konceptualističnih tendenc v umetnosti tega trenutka. Kljub
temu bi njegovo delo težko označili za tradicionalistično regresijo v smislu
vzorčenja modernistične paradigme, saj izhaja iz nekakšnega post-historicis-
tičnega občutja, ko neizogibni usodi naše lastne, v vsakem trenutku in vsepov-
sod prisotne fizične minljivosti ne zoperstavlja le brezčasnost večne zgodbe o
arhetipskih stalnicah v preobrazbi sveta, temveč v prvi vrsti zelo oseben, inti-
men dialog razgaljene izkušnje o svetu, ki je kot "materia prima" položena na
nosilec vslikovljene podobe. Ker je neposreden in iskren, lahko zastopa tudi
zgodbo o različnih simbolnih plasteh kolektivnega spomina različnih obdobij
kulturne zgodovine, a je slej ko prej ekskluzivno, v točno določenem prostoru
in času, obrnjen le k sebi in vase. Z neposredno likovno govorico uteleša
dosledno humanistično interpretacijo eksistencialne bivanjske situacije, v kateri
je sleherni med nami v odnosu do sveta, do bližnjega in do samega sebe ujet v
usodnost izkušenj in spoznanj. Zgovorno predivo psihološkega pogleda vase je
vtisnil v domala nepregleden risarski korpus in le malo manj obsežen slikarski
opus, ki predstavljajo intimen dialog s svojimi hotenji, občutji, a tudi z zagone-
tnimi, komaj rešljivimi trenutki nelagodja, s katerim se skuša približati ključu do
poslednjih resnic človeške zemeljske nečimrnosti.

22Herman Gvardjančič

Krajina, akril na platnu,
180 x 180 cm,
1973

desno zgoraj:
V spomin na Bader Mainhof,

grafit na papirju, 42 x 59 cm,
1981

desno spodaj:
Krajina, akril na platnu,

180 x 230 cm, 1979



Označitev neke
krajine, akvarel,
51 x 70 cm,
1981

desno:
Intima, akvarel,

50 x 40 cm,
1984

Reminiscence,
akvarel, 40 x 50 cm,
1982

26Herman Gvardjančič

Nostalgije, akvarel,
67 x 49 cm, 1997

desno:
Skica, kemični svinčnik na

papirju, 1995



Krajina,
akvarel, 30 x 20 cm,

2013

desno:
Krajina, grafit na papirju,

30 x 20 cm, 2013



Krajina, akril na platnu,
111 x 210 cm,
2014

32Herman Gvardjančič



Biografija Kobilje,
akvarel, 24 x 34 cm,
1997

Herman Gvardjančič se je rodil 21. oktobra 1943 v Gorenji vasi pri Retečah.
Po končani Šoli za umetno obrt v Ljubljani se je leta 1964 vpisal na ljubljan-
sko Pedagoško akademijo, kjer je študiral pri profesorjih Zoranu Didku,
Milovanu Kranjcu in Francetu Uršiču. V letih od 1964/1965 do 1968 je študi-
ral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je pri
profesorju Maksimu Sedeju, specialko za slikarstvo pa je končal leta 1971 pri
profesorju Zoranu Didku. Leta 1974 je študijsko potoval na Poljsko in leta
1977 v Nemčijo. V letih od 1970 do 1987 je deloval kot pedagog na Osnovni
šoli Valentina Vodnika v Ljubljani in Osnovni šoli Križe ter pri ZKO Kranj.
Med letoma 1987 in 1997 je bil docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od
leta 1997 pa je profesor risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost
in oblikovanje v Ljubljani.

Od leta 1968, ko je prvič samostojno razstavljal v Galeriji Mestne hiše v
Kranju, se je Herman Gvardjančič predstavil na več kot 76 samostojnih in
številnih skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Samostojno in skupin-
sko je med drugim razstavljal na Dunaju, v Celovcu, Beljaku, Gradcu,
Innsbrucku, Parizu, Edinburghu, Dublinu, Belfastu, Benetkah, Rimu, Trstu,
Dortmundu, Berlinu, Nürnbergu, Atenah, Lizboni, New Yorku, Havani,
Buenos Airesu, Manili, Kairu, Aucklandu, Wellingtonu, Christchurchu, Tokiu,
Hirošimi, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, Ljubljani, Kopru, Mariboru, Slovenj
Gradcu, Novem mestu, Ajdovščini, Novi Gorici, Murski Soboti, Zagorju ob
Savi, Škofji Loki in Kranju. Za svoje ustvarjalno delo je bil leta 1970 nagrajen
z 2. nagrado na Ex tempore v Piranu, leta 1980 s Prešernovo nagrado
Gorenjske, leta 1988 z Groharjevo nagrado, leta 1990 z Jakopičevo nagrado
in leta 1996 z veliko nagrado Majskega salona Društva slovenskih likovnih
umetnikov. Leta 1981 je za delo na razstavi Atelje 1980 v Likovnem salonu
Riharda Jakopiča prejel nagrado Prešernovega sklada. Njegova dela se naha-
jajo v več zbirkah tako v Sloveniji kot v tujini: Karlovec, Sombor, Rijeka,
Zagreb, Beograd, Gradec, Kunsan, Lizbona, Hirošima, Tokio, Dunaj.

Herman Gvardjančič živi in ustvarja v Gorenji vasi pri Retečah.

Samota, oglje na papirju,
190 x 140 cm,
2006

34Herman Gvardjančič

Herman Gvardjančič Krajina (detajl), akril na platnu, 50 x 70 cm, 2011-2012

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj
25. september-21. november 2014

Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec
3. december 2014 - 8. februar 2015

Organizacija razstave: Marko Arnež, Andreja Hribernik
Postavitev razstave v Kranju: Herman Gvardjančič, Marko Arnež
Postavitev razstave v Slovenj Gradcu: Herman Gvardjančič, Marko Košan
Založila in izdala: Zavod za turizem Kranj, zanj: Natalija Polenec, direktorica
Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec,
zanjo: Andreja Hribernik, direktorica
Uvod: Marko Arnež, Andreja Hribernik
Besedili: Andrej Medved, Marko Košan
Biografija: mag. Barbara Kalan
Jezikovni pregled in korekture: Marija Šubic, mag. Barbara Kalan
Fotografije: Arhiv umetnika, Miha Benedičič, Brut Carniollus, Marko Tušek
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 300 izvodov

Kranj, september 2014

Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj
www.gpn.kranj.si